List št.1
Mhremistferanje} kako se prihodnjič povodnjim ubraniti.
Strašna škoda, ki so jo reke in hudourniki preteklo leto po mnogih krajih napravili, je znana celimu svetu —piše hvalevredni nemški tednik Šta-jarske kmetijske družbe (W ochenblatt der stei-erm. L.-W.-Gesellschaft —• iz kteriga povzamemo ta sostavek, kot„besedo o pravim času".
Nesreča je, oh! dogotovljena, jok in zdih se razlega povsod, milodari se pridno naberajo in se obilo stekajo od vsih strani v tolažbo povodnjen-cam, mostovi se popravljajo, poderte pohištva se zidajo, zavali se razmetujejo — ali z vsi m tem se ne bojo prihodnje povodnji ubranile, ki bi jih utegnila silovita voda prihodnjič spet na-ključiti, in ktere bojo gotovo še hujši od poslednjih, ako bomo z gojzdi (boršti) tako ravnali, kakor smo sedaj ravnati počeli. Velika povodinj je bila, kakor stoji v starih bukvah zapisano, v letu 15b7, še veči leta 1813 in 1827 — še hujši od teh pa lanjskiga leta!
Vsakimu domorodcu mora tedaj skerb biti, da se taka grozna nesreča od verne ali saj stanovitno pomanjša.
Poskusili bomo tedaj pripomočke naznaniti, kako naj bi se to doseglo. Začeti pa moramo iz maliga, da bo vsacimu bravcu jasen naš dokaz in bojo gotovi naši nasveti.
Kratkovidni človek je abotin zadosti, misliti, da živali in rastljine so le za njega vstvarjene; takimu ni mar, da vsaka reč na svetu ima tudi namen z a-se in namen za občinstvo; on seka, žge, ruje, kolje in pokončuje vse, kar mu pod roko pride, brez pomislika na prihodnost, brez prevdarka, da neka razmera med živalmi in rast-ljinami mora na svetu biti, ako hoče podnebje z zemljo v pravim redu, svet na svojim mestu tako obstati, kakor mu ga je Božja modrost odločila. Človek, ki ne vidi eno ped delječ, ne porajta vsiga tega nič, živi le za-se, in pokončuje vse tako , kakor da bi se že jutri sodnimu dnevu trobilo.
Mlado dervd se ne zave potreb človekovih, ko eno lego za drugo okoli svojiga debla, svojiga trupla, naklada — ampak le dela tako, ker tako delati mora, da rase, cvete, sad rodi in svoje pleme ohrani.
Ali s tem še svojiga namena drevo ni do-veršilo. Kot stvar v ver s ti druži h stvari ima v veličanskim gospodarstvu narave še drug namen*
V zraku, ki našo zemljo krog in krog do visokosti 12 milj nad nami obdaja, najdemo reči, ki morajo med sabo v pravi razmeri biti, scer ni zrak v živež ljudem , živalim in rastljinam vgo-den. Te reči so kislic, gnjilic, ogljic, elektrika in voda v podobi soparov, v podobi megle in oblakov, ki kot dež, sneg ali toča na zemljo padajo.
(Dalje sledi.)
Premisljevanje; kaho se prihodnjič povodnjim ubraniti.
List št. 2.
Premišljevanje, kako se prihodnjič povodnjim ubraniti.
(Dalje.)
Kisli c (Sauerstoff) je tista pervina innevid-ljiva stvar v zraku (ljuftu), ktera druge reči, kakor mleko, vol, vino i. t. d., okisa in od tod ime „kislica ima; ko bi v zraku kislica ne bilo, bi se te reči neskisale; on je obstojni del ne le zraka, temuč tudi vode, rastljin, žival, mnogihrud i. t d. — on dela na svetu nar veči spremine; človek, ži-
vali in rastljine ga dihajo in živijo po njem; kadar kakošna reč gori, vre, se kisa, gnjije, ktslica potrebuje, sicer bi ne gorela, se ne kisala, ne vrela, ne gnjila.
Kako silno veliko se pa kislica na svetu potrebuje, vsak lahko iz tega zapopade, ako pomisli, da na zemlji sedaj okoli 1000 milionov ljudi živi in je le v Europi okoli 2G milionov konj, 88 milionov goved, 184 mil. ovac, 50 mil. p resi če v in 8 mil. koz — in da vsak človek v 24 urah 1 funt in 2\ lotov, vsaka domača živina pa še blizo 4kratveč kislica za dihanje povžije, in namesto njega 2 funta in 9 lotov ogeljne kisline^) izdiha, — dalje še živi veliko milionov druzih žival, ki tudi kislic dihajo, — vsak seženj (klaflra) 30 pavcov dolzih derv, kadar pogori, potrebuje 87,168 kubik-čevljev kislica, — vsako vedro mošta, kadar vre in se vino iz njega dela, potrebuje 4 funte in pol kislica, in če vzamemo skupej, da se na 12 milionih vinogradov vsako leto nar manj 240 milionov mošta pridela, je vsako leto k vinorenji 1080 mil. funtov kislica potreba.
Zrajtano je, da se vsako leto za vse spremembe na svetu kakih 28 bilionov centov kislica iz zraka povžije, in da se mu na mesto njega 39 bilionov ogeljne kisline po vsih teh spremembah nazaj da, — in vendar se pri vsem tem ne vidi, da bi v zraku kislica zmanjkovalo ali ogeljne kisline odveč bilo.
Po takim je gotovo, da se mora na svetu nekaj vedno goditi, kar zraku nazaj daje, kar je po teh spreminih zgubil, da se po takim vedno prava mera kislica v zraku obderži.
Božja previdnost je v ta namen rastljine vstvarila, ne le da so človeku in živalim v živež, temuč tudi da preminjajo zrak tako, da je za dihanje dober in pripraven. Rastljine namreč potegujejo vedno iz zraka ogel j no kislino v-se, ki so jo ljudje in živali izdihali, obderžijo ogljic, ki ga ima ogeljna kislina v sebi, za svoj živež, kislic ogeljne kisline pa pahajo iz sebe, da gre zopet v zrak,   kteriga ljudje in živali sopejo.
Iz tega se vidi velika imenitnost rastljin za zdrav in dober zrak, in da bi brez rastljin, brez dreves, brez gojzdov celo zdraviga zraka ne bilo in tudi ne zdraviga človeka ne zdrave živine na zemlji.
Kolikošna je božja previdnost, ktere neomikan človek, ki vsiga tega ne ve, celo prav ceniti in v čislih imeti ni v stanu!
Ko smo to dokazali, vsakimu bravcu zapopad-ljivo, gremo v svojih dokazih eno stopnjo naprej, da pridemo do očividniga dokaza tega, kar imamo v tem poduku spričati.
Znano je dalje, da rastljine s svojimi koreninami in s perjem tudi vodo popivajo, in da celo vodene sopuhe serkajo in v majhne kapljice nabirajo, ktere vidimo kot roso na konceh rastljinskiga perja se lesketati.
En del vode popijejo rastljine, drugi del ločijo v podobi so p lih a iz sebe, ki se večkrat v meglo združi, ktero dostikrat vidimo, kako goj-zde pokriva.
Mera povžite in mera spet iz rastljin v podobi sopiiha izpahnjene vode se sicer ne da na-tanjko povedati, vunder ne bomo dalječ od resnice zašli, ako rečemo,  da vsaka rastljina en del
*) Ogeljna kislina, ktero vsak človek in vsaka živina izdihuje, in ktera se pri vrenju mošta v podobi zračnih mehurčkov iz mošta loči, obstoji iz 27 delov ogljica in 73 delov kislica.
vode za svojo rast povžije, tri dele je pa iz sebe izhlapi.
Ker hrastovo drevo srednje velikosti v enim dnevu 30 funtov vode iz sebe izhlapi, je je moglo j;o ravno rečeni razmeri 40 funtov v-se potegniti. Ce tedaj stoji na i oralu (johu)800 tacih dreves, poserkajo vse te skupej 320 centov vode na dan.
Iz tega je pa jasno kot beli dan, kako neizrečeno veliko vodezamore en gojzd od sto in sto oralov poserkati — in lahko se da zapopasti iz tega, da dežniea z gojzdov, ki so z drevjem zasajeni, ne more hipoma pridreti, gorskih voda naplaviti in povodinj napraviti, ampak da se to le zgoditi zamore, ako dolgo dežuje. Zapopade se pa nasproti lahko, da je pri golih gojzdih že zadosti, ako le 3 dni dežuje, tako strašne povodnji napraviti, kakor smo jih iansko leto po 3 dneh (i. 2. 3. novembra) doživeli.
Se hočemo taki nesreči prihodnje ubraniti, je treba za gojzde skerbeti.
(Dalje sledi.)
—   6   —
List št. 5.
Premišljevanje , kaho se prihodnjič povodnjim ubraniti.
(Dalje.)
Pridno gojzdno gospodarstvo in drevoreja pa ni le samo potrebna za to, da drevje v gojzdih popiva mokroto s podnebja, temuč ima veliko moč tudi zoper blisk in strelo, ktera nam pohištva požiga, in zoper točo, ktera kmetu dostikrat hipoma ves njegov up celiga leta, vse njegove premoženje pokonča.
Blisk in strela, grom in toča pa izvirajo iz ene moči, ki se elektrika ali kalamična moč imenuje, ktera se večidel pod nebam takratnareja, ko se voda v sopiih spreminja.
Ako bi nekteri kraji še toliko umetnih strelovodov imeli, vsi ti ne bojo dosto pomagali, ako ne skerbimo za to, da nas narava (natora) sama ne brani nebeškiga ognja in toče.
V naravi je vse v nar lepšim redu; povsod vladuje neskončna modrost, ktera je vsacimukam-nju in vsacimu bitju, naj bo še tako majhna stva-rica, določila njegov cilj in konec.
Prašamo pa: zakaj je Stvarnik gojzdno ho-jovje iglasto vstvaril? zakaj je perjiče narezano, kosmato, ternasto itd. naredil? in dobili bomo odgovor: da se ravnomera med kala-mično močjo zraka in zemlje ohrani.
Te iglice, te nareze, to ternje, ki jih vidimo na perji dreves, so osine (špice) tistih strelovodov, ki so edini v stanu s podnebja tisto grozovito moč nevidama na-se potegovati, ki se scer v nebeški oginj in strelo ali točo v podnebji združi in potem na zemlji strašno škodo dela.
Ako hočemo tedaj to škodo odverniti,
je treba, da hojovje v gojzdih na vsomoč množimo, ne pa, da jelko in smreko in drugo drevje pokončujemo.
Dragi prijatel! če nič druži ga ne veš od drevesa, kakor da je za to, da ti les daje — re-veš si grozno kratke pameti! Ti si po tem takim modrim namen a m Stvarnika nebes in zemlje le na poti, ker pokončuješ v nevednosti alirazujzda-nosti to, kar je on tako modro vstvaril! Drevje ima zraven tega, da nam les daje in da si svoje pleme ohrani, tudi še te namene, namreč: da človeku in živalim zrak za sopenje čisti, — da vodo, ki iz morja in rek podnebje puhti, enakomerno razdeljuje jo popivaje, — in da strelo in točo kroti.
Kdor ta namen drevja zapopade — in zapo-pasti ga ni teško iz tega, kar smo dosihmal zapo-padljivo razložili — bo spoznal v drevju roko mo-driga Stvarnika nebes in zemlje, bo spoznal v njem potrebno stvar, brez ktere človeški rod celo obstati ne more — in ga bo po tem spoznanji tudi cenil po njegovi veliki vrednosti, ga varoval in množil, kolikor bo nar bolj mogel.
(Dalje sledi«)
—   18   —
List št. 6.
Premišljevanje, kako se prihodnjič povodnjim ubraniti.
(Dalje.)
Ko smo v poprejšnim razložili živo potrebo gojzdov, ki so nar močneji braniba zoper povod-nje, moramo v kratkim še omeniti, kako bi seza-moglo potrebno pogojzdenje in pravo gojzdno gospodarstvo vpeljati, kteriga sedaj večidel pri nas pogrešamo v veliko škodo občinstvu.
Tuje treba pomoči od več strani, od zgorej in od spodej.
Pervič: je potreba novih gojzdnih postav, ki so primerjene razmeram sedanjiga časa, in ktere se že tako željno pričakujejo.
Drugič je potreba poravnave gojzdnih služnih pravic ali servitutov.
Brez teh dvojnih reči ne bo nikdar umniga gojzdniga gospodarstva, in tudi izučeni in skušeni gojzdnarji, če bi se jih še toliko v varstvo gojzdov postavilo, bojo le takrat kaj premogli, kadar bo lastnina vsaciga posestnika gotova, kadar bojo sužne pravice na dobro vižo odpravljene in poravnane, in gojzdna nova postava v življenje stopila.
Tam, ker je deržava sama, kakor na Pruskim, Parskim, Francoskim in Ruskim, v posestvu velicih gojzdov, tam je lahko gojzde varovati, da se jim prevelika sila ne godi s posekanjem lesa — težji je pa to ondi, kjer so gojzdi lastnina posamskih gospodarjev, kterim se ne more v njih pravice tako segati in zapovedovati, kakor pri občinskih der-žavnih lastninah.
Ker se sme pričakovati, da se odkupljenje lesnih servitutov ne bo v denarji zgodilo, ampak v primernih deležkih gojz da, ki se bojo soseskam izročili, bo prav, ako bo nad sose-skinimi gojzdi kakor tudi nad gojzdi duhovnih družb vlada cula in jih branila silniga pokon-
čanja. Francoska vlada skerbi tako za ohranitev gojzdov, da nar poprej opominja in svari nemarni g a posestnika, — če ne uboga, obseje vlada njegov gojzd z drevnim semenarn in ga vzame začasno v svojo posest, v kterim času se mora nemarni posestnik svojim pravicam odpovedati; še le po preteku izgovorjeniga časa stopi spet v svoje pravice.
Naj bi se to tudi pri nas zgodilo, ker je gotovo , da je v naših goratih deželah veliko veliko gojzdniga prostora, kteriga se posamskiposestniki niso sami v stanu lotiti in kteriga le deržavavgojzd predelati zamore. Se je to zgodilo, naj se postavijo te gojzdne nov/nedoločeni čas pod oskerbništvo deržave in se ž njimi tako ravna, kakor postave za z ab ran j ene gojzde (Bannwalder) velevajo.
(Konec sledi.)
—   22   —