Ljudmila: Jesenske rože.
681
blesk, vrgle v prah malike in dvignile — križ! Da, niste slutili, da ta mož nosi v naročju boj — boj ne samo vam, boj vsem cezarjem, boj narodom, boj celemu svetu, boj smrti, boj, ki traja še danes in se bo bojeval do zadnjega dne. Da, Pavla, apostola narodov,  niste   poznali-------—
Zazrl sem se v zahajajoče solnce. Porajali so se novi mogočni spomini —; solnce je tonilo —; za mano je pela mandolina, po vonjavem zraku je plavala pesem:
Sul mare lucica 1' astro d' argento ..
Jesenske rože.
Hlad je legel na poljane,
nočni  pozni  hlad, ž njim pa došla je od juga po slovo — pomlad . . .
Rožam glavice poljublja — morda zadnjikrat  —
nema se potem izgublja
mimo velih trat .. .
In za njo jesen prihaja z  mračnimi  očmi,
v sivi pajČolan  odeta
z  mrzlimi nočmi . . .
(Konec.)
Padajte, padajte, tihe rose, tam na široke poljane: morda katera zamorjenih rož v mlado življenje nam vstane .
Padajte, padajte, gorke solzč, meni na srčne gomile: morda katero zamorjenih nad bodete v srcu zbudile! —
Vrba žalujka,  vpogni nad mano skoraj, ah skoraj  vrh zeleneči, pa mi o  miru,  sreči šepčči, kadar to srce v grob bo dejano.
Straži mi srečo
Skrbno  mi straži tiho gomilo, straži  mi nade, v njej  pokopane, da mi ljubezen  v srcu ostane, straži mi skrbno  tiho gomilo...
vniceno rano
Mačeha bila mi je v življenju, naj  mi tu cvete v vednem zelenju, straži jo zvesto — v grob pokopano!
Vstajenja dih zavel je čez grobove. Ciprese tanke so se klanjale in nove zgodbe si oznanjale.
„Naj čakajo življenja ure nove
vsi, ki njih duše so zasanjale,
ki zemske odložili so okove!"  —
In nova misel mi je vstala v duši, in nova želja — po življenja sreči, ki je pod božjim solncem ni doseči . . .
Posuši, solza vsaka se, posuši!
Vstajenja dih, ti srca nam ohlajaj
in z novim upom duše nam napajaj!
Ljudmila.