---- 64 ---- Obrtnija. Slovensko posojilništvo. Spisal Ivan L a panje. Slovensko posojilništvo se tako lepo razvija, da je kar veselje, pečati se s tem domoljubnim podjetjem. Leta 1893. je bilo — kakor to posnamemo iz 4. „Letopisa slovenskih posojilnic" —na Koroškem 17, na Kranjskem 18, na Primorskem 10 in na Štajarskem 22, skupaj 67 posojilnic. V teku minolega leta se je pa osnovala še 1 posojilniaa (v Klečah blizu Beljaka) na Koroškem, 7 se jih je osnovalo na Kranjskem (v Idriji, Litiji, Zagorji ob Savi, v Ilirski Bistrici [2], v Kranjski gori, Cerknici), 2 na Primorskem (v Ajdovščini in v Podgradu v Istri) in 4 na Štajarskem (v Ljubnem pri Gorenjem gradu, pri Mariji Snežni, v Slovenski Bistrici in v Brežicah). Koncem leta 1894. smo šteli torej Slovenci že 81 posojilnic. Ako bode v tem obziru še 1. 1895. tako rodovitno, kakor je bilo 1. 1894., šteti utegnemo čez leto dnij blizu 100 posojilnic. Verjetno pa je tudi, da se bode še dokaj teh prekoristnih denarnih zavodov osnovalo; kajti iz mnogih krajev čujemo, da se delajo priprave, na pr. v Kanalu in Komnu na Goriškem, v Trebnjem na Dolenjskem. Ob jezikovnih mejah so taki zavodi posebno potrebni, da ne bode treba našim ljudem pomoči iskati pri bogatih na- ----- 65 ----- sprotnikih naše narodnosti. Zato bi želeli, da se zlasti na Koroškem in v Istri še več posojilnic osnuje. Na Staj ar s k em je pa radi tega želeti, da se še nekaj slovenskih posojilnic osnuje, ker bi jih napravil sicer štajarski deželni odbor, toda ne slovenskih, ampak čisto nemških s pomočjo deželnega denarja, katerega daje nekoliko brez obresti, nekoliko ga pa celo podari novim svojim zavodom za prvi začetek. Na ta način se je šta-jarskemu deželnemu odboru posrečilo, da je ustanovil na slovenskih tleh že 3 nemške posojilnice, namreč na nemški meji v Št. Ilju v Slovenskih goricah in v Selnici na Muri ter na Bizeljskem. Prepričani smo, da se v bodočih letih ustanove slovenske posojilnice v vseh onih krajih, kjer jih še nimajo, na pr. na Kranjskem: v Kostanjevici, v Trebnjem, v Za-tičini, na Brdu, v Tržiči, Škofji Loki, v Velikih Lašičah, v Senožečah. Koristne bi bile posojilnice tudi še v večjih vaseh takih velikih sodnih okrajev, kjer sicer posojilnico v že imajo, na pr. v postojinskem okraju še v St. Petru na Krasu, ali pa v slovenskem delu kočevskega okraja, na pr. ob Kolpi. — Na Goriškem nimajo še posojilnice tudi v Bolcu in v Sežani ne. — Na Štajarskem bi morda kazalo posojilnico osnovati v kozjanskem okraji in v Ro-gatci. V Laškem trgu tudi še nimajo slovenske posojilnice, ampak le nemško „Vorschusskassea. — Na Koroškem je še več krajev, kjer je sedež sodišča in davkarije, brez slovenske posojilnice. In tako bode po raznih krajih slovenske domovine v tem obziru še veliko dela treba. Ker se je torej slovensko posojilništvo na jedni strani sicer že precej razvilo, na drugi strani pa vendar še dokaj dela čaka, treba je celo stvar pregledati tudi z ozirom na načela, po katerih so se sedanje posojilnice snovale, in nasvetovati, po katerih principih naj se novi denarni zavodi te vrste v bodoče ustanavljajo ali stari urejujejo. Ta vprašanja je potrebno razmotrivati tudi radi tega, ker sami strokovnjaki niso v teh principih do pi-čice jedini, kakor se je to že večkrat pokazalo celo v društvu, katero vodi slovenske posojilnice. Da se nas bode dobro umelo, hočemo najprve stvar z zgodovinskega stališča pojasniti. (Dalje sledi) ------ 74 ------ Obrtnija. Slovensko posojilništvo. Spisal Ivan L a p a n j e. (Dalje.) „Raiffeisena" imenujejo očeta malih nemških posojilnic. Raiffeisen je bil rojen kot protestant na Nemškem, nekje ob Renn blizu Koblenca leta 1818. Bil je upravni uradniK. V tistih krajih, kjer je v mladih letih (1847—1850) služil, je bila takrat velika beda in lakota mej prostim ljudstvom. Da bi revnemu narodu pomagal, osnoval je bil najprvo konsumno društvo z vzajemnim poroštvom, ki je svojim članom živila po ceni preskrbovalo, n. pr. kruh, krompir; imelo je svojo pekarijo, preskrbovalo ljudstvu tudi dobro seme itd. Kljubu temu je zapazil Raiffeisen, da bode ljudstvu šele potem pomagano, če bode dobilo po ceni denar na posodo, ker ga oderuhi preveč stiskajo, zlasti pri živinski kupčiji in sprejemanji živine v rejo. Zato je začel ljudem v tislih krajih posojilnice snovati. Njega je vodila prava krščanska ljubezen do bližnjega, kateremu je hotel z denarnimi zavodi pomagati. Njegov namen je bil v prvi vrsti, s podukom na člane in izposojevalce vplivati, torej poboljšati ga najprvo v nravstvenem obziru. ----- 75 ----- Pri snovanji posojilnic je imel Raiffeisen sledeča načela: Vsaka vas ali vsaj vsaka županija naj ima svojo posojilnico. Posojilnico naj vodijo kmetje sami; najboljši občani naj stopijo na čelo denarni zadrugi. Vodijo naj zavod brezplačno; le »računar" naj dobi primerno nagrado, ki naj bode kolikor mogoče vedno jednaka, če tudi je dela več, kakor prvotno in navadno. Kmetje, kateri kot udje pristopajo, naj se neomejeno zavežejo zadrugi s svojim poroštvom. Deležev naj posojilnica ne jemlje; kmet ne more deležev plačevati, denarja potrebuje za kmetovanje. Saj njegova kmetija, živina in poljsko orodje njegovo dajejo dovolj varnosti pri zadrugi z neomejenim poroštvom. Obresti od posojil naj posojilnica ne jemlje naprej. Da ima denarna sredstva za posojevanje, skrbi naj za hranilne vloge. Posojuje naj se po Raiffeisenovem nasvetu le na zadolžnice; menice so pri njegovih zavodih izključene. Čisti dobiček se ne razdeljuje mej člane, ampak prideva k prihranjeni zalogi (rezervnemu fondu), do katerega posamezni udje nimajo pravice, marveč le vseskupna posojilnica. Če bi se posojilnica razdružila, si tudi zadružniki te zaloge ne smejo prisvojiti. Ona ostane marveč, kakor knkošna ustanova, nedotakljiva, ima se le obrestonosno naložiti dotlej, da se ustanovi nova posojilnica, ki je zopet kot svojo last prevzame. (Dalje sledi) ----- 83 ----- Obrtnija. Slovensko posojilništvo. Spisal Ivan Lapanje. (Dalje.) Po Raiffeisenovem prizadevanji se je osnovalo na stotine posojilnic. Kolikor mogoče, je vse te zavode združil v jednako društvo, kakeršno je naša »Zaveza* ; okolo 500 posojilnic je vodil v tem svojem društvu, ki je imelo 8—10 preglednikov za zavode, ki so se mu pridružili. Blagi mož je umrl šele pred nekaterimi leti (1888.), sedemdese. let star. Po njegovih načelih se je osnovalo že več kakor 1500 posojilnic. Drug jednako zaslužen mož je bil Schulze De-litzsch. Mož je menda istih let, kakor je bil Raiffeisen. Za nemško posojilništvo imata oba jednake zasluge. Dočim je prvi začel svoje delovanje na zahodnem Nemškem, bilo je delovanje druzega prvotno razširjeno bolj po vzhodnem Nemškem, po Pruskem in Saksonskem. Oba moža sta začela delovati v istih letih (1847—1850.); oba sta imela skoro jednaka načela in jednake namene: združiti posamezne moči, posamezne ljudi v celoto, v ta namen, da celota posameznim posojuje, kadar so v denarni stiski. Po načelih vzajemnosti, po principih skupne zaveze priti do skupnega kapitala in premoženja, s katerim naj se posameznim členom te skupnosti pomaga — to je bil smoter pri obeh možeh. Razločevala sta se le v nebistvenih rečeh. Raiffeisen je imel princip, pomagati le kmet-skemu ljudstvu; zato je hotel ustanavljati le kmetske posojilnice. Schulze ni bil tako tesnosrčen. On je prirejal in nasvetoval denarne zavode za vse stanove, za rokodelce, kmete, trgovce in za slehernega pač, kdor se je hotel pridružiti osnovanemu denarnemu društvu; zato je nasvetoval zdaj omejeno, zdaj neomejeno zavezo, sploh je dokaj več svobode puščal v svojih naukih. Zato so se mogle po njegovih nazorih osnovane denarne zadruge več ali manj razširiti ali skrčiti in dobiti celo značaj velikih denarnih zavodov, denarnih bank. Raiffeisen je želel, da ima le vsaka kmetska vas ali vsaka kmetska župnija svojo posojilnico. Da bi več župnij skupno imelo svoj denarni zavod, to naj bi bila le izjema. Raiffeisnove posojilnice naj bi ostale tudi vedno prave kmetske posojilnice, katere naj bi v resnici le kmetje na skrbi imeli; jedino le za vodstvo računov naj bi se posluževali izobraženega moža (učitelja, župnika). Schulze pa ni izključeval inteligence in glede obsega v terenu (ozemlji) ni stavil nikakoršnih mej. Zato se se posojilnice te vrste razprostirale navadno čez jeden ali pa tudi več upravnih (sodnih) okrajev in bile ustanovljene zdaj za kakošno mesto, zdaj za več vasij itd. Bistveni razloček mej tema snovateljema nemških posojilnic je bil tudi ta: Raiffeisen je izključil deleže, Schulze jih je pa na vsak način priporočal. Raifleisen ni trpel, da bi udje imeli od posojilnic še kakošen drug dobiček, kakor ta, da so na posodo dobivali. Schulze je pa dopuščal, da se je dajalo prvič deležem obresti in drugič primeren del udom od napravljenega konecletnega dobička ali celo oboje skupaj. Raiffeisen je pa terjal, da ves dobiček pride v prihranjeno zalogo. Za le-to je tudi Schulze skrbel, toda s tem razločkom, da on ni odrekal pravice posameznim udom do tega rezervnega fonda, katerega bi si oni smeli mej seboj razdeliti, ako bi se kdaj razšli. Raiffeisen je pa hotel, da se posamezni udje nikoli ne dotaknejo prihra- ----- 84 ----- njene zaloge. Sicer sta pa oba, ki sta posredno in neposredno, z besedo in peresom jako veliko zavodov v življenje vzbudila, s tem nadzorovala posojilnice, da sta leto za letom priobčevala v letopisih o njih statistične date in dajala navode za pravilno poslovanje. Vrh tega sta oba združila večino svojih posojilnic v društvo, katero je po svojih knjigah, časopisih in uradnikih zvezne posojilnice podučevalo in nadzorovalo, torej sta ona dva to storila, kar dela „Zveza slovenskih posojilnic" tudi že več nego 10 let. (Dalje sledi) ----93 ---- Obrtnija. Slovensko posojilništvo. Spisal Ivan L a panje. (Dalje.) Popred kakor nemški kmetje so znali češki kmetje razlagati si sanje egiptovskega Jožefa; t. j. v dobrih časih varčevati za slabe čase. Ze v 18. stoletji in menda še poprej so imeli kmetje po čeških vaseh in trgih navado, da so žito v dobrih letih ali pa sploh v jeseni shranjevali, da so ga imeli za slabe čase in za setev. Nekov del svojih pridelkov morali so „založiti" v skupnih žitnicah in shrambah, v katere so morali tudi graščaki nekaj doprinašati. Prve češke posojilnice na Češkem, Mo- y ravskem in Sleskem so bile torej žitne, a ne denarne za-ložnice, ki so bile last vseh zemljiških posestnikov do-tične vasi. To shranjevanje žita je bilo začetkoma prostovoljno, pozneje pa za cesarja Jožefa ukazano. To je trajalo morebiti skoro do polovice tega stoletja. Iz teh žitnih zakladov, ki so prišli kmalu pod državno nadzorstvo, izcimili so se polagoma denarni zavodi. Žita je namreč večkrat preostajalo, prodali so ga, denar pa shranjevali. In kakor je bilo žito občna (občinska, vaška) last, tako tudi za žito skupljeni novci, katere so začeli mesto žita — ne podarjevati, marveč posojevati. Na ta način so nastale sredi tega stoletja in pozneje češke „ gospodarske založny". Ž njimi se je začelo pečati tudi zakonodavstvo, osobito deželni zbor, da so se _e starodavno češke posojilnice uredile v duhu časa in po jedna-komernem zakonitem potij. Najprvo se je več teh malih založnic, ki so bile po vaseh raztresene, združilo v okrajne založnice, ki so bile in so še nadzorovane po deželnem odboru; pozneje so se uredile v zmislu zadružnega zakona ali pa prelevile celo v čisto nove zadruge po Schul-zejevem ali Raifieisenovem sistemu. Razen „gospodarskih založen" so se pa istočasno, kakor na Nemškem, tudi na Češkem snovale samostojne posojilnice za drugo ljudstvo, (zemljiški posestniki so jih že imeli) za meščane, rokodelce, trgovce itd. Te so bile osnovane največ po Schulzejevih navodih. Njih število je bilo že pred 20 leti jako veliko, ko so se osnovale še kot društva, ko ni bilo še sedanjega ugodnega zadružnega zakona. To posojilnice so zvali „občanske (meščanske) založnv" ; imele so menda svoje sedeže največ po mestih, trgih in obrtnih krajih. Kot tretja pa slabše zastopana vrsta čeških posojilnic bi bile one male »založne" iz novejše dobe, katere imajo običajno naslov »sporitelni a uverni spolek". Te se le v tem od onih razločujejo, da so sprejele bolj Raiff-eisenova načela, da na pr. izključno le na zadolžnice po- sojujejo, kar so sicer tudi starejše »gospodarske založne* delale. Kakor imamo Slovenci svojo »Zvezo", tako imajo Čehi svojo „Jednoto založen v Čechach, na Morave a ve Slezsku", ki izdaje jednako našemu »Letopisu" statistiko čeških posojilnic in ki jih podučuje in menda nekoliko tudi po svojih uradnikih nadzoruje. K tej „Jednoti" plačujejo jednako slovenskim posojilnicam posamezne »zatožne" na leto 5—100 gld. po tem, kakor so večje ali manjše. Iz najnovejše statistike (za 1. 1892.) posnamemo, da je vseh čeških založnic 1. 1892. bilo v omenjenih deželah češke krone 680 (vmes tudi 1 na Dunaji), ki so imele 266.095 članov. Dočim skrbi »Jednota" le za red in poduk pri posojilnicah, ima pa »Živnostenska (obrtna) banka" v Pragi s svojimi podružnicami nalogo, da jim priskoči na pomoč, kedar so v denarnih stiskah. Ta banka posojuje češkim založnicam, kedar potrebujejo, večje ali manjše svote proti menicam. S to banko so stopile tudi že slovenska posojilnice na jednak način v zvezo in bile prav zadovoljne s postrežbo. Predno prestopimo h kratki zgodovini slovenskih posojilnic, moramo povdarjati, da je češko posojilništvo najstarejše in najbolj razvito ter da prekosi vse nemško posojilništvo v deželah češke krone in drugih avstrijskih kronovinah. Posojilništvo se je začelo namreč v zadnjih letih tudi po Dolenjem in Gorenjem Avstrijskem širiti in tudi po Tirolskem. Povsodi se snujejo posojilnice ali po Schulzejevih ali po Raiffeisnovih principih; vendar se ne more nič bolj razviti kakor slovensko posojilništvo, čeprav podpirajo dežele same ustanovitev ondotnih novih posojilnic (osobito onih po Raiffeisenovih nazorih), dočim se mora naše posojilništvo le na lastne moči, na domoljube in na moč slovenskega kmeta opirati. (Dalje sledi.) 103 Obrtnija. Slovensko posojilništvo. Spisal Ivan Lapanje. (Dalje.) Kako se je torej začelo slovensko posojilništvo ? Po vzgledu čeških posojilnic in po Schulzejevih nazorih je praktično vpeljal prvo slovensko posojilnico pokojni češki rojak Horak v Ljubljani, ker je bil ondi že pred 35 leti združil nekatere ljubljanske obrtnike v „obrtnijsko pomožno društvo", ki je bilo v prvi vrsti denarna zadruga in je že prvotno slovensko-nemško ura-dovalo Vendar je vse drugo slovensko občinstvo na posojilnice javno opozoril še le znani naš domoljub, gosp. dr. Jos Vošnjak, ki je v letih 1868. po Češkem potoval, da bi se seznanil z ondotnimi razmerami in potem Slovence opozoril na vse, kar je ondi hvalevrednega našel. Res je storil to v „Slovenskem Narodu", v katerem je posebno to povdarjal, kako je na Češkem z veseljem videl, da so imeli skoro v vsaki vasi svojo „založno". Na to je povdarjal potrebo tacih zavodov za Slovence tudi v koledarji (1871) družbe sv. Mohorja, kjer je bil ob jednem priobčil tudi pravila za uzor. Praktično pa je skusil napraviti prvo slovensko posojilnico v svojem takratnem službenem kraji, v Šmarji pri Jelšah; to se mu pa ni posrečilo, ker je bil ta kraj prehitro zapustil preselivši se v Slovensko Bistrico. Vendar so pa istočasno ljutomerski rodoljubi po navodu Schulzejevih knjig in pravil ustanovili že 1. 1871. kot društvo tako rekoč prvo slovensko posojilnico, kateri je že bodoče leto tudi kot društvo sledila posojilnica pri sv. Jakobu v Rožni dolini. Da sta obe vzeli Schulze-ja za uzor, to posnamemo že iz tega, ker sta obe vpeljali visoke deleže, in svojo moč posebno v deleže stavili. Za to pa imate dandanes še obe prav velike svote v deležih. Kar se je posojilnic pozneje osnovalo, n. pr. ona v Metliki, ki je zelo stara, si je tudi le bolj Schulze-ja vzelo za uzor; metliška posojilnica ima n. pr. tudi dokaj visoke deleže, od katerih daje precej veliko delnine. Skoraj po jednakih uzorih se je osnovala tudi posojilnica na Vrhniki, dasi je pozneje delovati začela. Celjska posojilnica je vpeljala poleg velikih tudi male deleže in to zaradi tega, da si je pridobila s tem davčne olajšave zakona z dne 27. decembra 1880. Po njenem uzoru se je vsled navodov, ki jih je dajala „Zveza", osnovalo največ slovenskih posojilnic, katere strinjajo nazore Schulze-jeve in Raiffeisnove in se ob jednem opirajo, kakor se tudi morajo, na zadružni zakon od 1. 1873. In to tudi odobru-jemo. Nikakor ne moremo namreč svetovati, če bi to tudi naš zadružni zakon dovolil, da bi posojilnice bile čisto brez deležev, kakor Raiffeisen želi. Raiffeisenov nasvet, da ostani prihranjena zaloga (rezerva) nedotakljiva za vse čase, je vzprejel tudi zakon od 1. junija 1889., na kateri se je žužemberška in ložka posojilnica ozirala pri svojih pravilih in pa tudi krška, ki je bila svoja pravila z ozirom na ta zakon spremenila. Na drugi strani pa se z Raiffeisnovimi nazori, po katerih je deloma osnovanih nekaj posojilnic na Koroškem, nikakor ne strinjamo, da bi posojilnica le v svoji vasi (župniji) delovala. To je premajhen delokrog. Zato take posojilnice nikakor ne morejo prav uspevati. Imajo premalo duševnih in materijelnih moč;j na razpolaganje. Največ slovenskih posojilnic si je izvolilo jeden sodni okraj za svoje torišče. Take tudi najboljše uspevajo, zlasti če imajo sedež na mestu sodišča, in če so v dobrih rokah. Takih posojilnic je tudi na Štajarskem in Kranjskem največ, tudi na Primorskem se ravnajo večinoma po tem vzgledu. Le na Koroškem ni bilo mogoče povsod ravnati se po tem načelu, ker baš na sedeži sodišč ni bilo dobiti za to posel potrebnih domoljubov. Mi želimo, da bi se stare in nove posojilnice ravnale po duhu in navodih, katere daje „Zveza slovenskih posojilnic", da postanejo na .a način slovenske posojilnice zdrava in krepka specijaliteta mej avstrijskimi posojilnicami. Te nazore zastopa i obče tudi „zveza slovenskih posojilnic", vendir to društvo noče ničesar slišati o Raiff-eisenovih zavodih in noče priporočevati, da bi se nove ali stare posojilnice ravnale po zakonih z dne 1. junija 1889. in z dne 14. junija 1894 Strinjamo se v tej točki z nazori tega društva, da se Raiffeisenove posojilnice Slovencem ne priporočujejo, odobrujemo tudi uzorna pravila „zveze" iz prejšnjih let, katerim dajemo celo prednost pred sicer obširnimi in temeljitimi uzornimi pravili, katera so letos na svitlo prišla v „ letopisu"; vendar nikakor ne moremo pritrjevati tem nazorom društva „zveze slovenskih posojilnic", da bi se pri snovanji novih posojilnic omenjena nova zakona popolnoma prezirala. Dokler je bilo malo slov. posojilnic, dokler so se snovale posojilnice v velikih krajih, je bilo čisto primerno, da so se urejevale bolj po Schulze-jevih nazorih, vsled katerih niso bile omejene ne glede obsega (terena), ne glede visokosti deležev in tudi ne glede na način posojevanja. (Konec sledi.) / ------ 113 ------ Obrtnija. Slovensko posojilništvo. Spisal Ivan Lapanje. (Konec.) Svobodno jim je bilo razširiti svoj delokrog na bližnje in daljne okraje; svobodno jim je bilo vpeljati majhne ali velike deleže, majhne ali velike obresti, in pri posojevanji posluževati se menic ali zadolžnic ali obojih. Vse večje posojilnice ali posojilnice v večjih krajih naj bodo tudi v bodoče tako osnovane na pr. posojilnice v Celji, Mariboru, Ptuji, Gorici, Trstu itd. Kar se pa novih posojilnic osnuje v malih krajih ali kar je starih manjših posojilnic sredi kmetskega ljudstva, tem pa svetujemo, da se ravnajo pri ustanovitvi, ali kedar pravila prenarejajo, ne samo po uzornih pravilih naše „posojilniške zveze", ampak da vzamejo za podlago tudi omenjena zakona (z dne 1. junija 1889. in 14. junija 1894.) V smislu teh določeb bodo povsodi ustanovili posojilnice z neomejeno zvezo; kajti take dajejo veliko več poroštva in uživajo mnogo več kredita, kakor one z omenjeno zavezo. Tudi radi tega ni priporočati posojilnic z omejeno zavezo, ker se po razsodbi upravnega sodišča posojilnica z omejeno zavezo ne more pozneje pretvoriti v zadrugo z neomejenim poroštvom. Ako se posojilnice nadalje ravnajo po omenjenih zakonih, ne morejo upeljati velikih deležev (namreč čez 25 gld.) in ne smejo svojega delokroga preveč razširiti gotovo ne čez jeden sodnji okraj. Nam se namreč jako primerno zdi, da se razprostira delovanje manjših slovenskih posojilnic v jednem samem sodnem okraji. V tem slučaji, in ako izpolni še nekatere malenkostne pogoje (raba zadolžnic in ne menic) dobi posojilnica dovoljenje, da sme rabiti menični kolek (prva lestvica) pri zadolžnicah in to tudi takrat, ako je na zadolž-nici več porokov. Po teh načelih je na Kranjskem že več posojilnic osnovanih na pr. v Žužemberku, v Krškem, v Idriji, v Ložu, v Litiji itd.; zato bi želeli, da bi tudi tiste posojilnice, katere se bodo še ustanovile, po teh nazorih svoja prav la uredile, in da bi se tudi nekatere stare posojilnice z neomejeno zvezo po njih ravnale, kadar nameravajo svoja pravila prenarediti. Razen te želje imamo še drugo, ki ni nič manj važna od te. Sprožila se je že večkrat in tudi pri zadnjem občnem zboru »Zveze" je bila na dnevnem redu. Vse nove slovenske posojilnice živo potrebujejo navoda za pravilno poslovanje. Nemci in Čehi imajo takih knjig vse polno. Štajarski deželni odbor je na pr. lani izdal v nemškem jeziku lep navod, kako se naj snujejo in urejujejo Raiffeisenove posojilnice. A ko ga je pisec teh vrstic naprosil, da bi ga izdal tudi v slovenskem jeziku, dobil je odgovor: „nix bindisch" t. j. ni mu ustregel. „Zveza slov. posojilnic" bi bila pripravljena založiti tako knjigo, toda ne dostaje jej sredstev, ker ima s perijo-dičnim nadzorovanjem slov. posojilnic in z izdajanjem „letopisa" veliko stroškov. Pisec teh vrstic se je radi tega obrnil s prošnjo do deželnega zbora kranjskega za denarno podporo v ta namen. Treba pa je, da ga bodo tudi vse slov. posojilnice podpirale, in da sleherna slovenska posojilnica vzame vsaj 5—10 iztisov te knjige. Spisati jo utegneta oba nadzornika slov. posojilnic, od katerih ima jeden baje že nekaj rokopisa pripravljenega. Knjiga obsegala bode 150 strani v navadni osmerski obliki. Cena jej bode nevezani 1 gld., vezani 1 gld. 20 kr. Zato se s tem vse posojilnice uljudno prosijo, da bi se v kratkem oglasile, ako so pripravljene, to podjetje podpirati.