PESMI. Zložil Vinko OregOrio, Podkraškogorski. I Zvezek. V GORICI nat. Hilarijanska tisk. 1884. /■/srrv 111550 Ptičice moje prosto izletite Tesne iz cele v življenje sveta, Slave sinove srčno pozdravite, Blagor posije naj jim iz neba, Zaprejo temne noči naj se vrata, Doba svobode posije naj zlata! Srca mi ljubice niste učene, Proste narave ve hčerice ste, Slave na trate in v' gaje zelene V borno izlilo je moje srce, S petjem se ptičic je tam radovalo, Rožic prijetnih kras občudovalo. Svetu ne bodite trnje bodeče, Z vami da kdo si ne rani srca, Želje gojim jaz u prsih goreče, Da z gladko vam roko blažijo duha; Če pa kateri nad vami se zbode, Naj prizanese in milostiv bode! Ptičice moje prosto izletite Tesne iz cele v žizljenje sveta, Slave sinove srčno pozdravite Blagor posije naj jim iz neba, Solnce milejše posije naj jasno, Vreme vedri se, razcvita se krasno! V Prvacini meseca junija 1884.. . Spisatelj. Molitev,*) Bog, ki kraljuješ Ti na višavah, V gorah, na morju In po nižavah; Bog, ki preživljaš Vse kar kolj brodi, Ptičice v zraku, Ribice v vodi; Bog, ki si vstvaril Mile cvetlice, Z roso srebrno Venčal jim lice; Bog, ki je tvoja Roka vstvarila Solnce in mesec, Zvezd brez števila; *) Pesmi s zvezdo zaznamovane so vse bile žene pred letom 1872; ostale, brez zvezde, pa v vejšem času. Bog, ki si vodil Naše pradede Kedar odbili Ropne so črede; Dal si jim zmago Bože ti večni, Da so ostali Se tako srečni, Ko so na vraga Srčno planili, Vragu koščice Vse polomili, In očetnjavo Vragov rešili, Mili svoj jezik Si ohranili. Vstvaril ti večni Bog si Slovene, Dalje ne pusti Nas zatvorjene; Spusti iz ječe Slave sinove, Čuj ti, pravične Naše glasove! Čuj ti Slovenov Glas upijoči, Daj, da nam zora Svitla napoči! Udri na vraga Ki nas še tlači, Glavo razdrobi Pisani kači. Ti vse mogočni Bog na višini, Brate Slovene Ti nas zedini; Vstvari Slovenj o Bože ti mili, Prosimo milo, Vsmili se, vsmili Zruši namene Tujega vraga, Da se odpravi Z našega praga; Slogo, edinost Ti nam ohrani! Tri rožice. Vtrgal sem danes Rožice tri, Žarno kako se Vsaka blišči. Prva rudeča Užiga srce, Zmage junaške Ž njo se dele. Modra je druga, Polna miru, Ona prinese Največ sadu. Lilije bele Tretje je cvet, Biser najžlahtni Mladostnih let. V venček zaplesti Rožice tri Materi Slavi Duh moj veli. Rožica prva, Cvet nje krasan Kmalu prinese Zmage nam dan. Rožica druga Modrih oči, Dolgo ohrani Mirne nam dni. Rožica tretja Bela — snežno, Majki kinč Slavi Vekomaj bo! Na zdar Sloveniji! * Bog te živi Slovenija, Krepko kličem ti,, na zdar! Bodi ta-le poezija Tebi, Slovenija, v dar. Šopek rožic iz planine Naj položim ti za dar; Vse za blagov domovine Maj ki Slavi na altar. Naj bodočnost ti bo mila, Tujec naj te zapusti; Sicer pa naj Slave sila Kaže mu drugam poti. Jasno naj ti solnce sije, In svoboda naj žari: Kdor ti sužne spone vije Naj nebo ga pogubi! Nadeja. * Že tisoč let v jekleno kletko Slovenji zarja ni sijala, Otožna majka nam se redko Pod jasnim solncem je smehljala. A časi so se spremenili, Izginejo nevgodni dnovi: Ustaja zarja majki mili, Jekleni padajo okovi. Prisije solnce —- v svitu jasnem Skoz zlata na izhodu vrata; Otaja led se — v dnevu krasnem Slovenski brat objame brata. Moja domovina.* Zemlja Slave mi je mila, Kjer me mati je rodila, Za njo bije le srce! Torej moja domovina Je slovenska le edina, Druge mi srce ne ve! Narod moj je narod Slave, Stare korenine prave, Vedno zanj srce gori! Ako narodu bi sila Dušmaninova pretila Rad žrtvujem svojo kri! Kaj si več želim na sveti, Nego da nam brž prisveti Zlata rajska svoboda? Moja želja je edina : Da bi ena domovina Vse Slovane vezala! Solnčecu prošnja. * Solnčece milo! bliščeči tvoj žar V ječo temotno da skorej posije Tje — kjer slovensk je še tlačen moj rod, Toči solzice in milo zdihuje V sponah — da skoraj bi rešil ga Bog! Vrag ker zadal mu je rane krvave, Ki ga trpinčijo hudo, zelo. Ti ga oprosti, oj solnčece milo, Tacih v nebo upijočih krivic — Reši naj vragov domovje se Slave! Jutro. * Ko zvezde vgasnejo in noč minuje, Napoči zora, dan se zablišči, Mladostno jutro nas razveseli. Ko solnce izza gore se vzdiguje, V življenje novo vse se prebudi; Boga proslavja vse in povišuje, Prepevati krdelo ptic se čuje, Ratar na polji dela, se poti, Da Bog svoj blagoslov mu podeli, — Dolina se in hrib in log raduje! človek. Ko človeku dih življenja Vdihne večni kralj višave, Mero svojo mu trpljenja Da in stiske in težave. Sreče prave zaželjene, Njemu srce ne doseže, Povsod prazne lovi pene Dokler v zemljo se ne vleže. Cvetka. * Cvetka, krasna cvetka! Se razcvitaj milo, V tugi ki nam vedno Si srca hladilo. Cvetka, krasna cvetka! Mladih let kraljica, Rada v prsih nosi Vsaka te deklica. Cvetka, krasna cvetka ! Čarobna igrača, Dete malo skrbno V te .obraz obrača. Cvetka, krasna cvetka! Znamenje mladosti Nad spominjaš mladih Starčeka v starosti. Cvetka, krasna cvetka! Le nam cveti milo ; Bodi ti nam vedno Srca tolažilo! Čas.* Kedar se cvetje osuje S krasno cvetočih cvetlic, Srce otožno žaluje, Gine veselje iz lic. Tužni duh v prsih zavlada, Mine preblaga radost, Hudi čas rane naklada, Grenkih težav in bridkost. Sreča za srečo preteče, Hitri jo čas umori; Nade zagrebe cveteče Že ko srce jih goji. Tužno oko se ozira Dalje v minljivost sveta: Suho je vse in vse vmira — Prazne so nade srca. Na trati.* Na trati zjutraj sem zeleni Zamišljen se sprehajal, Teman obup ko in megleni Mi dušo je obdajal. Našel tam med tresočim cvetjem Srca sem tolažilo, Kjer med blažečim duš zavetjem Radost je čisto pilo. Med cvetjem tam krasno žarečim Šop vtržem razne boje, Ovijem s trakom ga rudečim, Pripnem na prsi svoje. Ko dragi se v naročje vržem, Glavo na nje naslonim, Raz prsi svojih šop iztržem, Ter v dar ga njej poklonim. Srce. * Kar mi vabljivi svet obeta, In nad kar mi srce goji, Je vsaka hitro mu odvzeta, In se v prevare spremeni. Kedo ozdravi bolečine, Ki jih prenaša mi srce f Otožnost njemu da izgine — Izgine njemu vse gorje ?! Moja prevara. * Po zmotah in Skušnjavah Me zapeljivo vodi svet, Pred mano vedna tema, Minljivosti za mano sled. Ko nudi čas mi cvetke In jih prijeti me želja, Namesto krasnih cvetek, Le dodno trnje mi poda. Slovenskim dekletom. * Oj hčere slovenske, Slovenskih gora, Vam pesem zapeti, Kdo nima srca ?! Če vaša lepota Po svetu slovi, Zakaj bi je v pesmih Ne slavili mi ? Naj tujci le znajo Za lic vaših kras, O ustnih sladkostih. Naj prašajo — nas! In dokler Slovenec Junaški živi, Slovenkam se varno Približati ni. Če tudi nam tujec Že mnogo je vzel, A naših preljubih Ne bode imel. Ker v prsih vam bije Junaško srce Rodite nam zarod, Da vraga zatre! Na travniku. Na travniku zelenem Tam rožice cveto, Kako je tam prijetno, Kako je tam krasno! Še bodo zeleneli Kot nekdaj so lepo, In rože še cvetele Ko mene več ne bo. Moj ljubček ti ljubljeni, Poglej to rožico, Ki vedno le za tebe Cvete tako krasno ! Na travniku zelenem Naj rože le cveto, Saj bodo še cvetele Ko naju več ne bo ! » Zakaj ? * Zagledaš ko od daleč me, Zakaj drugam obrnjen je Pogled čarobnih ti oči? Kaj meni je v plačilo to, V plačilo to ljubezni moje? Za te da mi srce plamti, Kaj morda nič ni tebi to, Li hočeš da mi izgori? Čemu za tebe bijem boje, Za tebe vedno: dni, noči ?! Pri tebi kdo je tožil me, Da s tabo jaz le šalim se, Da druge zraven tebe snubim; Za to obračaš se od me?! Oj ljubo, drago mi dekle Za te mi zvesto je srce, Jaz druge ne, le tebe ljubim ! Cemu solze, čemu gorje. * Čemu solze, Čemu gorje Predraga v prsih nosiš? Kaj jok oči Koristi ti, Če ti v slovo Je dal roko, Ljubezni s tem ga ti ne sprosiš? Sočutje to Je, vem, grenko; Zatri solze, Potrpi vse, In boljših dni Počakaj ti; — Kaj jok oči Koristi ti? Ljubezni s tem ga ti ne sprosiš ! Naj bol srca Ti poneha In minejo vse rane; Saj njemu vse Igrača je; Kaj njemu mar Ljubezni žar, Celo to njega še ne gane! Ti hvale v dar Ne bo nikdar, Ker brez srca Druge ima ; Kaj mu solze So tvoje vse, Saj njemu vse Igrača je, Celo to njega še ne gane! Ko si poljubiia me. Na prsa deva ti molče, Na rahločutno mi srce Si glavo naslonila, Kar bilo meni je ljubo! Polahkoma ti me sladko Na ustna poljubila, Kaj mogel sem ti jaz za to Če to si mi storila? Jaz grajal te ne bom za to! Ti up si v mene vlila. Ko z belo mene si roko Tako ljubo me in rahlo Predraga ti objela, Kako mi bilo je srce; Kako jaz nemo ljubim te, Me nisi ti umela; — Pozabil sem sveta gorje, In duša se je vnela — Ko ti si poljubila me In ljubiti začela! Na sprehodu. * Šel sem mimo bele hiše, Kjer predraga mi prebiva, Kjer radost presladka diše, Sreča mi neprecenljiva. Videl nje obraz sem zali, Videl nje oči milobne, Ki kot zvezdici sijali Žarke v noči sti čarobne. Ta prizor me vedno peče, Nimam mira ne pokoja, Ker bojim se, da odreče Mi srce predraga moja ! Kako te ljubim. * Tako te ljubim draga deva, Kot zemljo ljubi solnca žar, Ki neprestano jo obseva In zapusti je nikedar. Ti up si moj in moja sreča, Srca ti vmiriš duh teman, Ti zvezda moja si bliščeča, Mi ljubo siješ noč in dan. Jaz ljubil bom te neprestano, Le za te vedno hrepenim, Da večno bi živela z mano, Le to na svetu si želim. Zvečer. * Ko skupaj, draga, sva sedela Z očmi si gledala v oči V srce ljubezen mi je vsela, Ki je zatreti moči ni. Nad nama luna je sijala, Čarobno v naju zrla je, Ti meni si obljubovala Zvesto za mene le srce. Ljubezni polna duša moja Naj vije venec ti cvetoč, Dokler mi konec bode boja, Viharnega življenja noč. Po vrtu. * Po vrtu skupaj sva hodila, Med cvetjem radovala se; Iz cvetja venčeke si vila — Ljubezni srečne najine. Na lice lice naslonila, Na srce stavila srce; Pri Bogu večnem obljubila Ljubiti zvesto zmerom se. Ž njo. * Kako lepo, kako ljubo, Kako sladko je biti ž njo, Ž njo ure so vesele ! In zreti nje oči krasne, Milobne vse, čarobne vse, Kot bi žaru cvetele. Na nje srce naslonim se, Milejše kje? sladkejše kje So ure meni dane ? Ž njo up sladan, proč up teman, Ž njo up hladan, ž njo mir željan Srca ozdravi rane. — 34 — Povito Cvetje.* Na oknu rožice cveto, Med njimi dekle je krasno Kot bela lilija cvetoče; Več krat jaz mimo grem na jdan Ogledat si ta cvet krasan, Poljubit jaz ga v srcu vroče. Nemir mi izbudi srce, Kar rani, peče me in žge, In z upom, strahom me obdaja; Izvedel rad ker jaz bi to, Če ljubi ona me zvesto, Če skrivno me izdaja? Če ljubi ona me zvesto, Moj duh vesel in miren bo, Vesel iz strun bom vbiral glase! Če tega jas gotov bi bil, V nje čast bi pesmico zložil. Da bi slovela večne čase ! Pa meni možno oj kako Veselo peti bi bilo, Ker vse mi je do zdaj prikrito? Ker jaz ničesar še ne vem, Če cvetje to ljubiti smem — To krasno cvetje še povito! Moja želja. * Še nobena pesem moja Ni srca ti omečila, Da bi mene ti iz duše Enkrat sladko poljubila. Vselej prošnjo vsako mojo Trdosrčno si odbila, Da oči bi krasne svoje Na me ljubo obrnila Mrzlo roko v roko vedno Meni si v slovo dajala, Kedar ura me ločitve Tužne je od tebe gnala. Vendar samo tebi vstreči Moja želja je ta večna: Tudi če vdobi te drugi, Draga moja, bodi srečna J Ko Sem jaz pri tebi bil. * Ko sem jaz pri tebi bil, Rane si srca hladil In iskal zdravila, Tuga ti srce je trla, Duša ti plakaje mrla, Deklica mi mila! Čemu žalosti topiš, Čemu žalosti solziš? Gledal ko zamaknjen jaz Tvoj cvetoči sem obraz, Obraz divno mili; Dušo misli so morile, Tuge v srcu mi rodile — Jok mi v njo se sili! S tabo točim jaz solze, S tabo nosim jaz gorje. Beli šopek.* Prehodil bom vse gaje, trate, Prehodil bom planine vse, Najlepših rož nabral bom za - te, Kar jih prežlahtnih tam cvete. En vrtec bodem si ogradil, Gredice v njem lepo vvrstil, Na nje te rožice nasadil, Ž njih tebi, draga, venček vil. Vsak dan iz bistrega bom vira Skrbno prilival jim vode, Da cvet krasno se razprostira, Razvija se in ne vsahne. Med rože te bom drago vabil, Da si natrže šopek bel, — Nikdar jaz nje ne bom pohabil, Kako bi to storiti smel ? Trdovratni deklici. * Čemu življenje mi kališ Oj dekle trdovratno ? Nevsmiljeno imaš srce, Čemu napravljaš mi gorje, Napadaš me zavratno! Je boljše, da me zapustiš, Hladan pokoj daš meni, Ne gledaš da me več v oči, Da živel bodem brez skrbi, Proč up bo moj megleni! Obrni izpred me oči, Al bodi zvesta meni; Za me naj bode ti srce, Če srčno draga ljubiš me, Le mene se okleni! Za te naj iz srca gori Plamen ljubezni vroče; Naj mi gori, naj mi plamti, Naj mi plamti, naj mi gori -Srce obupno joče! Moje sanje. Mej vrsto rož cvetočih in cvetlic, Dihtijo raznovrstne kjer vonjave, Tam, kjer harmonično je petje ptic, Kjer kras je veličasti božje slave, Pod sinji vsedem se obok neba, Tje mej veselo ptičev žvrgolenje. Iz rahločutnega tam mi srca Ljubezni izbudi se hrepenenje, Ko zibal tam sem v sladkih sanjah se, Zagledal sem v podobi črke zlate, Nosile koje so besede te, Spominjale me, draga deva, na - te: « Oživljajoče gnala da kali « Mej nama bi ljubezen neminljiva, « Za to nikakoršne nadeje ni — « Mej nama stena je nerazrušljiva. » * * Pred manoj zdaj začaran grad je bil, Ves v zlatu se in biserjih leskeče, Vanj mlad se par za parom je vrstil Uživat tam veselje rajske sreče. V prostorih bisernih zdaj grada tam Čujo se brenkajočih harp glasovi, Krasan tam božji kakor bil bi hram, Kot bi prepevali nebes duhovi! Očaran glasov teh sem kar obstal, Milejše čul še nisem melodije! Še dihati sem skoraj jaz se bal — Srce le čul sem da mi močno bije. Svet zdel se mi je ves ta kraj, Ozrem se tje, od koder glas prihaja — Tu je lepote kras — • nebeški raj — Ki zlatočarobni ga svit obdaja. Na zlatem vozu ti naproti mi Pripelješ se kakor nebes kraljica, Ti v družbi z angelji obdana si, Ki te obsipajo — mi ljubljena deklica. Hitim naproti ti moleč roko, Predstavljajoč se draga ti v spoznanje; A oh! kaj bilo meni je vse to — Se izbudim, spoznam da so le — sanje. Oh nje, le nje nikjer več ni!* Oh nje, le nje nikjer več ni! Predrago kam ste položili ? Ste mari jo zagrebli vi, Oj vi pogrebci, — vi nemili ?! Le enkrat videl njen obraz Kako bi rad — lepo cvetoči, — A vse zakril očem je čas — Nemili hudi čas deroči. Le enkrat jaz bi ustna nje Poljubil srčno rad — cvetoče, A meni revež, oj gorje — Na svetu tem več ni mogoče ! Oh nje, le nje nikjer več ni! Predrago kam ste položili? Ste mari jo zagrebli vi, Oj vi pogrebci, — vi nemili ?! Tvoje oči. * Kaj meni tvoje so oči, Kaj meni njih čarobni čar; Da videl jaz bi nikedar Ne bil krasote te, Srce mirnejše bilo bi, Ne gasil zdaj bi ognja žar, Ki neprestano žge — Življenja bojni mi vihar ! Srce in roka. * Oj, deklica mi ljuba Oj, črnih ti oči, Daj ljubljeno mi roko, Zvestost priseži mi! « Kaj bom jaz tebi z roko « Zvestost prisegala? « Kaj vredna je prisega « Z roko — a brez srca ?» Prav imaš, dekle zalo, Da mi ne daš roke, Saj roka je premalo, Če mrzlo je srce! Pelinovka. * Kaj se po glavi ti vrti, Kaj rada deklica bi ti Izvedel sem že davno! A čuj me, kaj ti jaz povem, Naj vse ti razodeti smem, Ko sem pri tebi ravno! Ovadili so te ljudje, Kaj tvoje vroče so želje; Al jih srce doseže, Nihče razločiti ne ve — Ker čudne so skrivnosti te —, Svet ima svoje mreže ! Oči obračaš ti okrog — Od glave širna si do nog In polna raznih strasti ; A tvoje upne želje vse, Vse slepe so in ničeve, Ker moraš nizko pasti! Prevzetna se šopiriš vsa, Ti gizdava si deklica, In misliš, da si ti kraljica; Lepote tvoje zdajni čar Odnesel kmalu bo vihar — Ko v letih boš — samica! Sad ljubezni. Na gričeku v zelenju Je bela hišica, V njej mlada in vesela Prebiva deklica; Ž njo mamica je stara Sivelih že lasi, Nikjer pač prijaznejših Na svetu ni ljudi. — Pod gričekom v dolini Pa bistre so vode, Ki mlinarju kolesa S hitrostjo vso vrte; Od tam cvetoče trate Srebrno močijo, Da lepše in krasnejše Cvetlice cvetejo. — Tu deklica sem doli, Hodila vsak je dan, Ker bil je mladi mlinar Iz duše vse jej vdan; — To bil ti je ljubeči, To bil cvetoči par, Ki Amorja mu strela, Nevgasne nikedar. V zvoniku ura bije Ko davno polnoči, In v noči ko tihotni Miruje vse in spi, In luna ko prijazna, Nebesni ta veslar, Molčeče izza hriba Čarobni sije žar, — Na griček iz doline Koraka mladi par, Za ljudstva govorice Nič jima ni zdaj mar ! Nebo prijaznih lučic Krasno očem miglja, Safir jutranje zore Ju boža in pihlja; — Na hribčeku pa mati, Oj revica, bedi, Kako srce jej joče, Se joče in solzi. A vse zastonj jokanje, In vse zastonj solze, Zastonj je vse karanje, Zdaj vse — prepozno je I * * * Kaj matere pomore Ves jok, ves bol in jad? Povije mlada mati Ljubezni grenek — sad. Vkraden zaklad. * Čemu boš jokala, Čemu boš plakala, Solzé čemu točila ? ! Ker ti vse kriva si, Ko pozno ti si v noči Odpirala okno, Da k tebi je lahko Ponočni zlezel tat, Odnesel ti zaklad, Zaklad je tvoj cvetoči, — Ti to si dovolila, Branila nisi ti. Si verovala vse, Kar ti obetal je, Gradé obetal zlate, Prilizno motil te, — Ti vse si dovolila! Al iz ljubezni mar? Oj, deklica, nikar ! To je nemir srca V obup te zapeljâ, Ki zanj več ni zdravila Nikjer, oj dekle, zâ-te — Pač čaša strupa je ! — Ko svoj je dopolnil Namen in ga vdobil, Smijal se ti je zlobno ! Za njim ti zrla si, Ko si se izbudila; Zapazila pa si, Da v srcu te teži, Teži obup meglen, Teži oklep jeklen; Solze si ti točila, Smijal se on je zlobno « Le joči dekle ti! » Čemu boš jokala, Čemu boš plakala, Solze čemu točila? Če vkraden ti zaklad Saj v to si dovolila! In zdaj je pokopan, Zastonj ti spet željan! Razjoči vse solze, Razpoči ti srce, Ne boš ga več dobila Svoj cvet si izgubila — Odnesel ga je — tat! GAZELE.*» I. Dopolnil jaz da tvojo voljo bi — Kako? To kar mogoče razumeti ni — Kako ? Uklanjal jaz da bi se pred taboj, In prosil z roke tvoje milosti — Kako ? Če drugim tvoj obernjen je pogled, Bi jaz te mogel gledati v oči — Kako ? Ljubezni skazovati ti srce, Če poleg mene druge ljubiš ti — Kako ? n. Predraga! ali smem te ljubiti? - Nevem! Zakaj obračaš izpred me oči ? — Nevem! Zakaj pokoja iščem noč in dan Pred taboj, moči pa ga najti ni? — Nevem ! Za te da v prsih bije mi srce, Al čutiš to, al tebi vse nič ni? — Nevem! Kako srca pomiril bi vihar Ki tvoje mi obličje ga rodi ? — Nevem ! ni. Kaj maram, če je tvoja stara huda, Obiščem vendar te večkrat brez truda, Ker mi srce si zase pridobila; Pot k tebi ako sama je zamuda, Potrata časa, ur živeti danih; Da te obiščem rad, saj to ni čuda, Ker ljubim te predraga, ljubeznjiva, — Zatorej prosim te, ne bodi huda! IV. Ko se raznesla med ljudi je govorica, Kali ljubezni da mej nama že cvetlica; Hudobnemu svetu bolest je to skeleča, Brbljavkam, Evicam moreča to pušica; Da bi napravile mej nama razprtije, Jim vsaka laž jezika sveta je resnica; Kar hoče naj hupobni svet za nama zeva, Ti vendar mojega srca si vladarica! V. Ljubezen prva ko srce mi vžgala Za te goreča, deklica ti zala, Nenadna in neprecenljiva sreča Očem se mojim jasno je smehljala; Iz mojega srca za te ljubezni Nobena sila ne bo več izgnala, Če mene zvesto bodeš ti ljubila, Ljubezen naju ne bode nehala. VI. V srce zadela ojstra me pušica, Zagledal v prvo ko sem tvoja lica, Srebrne rose zjutraj kot žareča, Ozaljšana, razvita je cvetlica, Kot Flora divna na cvetočih tratah, Ki rožic duhovita je kraljica; Med devami, kar zemlja jih obseza, Le ti si meni ljubljena deklica; Dokler noč tiha v grob me ne zaklene, S teboj mi vedno vsaka bo stezica. VII. Kedo vgasiti znade ogenj domišlije, Ko se z gorečim ti plamenom v srce vlije, Ko iz oči miloba ljubljene deklice, Ljubezen čista kakor solnca žar posije? Kedo zato ti bode dal zdravila, Bolesti iz srca da tebi te izmije ? Svet tega ne, to skušnja bo te izučila, Izognil bolu se ne boš melanholije! VIII. Ljubil zakaj bi lepega dekleta Ne jaz, če sreča ž njim se mi obeta, Ker to nadeje so srca in želje; In zdi ljnbezen meni stvar se sveta. Kedor k ljubezni si srca ne sili, Dejanja mu v poštenje bodo šteta; A čuva naj se komur srce vjame, Da mu življenja ne okrajša leta. SONETI-*1 I Ko izbudi popotnik se iz spanja, Deželo pusto vgleda: brez zelenja, Stvari ni da bi bila iz življenja, — Noč temna svitli solnca žar preganja. Le redko zora solnčni svit naznanja, Na temnem nebu tužno se razspenja, Da potniku predoči stan trpljenja, Mu vlije v tužna prsa sad spoznanja. Iz teme ko se izbudim v življenje, Zagledam kaj ? — samo sveta prevare, Pravico moč preganja da in tare. Le redko sreče solnčna zora sije, Ker noč se z dnevom neprestano bije Obup človeka vodi in trpljenje. H. Ko minejo ledene zimske noči, Ko krasni pomladanski dan posije, Cvetočih nam cvetlic se čar razvije, In petju ptičic svoboda napoči. Radost, veselje vlada v vsakej koči, Vse giblje se in dela, orje, sije, Da tam se božji blagoslov razlije, Kjer vroči znoj ratarju čelo moči. Z veseljem brate gledamo Slovene, Kako bude se vsi po dolgi zimi, Ki je divjala noč in dan mej njimi. Vse pričakuje sreče zaželjene, Želi si zlate, rajske vse svobode — Ker svoboda osreči vse narode. m. Povito cvetje krasno se razvije, Ko zjutraj na-nje hladna rosa pade; Nasmehnejo se rožice vse mlade, Ko na-nje zarja jutranja posije. Človeku srčece veselo bije, Ki ni do srečnih dni še zgubil nade, Ko stopi zjutraj v zelene livade, Ko žlahten duh iz vsake rože dije. Tud jaz korakal sem črez tihe gaje O prvem jutru in o mladej zori, Ko mi srce je v tugi žalovalo. Tam mi v radosti se je radovalo, Ker našel mirne sem, vesele kraje, Kjer minejo prepiri in razpori. IV. Mladost! prekrasno cvetje ti pomlada, Ko zjutraj se blišči v srebernej rosi Svet, vabi te, uživaj me, te prosi — In ti živiš kot tebi se dopada! A zmoti te marsikatera nada, Ki poželjivo jo srce ti nosi, Nad njo ker se osoda bridka znosi, Pelja te do obupnega propada. Mladost! pomlada hčerke ljubeznjive Uzorna res so predpodoba tvoja, Ker kažejo nadeje ti uplive. A vendar ni življenje ti brez boja, In čelo vroče nije ti brez znoja, Rodi obup ker ti oblake sive. V. Dokler mladosti pomlad trosi cvetje, Dokler v naročji ziblje jo čas zlati, Pojoč po cvetnej se raduje trati, Za-njo saj tam nebeško je zavetje. Ko duri vroče zatvori poletje, Jesenska žena kmalu se priklati, Težav in križev polna mati, Prinese jej in podari v imetje. Za me sijali tudi dnevi zlati, Ko deček igral sem po cvetnej trati, Med rožnim cvetjem rajskega pomlada. A zdaj prinesla ojstra mi je žena Težav in križev polna, obložena, Na pleča naložila iz nenada. VII. Ko burno morje besno je, peneče, Z neba ko švigajo goreče strele, Ko bi narave se moči unele, Ko val se z valom bojevito meče: Veslar na ladiji strahu trepeče, Ves up so mu rešitve sile vzele; — Ko sile pa so mirovati jele, Zašije mu rešilna zvezda sreče. Srce ko mi čuteče se razburi, Da neznosljive biti mi je boje, Teman obup mi čelo vroče krije. Če odpreš pa srca mi deva, duri, Da smem jaz gledati v obličje tvoje, Zdaj tolažilna zvezda mi zašije ! VIL Ko nade vse srca so že zgubljene, Bežala v večnost ko je rajska sreča, Obdaja skrb ga težka in moreča — Poti so prave vse mu zatvorjene. Poti do nade ko več ni nobene, To rana srcu bridka je, skeleča, Prihodnjosti mu vgasne luč brleča — Nerazjasnena ga osoda vklene. Če moja nada bi kedaj vgasnila, Ki mi za tebe, draga, v prsih sije, Tedaj mi mojo srečo mrak zakrije. Oči če tvojih luč se me ne vsmili, Bo žalostinke pesem še glasila Ta čas, ko v hladni ležal bom gomili! —