273 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 719:341.384(497.1)(094.5) Prejeto: 19. 12. 2019 Barbara Vodopivec dr., asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: barbara.vodopivec@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0001-8191-9948 Zakonodajni in institucionalni okvir transferjev predmetov kulturne dediščine v povojni Jugoslaviji IZVLEČEK V prispevku so prikazani rezultati analize zakonodajnega in institucionalnega okvira, ki je določal lastniške in fizične transferje predmetov kulturne dediščine v Jugoslaviji po letu 1945. Rezultati so umeščeni znotraj štirih med seboj tesno prepletenih povojnih procesov podržavljanja lastnine, popisa vojne škode, uveljavljanja načel spomeni- škega varstva (zlasti, kar zadeva prodajo in uvoz oziroma izvoz), ter izvajanja restitucije, ki so ključno vplivali na različne transferje predmetov kulturne dediščine. Ti procesi so postavljeni v družbeni in politični kontekst nastanka DFJ oziroma FLRJ, pri čemer analiza zajema predvsem prva povojna leta, sega pa tudi v čas druge svetovne voj- ne. V prispevku je prvič sistematično vzpostavljen celovit zakonodajni in institucionalni okvir, znotraj katerega je mogoče umeščati raziskave in študije primerov provenience posameznih umetnin ter delovanja državnih ustanov in vzpostavitve njihovih zbirk. KLJUČNE BESEDE restitucija, vojna škoda, spomeniško varstvo, predmeti kulturne dediščine, Jugoslavija ABSTRACT LEGISLATIVE AND INSTITUTIONAL FRAMEWORKS FOR TRANSFERRING OBJECTS OF CULTURAL HERITAGE IN THE POSTWAR YUGOSLAVIA The contribution presents the results of the analysis of legislative and institutional frameworks that provided for ownership and physical transfers of objects of cultural heritage in Yugoslavia after 1945. The results are placed within four closely intermeshed postwar processes of nationalizing property, taking an inventory of war damage, introducing the principles of monument protection (especially in relation to sales, imports, and exports), and implementing restitu- tion, which crucially affected various transfers of objects of cultural heritage. These processes are set in the socio-political context of creating the Democratic Federal Yugoslavia and the Federal People’s Republic of Yugoslavia, respectively, with the analysis being primarily centred on the years immediately following the war and in part also touching upon the time during the Second World War. The contribution systematically sets the first comprehensive legislative and institutional frameworks for research and case studies into the provenance of individual artworks as well as the operations of state institutions and the establishment of their collections. KEY WORDS restitution, war damage, protection of monuments, objects of cultural heritage, Yugoslavia 274 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Uvod Študije provenience predmetov kulturne dedišči- ne, zlasti tistih, ki so bili predmet različnih transfer- jev med drugo svetovno vojno in po njej, postajajo v zadnjih dveh desetletjih vse pomembnejše razisko- valno področje,1 pri tem pa stopajo v ospredje tudi vprašanja transferjev, ki so jih povzročile politične spremembe in obe svetovni vojni v 20. stoletju na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Z izjemo raziskav, vezanih na provenienco in restitucijo arhivskega in knjižničnega gradiva,2 je tematika transferjev pred- metov kulturne dediščine oziroma raziskovanje pro- venience v Sloveniji predmet poglobljene znanstvene obravnave šele v zadnjih letih.3 Namen prispevka je predstaviti rezultate raziskovalnega dela, osredoto- čenega na razumevanje zakonodajnega in instituci- onalnega okvira transferjev predmetov kulturne de- diščine v času nastanka in oblikovanja Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ) oziroma Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) v letih po koncu druge svetovne vojne, pri čemer gre za prvo celovito predstavitev te tematike.4 Razumevanje tega okvira je pomembno, ker opredeljuje ključne procese, prav- 1 Raziskovalno področje je močno spodbudila Washingtonska deklaracija, sprejeta 3. decembra 1998: Washington Conference Principles on Nazi-Confiscated Art: https://www.state.gov/p/ eur/rt/hlcst/270431.htm (9. 3. 2019). 2 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije 1, str. 11–12; Oblak Čarni, Arhivi v Sloveniji, str. 83–92; Košir, Dolga pot domov, str. 129–148; Oblak Čarni, »Arhivarji pa lahko pridejo, kadar želijo ...«, str. 51–56; Grafenauer, Kaj po- menijo ugovori, str. 101–106; Kodrič Dačić, Federalni zbirni center, str. 51–63; Seražin, Nastanek in razvoj, str. 19–22, 67–68. 3 Petrič, Restitucija kulturnih dobrin, str. 521–542; Oblak Čarni, Restitucije arhivov, str. 279–295; Glažar, Izvoz in uvoz arhivskega gradiva, str. 319–336; Provenienca, transferji in lastništvo umetnin, zlasti prispevki Renate Komić Marn, Tat- jane Štefanič in Tine Košak; Kam so vse umetnine šle? Trans- ferji in odtujitve predmetov kulturne dediščine v Sloveniji med drugo svetovno vojno, Razstava mednarodnega HERA pro- jekta Transfer predmetov kulturne dediščine v regiji Alpe- Adria v 20. stoletju, Ljubljana, 3. 5.–18. 5. 2018; Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 101–120. Študije provenience kul- turne dediščine so pogosto vezane tudi na raziskovanje zgo- dovine Judov: Pančur, Premoženjski in civilno-pravni položaj; Podbersič in Hančič, Povojne zaplembe, str. 283–287. 4 Raziskovalna podlaga za pričujoči prispevek je bila zastav- ljena v okviru evropskega projekta TransCultAA – Transfer predmetov kulturne dediščine v regiji Alpe-Adria v 20. stoletju (financer program HERA Joint Research Programme; https:// www.transcultaa.eu/, 10. 5. 2019), in sicer v sklopu razstave, ki je predstavila deset izbranih zakonodajnih podlag, poveza- nih s transferji umetnin v 20. stoletju, in pomeni prvi tovrstni pregled pri nas (glej Vodopivec, Zakonodajni kontekst, raz- stava Kam so vse umetnine šle? Ljubljana, Atrij ZRC SAZU, 3. 5.–18. 5. 2018). Raziskovalno delo za ta prispevek, ki je izhodišča razstave močno razširilo in poglobilo, pa je bilo izvedeno v okviru raziskovalnega programa Slovenska umet- nostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz javnega proračuna (https://uifs.zrc-sazu.si/sl/programi- in-projekti/slovenska-umetnostna-identiteta-v-evropskem- okviru#v, 10. 5. 2019). ne podlage in ustanove, ki so vplivali na ravnanje z lastnino v smislu preoblikovanja zasebne lastnine v splošno ljudsko premoženje, vključno s predmeti kulturne dediščine, in tako predstavlja med drugim tudi podlago za nadaljnje umetnostnozgodovinske študije provenience umetnin in umetniških zbirk. Transferje v prispevku tako razumemo kot neposre- dne fizične premike predmetov kulturne dediščine (kot posledico na primer ropanja) in kot spremembo lastništva na teh predmetih, praviloma iz zasebne v državno last (kot posledico na primer konfiskacije). Predmete kulturne dediščine pa v prispevku razume- mo kot predmete, ki sodijo v likovne zvrsti slikarstva, kiparstva in oblikovanja (zlasti izdelki umetne obrti, kot so cerkvena oprema, pohištvo, svetila, glasbila in posodje), muzejske predmete (vključno z arheološki- mi izkopaninami), arhivsko gradivo, knjižnično gra- divo, znanstvene zbirke in druge predmete, ki imajo umetniško, pa tudi zgodovinsko ali znanstveno vre- dnost. Prispevek predmet raziskave predstavlja z vidika zakonodajnega in institucionalnega delovanja DFJ oziroma FLRJ, vsebinsko pa izhaja iz štirih večjih sklopov, ki predstavljajo ključne procese, povezane s transferji predmetov kulturne dediščine v povojni Jugoslaviji: ravnanje države s premoženjem, spome- niško varstvo, vojna škoda in restitucija. Vsi štirje vsebinski sklopi so med seboj tesno prepleteni in vsebujejo ključne vzvode transferjev predmetov kul- turne dediščine tako z vidika lastništva kot fizičnih premestitev. Čeprav se časovni lok prispevka zaključuje z ob- dobjem samostojne Slovenije, ko je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji,5 se ta osredinja na prva povojna leta, ko je prišlo do največje razlastitve premoženja, vključno s predmeti kulturne dediščine. Širši konteks - tualni okvir pa mora zaradi razumevanja procesov, ki so trajali dlje, kot je na primer vzpostavitev sistema spomeniškega varstva, zajemati čas, ko je bilo sloven- sko ozemlje še del Habsburške monarhije, čas med obema svetovnima vojnama in obdobje okupacije. Značilnosti obdobja V nadaljevanju izpostavljamo nekaj družbeno- -političnih značilnosti povojne Jugoslavije,6 ki so še posebej vplivale na oblikovanje zakonodajnega in institucionalnega okvira nove države in rabo zako- nodaje, ter tako tudi na ravnanje z lastnino in s tem s predmeti kulturne dediščine. Pregled uradnih listov Slovenskega narodno osvobodilnega sveta in Naro- dne vlade Slovenije, DFJ in FLRJ kaže zlasti v letih 5 Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 z dne 29. 11. 1991. 6 Zgodovinopisje čas nastanka druge Jugoslavije obravnava obširno. Glej na primer: Slovenska novejša zgodovina, str. 831–929; Vodušek Starič, Prevzem oblasti 1944–1946; Deželak Barič, Priprave in izvedba, str. 367–398. 275 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 1945 in 1946 na izjemno količino sprejetih zakono- dajnih aktov, pa tudi na njihovo raznolikost. Segajo domala na vsa področja življenja, od izgradnje uprav- nega, pravosodnega, finančnega, monetarnega, carin- skega, industrijskega (državna podjetja), trgovskega, socialnega, šolskega, zdravstvenega in prometnega sistema do regulacije plač in cen. Velika hitrost spre- jemanja zakonov in njihova raznolikost kažeta na že- ljo oblasti po reguliranju celotnega sistema in revolu- cionarno preobrazbo družbe, spričo katere je Edvard Kocbek leta 1945 v svoj dnevnik zapisal: »Vedno bolj sem zaskrbljen nad hitrostjo in grobostjo, s katero partija – od Tita navzdol – gradi novo, centralizirano Jugoslavijo.«7 Povojno Jugoslavijo je zaznamoval dr- žavni centralizem, ki je vzpostavil strogo centralizi- 7 Kocbek, Dnevnik, str. 25. rano hierarhijo odločanja in vodilno vlogo Komuni- stične partije Jugoslavije (KPJ) ter uvedel nadzor na vseh področjih življenja in nad vsemi vzvodi oblasti.8 Centraliziran ustroj države in partijske strukture je pogojeval tudi veliko odvisnost federalnih enot od zvezne oblasti, kar je veljalo za vsa področja delova- nja oblasti, torej tudi za zakonodajo. Četudi je imela po ustavi skupščina FLRJ zakonodajno oblast in je predstavljala najvišji organ državne oblasti, je vlada FLRJ, ki je bila vsebinsko in kadrovsko tesno po- vezana s KPJ, zlasti v prvih povojnih letih »v duhu revolucionarnega časa« izdajala številne uredbe z zakonsko močjo in s tem posegala v zakonodajno 8 Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 155; Režek, Med resnič- nostjo in iluzijo, str. 10–12; Kozina, Republiški upravni orga- ni, str. 103. Rekapitulacija vojne škode na ozemlju Slovenije, prizadejana gradovom, cerkvenim ustanovam in zasebnikom (hrani Arhiv Jugoslavije, AJ, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture), Spiskovi odnetih predmeta u toku rata iz Slovenije i njihova procena vrednosti - ratna šteta, 1946, šk. 63. 276 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 funkcijo skupščine.9 Na ta način je vlada med drugim urejala tudi področji vojne škode in restitucije. Kljub hitremu ritmu izgradnje nove države Jugoslavije pa je realnost dogajanja na terenu pogosto prehitevala zakonodajne podlage. Določeni zakoni so pomenili legalizacijo spornih praks za nazaj (ex tunc), kar je bilo še posebej pogosto v primeru sprememb lastni- štva.10 Z legalizacijo spornih praks za nazaj je tesno povezana tudi t. i. prehodnost pravnega sistema. Ta je zaradi nejasnosti določb dopuščala vrsto nedoreče- nosti in možnosti tendencioznih razlag, glede na že- leni cilj.11 Razkorak med zakonodajo in stvarnostjo je bil torej opazen. Številni zakoni so urejali praktično najmanjšo podrobnost v državi, hkrati pa so določila temeljnih zakonov, tudi tistih, ki so določali ravna- nje s stvarnim premoženjem, puščala dovolj prostora za različne rabe zakonodaje: »Jugoslovanska država, katera se je oblikovala v letih 1945 in 1946, spominja na Potemkinovo vas. Razlika med 'ljudsko' fasado poli- tično-institucionalne ureditve in njeno 'boljševiško' vse- bino je bila namreč ogromna«.12 Ne nazadnje pa je pri vzpostavljanju druge Jugoslavije ter njenega zakono- dajnega in institucionalnega okvira zelo pomemben, mestoma celo ključen, tudi mednarodni okvir, od de- lovanja zaveznikov, prek poteka mirovne konference v Parizu do odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo; vse to je namreč vplivalo tudi na izvajanje po- državljanja zasebne lastnine.13 Ravnanje države s premoženjem Ob koncu vojne in v prvih povojnih letih je ta- kratna ljudska oblast sprejela zakonske podlage, ki so urejale ravnanje nove države s premoženjem.14 Te so urejale vzpostavitev t. i. narodne imovine s postopki konfiskacije in sekvestra, torej zlasti prehod lastništva iz zasebne v državno last, kar je veljalo tudi za pred- mete kulturne dediščine. Ti so sprva sodili v delokrog zveznega ministrstva za industrijo, kasneje pa pover- jeništva oziroma ministrstva za prosveto. Transferja predmetov kulturne dediščine zato ni mogoče obrav- navati ločeno oziroma zgolj v okviru enega področja, ampak je treba upoštevati tudi druga področja, kjer kulturne dediščine na prvi pogled ne bi iskali, kot je na primer prav ministrstvo za industrijo. Prav tako je pomembno imeti pred očmi že v uvodu izpostavljeno 9 Režek, Med resničnostjo in iluzijo, str. 11. 10 Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 157. Gre za Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarstev (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, noveliran leta 1948: Ur. l. FLRJ, št. 35/49). To je bila pravna podlaga za podržavljenje velikih gospodarskih podjetij. Več o nacionalizaciji glej: Prinčič, Nacionalizacija. 11 Melik in Jeraj, Slovensko kazensko sodstvo, str. 451, 463 in 464. 12 Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 155. 13 Več o tem: Prinčič, Nacionalizacija. 14 Žontar, Povojni prisilni odvzemi, str. 5–11; Radulović, Komi- sija za upravo narodne imovine, str. 11–19; Kozina, Komisija za upravo narodne imovine, str. 15–19. dejstvo, da je transfer predmetov kulturne dediščine tesno prepleten z zakonodajo, ki je urejala spomeni- ško varstvo, ugotavljanje vojne škode in restitucijo (tu govorimo zlasti o mednarodnih pogodbah, kot bomo videli v nadaljevanju). Prva in hkrati temeljna pravna podlaga, ki je uza- konila podržavljenje in zaseg premoženja, je Odlok AVNOJa o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, ki je bil sprejet še pred koncem vojne, leta 1944.15 Akt je določal, čigava imovina preide v last države in komu se imetje odvzame (1. in 2. člen), ter navajal vrsto tega imetja (med drugim nepremične posesti, premične dobrine, hiše, pohištvo (3. člen)). Odlok je ustanovil Državno vodstvo narodnih pose- sti pri poverjeništvu trgovine in industrije (4. člen); ta organ je dobil nalogo upravljati podržavljeno in zase- ženo imetje (sekvester). Odlok je vzpostavil državno lastništvo za nazaj, torej tudi za tisto imetje, glede ka- terega je, kot je zapisano v odloku, že obstajala sod- ba državljanskih ali vojaških sodišč ali ki je že pred izdajo tega odloka prešlo v državno last, pod državno upravo ali zaplembo v posameznih federalnih enotah (4. člen). Odlok je uzakonitev podržavljanja lastnine utemeljil kot nujnost za dosego »kar najbolj uspešne zmage v osvobodilni vojni« ter za gospodarsko obno- vo in izgradnjo Jugoslavije (5. člen). Umetnine ozi- roma predmeti kulturne dediščine v odloku niso bili izrecno omenjeni, vendar je akt dejansko vzpostavil logiko in način ravnanja nove države z vsem zaseb- nim premoženjem. Predsedstvo AVNOJ je takoj po vojni, 29. maja 1945, sprejelo tri temeljne zakone, ki so urejali rav- nanje s premoženjem. Prva dva sta se nanašala na vse vrste premoženja, tretji pa konkretno na ravnanje s predmeti kulturne dediščine. Zakon o ravnanju z imo- vino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači16 je način vračanja zapuščenega premoženja in premoženja, ki so ga okupacijske oblasti odvze- le lastnikom, opredelil na podlagi sodbe narodnih sodišč oziroma predpisov uveljavljanja vojne škode (1. člen). 1. člen je med imovino, ki jo ureja zakon, uvrstil tudi dragocenosti, kamor lahko pogojno šte- jemo predmete kulturne dediščine. Akt je ustanovil Državno upravo narodnega imetja z nalogo upravlja- nja premoženja iz 1. člena, in sicer do trenutka, ko se to na podlagi sodnega sklepa izroči lastniku oziroma dedičem (4. člen). Pomembna za razumevanje pro- 15 Odlok je Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugosla- vije (AVNOJ) sprejel 21. novembra 1944, v Uradnem listu Demokratične federativne Jugoslavije pa je bil objavljen 6. februarja 1945 (Ur. l. DFJ, št. 2/45). 16 Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali za- pustiti med okupacijo, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 36/45, z dne 29. 5. 1945. 277 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 cesa podržavljanja je navedba v 6. členu zakona, ki je določala, naj pristojno narodno sodišče pri sklepanju izročitve premoženja upravičencem upošteva »… in- terese narodnega gospodarstva v duhu 5. člena v Odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944 ter naj v primeru, kjer je veli- ka imovina, izroči v upravo samo en del imovine, tako da se ne bi neupravičeno kopičilo bogastvo v rokah oseb, ki se jim imovina izroči v upravo«. S tem je bila de- jansko uzakonjena pravica sodišč, da interese države oziroma »naroda kot celote« postavijo pred interese lastnika, kar je v praksi pomenilo dodelitev velikega dela premoženja Državni upravi narodnega imetja oziroma državnim ustanovam. Sočasno s sprejetjem zakona o ravnanju z imo- vino je Predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja.17 1. člen tega zakona je določal, da vsako nepremično in premično imetje, ki je ali bo prešlo v državno last na podlagi odloka AVNOJ (1944) ali drugih zakonov, postane narodna imovina. Nadalje je zakon določal, da je državna last- niška pravica do te imovine nezastarljiva in da mo- rajo vse osebe ter javne oblasti in ustanove, ki imajo na dan 29. maja 1945 imovino iz 1. člena zakona, to imovino prijaviti upravam narodnega imetja (2. člen). To pomeni, da s tem imetjem niso smeli razpolagati, vsaka kršitev predpisanega razpolaganja, ki so ga po zakonu izvajale osebe, postavljene za upravljanje in vodstvo narodnega imetja (5. in 6. člen), pa je bila opredeljena kot kaznivo dejanje (8.–16. člen). S tem si je država zagotovila nadzor nad celotnim premo- ženjem. Istega dne, torej 29. maja 1945, je Predsedstvo AVNOJ tudi za področje ravnanja s predmeti kultur- ne dediščine sprejelo zelo pomembno zakonodajno podlago – Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljeva- nju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov, ki so postali državna last po odloku Antifa- šističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944.18 Zakon je prosvetno ministrstvo DFJ določil kot pristojno za »… zbiranje, čuvanje in razdeljevanje knjig, arhivskih in muzejskih predmetov, umetniških slik in kipov, znanstvenih zbirk, muzikalij in vseh drugih predmetov zgodovinskega, znanstvenega ali umetniškega značaja, ki so postali državna last po odloku Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Ju- goslavije z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovraž- nikove imovine v državno last, o Državni upravi nad imovino odsotnih oseb in o sekvestru nad imovino, ka- tero so okupatorska oblastva nasilno odtujila« (1. člen). S tem je zakon vse aktivnosti, povezane z lastnino 17 Zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja, Ur. l. DFJ, št. 36/45, z dne 29. 5. 1945. 18 Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov, ki so postali državna last po odloku Antifašističnega sveta narodne osvo- boditve Jugoslavije z dne 21. novembra 1944, Ur. l. DFJ, št. 36/45, z dne 29. 5. 1945. iz 1. člena zakona, iz pristojnosti industrijskega mi- nistrstva (tj. Državne uprave narodnega imetja) pre- nesel v pristojnost prosvetnega ministrstva. Zakon je predpisal kazni za »uničevanje državne lastnine«, in sicer za vsako odvzemanje, raznašanje ali uničevanje predmetov (3. člen). Pomemben je 4. člen, ki pome- ni neposredno pravno podlago za prenos predmetov kulturne dediščine, ki so bili zasebna last, v javne ustanove: »Zbrane predmete bo razdelilo prosvetno ministrstvo Demokratske federativne Jugoslavije v spo- razumu s prosvetnimi oblastvi posameznih federalnih edinic. V ta namen bodo prosvetna oblastva federalnih edinic poročala o potrebah svojih ustanov, izmed katerih bodo vpoštevane posebno tiste, ki so bile v vojni uniče- ne ali poškodovane.« Zakon je tako tudi neposredna pravna podlaga za vzpostavitev federalnih zbirnih centrov.19 Dejansko je bila v Uradnem listu Sloven- skega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije 8. septembra 1945 objavljena Uredba mi- nistrstva za prosveto o ustanovitvi zbiralnih centrov za kulturno-zgodovinske predmete. Ta je na podlagi zveznih predpisov določala ustanovitev Federalnega zbiralnega centra za kulturno-zgodovinske predmete pri ministrstvu za prosveto v Ljubljani ter okrož nih zbiralnih centrov v Mariboru, Celju in Novem me- stu, njihovo organizacijo in postopke dela. 5. člen je določal, da z vsemi predmeti na ozemlju Slovenije, ki so po odloku AVNOJ postali državna last, razpolaga- jo izključno zbiralni centri, in sankcioniral samovolj- no razpolaganje z njimi, njihovo jemanje, raznašanje ali uničevanje. Uredba je določila tudi, da se posli, ki jih bodo po novem opravljali umetniško-muzejski, knjižni, arhivski in muzikalni referat in so jih pred tem opravljali Komisija za ugotovitev vojne škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slovenije in drugi organi, prenesejo na federalne zbirne centre (2. člen). Federalni zbirni centri so tako ob ustanovitvi avgu- sta 1945 prevzeli tudi vrsto nalog, ki jih je pred tem opravljala republiška komisija za ugotavljanje vojne škode, čeprav lahko elementom njenega delovanja kljub temu sledimo še vsaj do leta 1947 oz. 1949, ko so na ministrstvu za prosveto potekale aktivnosti, po- vezane z restitucijo. Še pred sprejetjem podzakonskih aktov, ki bi po- drobneje urejali izvajanje treh navedenih zakonov, je 12. junija 1945 Predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije,20 ki je opredelil postopka konfiskacije21 in sekvestracije,22 19 O Federalnem zbirnem centru glej na primer: Rozman, FCC – The Federal Collecting Centre, str. 22–24; Lazarini, Slo- venske grajske stavbe, str. 731−748. 20 Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije, Ur. l. DFJ, št. 40/45, z dne 12. 6. 1945. 21 Konfiskacija imovine je prisilno odvzetje celotnega imetja brez kakega povračila (popolna konfiskacija) v korist države ali odvzetje točno določenega dela imovine (delna konfis- kacija) od imovine, ki je osebna lastnina ali osebni delež v skupni imovini z drugimi osebami (1. člen). 22 Sekvester je začasno odvzetje in postavitev imovine pod nad- 278 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 in tako pomeni zakonodajno zaokrožitev podržavlja- nja imovine, izpeljano leta 1945. Zakon je določal, da mora biti podlaga konfiskaciji sodba (4. člen), s pravnomočnostjo sodbe pa dobi država lastninsko pravico do konfisciranega imetja (10. člen). Konfis- kacija zajema vse stvari obsojene osebe (5. člen), je še določal zakon, 6. člen pa je sicer navedel izjeme, ki so izvzete iz konfiskacije, med katerimi pa ni bilo pred- metov kulturne dediščine. 12. člen zakona je urejal sekvestracijo, in sicer je določal, da se ta po zakonu uvede v primeru, ko postopek konfiskacije teče ali pa zor državne uprave; za to imovino je mogoče, da pride pod konfiskacijo, in sicer zaradi obvarovanja dotične imovine in zaščite javnih interesov (12. člen). še ni uveden, bi pa med tem lahko prišlo do uničenja, odsvojitve ali obremenitve imovine.23 Šlo je torej za začasno postavitev imovine v državno last. 13. člen je določal, da v primeru sekvestracije imovino upravlja pristojna uprava narodnega imetja do končnega skle- pa o konfiskaciji, medtem ko konfiscirano imovino upravlja Federalna uprava narodnega imetja oziro- ma Državna uprava narodnega imetja, kot je opre- delil 26. člen zakona. Ti upravi sta bili po določbah zakona edini, ki sta lahko odločali o razporejanju 23 Tak postopek lahko predlagajo federalna (deželna) uprava narodnega imetja, federalna (deželna) komisija za ugotavljan- je zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev ali pristojni javni tožilec (12. člen). Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbiralnih centrov za kulturno-zgodovinske predmete (Ur. l. SNOS in NVS, št. 33/45). 279 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 konfiscirane imovine v last ali upravljanje (27. člen). Zakon je določal tudi ravnanje z lastnino nemške dr- žave in njenih državljanov, oseb nemške narodnosti (30. člen) ter vojnih zločincev in narodnih sovražni- kov (28. člen). Sklepni členi zakona so določali kazni za kršitelje.24 S tem ko so bile podane zakonodajne podlage podržavljanja imovine, se je država lahko lotila po- drobnejšega urejanja postopkov s podzakonskimi akti. Pravosodno ministrstvo jugoslovanske vlade je tako junija 1945 sprejelo Navodilo za izvajanje Za- kona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti v dobi okupacije, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupatorji ali njihovi pomagači.25 To navodilo je podrobneje opredelilo postopek pred sodiščem, v katerem, kot navaja navodilo, so morala sodišča upo- števati tudi interese narodnega gospodarstva, kot jih navaja 7. člen: »Pod interesi narodnega gospodarstva se razumejo vse oblike uspešne ostvaritve gospodarskega načrta in ekonomske obnove Jugoslavije kot celote, kakor tudi vseh njenih federalnih edinic.« Prav tako so mora- la sodišča upoštevati potrebo »nadaljnjega neovirane- ga in racionalnega izkoriščanja imovine« (8. člen). Obe določili lahko razumemo tudi kot podlago za to, da so konfiscirane in sekvestrirane predmete kulturne dediščine izročali državnim ustanovam. Prosvetno ministrstvo jugoslovanske vlade je 31. julija 1945 sprejelo Pravilnik o prenosu poslov dr- žavne uprave narodnega imetja iz pristojnosti industrij- skega ministrstva v pristojnost prosvetnega ministrstva Demokratske federativne Jugoslavije.26 Ta pravilnik je podrobneje opisal postopek zbiranja in delitve pred- metov kulturne dediščine ter je pravzaprav podza- konski akt zakona o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških predmetov. Pravilnik, ki je dejansko ustanovil zbirne centre, je v 1. členu določal: »V krajih, kjer obstoje okro- žne uprave narodnega imetja, naj ustanovijo pristojna prosvetna oblastva okrožne zbirne centre za zbiranje in čuvanje knjig, arhivskih in muzejskih predmetov, ume- 24 31. člen Zakona o konfiskaciji pravi: »Vsako zlonamerno deja- nje z namenom preprečiti konfiskacijo ali sekvester, a zlasti vsako namerno poškodovanje, skrivanje ali zmanjšanje vrednosti imo- vine, kakor tudi zlonamerna odtujitev ali obremenitev se smatra kakor zločin proti narodnim interesom …« Začasna narodna skupščina DFJ je 1. septembra 1945 sprejela Zakon o kaz- nivih dejanjih zoper narod in državo (Ur. l. DFJ, št. 66/45 (1. 9. 1945)). Imovina, ki bi se lahko nanašala tudi na pred- mete kulturne dediščine, je omenjena v 3. členu, po katerem je vojni zločin ukazovanje ali izvrševanje požiga, uničevanja ali ropanja javne in privatne imovine. Tudi to določbo lahko interpretiramo v smislu zagotavljanja popolnega državnega nadzora nad imovino, torej tudi predmeti kulturne dediščine. 25 Navodilo za izvajanje Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti v dobi okupacije, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupatorji ali njihovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 52/45, z dne 24. 6. 1945. 26 Pravilnik o prenosu poslov državne uprave narodnega imetja iz pristojnosti industrijskega ministrstva v pristojnost pros- vetnega ministrstva Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45, z dne 31. 7. 1945. tniških slik in kipov, znanstvenih zbirk, muzikalij in vseh drugih predmetov zgodovinskega, znanstvenega in umetniškega pomena, ki so postali državna last. Na sedežih federalnih edinic opravljajo dolžnosti federalnih zbirnih centrov prosvetna ministrstva federalnih vlad. V Beogradu opravlja posle zveznega zbirnega centra zvezno prosvetno ministrstvo.« Pravilnik je nadalje po- drobneje opredelil način ravnanja s predmeti kulturne dediščine, ki so bili predmet konfiskacije in sekve- stra.27 Zakonodaja s področja ravnanja z imovino je bila tako pravna podlaga tudi za prenos lastništva nad predmeti kulturne dediščine iz zasebne v državno last. Poleg tega je zakon, ki je urejal zbiranje, čuva- nje in razdeljevanje teh predmetov, določal posto- pek dodelitve predmetov kulturne dediščine javnim ustanovam. Domnevamo lahko, da so na način, ki je bil pravno vzpostavljen z ustreznimi zakonodajnimi podlagami, predstavljenimi v tem razdelku, ravnali tudi s predmeti, ki so bili predmet restitucije, vendar so za potrditev te hipoteze potrebne nadaljnje razi- skave. Leta 1991 je Slovenija sprejela Zakon o denacio- nalizaciji, ki naj bi popravil krivice, storjene s podr- žavljanjem premoženja po letu 1945.28 Zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in za- plembah ter z drugimi predpisi (1. člen). Na tem me- stu velja izpostaviti 17. člen, ki določa, da se premič- nine vračajo v naravi le, če gre za predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti, te pa le, če niso sestavni del zbirk javnih muzejev, galerij in drugih podobnih ustanov. Na slednjih se vrne le lastninska pravica. Spomeniško varstvo Obdobje neposredno po drugi svetovni vojni je bilo z zakonodajnega vidika prelomno tudi za po- dročje spomeniškega varstva. Nova oblast je namreč že zelo hitro sprejela spomeniškovarstveno zakono- dajo, ta pa je urejala tudi ravnanje s tistimi predme- ti kulturne dediščine, ki so bili predmet lastniškega transferja. Zaradi povezanosti spomeniškega varstva z ugotavljanjem vojne škode na predmetih kulturne dediščine in restitucijo, kot tudi z uvozom in izvo- zom, pa je to področje povezano tudi z dejanskimi fizičnimi premiki predmetov. Zgodovina spomeniškega varstva do leta 1945 je v slovenski literaturi dobro obdelana.29 Izpostaviti pa 27 Pravilnik opredeljuje način ravnanja s predmeti kulturne dediščine, ki so bili predmet razlastitve, in sicer od trenutka, ko postane odločba o konfiskaciji izvršna, do prenosa imovine v zbirni center (2., 3., 4. in 6. člen). 28 Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91, z dne 29. 11. 1991. 29 O zgodovini spomeniškega varstva, vključno s pravnimi vi- diki, gl. npr.: Hoyer, Spomeniško varstvo, str. 214–217; Jogan, 280 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 velja, da Habsburška monarhija vse do svojega raz- pada področja varstva spomenikov ni uredila s krov- nim področnim zakonom. Dediščina je bila varovana v okviru zakonodaje drugih področij, nepremična predvsem gradbene, premična pa v okviru različnih odlokov.30 Ustanove, pristojne za varstvo premič- ne dediščine, so bili muzeji (leta 1821 ustanovljen Pravno varstvo dediščine; Stele, Iz konservatorskih spominov, str. 13−38; Komelj, Leto 1945, str. 5–52; Baš, Organizacija spomeniškega varstva, str. 13–37; Peskar, 60 let Varstva spo- menikov, str. 7–16; Košir, Sto let načrtnega dokumentiranja, str. 41–58; Tomić, Pravna zaštita; Krstić, Zakonodavstvo arhi- tektonske baštine; Brguljan, Spomenićko pravo. 30 O prvih odlokih varstva gl.: Koželj, Pregled stavbnih pred- pisov, str. 51–52; Hoyer, Spomeniško varstvo, str. 214–217; Jogan, Pravno varstvo dediščine. Deželni muzej v Ljubljani), pomembno vlogo pa so imela tudi zgodovinska društva (leta 1839 ustanov- ljeno Društvo kranjskega deželnega muzeja in leta 1921 Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo). Organizirano varstvo dediščine se je sicer začelo že z ustanovitvijo Centralne komisije za preučevanje in ohranjanje stavbnih spomenikov leta 1850 na Du- naju.31 Tudi Kraljevina SHS oziroma Kraljevina Jugo- slavija ni sprejela krovnega spomeniškega zakona. Z namenom regulacije področja ob odsotnosti zakona je Deželna vlada Slovenije leta 1921 izdala Nared- 31 O institucionalnem razvoju komisije gl.: Hoyer, Spomeniško varstvo, str. 214–217. Naredba deželne vlade za Slovenijo o varstvu umetnin (Ur. l. deželne vlade za Slovenijo, 14. 6. 1921). 281 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 bo deželne vlade za Slovenijo o varstvu umetnin.32 Po razpadu Avstro-Ogrske je namreč obstajal velik in- teres za izvoz različnih premičnin iz Slovenije (tudi zaradi izseljevanja prebivalcev nemške narodnosti) in za preprodajo predmetov s spomeniško vrednostjo.33 Naredba je določala, da se taki predmeti lahko izvo- zijo ali prodajo le s privoljenjem deželne vlade. Var- stvo nepremične dediščine pa je še naprej potekalo 32 Naredba je bila objavljena v Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo dne 14. 6. 1921. Predmete kulturne dediščine pos- tavlja pod varstvo deželne vlade za Slovenijo, poverjeništva za uk in bogočastje. Izvoz in prodaja teh predmetov sta dovolje- na le s privolitvijo deželne vlade. 33 Več o tem: Komić Marn, Če bo hotel muzej pridobiti, str. 83‒110. pod okriljem gradbene, pa tudi gozdarske zakonoda- je. France Stele (1886–1972), umetnostni zgodovinar in med drugim prvi deželni konservator za Kranjsko, si je sicer ves čas prizadeval za sprejetje področne- ga zakona in v ta namen pripravil več predlogov, ki pa niso ugledali luči dneva (zadnji leta 1939). Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem veljala zako- nodaja različnih okupatorskih oblasti, hkrati pa je na osvobojenih ozemljih že med vojno nova komuni- stična oblast pripravljala podržavljenje vsega premo- ženja ter uvedbo državnega nadzora in varstva tudi nad vsemi objekti in predmeti kulturne dediščine, pri čemer je celo prehitela zvezne oblasti. Že 12. marca 1944 je Slovenski narodnoosvobodilni svet izdal Od- lok o obveznem pošiljanju vseh publikacij, ki izhajajo na Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov (Slovenski poročevalec. Glasilo Osvobodilne fronte, 3/45, 27. 1. 1945). 282 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 svobodnem in po edinicah NOV in PO Slovenije kon- troliranem slovenskem ozemlju,34 17. januarja 1945 pa je sprejel Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kulturnih spomenikov.35 Odlok je pod zaščito slovenske narodne oblasti postavil vse knjižnice, arhive, umetniške, kulturne in zgodovinske predmete, znanstvene in umetniške zbirke ter prirodne znamenitosti, in to ne glede na to, kot je navedeno v zakonu, čigava last so (1. člen). Odlok je predpisal kazensko odgovornost v primeru neustreznega ravnanja s temi predmeti in predvidel tudi brezodškodninsko razlastitev v korist slovenske narodne skupnosti v primeru velike malomarnosti (4. člen). Slovenski narodnoosvobodilni odbor, kasne- je SNOS, pa je še pred tem, torej 12. januarja 1944, ustanovil Znanstveni inštitut pri Predsedstvu SNOS, ki je imel med drugim nalogo zbiranja arhivske- ga gradiva, po odloku pa je bil določen, da skupaj z Odsekom za prosveto pri Predsedstvu SNOS izvaja nadzor nad izvrševanjem ukrepov, predpisanih z od- lokom (2. člen).36 Zvezni organ Predsedstvo Nacionalnega komite- ja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) je zgolj dober me- sec kasneje, 20. februarja 1945, izdal Odlok o zaščiti in čuvanju kulturnih spomenikov in starin,37 s čimer je predpisal državno varstvo za vse predmete umetni- škega in znanstvenega značaja (stavbe zgodovinske in umetniške važnosti, javni spomeniki, kipi, slike, knjižnice, arhivi državnih in bivših samoupravnih ustanov, znanstvene zbirke, muzeji) ter prepovedal prenašanje teh predmetov v privatni lasti iz drža- ve bodisi s prodajo ali zamenjavo bodisi kot darilo ali volilo (1. člen).38 2. člen je določal, da Narodno- osvobodilna vojska in Partizanski odredi Jugoslavije te predmete zaščitijo takoj po prihodu v osvoboje- ni kraj, nadziranje in poslovanje z njimi pa poverijo strokovnim močem v sporazumu s pristojnimi pro- svetnimi oblastvi. Kršitve odloka bodo kaznovane po predpisih, predvidenih za uničevanje državne lastni- ne, je še določal odlok (4. člen). Kmalu nato, 31. julija 1945, je Predsedstvo AVNOJ sprejelo Zakon o zaščiti kulturnih spomeni- kov in prirodnih znamenitosti Demokratske federativne 34 Obvezni izvod je bilo treba po odloku pošiljati Odseku za in- formacije in propagando pri Predsedstvu SNOS in Znanst- venemu inštitutu pri Predsedstvu SNOS (Kodrič Dačić, Uni- verzitetna biblioteka v Ljubljani, str. 181). 35 Odlok Predsedstva SNOS o zaščiti knjižnic, arhivov in kul- turnih spomenikov, Slovenski poročevalec. Glasilo Osvobodilne fronte, 3/45, z dne 27. 1. 1945. 36 Več o delovanju Znanstvenega inštituta pri Predsedstvu SNOS: Škerl, Znanstveni inštitut, str. 30–63. 37 Odlok o zaščiti in čuvanju kulturnih spomenikov in starin, Ur. l. DFJ, št. 10/45, z dne 6. 3. 1945. 38 Ministrstvo za trgovino in preskrbo je 20. marca 1945 spre- jelo Uredbo o postavitvi uvoza in izvoza pod državno nad- zorstvo; tako je država ves izvoz/uvoz z zakonom postavila pod državno nadzorstvo, Ur. l. DFJ, št. 14/45, z dne 20. 3. 1945. Jugoslavije,39 s čimer je prenehal veljati Odlok NKOJ z dne 6. marca 1945. Zakon je v 1. členu določal, da se pod državno zaščito postavijo spomeniki, ne glede na to, komu pripadajo ali v čigavi posesti so. Kot spome- nike je zakon opredelil naslednje kategorije: vsi ne- premični in premični kulturno-zgodovinski, umetni- ški in etnološki spomeniki ter prirodne znamenitosti zoološkega, botaničnega, geološko-paleontološkega, mineraloško-petrografskega in zemljepisnega znača- ja (1. člen). Zakon za zaščito spomenikov je ustanovil Vrhovni inštitut za zaščito in znanstveno proučeva- nje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Beogradu, ki pa je po zakonu deloval pod nadzo- rom prosvetnega ministrstva zvezne vlade. Zakon je določal, naj federalne edinice (kasnejše republike) osnujejo lastne federalne zavode pod nadzorstvom prosvetnega ministra zvezne vlade (2. člen). Nadalje je opredelil pristojnosti zavoda, kot so priznavanje lastnosti spomenika, izdajanje dovoljenj za, med dru- gim, premeščanje premičnih kulturno-zgodovinskih, etnografskih in umetniških spomenikov pod državno zaščito ter za odsvojitev, zastavitev ali odvoz v tujino (3.–6. člen). Zakon je uzakonil tudi razlastitev in od- vzem (7. in 9. člen)40 ter predkupno pravico zavoda (11. člen). Po določilih 15. člena tega zakona je vse nepremične in premične spomenike, ki so bili raz- laščeni v državno korist, upravljal pristojni federalni zavod. Zakon je tako poleg mehanizmov varstva (na primer razglašeni spomeniki, predkupna pravica, od- govornost lastnika) opredelil tudi vlogo zavoda kot ključne ustanove pri ravnanju s kulturno dediščino. Na podlagi tega zakona je zvezno prosvetno mini- strstvo novembra 1945 sprejelo dva pravilnika; prve- ga o pristojnosti in organizaciji zveznega inštituta ter drugega o izvajanju spomeniškega zakona. Pravilnik o pristojnosti in organizaciji Vrhovnega inštituta za za- ščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti je podrobneje predpisal pri- stojnosti, naloge in sestavo inštituta.41 Med drugim je med njegove naloge uvrstil nadzor nad načinom upravljanja razlaščenih ali odvzetih nepremičnin (2. člen). Osebje vrhovnega inštituta je po pravilniku imenoval prosvetni minister zvezne vlade (7. člen). Pravilnik za izvajanje Zakona o zaščiti kulturnih spo- menikov in naravnih znamenitosti Demokratske fede- 39 Zakon o zaščiti kulturnih spomenikov in prirodnih zname- nitosti Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45, z dne 31. 7. 1945. 40 »V primeru zlonamernega poškodovanja zaščitenega nepre- mičnega spomenika ali nedovoljene odsvojitve, zastavitve ali izvoza zaščitenega premičnega spomenika v inozemstvo, se sme spomenik s sodno odločbo odvzeti lastniku v korist države brez odškodnine.« Zakon o zaščiti kulturnih spome- nikov in prirodnih znamenitosti Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45, z dne 31. 7. 1945. 41 Pravilnik o pristojnosti in organizaciji Vrhovnega inštituta za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, Ur. l. DFJ, št. 88/45, z dne 13. 11. 1945. 283 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 rativne Jugoslavije42 pa je v 1. členu podrobno nave- del nepremične ter premične kulturno-zgodovinske, etnografske in umetniške spomenike. Med drugim je opredelil mehanizem razglasitve spomenika ter določil nadzorne organe zaščite (krajevni, rajonski, okrajni in okrožni narodni odbori, 5. člen) in stro- kovne organe zaščite (vrhovni inštitut, federalni za- vodi in pooblaščene znanstvene ustanove). Pravni akt je še določal, da morajo prosvetni ministri federalnih enot v treh mesecih ustanoviti federalne inštitute za zaščito kulturnih spomenikov in federalne inštitute za zaščito naravnih znamenitosti (8. člen). Sloven- ski inštitut oziroma zavod je bil tako pod imenom Zavod za zaščito in znanstveno proučevanje kultur- nih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije ustanovljen še istega leta. Vojna škoda in restitucija Začetek mednarodnega pravnega varstva dedi- ščine v primeru oboroženih spopadov sodi v konec 19. oziroma v začetek 20. stoletja,43 od sedemdesetih let 20. stoletja pa mednarodna skupnost izvaja tudi ukrepe preprečevanja nedovoljenega izvoza in trgo- vanja z umetninami. Leta 1970 je Unesco v Parizu sprejel Konvencijo Unesca o sredstvih za prepoved in preprečevanje nezakonitega uvoza, izvoza in prenosa lastništva kulturnih dobrin,44 leta 1995 pa je medvla- dna organizacija UNIDROIT sprejela Konvencijo o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kultur- ne dediščine.45 Konvencija UNIDROIT med drugim vzpostavlja dve temeljni načeli restitucije. Zahtevek za restitucijo namreč lahko vloži tudi zasebnik, kar do tedaj ni bilo mogoče, saj je zahtevke lahko vla- gala zgolj država, lastniku, ki je kulturno dediščino pridobil v dobri veri, pa pripada odškodnina. Prav nedorečeno reševanje restitucije v primeru nakupa 42 Pravilnik za izvajanje Zakona o zaščiti kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti Demokratske federativne Jugo- slavije, Ur. l. DFJ, št. 88/45, z dne 13. 11. 1945. 43 Veljavne mednarodne konvencije varstva kulturne dediščine so objavljene na spletni strani Ministrstva Republike Sloveni- je za kulturo: http://www.mk.gov.si/si/zakonodaja_in_doku- menti/veljavni_predpisi/varstvo_kulturne_dediscine/ (27. 5. 2019). Med njimi so Haaške konvencije iz leta 1954. Besedilo Haaških konvencij iz let 1899 in 1907 je dostopno na: https:// ihl-databases.icrc.org/ihl/INTRO/150?OpenDocument (27. 5. 2019). 44 UNESCO, Convention on the Means of Prohibiting and Preventing the Illicit Import, Export and Transfer of Own- ership of Cultural Property: http://portal.unesco.org/en/ ev.php-URL_ID=13039&URL_DO=DO_TOPIC&URL_ SECTION=201.html (17. 12. 2019). 45 UNIDROIT, Unidroit convention on stolen or illegally exported cultural objects: https://www.unidroit.org/102- instruments/cultural-property/cultural-property-conven- tion-1995/173-unidroit-convention-on-stolen-or-illegally- exported-cultural-objects-1995-rome (17. 12. 2019); Zakon o ratifikaciji Konvencije Unidroit o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, Ur. l. RS – Med- narodne pogodbe, št. 6/04: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO3899 (17. 12. 2019). v dobri veri in odškodnine je, na primer, oteževalo restitucijo predmetov kulturne dediščine iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945. To je pomembna okoliščina, saj naj bi bilo takih predmetov v Avstriji po nekaterih ocenah kar 90 %.46 Tudi Evropska unija je leta 1992 sprejela uredbo, ki ureja zlasti izvoz in uvoz predme- tov kulturne dediščine,47 leta 2014 pa celo pravno zavezujočo direktivo o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni z oze- mlja države članice, vendar pa se direktiva nanaša zgolj na obdobje po 1. januarju 1993.48 Danes je cilj mednarodnega prava vzpostavljanje ravnotežja med preprečevanjem protipravnega trgovanja z umet- ninami in spoštovanjem prostega pretoka kulturnih dobrin (na primer razstave). Kar zadeva restitucijo predmetov kulturne dedi- ščine, ki so bili odtujeni v času vojne, so ključna dolo- čila mirovnih pogodb, ki so po prvi in drugi svetovni vojni natančno opredelila obveznosti vračanja pred- metov kulturne dediščine in vsebovala določila o vr- nitvi v naravi (restitucija), odškodnini (reparacija) in nadomestnih umetniških delih primerljive vrednosti (ramplasma).49 Vojne škode in restitucije v DFJ ni urejal zakon, temveč odloki, pravilniki in uredbe, vsi sprejeti že leta 1945. Pravne podlage s teh dveh področij seveda prinašajo zlasti določbe v zvezi s transferji predme- tov kulturne dediščine kot posledice vojne, pri čemer gre pogosto za transfer preko meja. Tu izpostavljamo zlasti institucionalno in procesno vzpostavitev popisa ter ocene vojne škode in restitucije, saj sta oba proce- sa močno zadevala predmete kulturne dediščine. Po- pis vojne škode je bil, kot že poudarjeno, pomembna podlaga tudi za oblikovanje restitucijskih in repara- cijskih seznamov. V delokrog Komisije za ugotovitev vojne škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slove- nije je namreč sprva sodilo tudi zbiranje podatkov in 46 Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 111. 47 Uredba Sveta (EGS) št. 3911/92 z dne 9. 12. 1992 o izvozu predmetov kulturne dediščine je bila že večkrat spremenjena. Kodificirana različica iz leta 2008 je na voljo na povezavi Ur. l. Evropske unije: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=CELEX%3A32009R0116 (17. 12. 2019). 48 Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta, Ur. l. Evropske unije, z dne 15. maja 2014, govori o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstran- jeni z ozemlja države članice: https://eur-lex.europa.eu/ legal-content/SL/TXT/?uri=celex%3A32014L0060 (17. 12. 2019). 49 Več o tem in o reševanju vprašanj vračanja predmetov kul- turne dediščine po vojni gl. npr.: Zwitter, Naše kulturne revindikacije, str. 157–165; Petrič, Restitucija kulturnih do- brin, str. 521–542. V ta sklop sodi tudi reševanje neizpol- njenih obveznosti Avstrije (Sanžermenska mirovna pogodba in sporazum 1923; 1958 sporazum o rešenih vprašanjih, ki zajema tudi vprašanja vrnitve kulturnih vrednot in arhivov ter se je deloma uresničil med letoma 1975 in 1986, drugo se še obravnava v mešanih komisijah) in Madžarske (pogodba o vračanju arhivskega gradiva leta 1958, izročeno 1960) in gradivo z ozemelj, ki so po Rapalski (1920) in Rimski po- godbi (1924) pripadla Jugoslaviji (jugoslovansko-italijanska arhivska konvencija, 1950). 284 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 dokaznega gradiva o vseh odnesenih, poškodovanih in uničenih kulturno-zgodovinskih predmetih ter priprava vsega potrebnega za izročitev in prenos kul- turno-zgodovinskega gradiva v domovino, ki je glede na vsebino in provenienco pripadalo jugoslovanske- mu oziroma slovenskemu ozemlju in se je nahajalo v institucijah držav in rokah posameznikov zunaj jugoslovanskega oziroma slovenskega ozemlja.50 Po- vezavo med vojno škodo in restitucijo dokazuje tudi dejstvo, da je postopek ugotavljanja vojne škode za predmete kulturne dediščine koordiniral takratni 50 ARS, AS 231/I, Komisija za ugotavljanje škode na kultur- no-zgodovinskih predmetih pri Ministrstvu za prosveto Na- rodne vlade Slovenije, 1944‒1949: http://arsq.gov.si/Query/ detail.aspx?ID=626060 (11. 5. 2020). zavod za varstvo kulturne dediščine pod vodstvom direktorja, umetnostnega zgodovinarja Frana Šijanca (1901–1964), prav tako pa je zavod nekoliko kasne- je pod vodstvom direktorja, kulturnega delavca Eda Turnherja (1896–1969) koordiniral tudi oblikovanje restitucijskih zahtevkov za predmete kulturne dedi- ščine.51 Prepletenosti procesov pa je mogoče slediti tudi na podlagi vloge posameznih ključnih osebno- sti.52 Poverjeništvo prosvete AVNOJ je 9. februarja 1945 sprejelo Odlok o ustanovitvi »Komisije za ugo- 51 Zbirne sezname vojne škode muzejskih ustanov, ki jih je ses- tavljal zavod na podlagi spiskov ustanov, hrani Arhiv Jugo- slavije, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture). 52 Več o tem: Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 101–120. Primer zahtevka za restitucijo kulturnih ali umetnostnozgodovinskih predmetov, ki ga je Federativna ljudska republika Jugoslavija, Ljudska republika Slovenija, vložila proti Avstriji (hrani Ministrstvo za kulturo RS, INDOK center, Arhiv spisov 75/1959). 285 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 tavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno- -zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino« pri po- verjeništvu prosvete v Nacionalnem komitetu osvobodi- tve Jugoslavije.53 Namena odloka sta bila vzpostavitev sistema za ugotovitev škode, ki so jo na kulturno- -zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenito- stih v deželah Jugoslavije povzročili okupatorji, in uvedba postopka za vrnitev odnesenih predmetov v Jugoslavijo (1. člen). Člane komisije je po odloku 53 Odlok o ustanovitvi »Komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgodovinskih pred- metih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino« pri poverjeništvu prosvete v Nacional- nem komitetu osvoboditve Jugoslavije. Ur. l. DFJ, št. 3/45, z dne 9. 2. 1945. imenoval poverjenik prosvete (ob sprejetju odloka je bil to Edvard Kocbek (1904–1981)), ki mu je bilo z odlokom naloženo, da v sporazumu z Državno ko- misijo za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev delovanje komisije uredi s pravilnikom (2. člen). Ta pravilnik je ministrstvo za prosveto spre- jelo sočasno. Pravilnik o sestavi in delovanju Komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kul- turno-zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenito- stih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino pri poverjeništvu prosvete v Nacionalnem komitetu osvobo- ditve Jugoslavije54 je urejal delovanje komisije in do- 54 Pravilnik o sestavi in delovanju Komisije za ugotavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za nji- Rekapitulacija vojne škode na ozemlju Slovenije, prizadejane muzejskim ustanovam (hrani Arhiv Jugoslavije, AJ, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture), Spiskovi odnetih predmeta u toku rata iz Slovenije i njihova procena vrednosti - ratna šteta, 1946, šk. 63. 286 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Primer dveh zahtevkov za restitucijo kulturno-umetniških predmetov, ki ga je Federativna ljudska republika Jugoslavija, Ljudska republika Slovenija vložila proti Italiji (hrani Arhiv Jugoslavije, AJ, fond 218 ( Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture), Restitucija kulturno umetnićkih dobara – zahtevi Slovenije prema Italiji, 1948, šk. 69). 287 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 ločal njene naloge (zbiranje podatkov o škodi, ugota- vljanje odgovornosti za škodo, oblikovanje predlogov za vrnitev predmetov v Jugoslavijo ali za nadomesti- lo, če so poškodovani ali uničeni, zbiranje dokaznega gradiva o »plenitvi, poškodovanju in uničevanju vseh kulturno-zgodovinskih predmetov« (1. in 4. člen)), način delovanja (komisija deluje v posameznih fede- ralnih enotah po svojih odposlancih oziroma pred- stavnikih (2. člen)) in odgovornost (komisija je za delovanje odgovorna poverjeniku prosvete v NKOJ (3. člen)). Pravilnik je dokazno gradivo razvrstil po strokah (šole, akademije znanosti, muzeji, arhivi, jav- ne knjižnice, gledališča, državne in samoupravne ti- skarne, cerkve vseh veroizpovedi, javni spomeniki in zgradbe kulturno-zgodovinskega pomena (4. člen)) in določil vrste dokaznega gradiva (med drugim iz- povedi prič, uradna poročila ustanov, fotografije (5. člen)). Dne 9. marca 1945 je bila ustanovljena Ko- misija za ugotovitev škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slovenije pri Odseku za prosveto pri Pred- sedstvu SNOS. Uredbo o ustanovitvi Državne komisije za vojno škodo je 24. aprila 1945 sprejel ministrski svet kot naj- višji organ v državi s podpisanim predsednikom Jo- sipom Brozom-Titom (1892–1980).55 Uredba, ki je ustanovila Državno komisijo za vojno škodo, je njene naloge opredelila v 1. členu: zbiranje podatkov o ce- lotni vojni škodi v državi, presoja in ocena prijavljene vojne škode, izdelava načrta o porazdelitvi vojne ško- de, organizacija dela za zbiranje in urejanje podatkov o vojni škodi v federalnih edinicah in nadzor njiho- vega dela. V 3. členu je uredba opredelila vojno ško- do (med drugim uničenje in poškodovanje imetja od 6. aprila 1941 do konca vojne bodisi s strani vojnih sovražnikov in njihovih pomagačev bodisi s strani NOV in POJ), 4. člen pa je določal, da predsednika in člane komisije imenuje predsednik ministrskega sveta, torej Josip Broz-Tito. Uredba je še določala, da se v federalnih edinicah ustanovijo deželne komisije za vojno škodo, ki bodo zbirale podatke o vojni škodi ter presojale in ocenjevale prijavljeno škodo, njihovo delo pa bo vodila in nadzorovala državna komisija (5. člen). Dobra dva meseca kasneje, 26. junija 1945, je ministrski svet sprejel še Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, ki je natančno opredelil po- jem vojne škode, način prijave vojne škode, organe in njihove pristojnosti ter način uveljavljanja vojne škode.56 Med predmete vojne škode je uvrstil tudi pohištvo, knjige, slike, dragocenosti, zemljišča, goz- dove ter kmetijska posestva z objekti in inventarjem hovo vrnitev v domovino pri poverjeništvu prosvete v Nacio- nalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 3/45, z dne 9. 2. 1945. 55 Uredba o ustanovitvi Državne komisije za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 24/45, z dne 24. 4. 1945. 56 Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, Ur. l. DFJ, št. 44/45, z dne 26. 6. 1945. (2. člen). Pravilnik je določal tudi načine povzročitve vojne škode; med njimi za imovino navaja »… uni- čenje ali poškodovanje zaradi (…) uničevanja kulture, ropanja, tatvine, rekvizicije, konfiskacije, kontribucije, denarne kazni (…), nasilnega odvzema premičnin« (6. člen). Členi 18–24 so določali način prijave vojne škode, 19. člen pa navaja, da mora biti prijava podana na predpisanih obrazcih. Členi 25–32 so podrobneje določali organe in pristojnosti. Državna komisija za vojno škodo je bila določena kot vrhovni organ za vprašanja vojne škode (člen 25), organi za vojno škodo v federalnih enotah so postale federalne komisije za vojno škodo (člen 26; zbirajo podatke, ugotavljajo in ocenjujejo škodo, delujejo po navodilih državne komisije), na lokalni ravni pa so bile vzpostavljene okrajne komisije za vojno škodo in krajevni narodni odbori. Ugotavljanje vojne škode je uzvajala tudi Komisija za ugotavljanje škode, izvršene po okupatorju na kulturno zgodovin- skih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugosla- vije in za njih vrnitev v domovino in jugoslovanska zastopstva v tujini (27. člen). Za predmete kulturne dediščine je zelo pomemben 31. člen, ki je določal, da škodo na kulturno-zgodovinskih predmetih in pri- rodnih znamenitostih Jugoslavije zbira, ugotavlja in ocenjuje Komisija za ugotavljanje škode, izvršene od okupatorja na kulturno zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije, in za njih vrni- tev v domovino. To škodo je po določilih pravilnika državni komisiji za vojno škodo prijavljalo prosvet- no ministrstvo. Členi 33–46 so določali postopek priznavanja vojne škode. Krajevni narodni odbori na lokalni ravni so imenovali poverjenike; ti so bili pogosto učitelji ali duhovniki, ki so pomagali pri pri- javi in preverjali prijavo škode (člen 35). Poverjeniki so prijave posredovali okrajnim komisijam za vojno škodo, ki so nato izdale sklep o višini škode (člen 38); zbirne spiske so dostavljale federalni komisiji, ta pa državni komisiji (45. člen). Državna komisija za vojno škodo je 14. septem- bra 1945 izdala Naredbo o prijavljanju podatkov Dr- žavni komisiji za vojno škodo.57 Naredba se je nanašala na prijave škode podjetij, pri katerih so bili udeleženi Nemčija ali nemške fizične in pravne osebe na dan 6. aprila 1941. Predmeti kulturne dediščine niso bili omenjeni, je pa komisija teden dni kasneje izdala še Poziv za naknadno prijavo podatkov državni komisiji za vojno škodo.58 Ta poziv se je prav tako nanašal na prijave škode Državni komisiji za vojno škodo s stra- ni podjetij, pri katerih so bili udeleženi Nemčija ali nemške fizične in pravne osebe na dan 6. aprila 1941. Med zahtevanimi podatki pa je tudi »posest umetni- ških predmetov«. 57 Naredba o prijavljanju podatkov Državni komisiji za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 70/45, z dne 14. 9. 1945. 58 Poziv za naknadno prijavo podatkov državni komisiji za voj- no škodo, Ur. l. DFJ, št. 72/45, z dne 21. 9. 1945. 288 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Evidentiranje vojne škode na terenu so torej vo- dile naslednje ustanove: Vrhovni inštitut za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (ustanovljen 13. novem- bra 1945), Komisija za vojno škodo pri Predsedstvu SNOS (ustanovljena 9. februarja 1945 – 31. decem- bra 1946), Državna komisija za vojno škodo (usta- novljena 24. aprila 1945), skupaj s federalnimi komi- sijami za vojno škodo, okrajnimi komisijami za vojno škodo in krajevnimi narodnimi odbori, Komisija za ugotavljanje škode, izvršene po okupatorju na kultur- no zgodovinskih predmetih in prirodnih znameni- tostih Jugoslavije in za njih vrnitev v domovino ter zastopstva v tujini. Ministrstvo za trgovino in preskrbo DFJ je 23. novembra 1945 izdalo Uredbo o ustanovitvi Za- voda za reparacijske terjatve,59 ki je bil pristojen tudi za restitucijo, s čimer je država dejansko prešla v fazo opredelitve reparacijskih in restitucijskih zahtev. Za restitucijo z izjemo navedene uredbe na zvezni ravni ni bilo sprejetih posebnih zakonodajnih aktov, saj so za temeljne pravne podlage veljala določila mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Z restitucijo so se na zvezni ravni ukvarjale na- slednje ustanove: Zavod za reparacijske terjatve (ustanovljen 23. novembra 1945), Državna komi- sija za vojno škodo (april 1945 – februar 1946) ter na ravni republik federalne komisije za vojno ško- do in Reparacijska komisija pri Vladi FLRJ (februar 1946 – marec 1954), ki je prevzela delokrog Državne komisije za vojno škodo in nadzor nad federalnimi komisijami, v njenem okviru pa so delovale tudi re- stitucijske delegacije DFJ oziroma FLRJ v tujini. Na ravni Slovenije so bile ključne ustanove: Ministrstvo za prosveto LRS (maj 1945 – september 1949), ka- sneje Ministrstvo za znanost in kulturo LRS (sep- tember 1949 – april 1951), Restitucijska komisija pri Ministrstvu za prosveto LRS (marec 1948 – februar 1949), Restitucijski referat pri Ministrstvu za pro- sveto LRS (ustanovljen 6. maja 1949) in Komisija za upravo narodne imovine, KUNI (oktober 1945 – marec 1946).60 Pri restituciji predmetov kulturne dediščine po drugi svetovni vojni je za slovenski prostor gotovo temeljno vprašanje, v kakšni meri je bila realizirana predvsem iz Avstrije, Italije in Nemčije in katere okoliščine so vplivale na njeno realizacijo,61 kar terja nadaljnje raziskovalno delo. 59 Uredba o ustanovitvi Zavoda za reparacijske terjatve, Ur. l. DFJ, št. 91/45, z dne 23. 11. 1945. 60 Več o KUNI: Radulovič, Komisija za upravo narodne imovi- ne, str. 11–15; Kozina, Komisija za upravo narodne imovine, str. 15–19. 61 Glej na primer: Hoyer in Hočevar, V Italiji zadržane umet- nine; Žnidaršič, Nemčija še ni plačala vojne škode; Vodopivec, Restitucija predmetov, str. 101–120. Sklep Pregled zakonodajnega in institucionalnega okvi- ra transferjev predmetov kulturne dediščine po letu 1945 v Jugoslaviji ponuja okvir, znotraj katerega je mogoče umeščati razlage, povezane z raziskovanjem provenience posameznih umetnin in zbirk, ter izva- jati študije posameznih primerov transferjev umetnin in njihove usode. Hkrati pregled in analiza ključnih pravnih aktov in ustanov poglabljata razumevanje delovanja DFJ oziroma FLRJ v prvih letih po dru- gi svetovni vojni, zlasti v odnosu do preoblikova- nja zasebne lastnine v splošno ljudsko premoženje, vključno s predmeti kulturne dediščine, ter vzposta- vitve državnih ustanov varstva kulturne dediščine in njihovih zbirk. V prispevku poudarjamo nujnost opazovanja in interpretacije transferjev predmetov kulturne dediščine z vidika prepletenosti štirih pro- cesov, ki so podržavljanje lastnine, ugotavljanje vojne škode, vzpostavljanje načel spomeniškega varstva in s tem nadzora nad transferji kulturne dediščine, kot so prodaja, izvoz in uvoz ter restitucija kot element kul- turne diplomacije DFJ oziroma FLRJ. Trden okvir pravnih aktov in ustanov, ki ga postavljamo, pa ne sme biti razumljen kot edina podlaga za raziskova- nje, saj je treba upoštevati tako družbene in politične razmere kot mednarodne okoliščine, ki so vplivale na ravnanje takratnih jugoslovanskih oblasti. Iz lite- rature in arhivskih dokumentov je mogoče razbrati, da je pri uporabi zakonodaje na terenu prihajalo do odklonov in različnih praks pri neposrednem izva- janju transferjev predmetov kulturne dediščine; na- daljnje študije teh praks na terenu se s tem ponujajo kot novo, obširno raziskovalno področje. Prav tako tematike ne smemo opazovati zgolj v luči dogajanja po letu 1945. Čeprav socialistična Jugoslavija s stali- šča lastništva premoženja pomeni korenito politično prelomnico, moramo razvoj določenih vidikov trans- ferja in ravnanja s predmeti kulturne dediščine, tu imamo v mislih predvsem spomeniško varstvo, opa- zovati vsaj od konca 19. in začetka 20. stoletja naprej. Naslednji koraki raziskave se morajo tako usmeriti v poglobljeno analizo delovanja in vloge posameznih ustanov in vsakega od štirih procesov, ki jih v pri- spevku prikazujemo kot ključne pri ravnanju povojne Jugoslavije s predmeti kulturne dediščine. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AJ ‒ Arhiv Jugoslavije AJ, fond 218, Jugoslovenski institut za zaštitu spomenika kulture. 289 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 ZAKONODAJNI VIRI Naredba deželne vlade za Slovenijo o varstvu umet- nin, Ur. l. deželne vlade za Slovenijo, 14. 6. 1921 Naredba o prijavljanju podatkov Državni komisiji za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 70/45. Navodilo za izvajanje Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti v dobi okupaci- je, ter z imovino, katero so jim odvzeli okupatorji ali njihovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 52/45. Odlok AVNOJa o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupa- torske oblasti prisilno odtujile, Ur. l. DFJ, št. 2/45. Odlok o ustanovitvi »Komisije za ugotavljanje ško- de, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgo- dovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino« pri poverjeništvu prosvete v Nacionalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 3/45. Odlok o zaščiti in čuvanju kulturnih spomenikov in starin, Ur. l. DFJ, št. 10/45. Odlok Predsedstva SNOS-a o zaščiti knjižnic, arhi- vov in kulturnih spomenikov, Slovenski poroče- valec. Glasilo Osvobodilne fronte, št. 3/45. Poziv za naknadno prijavo podatkov državni komisiji za vojno škodo, Ur. l. DFJ, št. 72/45. Pravilnik o prenosu poslov državne uprave narodnega imetja iz pristojnosti industrijskega ministrstva v pristojnost prosvetnega ministrstva Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 54/45. Pravilnik o prijavljanju in ugotavljanju vojne škode, Ur. l. DFJ, št. 44/45. Pravilnik o pristojnosti in organizaciji Vrhovnega in- štituta za zaščito in znanstveno proučevanje kul- turnih spomenikov in naravnih znamenitosti, Ur. l. DFJ, št. 88/45. Pravilnik o sestavi in delovanju Komisije za ugo- tavljanje škode, povzročene po okupatorjih na kulturno-zgodovinskih predmetih in prirodnih znamenitostih Jugoslavije ter za njihovo vrnitev v domovino pri poverjeništvu prosvete v Nacional- nem komitetu osvoboditve Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 3/45. Pravilnik za izvajanje Zakona o zaščiti kulturnih spo- menikov in naravnih znamenitosti Demokratske federativne Jugoslavije, Ur. l. DFJ, št. 88/45. Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi zbiral- nih centrov za kulturno-zgodovinske predmete, Ur. l. SNOS in NVS, 8. 9. 1945. Uredba o postavitvi uvoza in izvoza pod državno nadzorstvo, Ur. l. DFJ, št. 14/45. Uredba o ustanovitvi Državne komisije za vojno ško- do, Ur. l. DFJ, št. 24/45. Uredba o ustanovitvi Zavoda za reparacijske terjatve, Ur. l. DFJ, št. 91/45. Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91, s spre- membami. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, Ur. l. DFJ, št. 66/45. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfi- skacije, Ur. l. DFJ, št. 40/45. Zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki mo- rali zapustiti med okupacijo, ter z imovino, kate- ro so jim odvzeli okupator ali njegovi pomagači, Ur. l. DFJ, št. 36/45. Zakon o zaščiti in upravljanju narodnega imetja, Ur. l. DFJ, št. 36/45. Zakon o zaščiti kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Demokratske federativne Jugosla- vije, Ur. l. DFJ, št. 54/45. Zakon o zbiranju, čuvanju in razdeljevanju knjig in drugih kulturno znanstvenih in umetniških pred- metov, ki so postali državna last po odloku Anti- fašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavi- je z dne 21. novembra 1944, Ur. l. DFJ, št. 36/45. LITERATURA Baš, Franjo: Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti. Varstvo spomenikov 5, 1955, str. 13–37. Brguljan, Vladimir: Spomenićko pravo. Beograd: Re- publički zavod za zaštitu spomenika kulture, 2006. Deželak Barič, Vida: Priprave in izvedba revolucio- narnega prevzema oblasti na Slovenskem leta 1945. Studia Historica Slovenica 16, 2016, str. 367–398. Ferenčak, Ivan in Komić Marn, Renata: Kam so vse umetnine šle? Odtujitve predmetov kulturne de- diščine med 1914 in 1989/1991 – regija Alpe- -Adria v primerjalni perspektivi. Umetnostna kro- nika 61, 2018, str. 2–7. Glažar, Natalija: Izvoz in uvoz arhivskega gradiva ter restitucija kulturne dediščine, Slovenska zakon- ska določila ter mednarodni pravni instrumenti. Arhivi 33, 2010, str. 319–336. Grafenauer, Bogo: Kaj pomenijo ugovori zoper že tako počasno uresničevanje arhivskega sporazu- ma med Jugoslavijo in Avstrijo, ki so se pojavili v avstrijskem tisku in parlamentu letos poleti. Ali se pripravlja z avstrijske strani že tretjič blokira- nje izvedbe tega sporazuma? Arhivi 4, 1987, str. 101–106. Hoyer, Sonja Ana: Spomeniško varstvo. Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 214–217. Hoyer, Sonja Ana: V Italiji ostale umetnine iz Kopra, Izole in Pirana = Le opere d’arte di Capodistria, Isola e Pirano rimaste in Italia = Art works from Koper, Izola and Piran still in Italy. V Italiji za- držane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana = Le opere d'arte di Capodistria, Isola, Pirano trattenute in Ita- lia = Art works from Koper, Izola, Piran retained in Italy (ur. Janez Hočevar). Piran, Ljubljana: Delo, 2005, str. 36-51. 290 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 Iskra, Anja et al.: Kam so vse umetnine šle? Transferji in odtujitve predmetov kulturne dediščine v Slove- niji med drugo svetovno vojno. Razstava mednaro- dnega HERA projekta Transfer predmetov kul- turne dediščine v regiji Alpe-Adria v 20. stoletju (TransCultAA). Ljubljana: Umetnostnozgodo- vinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Atrij ZRC SAZU, 3. 5.–18. 5. 2018. Jogan, Savin: Pravno varstvo dediščine: ogrožanje in uničevanje kulturne in naravne dediščine ter pravni vidiki njunega varstva. Koper: Univerza na Pri- morskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Za- ložba Annales, 2008. Kocbek, Edvard: Dnevnik: 1945. Ljubljana: Cankar- jeva založba, 1991. Kodrič Dačić, Eva: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in uni- verzitetne knjižnice. Knjižnica. Revija za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti 44, 2000, št. 4, str. 51–63. Kodrič Dačić, Eva: Univerzitetna biblioteka v Ljub- ljani: od kapitulacije fašistične Italije do konca druge svetovne vojne (1943–1945). Knjižnica 47, 2003, str. 169–185. Komelj, Ivan: Leto 1945 in varstvo kulturnih spo- menikov na Slovenskem. Varstvo spomenikov 20, 1976, str. 5–52. Komić Marn, Renata: Če bo hotel muzej pridobiti kaj boljših stvari, bo moral za nakup tvegati večje vsote. Nakupi za Narodni muzej na dražbi Sza- páryjeve zbirke v Murski Soboti. AHAS 24, 2019, str. 83–110. Košir, Matevž: Dolga pot domov – arhivska resti- tucija. Poseben pomen arhivov, kot se kaže na primeru arhivske restitucije iz Rusije. Arhivi 35, 2012, str. 129–148. Kozina, Brane: Komisija za upravo narodne imovine. Arhivi 13, 1990, str. 15–19. Kozina, Brane: Republiški upravni organi v letih 1945–1963. Arhivi 20, 1997, str. 103–120. Koželj, Zvezdana: Pregled stavbnih predpisov na Slovenskem. Varstvo spomenikov 28, 1986, str. 51–52. Krstić, Branislav: Zakonodavstvo arhitektonske bašti- ne. Beograd: Republički zavod za zaštitu spome- nika kulture, 2006. Lazarini, Franci: Slovenske grajske stavbe in leto 1945. Studia Historica Slovenica 16, 2016, str. 731–748. Melik, Jelka in Jeraj, Mateja: Slovensko kazensko sodstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica 16, 2016, str. 449–465. Oblak Čarni, Marija: »Arhivarji pa lahko pridejo, kadar želijo ...«. Odprto pismo o neizpolnjenem arhivskem sporazumu med Jugoslavijo in Avstrijo (1973). Arhivi 27, 2004, str. 51–56. Oblak Čarni, Marija: Arhivi v Sloveniji v letih 1945– 1950. Arhivi 12, 1990, str. 83–92. Oblak Čarni, Marija: Restitucije arhivov, kulturno umetniških predmetov in bibliotek ter delitev ar- hivov med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni. Arhivi 31, 2008, str. 279–295. Pančur, Andrej: Premoženjski in civilno-pravni polo- žaj slovenskih Judov v 20. stoletju. Zaključno poro- čilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljno-raziskovalnega programa (CRP) Konkurenčnost Slovenije 2006–2013. Ljub- ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Ministrstvo RS za pravosodje, 2008. Peskar, Robert: 60 let Varstva spomenikov. Varstvo spomenikov 44, 2008, str. 7–16. Petrič, Magdalena: Restitucija kulturnih dobrin. Pravnik 60, 2005, str. 521–542. Pirjevec, Jože: Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, ra- zvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugo- slavije. Koper: Založba Lipa, 1995. Podbersič, Renato in Hančič, Damjan: Povojne za- plembe judovskega premoženja. Slovenski Judje. Zgodovina in holokavst. Pregled raziskovalnih te- matik (ur. Irena Šumi in Hannah Starman). Ma- ribor: Center judovske kulturne dediščine Sina- goga Maribor, 2012, str. 283–287. Prinčič, Jože: Nacionalizacija na ozemlju LR Slove- nije 1945–1963. Novo mesto: Dolenjska založba, 1994. Provenienca, transferji in lastništvo umetnin. Sodobni izzivi za raziskovalce in lastnike. Knjiga povzetkov 8. posveta slovenskih umetnostnih zgodovinarjev. Maribor, 30. november–1. december 2018 (ur. Tina Košak in Barbara Murovec). Ljubljana: ZRC SAZU, 2018. Radulovič, Branko: Komisija za upravo narodne imovine in zaplembe imetja. Nastanek organiza- cije KUNI. Arhivi 12, 1990, str. 11–19. Režek, Mateja: Med resničnostjo in iluzijo. Ljubljana: Modrijan, 2005. Rozman, Ksenija: FCC – The Federal Collecting Centre; the Government, Official buildings, Go- vernment Offices, etc. European Paintings. Cata- logue of the Collection, National Gallery of Slovenia (ur. Federico Zeri in Ksenija Rozman). Ljubljana: Narodna galerija, 2000, str. 22–24. Seražin, Helena: Nastanek in razvoj knjižnic Filo- zofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996 (tipkopis di- plomske naloge). Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republi- ke Slovenije 1948–1992 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Stele, France: Iz konservatorskih spominov. Varstvo spomenikov 10, 1966, str. 13–38. Škerl, France: Znanstveni inštitut. Zgodovinski časo- pis 19–20, 1965–1966 (Zwitterjev zbornik), str. 30–63. 291 2020 BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 The Restitution of Looted Art in the Twentieth Century – Transnational and Global Perspectives (ur. Bianca Gaudenzi, Astrid Swenson in Mary- -Ann Middelkoop). Journal of Contemporary Hi- story, 52, 2017, št. 3. Tomić, Stevan: Pravna zaštita spomenika kulture u Jugoslaviji. Beograd: Savezni institut za zaštitu spomenika kulture, 1958. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Sloveni- je. 1: Fondi in zbirke s področja uprave (ur. Vladimir Kološa). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. Vodopivec, Barbara: Restitucija predmetov kulturne dediščine iz Avstrije v Jugoslavijo po letu 1945. Acta Historia Artis Slovenica 24, 2019, str. 101–120. Vodušek Starič, Jera: Prevzem oblasti 1944–1946. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. Zwitter, Fran: Naše kulturne revindikacije v novih mirovnih pogodbah. Zgodovinski časopis 2–3, 1948–1949, str. 157–165. Žnidaršič, Ivica: Nemčija še ni plačala vojne škode. Voj- na škoda in vojne odškodnine. Ljubljana: Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, 2015. Žontar, Jože: Povojni prisilni odvzemi zasebnega premoženja. Arhivi 12, 1990, str. 5–11. SPLETNI VIRI UNESCO, Convention on the Means of Prohibiting and Preventing the Illicit Import, Export and Trans- fer of Ownership of Cultural Property: http://portal. unesco.org/en/ev.php-URL_ID=13039&URL_ DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201. html (17. 12. 2019). UNIDROIT, Unidroit convention on stolen or illegal- ly exported cultural objects: https://www.unidroit. org/102-instruments/cultural-property/cultural- -property-convention-1995/173-unidroit-con- vention-on-stolen-or-illegally-exported-cultu- ral-objects-1995-rome (17. 12. 2019). Zakon o ratifikaciji Konvencije Unidroit-a o ukra- denih ali nezakonito izvoženih predmetih kul- turne dediščine: http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO3899 (17. 12. 2019). Uredba Sveta (EGS) št. 3911/92 z dne 9. 12. 1992 o iz- vozu predmetov kulturne dediščine (kodificirana raz- ličica, 2008): https://eur-lex.europa.eu/legal-con- tent/SL/TXT/?uri=CELEX%3A32009R0116 (17. 12. 2019). Direktiva 2014/60/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni z ozemlja države članice: https://eur-lex.europa.eu/legal- -content/SL/TXT/?uri=celex%3A32014L0060 (17. 12. 2019). Washington Conference Principles on Nazi-Confi- scated Art: https://www.state.gov/p/eur/rt/hl- cst/270431.htm (9. 3. 2019). S U M M A R Y Legislative and institutional frameworks for transferring objects of cultural heritage in the postwar Yugoslavia Drawing on legal sources and selected literature, the contribution sheds light on the legislative and institutional frameworks for transferring objects of cultural heritage – that is, physical transfers, which especially took place during the war, and changes in ownership, which resulted from transforming pri- vate property into public property after 1945. Al- though in part also reaching back into the time of war, the contribution is conceptually based on the creation of the foundations and the functioning of the Democratic Federal Yugoslavia and the Federal People’s Republic of Yugoslavia, respectively, and the then international situation. The substantive starting point for the analysis is the interplay between the key processes of physical transfers and changes in the ownership of cultural heritage objects – namely, the nationalization of property, the survey of war dam- age, the introduction of monument protection prin- ciples, which affected the sales, imports and exports, and restitution. The presented study is thus placed at the intersection between historiography and art history, with its results offering a broad enough plat- form for further research in both disciplines, espe- cially for expanding it to include analyses of materi- als of individual institutions, investigations into the provenance and fate of individual artworks, exami- nations of the establishment of individual state in- stitutions and their collections after the war, and for introducing wider comparative aspects concerning the transfers of cultural heritage objects after 1945 in the neighbouring countries, e.g. the repatriation of artworks from Italy, Austria, and Germany. After 1945, Yugoslavia transformed private prop- erty into public property, first through confiscation and sequestration, and later through nationalization. The baseline act for this transformation was passed by AVNOJ (the Anti-Fascist Council for the Na- tional Liberation of Yugoslavia) already in 1944. The key legal bases adopted in 1945 contained provisions introducing, among other things, the principle of priority allocation of confiscated and sequestrated property to national institutions. Regarding objects of cultural heritage, the procedure for allocations to these institutions was laid down by the law gov- erning the collection, safekeeping, and distribution of books as well as other cultural, scientific, and art objects while giving the executive role to the federal Ministry of Education and its republic counterparts. The Slovenian Ministry of Education, also having 292 2020BARBARA VODOPIVEC: ZAKONODAJNI IN INSTITUCIONALNI OKVIR TRANSFERJEV PREDMETOV KULTURNE DEDIŠČINE ..., 273–292 jurisdiction over federal collection centres and their operations, established itself as the central republic institution for handling objects of cultural heritage. It was already during the Second World War that first republic and then federal decrees were adopted, each in its own right introducing the protection of objects of cultural heritage. Immediately after the war, the state adopted further legal bases for setting up the system of monument protection, by which it introduced state control over the entire management of cultural heritage, including any potential trans- fers, such as e.g. restitution, sales or exports. Still prior to the end of the Second World War, AVNOJ also passed legal bases for the determination of war damage. The federal commission for determining war damage to objects of cultural heritage was set up in February 1945 and its republic counterparts somewhat later that same year. The then institute for the protection of cultural heritage (founded in July 1945) was appointed to coordinate the assessment of war damage to objects of cultural heritage; subse- quently, especially in the period 1947–1949 and later on, it also led the preparation of restitution claims and lists in collaboration with the republic institutes (founded in November 1945). This attests to the close intermeshing between both procedures and to the important role that institutes for the protection of monuments had in the direct handling of objects of cultural heritage in the new state. Restitution was led by the federal Ministry of Foreign Affairs, which also appointed members of restitution delegations abroad, thus placing the procedure within the frame- work of the new state diplomacy. At the republic level, the procedures related to restitution were led by the Ministry of Education, which also disposed of repatriated objects of cultural heritage. Because in- ternational peace treaties served as the fundamental legal bases for restitution, in the years immediately following the war, Yugoslavia did not regulate this area with laws but rather with decrees, rules, and reg- ulations (similarly as war damage). However, despite those legal bases, certain questions regarding the res- titution of objects of cultural heritage have continued to be raised decades after the war, requiring not only state diplomatic activity but also further research into this topic.