ZNAD TEMNE REKE ... Leopold   Staff
Znad temne re'ke veter vzleta in nosi s sabo vonj nekdanji. Spomin si riše davna leta kot nekdaj angele Italijani.
Opasan z mečem, kot neurje sem s sulico ognjeno v roki tja na Kolhido v plašču burje odplul čez ocean globoki.
Opoj, zanos, čeri, brzice —
kam vse me drznost je zanesla . ..
Potem napake in krivice
in prav im koncu strta vesla.
Zdaj v razvalinah pajek snuje, jaz za pomlad se bom pokoril. A vendar duša ne žaluje! Vse tisto bi še entrat storil.
Saj jiekaj  v nori je mladosti, sred viher, kril letečih šuma, kar je bolj modro od modrosti in bolj razumno od razuma.
398