Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu .Bogoljuba" v Zapogah, P. Smlednik, (Kranjsko). Naročnina in inserati pa: Upravništvu ^Bogoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice 2. Vsebina IV. zvezka: Stran Pesem svobode, zmage in miru...........49 Zadnja večerja.................51 Mamice pozdrav................54 Marijanski shodi................55 V Lurd!...................57 Pastirski list tržaškega škofa............57 Življenje sv. očeta Pija X..............58 Misijoni na sedanjem bojišču............59 Razgled po katoliškem svetu............60 Cerkveni razgled po domovini...........62 Odpustki meseca marca 1904 ........................63 V molitev se priporočajo.............64 W10 Listnica uredništva: Še vedno moramo prositi potrpljenja, ker vsi dopisi ne morejo priti na vrsto. V prihodnje prosimo kratkih, prav kratkih, pa bo bolje ustreženo nam in mi bomo ložje ustregli Vam. — Č. g. P. Z. Nikakor ni bilo mogoče. Zdravi! Pesem svobode, zmage in miru ... Kakšna pesem bo neki to, kaj pravite? Vi znate ali vsaj poznate gotovo mnogo pesmi, — ali pesem svobode, zmage in miru, ki jo imamo v mislih, vam gotovo ne bo znana. Kak6 jo morete peti pesem svobode, zmage in miru, ko svobode, zmage in miru — ni.. . Na misel nam prihaja 136 psalm, v katerem tako milo - lep6 pripoveduje sveti pevec, kako so Izraelcem v sužnosti utihnile vse pesmi: „Ob babilonskih rekah, ondi smo sedeli ter se jokali, ko smo se Siona spomnili. Na vrbe, v sredi njega, smo obesili svoje citre. Ker tam so nas popraševali, kateri so nas ujete odpeljali, po pesmih; in kateri so nas bili odpeljali, so rekli: Zapojte nam katero si-onski pesmi! Kako bomo peli pesem Gospodovo v tuji deželi?..." Nekako podobno bi pač lahko govorili tudi mi katoličani v naših dneh. — — Molitev, zložena za petdesetletnico Brezmadežnega spočetja najprej prosi: „Da bi se v zanjke, ki so nam nastavljene, nikdar ne ujeli in da bi vsi prišli srečno v zavetje zveličanja!" Zatem pa nadaljuje in končd s prošnjo: „Da biCerkev in krščanska družbav tolikih in takih nevarnostih mogli zapeti pesem svobode, zmage in miru!" Kaj hoče to reči? Cerkev upa in pričakuje, da tak6 slovesno praznovanje petdesetletnice razglašenja Marijinega brezmadežnega spočetja po vsem katoliškem svetu ne bo zastonj, ne bo brez sadu. Marija, brezmadežno spočeta, ki je peklenski kači glavo strla in njene črne naklepe uničila, naj bi vsem posameznim, ki jo to leto prav posebno časte, izprosila milosti za njih življenje in zveličanje: da bi mogli strasti premagovati, greha se varovati, v čednostih rasti, peklu oditi in srečno v nebesa dospeti. O tem smo obširnejše zadnjič govorili, posebno z ozirom na dva glavna greha, ki največ ljudi v pekel spravita: nečistost in pijanost. Pa na le posamezniki, ampak cela Cerkev naj bi imela od te slavnosti zaželjenega sadti: Marija brezmadežna naj bi ji izprosila takd potrebne svobode, zmage in miru, katerega sedaj -- nima. Popolne zmage in popolnega miru Cerkev na zemlji nikdar ne bo imela. Saj se imenuje vojskujoča cerkev. Vsak posamezen ud te Cerkve se mora vojskovati zoper sovražnike svojega zveličanja, pa tudi cela Cerkev mora neprestano biti boj „zoper peklenska vrata", peklenske sile, ki se neprenehoma za-letujejo in butajo vanjo. Seveda ta boj ni vedno enako hud; sedaj se silnejše vname, sedaj se zopet bolj poleže. Naši časi — to ni prazna beseda, ki se večkrat sliši, ampak bridka resnica — so za Cerkev hudi. V R i m u papež nima potrebne svobode. Deželo in mesto somu Italijani uropali; sv.oče se je moral umakniti v zadnji kotiček; same') v vatikanski palači se more še gibati. Velika hiša, a pretesna za tolikega gospoda! Kakor hitro pa bi stopil iz nje, bi odobril uropanje Rima od strani Piemontezov in se odrekel pravicam, ki jih ima sveta stolica do večnega mesta. Mnogi so bili toliko nespametni, da šo pričakovali kaj takega od Pija X., dokler ni v svoji prvi okrožnici začudeno vprašal: kaj vendar pričakujejo od mene ? Kako morem hoditi po drugih stopinjah, kakor sta hodila moja slavna prednika Pij IX. in Leon XIII. ? Sv. oče je rajši zaprt med štirimi stenami, kakor bi izdal pravice sv. Cerkve. Ondi čaka rešilne ure, ki bo po nerazumljivem božjem sklepu gotovo ob svojem času bfla, da se bo stara krivica izravnala. Na Francoskem, v popolnoma katoliški deželi, ima zadnja leta Cerkev najmanj miru. Redovnike, ki so bili deželi veliki dobrotniki, trumoma poganjajo čez mejo. Samostanske šole, v katerih je bilo na stotisoče otrok zastonj podučevanih, so zaprli; in rajši naprav-ljajo z velikanskimi troški nove šole, samo da so brezverske. Duhovnikom in škofom odtegujejo plačo, kakor se jim kolikaj po volji ne ganejo. Vsak očiten pojav krščanstva, kakor so procesije, prepovedujejo; sedaj jim je že na misel prišlo, da zvoniti branijo. Najnovejše poročilo od tam je to, da menda hočejo zabra-niti lurško božjo pot, ki jo je Bog na čudovit način z nebeškimi prikaznimi pričel. No pa si bode premislila francoska vlada, preden bode to storila. Saj je že spočetka hotela storiti, da bi se božja pot sploh pričela ne bila, pa se je morala udati. Božjepotniki pa tudi mnogo denarja prineso v deželo; in že iz tega vzroka ttga najbrž ne bodo storili, kakor bi tudi radi. — Bog seveda v svoji modrosti pripusti take reči, saj je tudi pripustil, da so mu Sina na križ pribil), in pripustil, da so tristo let njegove najzvestejše služabnike ob glavo devali in zverčm metali. Enkrat se mu pa lahko tudi dosti zazdi in pokaže svojo moč, kakor jo je pokazal cesarju Julijanu — odpadniku, ko je hotel nanovo jeruzalemski tempelj sezidati, da bi Boga osramotil. Pa osramotil je Bog njega, ko mu je plamen iz zemlje razmetal in uničil njegovo delo. Po Nemškem in še bolj po Avstriji pa rujejo protestanti in s svojim klicem: »Los von Rom! — Proč od Rima!" izvabljajo in otr-gavajo ljudi od katoliške Cerkve. Okolu 40.000 ljudi je v zadnjih letih prestopilo od katoli-čanstva k protestantizmu. Sicer so to od prvega do zadnjega same suhe veje, same smeti, to je ljudje, ki niso bili kot katoličani čisto za nič in tudi kot protestanti ne bodo prida. Tudi jih je nasprotno iz drugih ver h katoličanstvu dokaj prestopilo, ali škoda je vendar odpadlih. Seveda imajo ti „apostoli" krive vere popolno prostost; smejo vse govoriti, pisati, početi kar hočejo. Vse prosto, samo Cerkev ne. Tudi po drugih državah Cerkev ne uživa tiste svobode, tistih pravic, tistega miru, ki bi ga morala imeti. Pa ne kaže, da bi si ogledovali razmere v vsaki državi posebe. Povsod je dosti ljudi, ki nimajo nujnej-šega opravka, kakor neprestano robkati in škrbati ob skali Petrovi ter izpod kopa vati kraljestvo božje. Vse svoje talente, svoj čas in denar obračajo v to, to si štejejo v nalogo, v poklic svojega življenja, da bi več ljudi zapeljali in od Boga odtrgali. Nerazumljivo je to, skrivnost je to, skrivnost hudobije, zakaj se ljudje S tako silo za slabo ženejo, ko vendar nimajo nič od tega! — Da se jim po njih delo, žal, le prerado posreči, to je gotovo; k temu jim pomaga človeška narava, ki slabo vadno rajši posluša in stori kakor pa dobro. Tako Cerkev nikdar nima popolnega miru, ved na mora biti boj s svetom in s hudobneži. In kako je pri nas doma, na Slovenskem? Nič bolje kakor drugod. Veliko krdelo ljudi čuti za svojo posebno dolžnost, zaletavati se neprestano v cerkev, zaničevati in zatirati vse, kar je božjega. In ker mi k temu ne moremo molčati, ker si štejemo v sveto dolžnost, braniti resnice sv. vere in pravice sv. Cerkve, zato je — boj, hud boj, silen boj v naši domovini. O tem boju priča škofovo pismo, v zadnji številki „Domoljuba". Več danes o tem ne utegnemo pisati; prišli pa bomo ob priliki še na to nazaj. Tako sta si kraljevstvo božje in kraljev-stvo sveta na zemlji v vedni vojski, in — miru ni, popolnega miru in popolne zmage nikdar ne bo na zemlji. Cerkev bo vedno preganjana. To je njen ustanovnik že davno naprej povedal govoreč apostolom: Nasvetu boste bridkost imeli. Seveda jih je zraven potolažil: Toda zaupajte, jaz sem svet premagal! Kako torej hočemo peti pesem svobode, zmage in miru ? ... Ob rekah babilonskih smo sedeli — bi lahko govorili tudi n. pr. iz Francoske izgnani redovniki in stotisoči drugih, zaradi vere preganjanih in žaljen-h — smo sedeli in jokali, ko smo se spomnili tebe, Sion. Na vrbe ob potu smo obesili svoje citre. Kak6 moremo peti pesem v tuji deželi? . . . In vendar je mogoče, da ko ljudje obračajo, Bog obrne in dd Cerkvi boljših, milejših časov. Za to je treba delati, za to moliti! Ko so apostoli klicali Gospoda: Gospod, otmi nas, poginjamo! je Bog zaukazal vetrom in nastala je velika tihota na morju. Naj bi Marija, zmagovalka peklenske kače, tudi sedaj ji na glavo stopila in nje moč ukrotila! To je namen sv. očeta ob slovesnem jubileju Brezmadežnega spočetja, to bodi tudi naš namen in naša prošnja: O blažena mati naša, ki si v prvem trenotku svojega spočetja sovragu glavo strla, predloži pred prestol božji naše prošnje, da bi se v zanjke nam nastavljene nikdar ne vjeli, in da bi Cerkev in krščanska družba v takih in v tolikih nevarnostih vendar mogla zapeti pesem svobode, zmage in miru! Zadnja večerja. Minulo je leto, odkar je Gospod Jezus Kristus obljubil ob genezareškem jezeru, da bo dal svoje telo vernikom v jed in svojo kri v pijačo. Približal se je četrti in zadnji velikonočni praznik in ž njim oni trenotek, ko bo moral Gospod izpolniti obljubo, ki jo je dal pred enim letom. Že so peklenske moči premagale Judeže o srce, že je napravil nesrečni apostol satanski načrt: sklenil je izdati svojega učenika in Gospoda. Že se je bližala ura, ko se bo Jezusu treba ločiti od sveta in iti nazaj k Očetu. Jezus je vedel, da je prišla njegova ura, da bi šel iz tega sveta k Očetu, ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je do konca ljubil. (Jan. 13, 1.) Bilo je v četrtek zjutraj, prvi dan opresnih kruhov. Jezus se je mudil takrat v Betaniji, malem trgu, ki je bil pol ure oddaljen od Jeruzalema. Bival je v Simonovi hiši, kjer ga njegovi sovražniki niso iskali. Zadnjikrat je hotel s svojimi apostoli jesti velikonočno jagnje, predno se sam daruje kot brezmadežno jagnje na sv. Križu. Trikrat že je je jedel s svojimi učenci. Evangelisti nam ne povejo, kje in kako. Natanko nam poročajo, kje in kako je jedel četrtič velikonočno jagnje, ter nam povejo vse, kar je Jezus pri tej priliki delal in govoril. Ono jutro tedaj reko učenci Jezusu: „Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo velikonočno jagnje?" In pošlje dva izmed svojih učencev, Petra in Janeza, in jima reče: „Pojdita v mesto, in vaju bo srečal človek, kateri ponese vrč vode; idita za njim v hišo, v katero gre in recita hišnemu gospodarju: „Učenik ti reče: Kje je gostivnica, kjer bom jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?" In vama bo pokazal veliko obednico pogrnjeno, in tam pripravita". Mark. 14, 12-16. Luk. 22,9-13. Peter in Janez sta se takoj podala na pot. Komaj sta stopila skozi mestna vrata, res srečata moža, ki je iz potoka Siloe nesel vrč vode na sionski hrib, kjer je nekdaj stala cedrova palača kralja Davida, v kateri je bila nekdaj shranjena skrinja zaveze. Tu notri je bila ob-ednica. Staro sporočilo pravi, da je bila ta obednica Nikodemova. Obednica je bila že pripravljena za velikonočno jagnje. Peter in Janez hitro kupita jagnje, ki je bilo brez madeža, ter pripravita in uredita vse, kar je bilo potrebno. Potem sta pričakovala Gospoda. Že je legla noč čez Jeruzalem. Gospod Jezus je iz Betanije doli prišel v dolino Kidron, potem je šel navzgor na sionsko goro, kjer je bila pripravljena obednica. Bila je to zadnja njegova pot v Jeruzalem, nad katerim je pred dvema dnevoma z oljske gore točil tako grenke solze, ker to nesrečno mesto ni hotelo spoznati časa svojega obiskanja. Bil je to zadnji večer njegovega življenja. Ta večer je hotel izpolniti obljubo, ki jo je dal pred enim letom v Kafernavmu. Ta večer je hotel ustanoviti največjo skrivnost svoje neskončne ljubezni, zakrament presv. Rešnjega Telesa. Ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je do konca ljubil. (Janez 13, 1.) Ljubil jih je do konca, do najvišje meje svoje neizmerne ljubezni.. . Že so migljale zvezde na nočnem nebu, ko je z apostoli stopil v dvorano. Ura je bila tu, ko je bilo treba začeti jesti velikonočno jagnje. Ko je blagoslovil jedi, se je ulegel') z dvanajsterimi k jedi in je rekel: Iz srca sem želel to velikonočno jagnje j e s t i z va m i, p r e d en trpim. Zakaj povem vam, da od zdaj ga ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjeno v božjem kraljestvu. Odrešenik je hrepenel jesti to zadnje velikonočno jagnje, ker je sedaj v svoji neskončni ljubezni hotel izpolniti, kar je petnajst-sto let oznanjala predpodoba : sam sebe je hotel nebeškemu Očetu darovati kot brezmadežno jagnje in mesto mesa jagnjetovega je hotel svojim dati svoje meso v jed in svojo kri v pijačo. Ko so zavžili jagnje, je Jezus vstal, da bi svojim apostolom skazal zadnjo uslugo ponižnosti in prijateljstva. Sv.Janez piše: In ko so bili večerjali, (ko je hudič Judežu Iškarjotu Simonovemu že v srce dal, da bi Jezusa izdal, vedoč, da mu je Oče vse v roke dal, in da je od Boga prišel in k Bogu gre,) vstane od večerje, in dene s sebe svoje oblačilo, in vzame prt ter se opaše. Potlej vlije vode v medenico, in začne umivati učencem noge in brisati s prtom, s katerim je bil opasan. (Janez 1, 2—5.) S tem umivanjem je hotel Jezus apostolom, katere bo kmalu posvetil v mašnike nove zaveze, pa tudi vernikom dati nauk, kako naj vsikdar v ponižni ljubezni, s čistim srcem pristopajo k angelski mizi. Ko je umil noge, podal se je Jezus zopet nazaj na svoj prostor. Nepopisljivo veličastvo je izhajalo iz njegove osebe, ko je stal v sredi svojih apostolov. Resnoba in ljubezen, veselje in žalost je odsevala iz njegovega obraza. Potem je takorekoč v ljubezni raztopljen vzel kruh v svoje častite roke, ga je blagoslovil ter ga je dal svojim učencem rekoč: „V z e m i t e in jejte; to je moje Telo, ki bo za vas dano". Ravnotako je vzel kelih, zahvalil nebeškega Očeta, ga je blagoslovil ter dal svojim učencem rekoč: Pijte iz njega vsi! Zakaj to je moja kri nove zaveze, katera bo za njih veliko prelita v odpuščanje grehov. To storite v moj spomin! ') Judje niso obedovali pri mizi na stolih sedeč, marveč so se ulegli na blazine. Globoko ginjeni so prejeli apostoli iz rok svojega mojstra posvečeni kruh in posvečeni kelih. Nič niso strmeli in se niso čudili. Saj so vedeli, da je v tem trenotku Jezus izpolnil to, kar jim je pred enim letom obljubil, in kar so celo leto z zaupanjem pričakovali. Vedeli so, da jim je na skriven način dal svoje presveto telo in svojo presveto kri. Sedaj so se spomnili onih besedi, ki so jih pred letom slišali iz njegovih ust. Takrat jim je rekel: Jaz sem živi kruh, ki sem z nebes prišel. Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. (Janez 6, 51, 52.) Sedaj so bili trdno prepričani, da so jedli ta živi kruh. V rokah odrešenikovih so videli sicer podobo kruha in v kelihu podobo vina. Ko so oboje užili, imeli so okus in vonj kruha in vina. Vendar niso čisto nič dvomili, da ta posvečeni kruh, ki ga jim je Jezus ponudil, ni več navadni kruh, marveč njegovo presveto meso, in da posvečeno vino v kelihu ni več vino, ampak njegova presveta kri. Saj jim je rekel jasno in določno: „ J e j t e, to je moje telo", in ne: to bode, ali to pomenja moje telo. Ravno tako jim je rekel: „P i j t e, to je moja k r i" , in ne: to bode, ali to pomenja mojo kri. Verovali so, da so vsemogočne besedeOdrešenikove tu provzro-čile neko čudežno, skrivnostno spremenjenje: bistvo kruha se je spremenilo v Jezusovo telo, in bistvo vina pa se je spremenilo v njegovo kri, samo zunanje podobe kruha in vina so ostale nespremenjene. Nespremenjeno je ostalo vse, kar na kruhu in vinu zapazimo s telesnimi čuti: zunanja oblika, barva, okus in duh kruha in vina. Apostoli so verovali trdno in neomajno, da jim je Gospod dal pod podobo kruha svoje telo v jed, in pod podobo vina svojo kri v pijačo. Kako pa naj bi bili tudi dvomili o tem ? V tem slovesnem trenotku jim je Gospod govoril kakor svojim poslancem, ki naj ravno to delajo, kar je ravnokar sam storil in naj to ozna-nujejo vsem narodom zemlje. Naročila pa, ki se dajejo poslancem, morajo biti jasna in določna, pa ne temna in skrivnostna. Apostoli so tedaj te besede morali vzeti v pravem pomenu. V tem svetem trenotku je Jezus govoril svojim apostolom kot mojster in učitelj. Učitelj, mojster pa mora svojim učencem govoriti jasno in določno, da ga lahko umejo. Ko jim je naročil naj tudi sami prav to delajo, kar je sam storil, jim je govoril kakor postavodajalec. Postave pa, ki se dajejo za vse čase, morajo biti izražene v jasnih, določnih besedah. V onem slovesnem trenotku je Gospod sklenil zavezo, testament, nekako oporoko. Zaveze pa morajo zopet biti jasne in določne. Apostoli so tedaj morali v pravem besednem pomenu vzeti besede: „To je moje telo*, to je moja kri''. Morali so trdno verovati, da jim je Gospod pod podobama kruha in vina dal svoje telo v jed in svojo kri v pijačo. Če bi bili količkaj o tem dvomili, bi se bili pregrešili zoper svojega Gospoda. Saj so bili slovesno priznali, da je on božji Sin. Videli so, kako je čudežno pomnožil kruhe; v Kani galilejski so bili priča, ko je spremenil vodo v vino; videli so ga, kako je peš hodil po valovih. Kako bi bili zamogli sedaj dvomiti, da on za-more s svojo mogočno besedo spremeniti kruh v svoje telo in vino v svojo kri? Apostoli so tedaj verovali v skrivnost zadnje večerje, čeprav je niso umeli. Govoril je Gospod Jezus Kristus, večna resnica. Njemu so verovali, čeprav s svojim človeškim umom niso mogli umeti velike skrivnosti ljubezni božje. Ko je Gospod pred njihovimi očmi razlomil posvečeni kruh in dal vsakemu izmed njih en del, ko jim je dal kelih s posvečenim vinom, pač zopet niso mogli umeti, kako se je zamogel vsakemu izmed njih dati celega z mesom in krvjo, z dušo in telesom, z božjo in človeško naravo. Pa so vedeli dobro, da Gospodu ni nemogoča nobena stvar: Kakor je pred enim letom čudežno pomnožil kruh, tako da je bilo samih mož nasi-tenih 5000, ravno tako mu je mogoče čudežno pomnožiti nebeški kruh, svoje presveto telo in kri. — Apostoli so tudi verovali, da pod podobo kruha niso prejeli samo Jezusovega mesa brez krvi in pod podobo vina samo njegove krvi brez mesa. Prepričani so bili, da so pod vsako podobo prejeli meso in kri. Temelj te njihovo vere so bile Gospodove besede: „To je moje telo, to je moja kri." Ko je Jezus spregovoril te besede, je bil pričujoč s svojim živim telesom. Živa kri mu je krožila po telesu, in njegova božja narava je bila nerazdružljivo združena z njegovo dušo in telesom. Pod podobo kruha je bilo tedaj pričujoče živo Jezusovo telo z dušo in telesom, s krvjo in mesom, z božjo in človeško naravo. Pod podobo vina pa je bila pričujoča živa Jezusova kri. Kri pa je živa le v živem telesu: Torej je bilo tudi pod podobo vina ž i v o Jezusovo telo s krvjo in mesom, z božjo in človeško naravo. To so bile skrivnosti zadnje večerje, katere so apostoli trdno verovali. Vsi goreči božje ljubezni so sprejeli presveti zakrament Gospodovega mesa in krvi. Gotovo pa niso malo ostrmeli, ko jim je potem Gospod naročil: Jo storite v moj spomin!" Ravno to, kar je storil Jezus Kristus, naj tudi sami delajo: Spreminjajo naj kruh v njegovo telo in vino v njegovo kri, in naj to sami zavživajo, pa tudi drugim zavžiti dajejo. O čudovita oblast, ki presegaš oblast kerubov in serafov ! Pač so strmeli angelski zbori, ko se je revnim ljudem podelila tako čudovita oblast! Te oblasti pa Kristus ni dal samo apostolom marveč tudi njihovim naslednikom: škofom in mašnikom. Oblast, ki jo je Jezus Kristus dal apostolom, mora trajati do konca sveta. Saj je Kristus sv. cerkev in njene sv. zakramente ustanovil za vse čase. Zato je tudi zakrament presv. R. T. ustanovil za vse čase, da se v tem zakramentu, kakor pravi apostol Pavel, smrt Gospodova oznanjuje, dokler ne pride k sodbi. (1. Kor. 11, 26). Ker bo pa Gospod prišel k sodbi šele konec sveta na sodnji dan, in ker so apostoli umrli, zato morajo vedno v sveti cerkvi biti duhovniki, ki opravljajo to skrivnost, to je: spreminjajo kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa in tako smrt Gospodovo oznanujejo, dokler ne pride. To pa vrše škofje in mašniki pri sv. masi, kedar nad kruhom in vinom izgovarjajo iste besede, ki jih je Jezus pri zadnji večerji govoril. Duhovniki teh besedi ne izgovarjajo v svojem imenu, marveč v imenu Jezusa Kristusa. Duhovniki tedaj ne izvršujejo spremenjenja v svoji moči, marveč v moči Jezusovih besedi, ki jih je pri zadnji večerji izgovoril. Usta duhovnikova so tedaj le nekako orodje, po katerem Kristus izgovarja besede : „To je moje telo, to je moja kri!" Tako smo z revnimi besedami nekoliko popisali zadnjo večerjo in pokazali njene skrivnosti. Predno s tem danes končamo, še zakli-čimo: O skrivnost vseh skrivnosti, skrivnost ljubezni, zakrament presv. Rešnjega Telesa. Blagor jim, ki vate verujejo z živo vero! Nebo in zemlja bosta prešla, pa besede: To je moje telo, to je moja kri, ne bodo prešle vekomaj! Božji Odrešenik! Mi verujemo vate, verujemo v tvojo resnično, bistveno navzočnost v zakramentu presv. Rešnjega telesa, molimo s ke-rubini in serafini ter kličemo: Hvaljeno inčeščenonaj vedno bo presveto ReŠnjeTelo! Dr. Josip Jerše. Mamice pozdrav. Stara dobra mamica je bilo na smrtni postelji Dobro se je pripravila na smrt; ni se več bala umreti in stopiti pred Sodnika. Spovednik jo je pripravljal in tolažil z nebeškim veseljem, ki ga bo kmalu uživala. „Samo nekaj me še skrbi", je rekla skrbna mamica, „če bom v nebesa prišla, gospod duhovni oče, kaj naj pa rečem? Jaz uboga stvar ne bom mogla najti pravih besedi." „Nič ne skrbite mati*, jo je potolažil pobožni njen spovednik, „ko boste v nebesa stopili, recite, kakor ste imeli navado v življenju reči: Hvaljen bodi Jezus Kristus ! In vsa nebesa vam bodo odgovorila: Ameri, amen na vekomaj! Marijan s Ena izmed reči, ki jih je novi čas s seboj prinesel, so med drugim tudi shodi Kakor slišite in vidite, se v naših dneh obhajajo na vseh plateh, v mestu in vasi, na desni in na levi, različni shodi. Shodi imajo ta namen, da se ljudje, ki so enih misli, skupno vnemajo za kako stvar in ugibajo, kako bi mogli svoje težnje, svoje želje, svoje namene s skupnimi močmi prej in bolje doseči. Nekaterim se gre za zboljšanje plače in sploh za zboljšanje časnega blagostanja, drugi zato hodijo skupaj, da delajo — menda podkurjeni od peklenščeka samega — načrte, kako bi mogli Cerkvi božji še več škodovati, še več ljudi zaslepiti, zapeljati in onesrečiti. Zat6 je dolžnost, da tudi otroci božji večkrat stopijo skupaj, da se posvetujejo, kako bi nakane in napade sovražnikov bolj odločno in z večjim vspehom odbijali, čast božjo in blagor človeštva še bolj pospeševali. Med drugimi so na vrsti tudi veliki Ma-rijanski shodi, pri katerih se grč za to, kako in s kakšnimi sredstvi bi se dalo češ-čenje Marijino še bolj vneti, razširiti, pospešiti. Zadnji tak veliki shod je bil pred dvema letoma v Friburgu na Švicarskem. Letos v »Marijinem letu" bodo ti shodi še toliko bolj na vrsti. Največji bo v srcu krščanstva, v Rimu samem, kakor smo že sporočali. Obhajal se bo menda v začetku meseca decembra. Obravnavalo se bo na shodu: 1. Nauk, zgodovina in način češčenja brezmadežnega spočetja; 2. Dela Mariji v čast izvršena, Marijansko slovstvo: knjige in časniki, njej v čast pisani; 3. Zgodovina Marijinega češčenja od prvih časov do danes v raznih redovih, bratovščinah in Marijinih družbah. ki shodi. V Rimu so začeli letos izdajati poseben časnik samo za slovesno praznovanje petdesetletnice, z imenom „L" Immaculata" — »Brezmadežna". Pa tudi drugod po katoliškem svetu se bodo zasukali. Na Sardiniji bo marijanski katoliški shod. Na Francoskem bodo priredili razun raznih domačih romanj splošno veliko romanje francoskih mladeničev v Rim. Na Španskem bodo imeli svoj velik Marijanski shod. V B e 1 -giji bodo napravili veliko narodno marijansko razstavo. Tudi na Nizozemskem dela poseben odbor velike priprave in pripravlja veliko romanje v Rim. Nemški katoličani se tudi gibljejo in pripravljajo po vseh škofijah za slovesno obhajanje Marijinega jubileja. Kaj bodo avstrijski Nemci napravili, smo že zadnjič povedali: Meseca junija romanje v Lurd, meseca oktobra romanje v Rim, poleti Marijanski shod v Št. Hipolitu in shod družabnikov v Marijinem Celju. Da Slovenci pri tem ne bomo zadnji, to je gotovo. In sicer bo: 1. Kakor razvidite iz današnjega škofovega oglasa, v jeseni prvo skupno romanje Slovencev v Lurd. 2. Prepričani smo, da se bo vsaj nekaj zastopnikov slovenskih kongregacij udeležilo tudi velikega Marijanskega shoda v Rimu. Ker se bo pa obeh teh romanj oziroma shodov moglo udeležiti primeroma le malo naših ljudi, zato bo treba tudi na domačih tleh kaj napraviti. Ker je »Glasnik najsv. Src" v zadnji številki t® misel sprožil, povemo tudi mi svojo. 1. Danes že lahko povemo, da bo v teku leta v Ljubljani po intencijah našega škofa shod voditeljev Marijinih družb ljubljanske škofije. — Ni dvoma, da bodo tudi gospodje iz drugih škofij dobrodošli, dasi se iz umevnih razlogov ne bodo oficijelno vabili. — Tam se bodo voditelji razgovarjali o enotnem in najbolj vspešnem vodstvu Marijinih družb, kar bo gotovo nekaj praktičnega, koristnega in Mariji dopadljivega. 2. Letos moramo začeti na Kranjskem z večjimi mladen iš ki|mi shodi po zgledu 3. Če bi pa hoteli kak vseslovenski shod napraviti, bi bilo za to primerno samo v središči: na Brezjah ali v Ljubljani. Kajti na periferijo, na kraj slovenske zemlje hoditi, bo za mnoge predaleč. Tak vseslovenski mlade-niški shod bi bil gotovo nekaj idealno-lepega. Ako bi se Izvenkranjci za to odločili, mi bomo tukaj to stvar radi v roko vzeli in jo izpeljali. Ako bi se pa to pretežavno zdelo, potem pač imejmo shode vsak na svojih središčih vsak na svojih božjih potih. Načrt za popravo božjepotne cerkve Matere božje na Zaplazu. Stajarcev, ki so nam v tem oziru pot pokazali. Njih lanski veliki shodi pri Sv. Trojici, na Ptujski gori in vPetrovčah so bili res nekaj krasnega. Tisoč in več samih fantov skupaj, ki korakajo v procesijah, kakor bi šli nad Turka, molijo, da je veselje, pojejo, da se na-daleč okolu razlega, navdušene govore poslušajo in sami govorč tak<5 lepo, tak6 srčn6, tako gorko za vero in domovino, to vam je nebeški prizor.j,To moramo posnemati! Mi smo povedali svoje misli; všeč bi nam bilo, če bi se še kdo drugi oglasil in povedal, kaj pravi k temu načrtu, zlasti v zadevi vseslovenskega shoda. Toliko je gotovo: Nekaj moramo storiti, in sicer nekaj več kakor navadna leta! To leto nas mora prešiniti novo navdušenje, nova podjetnost, storiti moramo nov velik korak k napredku! V Lurd! Zopet bomo romali, kdor bo imel — čas in denar. — Lani smo bili v Ogleju in na Sv. gori, letos bo treba pa malo dalje stopiti, kdor bo hotel z nami. — Ljubljanski škof razglašajo tole vabilo: Kdo ni že večkrat zdihoval, kako rad bi romal v Lurd! Želja je opravičena, saj brezmadežna Devica in Mati Marija deli na tem kraju prav posebne milosti. Častivce prečiste Device pa posebno letos vleče srce na to sveto mesto. Saj se je ravno tukaj leta 1858. Ona prikazala kot brezmadežno spočetje in se ravno tukaj najbolj časti kot „Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta". Zato nameravamo v prvi polovici meseca septembra prirediti romanje v Lurd. Avstrijski Nemci pojdejo meseca junija; mi Slovenci pa smo si odbrali prve dni septembra, ker se takrat vsakdo najlažje odtegne svojim opravilom. Namero so odobrili p. t. nadškof goriški, knezo-škof lavantinski in škofa tržaški in krški (Veg-lija); vsak v svoji škofiji bodo jo podpirali. ~ Romanje bode trajalo 12 do 14 dni. Ustavili se bomo v Milanu, Lyonu, Marseillu, Paray le Monialu in Lurdu. — V Lurdu bi ostali tri dni. Za vožnjo, za prenočišča, vozove in popolno trikratno hrano na dan se bo plačalo za prvi razred okoli 420 K, za drugi okoli 342 K, za tretji okoli 255 K; prav točno sedaj še ne moremo določiti. — Ako se nas zbere 200, bomo imeli svoj vlak; ako se nas oglasi 250, bodo cene še izdatno nižje. Te cene po priliki veljajo za pot Ljubljana - Lurd in nazaj. Kdor bi hotel iti iz Maribora, Celja, Zidanega mosta, Šent Petra, Nabrežine, Gorice, zanj se bodo cene primerno povišale ali znižale. Kdor torej hoče meseca septembra v Lurd, naj se oglasi pri svojem duhovnem pastirju in naj pove, v katerem razredu se bode vozil; duhovniki naj pa romanje večkrat priporoče in imena zglašenih prijavijo g. kanoniku Dr. Fer-dinandu Čekalu. To velja za ljubljansko škofijo; v drugih pa naj se verniki ravnajo po domačih določbah. Prijave naj se pošljejo v Ljubljano do Velike noči. V Ljubljani, 13. februarja 1904 f Anton Bonaventura škof. Pastirski list tržaškega škofa. (Doposlano iz Trsta.) Tržaški škof je izdal postni pastirski list. V lanskem je govoril in priporočal mir, ki je tej škofiji tako potreben. Ker pa je ohra-niteljica in posredovalka tega miru sv. katoliških Cerkev, za to govori I. del letošnjega lista o sv. Cerkvi.— Od Kristusa zapričeto delo odrešenja se mora nadaljevati do konca sveta. Zato je Jezus poslal svoje apostole, katerih prvak je sv. Peter. Njih nasledniki so škofje; torej je sv Cerkev apostolska. Škofje z verniki tvorijo sv. Cerkev, ki je zavod za zveličanje duš vseh ljudij, vseh časov, v njej mora biti prostora za vse narode; zato je katoliška (vesoljna). Jezus je prišel ljudi rešit greha in posvetit grešnike, zato ima tudi sveta Cerkev moč (zakramenti itd.), da posvečuje svoje ude; za to je sveta. Ta cerkev pa uči povsod le en nauk, ima le enega poglavarja; zato je edina. Pravi cerkveni duh naj torej oživlja vse, zakaj kdor nima Kristusovega duha, ta ni njegov, ampak bo vekomaj trpel, bo vekomaj nesrečen. V drugem delu pravi škof, da cerkveni duh je mišljenje in življenje po cerkvenih postavah, on rodi ljubezen do Cerkve in pokorščino do njenih zapovedi. Cerkveni duh nikogar ne ovira v napredku časa. Saj Cerkev sama veliko stori na polju napredka. Seveda za napredek, ki obstoji v tem, da se zaničuje oblast in prekoračijo nravne meje, Cerkev ni. Tega duha pa moramo krepčati pred vsem z izpolnjevanjem cerkvenih zapovedi. Nikogar naj ne bo, ki ne bi sprejel sedaj o velikonočnem času sv. zakramentov! Ker vlada med preprostimi in izobra- ženimi tolika nevednost v verskih stvareh, naj vsi pridno poslušajo božjo besedo. Pravi duh se kaže v pokorščini do sv. Cerkve, do papeža, škofov. Papeževemu povelju se morajo umakniti vse tozadevne posebne želje v verskih in nravskih resnicah ter v bogoslužju. Dobri kristjani pa tudi ljubijo svoje dobre duhovnike; za to pa naj molijo in delajo vsi na to, da dobimo dobrih duhovnikov. Krepčajmo torej tega duha posev no z molitvijo. Čim več sovražnikov ima ta duh, toliko bolj si ga mi prilastujmo! Za dosega tega duha naj se ustanavljajo društva na krščanski podlagi. Delajo pa naj du hovniki in posvetni izobraženci, tako se bo uresničila želja sv. očeta Pija X., „da se vse v Kristusu prenovi". Življenje sv. očeta Pija X. (Nadaljevanje.) Novomašnik. Bogoslovni nauki trajajo v Italiji, kakor pri nas, štiri leta. Polna oblast mašništva se bogoslovcem ne podeli naenkrat, [ampak polagoma po stopinjah, to je po „redovih", po katerih se bodočemu mašniku vsak pot nekaj novih pravic podeli. V teku štirih let prejme bogoslovec v raznih presledkih najprej štiri nižje redove, potem tri višje: subdijakonat, dijakonat in nazadnje prezbiterat (mašništvo). Četudi Jožef Sarto ni študiral v semenišču svoje domače škofije, ampak v Padovi, mu je hotel vendar njegov domaši škof svete redove podeliti, že zato, da bi mogel prihodnjega svojega sodelavca v vinogradu Gospodovem natančneje poznati. Škof v Trevizu je bil tedaj Anton Farina. Jožef je moral torej vselej iz Padove v Trevizo potovati, kadar je hotel kak sveti red prejeti. Vse redove je prejel v stolni cerkvi v Trevizu — razun mašnišlva. V mašnika pa je posvetil škof Farina mladega Sarta v Ka s te 1 fran ku, koder se je škof ravno takrat mudil; torej v mestu, kamor je Jožef prva leta v šolo zahajal in ki ni daleč od njegove rojstvene vasi Rieze. To je bilo seveda za Jožefa in njegove domače prav pripravno. V Riezu so videli ljudje z velikim veseljem, kako mladi Jožef stopa vedno višje od stopinje do stopinje. V Kastelfranku so se še živo spominali dečka, ki se je vsako jutro v družbi svojega bratca z osličem v mesto pripeljal. Tukaj in tam je imel Jožef mnogo znancev in prijateljev iz otroških let. Njegova rodbina je bila povsod čislana in spoštovana. Na ta način je bilo Jožefovo mašniško posvečenje praznik za celo okolico. Jožef je zapustil semenišče v Padovi koncem šolskega leta 1858. V njem je bil sedem let. Dasi je došel sedaj na cilj svojih želja in svojega učenja, vendar se je težko ločil od semenišča, v katerem je preživel toliko lepili dni. Bil je tedaj star 23 let. Za mašniško posvečenje pa se zahteva po cerkvenih postavah izpolnjeno 24. leto. Zato je moral škof v Rimu prositi, da so mu eno leto spregledali. Osem dni se je novoposvečenec popolnoma zaprl pred svetom in se v sveti tihoti z duhov nimi vajami še posebe pripravljal na veliki trenutek, v katerem je imel postati duhovnik na vekomaj po redu Melkizedekovem. In dne 18. septembra leta 1858. je klečal mladi duhovnik v cerkvi v Kastelfranku pred svojim škofom, da prejme iz njegovih rok zakrament svetega mašniškega posvečenja. Od takrat do danes je preteklo nad 45 let, in toliko časa že opravlja Pij X. mašniško službo ter stopa k oltarju vsak dan darovat njegovega Sina v nekrvavi daritvi. Čez štiri in pol leta bo torej preteklo 50 let, — zlata maša sv. očeta. Kdo bi mogel popisati srečo dobre matere Marjete, ko je stopala v svoji najlepši praznični obleki v jutru dne 18. septembra, obdana od svojih otrok, iz Rieza v Kastelfranko! Kdo popisati njeno veselje, ko je po svetem opravilu — kakor je ondi navada — svojega sina — mašnika vpričo cele cerkve pred oltarjem objela! Drugo jutro pa je bila slovesna nova maša v domači župni cerkvi v Riezu. Novomašnik je podelil, kakor je tudi pri nas lepa navada, med sv mašo materi, bratu in sestram sv. ob- hajilo. To je bilo zopet veselje za mater! Svojega otroka videti pri oltarju v sveti mašni obleki, — lepšega pogleda in slajšega veselja za mater ni! Kaj, ko bi bila dobra mati Mari-jeta še vedela, da stoji pred oltarjem prihodnji škof, patrijarh in papež; da bo to glavo enkrat krasila tiara, te roke nosile nekdaj žezlo vsega katoliškega sveta, da bodo njenega sina imenovali milijoni katoličanov očeta, — svetega očeta!. . . Ko je novomašnik prišel iz cerkve domu, so ga pričakovali vsi njegovi domači klečč pričakujoč njego /ega novomašnega blagoslova. -Novomašnik je položil svoji materi roke na glavo, mati pa je poljubila posvečene roke svojega sina, ki je stal kakor angel božji pred njo. Tako je blagoslovil po vrsti vse svoje domače. Kako srečna in bogata je bila tisto uro preprosta in revna hiša v Riezu! Kaj so vse zabave posvetnjakov in bogatašev v primeri s tem čistim, svetim veseljem!-- Pa kmalu — kakor vse na svetu — je minulo novomašno veselje, in mladi mašnik je moral zopet od doma in nastopiti službo, delo v vinogradu Gospodovem. Malo dni po novi maši je prinesel poštni sel veliko pismo: bilo je imenovanje gospoda Jožefa za kaplana v Tombolu. Mladi mašnik je bil z odkazanim krajem svojega delovanja prav zadovoljen, ker se je mogel ondi zavzeti za ubogo kmečko ljudstvo. Skcf Farina ni mogel dolgo opazovati delovanja mladega kaplana v dušnem pastirstvu, ker je kmalu nato, leta 1860. prevzel drugo škofijo, Vicenzo (Vičenco). Njegov naslednik v Trevizu je postal Friderik Z nelli (Cineli), ki je bil mlademu duhovniku prav posebno naklonjen. S* Misij oni na sedanjem bojišču- Kakor ste gotovo že vsi izvedeli iz drugih, političnih, časnikov, se je pričela vojska, huda vojska, ki utegne dosti dolgo trajati in imeti velike, usodne posledice. Rus in Japonec sta se sprijela. Že korakajo stotisoči vojakov od obeh plati na bojišče, že plovejo in švigajo bojne ladje po morju, že streljajo vojaki, že pokajo kanoni, že se potapljajo težke vojne ladje in ž njimi ubogi vojaki v globočino morja ... Vojska se bije na vzhodnem robu Azije, tam kjer Rusija in Japonska mejita. Meja jima je Japonsko morje; v to morje sega polotok Koreja, ki je doslej sicer še samostojno cesarstvo, pa bi se ga: oba rada polastila. Zadej za Korejo je Mandžurija, ki je nekdaj pripadala h kitajskemu, sedaj pa je že v ruski oblasti. V japonskem morju, na Koreji in v Mandžuriji se bo bila vojska. To je bojišče; in ves svet sedaj napeto gleda tja na to bojno polje ter čaka, kak bo konec krvavemu plesu, ki sta ga začela silni Rus in zviti Japonec. Katoličana mora vojska zanimati tudi zato, ker vojska navadno tudi kaj vpliva na verske razmere onega kraja samega ali pa tudi širje naokrog: lahko jim koristi, lahko škoduje. Pred vsem nas zanimajo misijoni, ki so v teh deželah samih, po katerih divja in bo divjala vojna sila. Na Japonskem so štirikatoliške škofije. Nadškcfija v Tokio, ki je glavno mestojaponskega, ima 33 duhovnikov in 9500 katoličanov; škofija Hakodate 18 duhovnikov, 4800 vernikov; škofija Osaka 25 duhovnikov, 5100 katoličanov; škofija Nagasaki 50 duhovnikov, 36 100 katoličanov. Skupaj 126 duhovnikov, 55.500 vernikov. Na K o r e j i je ena škofija (apostolski vika-rijat), ki ima 21 duhovnikov in 52.000 vernikov, 27 cerkev in kapel, 521 postaj, 5 dobrodelnih naprav, eno semenišče in 31 malih šol s kakimi 400 otroci. V Mandžuriji sta