351
novel iz zbirke »Die Leute von Seldwvla«, dve iz »Curiških novel«, in dve iz »Sinn-gedichl-a«. Novelam je pridejana zbirka Kellerjeve lirike in epike v verzih. Slovenskim knjižnicam bo zbirka dobrodošla, ker vsebuje najlepše, kar je napisal Keller, čigar dela so v tej izdaji priporočati vsaki učiteljski in srednješolski knjižnici, kar ne-izbrani Gottfried Keller sicer ne bi zaslužil.
Alois Stockmann S.L: Die deuische Romantik. Ihre Wesensziige und ihre ersten Vertreler. Freibufg im Breisgau, 1921. Her-der et Co. Pisatelj bistveno nikjer ne odkriva novih vidikov v ta študij, ki je našel v Nemcih doslej čudovito marljivih in vestnih raziskovaieljev. Strnil pa je v prečudno tesno in vendar skrajno poljudno in lahko umljivo obliko vse dosedaj dognano o prvi romantični šoli, pri čemer je še našel priliko vedno zopet beležiti niti, ki so se evo-lucionalno snule iz votka in osnutka prve teoretične faze v romantiki v druge periode vse do najnovejših časov. Spričo Havma, ki je težko kompendiozen ali Wal-zlovih študijev, ki predpostavljajo precejšnjo verziranost v frazeologiji nemške filozofije, je Stockmann pravi in prvi literarni Bolsche. Knjiga je časovno zelo važna, ker bi znala spričo novih romantičnih stremljenj biti uvod v umevanje sedanjega neoromanticizma. Vzrastla je ob študiji Novalisa in obsega oris bistvenih potez romantike, analizo Novalisa, Tiecka, A. W. Schlegla in Frid. Schlegla in krasno sestavljen pregled slovstvenega gradiva. Pisatelju, ki v predgovoru beleži, da se bavi s predšludijami nadaljnjih romantičnih dob (2. rom. šole), želimo materialno najboljšega uspeha. Da bo žel pohvalo in priznanje literarno veščega občinstva, ne dvomimo. Njegov »poizkus« je močno delo, ki ga mora bili nemški slovstvenoestetski študij brezpogojno vesel.     Dr  j  pregeij
Josip Ribičič: Šest mladinskih iger. Izdala Založba Prosveta. Trsi, 1922. Natisnila Tiskarna »Edinost«. Ribičič se je že zelo častno uveljavil kot pisatelj. Vseh petero iger njegovih v zbirki pomeni dobro odrsko blago. V resni igri je boljši. Najboljša,  naravnost  vzorna  je  »Mladje«.   Pa
tudi »Čudodelna srajca« in »Pri sv. Petru« sta vrli. Najslabša je »Vraže«, kjer moram občutiti konec drugega dejanja in začetek tretjega za dramatsko nemogoč spričo tega, da operira Ribičič tu z istočasnostjo dogodka v začasnosti odrske predstave. Tudi jezikovno ni ta burka brez hibe. Vovkova »Trije snubci« je dramatizacija po Milčinskem. Zelo priporočljiva za vse naše odre. Po tem prvem zvezku Pro-svetine Mladinske knjižice želim še več podobnih, tako dobrih kot prvi, ki je dal ne le našim odrom, temveč tudi šolskim čitankam dramatičnih vzorcev, ki jih do-zdaj nismo imeli. Naslovni list okusne knjige je narisal Bucik.            [)r   j   Pregelj.
E. Bauernfeld — R. Dobovišek: Dnevnik. Veseloigra v dveh dejanjih. Celje, 1921 Če že ni prav, da se prireja za slovenski ljudski oder dramatično blago najnižje in najslabše vrste, je tem manj opravičen tisk takega enodnevništva, kakor je nemški »Dnevnik«, ki je v slovenski predelavi še neužitnejši, ker prireditelj ne pozna niti elementov zdrave režije in ne ume niti slovensko pisati, kakor je dokazal že v »Rodoljubu iz Amerike«. Škoda papirja, časa in morda hvalevrednega rodoljubnega hotenja avtorjevega,' ki ga tako delo pač ne bo privedlo v nebesa slovenskih  — kulturnih delavcev.         Dr   j   p
Igo K a š : Dalmatinske povesti. V Ljubljani, 1920. Izdala Zveza kulturnih društev. Založila Tiskovna zadruga.
»Prosveii in zabavi« je zbranih v mali obliki sedem Kaševih »dalmatinskih« novel. Te neambiciozne stvari so bile v devetdesetih letih nekam čudna in deloma po češkem okusu aktualna epska snov, ki sta jo ob Kašu pisala še Perušek pa Podlim-barski. Ali je Kaš v kaki odvisnosti od hrvatskih in srbskih pisateljev »dalmatin-stva«, ne vem. Vidim pa v njem njim sorodnega romantičarja in epigona, ki še prav nič ne ve o verisličnem in folklornem orisu zemlje in človeške duše. Romantizem njegovega morja je ponovil sicer še pred nedavnim Ks. Meško (Drama na morju). Najboljša v zbirki je »Stipo«.
Dr   (. P