0 naši moderni didaktiki. Piše dr. Nadlega. (Konec.) Preidem na drugo stran! Reformatorji didaktike so res učeni in bistroumni, zato ni čudno, da so še marsikatero ukrenili liki hudomušni Ribničan. Vsak predmet so utesnili v lep okvir. V tem okvirčku je podoba prečrtana in razdeljena v male kvadrate. Bog ne daj, da bi se celotna slika kdaj ogledala, vsak kvadratek se ima temeljito preštudirati — po vseh formulah. Po naših učilnicah, pisarnicah, zbornicah in hodnikih visi vse polno raznih ukazov, odredb,navodil, zahtev in želj — in bogzna, kako se imenujejo še vsi taki učeni in duhoviti duševni odpadki naših veleumov. Omejenost vsepovsod. To so napete žice na didaktičnem polju, ki ovirajo prosti hod učiteljstvu, to so duševne verige, ki branijo polet duši za vse dobro vnetega učitelja. — In kaj je še vse predpisano I? Čital boš to in to, memoriral to in to, obravnaval boš to in to, seveda po predpisani učni sliki, pel boš seveda tudi to in to i t. d., vse, vse je predpisano. Ti pa moraš delati tako, četudi ti v duši vre, četudi prav dobro veš, da se zahteva od tebe nekaj budalastega; ti moraš! Le gani se po svoje, takoj ti zagrmi na ušesa strašni balt tvojega paše. — Pa delaj človek z vnemo, z veseljem! Saj nisi drugega kakor lajnar. Mehanizem je to, suh, mrzel, prazen, ki te naredi topega do blaznosti. Malenkostni so ti naši veleumi, pedagogi in didaktiki tudi. Drug pred drugim se trese liki vojaŠtvo v vojašnici. Višjega želja, in naj si je še taka budalost, je nižjemu ukaz, njegovim podložnim stroga zapoved. Zato ni čudno, če se dogajajo stvari, ki so smešne in vsega pomilovanja vredne — ni čudno, če gine ona ravno med učiteljstvom tako udomačena kolegijalnost in odkritosrčnost. To malenkostno naziranje je rodilo že marsikje pedantstvo. Tako se dogaja, da te tvoj šef z malim očesom postrani gleda, če nimaš morda dnevnika ali tednika slučajno prav lepo spisanega. — To naj bi bila svoboda?! Na noge, kdor ima še kaj čuta samozavestil Ne bodimo hlapci nikomur. Ustavimo se namišljenim in puhlim psevdopedagogom, ker ti so coklje pravemu napredku šolstva, so figure, ki so se preživele in sodijo med staro šaro. Kako temu odpomoči? Ne bom zajahal pedagoško kljuse, podati hočem Ie mala navodila, ki se naj bi nanja oziralo pri saniranju nezdravih razmer našega šolstva. Da se v današnjih šolah poučuje po priznanih dobrih metodah, je nepobitno dejstvo, saj je vse učiteljstvo pedagoško-didaktično naobraženo. Temu pritrjujejo vse naše c. kr. šol. oblasti. Učiteljstvo podaja mladini logično pravilno zasnovane slike, saj drugače ne more učiti. Mogoče je, da se dobi kje kak starejši Tičitelj, ki ni proučil formalnih stopenj, a ne štejte mu tega v greh. Gospodin učeni nadzornik, saj si ti tukaj, stopi prav kolegijalno izpod baldahina in lepo pouči nevednega. Morda bi šlo takole- »Glej, ljubi kolega, to je prva, to druga, to tretja i t. d. formalna stopnja; tej pravimo tako, tej tako . . .« In on ti poreče: »Saj tako vedno učim, le teh preklicanih imen nisem poznal« — „) Po formalnih stopnjah se mora poučevati, a odpravite po formalnih stopnjah v naše učilnice zanešeno šablono! Dajte učitelju svobodno pot v dosego smotra! b) Fonnulirane stavke pošljite onemu nazaj, ki jih je privlekel na dan! Spoti s to šaro! Ne ubijajte otroškega duha, ne ovirajte mlade, bujne otroške domišljije. Pustite mladini, da samostojno dela, govori, razmišlja, sodi, se izraža. S tem bo dobljeno več, kakor si mislite. Izginile bodo one tožbe: »Sedanja mladina ne zna ničesar sama misliti. Svoboda izražanja svojih misli in nazorov, sodb in sklepov enega leta je več vredna kakor vsi formulirani stavki šestih let. Vse težkoče spisja in realističnih predmetov odpadejo takoj, kakor hitro odpadejo formulirani stavki. c) Pustite učitelju svobodo na didaktičnem poljul Ne utesnujte ga v njegovem delovanju, ne zasužnujte njegove duše 1 Spomninjajte se vedno dejstva, da je vsak učitelj kos svoji nalogi, drugače bi ne bil postal učitelj. Morda dva ne korakata po isti poti, a smoter svojemu delovanju poznajo vsi in ga hočejo doseči. Od invidualnosti učitelja zavisi ves pozitivni uspeh; pustite mu to prirojeno svojstvo! č) Pri reformiranju šolstva, zlasti na pedagoškem-didaktiškem polju, imej prvo besedo v iskušnjah osivel mož, učitelj, a ne kak domišljavi, po svetinji koprneči gospod, ki ljudskega šolstva ne pozna. d) Okrajne učiteljske skupščine morajo postati parlamenti, kjer bo lahko vsak svoje misli prosto povedal, ne da bi se zameril navzgor. Sedanje učit. skupščine so najbolj podobne cerkvenemu opravilu, kjer ima samo vsegamogočni župnik besedo*). e) Le v zadovoljnosti, prijaznosti in v Ijubezni je mogoče uspešno delovanje. Proč tedaj z malenkostnimi nazoril Pedantstvo naj izgine, da se zopet udomači zaupnost in odkritosrčnost. G. nadzorniki in voditelji, uživali boste zopet ljubezen in spoštovanje svojih kolegov! — Reforme so bile, so in bodo potrebne v šolstvu, a reforme so potrebne zlasti za one korporacije, ki nam pošiljajo reformatorje. — Riba smrdi pri glavi. — Koliko bi se dalo o tem pisatil — Kako lahko se zgodi, da nastopi reformator ljudskega šolstva, ki ga niti ne pozna. Seveda je lahko akademično naobražen, in to je pri nas dovolj, da je zmoien reformirati nekaj, časar sam ne ume in ne pozna. Sancta Simplicitas, to se usujejo plohe samih odredb in ukazov. Pojo mu slavo, poje mu jo celo učiteljstvo. Ali takega reformatorja lahko ubije lastno dete — reforma. Mož jo zavozi in lahko privede vse šolstvo pod »vrhniški most.« Drugi reformatorji so naši ugledni polbogovi — c. kr. okrajni šolski nadzorniki. Ti so sicer večinoma iz naših vrst, a v svoji domišljiji stoje visoko nad nami in čudno ni, saj imajo intimno razmerje s svetim Birokracijem, semintja se smejo tudi naslajati ob mamljivi vonjavi svete Aristokracije. Ko nastopijo svoje zvišeno službo, v pričetku sicer malo majajo in stresajo s svojo glavo, delomo zaradi lepšega, deloma ker res ne razumejo takoj vladne godbe. Ko pa zagledajo lepo taktirko svojega šefa, se godbi kmalu privadijo, se oglašajo semintja "že sami s svojimi inštrumenti, končno nastane ob isti godbi neka harmonija, in orkester je gotov. Ko se malo udomačijo, poizkušajo že solo, kadar se jim pa strun'ce prav dobro navijejo, se lote že kakega »španskega valčka.« Taktirajo na zgoraj na ta način, da kimajo z glavo, naspodaj pa tolčejo takt z nogo. — — —- Tako je, gospoda! Iz naših vrt so vzeti ti reformatorji; toda večina jih je, ki ob vladnih jaslih pozabijo, da smo mi isto. Pozabijo, da je mnogo učiteljev, ki so duševno višji stanovsko vrlejši od njih. Postati hočejo interesantni, pokazati se hočejo navzgor in navzdol, da nekaj razumejo, zato reformirajo. Da so take reforme prazne, je umevno. Dlakocepstvo je znak take reforme; odtod pa izvira pedanterija v vseh mogočih varijacijah. Namesto pozitivnega odpora navzgor poznajo pa le kimanje — vse tako, kakor se spodobi slugam sv. Birokracija. Od tod prihaja vse gorje, vse zlo in utesnitev svobode učiteljstvu! Kadar pridejo na krmilo možje-poštenjaki, ne petolizci, ljudjes plemenitim značajem, ne kukavice, ijudje z gorkim srcem, ki bo njih gorkota objela vse šolstvo— takrat pridejo reforme, ki pQŽive šolstvo in bedno učiteljstvo! *) To je popolnoma resnično! Take skupščine so brez pomena. Uredn.