JOŽE DOLENC 
Rudarski in fuzinarski 
kraj Železniki 
Po izidu knjige Antona Globočnika pl. Sorodolskega 
Pred dvema letoma, leta 1998 torej, so Železniki praznovali 650-letnico prve 
omembe \' pisnih virih in za to priložnost smo s Krajevno skupnostjo načrtovali iz 
dajo omenjene knjige, a načrti so se nam žal izjalovili. Pa kar ni bilo takrat, se je 
zgodilo leto kasneje in knjigo je izdalo Turistično društvo Železniki v sodelovanju 
z. založbo PAN Dražgoše. Udeležba na predstavitvi knjige, ki smo jo pripravili 
v lokalu Plavalnega bazena v Železnikih prav na obletnico dneva prve omembe. 
16. oktobra, je bila tolikšna, da smo bili s prostorom že kar na tesnem. Po kratkih 
pozdravnih govorili predsednikov Turističnega in Muzejskega društva smo se 
posvetili besedilu, ki ga je leta 1<S6- rojak Anton Globočnik v nemščini objavil 
v Izv estjih Muzejskega društva za Kranjsko in v separatnem tisku ter delo svojim ro 
jakom posvetil. Iz besedila sem izbral posamezne ocvirke, ki jih je odlično bral 
dramski igralec, prvak mariborske Drame. Peter Hoštjančič. Kot pravi Štajerec je 
seveda sem in tja imel težave s pravilnim naglaševanjem nekaterih krajevnih in ledin-
skih imen. na kar smo Slovenci vsepovsod tako občutljivi, toda Peter se je. čestokrat 
tudi z našo pomočjo, čerem vešče izognil. Za nekakšen posladek je Jure Rejec, ku 
stos v muzeju, prebral še nekaj starih, zdaj večini prebivalcev še neznanih starih 
železnikarskih pesmi, ki jih je pred i(J leti pripovedovala Marija Primožič, bolj znana 
kot Škrbinova Micka, zapisala pa moja mama. Glede na tematiko sestavka bi bila 
najprimernejša Fužinarska, ki na koncu tudi sledi. Posamezne regeste, ki jih je Peter 
Boštjančič prebral, sem sam nato še dodatno pojasnil. Po zaključku predstavitve se 
je razvil še živahen razgovor, ki je trajal tja do zgodnjih jutranjih ur ... 
Več kot 130 let je delo čakalo na slovenski prevod, za katerega pa moram reči, 
da ni prvi. Prevajati ga je začel kaplan v Železnikih, kateremu žal ne vem imena. 
Menda je kroniko tudi nadaljeval, a ostaja še vedno le v rokopisu in je shranjena, 
kot pravijo, v župnišču. Obstajata še dve fotokopiji prvega prevoda (v železni-
karskem muzeju in loškem arhivu). Ko sem se prevajanja loteval, za slovensko ver 
zijo še nisem niti vedel in sem zanjo zvedel šele, ko sem večino dela že opravil. 
Tako prvega, sicer neobjavljenega prevoda nisem uporabil, dasiravno bi mi morda 
prišel prav še posebej pri raznih starih besedah. Le enkrat sva z dr. Štuklom iskala 
nek strokovni izraz, a se nama nekako ni zdel ustrezen in tako je pni prevod obležal 
v predalu. Sodbo o tem. ali je bilo to upravičeno ali ne, prepuščam kasnejšim 
rodovom raziskovalcev. 
359 
LOŠKI KAZCUzDI 4-i 
Kaj me je privedlo do prevajanja zahtevnega besedila, pisanega v stari nemščini 
z obilico besed, ki jih v današnjih slovarjih ni več zaslediti, in zgolj z gimnazijskim 
poznavanjem zgodovine? Odločitev je zorela kar IS let. ko sem začel brskati po 
Zgodovinskem arhivu glede rudnika železove rude na Ratitovcu in pozorneje brali 
Globočnikovo kroniko. Y njej sem zasledil loliko zanimivih ocvirkov, da sem 
pravzaprav moral spoštovati Globočnikovo posvetilo študije svojim rojakom. Ne 
morem soditi, zakaj je Anton Globočnik, sicer zavedni narodnjak, pisal v nemščini 
in ne v slovenščini. Pomembno je le to, da je njegovo besedilo zdaj tudi v našem 
jeziku in tako dostopno širšemu krogu bralcev. 
Menda ni treba posebej poudarjati, da sem se ob delu srečeval z mnogimi težava 
mi, in če mi ob strani ne bi stala dr. lana Trnkov a. zgodovinarka in nekdanja 
direktorica Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, bi mi trda predla. Veliko sva se pogo 
varjala prav o prvi listini iz leta 13-(<S. ki naj bi jo izdal škof Albreht. Dolgo časa tej 
listini ni oporekal niti dr. Pavle Blaznik. ki pa je nato z natančnim študijem listin 
v Munchnu in Freisingu ugotovil, da je taisti škof pričel vladati šele leto kasneje, 
torej 1349 in dokumenta ni mogel izdati. Pričel sem se spraševati, ali je Globočnik 
listino sploh videl in jo prepisal - kot je prepisal še precej drugih -. je pri prepiso 
vanju napačno prepisal letnico - vemo. tla so letnice nekdaj pisali z besedo - ali 
kaj naj bi še bilo. Si jo je celo izmislil? 'lega mu res ne bi pripisal! Toda. dokler ne 
dobim otipljivih odgovorov na ta in druga vprašanja, bom še vedno menil, da je let 
nica 1348 prava in da prva omemba Železnikov v pisnih virih potemtakem drži. 
Druga sporna zadeva iz iste listine je prevod besede Sag- z. -žago-. Tu bi se teht 
nica verjetneje prevesila v prid razlage tir. boža Otorepca, tla tu ne gre za žago. mar 
več za vr.šo. nekakšno ribiško mrežo1, podobno mišnici. v katero so nekdaj lovili 
rake (v Dalmaciji z vršami lovijo manjše ribe). Če bi šlo zares za žago in bi bil obstoj 
listine nesporen, potem bi bila to hkrati piva omemba žage na Slovenskem, kakih 
200 let prej otl sedaj evidentirane prve žage. 
Kronika je zanimiva meti drugim tudi zato. ker je iz posameznih regestov razvid 
no, kako trdo so se fužinarji borili za svoje pravice tako v odnosu do zemljiškega 
gospoda, freisinškega škofa in kasneje cesarja, kot tudi z neposrednimi sosedi, meti 
katerimi naj še posebej omenim spore z blejskim gospostvom glede izkoriščanja lesa 
na Jelovici, iz katerih so izšli običajno kol zmagovalci. Poudariti moram še po eni 
strani njihovo svobodomiselnost, ko so se leta IS 15 pridružili Kmečki zvezi pri 
kmečkem uporu na Kranjskem in Koroškem, pa tudi njihov prvinski nagon po 
preživetju, ko so si 6 let kasneje, leta 1521, na nekako neslaven način ponovno 
pridobili v času upora odvzete svoboščine. Prejeli so pravzaprav milo kazen v pri 
merjavi z upornimi krneli. Pred škofom Filipom so si nadeli, figurativno rečeno, 
spokorniška oblačila in ga milo prosili za ponovno podelitev. Toda, mar nista obe 
strani, fužinarji in škof, ravnali predvsem iz svojih gospodarskih koristi, če namreč 
odmislimo spokorniško leporečje? Prav gotovo, ena stran bi težko shajala brez 
druge, saj so bili železnikarski fužinarji vsega spoštovanja vreden gospodarski sub 
jekt, ki ga je škof še kako moral upoštevati. Škofu je bilo namreč jasno, da fužinar-
jev in kovačev ne more kar tako, čez noč. nadomestiti z drugimi fužinarji in kovači, 
saj bi mu to pomenilo večletni, če ne večdesetletni izpatl solidnega dohodka. 
360 
Rt IIAKSKI L\ FJZfSARSKI KRAJ /I II /M KI 
Cilobočnik omenja med drugim še čarov niške procese (pravzaprav ne procesov 
samih, marveč le nekaj oseb. ki naj bi nekoga uročile in jih je potem prevzela 
gosposka ter njihove nadaljnje usode ne spremlja več), primer božje sodbe in mrli 
ško pravo pri raziskavi uboja, pa spet oprostilno sodbo nekega Urbana, ko mu niso 
mogli dokazati umora (postopek je tekel izredno hitro), da nenehnih sporov med 
Železnikarji in okoličani niti ne omenjam. 
Med lužinarji je bilo v drugi polovici Ki. stoletja mnogo protestantov, ki jih je 
oblast seveda preganjala. Tudi tu lahko med vrsticami razberemo, cla so bili fužinarji 
pravzaprav nekakšno plemstvo, brez. plemiških pravic sicer, a deležni so bili enakih 
postopkov kot protestantsko plemstvo. Zaplenili so jim imetje in jih izgnali, a vsaj 
Življenje so jim pustili. Ne pomislimo raje na tistih nekaj kmetov, ki so zamenjali 
vero. in kakšne sankcije so jih doletele. Kmet tlačan je bil pač le lastnina zemljiškega 
gospoda; menjava vere je bila upor proti obstoječemu redu. in ker se odkupili ali 
preseliti ni mogel, je bila njegova usoda znana. Eden od protestantskih fužinarjev, 
ki so morali zapustiti deželo, je bil tudi Felicijan Bompa (Blaznik navaja ime 
Gompa), ki je bil hkrati tudi nižji rudarski sodnik. Ker je prav on hrani) vseh K) per-
gamentnih listin s podeljenimi svoboščinami, jih je deponiral pri deželnem vice-
donui (tam jih je Anton Cilobočnik večino tudi našel, prebral in prepisal - med njimi 
zelo verjetno tudi sporno listino iz leta 1348!) ter se odpravil na Nemško. Te listine 
so bile kasneje še predmet spora med Železnikarji in vicedomom, ki jim je hotel 
poslati le prepise. Železnikarji so pa hoteli originale, trdeč, da če so jih lahko hranili 
več kot dvesto let. jih bodo še naprej. Resnici na ljubo, morda je bilo tako bolje, saj 
je Železnike večkrat opustošil požar. Zadnji največji, ki ga omenja Globočnik. je bil 
leta \HZ2. ko so svetlobo požara pri belem dnevu videli celo v Ljubljani. Ob tej ujmi 
Globočnik posebej poudarja vsesplošno solidarnost in pripravljenost za kakršnokoli 
pomoč; denarno pomoč so prispevali celo goriški študentje ... 
Mnogo prostora namenja tudi Juriju Plavcu in njegovemu boju za samostojno žup 
nijo v Železnikih. Kljub temu da je oglejski patriarh leta 1622 s pergamentno listino 
odobril osnovanje župnije, pa je resnično osamosvajanje od selške župnije trajalo še 
kar nekaj let in so Železnikarji poleg svoje župne cerkve morali prispevati še zna 
ten delež, za cerkev v Selcih in jo pomagati vzdrževati. Ilja. tako je pač vedno bilo 
in še vedno je: nihče noče dati od sebe dobre molzne krave. Kar pomislimo na leta 
pred osamosvojitvijo Slovenije! 
Mnogo stvari bi še lahko našteval, pa kogar to podrobneje zanima, naj si knjigo 
priskrbi in jo prebere. Kes je v njej precej dogodkov, pomembnih le lokalno, a še 
vedno mnogo drugih, zanimivih tudi ljudem zunaj Železnikov in Selške doline, o če 
mer mi pričajo tudi odmevi iz Baske grape (g. Torkar iz HudeJužine, ki mi je repli-
ciral nekaj krajevnih imen, Baško grapo imenuje Baško dolino!), a bodi dovolj. Še 
enkrat se zahvaljujem vsem. ki so mi kakorkoli pomagali pri prevodu, med katerimi 
moram še enkrat posebej omeniti vedno čez glavo zaposleno dr. Umkovo, četudi 
že uživa trdo zasluženi pokoj - želim ji le. da bi ga še dolgo dolgo in da bi lahko 
videla tisto, za kar je bila za časa službe prikrajšana -. pa mag. Franceta Barago, ki 
je prevedel latinska besedila, pa dr. Franceta Štukla. Jaroslava Novaka. Turistično in 
Muzejsko društvo v Železnikih ter Rudolfa Goergeja iz Freisinga. ki mi je transkribiral 
361 
LOŠKf RAZGLEDI 47 
in v moderno nemščino prestavil edino listino o Železnikih iz leta 1615, ki še obstaja. 
Brez njih knjige, kakršna je pred nami. ne bi bilo. Največje veselje mi kajpak pred 
stavlja odziv bralcev, kajti po njem sodeč je knjiga padla na plodna tla m daj bog. 
da bi ne bila poslednja. 
Fužinarska 
\ 'prelepi ravnini 
pod silnim »goram-
je v Upi naravi 
železenska fara 
s tre/m vasmi2 
z veliko ljudmi. 
Tam še rokodelci 
se s trudom čire. 
s potam na čelu 
svoj kruhek dobe. 
Zvečer kadar ura odbije dese/. 
zasliši se tamkaj klicanje in rek. 
Ker tam jabrikaši. 
ti revni kovači 
skupaj gredo 
na delo nočno. 
Opombe 
Ribiška mreža ali sak. 
Gorenji konec. Trnje. Kaiovnik 
Kovali so ponoči: n.\ Racovniku šele ob 23h, v Gorenjem koncu moški ob 20h, ženske ob Jih; kovali 
sodoSh. lih ali 12h (kakor je bil kdo priden) 
1 Plehke - denar i/ pločevine (Johan). 
Trije stari Globočniki: Anton. Leopold in fohan. 
Tamkajfužina rji. 
ti dobri ljudje, 
ki svoje kovače 
z vsem prežive. 
Ti blagi gospodje 
plačujejo z duarji. 
plehke' in žeblje, 
vse. kar komur gre. 
Ti blagi gospodje 
so brali trije . 
ki skoraj polfare 
že on'prežive. 
Zato pa Bog mili 
še dolgo jih živi. 
po smrti pa dej 
vsem trem sveti rej. 
362