Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) In ko opazijo, bodo zagnali hrup, posadka bo zmedena, potniki se bodo prestrašili in inženjer zaenkrat na svoj nož niti mislil ne bo. Ko zapazijo tatvino, smo mi že davno na suhem«. »Pa treba je misliti na vse! Kaj pa če bi inženjer le opazil, da rnu manjka nož z denarjcm vred, če bi sicer pristali, pa nikogar ne pustili na suho — in nas preiskali?« »Ničesar ne bodo našli! Privezali bomo medtcm nož na vrv, ga vrgli v vodo pa pritrdili vrv zunaj ob krnu, In ko se bodo pominli, shranemo spet nož. Res vseveden bi moral biti, kdor bi ga našel!« »Miscl ni slaba —. »No, — in poiem? Kaj bomo siorili, ko priderao na suho? Nimamo konj —. Bomo peš potovali?« »Mala reč! Našli bomo farmo ali pa indijanski tabor, iam si kupimo konje, pa jih seveda ne plačamo.« Tramp se je nasmejal. »Taka kupčija je seveda zelo priročna! In kam bomo odjezdili? K tistemu jezeru?« • »Ne še! Tudi drugod še lcžijo zakladi za Ijudi, ki jih znajo najti in pobrati. Zaenkrat pojdemo na Black bear river k rafterjem, ki je o njih pravil nigger, da jim nese Črni Tcm denar.« »Saj ne veš, kje točno podirajo!« »Takega drvarskega tabora ni težko najti. Šli bomo enostavno ob reki navzgor in kjer najdemo sled podiranja, tara so rafterji. Seveda ne bomo š!i kar k njim. Počakali bomo na Črnega Toma v zasedi in mu vzeli denar pa presenetili še tudi drvarje in jim pobrali zaloge. In, mislim, dovolj dobimo, da bomo opremljeni za nadaljno pot.« »Železniške blagajne se ne misliš lotili?« »O pač! Neumni bi bili, če bi se je ne! Težki tisočaki so v njej, po nje pojdemo! Pa tudi spotoma si bomo vzeli vse, kar se da vzeti. Takole —! Poveda! sem vam, kar bi radi zvedeli. Ponoti bo dela dovolj, na spanje ne bomo utegnili misliti, zato pa sedajle lezimo!« Trampi so polegli. Na krovu je bilo nekaj ur tiho, kdor ni bil pri delu, je dremal, le enolično ropotanje parnih strojev je motilo popoldanski mir. Vsi potniki pa niso spaii. Dva sta badela, Veliki in Mali raedved. Nepremično sta sedela na svežnju, kjer iii je našel že Droll. Na videz se nista zmenila za ničesar, pa njune bistre oči so bile vajene opazovati, vse sta videla, tudi to, da je cornel poklical črnca k sebi, da se je črnec mudil v jedilnici pa spet prisedel h cornelu. In še marsikaj druga. Šele ko se je nagni.'o solnce k zatonu in je zavel hladen prerijski veter po reki, je krov spet oživel. Potniki so prišli iz kabin. Tudi inženjer Buttler z ženo in hčerko je prišel. Stopili so k Indijancema. Velikemu medvedu se je stemnil obraz. Indijanec, vsaj tisti, ki ga še ni okužila »kultura« belokužcev, se ne da plačaii za usluge, preponosen je in denarja tudi ne potrebuje. Plačana usluga je za njega znak hlapčeystva, razžaljenje za svobodnega človeka. Kar stori, stori iz uslužnosti in iz prirojenega nagona ali pa, ker ga veseli nevarnost. Veliki medvcd je bil prepričan, da bodo belokožci plačali sina, reči rau je mislil, da ne sme ničesar sprejeti, pogledal ga je. Pa sin je bil drugačnega mnenja. Odkimal je in zamahnil z roko, kar je pomenilo, da oče napačno presoja bele ljudi. Mladi, še nežni in mladeniško lepi obraz mu je zažarel in oči so se mu z. -vetile, ko je stopilo dekle k njemu, vzelo njegovo desnico v svoje roke in mu jo prisrčno stisnilo. »Dober, pogumen deček si!« je dejala. »Škoda, da ne živiš blizu nas! Rada bi te imela!« Rahla, bronasta polt njegovega obraza se je še poglobila, zardel je, zrl v dekletov cvetoči obraz tcr dejal resno v slabi angleščini: »Moje življenje bi bilo tvoje življenje! Veliki Manitou — bog Indijancev — sliši moje besede in vidi v moje srce — Manitou ve, da sem govoril rcsnicoi« Indijanci častijo samo enega boga, imenujejo ga Manitou, v večnih loviščih stanuje, kakor imenujejo Indijanci svoja nebesa* k njemu pride vsak indijanski junak. Mali medved je še huje zardel. Dekle ga je za trenutek molče gledalo, se ozrlo po materi in omahovalo, oče ji je prikimal. »S čim naf poplačam tvoje junaštvo? Rešil si mi življenje!« . »Mali medved ne potrebuje ničesar!« je dejal mladenič ponosno. »Rešil je beli cvetlici življenje, ker mu ugaja in ker jo ima rad. Do smrti bi se boril za rsjo s panterjem.« »Vem, da te ne morem poplačati —. Tudi ne smem, razžalila bi te. Pa spomin ti dam, da boš mislil na mene. Ga sprejmeš?« Pokimal je. Snsla si je zlat, droben prstan in niu ga nateknila. Presenečen jo je nekaj trenutkov gledal, pa segel pod svojo prižasto odejo, si nekaj odvezal od vratu in ji dal. Štirioglato usnje je bilo, belo ustrojeno in popisano z nerazumljivimi znaki. »Tudi jaz ti dam spomin,« je rekel. »Totern Malega medveda je, usnje samo, ne zlato. Pa če ga pokažeš, kadar bi ti pretila nevarnost od Indijancev, se ti ne bo ničesar zgodilo. Vsi rdeči možje poznajo in ljubijo Malega medveda ter spoštujejo njegov totem.« Ni vedela, kaj je totem in kaj pomeni med Indijanci, za njo je bi!o darilo košček usnja, ki ga je prejela za zlati prstan. Drugo dekle bi se bilo nasmejalo in usnje vrnilo, pa inženjerjeva hčerka je bila predobro vzgojena in plemenitega srca, ni razžalila rnladcga Indijanca. Djala si je usnje okoli vratu in rekla: »Hvala ti! Imam vsaj nekaj v spomin na tebe, ki si mi rešil življenje.« Oči so se zableščale mlademu Indijancu. »In tudi jaz imam spomin na tebe, ki si Ijubka cvetka!« Mati je stisnila mlademu junaku roko v zahvalo, oče pa je dejal: »Kako naj ti plačam tvoje junaštvo? Nisem revež, pa vse, kar imam, bi ne zadostovalo za to, kar si storil. Tvoj dolžnik bom, dokler bom živel, Le nekaj ti lahko dam. Čuvalo te bo pred sovražniki, kakor si li čuval mojo hčerko pred panterjevimi šapami,« Vzel jc iz žepa dva nova, lepo izdelana samokresa, okrašena na ročajih z vložki iz biserovine. »Ali ti smem pokloniti tale samokresa v spomia?« Mali medved je vedel, kaj mora storiti. Odstopil je za korak, se vzravnal in rekel: »Beli mož mi ponuja crožjc —. Njegova ponudba je za inene velika čast, kajti le bojevniki smejo nositi orošje. Sprejmem njegovo darilo! Vzel bom to orožje v roke le, kadar bo treba braniti dobre ljadi in kaznovati hudobne. Howgh!« Indijanski howgh je poudarna beseda, ki pomeni toliko ko naš: »Tako je!« ali pa: »Tako se bo zgodilo!« Če je rekel Indijanec svoj »Hovvgh!«, jc za njega zadeva opravljena, kar je rekel, bo storil, svoje besede ne bo nikdar snedel. Mali medvcd si je djal samokresa za pas. Njegov oče, Veliki medved, pa je ginjen povedal: »Tudi jaz se zahvaljujem beletnu možu, da ni dal denarja, ki sc ga daje le sužnjem in ljudem brcz časti. Njegovih daril ne bova pozabila! Prijatelja bova belega moža, njegove žene in njegovc hčerke! (Dalie sledi.)