Poštnina plačana v gotovini. Štev. 7. V Ljubljani, dne 21. julija 1934. XIV. leto. Telefon it. 30-10 VOJNI INVALID GLASILO DDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din. — Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo. — Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Uredništvo in npravništvo v Ljubljani, Št Peterska vojašnica. Telefon štev. 30-40. „Volni invalid“ ostane Prejšnji mesec smo izdali naš list le na dveh straneh z opozorilom, da bodo dobili naši čitatelji še v istem mesecu list »Prelom«, s katerim se bo »Vojni invalid« združil. Gotovo ste se čudili, ker »Preloma« ni bilo, »Vojni invalid« pa prihaja šele sedaj. Vsled spremembe pravil Združenja borcev »Boja«, tudi vprašanje združitve »Vojnega invabda« z glasilom »Prelom« ne more biti več aktualno, zato bo izhajal list »Vojni invalid« še naprej, kakor doslej. Da pa ne bodo čitatelji na škodi za pretekli mesec, je ta številka »Vojnega invalida« povečana. Vse naše čitatelje prosimo, da ostanejo zvesti naročniki »Vojnega invalida«, zlasti pa oni nečlani, katere smo zadnjič prosili, da naj naroče in plačajo »Prelom«, ker ga ne bi dobili za naročnino, ki se plačuje poleg članarine. Priporočamo pa vsemu našemu članstvu, ako le more, da se naroči tudi na »Prelom«, ki je glasilo borcev, toraj tudi naše glasilo. — Za »Vojnega invalida« pa naj skrbi vsak član ali članica, da točno poravna naročnino poleg članarine, ker ostane obvezen in svoječas-ni sklep našega občnega zbora glede obveznosti velja naprej. Kakor se je mislilo za prejemanje »Preloma« revidirati plačevanje naročnine pri vseh Krajevnih organizacijah, in list takoj ustaviti vsem, ki ga niso plačali, velja to sedaj tudi za »Vojnega invalida«. Kdor ne plača »Vojnega invalida«, ni zaveden član in bo organizacija to primerno vpoštevala, kadar se bodo dotični zatekali k njej po različno pomoč. Vsak naj bo zvest naročnik »Vojnega invalida« in tudi »Preloma«. Kakšno ie invalidsko vprašanje Invalidsko vprašanje je vedno neljuba zadeva. Kdor je poklican, da ga rešuje, se ga najraje otresa. Prav je rekel neki funkcijonar v naši organizaciji, da invalidsko vprašanje ne bo nikdar rešeno, ker se ga nikdar ne da popolno rešiti. Toda ako zasledujemo to vprašanje po drugih državah, vidimo, da se ga vendar da boljše rešiti. To so pokazale celo slabše stoječe države, ki nimajo to-likoi gospodarske moči in naravnega blagostanja. Pri mas je bilo invalidsko vprašanje še najpovoljnejše takoj po vojni. Takrat so1 dajali še stari invalidski zakoni, izpopolnjeni z nekimi dodatki in na-redbami vojnim žrtvam veliko več kot danes. Na to pa se je invalidskim organizacijam, ki se vedno borijo za zboljšanje, obljubovalo, da se bo invalidsko vprašanje za stalno rešilo1. To se je tudi zgodilo, saj imamo že trikrat nov invalidski zakon, toda vsak je slabši. Tako smo prišli* do strahovite redukcije. — Kar poglejmo, kaj nam je Prinesel invalidski zakon iz 1. 1929? Vsak se mora čuditi, da imamo že Pet let ta zakon, pa še sedaj niso vsi invalidi, vdove in sirote niti po njem prevedene. Še veliko jih ni dobilo re-šenj, da bi bili vsaj priznani in vživali skromno zaščito. V naši banovini je glede tega malo boljše, toda ponekod drugod pa je še skoro polovica za rešiti. — Pa tudi naši člani iz obmejnih slezov, ki spadajo pod zagrebško divizijsko invalidsko sodišče, po večini še n'rUajo rešenj. Na nekem občnem zbo-^ «o pred kratkim pravili, da po neka-lerih občinah samo po eden ali dva predihata invalidnino, vsi drugi pa nič. Pripravlja se zopet nov invalidsk z.akon, pa še stari za mnoge mi uveljav dh, her še nimajo rešenj. Kako pa je invalidski zakon pogo . mnoge, ki že imajo rešen ja? Aki Pojasnimo nekatere slučaje izmed sto j*1 vidimo, kalko slabo je sedaj invalid sko vprašanje. j Invalid, ki je skoro popolnoma de a hczmožen, živi pri materi, pa zati e dobiva podpore, ker mati plačuj had i2o Din letnega davka. Drugi pa živi popolnoma samostoj • 0’. le oženjen, ima otroke, zasluži mali h je siromašen.^ Ker pa je bil pred voj r ? se doma pri očetu, se vpošteva, d; v rat’ K? Je bil ranjen, ni bil siroma en, ker danes njegov brat od dotičneg bivšega očetovega posestva plačuje več kot 120 Din letnega davka. Zato seveda ne dobiva podpore. Sedaj pa pomislimo v prvem slučaju: Kaj ima invalidova mati opraviti s svojim premoženjem pri invalidovih pravicah? Po kakem zakonu pa je ona dolžna vzdržavati invalida? V drugem slučaju pa še bolj: Kaj ima invalid od tega, ako je bil pred vojno doma oskrbovan? In kaj ima opraviti danes bratovo posestvo, ali pa celo tujčevo* imetje z invalidovim gmotnim stanjem? Takih slučajev je mnogo, zato je skoro vse ob invalidsko podporo. Pa poglejmo zopet druge slučaje: Invalid je zgubil vse pravice, celo do zdravljenja in ortopediranja, ako je bil po vojni kaznovan iz koristoljubja, ali pa na robijo. Pomisliti je treba, v kakem položaju se danes mahaja tak človek, ki je težko pohabljen, pa ne dobi niti svoje proteze. Drug državljan prestane samo enkratno kazen, invalid pa mora dvakratno in druga je mnogo hujša, ker je dosmrtna. In položaja se mu ne popravi, če prinese še take dokaze. Mnogi prinesejo n. pr. rešitve sodišč, da so jim kazni sploh zbrisane, in da ne smejo trpeti nobenih posledic več. Vse to* pa ne drži; oni ostanejo po- ■ polnoma reducirani z utemeljitvijo, da izbrisana kazen ne izbriše dejstva, da je bil kido kaznovan. Ako vojna vdova rodi nezakonskega otrokai, zgubi vso zaščito, ker se vdaja nemoralnemu življenju. — Mislimo, da roditi otroka ni nemoralno, kljub tej nesreči pa se vendar ne more tako žensko označiti skoro za vlačugo. Vzemimo še en slučaj: Zakon je enostavno zbrisal vse invalide izpod 30% nesposobnosti. Prijavilo pa se je več takih, ki se jim je poškodba toliko poslabšala, da so jih komisije spoznale še za veliko več kot 30% invalide. Vendar pa se jih ne prizna, čeprav so faktični invalidi, ker takrat, ko jih je invalidski zakon brisal, niso bili več invalidi. Sploh nima po sedanjem invalidskem zakonu vsak pravice biti pregledan, ako se mu poškodba slabša, temveč samo oni, ki so najmanj 60% invalidi. Vzemimo n. pr. 50% invalida, ki se mu vsled poznejših komplikacij amputira noga. On nima nobene pravice dobiti zato več procentov in večjo podporo. Zelo nelogično* se mora zdeti vsakemu tudi sledeče vprašanje: Po invalidskem zakonu se mora takoj ustaviti prejemanje podpore, ako se gmotne ali zdravstvene razmere invalidove spremene na bolje. Ako pa se njegove razmere spremene na slabše tako, da postane iz nesiromašnega siromašen, pa nima nobene možnosti, da bi zahteval podporo, ako* je že prekoračen rok za pritožbo* ali obnovo. Sploh ima invalid možnost obnove samo enkrat, pa če pozneje dobi še take dokaze, ki bi mu priznavali pravice. Iz te kratke obrazložitve položaja se ne more nihče čuditi, ako invalidi tako obupno prosijo za spremembo invalidskega zakona. Kako more ostati invalid, ki je fizično invalid, pravno brez vsakih pravic? Ne moremo si predstavljati take rešitve invalidskega vprašanja, ako imamo nezaščitene vojne žrtve. Nek način splošne zaščite vojnih žrtev se mora najti, drugače ne more biti prave rešitve. Za potrebnejše mora biti zaščita večja, za manj potrebnejše pa vsaj osnovna. Tega principa se morajo držati oni, ki rešujejo invalidsko vprašanje. Dokler se ne bo rešilo socijalno in pravično takih temeljnih vprašanj, ne more biti govora o rešitvi vprašanja vojnih žrtev, pa če deluje še toliko komisij. Plenarna seia širšega Središnjega odbora Po svojem trajanju in delokrogu je bila to ena najdaljšh sej, kar smo jih imeli. Vršila se je kar 3 dni in sicer 26., 27. in 29. junija t. 1. v Beogradu. Njen potek je bil v znamenju današnjega čar sa, ker se skoro nikdar še ni tako natanko pretresalo naše bedno invalidsko vprašanje. Bile so* zelo stvarne diskusije, smotreni predlogi in koristni sklepi. Samo debata o invalidskem zakonu je trajala polnih 18 ur. Navzoči so bili delegati vseh Oblastnih odborov. Naš Oblastni odbor sta zastopala tov. Štefe in Tomc. Nemogoče je podrobno pisati o vseh govorih, pač pa hočemo v naslednjem opisati to plenarno sejo v splošnem. Dne 26. junija t. 1. ob 9. uri je predsednik otvoril plenarno sejo in je bila z navdušenjem najprej sprejeta sledeča brzojavka Nj. Vel. kralju. »Nj. Vel. kralju Aleksandru I. Delegati Udruženja vojnih invalidov iz cele države, zbrani na svojem tretjem rednem plenumu, toplo pozdravljajo v globoki vdanosti iz; vsega srca Vrhovnega komandanta in svoje-gai Visokega zaščitnika, in kličejo: Živelo Nj. Vel. kralj Aleksander I., živel Kraljevski dom!« Pričel se je dnevni red. Tajnik tov. Tosič in blagajnik tov. Radivojevič sta prečkala svolji poročili od zadnje plenarne seje do sedaj, nakar je sledila debata o poročilih. Oglašali so se po vrsti govorniki, toda vsi so pričeli takoj opisovati položaj članstva v svojih krajih, ne da bi imeli kaj kritizirati poročilo o delovanju Središnjega odbora*. Poročilo Središnjega odbora je bilo z odobravanjem sprejeto. Najbolj pereča točka dnevnega reda, ki je za tem sledila, je bilo vprašanje zboljšanja invalidskega zakona. Delegati so se kar vrstili in se oglašali po večkrat k besedi ter opisovali ves današnji mizerni položaj. Invalidski zakon iz leta 1929 je povzročil strašne posledice. Delegati so opisovali, koliko vojnih žrtev je ta invalidski zakon reduciral in na kakšen način dotičnim odvzel vse pravice. Kaj imajo danes od zaščite oni, ki so ostali kljub temu priznani. Kafko se invalidski zakon v praksi izvaja, ker ga vsak po svoje tolmači, in rešuje. Koliko je še nerešenega, kako komplicirani so pogoji in proces za reševanje. Koliko je še neizplačanih invalidskih podpor. Za koliko so se povišali davki med tem, ko je davčni cenzus ostal vedno isti. Kakšne neprilike imajo invalidi za dosego voznih olajšiav. Kako brezpredmetne so odredbe glede zaposlovanja vojnih žrtev. Kako nepopolno je današnje orto-pediranje. Govorniki so navajali slučaje, ki so vse to kritčno stanje potrjevali v raznih oblikah. Člana našega udruženja v komisiji za izdelavo načrta sprememb invalidskega zakona, tov. Nedič in Mrvaljevič sta podala obširno poročilo o smernicah in načinu, kako se misli invalidsko vprašanje popraviti. Poročilo je napravilo na vse delegate zelo neugoden vtis, tako da so sklenili skrajne mere v obrambo pravic vojnih žrtev. Poseben vtis je napravilo tudi dejstvo, da so v državni komisiji za izdelavo načrta zopet že četrtič isti ljudje, ki so napravili invalidski zakon iz leta 1P29. Delegati so sprejeli važne odločbe v protiobramibo* in jih lastnoročno podpisali. Središnji odbor je pooblaščen, da jih v slučaju neizbežnosti izvede, ne-glede ma daljne posledice, ker je nemogoče še nadalje nositi odgovornost za stanje, v kakršnem se nahajajo danes vojne žrtve. Plenum je šele drugi dan zasedanja popoldne prešel na naslednjo točko: »Sprememba pravil«. Posebna komsija, ki jo je postavil zadnji kongres', je izdelala načrt novih pravil za naše udruženje. Toda že iz preddebat je bilo posneti, da bo precej različnih mnenj, zato bi se moral plenum zavleči v nedo-glednost, poleg že tako obširnega vprašanje za invalidski zakon, ki smo ga pravkar opisali. Zato bodb* Oblastni odbori s svojimi organizacijami načrt pravil doma preštudirali, stavili svoje pripombe, o definitivnem načrtu pa bo sklepala šele prihodnja plenarna seja in potem) kongres. Ker bo prihodnje leto proti jeseni dograjen invalidski dom, se bo vršil kongres o priliki njegove blagoslovitve in otvoritve, obenem pa bb imela istočasno v Beogradu svoj kongres tudi medzavezniška organizacija borcev »Fi-dac«, katere sedež je v Parizu. Sledila je točka »Vprašanja in predlogi«. Odbor za prošnje in pritožbe, v katerem je bil tudi tov. Štefe, je predložil več tozadevnih aktov. Posamezni referenti, ki so imeli nalog zadeve preštudirati, so poidali referate. Predlaganih je bilo več članov v izključitev radii' malverzacij in nedostojnih nastopov. Plenum je moral predlogom ugoditi. Poleg mnogih drugih zadev raznih organizacij, katerim je bilo treba dati rešen je, je bila na dnevnem redu obširna zadeva beogradskega Oblastnega odbora, pri katerem je šlo sploh za to, ako naj še obstoja ali se združi s Središnjim! odborom. — Sklenjen je bil izredni občni zbor. Na Vidov dan plenarna seja ni zasedala, ker so bile na programu svečanosti. Omeniti moramo, da so za svečanost posvetitve temeljnega kamna invalidskemu domu obljubili svojo prisotnost predsednik »Fidaca« Romun g. Cadera, ki je tudi prispel in delegacija bolgarskih invalidov, ki pa je poslala Središnjemu odboru brzojavko, da je njen prihod radi zaprek odloženi. Oh pol 7. zjutraj so vsi delegati s Središnjim odbrom, z zastavo našega udruženja, vojaško godbo in mnogimi ofioijelnimi zastopniki Beograda, na be-ogradskem kolodvoru sprejeli došlega g. Cadera. Ob 11. uri pa se je vršila posvetitev temeljnega kamna invalidskemu domu, o čemur poročamo na drugem mestu. Zvečer je bil v Obrtniškem domu banket, k se je kljub temu, da Bolgari niso došli, izvršil v znamenju jugoislo-vensko-bolgarsikega prjateljskiega zbliža-nja. Na banketu, na katerem je bilo tudi nekaj ofcijelnih zastopnikov, so govorili tov. Nedič, zastopnik ministra soc. pol. in nar. zdravja, g. načelnik Hofmanovič, zastopnik mestne občine, ruskih invalidov in naš tov. Štefe. Dne 29. junija pa se je plenarna seja zopet nadaljevala. Na vrsti so bile raznoterosti in različna vprašanja in predlogi iz organizacij. Za našo organizacijo je zanimivo, da je prišlo na dnevni red vprašanje Združenje borcev »Boja«. Z druge, nebojevniške strani se očita, da vodimo nekako škodljivo politiko in da se to ne sklada s programom in načeli našega udruženja. Tov. Štefe je prepustil zadevo popolnoma objektivni presoji delegatov, ki so soglasno odobravali bojevniški pokret, kateri se pripravlja tudi v Beogradu kakor tudi nova organizacija za celo državo. Zato je plenarna seja tudi napravila sledeči sklep, ki so ga prinesli časopisi in je bil sporočen banovinskemu zboru bojevnikov v Ljubljani. Sklep se glasi: »Delegati Udruženja vojnih invalidov so po premotranju situacije, napravljene z delom Združenja borcev v Dravski banovini, v katerem je po pristanku Središnjega odbora in po pooblastitvi desetega rednega kongresa vojnih invalidov, angažirano' Udruženje vojnih invalidov z Dravske banovine, smatra za dolžnost izjaviti: Združenje borcev, katero je v Beogradu v stvarjenju, a v Dravski banovini že gotovo, nima ničesar strankarsko političnega v sebi, pač pa ima za podlago pa-trijotskiO, socijalno in humanitarno akcijo in delavnost. Ravno tako se »Združenje interesira za vprašanja občega značaja, ki se tičejo države, katero so stvorili pravi borci.« Delegati za to odločno odbijajo vsako izkoriščevanje poedincev in organizacij v strankarske svrhe, pa naj to pride od kakršnekoli strani. Za pravi »Savez ratnika Jugoslavije«, se hočejo vojni invalidi zavzeti do svojih skrajnih mej, neglede na žrtve v tem oziru. Na ta način delujoči smatrajo jugosiovenski onesposobljeni borci, da edino služijo pravim interesom domovine in kralja, kakor tudi svojega zapostavljenega članstva. S tem je bila končana tri dni trajajoča seja. Posvetitev temeljnega kamna za Invalidski dom v Beogradu Na Vidov dan 28. junija t. 1. točno ob 11. uri se je zbrala velika množica odličnih zastopnikov in občinstva na Stavbišču Invalidskega doma v Beogradu k posvetitvi temeljnega kamna. Invalidski dom bo zavzel obširni prostor tik pred beograjskim kolodvorom in se njegovi prvi temeljni zidovi že dvigajo iz tal. Dolga vrsta delegatov vseh Oblastnih odborov s celokupnim Središnjim odborom in tov. predsednikom Boži-darom Nedičem na čelu, je čakala razporejena pred vhodom na stavbišče na goste. Ko je prispel odposlanec Nj. Vel. kralja, polkovnik g. Dušan Stojanovič, je intonirala godba slepcev iz Zemunskega doma državno himno. Slavnost se je pričela. Prisostvovali so še sledeči odlični gostje: Predsednik »Fidaca« g. Cadera, ki je za to prišel iz Varšave, kjer se nahajal kot romunski poslanik, dalje odposlanec predsednika vlade g. Vidoje Miškovič, bivši minister socijalne politike in narod, zdravja g. Ljubomir Hofmanovič, romunski vojaški ataše podpolkovnik g. Kreculecki, predsednik beograjske sekcije »Fidaca« g. Ljubomir Stefanovič in ženske sekcije »Fidaca« Danica Agatovič in različni drugi predstavniki društev in organizacij. Najprej je patrijarhov odposlanec svečenik g. Protič, odpravil obrede posvetitve in imel tudi kratek nagovor, s katerim je poveličeval zasluge hrabrih borcev. Zastopnik Nj. Vel. kralja je položil temeljni kamen, v katerega se je vzidala listina, ki je lastnoročno1 podpisana od Nj. Vel. kralja. Glasi se sledeče: U ime Oca i Sina i Svjatoga Duha Amin, ljeta posle Hristovog rodjenja hiljadu devet stotina i trideset četvrtog za vladavine Njegovog Veličanstva Kralja Jugoslavije Aleksandra Karadjordjeviča, Njenog Veličanstva Kraljice Marije, Njegovog Visočanstva Prestolonaslednika Petra, Njihovih Visočanstva Kraljeviča Tomislava i Andreja. Za vreme predsednikovanja Nikole Uzunoviča, Njegove Svetosti Patrijarha Var-nave, i za vreme ministrovanja Ministra vojske i mornarice Milana Ž. Milovanoviča, otpočeto gradjenje za vreme ministrovanja Ivana Pucelja, a produženo za za vreme ministrovanja dr. Frana Novaka, Ministra socijalne politike i narodnog zdravlja. U Državnom odboru za podizanje »Invalidskog doma« bilil su: Predsednik Antonije I. Vildovič, državni savetnik, Delovodja Dragoljub S. Rankovič. Članovi: Danilo Tričkovič, član Glavne kontrole; Ljubomir Hofmanovič, načelnik Ministarstva socijalne politike i narodnog zdravlja; Dragutin Maslač, arh. i inspektor Ministarstva gradjevina; Dragutin Gorup, inspektor Ministarstva socijalne politike i narodnog zdravlja; Božidar Nedič, predsednik Središnog odbora Udruženja ratnih invalida i Dragutin L Jovič, član uprave Udruženja ratnih invalida i šef saobraćaja Uprave grada Beograda. Prvo osvečivanje kamenja-temeljca izvršeno je na Kalimegđanu 7. oktobra 1928. godine, jer se mislilo podizanje i izdržavanje »Doma«, da se izvrši u državnoj režiji. Kako je odlučeno, da se buduče izdržavanje »Doma« izvodi u režiji Udruženja ratnih invalida, to je zamenjeno' posvečeno zemljište na Kalimegđanu sa zemljištem u centru grada i izvršeno osvečivanje 28. juna 1934. godine na Vidov dan u Beogradu. * Predsednik Središnjega odbora tov. Božidar Nedič je govoril približno sledeče: Gospod odposlanec Njegovog Veličanstva Kralja! V tem svetem in svečanem trenutku, ko objemlje srca vseh jugoslovenskih onesposobljenih borcev neizmerna radost, ker bodo dobili svoj sigurni krov so srečni, ker morejo v Vaši Osebi toplo pozdraviti odposlanca Visokega zaščitnika vojnih invalidov, Njegovo Veličanstvo kralja, ki si toliko očetovsko skrbjo spremlja napredek svojih hrabrih bivših vojakov in borcev. Vojni invalidi vedo, da morajo biti v prvi vrsti hvaležni Njegovemu Veličanstvu, da so prišli do svojega, tako težko pričakovanega doma in da je bilo delo za njegovo zgradbo tako pospešeno. Oni so istočasno ponosni, ker jim je odobreno, da njihovo poslednje skupno zatočišče, v katerem hočejo dobiti toliko zaželjenega miru, nosi naziv našega slavnega Vrhovnega komandanta iz vojne in našega majvečjega dobrotnika in očeta. V imenu jugoslovenskih vojnih žrtev, Vas prosim, gospod kraljevski odposlanec, da bodite pred Prestolom našega ljubljenega Kralja verni tolmač teh misli in naše brezmejne vdanosti ter globoke zahvale za vse dobrote, s katerimi nas Njegovo Veličanstvo obsipa ob vseh prilikah. Naj živi Njegovo Veličanstvo Kralj! Naj živi slavna narodna dinastija Karad jordjevičev! Tov. Nedič se je tudi zahvalil g. Ivanu Puclju, ki je mnogo storil kot bivši minister socijalne politike in narodnega zdravja za vojne žrtve. Pozdravil je predsednika občine, g. Petroviča, in se mu toplo zahvalil, ker %je občina beograjska mnogo pripomogla k uresničenju doma s tem, da je podarila zemljišče, vredno pet milijonov dinarjev. Odposlanec ministrstva socijalne politike, g. načelnik Ljubomir Hofmanovič je pozdravil navzoče v imenu ministra g. dr. Frama Novaka, ki je moral istočasno prisostvovati svečanemu spominu padlih borcev za svobodo in ujedinjenje v cerkvi. Izvajal je: Posvečen je temelj Invalidskemu domu, ki naj bo veličastno delo naše arhitekture, uresničenje davne zamisli za sedanje velike potrebe, da dobe tudi vojne žrtve, naši vojni invalidi svojo* skupno hišo, v kateri bodo našli pomoč mnogi tovariši in bodo ustvarjene lepe namere ! v korist bližnjih. Odposlanec predsednika vlade, g. Vidoje Mišovič je omenjal v svojem govoru velike zasluge za vstvaritev Jugoslavije. Povdaril je, da je današnja ; posvetitev temelja Invalidskega doma ravno ob dvajsetletnici vladanja Nj. Vel. kralja. S tem je bila svečanost zaključena J in se je mnogobrojno občinstvo, ki je j bilo navzoče, razšlo. Tak le naš položaj (Dopis invalida z dežele.) Že dolgo se govori in piše o zboljšanju našega žalostnega položaja, ne stori se pa nič. Ne morem vam vsega popisati kako se mi godi, vendar pa hočem nekaj povedati. Posedujem le mak> posestva kot bajtar (kočar). Poleg hišice imam majhno njivico in nekaj čez oral mladega goz-dal. Imami 8 člansko družino in ne pridelam za preživljanje nas vseh niti za četrt letal Ako hočem vzeti polje v najem od kmetov, moram predrago plačati. Za rejo ene krave moram krmo kupovati. Nisem torej noben kmet, ker nimam živine in ne dohodkov. Kupovati moram obleko in čevlje za_ naju z ženo in 6 otrok, od katerih je najstarejši star 13 let. Navedel sem, kakšno imam premoženje, sedaj pa hočem navesti še, da imam v Mestni hranilnici v Mariboru dolga z zapadlimi obrestmi 16920 Din, v domači hranilnici pa 5555 Din, torej skupno 22475.— Dim dolga. Kljub temu pa dobivam le 150 Din mesečne invalidnine. Dolžan pa sem manjše zneske tudi drugim. Upniki mi hočejo prodati posestvo, špekulanti pa čakajo prilike, da bi dobili prav po nizki ceni moje posestvo v roke. Zdravniška komisija mi ne verjame, kako težko sem poškodovan. Poprej sem imel 70% , pri novem pregledu pa so mi dali le 60%. Ocenijo samo to, da imam amputirano nogo, drugih težkih poškodb pa sploh nočejo oceniti, pa vendar sem bil težko ranjen in 12 krat operiran. Ne priznajo bolezni v hrbtenici, siringomielijo, kar se da z lahkoto ugotoviti. Poškodbe so* nastale od min in gra- | nat, ker sem bil dne 10. oktobra 1916 popolnoma zasut od kamenja. Ali smo to zaslužili mi borci, da sie tako' z nami postopa? Ker so moji otroci pri teh razmerah slabo oblečeni in tudi slabega zdravja, jih drugi šolski učenci zaničujejo in pretepajo, ko smo vendar pošteni in miroljubni. Mi vojni invalidi zahtevamo, da se nas ščiti, da se ne bodo1 iz nas norčevali I še otroci in napadali naše otroke zato*, i ker smo bedni. Skrajni čas je že, dai se enkrat inva-lidstko vprašanje pravično reši. Odločba o zaposlovanju invalidov Prejeli simo obvestilo kr. Banske uprave za dravsko banovino v Ljubljani z dne 26. junija 1934, VI. št. 10765/1, da je vsem sreskim načelstvom dravske banovine pojasnila s posebno okrožnico to-le: Najprej citira odstavek § 26 invalidskega zakona, ki določa, da imajo invalide VI. do IX. skupine zaposlovati tudi privatna' podjetja po kvoti, ki ne sme biti večja od 5% skupnega števila delavcev. Podjetja torej niso dolžna sprejemati invalidov, katerih invalidnost presega 60% nesposobnosti. Nekatera sreska načelstva so to določbo tolmačila tako, da se invalidi z več kot 60% delanezmožnoisti ne vštejejo v skupno število zaposlenih invali- dov (ako* so invalidi od 60% naprej tudi zaposleni). Kr. Banska uprava je pojasnila, da ima omejitev na VI. do IX. skupino samo namen, zaščititi podjetnike v toliko, da obvaruje njihovo konkurenčnost, ki bi bila lahko ogrožena, če bi morali sprejemati moči, katerih dela-nezmožnost je prekomerno zmanjšana. Če pa podjetje zaposli invalida s 60 ali več procenti, je storilo več kak^f veleva zakon in se morajo ti invahd1 ravno tako vštevati v skupno kvoto (števila) zaposlenih invalidov. Drugačno postopanje bi lahko povzročilo težke socijalne posledice (ker bi nobeden težjega invalida' ne hotel sprejeti). Franjo Rupnik: Naš položaj nekoč in danes Marsikateri vojni invalid se mora s težavo boriti za svoj eksistenčni minimum in za življenjski obstanek, ki je tem bolj ogrožen, čim bolj se slabšajo gospodarske razmere. Nekdanji borci, ki soi med vojno, nekateri pa tudi že v novi domovini korakali pod prapori v bojni metež, zapustivši dom, žene, deco in so morali žrtvovali celo svojo lastno kri za blagor domovine, so danes kot vojne žrtve v najslabšem položaju, brez zaščite in pomoči. Danes, skoraj po 20 letih izbruha svetovne voljne so invalidi, bivši borci, vrženi med najbednejše siromake. Kaj pa so bili ti ljudje nekdaj in kaj so storili? Spominjam se še dobro na prvo mobilizacijo', ko sem kot 19 letni mladenič gledal, kako so se zbirali krepki možje in mišičasti fantje zagorelih obrazov v Ljubljani. Neustrašeni so storili svojo dolžnost, a skrb za svojo bodočnost in za bodočnost žen ini otrok jih je trla, čeprav se je obljubovalo: Če vas ne bo več, če boste pohabljeni ali bolni, bomo skrbeli za vas, vaše žene in otroke. In s kakimi občutki v srcih so morali iti naši možje in fantje na bratomorno' vojno'. Čutil sem, kakoi je že takrat tlela ideja velike Jugoslavije, zato sem vprašal vojaka pri neki četi, ki se je pripravljala na odhod: »Ali greste na Srbe ah na Ruse? Odgovora nisem prejel, pač pa sva se spogledala in se po očeh razumela ... Več nisem smel in upal. Avstrijska soldateska je budno pazila na vse in ni poznala šale. Ravno avstrijske Slovane, posebno pa Jugoslovane so naganjali v največji vojni metež. Trpeli so telesno in duše-I ševno, pretrpeli veliko Golgote in mnogi so omahnili za vedno. Prišel je prevrat in Jugoslavija je vstala. Nova domovina — konec vojne — mir! Po razsulu soške fronte smo korakali proti Ljubljani: Kakšna radost. Nismo mogli verjeti, da je bila to resnica. čeprav smo bili pohabljeni, bolni in izčrpani, smo se radovali naše osvoboditve in prave domovine. Koliko pa jih je ostalo za večno v tuji zemlji. Oni niso dočakali vstajenja. Danes ne čuje-jo tožbe vojnih invalidov, za to pravimo »Blagor jim!« Tudi nova domovina je bila še v nevarnosti. Mnogi niso smeli vreči pušk v koruzo. Šli so branit naše meje dokler zares ni vstala velika Jugoslavija, v katero smo toliko let upali. Nehali so krvavi boji, a na naše razočaranje so pričeli za vojne žrtve novi boji za obstanek, ki pa se še niso končali. Vstal je nov rod, ki ne ve ni-* česar več, koliko je bilo žrtev za nje- govo svobodo. One obljube med vojno so bile pozabljene. Izhoda, ni bilo drugega kot iskati pomoč v samopomoči. Zato so se vojne žrtve organizirale, da v skupni slogi izvojujejo svoje pravice. Organizacija se bori za invalidski zakon, dodatke, popravke in proti krivičnemu izvajanju. Vse nove izdaje popravkov niso zboljšale težkega stanja invalidov, poleg tega pa se tudi obstoječe odredbe niso izvrševale tako kot bi se morale, na pr.: prednost nameščenja v službe itd. Pregledi, iskanje prič, nepriznanja notranjih bolezni, so zelo skrčili invalidske vrste. Vmes pa je in vedno še kosi smrt, ki je preko zakonov reducirala po svoje. Kar niso vzeli pregledi, razne Specijalne komisije in smrt, je pobrala takozvana splošna redukcija, ki je z eno potezo brez vsake preiskave ali ugotovitve reducirala vse vojne invalide do 30% invalidnosti. Pritožbe pa ni. V zadnjem času se zopet čuje, da dobimo popravljen invalidski zakon, ki bo naše vrste bolj zadovoljil, popravil razne krivice in vrnil reducirancem stare pravice. Bomo videli. Tolažba in upanje nas navdajata in že zadnji čas je, da se to uresniči. Obvestilo o glavnem žrebanju „Sweepstaka“ Dne 17. in 25. junija 1934 je bilo glavno žrebanje pod kontrolo državnih organov, v prisotnosti odrejene komisije 5 članov Udruženja vojnih invalidov, Dunavskega kola jahačev, Udruženja ruskih invalidov in predstavnikov lastnikov srečk, na dirkališču Dunavskega kola jahačev. Pri žrebanju je bilo tudi veliko občinstva. Prvo žrebanje je bilo takoj po končani dirki v nedeljo dne 17. junija t. 1. Izvlečenih je bilo 43 imen konj, vpisanih za jugoslov. Derbi. Glavno premijo 105.000 Din je dobila za prvaka Derbija »Mila« srečka štev. 157.657. Drugo premijo 30.000 je dobila za konja »Bajaco« srečka št. 73.733. Tretjo premijo 15.000 Din je dobila za konja »Jaromir« srečka št. 100.076. Ostalih 40 dvojnih dobitkov vsak po 1000 Din so dobile sledeče srečke: 1.838 4.187 8.004 13.757 22.215 31.060 32.169 38.959 39.611 39.937 40.134 66.735 67.138 68.017 69.885 77.455 79.078 80.702 81.795 91.886 94.865 104.884 118.907 119.946 120.489 126.935 127.797 130.945 133.307 138.896 141.086 145.136 147.070 155.219 159.156 165.099 175.453 182.243 188.152 191.867 Drugo žrebanje k bilo v ponedeljek 25. junija t. 1. v nazočnosti iste komisije. Po 500 Din vsaka je dobilo 200 srečk: 953 1.310 1.738 2.055 5.026 6.612 7.222 8.067 8.239 9.398 12.423 12.501 14.598 14.905 14.916 18.334 19.260 19.719 19.815 21.470 22.112 22.512 23.879 24.743 27.173 27.536 30.360 30-983 32.119 33.107 34.236 34.808 34.917 36.419 36.726 38.224 38.742 39.200 40.081 40.352 40.526 41.221 43.115 44.061 44.347 45.342 47.150 47.365 47.728 48.805 48.933 48.989 50.606 51.525 52.899 53.592 54.740 60.271 61.287 62.427 64.472 65.734 66.450 68.333 68.401 68.438 69.394 69.954 71.599 71.611 72.283 72.659 73.552 73.997 74.227 77.712 78.470 80.092 82.876 83.064 83.295 85.797 86.907 87.077 87.932 88.249 89.654 90.065 91.828 92.434 92.473 92.726 93.086 93.550 94.554 95.240 95.984 98.220 98.784 99.431 99.667 99.994 100.636 101.075 101.365 102.450 103.759 106.031 108.059 108.938 112.213 113.607 116.478 116.576 118.359 119.218 122.661 123.414 126.076 126.695 128.011 128.482 130.238 131.106 132.098 132.919 133.588 134.879 136.377 137.649 137.732 137.794 139.481 139.635 140.801 141.671 141.863 144.688 144.834 145.884 146.961 148.258 150.153 150.765 152.462 152.973 153.072 153.124 154.070 154.534 155.073 155.535 159.076 160.040 162.777 163.181 163.262 163.505 164.294 166.276 166.743 167.851 167.901 171.872 175.203 176.063 177.320 178.471 178.657 179.309 179.518 180.763 181.796 181.858 181.967 183.133 183.438 183.780 184.930 185.589 185.596 185.690 187.088 187.351 188.098 189.394 189.732 190.468 190.721 191.238 191.994 192.121 192.724 193.757 193.841 194.107 195.488 196.468 196.766 198.322 Izplačevanje dobitkov se vrši od 1. julija 1934 naprej v pisarni »Sweepstaka«, Beograd, Kralja Ferdinanda br. 2, vsak dan od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Izven Beograda se pošiljajo dobitki po pošti, in sicer po prejemu izžrebanih srečk, ki jih je poslati v priporočenih pismih s točnim naslovom lastnika. Rok za dviganje dobitkov je 3 mesece od 1. julija t. 1. naprej. Nedvignjeni dobitki zapadejo v korist invalidov. Invalidi borci , Naše stališče napram Združenju 0rcev Jugoslavije »Boju« smo popol-j^Oftia jasno pokazali z resolucijo, ki je sprejeta na plenarni seji Središnjega ^bora v Beogradu, dne 29. junija t. 1. Resolucija, ki jo je sam član Središ-)ega odbora tov. Mrvaljevič prečital •a banovinskem zboru delegatov »Bo-^ v Ljubljani dne 1. julija t. L, je bila Pijeta z navdušenjem ter zahvalo in seslom, ki so nam ga borci izrazili: Zvestoba za zvestobo.« ^ ^ zadnji številki »Vojnega invalida« »pPRzdana združitev našega glasila s , relomom« se ni izvršila, ker je moral s anPvinski zbor Združenja, borcev radi vojega bodočega delovanja spremeniti Povila »Boja« Spremembe so v glavnem sledeče: e Okrog gibanja se razširi na vso dr-avo, poslej se bo »Boj«, ki ostane nad- strankarski, udejstvoval tudi na političnem polju v smislu čl. 12 društvenega zakona, ukine se kolektivno članstvo, krajevne organizacije se bodoi imenovale skupine bojevnikov itd. Radi spremembe Združenja borcev v politično društvo ni in Iker se itak ukine kolektivno članstvo, preneha biti s potrditvijo pravil »Boja«, Oblastni odbor in s tem tudi Krajevni odbori našega udruženja kolektivni članil Združenja borcev, ker pravila našega udruženja ne dovoljujejo sodelovanja s političnim društvom. S prenehanjem kolektivnega članstva pa odpade tudi združitev »Vojnega invalida« s »Prelomom«. Vsak naš član — vojni invalid pa bo gotovo samostojno in prostovoljno pristopil k Združenju borcev in tako postal direktni član »Boja«. Skoro po celi naši banovini so že ustanovljene krajevne organizacije »Boja«, ki sprejemajo člane. Vsak pa se bo po gmotnih razmerah tudi naročil na »Prelom«, ako ni že naročen. Ostanemo borci za pravico, poštenost in veliko močno Jugoslavijo, katero smo vstvarili z napori in krvjo in od katere pričakujemo tudi naše rešitve. Pripomnimo še, da se v Beogradu pripravlja ustanovitev Saveza borcev za celo Kraljevino in je sporazumi že skoro popolnoma gotov tako, da nam je v najkrajšem času pričakovati ustanovitve. Mislimo, da bo potem zopet prišlo v poštev vprašanje 'kolektivnosti v novem Savezu borcev kraljevine Jugoslavije. POZOR PROTEZARJI! Državna protezna delavnica v Ljubljani sporoča, da bo od 19. julija 1.1. naprej delala zopet vsak dan, ne pa samo tri dni v tednu. Na to se opozarjajo tisti, ki hodijo k popravilom, umeritvam ali po proteze. Važni podatki Odkupnine. Že zadnjič smo pojasnili kako je z odkupninami invalidnin. Iz budžetskih prihrankov je bilo določenih 11 naših članov, ki bodo dobili ali pa so mogoče že dobili izplačane odkupnine. Sedaj pa smo izvedeli, da so že tudi izredne letošnje postavke določene za našo banovino v znesku 100.000 Din razdeljene odkupnine in sicer zopet približno tolikim prosilcem. Do sedaj so prišli na vrsto še vedno samo tisti, katerim so bile odkupnine že leta 1932 odobrene. Poznejša prošnja še ni nobena prišla na vrsto. Za letos je menda kredit izčrpan, ako ne bo kaj izrednega. Protezna delavnica. Protezni delavnici v Ljubljani je, kakor smo informirani, odobreno 300 tisoč Din izredne dotacije iz Narodnega invalidskega fonda. Upamo, da bo sedaj toliko pomagano, da bo mogla redno vse delavne dni poslovati in nabaviti nekaj materijala. Glede nameravane izselitve Protezne delavnice iz Šent-peterske vojašnice smo zvedeli, da ostane še nadalje v isttih prostorih ter da doslej ni bilo govora o kaki opustitvi. Akti pri zagrebškem invalidskem sodišču. Delegati Oblastnega odbora so napravili o priliki zadnjega plenuma v Beogradu tudi intervencijo pri Ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja po naročilu naših! članov iz srezov Črnomelj, Metlika, Dol. Lendava in Murska Sobota ter deloma tudi Ljutomer, da naj zagrebško invalidsko sodišče reši njihove zadeve, ker se splošno pritožujejo, da jih toliko še nima novih rešenj po invalidskem zakonu iz leta 1929. Prejeli smo obvestilo, da bo Ministrstvo socijalne politike in narodnega zdravja takoj naročilo rešiti dotične nerešene spise naših obmejnih invalidov pri Invalidskem sudu savske divizijske oblasti v Zagrebu. Prijave za zaostale invalidnine. Pozivi za zaostale invalidnine s pobotnicami so sedaj vsi razposlani dotičnim, ki imajo dobiti zaostanke in imajo že rešenja. Poslanih je bilo par tisoč pozivov, nazaj pa je prišlo komaj šele polovico prošenj s pobotnicami. Pobotnice so precej netočne. Najprej moramo pojasniti, da je v samih tiskovinah pobotnic pomanjkljivo to, da naj se navede samo rešenje divizijskega invalidskega sodišča. Pravilno se mora navesti na pobotnicah in prošnjah oba rešenja, to je prvoinštančnega (divizijskega sodišča) in tudi višega invalidskega suda iz Beograda. Tudi je treba na prošnjah in pobotnicah spodaj pod podpisom navesti to- čen naslov, t. j. bivališče in zadnjo pošto. Pri takih, ki se ne znajo podpisati, pa je treba postopati takole: Dotični napravi mesto podpisa lastnoročno križ. Pri takih, ki se ne znajo podpisati, pa je treba postopati takole: Dotični napravi mesto podpisa lastnoročno križ. Poleg križa eden zapiše njegovo ime in pristavi: podpisal N. N. Poleg tega pa se podpišeta še dve priči. N. pr.: f Ivan Černe podpisal. Franc Klemenčič. Josip Kovač, priča. Jernej Zorc, priča. Opozarjamo, da je treba nemudoma vrniti prošnje s pobotnicami, sicer dotični zaostanki ne bodo prijavljeni, ker morajo biti prijave začetkom avgusta že v Beogradu. Prijave za dodatke. V najkrajšem času bo Dravska finančna direkcija začela razpošiljati tudi tiskovine za prijave dodatkov k invalidnini. Vsak bo moral izpolniti dotično tiskovino in jo potrditi pri davčni upravi in pri občini, kakor je predpisano. Na ta način bo mnogim mogoče prijaviti dotične družinske člane, za katere še ne prejemajo dodatkov. Po pravilniku o dodatkih k invalidnini je določeno, da se morajo take prijave poslati vsakega pol leta. Ker pa je za druge upokojence določeno, da se bodo pošiljale samo enkrat na leto, bo to najbrže veljalo tudi za invalide. Zdravljenje Invalidski dom v Dolenjskih Toplicah je bil otvorjen dne 10. tega meseca. Prva skupina invalidov se že nahaja tam za 14 dni. Za njo bodo poklicane še druge skupine. Koliko časa se bo mogoče kasneje zdraviti, se še ne ve, ker se bo moral določiti čas po številu prijavljenih invalidov ter po razpoložljivih denarnih sredstvih. Kdor misli na zdravljenje, ne sme s prošnjo prav nič odlašati. — Nekaj invalidov-oficirjev pa je dobilo podpore od ministrstva socijalne politike in narodnega zdravja v svrho zdravljenja v kopališčih, ker oficirji ne spadajo pod oskrbo Invalidskega doma v Dolenjskih! Toplicah. Posameznim invar-lidom se daje tudi možnost, da se lahko zdravijo na Golniku, ker je nekaj sredstev na razpolago. Komur je to potrebno, naj vloži prošnjo na Kr. bansko upravo za dravsko banovino v Ljubljani. Naže tožbe (Dopis tovariša z dežele.) Čas tone v brezkrajnost, leta minevajo, invalidske vrste se redčijo —vse se spreminja. Temu slično so se spremenili tudi invaldiski zakoni, žal da vedno le na slabšo stran. Umestne in pomisleka vred'ne so torej besede predsednika našega »Oblastnega odbora« tov. g. Šte-feta, ki jih je izrekel v svojem govoru, na manifestacijskem zboru v »Unionu«. »Nobeden doslejših invalidskih zakonov se ni spremenil vojnim žrtvam v oblažje, nego preosnoval se je pretež-nji večini le škodo«. In res, tega se ne da tajiti ali moderno zavijati. Živi dokazi tega so prebrojni invalidi, vdove in sirote, ki so z novo invalidsko naredbo izgubili svoje že priznane pokojnine, svoje pravice in vsako zaščito sploh. In te se nam morajo vrniti, to zahtevati imamo popolno pravico, poprej pa tudi ne odnehamo. Vztrajnost in borba se nam je priporočala na vojni, vztrajni in bojeviti hočemo ostati tudi v tem pravcu dokler ni zmage. Mi hočemo odškodnino za naše poškodbe in bolezni, ki nas še danes ovirajo do sposob- nosi dela in kruha, mi hočemo odškodnino zal naša najlepša leta, ko nam je cvetela prilika zgraditi si človeku dostojno bodočnost, a nam je vse to porušila vojna. Ako so razna podjetja dolžna za v njih službi poškodovane skrbeti in jim dati pokojnine, dolžna je tem bolj še domovina nuditi pomoč vojnim žrtvam, ki smo nje sinovi in branitelji brez razlike ali so ranjenci ali pa invalidi-bolniki. V tej upravičeni zahtevi pa ni z nami zgolj »invalidsko udruženje« nego tega prepričanja so bili z nami tudi premnogi okrajni sodniki, ki so nam 1929. leta prejemke podaljšali. Vendar tem značajnim možem vsa čast. Kdaj se preneha torej doslej-šnje trpinčenje vojnih žrtev, kdaj? Naši mlajši, bodoči borci za domovino imajo slab vzgled na invalidih. Vidijo oni jasno trpko početje z vojnimi žrtvami, vidijo njih poškodbe, vidijo nih propast ko se radi vojne postali ta-korekoč izobraženci iž človeške družbe. »Po pravi ureditvi invalidskega vprašanja se zamore pričakovati junaštva, kakor smo ga gojili mi. Beraška palica pa nikomur ni božajoča, temveč težka je in trda, ki izvablja prečesto le solze in zavest grde nehvaležnosti«. Res, da je splošna kriza, kdo bolj občuti nje trdoto na svojeh plečih, kakor ravno mi, zlasti neopravičeno reducirani invalidi, toda z dobro voljo in s človeškim srcem bi se dalo navzlic temu nekaj ukreniti v olajšavo naših bremen. Če bi se zgolj brigalo le zaposliti nas v primernih službah, bilo bi že mnogo storjenega. In plačati seveda tudi primerno, ne pa da bi tudi tukaj igrala, kakor povsod odločilno ulogo zopet beseda »invalid-berač«, ki se ga odpravi po prosjaško. In to1 vprašanje bi se tako lahko rešilo kakor bi se tudi kriza lahko dokaj omilila, ako ne že popolnoma odpravila, če bi se stopilo trdo na rep modernemu znanju (kapitalizmu), kateri je užival dosihmal le največ nege in zaščite. Naš up, tovariši, je torej samo v našem »udruženju«; delajmo zato v njega razvoj in moč, ono pa nas bo' zagovarjalo in ščitilo, dokler oilja ne dosežemo. Zahvala invalidov Pod tem naslovom prinaša »Jutro« od 17. jul. t. 1. sledečo notico: »Vojni invalidi iz dravske banovine se iskreno zahvaljujemo Krajevnemu odboru JNS za Šentpeterski okraj v Ljubljani, posebno še neutrudljivemu predsedniku gospodu Josipu Turku, ki je s svojim velikim vplivom pripomogel, da je ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje odobrilo povečani kredit za protezno delavnico v Ljubljani in s tem dalo možnost večje zaposlitve delavstva, vojnim invalidom pa redno dobavo prepotrebnih umetnih uddV. Globoko hvaležni invalicli-pohab-Ijenci iz dravske banovine.« Ta zahvala se lahko med našimi invalidi smatra kot omalovaževanje Udruženja vojnih invalidov Kraljevine Jugoslavije, za to smo primorani zadevo nekoliko pojasniti. Najprej moramo izjaviti, da je zakoniti pravni zastopnik invalidov iz dravske banovine edino Oblastni odbor udruženja vojnih invalidov v Ljubljani in nima nihče drugi v njihovem skupnem imenu kaj izjavljati, pač pa lahko posamezniki v svojem imenu izjavljajo kar hočejo. Nič nimamo proti temu, ako ima Krajevni odbor JNS za šentpeterski okraj v Ljubljani kaj zaslug za pomoč Protez-ni delavnici v Ljubljani, posebno pa g. Josip Turk, ki ga poznamo kot marljivega in spoštovanega funkcijonarja, v raznih ozirih in smo mu za izvršeno intervencijo, o kateri nam doslej ni bilo znano, hvaležni. Pojasniti pa hočemo celo akcijo, da se ne bo z gorenjo zahvalo omalovaževalo drugih. Protezna delavnica v Ljubljani že nekaj let vsled premalih sredstev omejuje delo in je bilo treba že večkrat potom Udruženja invalidov in tudi z drugih strani intervenirati, da se je kaj izposlovalo. Prejšnja leta jo je deloma pod- pirala tudi kr. banska uprava za dravsko banovino, letos pa je menda ta podpora izostala. V tekočem letu imajo pro-tezne delavnice v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Tuzli še bolj zmanjšane kredite. Treba je bilo ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja na lastno inicijativo podvzeti akcijo za pomoč k tem skupnim primanjkljajem za vse pro-tezne delavnice. Širši Središnji odbor Udruženja vojnih invalidov v Beogradu pa je že na svoji plenarni seji dne 18. tnovembra 1933 sklenil skupne intervencije za pro-tezne delavnice, ki so jih delegati takoj izvršili. Predsednik Središnjega odbora je z deputacijo, pri kateri je bil tudi predsednik Oblastnega odbora iz Ljubljane, interveniral v ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja. Dobili so pojasnilo, da je že predlagano upravi narodnega invalidskega fonda, izplačati pomoč vsem proteznim delavnicam. Uprava pa ni takoj sklepala o tem, zato je Središnji odbor potem še večkrat interveniral. Koncem aprila t. 1. se je predsednik našega Oblastnega odbora iz Ljubljane sam glede tega zopet zglasil v ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja in je dobil pojasnilo, da je vsaki protezni delavnici, t. j. v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani in Tuzli, odobrena iz narodnega invalidskega fonda pomoč po 300.000 Din (ne pa povečani kredit). O tem je obvestil »Vojni invalid« invalide dravske banovine v svoji 5. številki od L junija t. 1. Zadeva glede proteznih delavnic se je torej rešila skupno, ne pa samo za ljubljansko protezno delavnico. Dolžni smo pa v prvi vrsti zahvalo gg. ministroma Puclju in dr. Novaku, g. načelniku Hofmanoviču in tudi širšemu Središnjemu odboru Udruženja vojnih invalidov. Kaj ie s spremembami? Toliko smo zvedeli, da je odbor za preučevanje predloženega načrta sprememb že dovršil svoje delo. V glavnem gre za tri vprašanja: L davčni cenzus, 2. zadružni (družinski davek), 3. bolni invalidi od 80% naprej. K prvemu in drugemu vprašanju se da veliko misliti, ker davčni cenzus in zadružništvo v največji meri reducirata vojne žrtve, toda vprašanje je, ako se bo to v toliki meri spremenilo, da bi upravičenci v zadostni meri vživali podporo? Središnji odbor izjavlja, da bo k tozadevnim resolucijam stavil zopet svoj ultimatum. Mi smo že v nekem drugem članku današnje številke razložili nekaj konkretnih primerov, kako nestvarno prizadeva cenzus, zlasti pa zadružni davek, pravice vojnih žrtev. V kakšni obliki se namerava to spremeniti, nam ni znano, ne moremo pa imeti dobrega izgleda. To pa že radi tega, ker zaščita le onih bolnih invalidov od 80% naprej tudi ne more biti zadostna. V vseh državah imajo bolniki iste pravice kot ranjeni, in to je bilo poprej tudi pri nas, zakaj bi ne moglo biti še sedaj? Jako potrebno je, ako je odbor za proučitev načrta napravil poleg gorenjega, tudi kake predloge glede: a) redukcij na podlagi kazni, b) zaščite pri službah in koncesijah, c) omogočen ja pritožb in obnov, č) neomejenih komisijskih pregledov. To niso nič manj važne točke sprememb, ako se misli invalidsko vprašanje najnujnejše popraviti? O vsem tem ne slišimo nič, naše resolucije pa so glede tega važne. Mi si brez teh nujnih točk ne moremo predstavljati prave rešitve invalidskega vprašanja. Faktične spremembe invalidskega zakona, ki se bodo sprejele, torej niso’ še definitivno ugotovljene. Treba bo naj- prej pristanka, zato je še čas, da se reši, kar je neobhodno potrebno in kar se sploh rešiti da. Skoro gotovo bodo morale biti pred- lagane spremembe, predložene narodni skupščini. Ker pa zasedanja pred jesenjo ne bo več, se nam poprej ni ničesar nadejati. Protestni shodi vojnih žrtev (Po Ratnem invalidu.) Zaključki III. redne plenarne seje so se začeli izvajati po celi državi. Prošlo nedeljo je bilo veliko shodov, ki so bili celo dobro obiskani in na katerih so naši tovariši odločno zahtevali prenehanje grdega postopanja in popravilo svojega bednega ekonomskega stanja. Vsi ti zbori začnejo po poročilih naših tovarišev z ovacijami našemu Visokemu zaščitniku Njegovemu Veličanstvu Kralju in naši dični vojski. Pošiljajo se protestne brzojavke in se odločno stavljaj o naše zahteve, formulirane v tri točke: davčni cenzus 300 Din, zadružni davek in težki bolni vojni invalidi. Na zborih so navzoči, kar je danes prvikrat po vojski, skupno z invalidi tudi zdravi borci in dobrovoljci. Milo nam je, ko konstatiramo to bojevniško solidarnost, ker je to znak, da tako ne more več iti, da je treba spremeniti družabni red, postavljen na škodo borcev, pri čemur so oni ponižani in prizadeti. Tako delo nas veseli, ker skupna akcija nastopov lahko prinese samo dobrp nam borcem in celi državi, ki je tako dolgo trpela radi naše slabe aktivnosti. Kot razlika od onih zborov, na katerih se je samo poskušalo izkoriščanje našega članstva v strankarsko-politične svrhe, se ti zbori, katere prirejajo naše organizacije, bavijo izključno z našimi in- ternimi vprašanji socialno-patriotskega karakterja. Zato jih nič ne ovira, ker so dobro obiskani, da se protesti čujejo v zelo ostri obliki na vseh straneh. V diskusijah in protestih se največ udejstvujejo bivši borci z dežele, katere stvarne najtežje zadeva današnje neznosno stanje pod režimom invalidskega zakona iz leta 1929. Nadejamo se, da bo to sistematično1 organizirano zborovanje dovedlo do velikega splošnega javnega zbora za celo državo v Beogradu. Prosimo tovariše, da vzdrže pri za-! četem poslu, ker delajo za popolnoma pravično stvar, in ne povzročajo nikomur zla. Ravnotako se obračamo na vse bivše borce v celi državi, da s svoje strani pomagajo pri delu naših onesposobljenih tovarišev, ker je njihova borba v obče dobro vseh borcev, ki toliko let gotovo nimajo nobenih pravic, čeprav so jih zaslužili s svojo pošteno udeležbo v vojski. • Naj se nam dostavljajo obširna poročila iz vseh — tudi najmanjših zborovanj, da jih objavimo v našem listu. Naši tovariši iz Beograda bodo, ako jim bo mogoče, prišli osebno, da bodo navzoči pri skupnem delu, ker ne moremo več iti v prihodnjo zimo pod dosedanjimi okolnostmi, pri katerih smo prišli do beraške palice. Taksirame računov Med našimi invalidi je tudi dosti obrtnikov, trgovcev ali gostilničarjev, zato je dobro, da so podučeni o tem. Pred kratkim je stopilo v veljavo obvezno taksiranje računov, not, poročil in podrobno', ki jih izdajajo trgovci, obrtniki, gostilničarji in druga podjetja. Določilo samo je precej nejasno in daje povod kaj različnemu tolmačenju. Izdajanje taksiranih računov, not, poročil in podobno je obvezno za vsakogar, pa bodisi v detajlni ali en groš trgovini, v gostilnah, kavarnah, obr-tih itd. lin sicer do zneska Din 20.— ni potrebno izdajati taksiranih računov, od 20.— do 100.— Din je taksa Din 0.50 in od 100.— Din dalje pa Din 1.—. Na davčni upravi se bodo dobili monopolni obrazci, oziroma formularji z že tiskano taksno znamko. Oni pa, ki izdajajo račune, note ali podobno v več izvodih, alil v posebni obliki, kakor je pač urejeno njihovo notranje poslovanje, lahko še nadalje obdrže in nabavljajo pri katerikoli privatni tiskarni formularje, kakor dosedaj. Podjetje si lahko samo določi velikost, obliko in besedilo in tudi kraj na katerega se nalepi taksna znamka. Takso je nalepiti samo na originalen račun ali slične listine, ne pa tudi na kopije. Kupcu se izroči vedno le originalen račun. Za taksiranje ni potreba vlagati prošenj, ker davčne uprave morajo taksirati, se pravi, žigosati nalepljene taksne znamke še isti dan. Nikakor pa ne smejo podjetja sama uničiti od njih nalepljenih taksnih znamk, ker sicer bi se tak račun smatral kakor da ni bil taksiran. Ona podjetja, ki pišejo svoje račune, note, poročila ib slična pisma s pisalnim strojem, morejo na utemeljeno prošnjo dobiti od davčne uprave dovoljenje, da dajo svoje računske listine taksirati, ne da bi bili povezani v bloke. V izjemnih primerih lahko dobe tudi dovoljenje, da smejo sama takso lepiti in uničiti. Kadar se pošlje dobavni list, popis blaga ali podobno, ki služi v kontrolne namene, ni podvržen taksi, pač pa mora biti na njem označeno, da je taksa po tar. postavki 34 plačana na računu. Če pa računa ni, potem je seveda treba taksirati dobavnico ali popis blaga. Tudi ni potrebno, da bi bili bloki računov po 25 ali 50 kom. vezani, marveč zadošča, da stranka opremi 25 ali 50 tiskovin računa z ovojem, pri čemur smejo biti računu dodane tudi kopije. Vsaka kopiija pa mora biti izrecno označena z besedo »kopija«. Kadar kmetje prodajajo svoje lastne pridelke neposredno kupcu, v tem slučaju niso dolžni izdati računov, not, in sličnih pisem, niti da na te plačajo takso. Te ugodnosti pa ne veljajo v slučaju, kadar se ti pridelki prodajajo potom zadrug, kar tudi ne velja pri prodajah nabavljalnih in potrošnih zadrug svojim članom, ker v tem slučaju veh* predpis tar. št. 34. taksnega zakona» je stopil v veljavo 21. aprila tudi; za vse zadruge kakor za nabavljalne in potrošne zadruge, ki so obvezne izdajati račune, note in slična pisma ter plačati takso. Natečaj za sprejem sojencev v bolničarsko podoficirsko šolo v Nišu Kandidati se sprejemajo L oktobra t. 1. Izpolniti je treba sledeče pogoje, oziroma priložiti prošnjam: L Spričevalo pristojne občinske ali policijske oblasti, da je prosilec državljan Kraljevine Jugoslavije. 2. Krstni list, s katerim dokaže, da je mlajši kot 17 let, a ne starejši kot 21 let, to je, da je rojen v času med L januarjem 1913 in 31. decembrom 1917. 3. Šolsko spričevalo, da je dovršil najmanj osnovno šolo, ako pa je izvršil kak razred srednje ali meščanske šole, tudi zadnje spričevalo dotične šole. 4. Nravstveno spričevalo, da ni pod sodno preiskavo, da ni bil kaznovan, da je dobrega vladanja in ponašanja (kole-kovano). 5. Potrdilo o zaposlitvi in stalnemu bivališču. To potrdilo izda občina in mora biti overovljeno od sreskega načelstva (kolekovano). 6. Izjavo, da roditelji ali skrbniki privolijo vstop v šolo, katero izjavo moD potrditi tudi občina ali policijska oblasl» (kolekovano). 7. Samski list (kolekovan). Biti mora popolnoma zdrav in sposoben za vojaško službo, kar se bo ugotovilo s komisijskim pregledom v šoli na dan sprejema. Opomba: Nravstveno spričevalo» samsko spričevalo in privoljenje staršev morajo biti najnovejšega datuma ali vsaj že iz leta 1934. Plačila takse ni nihče oproščen. Prošnje morajo biti kolekovane za 5 Din. Kandidati iz vojske morajo odgovarjati predpisom čl. 15 za to šolo (Sl. voj. list str. 1095 od leta 1924). Prošnjo vlože osebno ali po pošti Upravniku bolničarske podoficirske šole v Nišu. V prošnji je treba izjaviti, na pristanek vseh obveznosti po uredbi o boln. podof. šoli. Rok prijave je do 15. septembra 1934. Vsi prijavljeni kandidati morajo biti 25. septembra 1934 v Nišu v bolničarski podoficirski šoli, ki se nahaja v Stal- ni vojni bolnici V. arm. oblasti ob 8. zjutraj radi pregleda in sprejema v šolo. Komandanti vojnih okrugov na dotičnih teritorijih imajo izdajati brezplačne karte za potovanje vsakemu kandidatu, ki pokaže potrdilo Uprave boln. podof. šole, da je uvrščen med kandidate. Brezplačno karto za povratek nesprejetim daje upravnik šole. Kurz traja 2 leti. Natečaj za spreiem v vojno obrtno šolo Vojno tehniškesa zavoda v Kragujevcu Po rešenju g. ministra vojske in mornarice AL br. 3760 od 19. 5. 1934 se bo letos sprejelo 50 gojencev v I. razred in 20 gojencev v II. razred. Kandidati morajo predložiti k prošnjam sledeče dokumente: 1. Potrdilo občine, da je državljan Kraljevine Jugoslavije, z označbo koga ima v zadrugi (družini), ako nima več staršev, radi kakšne bolezni so umrli in kateremu vojnemu okrugu pripada. 2. Rojstni list, ki dokazuje, da ni mlajši kot 12, a ne starejši kot 15 let. Vpošteva se celo koledarsko leto, v katerem se kandidat javlja. 3. Šolsko spričevalo za I. razred, da ima z dobrim uspehom dovršeno osnovno šolo, ali kak razred višje osnovne ali srednje šole. 4. Za II. razred, da je z dobrim uspehom dovršil 4 razrede srednje šole. 5. Oni, ki ne pride direktno iz šole, mora dokazati z občinskim potrdilom, kje je provedel čas od izstopa iz šole do sedaj in kakšnega vladanja je bil. Cas od izstopa iz šole ne sme biti daljši od 1 leta. 6. Od oblasti potrjeno izjavo staršev ali roditeljev, da sme vstopiti v to šolo. 7. Izjavo, da pristaja na vse pogoje in posledice, predpisane v uredbi v vojno obrtni šoli in na spremembe in popolnitve, ki bi nastopile. J o izjavo odobravajo roditelji in potrdi občinska oblast. 8. Potrdilo o imovinskem stanju — neposrednemu davku roditeljev. Prošnja mora biti spisana lastnoročno, kolekovana za 5 Din in mora vsebovati izjavo, da pristane na vse pogoje in posledice, predpisane za vojno obrtno šolo Vojno tehniškega zavoda, kakor tudi na bodoče spremembe. Prošnje je poslati Upravniku zanatlij-ske škole Vojno tehničkog zavoda v Kragujevcu najkasneje do 31. julija t. 1. Izbrani kandidati bodo dobili pozive, kdaj naj pridejo radi natančnejšega izbora. Tisti, ki bodo pri zdravniškem pregledu sprejeti, bodo polagali sprejemni izpit iz: srbsko-hrvatskega jezika, računstva in pisanja po programu za 4. razred osnovne šole. Oni, ki ne bodo sprejeti, dobe brezplačno vožnjo za povratek. Brez poziva ni treba priti nobenemu, ker to je znak, da ni izbran. Onim, ki dobe pozive, morajo izdati komandanti njihovih vojnih okrugov brezplačne železniške karte. Poleg šole je internat, ki gojence brezplačno vzdržuje. Učenci, ki vstopijo v šolo, podležejo vsem vojnim zakonom in vojaško-za-vodskim predpisom. Tečaja sta pomočniški in mojstrski. Prvega, ki traja 4 leta, vrši vsak, drugega, ki traja 2 leti pa samo izbrani učenci. Po izvršeni šoli se gojenci razporede po vojno tehniških službah. Sprejeti kandidati se morajo učiti onega obrta, ki ga jim odredi šola. Obrti so: strojno ključavničarski, elektro-monter-ski, kovaški, mizarski, livarski, graverski, inštrumentarski, kolarski, strugar-ski, zidarski, tesaški, kleparski, pleskarski in rezarski. Kdor ima boljšo kvalifikacijo, ima prednost, posebno otroci invalidov, vojne sirote in deca siromašnih delavcev. Vsak naj se preskrbi za 7 dnevno prehrano v Kragujevcu pred sprejemom. Brez poziva ni treba hoditi. Sprejeti učenci morajo imeti po dve obleki in po dva kosa perila, 4 robce, ščetko za zobe, kalodont, milo in krtače. Resolucija iz Javnega sestanka kluba invalidov-oficirjev in borcev z dne 22. aprila 1934 v Beogradu Po končanih govorih vseh govornikov je sprejeta sledeča resolucija: L Zaposlovanje invalidov mora biti izvedeno na podlagi pravilnika o zaposlovanju invalidov od 12. junija 1931 ST br. 27.200, pa se ne vrši tako, kakor bi bilo treba. Od 8000 invalidskih prošenj je 1000 sprejetih, 7000 pa odbitih. Kolikor je znano, ni nihče od državnih ali samoupravnih organov kaznovan po čl. 8. pravilnika, ako ni izvrševal členov 2., 3., 5. in 6. pravilnika, čeprav je predvidena kazen 5000 Din. Vse ugodnosti, ki jih dajejo po čl. 12. pravilnika država in občine, kakor: kinematografe, restavracije, kantine itd., je treba zares dodeljevati vojnim invalidom in njihovim družinam, toda ne pod istimi pogoji, ampak pod najnižjimi (najugodnejšimi) pogoji zato, ker take dajatve niso finančnega izvora niti za državo niti za občine, pač pa je to oblika socijalne pomoči, katero so dolžne dajati svojim občanom in v prvi vrsti Pa vojnim invalidom. Pravico do posredovanja dela mo-rajo imeti po čl. 1. pravilnika tudi ^ni invalidi, ki so imeli pravico do jnvalidnine po invalidskem zakonu iz *eta 1925., ker je to njih pridobljeno Pravo, katero se jim ne sme vzeti niti 8 Povratno močjo zakona, najmanj pa z dejstvom enega pravilnika. II. 2 nobenim aktom administrativne °b]asti se ne sme uničevati dejstvo izvršljivih sodnih rešenj, katera pred-s avljajo presojeno stvar, še manj pa se smejo uničevati izvršljive sodbe državnega sveta, katere imajo v sebi rav- no tako moč presojene stvari v zadevah strank, najmanj pa se smejo uničevati odločbe administrativnih oblasti, ki so že davno postale izvršljive. Na primer: S svojimi mnogobrojni-mi razsodbami je državni svet na dva maha presodil, kar je popolnoma usvojil tudi minister socijalne politike, da se rezervni oficirji-invalidi lahko samo polni a ne polinvalidi po členu 10. sprememb in dopolnitev od 10. aprila 1914. invalidskega zakona od 1878 in da jim kot takim pripadajo po § 98 pravilnika za izvrševanje zakona o gospodarski pomoči draginjske doklade ne glede na procente nesposobnosti pol ali polne invalidnosti. Te doklade so dobivali do 1. aprila 1926. Torej to je bila že davno usvojena stvar. V nekem pojavljenem slučaju, ki z invalidi-oficirji nima zveze, pa je administrativna oblast dala zabranitev na premičnine in zabelezbo na nepremičnine invalidove, smatrajoč, da polinvalidi po invalidskem zakonu iz leta 1878 nimajo pravice na dodatke po členu 18. zakona o draginjskih dokladah iz leta 1922. Na ta način je administrativna oblast z enostranskim svojim aktom uničila pravno dejstvo presojene stvari (izvršljivih rešenj pristojnih invalidskih sodišč, razsodb državnega sveta in izvršljivih aktov same dotične administrativne oblasti), ker je postavila vse izven moči z zahtevo, da dotični povrnejo denar državni blagajni, ker so jo oškodovali. Drugi slučaj. Pred 8—12 leti je bila izplačana doklada L ražfeda vsem onim rezervnim oficirjem-invalidom, ki so to doklado prijavili okrožni, sedaj finančni direkciji v Beogradu. Ona jim je to izplačevala na podlagi zakonitih rešenj. Administrativna oblast je tudi tem preko sodišča poslala prepoved in zabeležim z navedbo, da so stanovalci v notranjosti države, čeprav pod nepri-ličnimi pogoji, ter je zahtevala od njih vračilo denarja. Med tem — baš tako bi se moralo vzeti — pa je vse to zastarelo po §§ 922, 928, 931 in 939 državljanskega zakonika, po § 81 zakona o državnem računovodstvu, po odločbi državnega sveta br. 7900 od 5. marca 1930 in po § 78 kaz. zak. Tretji slučaj. Invalidi oficirji so dobivali svojo invalidnino po čl. 10. sprememb od 10. aprila 1914. ne glede na to, koliko plačajo davka, ter so tudi prejemali draginjske doklade ne glede na njih mesečne dohodke. Administrativna oblast pa je pri tem stavila prepoved in povračilo denarja, smatrajoč, da invalidi oficirji po čl. 109. zakona o glavni kontroli niso ra-čunopolagači, ne rokovnici, ne naredbodavci, ne računski revizorji, temveč Samo invalidi-rezervni oficirji, ki ne spadajo pod nobeno odredbo uradniškega zakona, temveč pod specijalni invalidski zakon, po katerem ne prejemajo ne plače, ne pokojnine, temveč samo invalidsko podporo, to pa ni eno in isto. V vseh takih slučajih je administrativna oblast odbila od sebe izvršljivost vseh sadnih rešenj državnega sveta in samih istih oblasti, vsled česar je napravila ogromno škodo vojnim invalidom in njihovim družinam, da je v teh težkih gospodarskih časih moralo priti do tega, da vsi invalidi zahtevajo, da Se čim prej preneha s takim postopanjem, ki po njihovem mnenju ne odgovarja zakonu. m. Roki Za prijavo invalidov morajo biti dolgi, ako jih ni mogoče popolno- ma opustiti. Še sedaj se zgodi, da mnogi invalidi ne vedo za oni famozni rok 17. maja 1923., ki je bil zadnji za prijave, niti ne vedo za one roke, ki so predpisani v posameznih invalidskih zakonih in ki so bili skrajne izjeme v korist invalidov. Radi tega je treba dati rok za prijave invalidov vsaj tri leta od dne, ko bodo izšle spremembe invalidskega zakona. Kar pa se tiče roka za obnovo postopanja, je treba ta rok popolnoma odpraviti, ker noben živ človek ne ve, kdaj bo nastopilo pri kakem invalidu poslabšanje rane, bolezni ali imovine. IV. Poleg mirnodobskih invalidov je treba popraviti položaj onih, katerih je najmanj, to je invalidov oficirjev, ki jih je do 600, očetov in mater, ne glede na njih imovinsko stanje ali polnoletnost sinov. Invalidom oficirjem je treba vrniti pridobljeno dosmrtno pravico iz čl. 10. sprememb od 10. 4. 1914., s čimer bi se ublažila krivica, napravljena brez vsakega razloga. Pravica zahteva, da se invalidom bolnikom daje pomoč tako, da bi vsi invalidi-bolniki, ki imajo najmanj 50 % nesposobnosti, vživali invalidnino, ker so to pravico imeli že od našega prvega invalidskega zakona iz leta 1878. * Prinašamo za sedaj te štiri točke in se nadejamo, da se jim ugodi, ker so invalidi in njih družine zaslužne s popolno pravico in upravičenostjo. Tajnik: Milan Bugarski, 1. r., invalid-kapetan. Predsednik: Radivoje Novakovič, 1. r., advokat-invalid. Občna zbora Poročilo iz občnega zbora v Črnomlju Že poprej enkrat napovedani občni zbor se ni vršil, ker ni bilo udeležbe, na ponovno sklicanje pa se je v nedeljo. dne 17. junija t. 1. zglasilo precej članov in članic. Ob 11. je v gostilni Spreizer otvotil občni zbor tov. Tomc iz Ljubljane, kot delegat O. O. Navzoč je bil tudi tov. Zore od Oblastnega odbora iz Ljubljane. Občni zbor se je lepo razvil in pokazal precej zanimanja. Tov. Maurin je razložil celo delovanje, ki je vsled brezbrižnosti članstva in odbora samega šlo brez vsakih večjih uspehov naprej. Prireditve se niso mogle obnesti; članarine vsled slabih razmer in pasivnosti krajev niso mogli plačevati, redukcija pa je skoraj popolna. Našteval je posamezne občine, v katerih le po eden ali dva prejemata invalidnino. Zagrebško invalidsko sodišče po večini še ni rešilo predmetov iz črno-meljskega okraja, doseči pa tega ni bilo mogoče kljub parkratnitn osebnim intervencijam predsednika tov. Mau-rina v Zagrebu. Sklenjeno je bilo, da naj Oblastni odbor predlaga g. ministru socijalne politike in narodnega zdravja, da na podlagi pooblastila finančnega zakona osnüje posebni oddelek pri invalidskem sodišču v Zagrebu, ki naj nemudoma reši vse predmete iz Bele krajine in Prekmurja. Odbor je dobil absolutorij. Nato je bilo predlagano, da bi tajništvo krajevne organizacije redno poslovalo v Črnomlju in ne v oddaljenih Poljanah, kjer je do sedaj po večini delal sam tov. Maurin. Tov. Tomc in Zore sta obširno pojasnjevala vse zadeve invalidske borbe, zlasti pä za nov invalidski zakon. Oglasilo se je tudi več članov in članic, ki so dobili pojasnila v njihovih lastnih zadevah. Izvoljen je bil nov odbor in sicer tako, da je prevzel vse tajniške in blagajniške posle tov. Tajner, ki biva stalno v Črnomlju, kjer ima lastno pletilsko podjetje. Isti bo vselej na razpolago članstvu in bo lažje interveniral v vseh nujnih zadevah pred oblastvi, ki imajo svoj sedež v Črnomlju. Precej članov in članic je plačalo članarino in list, pozivamo pa tudi še ostale, ki niso bili navzoči, da to store vsi do zadnjega. Občni zbor v Slovenjgradcu. Kakor lani, se tudi letos ni vršil redni občni zbor Krajevnega odbora v Slovenjgradcu pravočasno, temveč šele 1. julija t. 1. Kot nalašč je prejšnjo noč močno deževalo, zato je bila udeležba mnogo slabša. Navzočih je bik> le kakih 30 oseb, po večini članic. V salonu, pri ge. De-beljakovi, je predsednik Krajevnega odbora tov. Marčič ob 10. uri dopoldne otvoril občni zbor in pozdravil navzoče, posebno pa delegata tov. Benedika, ki je prišel iz Lljubljane. Občni zbor je vodil tov. Benedik. Uvodoma je omenjal, da bi se morala delavnost tamošnje organizacije bolj poživeti in so k temu poklicani vsi invalidi po svojih zmožnostih, samo premalo se zanimajo za organizacijo. Kriva je pač redukcija, 'ki je tamkaj velika, po večini, radi davčnega cenzusa, toda ravno taki invalidi najbolj rabijo organizacijo in morajo sodelovati v niši skupni borbi, ki se v prvi vrsti vrši za spremembe invalidskega zakona. Tov. Puncer je poročal o delovanju odbora* ki ima tudi premalo skupnosti in ne more biti agilen. Razen prošenj in pojasnil, ki jih je dajal v slučaju potrebe tov. Puncer članstvu, ni bilo drugih akcij. Tov. Puncer je predlagal, da bi se tamošnja organizacija sploh ukinila, ker ni izgleda, da bi delovala med tolikimi reduciranci, toda z ozirom na važno borbo, v kateri se udruženje nahaja in bližajoče se spremembe zakona, je mogoče le, da bo v bodoče le boljše. Ta poziv daje občni zbor na vse invalide in vdove tamošnjega okoliša, da pridejo in se redno organizirajo. Odbor, ki je ostal stari, bo potem z večjo vnemo deloval za pravice posameznikov in nas vseh skupaj. Hli ste že poravnali naročnino! Naše gibanje List bomo ustavili s prihodnjo 8. Številko vsem naročnikom Krajevnih organizacij Kamnik, Kranj in Velike Lašče, ako ne bodo takoj poravnali dolžnih naročnin. Opozarjamo omenjene Krajevne odbore, da takoj nakažejo denar, ki so ga gotovo od članov pobrali, da ne bodo člani neupravičeno oškodovani. Ako pa niso še dobili plačane naročnine, pa opozarjamo vse članstvo teh organizacij, da takoj brez kakih opominov plačajo pri svojih Krajevnih odborih naročnino, ker ni časa za dopise in opomine. Vsak mora sam vedeti, kaj mu je storiti. Glede zaostalih invalidnin smo po-zvedeli, da je Dravska finančna direkcija odposlala že precej pozivov s pobotnicami onim, ki imajo dobiti zaostale invalidnine. Do' 15. julija t. 1. bodo dobili vsi dotični, kateri imajo kaj dobiti, pozive. Opozarjamo vse, da naj se drže navodil, ki smo jih dali v zadnjem »Vojnem invalidu« in ne odlagajo vložitev prošenj. Iz invalidsikega sodišča v Ljubljani je odšel sodnik, g. Schauer, ki je skoro 5 let reševal naše invalidske zadeve in je v mnogih slučajih pomagal kolikor je mogel, da so invalidi in vdove dobili ugodna rešenja. Na njegovo mesto' je prišel g. Dougan, ki je tudi zelo ustrežljiv napram našim zadevam, toda čuli smo, da bo tudi najbrže kmalu premeščen. KRAJEVNI ODBOR UVI V LJUBLJANI 1. Ponovno poziva vse člane in članice, ki niso poravnali članarine ter naročnine za »Vojnega invalida« do 30. junija t. L, da to urede najkasneje do 15. avgusta t. L, sicer bo odbor prisiljen, da jih črta kot člane(ice) in naročnike v smislu društvenih pravil in zadevnega sklepa občnega zbora O. O. 2. Obenem vabi tudi vse člane in članice, ki SO' svoječasno vročili tajništvu kakoršnekoli osebne dokumente za ureditev njihovih zadev pri kateremkoli oblastvu, da se čimpreje zglase v društveni pisarni v svrho pojasnila, odnosno prevzema teh važnih listin. 3. Nadalje se vabijo tudi vsi člani in članice, ki so nanovo pristopili k našemu društvu v letu 1932 ter so takrat plačali vse predpisane prispevke, niso pa še prevzeli članskih knjižic, da se zglasijo osebno ali pismeno radi ureditve njihovega članstva in prijave kot naročniki »Vojnega invalida«. 4. Tajništvo posluje samo ob ponedeljkih in sredah od 9. do 12. ure ter ob četrtikih od 9. do 14. ure. Odbor. Krajevni odbor UVI v Celju obvešča svoje člane, da se v času od 15. do 22.julija 1934 v pisarni ne bo uradovalo, ker odide tajnik tovariš Kovač na dopust. Nujne zadeve naj se oddajo predsedniku tov. Orlu v javnem Skladišču, Masarykovo nabrežje. Zagorje. Kakor smo že opozarjali bomo ustavili naš list vsem, ki ne bodo poravnali naročnine. Vsi naši člani imajo za I. polletje 1934. poravnano naročnino razen sledečih, ki so odklanjali članarino, za to se jih bo tudi črtalo ako v enem mesecu ne poravnajo članarine tudi kot člane: tov. Brate Frančiška, Zagorje; Klančar Frančiška, Rečica; Ključevšek Janez, Sv. Jurij pod Kumom; Burkeljc Jožefa, Izlake; Razpotnik Bernard, Krače; Rudman Ana, Kolovrat; Krašovec Rudolf, Litija; Jerman Janez, Sošir; Medved Alojzija, Sava; Martinčič Jože, Sv. Križ; Ocepek Ana, Žvarulje. Upamo-, da bodo končno tudi ti sedaj poravnali, da jih ne bo treba črtati. Ako ne, jih bomo 25. julija t. 1. odjavili. Krajevni odbor UVI v Sevnici poziva vse svoje člane, kateri še niso plačali članarino in naročnine za »Vojnega invalida«, da to store gotovo tekom meseca julija. Kdor do konca julija ne bo storil svoje dolžnosti, to je, če ne bo poravnal članarine in naročnine za tekoče leto, se ga bo brez nadaljnega črtalo in se mu bo ustavil list »Vojni invalid«. Dosedaj nismo tako postopali, ker vemo, da gre težko, toda enkrat mo- ramo biti na jasnem in vedeti kdo je še član in kdo- ne. Od Krajevnega odbora se zahteva poravnava naročnine, toda kako naj jo plača, če je ne more iztirjati. Obenem pozivamo vse one članic, ki morda nimajo članskih knjižic, da se v svrho nabave listih zglase tekom meseca julija pri tajništvu. V kratkem pričakujemo nov invalidski zakon in povemo že danes, da kdor ne bo član tuk. inv. udruženja, mu isto pri eventualnih ponovnih prijavah itd. ne bo moglo prav ničesar pomoči. — V svojo lastno korist se vsakdo zavedaj svojih dolžnosti! Odbor. Beltinci. Več članov in članic ima plačati naročnino za list »Vojni invalid«, še za leto 1933 in 1934. Krajevni odbor poziva vse dotične, da jo do 20. avgusta t. 1. poravnajo, ker se jim drugače list ustavi. Ravno tako je s članarino. Kdor ne plača do tega roka, se ga bo črtalo iz članstva ih se ga tudi k drugim Krajevnim odborom ne bo sprejelo-, ako kdo misli, bom šel pa drugam. Seveda tisti, ki nimajo plačane članarine, tudi ne bodo dobili od udruženja nobene podpore. Mogoče mislijo, da bodo šele iz podpore plačali članarino. Prodam harmoniko troglasno in trivrstno-, zgoraj ima dvoje vrst in več glasov; skoraj novo ter dobro ohranjeno. Imam dvoje, uglašene so c f b. Kupec se naj obrne na Sosterja Franca, voj. invalida v Sv. Petru v Sav. dolini. Poizvedba: Kdo bi vedel in v svrho invalidnine lahko pričal, da je bil poručnik Bogomir Vidrih, Lir 27, Feldpost 48, v Galiciji ranjen odnosno udarjen na glavo pri padcu