2
Starozgodovinski pomenki.
O indoslovanski božici „Kalanda", ,,Koleda-\
Spisal Davorin  Terstenjak.
Kadar v natori luč čez t a m o kraljevati začenja — v zimskih soncostajah, ko sonce stopivši v znamenje divjega kozla se spet čez obračno piko (^VVendepunktj za-mahevati začenja, in kakor je prej na svoji poti od jeseni k zimi doli stopalo, sedaj pa spet proti severju gori stopa: tadaj človek izperva svojim očem verovati noče, češ. da to  bi utegnilo biti kaka obsena , to je, prevera oči.
Zato so si stari dvanajst dni zaznamovali od te dobe, ko je sonce svoj tek spet začenjalo, ali pa po določbi rimskih fastov od 25. decembra do 6. januarja. Ta doba je bila v starih časih sveta doba, znana pod imenom : dvanajsterih svetih noči. Ko so ti dnevi minuli, je nastopila epifanija ali dan Prikazanja, ker sonce je čez obračno piko stopilo, in sončni bog je spet najden bil, kterega so mislili dosihmal zgubljenega.
Dolga žalost je sedaj prešla, obče veselje pa je nastopilo, in kakor so Rimljani 24. decembra „NTatales in-victi Soliš" praznik novorojenega, spet zmagonosnega sonca obhajali z javnimi igrami, tako so nasprot Egipčani 6. januarja, kadar povodinj reke Nila jenja in se natora spet omlajuje, z velikimi veselicami začeli novo leto svoje. 24. decembra pa so obhajali praznik novorojenega sončnega božiča, kterega je Is is pod imenom Harpokrates rodila, pri kterem prazniku so tamošnji duhovniki v eno mer kričali: 5)eurekamen, sughairomen !", to je, ?JVeselite se> našli smo ga!"
3
Tudi v staroperziskem Mithrovem častji vidimo, da se je sončno dete 24. decembra rodilo, in viditi je na staro-perziških slikah (podobah), kako sončni božič v spelji (Grotte) leži, obdan z žarmi in živalimi Ormuzdu posvečenimi, pred njim pa klečijo magi, božiču daruvajoči 1).
Egipčani so tudi v letnih soncostajah častili novorojeno letno sonce pod imenom Horus, in na staroegip-tiških slikah je viditi, kako mu Isis sesca daja 2).
Ravno tako indiški Kršna, rojen od Devagi-je (kar pomeni „svetla devica"), sesa na persih svoje matere, kakor kažejo podobe v indiških pagodah ; okoli njega pa so namalane živali: slon, lev, meresec, konj osedlan, ovca, krava, bik itd., in pred njim pa različno sadje: grozdje, <linje, jabelka itd., tudi lotino in drugo cvetje a).
Kršna je ali edini z indiškim Horom, ali je novorojeno letno sonce. Tudi ostanki iz indiškega bogočastja pričujejo, da so stari Indi tudi rojstvo mladega sonca po zimskih soncostajah častili. Pripovedujejo namreč, da je Kršna se zaročil s Kalendo, hčerjo sonca, s ktero se je soznanil pri reki Jamu na.
Kaj hoče ta basen reči? Visokoučeni jezikoslovec B op p misli, da Kal and a pomeni „tempus dans", in Kalandha „tempus ponens".    Na Štirskem v okolici irajhamski pome-nja ,,calau odločne dnevne čase: jutro , poldne, večer, čas južine, na primer: „ob cali jesti, ob cali  moliti",  to je, o pravi dobi.  Utegnilo bi cala sorodno biti s sanskrit-skim k al a, tempus.    Najberže   je nemško Zahl  sem  postaviti,   ker kal a ima za koreniko kal,   numerare,   ravno tako tudi latinsko Calenda, dalje: calculo, v kteri besedi je   forma  reduplicativa.     Tako   imenovana  nemška „Lautverschiebung"   ne stoji   na   tako   terdnih  nogah, kakor Nemci terdijo,   da bi  nemški Z se vselej  vjemalo s pervotnem T.    To   pričuje   sledeča nabirčica:   slov.   cesra = Zaser,   čeber = litv.   kibbiras,   Zuber,   soha — Zoch, Zinke, Zacke, sansk. Shanka, česati =z zausen, čara = Zeile,   zahlen = sansk.   kal,   numerare,   Geis, Ziege,   Zagel,   Zacke = koza,   coga,   cogel,   sansk, čhaga,   čhagala,   cepetati = zappeln, ham =2 litv. kamanas, gerški kemos, Zaum, latinski camus,   čen =z Zille,  Kiel,   latinski carina,  komora = camera, Zimmer, Kammer, cizra = Ziser, Kicher, lat. cicer, čebul r= čepula, Zvviebel itd. itd.
Ime Kalanda —Koleda za hčer Surja — sonca—je celo prikladno, ker po zimskih soncostajah pride nov čas v življenje narave".
Jamu na je po indiškem basnoslovji reka podzemeljskega sveta, indiški Styks. Podzemeljski svet pa je svet teme. Kršna se je s hčerjo sonca, Kalendo, zaročil kraj reke Jamu na, — toraj toliko pomeni, kakor letno sonce in zimsko sonce je zmiraj eno, samo da zimsko sonce hoče na videz tarna nadvladati. Sončno dete v zimskih soncostajah je toraj pri starih Indih bilo ženskega spola, in celo naravno je to, ker ta spol je slabeji, in lepo zaznamva slabost zimskega sonca.
(Konec sledi)
) Nikdar skoz leto, razun na rojstni dan Mitrasa, se ni smel šah (kralj) pri starih Perzijanih vina opijaniti; tako veselo je bil ta praznik obhajan. Glej Athenaeus Deipnos. X., 11. po Ctesii, conf. c. 45.
2)  Glej Bohlen „Das alte Indien und Aegvpten«. I. 141. 234. 258, II. 167.
3)  Glej podobo v Moore „the Hindoos Pantheon". London 1810. Tab. 59.
6
Starozgodovinski pomenki.
O indoslovanski božici „Kalanda", „Koleda".
Spisal Davorin  Terstenjak. (Konec.)
Tudi Slovani poznajo zimsko sončno dete Kole d a. Na koroških rimskih kamnih še nahajamo lastno ime Kalandina l), kar pričuje, da so stari Slovenci še izgovarjali K al and a, Kalenda. Saj še po pohorskih in koroških planinah govorijo: kalendnica, kalendniki. Ako severni Slovani to božanstvo poznajo v srednjem spola : Kolado, ni to prava oblika, temoc je po pozabljeni izvirni „Kalenda" postala.
Na Štirskem se božični prazniki velijo tudi kole d ni prazniki, ker praznik rojstva Zveličarjevega ravno v čas pada, v kterem so stari Slovenci častili rojstni dan nepremagljivega sonca, kadar je sončno dete Kalenda se rodilo in s Kršna — Kresom, Kersnikom se združevati začenjalo. Da je tudi pri njih, kakor pri Egipčanih, Per-zijanih in Rimljanih ta čas bil čas veselja, poterjujejo ko-ledni prazniki in pesmi kolednikov, kteri še današnji dan, pa v lepšem keršanskem pomenu, veselice in zdravice popevajo.
Kadar je zima minula in jaro toplo sonce svoje gospodarstvo začelo, so tudi stari Indi ta spremin zaznamovali. Zato imajo sledečo mitologiško basen: Ravan a, nar višji nočnih duhov in orjaški kralj otoka Cejlona, pred kterim, kjer koli se je pokazal, sta bežala sonce in ogenj, je Rama-tu lepo ženo, z imenom Sita, odpeljal. Rama vstane in se tri dni vojskuje z Ravan o m, kteremu je Brahma medvedovega kralja Džambuvana v pomoč poslal, dokler ni Rama premagal in Site odpeljal.
Ravan a pomeni čer ni (primeri latinsko ravus), toraj je osebljena (personificirana) tam a. Bilje kraj cej-lonski, kjer sonce kot na naj skrajni meji Indije zahaja in se v morje vtoplja. Rama pomeni po Paulinu tudi bel, svetel, ravno to tudi pomeni Sita, ali Si da — latinskemu sidus. Medved je simbol zime. Zmisel cele mitologiške basni je toraj: Mladoletno sonce se vojskuje z merzlim zimskim in premaga 2). Drugi razlagajo ime Sita po: „die in der Furche gefundene", toraj rešenje Site iz oblasti Ravanove pomeni mladoletni čas, v kterem se spet poljodelstvo začenja. Zato Rama ima plug v rokah in se veli Halabrith, ravno tako tudi severnoslov. Radogost — Ratibor.
Na nekem lepem koroškem rimsko-slovenskem spominku nahajamo ta boj zimskega sonca z mladoletnim lepo izrazen. Rama — Radogost, Radoslav, Rado-mar, Rad o mer strahuje z bičem medveda, kteri ima dva spremljevavca, ktera tudi biča z rokama deržita. Rama — Radogost je venca n v znamnje mladoletne cvetne dobe, na herbtu pa ima dve čaplji ali dva žerjava, tista ptiča, ktera po svojem prihodu oznanujeta topli j ari čas yj,
) Gruter stran 825, Nr. 11.
2)  Glej Bohlen „Indien" L, 227.
3)  Glej podobo v   bukvah „Karnthens romische Alterthumer in Ab-bildungen   von  Jabornegg   und   Christallnigg".   II.   Heft.
7
Izvirni pomen korenike vam je toraj lucere, splen-<lere, svetiti. Kjer pa je svetloba, tam je radost, zato ram tudi pomeni e x h i l e r a r e r ludere (primeri d i v, splendere in Ju dere, slav. divno in d i vadi o, to je, igrališče, bhadra, laetus in lucidus).
Orientalec, posebno pa Hindu, je svoje nar veče veselje obeutoval v mirovanji, v „dolce farniente", zato ram tudi pomeni quiescere *), mirovati. Sanskritski glasnik m v slovanskem jeziku pogosto prehaja v d , na primer: grama slov. grad; tako je tudi iz Rama postalo Rad. Za poznamlovanje živečega bitja pa je rabljal stari Ind besedo shrava od korenike shru = sluti, n. pr.: Vaj tiskava sa Vejoslav, Vetroslav, ali pa deva za poznam-lovanje boga, na pr.: Baladeva zr Silnoibog. Slovani pa so se pristavljali mar, mer, mir = slav, ali pa gost od ga =: gehen, bewegen, toraj gost, das Bewe-gende = mar in slav, in Radogost zz: Radoslav, Rado mer zz Lichtwesen, Lichtgott; zato r a j iz rad, das Lichtreich, pa tudi rajati, spielen, tanzen, kakor ram v pomenu ludere.
Zmiraj vidimo enako pot mišlenja. Vendar od vsega tega bom govoril obširniše v posebnih bukvah. Hotel sem s tem člankom pokloniti častitljivim bravcem „Novic" „Ko-lednico". Ker pa predolgega koledovanja nihče rad ne posluša, zato ga končam s to trohico.
Tafel XII., fig. I., in članek „Ostanki Brahmatovega častja" v „Novicah« 1853, str. 266 itd., o kterem, opustivši druge popravke, omenim le, da hohenburžka in moskirhenska kamna nimata Brahmatove podobe, ampak Sivatovo. Muharjeva risa-rija ni bila zvesta, zato me je pri razlagi zmotila. Ko sem jo pa lani sam pregledal, sem vidil, da ste obedvi podobi posnetka iz Šivatovih delavnost. ') Analogijo vidimo v glagolu tuš, gaudere, tušnim, tacite, Pott toraj nima prav, ako misli, da je pervotni pomen korenike ram, quiescere$ ta je že drugotni.                                      Pis.