862 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Anghel Dumbraveanu, Geneza Romuni odlikujejo svoje najboljše pesnike z izborom njihovih pesmi v posebni zbirki z naslovom »Najlepše pesmi«. Anghelu Dumbraveanu, liriku iz Timišoare, so izdali takšno zbirko nekako pred desetimi leti. Do danes je izdal približno sedemnajst pesniških zbirk. Anghel Dumbraveanu se je rodil v občini Dobroteasa, šolal se je v Timišoari, mestu vrtov, kot mu pravijo, kjer si podajajo roke kulture najmanj treh jezikovnih manjšin. Temu mestu je ostal zvest do danes. Ko je končal študije na filološki fakulteti, se je ves posvetil književnosti. Že s prvo zbirko pesmi se je napovedal kot romantik, ki ga vabijo širjave in eksotič-nost. Zapel je po svoje, samoniklo, s pretanjenim čutom za liriko. Od zbirke do zbirke je hodil svojo pesniško pot nekje na robu neba, na robu dneva, premišljeval je. nekje na stopnicah neskončnosti, zmeraj znova ga privablja morje s svojim prostranstvom, pesek na morskem bregu, kjer najde pozabljeno amforo... Za liriko Anghela Dumbraveana je značilna melodičnost svobodnega verza. Ni eden tistih pesnikov, kot pravi o njem njegov ocenjevalec, ki pravijo natanko tisto, kar se zdi, da pravijo - njegova poezija vsebuje skrivnost, da namreč pove to, kar se ne zdi, da pravi. Narava, eros, kozmična prostranstva - to so območja, v katerih se giblje svojevrstna poezija Anghela Dumbraveana skozi ves njegov ustvarjalni opus. Je tudi eden izmed najbolj prevajanih sodobnih romunskih pesnikov. Pesmi prev. Katja Špurova VPRAŠANJA Ležala si v pesku MORJA 2 obrazom k vprašanjem morja. Bila si amfora, Pozabljena na bregu. Ptice so vzletale na tvoje nebo In vznemirjeno čivkale, Valovi so ti zveneče bili ob boke In se umikali, čudeč se Krhki lepoti tvojih dojk. Oči so mi vzhajale s tvojih cvetočih ust In zahajale na tvoje tanke gležnje V polkrogu svetlobe. Anghel Dumbraveanu 863 Geneza Bila si amfora, pozabljena na bregu In ptice so bile radovedne, Zakaj te ne dvignem na ramo, Da bi te moja prst brez konca opevala. ALINA GENEZA Kakor dih si v meni, podobna Svetlobi v bilkah, nenehno te slavim Pod sončnim svodom. Drevesa se čudijo Kaligrafiji tvoje hoje. Trava Bi rada spoznala dišeče tajne Tvojega bledega telesa. In vode Ti zavidajo iskrivo bistrino In mlado bujnost. Okrogli kamen, sveti les Čiste milosti belih duš, In zemlja, polna semen In zmeraj nove zamisli dišav - Vse to mi prešinja duha, trudeč se, Da si sposodi kvadrant tvoje lepote Za brezkončni hip izpolnitve. A jaz te nenehno nosim v sebi in sva Tudi v spanju nerazdružljiva, iz strahu, Da ne zadeneš ob vejo na zvezdnih poteh In postaneš bilka ali zvezda. Svet je ustvaril bog iz Egipta Na lončarskem kolesu. Vzel je prst in vodo iz Nila In vrtel je kolo po svoji zamisli proti svetlobi. Iz svetlobe je ustvaril žensko in rože. Ženska je bila podobna vrču, ko ga je dvignil in pil, BALADA Je bil lončar omamljen in njegove dlani So do nezavesti božale vrč, ležeč ob njem. Tedaj se je rodila pesem. Glej, Molčeča Gospa, večer prihaja, Pozno je že v iluzijah, jesenski veter Trka na šipe z usahlimi spomini. 864 Anghel Dumbraveanu Potujemo, ne da bi vedeli, kaj nas čaka, Čedalje bolj se zapiramo vase, vstopamo Globlje v območje strah vzbujajočega molka. In pride čas, Ko se misel dotakne pozabljene stvari, Pride duh, ki nas dolga leta straši z nočjo. Glej, Molčeča Gospa, toliko zaman poti Je obležalo v naju. Nekdo neviden Šteje suha drevesa za nama. Nekdo šteje mrtve zvezde in stiske, Ki jih nihče ni predvidel. Prišel bo večer in bolj sva sama Kot v ljubezni. Tvoje dolge noge so kot vosek Nesluteno krhke. Tvoje roke so mrzle, Kot je črno čakanje ila. Dajem ti to, Česar nikoli nisem mogel zapraviti: Te rjaste ključe, z njimi bi moral odpreti Dan, v katerem je živela dekle z zelenimi očmi. Slišim, kako mi raste v očeh barva prsti. Naprej grem sam. ENAKONOČJE Zakaj se vse nagiba in pada v pozno? Le veter ostane sam in izbira, A moje oči, ki so videle morje, Zakaj se čedalje bolj polnijo z nočjo? Ne vem več, kje sem bil s teboj, Da bi te pokazal zraku in vodi. Čedalje daljše so pustinje, po katerih hodim In v mraku slišim, kako ihtijo reke In breg, kako se ruši v meglo, brez smisla. Čedalje bolj se oddaljujem od dneva, čakajo me Polja strahu, vrteča se od zagona, Ki ga ne najdem več. So prostori brez spanja, So nebesni svodi s praznimi orbitami, Bregovi, pozabljeni od svetlobe, koder Le še jaz zdaj hodim in kličem te zaman. Če bi Le še mogel razpoznati včerajšnjo pot, ki se Vzpenja tja, kjer so tvoja kolena sanjala Pod kolobarji dvomov, a moje oči, ki so videle Morje, da se ne bi še bolj polnile z nočjo! 865 Geneza PRIDI, Ptica se ves dan skriva pred mano. JI PRAVIM Včasih jo vidim hoditi po reki in kako se gleda v vodi, Včasih posluša, stoječ na kamnu. Poklical bi jo, pa spet odide. Kot da nosi čudna sporočila Med to in ono stvarjo. Pridi, ji pravim, večer se bliža, Pridi in spi med mojimi besedami, Povej jim, kako letiš in se čudiš. A ptica molči in švigne v nebo, A ptica molči in leti naprej Proti semenom noči. SKOZI MRAČNE Mnogo sem čakal v tem letnem času. GOZDOVE Imeia si blede dlani In pokazala si mi hišo iz kamna In potok, ki bi ga morala prebresti Z bosimi nogami. Hotel sem, da bi mi rekla s pogledom: Tu sem. Veter je pihal proti neznanemu In dolgi lasje so ti tekli nazaj. Greva čez potok, v tej hiši bova živela. Dolgo sem hodil navzgor med suho praprotjo, Skozi mračne gozdove. ¦ Tu sem, poglej mi kolena, Vzemi mi ramena, vzemi mi dihanje, Sem hotel, da bi mi rekla. In pihal je veter ledeni Hiše nisem videl In ti si bila daleč za mano. VRČ VODE Tolikokrat sem si rekel, da je pozno, Da mi leta kradejo čudež govora, Da zmeraj prihaja nekdo, noč za nočjo In mi jemlje žensko In jo odnese v pozabo. Moral sem Nenehno iskati. Največkrat sem bil sam Na bregu reke in sem klesal ljubo podobo V les besede. 866 Anghel Dumbraveanu Ne morem več kričati. Prikazen, Hočem reči, človek ali ptica, Če si, pridi na breg, k pogovoru. Glej moje bogastvo: moč hoje, Lahko gledam in povem, kar mislim. Vzemi mi hojo, če hočeš, in vid, Dam ti tudi moč govora - Živ bom videl in hodil, Govoril bom z mislijo, z znaki, ki jih ne poznaš, A pusti mi žensko - ne pokrivaj ji lica S koprenami senc, ne dajaj ji žalosti v pogled, Naj stopa božansko med temi stvarmi, Da mi prinese vrč vode z roba sveta. A zelo je že pozno, mrak se spušča In nimam več včerajšnjega čudeža govora In stojim molčeč na bregu dneva In klešem v les besede - podobo ženske, ki je šla, Da mi prinese vrč vode. ŠKATLA PRSTI Le kaj še čakam V sobi z golimi stenami? Zdi se mi, da stopa človek Po robu sveta: Odprem vrata - nemara vidi Moj pepel svetlobe. Slišim le popke na veji, Upajoče. In zvezda plapola v negibnosti Brez meja. Kmalu se bo odprla škatla prsti, Da pridejo črički Skoz mojo utrujeno misel.