Roman. AngieJki spisal A. Conan Dojle. (Dalje.) Poveljnik je čakal, da je dragoman končal svoj govor. Tedaj pa je dal kratko povelje in črnec z dolgim, rjavo marogastim mečem je pristopil. Dragoman je zacvilil, kakor zajec in se obupno sp«t vrgel v pesek. «Kaj je to, Cochrane?« je vprašal Brown. Polkovnik je namreč svojčas služil v egiptovski vojski in je bil edini med polniki, ki je razumel par besed arabski. »Kolikor razumem, je poveljnik mnenja, da ni vredno vlačiti dragomana seboj po puščavi, ker bi nihče zanj ne plačal odkupnine. Za sužnja pa jun je pTeslab.« «Siromak —!« je pomilovalno vzkliloiil Brown. «Povejte mu, Cochrane, povejte poveljniku, naj ga pusti živetil Da bi ga zaklali kar tu!e pred nami, tega vendar ne moremo dovoliti! Recite, da bomo zložili odkupnino zanj! Jaz koj ponudim vsako sprejemljivo vsoto!« «Tudi jaz *e obvežem, da bom dal. kolikor bo v mojih močeh!« je vzkliknil Belmont. «Napravill bomo pismeno pogodbol* se je uslužno vtaknil vmes odvetnik Stephens. «Če bi imel pero in črnilo, koj bi sesbavil pogodbo, in poveljnik se sme zanesti, da bi odgovarjala vsem pravnim predpisom.« Toda polkovnikova arabščina je bila pomanjkljiva in poveljnik ga ni poslušal. Mansur pa je bil preved zmeden, da bi bil razumel velikodušno ponudbo izletnikov. — Črnec z mečem je pogledal svoj«ga zapovednika, njegova svetločrna roka je šinila kvišku Ln mef ,)€ zažvižgal po zraku —. V istem hipu pa je dragoman nekaj zavpil, meč j« zaostal sredi pota in poveljnik in njegov pobočnik sta se z nenavadno radovednostjo spet obrnila. še drugi so pristopili in tesna gruča se je slmila okrog stokajočega ia moledujočega Mansurja. Polkovnik ni razumel, kaj je vzrok te nenadnc izpremembe. Še manj so dmgi umeli, kaj pravi Mansur radovednim dervišem. Hipoma pa je šinila Stephensu grozna misel skozi možgane —. Zaslutil je, kaj pripoveduje dragoman. «0 — ti hudoba izdajalska!« je divje zakričal. «Molči, molči, ncsrečnež —! Molči! Bolje da umreš. tisočkrat bolje da umreš!« Prepozno —! Ni bilo dolgo, pa so ujetniki na lastne oči videli. s čim si je hotel strahopetni iMansur rešiti življenje —. Videli so, kako jc poveljnik prezirljivo pokimal. Na njegovo strogo lice je stopil izraz zaničevanja, kakršnega ima pošten človek za izdajalca. Mansur je z naglim, drhtečim glasom nekaj pripovedoval in kazal proti griču. Tolpa dvanajsterih dervišev je na poveljnikovo besedo planila po stezi na vrh griča in izginila /A robom. Ujelnikom so zatrepctali živci v strahotnem pvižakovanju —. Mučcn molk je zavladal —. Mahoma pa ga je pretrgalo divje, zmagovito vpitje, kriki groze in iznenadenja so se vmešavali in trenutek pozneje so se prikazali derviši na robu planote in sredi med njimi obe ženski —. (Dalje prihodnjič).