598
EMIGRANT Matej   Bor
Že spet v baraki. Sam in brez moči. Čeprav ne delam. Hodim in posedam. In diham zrak. In svojo senco gledam. Edini znanec, pa še ta zgubi se, ko ugasne luč. Kam naj grem, kam? Jaz, mrak sred mraka, ki potuhnjeno se plazi zdaj med dnevom in nočjo in ni nikjer doma — ne tii ne tam.