PRAZNE VERE NA IŽANSKEM.' (Nabral Franc Kramar.) O vicanju duš, o mrtvih. Ako se v gozdu drevo ob drevesu drgne in se sliši ječanje, je to zna­ menje, da se neka duša tako vica, da tako ječi. Ravno tako je tudi, ako se sliši v ognju cvilenje, se tudi duša kakega pokojnega tako vica, da po­ trebuje pomoči. Ako se je kdo na kakšno božjo pot obljubil, pa ni obljube spolnil, ker je preje umrl, mora potem po smrti nazaj hoditi na tisto božjo pot. Njegova duša pa mora iti čez devet mlinskih kamnov, tako da je vsa premleta. Če gre kdo ponoči po kaki ozki stezi, mora prav glasno štorklati, pa malo žvižgati in malo peti, če ne, bo s kakšno dušo vkup trčil, pa ga bo tako zdrobila ko solnčni prah. Če gre pa po široki poti, mora ob kraju iti, pa ravno tako glasno, da ob kakšno dušo ne zadene. Ako kdo po maši mrtvega sreča, se mu mora na desno ogniti, pa nič se ga ustrašiti, kar moliti, nikamor se nič ozreti, pa svojo pot iti naprej. Če bi se vrnil ali zbežal, ali ozrl, ga bi mrtvi tako zdrobil ko solnčni prah. Če kateri mrtvi hodi nazaj, se ga mora ogovoriti: »Vsak duh Boga časti, ali ga tudi ti?« Če mrtvi pravi: »da«, potem sta oba srečna. Če pa mrtvi nič ne odgovori, je pa nesrečen na onem svetu. Mrtvi ne pride na­ zaj, pač pa njegov angel varuh v ravno taki podobi hodi ljudi opominjat, da potem za pokojnega molijo. Preden človek umre, se pri hiši večkrat »spomin« sliši, tako da vsi domači vejo, da bo bolnik umrl. Včasih kaj prav zaropota, včasih kaj škriplje, praska, zvončlja, ali čuk poje blizu hiše, da bolnika izpoje itd. N. pr., preden je moja pokojna mati umrla, se je ravno tako slišalo, ko da bi gori pod streho dve veliki deski skupaj udarili. Ko je šel moj oče pod streho gledat, kaj je tako počilo, pa ni mogel nič izslediti, ne desk, ne kaj drugega. Kadar človek umre, najprvo pri sveti Jederti prenočuje. Potem ga je pa tako strah pred drugimi mrliči, da mu vse meso od kosti odstopi. Če je mrtvi s »ta velikim« pogrebom pokopan (da bilje pojo), vidijo duhovniki, kam gre njegova duša. Ako mrtvaška rakev škriplje, kadar pogrebci mrliča nesejo, je po­ kojnik rad kruh jedel, ko je k maši hodil; če grobarjeva rakev škriplje, po­ meni, da je pokojnik rad na pokopališču kruh jedel, kadar je mrličem jame kopal. Katerega človeka je rado kakšnega mrliča strah, naj gre mrliča kropit in naj ga za palec potegne, pa ga ne bo več strah. Čez srednje okno ne smeš nikoli mrliča pogledati, kadar bo na parah ležal, te bo vedno potem strah, kadar boš šel mimo tiste hiše. Če kokoš tako poje kot petelin, jo morajo hitro zaklati ali prodati; ako ne, gospodarja tako izpoje, da kmalu umrje. Ako kdo za katerega (n. pr. sovražnika) narobe (ritensko) očenaš iz­ moli, ga tako izmoli, da tisti človek kmalu umrje. Če med povzdigovanjem cerkvena ura bije, bo eden iz tiste vasi kmalu umrl. 1 Ižansko je blizu Ljubljane. 218