297
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
H.
V predzadnjem listu   ?5Novic" je  menda gosp. vrednik
sam z ozirom na novo postavo dokazal zmožnost slovenskega jezika in njega pripravnost za učbeni jezik sploh. Ker se tudi meni ta nova postava zelo imenitna zdi, naj tedaj tudi jez odkrijem svoje misli o nji.
Najpred bom omenil nauk, kterega se prav za prav nova postava celo nič ne tiče, ker je zastran njega že v prejnih postavah dovelj jasno na vse strani ustanovljeno, kako se je ž njim pečati, to je: slovenski jezik. Vendar mi se ne zdi odveč, par besedic spregovoriti, že zato ker je to narodna reč sploh, zlasti pa, ker se po sedanji poti namen cesarske postave nikakor dosegel ni, da pokažem, kake so bile o vere boljemu napredovanju v slovenščini, in kako naj se te overe odpravijo.
Kar se tedaj tiče slovenskega jezika, kakor nauka za-se (Lehrgegenstand), zapoveduje postava, da se ga mora naučiti učenec tako, da ga popolnoma pravilno govoriti in pisati zna. Ta postava že precej let velja, in ona ni kriva, če je sadje, ki ga je rodila, grozno grozno pičlo in ubožno ostalo. Naj povem, kaj sem skusil in doživel. V Varaždin in v Reko, kjer sem vsega skupaj šest let služil, so nam pogostoma slovenski učenci iz raznih d o-mačih gimnazij prihajali, včasi slabeji, včasi pa tudi prav dobre glave, ki so „erste mit Vorzug" sabo prinesli. Izmed vseh teh učencov pa ni le enega bilo, ki bi bil znal svoj jezik zares dobro govoriti ali celo pisali. Vsak mi je rekel, da se na to reč nič gledalo ni. Čudil sem se in popraševal, da izvem, kako se hvale vredna postava z resnico ujema, in marsikaj sem slišal od učencov pa tudi od učiteljev, kako se slovenščini godi. Ker je meni le za reč mar, ne pa da komu zabavljam, bo moje govorjenje zgolj le splošno.
a)  Žalostna resnica je, da slovenščina ni v eni versti z drugimi nauki stala. Iz nje dvojko (2. Classe) dobiti, ali celo nič škodovalo ni, ali pa le toliko, da je učencu ki je v nji zaostal in še kje druge j slabo opravil, tudi zaostanek v slovenščini se zarajtal. Sploh pa se je pervi red iz slovenščine kaj lahko dobil.
b)  Učili so sem ter tje slovenščino možje, ki je sami niso razumeli ali pa se iz nje celo norca delali. Vem za moža, ki je prikoračil dostikrat v šolo in se posmehovaje pred učenci pačil: ;,No, no, kaj bomo pa danes naprej nosili: ali svovenščino ali kranjščino? Pa saj vem, da to že vse znate, bomo pa raji vzeli kaj iz latinskega". — Ta reč ne potrebuje komentara. Take ljudi bileprašal: Ali res mislijo, da se s takim razžaljevanjem slovenskega jezika in naroda vladi prikupijo, zatajevaje njene postave, svetost postav z nogo taptaje.
c)   Vsakod poterjena, najbolja metoda je, žive jezike razlagati zopet v ravno tistih živih jezikih, tedaj nemščino po nemški, slovenščino po slovenski i. t. d. Ali se to pri nas godi? Le v Terstu vem, da se v 3. tečaji (ondi se deli ta nauk v 3 tečaje) slovenski jezik po slovenski uči; drugej pa povsod po nemški. Zastran tega sem govoril z nekterimi učitelji, pa so mi rekli, da to ne more drugač biti, ker je med učenci vedno dosti Nemcov, ki bi slovenskega razlaganja ne razumeli. Al dragi moji! to je prazen izgovor; rojenim Nemcom je treba slovenščino sploh vse drugač razkladati kakor rojenim Slovencom. Naj se Nemci v poseben tečaj denejo, kakor se sem ter tje že prav godi in potem naj se jim po nemški, Slovencom pa po domače razlaga. V Avstrii to nič novega ni, na Hrovaškem, Oger-skem, v Galicii in tudi v nekterih čeških gimnazijah je to že od leta 1848 v navadi, če ravno je tudi v teh deželah precej nemških učeneov.
d)  Po postavi bi morali vsi rojeni Slovenci, to je na ^Slovenskem rojeni in odrejeni otroci slovenščine se učiti. Ali se je to povsod natanko spolnovalo? Za tri gimnazije vem, da ne. V enem so menda vsakega osvobodili, kteri se je koli osvoboditi hotel; v nekem drugem je učenec slab klas iz slovenščine dobil in zato se mu je pristudila, in kaj se zgodi? oprostili so ga! Pozneje pride ta mladeneč v Reko, kjer se na zrelotni skušnji od Slovencov tudi znanje slovenskega jezika imeti hoče, in prav terdo je šlo revežu. Pomagati mu nismo dosti mogli; bilo se nam je postave deržati.
e)  Za nektere učitelje slovenščine vem, ki so celo leto učencom komaj dve nalogi dali. Kako se bodo z dvema nalogama pisati naučili? Iz hrovaškega jezika smo jih imeli v Reki vsak mesec po dve naj manj, včasi tudi po tri, in še je bilo veliko veliko truda, preden so učenci kaj večjega po vseh pravilih spisati znali; v eno mer se jim je vdiralo v provincializme ali pa v iaščino. V teh rečeh je treba dolge, resnične, vestne vaje; slovenščino pa nekteri imajo za nekako si nek uro; marsikdaj sem ostermel viditi slovenske učence iz pete in šeste šole, ki niso ne le nič gramatike razumeli,  še celo  našega pravopisa poznali niso!
f)  Poznam več prav marljivih, domorodnih učiteljev, kterim je bilo mar za postavo in tedaj tudi za slovenščino. Učili so učence po vsi svoji vesti, in napredek bi ne bil izostal, al kaj — ko so komaj eno, k večjemu dve leti učence v svoji šoli imeli. Prišli so k drugim, manj marljivim in manj izvedenim učiteljem, in ti so zopet poderii, kar so uni sozidali. Vedna sprememba slovenskih učni ko v je bila ena največjih zaprek, da se nič pravega dognati ni moglo. Naj se v tem posnemajo druge dežele. Na Hrovaškem, Ogerskem, Gališkem in Ceskem je domači jezik ali v enih rokah, ali pa ga k večjemu po dva učitelja v enem duhu, v eni misli opravljata, in učenci, kon-čavši latinske šole  —   ga znajo.
g)  Da se učenci v slovenščini vadijo, jo prestavljalo iz  slovenskega  na  nemški jezik.    Da  ta  metoda  ne
298
velja, je jasno, pa ne zato, ker se nemški jezik pritika: marveč je prav in koristno, da en jezik drugega razjasnuje. Ni mi treba dokazovati, da omenjeno prestavljanje ne bo pospešilo slovenščine, ampak le nemščino. Tako naj se prestavlja, kadar se nemški jezik razlaga. Velik dobiček pa bo, če dajete iz nemškega na slovenski jezik prestavljati. Učenec bo moral nekoliko misliti, kako bi nemško frazo po domače povedal; zavedel se bo smisla ali duha svojega, ob enem pa tudi nemškega jezika, — pomagali mu bote na obe plati. Take prestave so dostikrat več vredne, kakor cele ure učencom kako tanko, malo znano grama-tično formo ali sintaktično skrivnost razkladati.
h) Postava zapoveduje, da mora učenec tudi po pravilih svoj jezik govoriti znati. Na to se do zdaj ni dosti gledalo — to mi bo tudi vsak učitelj rad poterdii in ta rec se res ne da tako lahkoma dognati. Treba je učence mnogo, mnogo v govorjenji vaditi, o raznih rečeh, o domačih in učenih se z njimi pogovarjati, jih popraševati, kako se to ali to imenuje, jim manj znane reči in besede o pravi priložnosti po domače dopovedovati, pa se ve, da mora učitelj sam jezik dobro znati.
i J Učenci se imajo dan današnji dosti več učiti, kakor nekdaj. Včasi smo imeli zjutraj samo po dve uri, zdaj se sem ter tje tudi po štiri pote. Slovenščini se je na nekterih krajih četerta ura odločila — zoper to se ne da dosti govoriti — en nauk mora najzadnji biti. Res pa je, da so 4. uro učenci že tako spehani, da jim uk ne tekne dosti. Ali bi se ne dalo to tako poravnati, da bi 3. uro nemški ali slovenski, 4. pa slovenski ali nemški jezik bil — potem bi dokaj lagljeje bilo; ta dva jezika bi se eden drugega razjasnovala — obema na korist, in učenci bi se dosti manj utrudili.
k) Izvedil in skusil sem, da po vseh teh overah učenci, ko iz 8. šole pridejo, ne znajo tako slovenski, kakor postava hoče. Vsi lemenatarji, vsi mladi duhovni, s kte-rimi koli sem govoril, so mi rekli, da jim je neizrečeno težko slovensko pridigo sostaviti. Prisiljeni so večidel, naj pred nemški tekst spisati ali pa nemški tekst vzeti in po njem z velikim trudom prestavljati. Ce človek pomisli, da je najtežeja reč dobra, domača prestava, daje treba obeh jezikov do dobrega znati, da se kaj prida napravi, se lahko o škodi prepriča, ki je ne terpi le jezik, temuč tudi reč — kerščanski nauk. Pridigar mora iz serca v serca govoriti; najpred pa je treba se ve da jezik znati. Vidil sem, da se dobro slovenski v gimnazijah le tisti učenci na-uče, ki imajo za to reč posebno veselje, „passion", tedaj po eden ali dva izmed 30 ali 40, in vendar bi se morali po postavi vsi naučiti.
Kaj sledi iz tega? Lahko je odgovoriti. Deržimo se naredbe, kakor jo veleva „Organisationsentwurf,i. Slovenščina se mora ustmeno in pismeno popolnoma znati. Ta zapoved mora nam učiteljem sveta biti, kakor vse druge šolske zapovedi. Kaj postavi nasprotuje, sem omenil; — kako se da spolni ti, sem po svojem prepričanji in svojih skušnjah tudi povedal. Bodimo vestni v vseh rečeh; vestni, če učimo nemški ali latinski jezik, vestni pa tudi, če učimo slovenščino. Razžaliti nisem nikogar hotel. Saj poznam dosti neutrudljivih domorodeov in učiteljev sam, kterim pošten človek ne trohice očitati ne more.                                                            J. Terdina.