Proti sedanji ponavljalni šoli. dbor wSlovenskega učiteljskega društva v Ljubljani" je poslal visokemu c. kr. deželnemu šolskemu svetu peticijo glede odprave, oziroraa preuredbe sedanje ponavljalne šole, ki je peto kolo pri vozu našega Ijudskega šolstva. Peticija, ki jo priporočarao resnemu uvaževanju in najugodnejši rešitvi, se glasi: Visoki c. kr. deželni šolski svet! Z zakonom z dne 28. svečna 1874. dež. zak. št. 6 je bila za vojvodino Kranjsko uveljavljena ponavljalna šola, da bi po eni strani olajševala kraetovavcu breme osemletne šolske obveznosti, po drugi strani pa bi se dala iz vsakdanje šole izstopivšira učencem prilika, da si pridobIjene nauke utrde in popolnijo. Dolgoletna izkušnja pa je vse uciteljstvo naše dežele že davno privedla do prepričanja, da se doseza ta namen zakonodajavcev v prav mali meri ali celo nic in da je treba v izboljšanje tega žalostnega dejstva torej kaj korenitega ukreniti. Zato se je o tem za daljnjo izobrazbo naše mladine gotovo velevažnem vprašanju razpravljalo ob raznih zborovanjih učit. društev, pri lokalnih in okrajnih, pa tudi pri deželnih konferencah, in povsod so zborovavci sprejeli sklepe, da se naj ponavljalna šola — kakršna je dandanes — odpravi, ker nikakor ne ustreza svojemu namenu. Zato se je tudi ob razpravi tega perečega vprašanja na občnera zboru vdano podpisanega društva zbrano učiteljstvo soglasno izreklo proti sedanji ponavljalni šoli ter sprejelo sledece resolucije: 1. Ponavljalne šole naj se odpravijo. 2. Šolski pouk naj se na ljudskih šolah podaljša za eno leto. 3. Uvedo naj se posebni izobraževalni tečaji v krajih, kjer se oglasi zadostno število učencev, učitelju pa se naj določi za ta pouk posebna plača. Vdano podpisano društvo se usoja gori navedene resolucije predložiti visokemu c. kr. deželnemu šolskemu svetu ter v pojasnilo dostaviti še sledeče: Ad 1. Po gori navedenem zakonu (§ 1.) prestopijo ucenci v ponavljalno šolo po dovr.šenem 12. letu. Starosti so torej pač vsi ene, nikakor pa niraajo enake usposobljenosti, ker nekaj — to so najpridnejsi — jih prestopi iz najvišjega oddelka, drugi zopet iz tretjega in drugega oddelka in nekateri — to so lenuhi in slaboumneži — pa celo iz najnižjega oddelka. In ves ta konglomerat naj poucuje en sara učitelj ob enem in istem času! Učitelj bi si moral deliti svoje delo skoro na toliko oddelkov, kolikor je učencev, in zahtevati od njega, da naj dožene kaj uspešnega, je povsera neraogoče, kar bi bil pravi čudež. Zaman se torej trudi — in to vestno trudi! — upitelj v taki mučilnici, se trudijo po nekoliko tudi učenci, pa ubijajo tudi zaraan dragi čas, v katerem bi lahko pomagali staršem svojim pri delu. Taka šola ne koristi torej nikomur, in odpraviti bi jo bilo prej ko prej! Ad 2. S čim in kako pa naj bi nadomesfcili ponavljalno šolo? Mnenje učiteljstva je, da najuspešneje s tem, ako se dolžnost obiskovanja vsakdanje šole na deželi raztegne do izpolnjenega 13. leta. V starosti 1_. let je učenec duševno že toliko razvit, da rau je ravno takrat šolski pouk posebne koristi. Kar bi v tera zadnjem letu mogel staršem raanj pomagati pri delu, ker bi raoral obiskovati še vsakdanjo šolo, v toliko večjo podporo bi jim bil otrok lahko po prebitem šolskem letu, ker bi bil potem popolnoraa oproščen šolskega obiskovanja. Dalo bi se pa terau odpomoči morebiti tudi tako, da bi učenci po dovršenem 12. letu prihajali vsaj dvakrat na teden v vsakdanjo šolo in sicer v oni oddelek, kamor sodijo po napredku minulega šolskega leta. Tako bi prišel vsak ucenec v pravi, svojernu znanju primerni oddelek, kjer bi na teden vsaj 4 ure, večinoraa pa — v višjih oddelkih — po 6 ur ponavljal ter si utrjeval in izpopolnjeval prej pridobljene nauke. Od take uredbe bi iraeli učenci vsaj nekaj, učitelj pa mnogo manj truda in starši nič manj zaraud pri delu, ki ga opravljajo učenci in učenke ponavljalnih šol. Ad 3. Da bi šoli odrasli dečki v poznejših letih ne pozabili vsega v šoli pridobljenega znanja ter da bi se navajali k lepšemu in dostojnejšemu vedenju, naj bi se vvedli prostovoljni učni kursi, ki bi se po raznovrstnosti njihovega znanja ob večji udeležbi lahko razdelili v dva oddelka. V nedeljo pred poldansko službo božjo bi se izobraževal en oddelek, popoldne po cerkvenem opravilu pa drugi oddelek. Kjer je večrazredna šola, bi se lahko pritegnila v poseben oddelek tudi dekleta. Da bi služilo učiteljstvo za tak izvanreden trud tudi posebno, svojemu trudu in delu primerno nagrado, temu bode pač vsak pravicoljuben človek pritrdil. Vdano podpisano društvo prosi, da bi visoki c. kr. deželni šolski svet gori navedene vzroke proti dosedanji ponavljalni šoli blagohotno blagovolil uvaževati ter pri visokem deželnem zboru kranjskem vplivati na to, da se gori navedeni dosedanji zakon v prej označenem srnislu izpremeni morebiti že v tem ali vsaj v prihodnjem zasedanju visokega deželnega zbora. Za odbor ,,Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani": Juraj Režek, t. č. predsednik. Engelbert Gangl, t. č. tajnik. 0 ugledu učiteljstva. Spisal Ivo Trošt. nogo tinte se je že porabilo o tem predmetu, a vse premalo, da bi res kaj hasnilo, ker so često najlepše besede, zlati nauki in velekoristne ideje pred lastnim ,ego" — goli nič. Ljudem, ki postavljajo svoje osebne koristi nad obči blagor, ne velja današnji članek ; takim bi nič ne veljala tudi cela ploha člankov. Namenil sem stvar nekoliko pojasniti onim, ki vsaj nekaj slutijo, da smo učitelji skupna družina, ki se šele mora boriti za svoje pravice. Le iz tega, da pridobimo vsemu stanu ugled pred svetom, bo pomagano tudi posamezniku; delovanje v ta namen pa treba začeti solidarno in na pravera koncu. Sloga jači, nesloga tlači. J$a vsakem poedincu več kakor na skupnem učiteljstvu slani ugled našega stanu. Tu ne pomagajo večni govori, lepo donece fraze, idealni polet misli, fulminantni nastopi in vsa navidezna lepotila; začeti treba z dejanjem in sicer z resnim dejanjem, ki ni nič drugega kot poniževanje ,in vzgojevanje lastnega rega**. Obleci bolnega človeka v najlepšo obleko; to mu ne bo prav nič koristilo, tudi samo splošno zdravilo mu ne povrne zdravja. Bolnik se mora vdati rokam zdravnikovim, ki rau preišče bolne dele telesa, in te raora najprej lečiti. Ko ozdrave bolni udje, bo zdravo telo. Enako je z našim ugledora. Posamezniki skrbno gledajo na to — nekateri, da ne store ničesar, kar bi ga rušilo; a ranogo je tudi takih, ki s polnimi usti bobnečih fraz o prepotrebnera ugledu, teptajo stanovsko čast vede ali ne vede — z nogami. Vendar upara, da navzlic vsera žalostnim izkušnjam in doranevanjern ni med nami principijelnih nasprotnikov ugleda — to bi bila nezmisel — in zato ne nameravam pisati o njem splošne razprave, raarveč hočem cenjenira tovarišem in tovarišicam priobčiti nekaj svojih raisli o pridobitvi ugleda našemu stanu. Morda bodo tako srečne, da zbude mlačneža iz dremote ter ga ojunačijo, da bode vrlo podporen člen našega stanovskega telesa. Kar je zajčje strašilo na strneni njivi; kar je stroj brez gonilne raoči; kar je rokodelec brez potrebnega zaupanja, to je javni organ brez ugleda. Ugled je ona moralna moč, ki nam pomaga delovati v službi in javnosti; pridobi nam pa tudi povsod čislanje in spoštovanje. Ko si bo prizadeval vsak posameznik, da si to pridobi, bo čislan tudi naš stan, kakor zasluži. Toliko smo, hvala Bogu in naši žilavosti, že napredovali v letih učiteljske neodvisnosti, da se nas v javnosti vsaj upošteva. A tukaj moram dostaviti, da nas upoštevajo brez ozira na ugled stanu za dobro in še rajši za slabo. To je celo neznaten uspeh našega bivanja in tarnanja na slovenski zernlji. Ali do tega, da bi nas sploh spoštovali, sploh čislali, je še daleč. V ti stvari si moramo pomagati sami. Kakor je vsakdo sam kovač svoje sreče, tako je tudi vsak stan zidar svojega ugleda. Z naslednjirai vrsticami mislitn nekoliko pripomoči, da vsakdo izmed nas najprej v tern oziru izpraša svojo vest in pretiplje došedanje napake na poti do pravega ugleda. Ugled je rahla, nežna cvetka, katero treba skrbno gojiti, ji varno boljšati stalo ter redno prilivati, da ne zvene, ne usahne. In to raora delati vsak posameznik neprenehoma. Od prvega due, ko je prestopil šolski prag, pa tja do hladnega groba ne sme ukreniti ničesar, kar bi utegnilo škodovati našerau ugledu. 1. Učitelj izpolnuj vestno svojega stanu in svoje dolžnosti! To je tista vrv, o kateri trde misleci, da je sploh ni na svetu, namreč vrv, s katero bi tnogel vsem ljudem zavezati budobne jezike. Ako ne vsem, vsaj polovici, dobršni polovici svojih sovražnikov ž njo zamasiš usta. S tem mora človek tudi pridobivati raoralno podlago v oblasti, ki ga je nastavila. Ta je dolžna marnega, vestnega učitelja tudi podpirati. Ne mislim tukaj kakih posebnih nagrad, temveč oblasti naj bi rau poraogle — ker to morejo — do boljše eksistence. Vsako delo mora biti prirnerno plaoano; da srao pa učitelji -primerno plačani bodi že na Kranjskem ali na Primorskem, da ne segam dalje v širno Avstrijo, to utegne trditi samo kakšno obskurno človeče, katero je zapeljala slepa strast ali pa popolno nepoznanje naših razmer. Ako smo dolžni vestuo delovati in si pridobivati tal, kjer nam mora pomagati pristojna gosposka. s tem še nisem rekel, da bi morali brerae dolžnosti, brerae svojega stanu nositi obupno, brez nade na boljše čase in pa molče kot ovce. Nasprotno: našemu ugledu celo koristi, ako se na pravem mestu, o pravem času in primerni priložnosti potegnemo pri postavodajalnih korporacijah za svoje pravice. Dandanes zahteva že vsak preprost delavec pravic zase in svojce; kdor ima dolžnosti, raora imeti tudi pravice. Tu ni treba šele posebe proučevati etike in morale, to nam kaže zdrava pamet, kaže pa tudi — ves svet. Sodini pa, da se vsa naša prizadevanja raorajo vršiti vsaj nasproti javnosti taktno, mirno, dostojno in brez sile. V tem oziru se greši ranogo na obeh straneh, a moško vedenje, stvarno, objektivno dokazovanje raora tudi pri strastnem nasprotniku razpršiti predsodke, kakršne smo podedovali od svojih prednikov. Ti so bili — čast jim! — vrli raožje, pa so imeli večinoma le dolžnosti brez pravic, zato se pa niso pospeli do posebnega ugleda. Na nas je sedaj, da pokažemo, v čem se loči sedanja naša izobrazba od izobrazbe nekdanjih učiteljev. Ne mislim, da bi zato raorali pisati cel roj člankov, spastiti med svet cele knjige in nebroj dopisov; takšna živa knjiga, jasno govoreč časnik bodi vsakdo sam. In odsev temu bodi ne samo ti, gladko olikani mestni tovariš, ki moraš z raenoj vred uživati šolski prah, marveč tudi ti, nositelj prosvete in napredka v tihem gorskem zakotju, kjer rnisliš, da te nihče ne vidi, V znamenju skupnega delovanja naj govore dejanja. Vrši vestno svoje dolžnosti! 2. Bodi pravičen! Koliko je slucajev v šoli, ko morarao zasesti sodniški stol in soditi! Jasno je, da obema strankaraa ni mogoče nikoli ustreči; za to pa naj obdolženec čuti — kolikor more — sarao težo svojega, pregreška — seveda so izjeme — ne pa tudi osebne, večinoma osebne sramote. ,,Erare humanum est"; če ga pa poleg tega še sramotiš in celo neopravičeno zmerjaš, se ti popolnoma odtuji otrokovo srce. Mržnja njegovih roditeljev ne izostane. S tera se podira na dve strani. Glavna stvar je, ozdraviti bolni ud človeške družbe, in nespametno počenja oni, ki hoče uničiti bolezen, pa uniči tudi bolnika. — Učitelj bodi pravičen celo do osebnih nasprotnikov. To je najtežavneje. Kdo je brez osebnih nasprotnikov? Vsaka dobra in slaba stvar ima svoje nasprotnike. Uči nas pa že sv. pisrao, da si elovek s tem služi nebesa, ako vračuje slabo z dobrira, in vsakdo ve že iz lastne izkušnje, da mora s takira ravnanjem inponirati sleharnemu trezno raislečemu nasprotniku. Kaj pa z onirai, katerim je zaraan vsaka pametna beseda? Res, da je, hvala Bogu, le malo takih, a vendar so! Teh se morarao ogibati kakor gotove nesreče. Kdor nevarnost ljubi in išče, se pogubi. Ako te slučaj nepričakovano združi s takim človekom, glej, da prideš kmalu od njega; v onem času pa, ko se ga ne mores iznebiti, ni zadosti, da sarao rnisliš, kaj je taktnost, inirnost in pravičnost v življenju, marveč skusi, da bodo vsa tvoja dejanja taktna, premišljena in pravicna. ,,Svako zlo do vremena." Sitneža se kraalu naveličajo in spoznajo povsod; tebi pa, dragi tovariš, bode šteto v zaslugo, če si se tudi s sitnežem ponašal tako, kakor se spodobi izobraženemu človeku. 3. Učitelj bodizraeren! Ne rnislim tukaj priporočati, da ustanavljaj učitelj družbe treznosti, čeprav bi marsikje ne škodovale, ampak mislim zmernost v vedenju in delovanju. Slovenec je sploh poštena, a konservativna duša. To slišimo vsak dan. Vse, kar je novo, mu je vsaj začetkom zoprno; kar je pa prenapeto, pretirano, se rau zdi naravnost nespamet. Ker je v svoji zasebnosti in porabnosti lahko vsakdo kakršen hoče — to je dovoljeno po zakonih — ne segajo tja moje besede. Dotikajo se samo javnosti, ki je z narai v neposredni zvezi. Kdor je nezraeren — tudi v jedi in pijači — se mu rado kaj zaleti, in to ni prijetno; kdor pa hoče povsod nositi zvonec in celo misli, da ga mora, se mu rado kaj udene, da kašlja, sraraotno kašlja, in to tudi ni prijetno. Nihče ne more od nas zahtevati, da bi bil sleharni učitelj popoln Conversationslexikon najnovejše izdaje, saj to niso niti ljudje, ki se ponašajo z vsemi »oslovskimi kožami" v žepu, kolikor jih ponuja univerza univerzalnim genijem; da pa tudi naš stan ni brez strokovnjakov, tega nam nikomur ni treba zakrivati. Z zmernostjo je v tesni zvezi takt. 0, ti ljubi takt, kako malo te je v našem javnem koncertu. Ge so štirje skupaj na eni šoli, že se jih prepira vsaj pet. Različne misli, kakršne imajo različne glave že od nekdaj, se ne zravnajo, marvec vsakdo hoče prodreti s svojo. V ta namen si najame poraočnikov neučiteljev, katerim toži o svojih tovariših. Vse privatne zadevice, ki najčešoe niso vredne, da bi jim bil prostor odločen pod ognjiščern, morajo v javnost, da, celo v časnike. 0, žalostna nam majka! — Ta ali oni se hoče prikupiti temu ali onerau dostojanstveniku ali sploh odličnjaku, zato skuša pred njim prav po mojstrstvu starih ženic analizovati svojega kolego. A komu ugodi s tetn govorjenjem? Misliin, da onim, katerirn je kaj do naše in svoje lastne časti, gotovo ne; drugi so pa celo tako pametni, da se nepoznanemu obrekovavcu tihoma posmehujejo: bebec, kako si ti raajhen! 4. Bodi odkritosrčen! Med vserni značaji najbolj ugaja odkritosrčni značaj. Bodi veselje ali žalost, jeza ali sovraštvo, pritrjevalno ali nasprotno mnenje, vse je hkrati v srcu in na jeziku, če je takšna prilika, da treba pojasniti svoje misli. Ljudje te vrste tudi navadno ne poznajo robate, okorne ali žaljive oblike, v kateri priobčujejo svoje rnisli. Nikoli jih srce ne teži: tega in tega sern razžalil, onemu učinil krivico. In ko bi se mu tudi primerilo kaj takega — resnica oci kolje — ne strpi dolgo v tem položaju, k večjemu do prvega solnonega vzhoda. Toda značaj, poreee kdo, ni suknja, katero lahko oblečeš ali slečes, kadar se ti zljubi; značaj je naravno svojstvo, olikano, ublaženo in utrjeno po dolgoletni vzgoji. In vendar ne raorem drugače, da zopet priporočam to lastnost. Odkriterau značaju so odprta srca povsod, na zaupanju pa sloni spoštovanje in ljubezen. Naše Ijudstvo je nezaupno do gospode sploh, nezaupno celo do lastnih rojakov, ki se glasno ponašajo z višjo izobrazbo. Ako se še kdo vede oholo, nepristopno ali celo prezirljivo, si ne more pridobiti spoštovanja. Tu treba napraviti le en korak v sporazumljenje. Koraur se je ta korak posrečil, da ga je storil previdno in vendar samosvestno, z očitnim namenom v prid ljudstvu, je že samo s tera pridobil mnogo v korist našemu ugledu. Ko narod spozna, da je učiteljevo vedenje — bodi že prijazno ali po potrebi tudi svareče in osorno — v prid le njemu, bo spoštoval našo požrtvovalnost. Seveda velja tudi tukaj latinski izrek: est raodus in rebus, sunt certi denique fines. Ta korak je kakor koristen in potreben, tudi nevaren vsem onim, ki hočejo predaleč in pozabijo radi svoje zvišeno, objektivno stališče ter začno z ruvanjem po blatu streči svojirn strastem. Samo z enim nesrečnim korakom se lahko nniči prešlost in bodočnost. 5. Bodi dosleden! To je v vseh stvareh važno načelo, ima pa svoje kali že v navedenih točkah pricujoče razprave, zakaj doslednost je znak rednega — bi rekel -- sisteraatično urejenega delovanja. Ako rečem danes a, jutri b ima pravo; kdo naj mi verjame potlej, da je na a in b sploh kaj pravičnosti? Seveda je skrajna doslednost povsod jako težavna in vendar prepotrebna lastnost, ker ljudje sodijo po delih in ne po morebitnih okoliščinah. Skrbno in s težavo pribojevani principi morajo naposled prodreti, cetudi se jim sprva protivi cela garda mož, ki mislijo drugače. Ako pogoriš, kakor pravimo, v prvi črti, danes ali jutri se mora spoznati tvoje pravo mišljenje, in poslednja slast bo boljša od prve. S poštenimi razlogi, z modro preraišljenimi dokazi je raogoče nasprotnika omajati v njegovem ranenju. Cetudi ga ne prepričaš popolnoma, se s časoma uveri, da tvoje prepričanje ni bilo slabo, če vidi na tebi vedno enake nazore, tvojerau prepricanju podobno vedenje, in spoštoval te bode. Kar ne gre danes, poskusimo jutri — slednjič pojde vendar, ker dobra stvar iraa prej ali slej tudi dober uspeh. Marsikdo mi utegne oporekati glede na strogo doslednost s takozvanitni oziri. Vse prav! Brez ozirov nismo nikoli. Ali kardinalno pravilo je in ostane: ne postavljaj Jezikov nauk v prvem šolskem letu. (Jakob Dimnik.) (Dalje.) eseli rae, da ste zopet prišli. Ali ste vsi dobro spali?  Prav vesel sem, da nikogar ne manjka. Ali: tam pa raanjka J. J. Bolan je. Njegov oče so mi to sporočili. Prav žal mi je. Kedar boste bolni, recite svojemu očetu ali materi, ali starejšemu bratu ali sestri, naj mi pridejo to povedat ali pa naj koga pošljejo k meni; tudi mi lahko pišejo. Ni lepo, ako učenec izostane iz šole, pa se nič ne opraviči. Vstanite — vstani! Sklenite roki! Molimo! Bog ve, Če vas še poznam po imenu. A., B., C, vstani! Sedi! 0 kom sem vam pripovedoval vceraj dopoldne? Ali vam je dopadla ta povest? Ali bi jo radi slišali še enkrat? Kako se imenuje ta pes? Kako drugi? Pozor! (Učitelj ponovi povest.) Kateri pes je dobil v kuhinji kost? Karn jo je zakopal? Kateri jo je ukradel? Kako je Belček kaznoval Rujavčka? Ali ste vsi prinesli ploščice s seboj? Pokažite jih! Ali imate tudi gobico privezano? ln cunjico? Ali imate tudi dolgo pisalo? Kdo ima najdalje? — To je res lepo. Denite ploščico in pisalo pod klop! Sedite prav ravno! Pozor! Včeraj (dopoldne) ste slišali, da morate v šoli ravno sedeti in glasno govoriti. Sedajle vam hočem pokazati, kako boste ploščico devali na klop in pod klop. Ko ste jo poprej vzeli ven, ste preVeč ropotali; to pa ni lepo. Pridni otroci denejo ploščico v treh časih na klop. (Učitelj pokaže: 1, t. j. ploščica se prirae z oberaa rokama; 2, t. j. ploščioa se vzdigne kvišku; 3. t. j. ploščica se položi tiho na klop (pod klop). Učitelj pokaže še nekolikokrat.) Poskusite ! Ploščice na klop, 1—2—3! Ploščice pod klop: 1 — 2—3! (To se večkrat ponavlja). Tako je lepo! — Ali si danes umil roke? Pokaži jih! Vsak priden otrok si vsak dan zjutraj umije roki, obraz in vrat, osnaži si črevlje in obleko. Kdo te je počesal? Kaj si jedel doma, predno si šel v šolo? Kaj si dejal v torbico? Kaj so ti mati še dejali v torbico? Kaj so ti dejali v žep? (Robec.) Ali imate vsi žepne robce? Kaj si rekel materi in očetu, ko si šel v šolo? Ali si koga pozdravil na poti? Kaj si vzel z glave? Gg. učitelje, duhovnike, znance in stare ljudi morate pozdravljati! Kaj store dečki? Take otroke ima vsak rad; taki so uljudni. Tudi v šoli pozdravite součence, ki so že pred vami prišli v šolo. ' / Počesane in snažne otroke imam rad. Veckrat bodera pregledal vaše roke, robce, črevlje i. t. d., če je vse snažno. Kadar je po poti blato, osnažite črevlje na železa v veži in pred durrai! Kedar vas bodem izpraševal to in ono, naj vzdigne. roko, kdor bode vedel in znal odgovoriti. (Učitelj pokaže, kako je vzdigniti roko.) Drugače pa morate biti tiho. — Kaj si še danes jedel ? Kje pa ? Ali smeš v šoli tudi jesti? Kaj pa delamo v šoli? Kdo te pa uči? Kaj sem torej jaz, ker te učira? Kako me bodeš imenoval? Kako pozdravljal? Zdaj vas hočern nekaj vprašati. Kdor zna odgovoriti, naj vzdigne roko. Kdo ne je jabolk? (Kdor jih niraa.) — Ge kvišku vržeš, belo je, če pade na tla, rumeno je, kaj je to? (Jajce,) Kdaj je raeso najbolje? (Kedar je na mizi.) Ploščice na klop: 1—2—3! Položite levo roko na ploščico! (Tako-le.) Ploščico tako-le nagnite! (Učitelj pokaže, kako; navadno se nagne 15—20°.) Z desno roko primite pisalo! Naslonite se nekoliko naprej, kakor bi hoteli kaj narisati! (Učitelj popravlja in uči, kako morajo držati roke, ploščice, pisala in prste, kedar pišej o.) Za danes dosti! Ali hočete jutri zopet priti v šolo? Prinesite s seboj ploščico, dolgo in porezano pisalo, mokro gobico in cunjico, uraijte si roke, obraz in vrat. Počesite si lase in osnažite črevlje. Prinesite s seboj tudi robec za nos! Molimo! Z Bogom! Koncem tega odstavka nauči učitelj učence lahko tudi to-le pesmico: Šolarček mlad. Sem šolarček mlad, Veselo živim; Me vsak ima rad, Se pridno učim. Kjer bivam, povsod Prav dobro mi je, Ker toljko dobrot Mi stvarnik daje. Smeji se nebo, Raduje me cvet, Mi ptički pojo, Igra mi ves svet. (Napev glej F. Stegnar ^Šopek" str. 7!) Na tak način navaja učitelj učence k redu in snagi; uči jih, kako se jim je vesti v šoli in zvunaj šole, kdaj naj prihajajo v šolo, kako naj se vedejo pred šolo, kako naj pozdravljajo, kaj naj reko pri pozdravu, kako se morajo odkriti, kako naj prosijo na stranišče, kaj naj delajo raed dopoldanskira in popoldanskim poukom, kako naj se vedejo doma i. t. d. Pri tem bodi učitelj resen, toda ljubezniv in mil. Take vaje trajajo dlje časa in tudi vse leto. (Dalje prih.) Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. 41. SloTenski kmet. |lovenci so poljedelci. Na Kranjskera n. pr. se peča celih 75 odstotkov prebivalstva z .obdelovanjem polja in z gozdom. To svojstvo so si ohranili tudi drugi slovanski rodovi od svojih |>jednikov v toliki meri, da se lahko reče sploh: Slovani ao poljedelci, da jih ni takih vec na zemlji. Tovarn je malo med Slovani, in še kar jih je, te so skoro brez izjerae last med njimi naseljenih tujcev. Slovan je vajen živeti le na prostem zraku. Le žalibog, da so priraorani v mnogih slučajih dan danes naši ljudje vsled neugodnih socijalnih razmer se riniti v tovarne. Se ve tudi v tovarnah so oni izvrstni delavci, tovarnarji jeraljo radi Slovane, in zakaj? Morda iz ljubezni do njih? Morda zato, da se Slovan ohrani pogina? Oj ne. Tovarnar vsak dobro ve, kako izborno bodo mastili in debelili slovanski žulji njega, saj ga ni tako trpežnega in potrpežljivega delavca več na svetu, nego je ravno Slovan. Ljubezen tujih tovarnarjev do Slovanov je še celo tako velika, da jih skušajo, kjer le raorejo, preleviti v prave pristne Grmane. Toda, ko se ne more Slovan več žuliti za tujca, vrže ga ta pred prag tako, kakor kako zastarelo in neporabno stvar. Gital sem pa vendar že večkrat v kakem časopisu, naj bi nemški tovarnarji ne jemali v službe Slovanov, ampak le svoje rojake. Toda take in enake besede so bile vedno le bob v steno. Zakaj? Tovarnarji predobro vedo, kako dela Slovan, in kako njihov rojak. Kako bi si neki kopičili milijone v svoje blagajne, kako bi si zidali palače, ako bi jim trpežni delavci ne polnili žepov. Kedar si polni tujec svoj žep, takrat ne gleda na to, od kod prihaja žvenk, takrat mu je narodnost deveta briga. Le kedar mu nastopi konkurent v podobi Slovana, takrat razvije zastavo svoje narodnosti, takrat se huduje o slovanskem nasilstvu in o slovanstvu sploh. Takrat kuje in kuje recepte, po kojih naj se vniči slovanska narodnost, takrat se pokaže njegova zagrizenost v polni raeri. Naši dopisi. Z Gforiškega. (Položaj učiteljstva na Goriškern.) Pred seboj iraam ,,Kmetovavca" 31. sušca t. 1. in plačilno polo definitivnega, oženjenega učitelja, ki službuje šesto leto na Goriškem. — Na prvi strani »Kmetovavca" je razpisanih več služb poljskih čuvajev za Dal- rnacijo z raesečno plačo 30 gld. in s prostim stanovanjem; iz plačilne pole šesto leto službujočega učitelja pa razvidim, da znaša njegova mesečna plača s prostim stanovanjem na mesec 35 gld. 83 kr., in da še od te dobi po pridržanem predplačilu, ki se v obrokih povračuje, in po odbitem znesku za penzijski zalog samo 30 gld. 12 kr. § 55. državnega šolskega zakona od 25. veh travna 1868. se glasi: ,,Kakšne bodo ucitelji imeli postavne dohodke in kako jih bodo dobivali, to naj uredi deželno postavodavstvo, zastran cesar veljajo ta-lenačela: 1. Najmanjši (minimalni) prejemki, izpod katerih ne sme nobena šolska občina na nižje iti, naj bodo odmerjeni tako, da učitelji in podučitelji, ne priraorani truditi se s postranskimi deli, lahko vso svojo moč na svoj poklic obračajo, in da je učiteljem tudi še mogoče, svojo rodovino živiti primerno okolnostim dotičnega okraja" itd. Pri nas se je ta paragraf nekako tako - le tolmacil: Glejte! Pri nas smo srečni ljudje; blago in obleke dobi učitelj na pol zastonj. Blaga mu nanesejo od vseh strani in vsled tega živi sebe, soprogo in otroke s 35 gld. na mesec, da lahko vso svojo raoč na svoj poklic obrača. — A kako je v resnici! Vsak kolikortoliko zavedni učitelj živi pri nas z nekim srdom v srcu zaradi obstoječih razraer. Kdor se neče v dolgovih vtopiti in popolnoma zapraviti ugleda, se mora ukvarjati s stranskimi opravili, brez katerih ne more nobeden učitelj preživljati sebe in družino, naj bi še tako vaično živel. Mi se trudirno od zgodnje do pozne ure; pri tem pa niraarao niti zadoščenja od strani našega narodnega razumništva drugih stanov, da bi nas to razumelo in znalo ceniti naše napora polno delo. Naši narodni veljaki cenijo učiteljsko delovanje še vedno po stališču stare šole. Oni si mislijo: Učitelj nauči otroke čitati, za silo pisati in računiti. Za to ni potreba ne posebnih študij, ne posebnega truda; zato je za svoje delo zadosti plačan. Taka sodba se je slišala iz ust deželnega poslanca, drugikrat iz ust bivšega učitelja, in enkrat celo iz ust učiteljskega sinu, katerega oče je živel v reVščini, a on sam je našel v svojih mladih letih v drugera stanu svojo srečo in takšno plačo, kakršne mi učitelji nikoli ne dosežerao. — V resnici je naše delo vse drugačno. Nekdaj je učitelj poučeval samo otroke dveh oddelkov, t. j. dveh šolskih let, in sicer zjutraj ene, popoldne druge, do štirih ur na dan. Nadarjenejši otroci so hodili, če so njih starši in oni sami hoteli, in če je tudi učitelj hotel, vsega skupaj dve leti v šolo. Dandanes je vse drugače. Na mnogih naših šolah je pripadalo pred nekaterimi leti na enega učitelja 200 in še več otrok, in naše sedanje enorazrednice štejejo od 100—200 pod šolsko dolžnost spadajočih otrok, kateri vsi so dolžni redno hoditi v šolo v dobi od 6.—14. starostnega leta. Učitelj poučuje istočasno tri ali celo štiri oddelke. On raora poučevati nadarjene, srednje nadarjene, prav malo in nenadarjene ter celo bebaste otroke. Dasiravno so mu posebno zadnji v veliko težavo, jih vendar po svoji vesti ne srae izšolati, da ne podivjajo ter postanejo v nadlogo človeški družbi. On se raora za pouk skrbno pripravljati, naloge pripravljati in popravljati ter zunaj šole s postranskim opravilom kaj zaslužiti, ker bi sebe in svojcev ne mogel preživljati s stanovsko plačo. Za tako naporno delo uživa pri nas učitelj vsestransko preziranje in plačo poljskih čuvajev v Dalmaciji. On velja še celo tara za lenuha, kjer bi v teških urah rad iskal zavetja. Nic boljše se ne godi nasim tovarišem na dvo- in večrazrednicah, kjer so nastavljeni poleg nadučitelja podučitelji in učiteljice. — Podučitelji in učiteljice se pogosto menjavajo. Nadučitelj je poleg svojega navadnega dela vedni odgojitelj svojih mlajših tovarišev in tovarišic, a šola vendar ne pride v red, ker omenjeni prihajajo in odhajajo. Veekrat za razpisano raesto ni mogoče dobiti nobenega prosivca. Mlajši uoiteljski naraščaj zapušča učiteljstvu nehvaležno deželo ter išče drugod svoje sreče, ker dobro ve, da 60 gld. plače na raesec je več nego 26 gld. 66 kr. ali 33 gld. 33 kr. Vsa znamenja kažejo, da pojde pri nas ljudsko šolstvo rapidno navzdol, če dežela kmalu ne spozna in ne izpolni svojih dolžnosti za prosveto ne samo sinov in hcera posaraeznih privilegovanih družin, ampak za raaso naroda. — To je naš pravi ,,marameo", ki poririe Goriško-Gradiščansko za Galicijo, če kmalu kaj izdatnega ne ukrenejo. Naj priobčim na tem mestu takov recept, ki je izšel meseca prosinca 1896 v Berolinskera časopisu wDas zwanzigste Jahrhundert". Priobčim ga radi njegove originalnosti v originalu. Naslov ima: BZurHilfe! Ein Nothschrei aus Osterreich" in se glasi: „ Wir dlirsten nach Genugthuung fiir Cilli! Wir wiinschen, dass die deutsche Regierung durch rucksichtsloses Vorgehen gegen das in ihrem Bereiche befindliche Slaventhum unsere Niederlage wettmache. Wir wiinschen, dass die deutsche Regierung dje innerhalb des deutschen Reicbes bestehenden 57 čechischen Vereine auflose, dass sie čechische Plakate verbiete, alle čechischen Schulen schliesse und iiberhaupt jeden čechischen Sprachunterricht verbiete. Dessgleichen waren die Slovenen, die im Winter als Kastanienroster und Mausefallenhandler nach den grossen Stadten ziehen, auszuvveisen; das Geld, das sie nach Hause bringen, wird doch nur zum Kampfe gegen uns venvendet. All' das kann binnen vier Wochen geschehen sein." 42. Kmečki punti. . Ko kmet, ni raogel več prenašati nasilstva tujcev, šel je, ter se je spuntal. Punt ni slovenska beseda, kakor tudi puntanje ni slovenska lastnost, zato pa tudi Slovenec niraa besede za to. Punt izvira iz nemške besede ,,Bund", kar se pravi po naše zaveza. Kmetje so tedaj napravili takrat nekako zavezo ali »Bund", ter so šli potern nad svoje grajščake, kajti posamezniki. bi tako ne bili opravili nič. To je bilo vse. Sila je zjedinila kmete v ,,Bund", in ta -Bund" je napravil punt. Prvi punt nastal je leta 1503, drugi 1513. A qba sta bila kraalu potolčena; a ne tako hitro tretji, ki'jV vzplamenel leta 1515. Začel se je na Kočevskera. Tam je posebno grdo gospodaril s kmeti grajščak Turn in njegov ,,valpet" Stržen. Turni so, kakor že vemo, laški priseljenci. Ko so prišli na Kranjsko, so se pisali še Torre, a tu so se prelevili v same Turne. Stržen je pa bila prava pravcata slovenska kukavica. Kočevci so ju kar kratko in raalo usrartili. Ko so pa drugi kmetje videli te uspehe Kočevcev, začeli so delati ravno tako in v kratkem bil je punt skoro po celi deželi Kranjski. Mnogo Turnov in Turnčkov, ranogo Strženov in Strženčkov moralo je zapustiti solzno dolino, ki se imenuje zeralja, ter iti tje, od koder se ne povrne nobeden. — Punt je pa vedno naraščal, in v kratkern je štela puntarska zaveza 20.000 zaveznikov. To število je imponiralo Kranjskim stanovom, in obrnili so se na cesarja, ki je poslal tudi svoje odposlance v Ljubljano. Toda ti niso opravili nič; vendar so puntarji raed tera sklenili vse eno, da pošljejo svoje zastopnike naravnost k cesarju Maksimilijanu, in da bodo mirovali tako dolgo, dokler se ne vrnejo ti domu. V Avgsburgu razlože ti zastopniki cesarju svoje težnje, in on jim odvrne, naj se pomirijo, da bode že on poskrbel za njihove pravice. Ti zastopniki so pa menda doma raalo drugače zavili ta cesarjev odgovor, in posledica temu je bila, da so kmetje z nova začeli divjati proti svojira tlaciteljem. Grad za gradom pal je v njih pesti, tlačitelj za tlačiteljem moral je v krtovo deželo, bila je groza in strah vsem onim, ki so se nekoč tako lepo redili ob kmečkih žuljih. Ali tudi puntarske glorije je bilo konec. Stanovi so poslali vojake na nje, vodil jih je Jurij Herberstein. Kraalu je bil zopet mir. končan je bil punt, in zasijalo je zopet zlato solnce svobode — grajščakom in njih ,,valptom". Kmet je pa moral nositi odslej še hujše tovore, nego prej. Reklo se rau je: Ti si bil puntar, zdaj pa trpi! (Dalje prih.) nikoli osebne koristi nad splošno korist, zakaj že tvoj naslednik bo imel v tem težavno stališče. Koliko je baš v ti zadevi na slabšem učitelj - vašpan od učitelja-meščana? Gesto se dogaja na kmetih, da mora naslednik samega sebe braniti proti — svojemu predniku. Zato je hvalevreden začetek, da se lokalne pritožbe, ki se ne morejo poravnati rairnirn potom, objavijo v naših strokovnih listih vsaj stvarno. Brez poedinih individualnosti ni nobena šola, in le s tera, ako bodemo dosledno in složno kakor en mož branili svoje pravice in se potezali zanje, zadobe dotične stranke v nas nasprotnike, katerih se ne bo treba bati zastran nastalih pravd, marveč nasprotnike, katere treba spoštovati, ker so solidarni v svojem postopanju in solidarni v svojih zahtevah. Takšne solidarnosti smo krvavo potrebovali ono leto o regulaciji učiteljskih plač, takšne solidarnosti nain bo treba, ko se zopet oglasimo za izboljšanje svojih dohodkov. 6. Skromnost v privatnem življenju. Zasebno stanje posaraeznih zeraljanov nam popisujejo pripovedniki, črtice in slike o njem posnemamo tudi lahko iz raznih poročil sodniških in porotnih obravnav. Nikomur ni ljubo, da vlečejo njego privatno stran črez zobe, in prononsovane osebe so brez ugleda. Cloveška slabost je, bodi že v mestu ali skrajni gorski vasi, da rad sliši, rad zve kakšno o privatnera življenju svojih sosedov, četudi je le malenkost, samo trohica človeške slabosti: aha, si mislimo, saj ta in ta ni prav nič drugačen od ostalih ljudi. Zato pazi, šolnik, da pridejo »coram populo" samo tvoje svetlobne strani, senčne pa le v ublaženi oblikU Nikari preveč v ospredje z osebnimi razmera;ipi.. Splošno poznavanje teh daje človeku nek nimbus v_ak-; danjosti. "-•- - vVJc ! Skromne so naše plače, skromen naš ot>šfcan.e&, skromno bodi tudi naše življenje. Le potem nam bo mogoče vztrajati v boju proti javnim in skrivnim sovražnikora. 7. Vztrajnost donaša gotov uspeh. Ni ga hujšega črva, ki gloje na našem ugledu kot popustljivost. Ako ne gre hitro, raora iti počasi. Tu veljaj navodilo kakor o doslednosti. Sleharno delo se raora nadaljevati in končati. Tisto otročje cincanje in popuščanje ne zbuja zaupanja nikjer, veliko pa nam škoduje v javnosti. Posebno mlade moči — kdo bi se čudil? — strašec se končnega neuspeha, rade popuščajo začeto delo — sebi in stanu v sramoto. Bolje je, podjetja ne sprejeti kot ga pustiti brez posebnega, res tehtnega vzroka. Vztrajnega človeka mora spoštovati tudi nasprotnik. In koliko takih začetkov ima na vesti marsikdo? Koliko krika in vika ob snovanju in vihren, bujen uspeh s prva, a konec? — Konca pa ni. Podjetje preneha nasilne srarti, ali pa hira in hira nalik jetionemu cloveku. Hiranja je kriv seveda — njegov začetnik — probuditelj. »Trikrat meri, enkrat rezi", pravi pregovor, jaz pa dostavljam: sedemkrat preraisli, potem šele začni. 8. Ucitelj bodi popolen mož! Vem, da se bo zdela ta zahteva nekaterim pretirana, drugim preskromna, da, celo žaljiva. Naj jo pojasnim: kdor misli sam o sebi, da je že popolen mož, je v istini še dalec do tega vzora, in nasprotno je oni, ki se ne upa v nobeni stvari povedati samostojno lastnih rnisli — bojazljivec. Takšen človek živi v veri, da vsi ljudje tudi brez njega vse vedo, in da se tudi brez njega svet obrača po svojera navadnera tiru; ko bi se pa on oglasil tuintam, bi se vesoljni red gotovo izpremenil, če ne celo — podrl. Takšne skromnosti ne raore nihče zameriti mladim, samo teoretično izobraženim tovarišem, kateri si še niso razbistrili nazorov v življenju samem. Nihče jira tega ne šteje v zlo. Celo grdo je videti mladega človeka, ko se kosa s starejšimi, hoteo jira stegniti kljuko s svojo površno teorijo. Z leti pride tudi izkušnja, ž njo »zlata praksa" in več ali manj po nekdanjih vzorih urejeno življenje, katero mož še vedno popolnuje z novimi izkušnjami, novimi resnicami, novimi navodili. Takšen vzor — raož natn ostaui vse življenje blesteča zvezda vodnica. Popolnosti res ni raogoče doseči na zemlji, s tem pa še ni rečeno, da se ji ni mogoče približevati. Dopolnuje se človek leto za leto sedaj v ti, sedaj v oni stroki. Skrbno urejeno privatno delovanje in vsakdanje življenje v vseh svojih potezah je naša nadaljevalna šola do smrti. nGreift's nur in's volle Menschenleben!" Za to ni treba posebnih študij, ni treba dragih izpitov; s študijami napreduj toliko, da boš prav uraeval duha časa in različne pojave v življenju. Seveda se tudi tukaj zelo moti oni, ki misli, da mu ni treba nadaljnjega učenja. Vsak čas ima svoje posebnosti, in nekateri se uči lažje, drugi težje; gotova resnica pa je: kdor ne napreduje, nazaduje. V mirovanju je smrt. Naš ugled ne trpi na tem, če slišimo: ta in ta šolnik zna poleg svoje stroke tudi še to in to, ali pa: učitelj v X se uči tako redno kot v svojih dijaških letih. Prav gotovo je ugled na slabšem, ako se razširjajo nasprotne govorice. Današnji dan čujem vedno nove pojme, nove društvene zveze, nove najdbe, sploh hiti koncera devetnajstega veka preraeraba društvenega reda vsaj pri nas v Avstriji hitreje za vsa tista leta, ki so nam z vojskami ustavljala napredovanje. Kdor hoče biti popolen mož, raora že z vojaškimi k-oraki dirjati za duhom časa, da ga — če hočem naravnost povedati — duh časa ne pohodi. Našerau ugledu in nam vsem bo v splošno korist, ako se varuje te nesreče vsak posameznik, varuje naj se pa tudi, da ne greši zoper kardinalna pravila, ki mu jaračijo ugled pri ljudstvu, zagotavljajo veljavo pri oblastvih in utrjajo zaupanje pri inteligenciji. S temi mislirai sern začel letošnje leto in želim, da bi ga z menoj končal vsakdo izmed nas. Naš stan je, ki nam jamči čast, blaginjo in ugled. Torej ne lastni »ego", marveč stanovska čast bodi prva. Posaraeznik je ničla, a stan je falanga, ki si mora s časom pridobiti ugled in spoštovanje. ^^^'($|