

Slovenske

VEČERNICE

pouk in kratek čas.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

69. zvezek.

1915 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

IM : O^Ooo

Zgodba o povišanju.

Spisal Stanko Bor.

1 .

T iste dneve pred Božičem je prišel nenadoma zvečer v
vojašnico strogi stotnik in si ogledal, kako salutirajo
vojaki njegove stotnije. Poročnik je že odprl veliko knjigo,
pred katero so imeli vojaki največji strah in najponižnejše
spoštovanje, zakaj v njej je bilo toliko in tolikokrat napisano:
Kaznuje se ta in ta s toliko in toliko dnevi zapora ... ali
kaj podobnega; poročnik je torej po končanih vajah v salu¬
tiranju in defiliranju že odprl to spoštovano — in sovraženo
— knjigo in hotel ravno objaviti in prebrati dnevno povelje,
ko se je pojavil na dolgem hodniku strogi stotnik in se bližal
naravnost k svojim ljudem. Poročnik je zaprl knjigo, po¬
veljeval pozor in pokorno naznanil stotniku, koliko mož je
navzočih. Ni bila navada strogega stotnika, da bi prihajal
ob večerih k objavljenju dnevnega povelja k svoji stotniji.
Kakor v temni slutnji je spreletelo vojake in jih stisnilo
pri srcu — nič dobrega niso pričakovali od tega obiska.
Eni so se spomnili, da niso dovolj izrazito salutirali na ulici
temu ali onemu častniku in ne čisto po predpisih — in bali
so se, da je prišlo to hudodelstvo stotniku na uho; druge
je zaskrbelo, ker se jim niso gumbi dovolj svetili ali ni bil
cesarski orel na pasu za bajonet dovolj očiščen; tretji so
se spomnili, da jim je njihov korporal grozil, da jih javi
zaradi te ali one malenkosti — kratko, vsak je imel vzrok,
da se ni čutil popolnoma nedolžnega in je mislil, da je prišel

1 *

4

stotnik radi njega, vsakega je zaskrbelo in zaskelelo. Prša
so se vzbočila, roke so se krčevito pritiskale — kakor pri¬
lepljene — hlač, glave so stale pokoncu in naravnost, srca
pa so utripala hitro in burno, a pritajeno, kakor v silnem
strahu in negotovosti, ko je poveljeval poročnik: pozor.
In kakor ena so se okrenile glave na povelje: Desno glej!
in oči so zrle napeto na stotnikov obraz, da razberejo, kake
volje je strogi poveljnik.

»Naj moštvo posamezno defilira!« je rekel stotnik.

Poročnik je odredil potrebno — in šli so. Drug za
drugim na štiri korake, tri korake pred stotnikom je vsak
ostro okrenil glavo na levo, korakal v pozoru, zrl stotniku
v oči in se dotaknil z desnico kape. Šli so drug za drugim,
stotnik je kimal z glavo, pohvalil, grajal, se jezil in kričal,
če ni kateri defiliral kakor bi moral in ga poslal nazaj toliko¬
krat, da se mu je slednjič zdelo, da defilira približno dobro.

Šel je mož za možem in defiliral, šli so drug za dru¬
gim; vedno bolj se je manjšala vrsta na desni stotnikovi
strani, odkoder so dohajali, da defilirajo, vedno bolj je rasla
vrsta na levi stotnikovi strani, kjer so se vstavili tisti, ki
so srečno prestali nevarno in opasno delo — defiliranje.
Kakor izvoljenci so stali na levi in se globoko oddahnili,
ko so prišli na svoje mesto — zakaj ni šala posamezno
defilirati pred stotnikom in mimo stotnika! Verjemite mi,
ni šala! Niti najmanjši in najneznatnejši gib, i nevedno in
nehote storjeni gib mu ne uide! In če ni do pičice tako,
kakor mora biti in on zahteva — joj, to je ogenj v strehi
in tatovi v kosami ali sovražnik pred mestnimi vrati! Kakor
med dvema nevarnima skalama, kakor skozi tesno ožino,
kakor med ognjem ali vodo se je zdela vsakemu ta pot
šestih korakov mimo stotnika pri defiliranju. Oddahnili so
se tisti, ki so srečno in brez nesreče dovršili ta pot, in se
samozavestno in kakor po srečno dovršenem težkem delu
ozirali na tiste, ki so morali šele začeti s tem delom. Sled¬
njim je nemirno utripalo srce in zrli so z zavistnimi očmi
na tiste, ki so prestali srečno. Ni lahka stvar, v resnici ni
lahka stvar posamezno defilirati pred stotnikom in mimo
stotnika, iti šest korakov kakor med dvema nevarnima ska¬
lama, kakor skozi tesno ožino, kakor med ognjem ali vodo!
Ne samo da jih mora čuti vsak, ki ne dela prav in ne
naredi po zahtevi, da mu brni par ur po ušesih, ampak se
večkrat tudi zgodi, da pripomni stotnik: »Naj ostane mož
toliko časa v vojašnici, da se nauči!« In — kakor bi odrezal

5

— ti je vzeta prostost in ne moreš v mesto, ko bi naj¬
rajši šel.

Bali so se tisti, ki so bili še na desni strani in skrbeli
in se mučili še v zadnjem trenotku, da napnejo in vzbočijo
prša do skrajnosti, da vzdignejo glavo kar morejo, da bodo
ramena kolikor mogoče somerna in pritegnjena nazaj, da
ne bi bila ena rama višja od druge, ali da ne bi bila ena
naprej, ena nazaj; in pa napenjali so misli, kako bodo ostro
in izrazito okrenili glave in zrli neustrašeno strogemu stot¬
niku v obraz, korakali v pozoru in vpogibali nogo v kolenu
in udarjali s stopalom ob tla, da bo odmevalo po hodniku;
in pa poskušali so roke v komolcu, če so dovolj gibčne,
da bodo zletele kakor bi trenil h kapi. Bali so se in skrbeli

— ali nobeden tako kakor tisti rdečelični, vitki fant v pred¬
zadnji vrsti. Ej, kako mu je udarila rdečica v obraz, v kakem
nemiru se je zganilo srce, ko je videl, da prihaja stotnik k
povelju. Tak nemir ga je obšel, da se je nemirno zganil —
kar je strogo prepovedano med pozorom — in šepnil sosedu

— kar je najstrožje prepovedano — tiho in strahoma šepnil:
»Mene bo . . .« In čimbolj se je manjšala vrsta pred njim,
tembolj je postajal nemiren, tembolj je plala kri v srcu in
se sunkoma zaganjala v obraz in rdečila lica. In zavest,
da se z vsakim, ki odide, vrsta manjša in prihaja odločilni
trenotek zanj. . . Zakaj kakor neovrgljiva resnica in bridka
resnica se mu je vsedla v srce, da pusti stotnik samo zaradi
tega posamezno defilirati, da najde tistega ... da si ogleda
pobližje vsakega in najde tistega . . . tistega, ki se je včeraj
zvečer pregrešil na ulici. In tisti je bil on, Hudoklinov Janez.

Kako ne bi bil nemiren ubogi Hudoklinov Janez, če
se je pa včeraj tako težko pregrešil zoper tisto, kar se jim
vsak dan zabičava, da morajo paziti na cesti in nobenega
višjega prezreti! Sprehajal se je včeraj zvečer po celovških
ulicah, zazrl naenkrat krasno razsvetljeno okno, v katerem
je bleščalo od zlata in srebra, od zlatih prstanov in ur in
verižic. Električne luči so dajale vsemu še večji blesk in
sijaj — ni se mogel premagati, da ne bi obstal in se zazrl
v to lepoto, zlasti še, ker tam doli na Dolenjskem ni videti
kaj takega ali vsaj približno podobnega; on pa je hotel po
svetu vse lepo in doli na Dolenjskem in predvsem v nje¬
govi rojstni vasi neznano in tuje in čudovito videti in po
vojaških letih zavzetim očem in radovednim obrazom o
tem pripovedovati. Strmel je torej v to sijajno razsvetljeno
in bleščeče okno, strmel, strmel in pozabil, da hite mimo

6

njega ljudje, da jim je napoti, da noče nihče stopiti s tro-
toarja v sneg. Naenkrat se je zadela močna roka ob njega,
komolec ga je zadel mimogrede ob rebra — ozrl se je in
obstal ko pribit. Mimo se je gnetla množica na ozkem tro-
toarju, ali videl ni nikogar razen tistega, ki se ga je po vsej
priliki in po vsem videzu dotaknil mimogrede s komolcem.
Šel je z množico naprej in se ni ozrl nazaj — ali bil je
njegov strogi stotnik.

In on mu ni salutiral, ga je prezrl! . . .

Res je hitel potem po povprečni ulici in potem nazaj,
da je še enkrat srečal stotnika in mu salutiral kakor še
nikoli — ali. . . ali pregrešek s tem ni bil opran in krivda
je vzbruhnila sedaj z vso silo in vsemi očitki v njegovem
srcu in mu ni obetala nič dobrega ... Ni povedal nikomur
o krivdi, ker stareji vojaki bi se smejali strahopetnim no¬
vincem, morda bi se pa našel celo kateri, ki bi raznesel
vest naprej — in . . . Obdržal je zase in se tolažil, da ga
stotnik ni videl v obraz in ga ni spoznal. Ali kaj uide
strogemu stotniku!

Vrsta se je manjšala hitro, hitro, prehitro. Nemir je
rasel. Eden, dva, trije samo še pred njim . . . dva, samo
še . . . eden ... in še ta gre . . . Štej korake: Eden, dva,
tri, štiri . . .

Zdaj!

Janeza je še enkrat spreletelo kakor temna senca in
grozeč oblak, nato je izstopil z levo nogo. Na licih ga je
pekla goreča rdečica, srce mu je bilo burno, burno.

Zdaj, zdaj se odloči! Spozna te, da si bil ti tisti, ki
si tako hribovsko in kmečko in okorno zapiral pot mimo-
gredočim in bulil v tisto razsvetljeno okno, da se te je
moral zadeti s komolcem in te opomniti, da to ne gre pri
takem navalu ljudi, spozna te in te kaznuje, ker si ga
vkljub vsakodnevnemu opominjanju in zabičevanju prezrl
in mu nisi salutiral. Kaznovan boš, prvič kaznovan in s
tem slabo zapisan pri stotniku.

Zdaj, zdaj se odloči!

Zavest krivde je povzročila, da se je Janez potrudil,
kolikor je mogel, in napel sleherno žilico, da pokaže, da
zna vseeno defilirati kakor malokdo, četudi se je včeraj
pregrešil, in da mora biti stotnik uverjen, da vseeno kaj
zna, čeravno se je pregrešil. In zravnal je svoje telo v
pozor, da je bilo ravno ko vitka topola, vzbočil prsi, da ga
je bilo lepo pogledati, privzdignil glavo, jo v hipu okrenil,

7

kakor blisk naglo je zletela desna roka h kapi, noge so pa
delale korak, kakor je predpisano.

»Bravo, tako se mora defilirati!« je začul Janez.

»Če se ne norčuje?« je pomislil v hipu in okrenil
zopet glavo in spustil roko od kape in se hotel priklopiti
vrsti na levi.

»Stopi sem!« mu je pokazal stotnik z roko.

»Me že ima!« je bridko in tesno zaskelelo Janeza.
Kaznovan bo — oče mu je bil tudi vojak, celo v vojski je
bil v Bosni, a kakor je vedno in ob vsaki priliki s ponosom
povdarjal, kaznovan ni bil nikoli. Njegov sin bo pa prvo
leto, prvega pol leta, da, prve mesece kaznovan.

Samo še par jih je imelo defilirati, hitro so dokončali,
in stotnik se je obrnil k Janezu.

»Vsakemu kakor zasluži . . .«

Janeza je stisnilo pri srcu.

»Ti služiš šele prvo leto cesarja, šele tretji mesec .. .«

». . . pa bom že kaznovan . . .« je mislil Janez.

». . . pa defiliraš boljše ko nekateri, ki služijo tretje
leto! Vsakemu kakor zasluži! Bi šel rad za Božič na
dopust domov?«

Šele sedaj je Janez zapazil, da ni na stotnikovem
obrazu tistega običajnega izraza strogosti. Kakor majevo
solnce mu je naenkrat posijalo v srce.

»Pravijo, da ne morem iti, ker sem novinec!« je rekel.

»Kdo pravi? Ravno zato pa, da pokažem, da vem
ceniti trud in ga plačati! Eden starejših ne bo šel na do¬
pust, ti pa pojdeš! Ali bi šel rad?«

»O, pa kako rad, gospod stotnik!«

»Le potrudi se še za naprej! — Prosi za dopust jutri
pri raportu! Dobiš ga!«

Kakor da se je zasukal svet in se je naenkrat umak¬
nila ta trda, mrzla zima in izginila v daljne kraje in je v
hipu priplula na njeno mesto cvetoča pomlad z zelenjem
in cvetjem in petjem in veseljem, je bilo Janezu.

Stotnik je govoril še nekaj vojakom, omenil njegovo
ime, poročnik je prečital dnevno povelje — a Janez Hudoklin
ni ničesar razumel, ničesar slišal, tako ga je prevzelo veselje
in radost.

Tako naenkrat se je preobrnilo! Tako naenkrat je
zbežal strah .in skrb in nastopilo to neizmerno veselje!
Domov, domov pojde! Lepe božične praznike doma in sveti
večer bo doma obhajal! Niti v sanjah se ni drznil misliti,

8

da bi bil te božične praznike doma! Prvo leto — in doma!
Kaj so vse že pravili in koliko časa se razgovarjali starejši
vojaki, kako bo doma, in se pripravljali za domov! Žalostni
in otožni in s težkim srcem so jih poslušali novinci, prvo-
letniki — brez nade na dopust, brez najmanjše nadel Ah,
in on gre ... on gre! . . .

Hudoklinov Janez bi vriskal, tako je bil vesel!

II.

Hudoklinov Janez bi vriskal, tako je bil vesel! Kar
vedel ni v začetku, kaj bi začel, kako dal duška svojemu
neizmernemu veselju. Videl je zavistne poglede novincev,
prvoletnikov, čul njihove opazke: »Srečo ima . . .«, čutil
zavistne poglede in nevoščljive poglede starejših vojakov,
ki ali niso imeli nade na dopust, ali so pa imeli nado, pa
so vedeli, da eden od njih ne bo imel dopusta samo zaradi
Hudoklina. Zakaj samo določeno število jih gre od stot¬
nije na dopust za praznike, drugi morajo ostati in se tolažiti
z boljšimi časi ali z dopustom o Veliki noči. In eden
starejših bo se moral umakniti in ostati v vojašnici zaradi
Hudoklina, prvoletnika. In vsak se je bal, da ne bi njega
zadelo. In nevoščljivi so mu bili in se jezili na te prvolet-
nike, ki se tako silijo v ospredje.

Čutil je zavistne in nevoščljive poglede in čul zavistne
besede, pa se ni menil zanje. Hotel je samo dati duška
svojemu veselju. Niti v sobo ni stopil za drugimi, še na
svojo borno večerjo — črno kavo — je pozabil in ni hitel
za drugimi proti kuhinji, tako ga je prevzelo veselje.

Stal je neodločen in ni vedel, kaj bi storil. Potem mu
je pa naenkrat šinilo v glavo, da je odhitel v prvo nad¬
stropje k deveti kompaniji in poiskal Zajčevega Štefana, ki
je bil iz iste vasi ko on.

»Štefan, pomisli, jaz grem za Božič na dopust!«

Štefan je služil že drugo leto in mu ni hotel verjeti.

»Kaj se šališ!«

»Ne šalim se! V resnici grem na dopust!«

»Seveda greš! Jaz služim drugo leto, pa ga ne bom
dobil, ti ga boš pa prvo leto dobil, ne?!«

»Pa ga vendar bom! Danes mi je rekel stotnik, naj
prosim jutri pri raportu za dopust. Pri defiliranju sem se
dobro držal, zato mi bo dal dopust!«

»Če se ne bo premislil!«

9

»Ne bo se! Rekel je, da ne bo dobil eden starejših
dopusta, jaz ga bom pa dobil. Pomisli, kako bo lepo doma!
Še ti prosi, bova šla skupaj!«

»Kaj misliš, da se tako silim v ospredje ko ti in da
sem res tako neumen, da bom vsak mig s prstom ubogal ?
Jaz ne grem na dopust!«

»Lepše bi bilo, če bi šla oba! Morda prideta i France
in Jaka od domobrancev in Jože od dragonerjev iz Ljubljane
in Nace od gorskega topništva iz Trbiža — pomisli, kako
bi bilo to veselo in lepo, če bi bili vsi vojaki iz naše vasi
naenkrat doma!«

»Jaz ne grem!«

Janez je videl, da ni bil Štefan nič kaj vesel njegove
novice, da se je celo jezil na tihem, da bo on — novinec,
prvoletnik — šel, on pa — star vojak, drugoletnik — ne
gre. Videl je in čutil, da ni sploh nihče preveč navdušen
za njegovo veselje, da je vzbudilo v mnogih njegovo veselje
le žalost in zavist. Nikomur ni mogel praviti o svojem
veselju, z nikomur govoriti o lepoti božičnih praznikov pod
rodno streho in zlasti o krasoti in čaru svetega večera. Za
hip mu je postalo hudo in tesno pri srcu, ker kaj more on
za to, če je bil stotnik danes tako milostljiv! Kaj bi ga
zavidali, ko pa ni zakrivil nikomur nič žalega, ko hoče
samo domov kakor drugi in užiti srečo božičnih praznikov
pod rodno streho kakor drugi!

Da ni kriv, to ga je tolažilo, to mu je dajalo pogum,
da je dosledno preslišal vse pikre, ki so padale na njegovo
glavo, ko se je vrnil k svoji stotniji, da je prenesel vse
zavistne poglede, ki so se vsipavali od vseh strani nanj.
Vsedel se je v kot na svojo posteljo, obrnil hrbet tistim,
ki so pri mizi modrovali, kako bo o Božiču doma, kako v
kosami, in o »siljenju rekrutov« v ospredje.

Janezu so splavale misli kakor na perotih lahnih drob¬
nih ptičic domov.

Sneg je doli na Dolenjskem, prav gotovo je tako debel
sneg kot tu v Celovcu. Ozka gaz bo pregažena od glavne
ceste do vasi — morda še ozke gazi ne bo in gaziti bo
moral na celem. Svetila se bo širna snežena ravan in ble¬
stela v mesečini in poltemi, kakor posuta s kristali; kakor
začarana se bodo šibila drevesa pod belim ogrinjalom in
sanjala božični čar in si šepetala pravljice o sveti noči. In
skozi gozd bo moral — tih in miren, svečano miren in
praznično svečan bo gozd, in vendar bo v njem polno

10

življenja. Saj če je katera pravljica resnična, so gotovo
resnične tiste, ki pripovedujejo o tajnostnih in rajskih zgod¬
bah in prizorih, ki se vrše na sveti večer v gozdovih, ko
priplujejo na lahnih krilih sami božji krilatci v nje z rajskim
petjem in glasovi: Slava Bogu na višavah in mir ljudem
na zemlji . . . Nevidni gozdni prebivalci — ali palčki ali
gozdne vile — pa prižgejo na vsaki smreki, na vsakem
drevesu nebroj lučic v slavo novorojenemu, tako da je vsako
drevo posebej in zase in ves gozd skupaj kakor najlepše
in najkrasnejše božično drevesce. Ne vidijo ljudje lučic in
ne čujejo rajskega petja — ali kdor gre na sveti večer skozi
gozd, čuti, da se vrši v njem nekaj skrivnostnega, tajin-
stvenega, lepega, svečanega in veličastnega — ves gozd
diha v svojem miru in praznični svečanosti tako lepo in
nikdar razumljivo pesem . . .

Vas bo snivala božični mir; odeta z belo haljo kakor
z belimi golobjimi perotmi bo se radovala s prebivalci sve¬
tega miru in sreče, ki bo vladal v njih srcih; kakor zvezde
na nebu bodo svetile v jasno noč lučice skozi okna, kakor
da je dihnilo božje dete svoj božji dih v vas bodo ljudje
presrečni v svojih srcih in kakor da plava angel miru nad
vasjo — poslan nalašč za ta večer iz neba nad vas — bodo
pričakovali polnočnic. Pripovedke in pravljice bodo pravile
babice in dedje, možje se bodo spominjali minulih božičnih
večerov, ki so bili drugačni ko ta in so jih preživeli kje v
tuji deželi, gospodinje bodo opravljale zadnja dela za praz¬
nike, gospodarji bodo kropili z blagoslovljeno vodo hišo in
svoja poslopja, mladina — ki ne bo poslušala pravljic in
pripovedek in dogodkov v tujih deželah — bo stavila z
vnemo in veseljem in skrbjo in ponosom jaslice . . .

Tedaj bo prišel! Vsa družina bo zbrana v hiši; oče
in mati in babica in bratje in sestre. Zastrmeli bodo in ne
bodo hoteli verjeti svojim očem. Prav gotovo bo mati vesela,
da bi ji skoraj zažarele solze v očeh, prav gotovo bo oče
veselo presenečen, da v prvem hipu ne bo mogel ni Spre¬
govoriti, kako je bilo nekdaj, ko je bil on vojak. Ej, in
bratje in sestre! To bodo pogledali in se začudili in se ga
vzradostili, zlasti mlajši! In on sam — ah, kako bi prestal
božični večer, sveti večer v kosami med tujimi tovariši!
Niti misliti ne more! Srečen, stokrat srečen, da more iti
domov!

»Pa da nisi pisal, da prideš!« bo spregovorila mati po
pozdravu.

11

»Saj res!« se je naenkrat spomnil Janez. »Presenetiti
jih moram, niti slutiti ne smejo, da pridem. Potem bo ve¬
selje tem večje!«

Tako ga je prevzelo in opojilo ob mislih na sveti
večer in na dom in na drage domače, da ni čul več govor¬
jenja tovarišev pri mizi, da se ni niti zavedal več, da sedi
v veliki kosami — njegove misli so vasovale doma na
sveti večer, so bile tako lepe in prijetne, da bi ga razjaril
vsakdo, ki bi ga motil v njih. Čisto in popolnoma se je
vživel v prizor vrnitve, čul je mil glas materin, ki je kar
drhtel od veselja, da je prišel — kako je plakala, ko je
odhajal k vojakom! Čul je moški in trdi glas očetov —
star vojak, ki je bil v Bosni v vojski — moški in trdi glas,
ki pa vendar ne more skriti veselja, da je prišel, in ponosa
na svojega sina. Cul je glasove bratov in sester, ki so ga
obkrožili in občudovali na njem vse: obleko, ki mu tako
dobro pristoja, kapo in . . . in . . .

Kdaj je še prišel kateri vojak domov na dopust brez
znaka strelcev? Tudi če je služil prvo leto in še ni izpol¬
nil pogojev, ki se zahtevajo za strelca, ker jih sploh ni
mogel zaradi prekratkega službovanja izpolniti, ali pa še ni
bila tista skušnja za strelce, ali če sploh ni bil imenovan
za strelca — vsak je prišel na dopust z znakom strelca! To
je tako nerazdružljivo z dopustom, da si ljudje že mislijo,
da je vsak vojak strelec, in bi se čudili, če bi kateri prišel
brez tega znaka domov — kakor da bi ne bil popolen vojak.
Ljudje, ki se ne razumejo na vojaščino! Kdor se pa razume
in je bil sam vojak — seveda zadvomi! Ali s par besedami
se pove, kaj in kaj — in mirna Bosna!

Da, da, in znak strelca bodo občudovali bratje in sestre
in ga prijemali in poskušali izvleči bajonet iz nožnice in
se sploh hoteli o vsem in o vsaki podrobnosti prepričati,
kako je in kaj pomeni, kar nosi njih brat Janez. In jim bo
z veščaškim govorom razložil.

»Pa da si prišel — in nisi nič pisal!« bo rekla mati
vdrugič, ker pač od veselja ne bo mogla in ne bo znala
kaj drugega reči.

»Kaj bi pisal, ko pa bi se lahko izpremenilo — in bi
vas samo vznemirilo! Boljše je tako!«

»Pa da so te pustili že takoj prvo leto in že o Bo¬
žiču!« bo rekel oče z glasom, ki bo razodeval, da se razume
na vso vojaščino.

12

»Nihče ni dobil od cele kompanije, ki služi prvo leto,
razen mene!«

V očetovih očeh se bo pojavil ponos.

»Kako je to?«

»E, jaz znam! Najbolje sem se odrezal pri defiliranju.
Sam stotnik, strogi stotnik je rekel: Bravo, tako se mora
defilirati, kakor defilira Janez Hudoklin! in me je potrepljal
po rami in mi dal dopust.«

»No, da, to je že v naši rodovini, da se postavimo!«
In očetu se bodo še bolj zasvetile oči v ponosu na svo¬
jega sina.

»In pa veste, oče, jaz pridem v šolo za šarže, za
podčastnike ... Ko se vidimo prihodnjič, ne bo prazno
na ovratniku.«

Oče bo vesel, da se bo moral tajiti in premagovati,
da se ne izda.

»Tvoj stari oče je bil na Taljanskem v vojskah, jaz
v Bosni, ti boš pa celo ... no, le dobro se drži! To je že
v naši rodovini!«

Mati bo pogledala z začudenjem nanj, oče bo mu dal
vse, ker mu dela veselje in se tako dobro drži pri vojakih,
bratje in sestre bodo zrli, ko bodo to čuli, z občudovanjem
in še večjim zanosom kakor prej nanj. . . Zvezde na ovrat¬
niku — to vleče, to veča ugled in veljavo, to je ponos in
čast ... in čast . . .

Hudoklinov Janez se je obrnil na postelji in pogledal
proti mizi, kjer so modrovali tovariši. Nemirno se je obrnil
kakor v strahu, da je kdo prisluškoval njegovim mislim in
ga zasačil pri tej zadnji, prav najzadnji misli, ki se je po¬
rodila v glavi, in se zlokobno nasmejal in se mu zarežal
v obraz. Nihče ni zrl nanj, bili so zaverovani v svoj po¬
govor, bili so v mislih doma, pravili so si, kako bo in kaj
bodo vse počenjali, ali kako je bilo lansko leto in kaj so
vse počenjali. Nihče ni prisluškoval, nihče ni niti od daleč
zaslutil, kaj se je zamislil v zadnji misli Hudoklinov Janez.
Zrl je v nje, zrl in prisluškoval, kaj se menijo, o čem se
razgovarjajo . . . Čul je besede, ali zveze in pomena ni
razumel, tako ga je prevzela zadnja misel.

Kakor s koščeno roko ali železno roko ga je zgra¬
bilo in ga ni več izpustilo. In ker ga je držalo in stiskalo
in ga ni izpustilo, je začel načrt dozorevati, plaho in
strahoma in polagoma — ali vztrajno in neprenehoma . . .

13

III.

Še nekaj časa je strmel v krog pri mizi, nato je naenkrat
planil s postelje — kakor da bi bile misli, ki jih sedaj misli
pretežke in pretemne, da bi jih mogel v miru in v poltem-
nem kotu docela in do dna premisliti. Hitel je na hodnik
in po hodniku — brez cilja. Prišel je v prvo nadstropje
in zašel v rajon devete kompanije.

»Zajčev torej ne gre, ne gre . . .« mu je zašumelo po
glavi. In hitel je nazaj v sobo, oblekel plašč in se napotil
v mesto. Nemirno je hodil po ulicah, obstal pred vsakim
izložbenim oknom, kjer je zapazil v oknu kako vojaško
stvar: ali kapo, ali znak strelca, ali pasove za bajonet.
Stal je pred oknom in zrl ko zamaknjen na te reči. Potem
je hitel naprej, se vrnil po drugi strani pred okno in
zopet obstal pred njim. K tisti trafiki prav blizu kosarne,
kjer so bile v oknu razložene najrazličnejše vojaške potreb¬
ščine, se je vrnil najmanj desetkrat. Pa je že mislil vstopiti
— ali čul je spredaj ali zadaj korake, ki so se mu zdeli
vojaški — in ni vstopil. Ko pa je trobentač trobil že deveto
uro in je trafikant že prišel na prag trafike, da zapre vrata,
je vstopil.

»Dober večer! Kaj bomo potrebovali?«

»Kaj imate . . . kaj imate ... nič ... kaj sem hotel
že reči . . . tobak za dvanajst!«

»Seveda imamo! V lekarnah in manufakturnih trgo¬
vinah morda nimajo tobaka za dvanajst, ali trafike ga gotovo
imajo!«

Janez je plačal in se z nemirnim pogledom ozrl po
trafiki.

»Še kaj potrebujemo?«

»Da!«

Tedaj je šla oseba v vojaški uniformi mimo trafike.

»Pa pridem jutri! Saj je jutri tudi še en dan! Lahko noč!«

Janez je bil že zunaj.

»Seveda je še en dan jutri, ali kaj danes lahko storiš —«

Janez je hitel v kosamo in prebil v njej nemirno noč.

Ni mogel spati, nemirno se je premetaval po postelji in
strmel skozi okno in si zatiskal oči in se silil zaspati. Ali
če je malo zadremal, le napol zaspal, je že sanjal o zvezdi,
na vsaki strani ovratnika ena zvezda ... In je prišel do¬
mov — vse je bilo tako, kakor je zvečer zamislil v prijet¬
nih mislih — samo očetovega veselja in ponosa si ni

14

naslikal tako kakor je bilo sedaj — v sanjah — v resnici.
Zaplamtelo mu je oko v takem ponosu, da je mislil, da
bi ne bil tako vesel, če bi mu krava povrgla trojčke . . .
»To je že v rodovini ... to je že v rodovini . . .« je po¬
navljal venomer in se ni mogel dovolj nagledati njegovih
zvezd. In zopet in zopet mu je moral pripovedovati, kako
je prišlo, da je bil v tako kratkem času — skoraj never¬
jetno — povišan . . . lagati je moral . . . Očetu pa je
plamtel zanos v očeh vedno bolj, mati se ni mogla dovolj
načuditi, sestre in brati so ga gledali ko če bi prišel domov
ko general ... In tista Jerica, ki mu je dala ob naboru in
ko je odhajal k vojakom tako lepe šopke, da so ga drugi zavidali

— aj, kako jo je oblila rdečica, ko je videla zvezde in opa¬
zila, da zre vsa vas z občudovanjem in častjo za njim in
se mu čudi . . . Vse ga časti — ali njemu je tesno pri
srcu, kakor da stoji nad njim črn oblak in mu grozi, kakor
da ga tišče in pritiskajo k tlom trde in koščene roke, ali
da mu reži v obraz zloben duh ali da hodi ob njem neviden
duh in ga vedno zbada in opominja in mu grozi, mu je bilo.

Prebudil se je v strahu in pod vtisom tega zlega in
nevidnega duha. In na vse načine se ga je skušal otresti

— ali vedno bolj ga je tlačil, vedno bližje mu je bil.

V slavi in časti je doma, modruje med možmi in biv¬
šimi vojaki, prvo besedo mu dovoljujejo, ker vsak ne pride
v treh mesecih do frajtarja. Ko jim ravno pripoveduje, kako
je dosegel to čast in odlikovanje, vstopi Zajčev od devete
kompanije in naredi obraz, ko da bi ga hotel z enim samim
pogledom zastrupiti in mu izsesati kri. Zavist in neizmerno
sovraštvo in zaničevanje zasije iz njegovih oči, odpre usta
in začne na polno grlo pripovedovati . . .

Janez se je nemirno obrnil na postelji, povzdignil
glavo in posluhnil, če morda kateri tovarišev čuje. Enako¬
merno in mirno dihanje mu je odgovorilo. Omahnil je na
posteljo in začel znova premišljevati, prav od začetka pre¬
mišljevati in pretehtovati razloge za in proti.

Doma je, na Štefanje sedi v vaški gostilni, poleg njega
oče in potem po vrsti stari vojaki. Govor je seveda o
vojaščini, o njenih težavah in nadlogah in semintja veselih
trenutkih. Začne on govoriti o svojem povišanju — s spo¬
štovanjem in občudovanjem zre vse na njegovi zvezdi —
naenkrat zapekeče pred gostilno glas stotnikovega konja,
žvenketanje ostrog, vrata v gostilno se hrupno odprejo in
na vratih se pojavi strogi stotnik. Pogleda nanj, pogleda

15

na njegovi zvezdi — in obraz mu potemni kakor ob naj¬
hujši uri, iz oči se vsujejo žgoče strelice nanj . . . Stotnik
zarohni, da se strese gostilna . . .

Janez je dvignil glavo in pogledal skozi okno, da
spozna, bo li kmalu dan, jutro, tako željno pričakovano in
skrbno zaželjeno jutro.

Ali do jutra je bilo še daleč, jutro se je mudilo še
daleč, daleč na vzhodu.

Začel je zopet premišljevati od kraja in začetka vso
zadevo, natančno in v vseh podrobnostih premišljevati. In
čimdalje in čimbolj je premišljeval, tembolj je grozil tisti
nevidni duh in opominjal, ali i očetov ponos je ostajal v
mislih in materino veselje in bratov in sester ponos in
Jeričina zadrega in sovrstnikov in sploh vseh ljudi obču¬
dovanje in čast. . .

Zajčev ne gre domov — kako bi, le kako bi mogel
zvedeti stotnik?! Ne zve! Tam pozneje po dovršeni šoli
za podčastnike pa postane tako in tako frajtar. Tako se
bo lepo zamešalo in zazabilo in zakrenilo, da ne bo živa
duša slutila, da se je za ta dopust sam povišal za frajtarja.
Frajtar postane tako in tako, toliko se bo že potrudil in
učil v šoli za podčastnike — ali kaj mu je nositi zvezdi
na ovratniku po Celovcu, kjer mrgoli frajtarjev — kaj fraj-
tarjev! Kaprolov in vodnikov in narednikov mrgoli, da
frajtar niti ne pride nikjer v poštev in prostaki niti ne
smatrajo za vredno in potrebno mu salutirati! In pa čast¬
nikov je tu toliko — kaj je frajtar v Celovcu?! Nič, pod
milim Bogom nič! Ali doma, doma! Več ko polkovnik
ali celo general v Celovcu bi bil v domači vasi, če bi pri¬
šel z dvema zvezdama na dopust! Bogve, kako bo pozneje,
ko bo v resnici pred Bogom in pred ljudmi pravi in res¬
nični od polka imenovani cesarski in kraljevi frajtar? Morda
ne bo šlo tako lahko in igraje z dopustom kakor sedaj!

Tako je mislil Janez — ali s tem ni pregnal tistega
temnega in grozečega od sebe, kar je legalo nanj in ga
opominjalo in mu grozilo in ga peklo kakor mora. Misli,
kako bi bilo doma, če bi prišel z dvema zvezdama, so bile
pa vseeno tako vabljive in zapeljive, tako mameče in tako
prikupljive . . .

Nemirno je prebil noč, nemiren je bil, ko je prosil
zjutraj pri raportu za dopust, nemiren je bil ves dan, naj-
nemirnejši zvečer po objavljenju dnevnega povelja. Skušal
se je premagati in odpoditi misli na zvezde in se vživeti v

16

dopust brez zvezd, ali preveč se je že predal mislim na
zvezdi, zgrabile in držale so ga že tako trdno in odločno,
da jim ni mogel pobegniti in se jim iztrgati.

In oblekel je zopet plašč in begal po celovških ulicah,
begal največ okoli tiste trafike kakor včeraj in kupil sled¬
njič — kakor prejšnji dan — tobak za dvanajst, dasi je
hotel pravzaprav kupiti dve zvezdi in znak strelca. In je
zopet odložil na prihodnji dan.

In noč je bila v začetku zopet nemirna, potem pa si
je začel tako vneto in prepričevalno dokazovati, da je iz¬
ključeno, da bi kdo zvedel, da mu zvezdi pozneje tako in
tako ne uideta, da pa ne bo morda prilike, da bi ju mogel
doma pokazati, tako vneto in prepričevalno si je dokazoval,
da je sklenil sklep do trdnega in v tem sklepu zaspal.

Ali te sanje, te težke sanje, ki niso obetale nič
dobrega!

In zopet je prebil dan v nemiru in neodločnosti, sklepe
je delal in jih rušil, da ni zvečer vedel, ko je oblačil plašč,
pri čem je pravzaprav in če bi ali ne bi.

In zopet je taval okoli dotične trafike. Sčasoma se
je pa zazdel sam sebi smešen in otročji, češ kako sem vendar
boječ in neodločen. Pogledal je naokoli, če se ne bliža kje
kaka vojaška oseba, nato je stopil v trafiko.

»Imate li znak za strelce?«

»Imamo, imamo!« In trafikant je začel odpirati škatlje.

»Ni treba!« Janez je pograbil prvega, ki mu je prišel
pod roko.

»Imam finejših!«

»Ni treba! — Čakajte, kaj bi še rabil?... Hm, saj
sem vedel, ko sem stopil, sedaj sem pa pozabil!«

»Kapo, čako morda, lasten bajonet ali samo pas za
bajonet, manšete, fine ovratnike, predpisane ovratnike in
posebne, luksurijozne ovratnike, potem najfinejše, napol
pozlačene gumbe za manšete. . . Doma se treba vendar
postaviti!«

»Zvezd nimate?«

»O, o, kaj smo avanzirali! Čestitam, čestitam! Naj¬
finejše zvezde, srednje fine .. .«

»Srednje fine.«

Trafikant je začel odpirati pred njim majhne škatljice.

»Kaj bi izbiral! Kar te-le vzamem!«

»Koliko?«

»Dve!«

17

»Tak pojdimo no! Kaj imajo vojaki samo eno uni¬
formo? Zvezde so tako po ceni, da se samo dve kupiti
niti ne splača!«

»Pa dajte štiri! Samo hitro, meni se mudi!«

»Kaj štiri! Osem, deset, ne, ducat!«

Janez je pomislil, kaj bi in kam bi z dvanajstimi
zvezdami in rekel: »Jaz ne kupujem zase, ampak za enega
drugega! Pa dajte šest!«

Oseba v vojaški uniformi je šla mimo trafike. Janez
se je nemirno zganil in se strahoma ozrl proti vratom, če
bo stopila noter. Nehote je stisnil zvezde in znak strelca
v žep!

Ko je trafikant pospravil škatlje in škatljice z znaki
strelcev in zvezdami in je Janez imel oboje v žepu, se je
oddahnil in bi se ne ustrašil, če bi kdo vstopil v trafiko.
Kupil si je manšete in potrebno — nikdar jih še ni nosil —
kupil novo kapo. Kakor da se mu je odvalil kamen od
srca je začutil naenkrat v sebi zadoščenje in olajšanje, kakor
da je najtežavnejši in najopasnejši del svoje naloge dovršil.

V kosami je skrivoma zmotal prav na dno zavitka,
ki ga je mislil vzeti s seboj, kar je potegnil iz desnega
žepa, pokazal tovarišem novo kapo in manšete, vprašal
enega starejših, če ni dobro vzeti s seboj tudi niti in igle
»za vse slučaje« in modro in nedolžno položil imenovano
k tistemu skrivnostnemu in vabljivemu, kar je skril prav
na dnu zavitka.

Ko je zvezal zavitek, je bil dobre volje in se je pri¬
družil dovtipom in smehu, ki je brnel okoli njega.

IV.

Razigrane volje so bili vojaki, ki so se peljali na do¬
pust. Peli so in se veselili, zbijali šale in se smejali — dobra
volja in razkošno veselje nad dopustom in prostostjo je
sijalo z njih obrazov.

Železniški voz, v katerem je sedel Hudoklinov Janez,
je bil natlačeno poln — sami vojaki. Bili so i vodniki in
korporali in frajtarji med njimi. Na slednje je uhajalo Janezu
vedno in vedno oko. Kako so pač srečni, da smejo javno
in očitno pred celim svetom nositi zvezdi! Če je kateri
med njimi, ki gre prvič domov z zvezdami — kako mu
mora biti pri srcu! In kako šele, če bo edini vojak na
dopustu v vasi ali celo v fari!

Večernice. 69. zv.

2

18

Janez se ni mogel premagati, da se ne bi obrnil do
enega.

»Kaj si že dolgo frajtar?«

»Od novembra.«

»Torej greš prvič domov z zvezdama!«

»Prvič!«

»To te bodo ljudje gledali in občudovali!«

»Kaj to!«

»Jaz hodim tudi v šolo za podčastnike!«

»E, pa boš moral čakati, predno boš avanziral do
frajtarja! Ne gre tako lahko!«

Janez ni pel z drugimi, Janez se ni smejal z drugimi,
Janez ni bil vesel ko drugi.

In če čaka leto dni, do drugega Božiča! Kaj mu je
do zvezde v Celovcu? Mu je že, da, prav rad bi je nosil
i po Celovcu, ali kaj je to v primeri z doma! Po letu gre
na dopust ob času žetve itak v civilni obleki, drugi Božič
bo pa že smel pred svetom nositi zvezdi!

Sklep je dozoreval — ne, saj je dozorel že v kosami,
a vedno se je pojavilo kaj vmes, da se je zdelo, da se sklep
maje, da je bil na tistem, ko takrat ko se je porodil in
vzklil v njegovi glavi.

Ko ni vstopil v Ljubljani noben domačih vojakov, je
sklep dozorel in postal trden in neomajen! Janez je še
enkrat premislil vse mogoče prijetne in njegovo samoljubje
povišujoče in časteče slučaje, ki bodo vstali in nastali doma
ravno zaradi njegove zvezde. In kakor bi se zbal, da ne
bi zopet vstalo očitanje in strah in grožnje in negotovost
in ga mučilo in ga strašilo in odganjalo od misli, da si
našije na vsako stran ovratnika po eno zvezdo, se je vrgel
z vsem veseljem in prisiljeno razigranostjo v zabavo tova¬
rišev, pel z njimi, vriskal z njimi, se smejal slanim dovti¬
pom in še sam skušal povedati katerega, da bi se mu drugi
smejali in ne opazili, kaj skriva na dnu svojih misli.

»Kaj izstopi še kateri v Novem mestu?« je vprašal,
ko se je petje malo poleglo in je zabava zastala.

»Jaz, jaz, jaz . . .« se je oglasilo od vseh strani.

Temna slutnja mu je stisnila srce.

»Odkod si ti ? . . . Kam greš ti ? . . . Iz katere fare si
ti?« je spraševal potem ob vsaki priliki sedaj enega, sedaj
drugega.

Bilo jih je nekaj, ki so bili prav iz sosednjih far.

19

»Pa boš prišel kaj k nam, v našo faro?... Zakaj
bi ne prišel? . . . Saj ni tako daleč! ... Se bomo skupaj
poveselili!...« je lagal sam sebi in drugim.

Pa ni bilo nobenega prav volja hoditi k sosednji fari
v tem snegu, v tem kratkem, prekratkem dopustu in pa
ker ni imel prav za prav nobeden nobenega opravka v sosed¬
nji fari! Da bi pa hodil takorekoč samo Hudoklinovemu
Janezu na ljubo in mogoče na liter vina, ki bi ga ta
morda plačal v gostilni — take žrtve ni hotel nobeden
doprinesti.

Ej, ko bi vedeli vojaki, kako je bil Hudoklinov Janez
tega vesel! Pa se ni izdal, ne, še užaljenega se je delal,
ker se ni hotel nobeden odzvati navidez prijaznemu in
vljudnemu povabilu.

V Novem mestu so se poslovili in razšli na vse
vetrove, pet jih je krenilo proti jugu, in njim se je pridružil
Hudoklinov Janez. Šli so po ozki gazi drug za drugim,
zadnji je bil Hudoklinov Janez. Ni se vmešaval v pogo¬
vor — sicer so sploh malo govorili, ker so bili v mislih
že doma in je že legal sveti večer na zemljo in jih objemal
s svojim blagodejnim mirom in skrivnostnim čarom — niso
dosti govorili, a vendar je mimogrede rekel ta ali oni to
ali ono, Janez pa ni črhnil vso pot niti besedice. In čim¬
dalje so šli, tembolj je zaostajal za tovariši.

»Ho-o, Hudoklin!« se je naenkrat vstavil predzadnji,
ko je začutil, da je zadnji zaostal.

»Kje pa je?«

»Zaostal je!«

»Ho-o, Hudoklin!« je vpil eden na vse grlo nazaj.

»Kaj je?« se je oglasilo iz megle in mraza.

»Kje pa si ?«

»T u!«

»Tak pojdi no in nas ne oviraj!«

»Kar pojdite in ne skrbite zame! Že pridem!«

»Kakopak, v tem snegu te bomo puščali samega!
Dokler gre naša pot skupno, gremo skupaj — potem pa
pojdi sam v božjem imenu! Alo, hiti, hiti!«

Janez se je moral prikazati izza ovinka in iti z njimi.

»Kaj si tako utrujen?« je vprašal predzadnji, ko je
začel Janez zopet zaostajati.

»Od česa le naj bi bil utrujen?«

»Zakaj potem zaostajaš?«

»Če si res utrujen, kar povej, bomo šli počasneje!«

2 *

20

»Veš, da te ne moremo pustiti v tem snegu in mrazu
samega!«

»Spremimo te magari do vasi . . .«

»Saj nisem utrujen!« je naenkrat pospešil Janez korake.

Tako je mislil sam pri sebi: Sedaj bi bila najlepša
prilika! Mrak je, stopil bi s ceste v stran, razvezal zavitek
in prišil zvezdi. Vrnil bi se na cesto in hitel domov. Ali
če gredo do križpotja skupaj, bo bolj temno, in pa pot do
vasi! Kako lahko je mogoče, da bi šel ravno v tistem času
kdo po njem, kdo domačih, kdo znanih! Pa bo videl
sveže stopinje v snegu, pa bo videl nedaleč vstran nekaj
črnega, sedečo, sključeno osebo. Stopil bo, prav gotovo bo
stopil pogledat, kdo je in kaj je in ako se ni morda zgo¬
dila nesreča. In videl bi, da si našiva Hudoklinov Janez
zvezdi ...

Sedaj bi bila najlepša prilika!

Da, sedaj!. . .

Spremijo ga do vasi! . . .

Ne, ne, stokrat ne!

Pospešil je korake in hitel z njimi, preril se je celo
naprej in hitel vsem na čelu, hitel tako, da so morali drugi
hitreje stopati kakor so stopali prej.

»Da bi vsaj bili kmalu na križpotju!« je želel Janez.

»No, no, tako se nam pa zopet ne mudi!«

»Da boste videli, da nisem utrujen!«

»Le zakaj si zaostajal?«

»Kar tako!«

»Le polagoma! Za eno uro ne gre, če pridemo prej
ali pozneje!«

Janez pa je hitel, hitel. Tako je mislil: Tam v sre¬
dini gozdiča stopim v stran, se skrijem za smrekami in na-
šijem. Čimpreje dovršim, tem bolje. Tako daleč grem v
gozd, da me ne bo mogel nihče videti od pota, in stopinje
zasujem za seboj.

»Ti si pa res Janez, ne vem, kako bi ti rekel! Prej
si zaostajal, sedaj hitiš kakor da te gonijo pošasti!«

»Meni se mudi! Vi greste potem še skupaj, jaz moram
sam vstran! Prej sem doma, tem bolje!«

In je hitel in jih silil k hitri hoji; težko dihajoči in
vsi razgreti so prišli do križišča.

»Vesele praznike in lahko noč!«

»Vesele praznike!«

»Ko gremo nazaj, se snidemo v Novem mestu!«

21

»Velja!«

»Ti, Janez, stopi še par korakov z nami do gostilne!
Pogreje te!«

»Ne, ne! Meni se mudi! Lahko noč, vesele praznike!«

In Janez je odhitel po ozki, komaj vidni in spoznani
gazi, zakaj bal se je, da bi ga pregovorili za gostilno.

Tako je trepetalo vse v njem, tako burno je bilo srce
in so utripale žile, čimbolj se je bližal gozdiču in kraju,
kjer je mislil stopiti s pota in izvršiti svoj namen in sklep,
da je čisto pozabil na lepe misli in čiste in radostne misli,
ki jih je mislil prav od začetka v kosami, ko je dobil dopust
in se ni še porodila ta težka misel na zvezdi v glavi: kaka
radost in svečanost in hrepenenje ga bo navdajalo na sveti
večer, ko bo hitel po tem potu domov, ko bo i narava praz¬
novala svoj sveti večer, ko bo vse okoli njega in v njegovem
srcu posejano z mirom in tajnostjo in skrivnostno praz¬
ničnostjo in svečanostjo svetega večera. Ni čutil okoli sebe
svetega večera, ni čutil, da praznuje narava po svoje sveti
večer, da ta megla, ki polagoma izginja, ni taka kakor ob
drugih dnevih — vse nekaj tajinstvenega in skrivnostnega
je v njej; ni čutil, daje v snegu, ki ga gazi, neka mehkoba
in skrivnostna udanost, da mu ne nagaja in ga ne ovira
pri hoji, da je proti svoji navadi celo gorak in se zatajuje,
da ne bi izžareval toliko mraza iz sebe ko druge dneve;
ni čutil, ni videl, da se na daljnem nebu prižigajo zvezde
tako milo in prijazno in vabljivo in žarno kakor nikoli v
letu; ni čutil, ni slutil, da je že zaplaval nad gozdom angel
miru, da že stopajo z neba božji krilatci, da zapojejo po
gozdovih pesmi miru in veselja nad rojstvom; ni čutil, ni
slutil, da je že oživelo v globinah, da so že prilezli na dan
nevidni gozdni prebivalci — ali palčki ali vile — in že
nažigajo nebroj lučic po drevju, da krasijo sleherno drevo
in ves gozd v najlepše božično drevesce . . . Srce ni čutilo
ničesar drugega ko neizmerno koprnenje, čimpreje dovršiti
in dokončati sklep — potem, potem je še časa za razpo¬
loženje svetega večera.

Čuj, Janez, kaj ne bi odtehtalo praznično, svečano in
svetega miru in rajske sreče svetega večera polno srce vseh
tistih prizorov, ki bodo nastali, če si prišiješ zvezdi? Kaj
ne bi bilo bolje, če bi sedaj čutil v srcu ta sveti mir in
to rajsko srečo božičnega časa, svetega večera v svojem
srcu kot pa to negotovost, ta nemir in to vznemirjenost in
neprikladno koprnenje po nedovoljenem? Kaj ne bi bilo

24

motiti svetega miru. Le babica je izza peči včasih globoko
vzdihnila. Morda za Janezom . . . Prav gotovo za Janezom,
zakaj bi drugače vzdihnila? je mislil gospodar. Pa da bi
bratje in sestre ne mislili na najstarejšega brata, četudi
molčijo in so navidezno vsi popolnoma zaverovani v delo
in samo delo — ne, tega si tudi ni mogel misliti oče.

Nad vso hišo je bilo razlito poleg miru in blagoslova
božičnega časa in svetega večera še nekaj tesnega, kar je bra¬
nilo miru in blagoslovu, da bi popolnoma in z vso svojo močjo
in čarom in prelestjo objel hišo. To tesno je družilo in se
izlivalo iz vseh src družine in je odletelo v spremstvu s
skrbjo in neizmerno ljubeznijo v Celovec in iskalo njega. . .

Nekaj je manjkalo pri hiši, da bi bil mir in pokoj in
ves čar in vsa prelest božičnega časa in svetega večera
popolna in čutena z vsem srcem in vso dušo.

Nekdo se je naenkrat pojavil v veži in si je začel
otepati sneg s čevljev. V hiši so za hip postali pozorni,
potem pa so zapali zopet v svoje misli. Kdo bi pač bil,
če ne sosed ali soseda? Saj je tako navada, da se zberejo
bolj pozno zvečer, ko so se že navžili in napili čara božič¬
nega večera v domači hiši, ljudje pri sosedu in pokramljajo
o tem in onem, da hitreje mine čas, ko je treba iti k pol¬
nočnici.

Oni v veži si je pa precej dolgo otepal sneg s
čevljev, kakor bi si bil negotov in si ne bi prav upal v
sobo. Potem je nehalo otepanje snega in je bilo tiho v
veži — ni bilo čuti korakov.

»Kdo le je?« je mislil gospodar in vstal od peči.

V tistem hipu so se vrata odprla in . . .

Gospodar je prvi hip kakor onemel silnega veselja,
drugi hip je vskliknil radosten klic: »Janez!«

»Janez!« je kakor v odmev prevelike sreče jeknila
gospodinja — in roke so ji nehote silile k očem.

»Janez, Janez, Janez . . .« je zašumelo okoli mize in
v kotu od jaslic. Radostni obrazi so se dvignili in niso
niti verjeti mogli, da bi bilo res.

»Janez!« je vzdihnila babica v zapečku in povzdig¬
nila glavo.

»Janez!« je rekel oče vdrugič in — no, kako ne bi
bil vesel oče, da je prišel tako nenadoma prvorojenec in
njegov naslednik na dopust za božične praznike domov,
prišel tako nenadoma in nepričakovano, ko so ga najmanj
pričakovali, sploh ne pričakovali; kako ne bi bil vesel, da

25

je kakor blisk naglo izginilo tisto tesno, kar je plavalo nad
hišo z božičnim mirom in čarom in prelestjo božičnega
večera!

Sin je mislil v kosami na snidenje in si načrtal in na¬
slikal v mislih prizor snidenja — ali ni si ga načrtal in
naslikal dovolj živo, niti približno si ga ni naslikal s tako
ljubeznivostjo in ljubeznijo, kakor se je sedaj pokazalo!
Ah, kako bi si ga mogel naslikati takega, kakor je v res¬
nici! Tolika ljubezen, tako neizmerna ljubezen, pritajena
ljubezen, ki pa je buknila v tem trenutku z vso silo na
dan. Zdelo se mu je, da mu bo oče padel okoli vratu in
ga objel in poljubil — in saj res ni dosti manjkalo, da ni
tega storil — ali po prvem navalu ljubezni in veselja se
je znal potajiti, samo stisnil mu je roko in potresel zanjo
in mu zrl v oči! In sin je lahko bral z očetovega obraza,
kaj misli v srcu. Materi so igrale solze veselja v očeh,
ni obrnila pogleda od njega, ni se niti premaknila z mesta,
ni niti mogla obrisati solz z oči, ker se je držalo rok testo,
niti v roko mu ni mogla seči. Babica je zajokala na glas
od veselja. Kako je plakala, ko je odhajal k vojakom in
zatrjevala, da ga ne bo več nikoli videla! Pa je prišel,
prišel na sam sveti večer! Sestre in bratje so popustili
delo pri jaslicah in se vsuli k njemu, vsak se je trudil,' da
bi mu prvi podal desnico. Radost in veselje jim je sijalo z
obraza, tako so bili veselo presenečeni, da niso niti mogli
kaj drugega reči ko: »Janez . . . Janez . . . Janez ... da
si prišel ... da si prišel . . .«

»Pa da nisi pisal!« je rekel oče, ki je prvi premagal
veselje nad njegovim prihodom in ga z veščaškim pogledom
motril od glave do pet in bil videti ves srečen, ker mu je
uniforma dobro pristojala.

»Pa da nisi niti namignil v pismu ...« je pristavila mati.

»Kaj bi pisal, ko pa nisem do zadnjega znal za
gotovo!«

»Da si le prišel, da si le prišel!« so ga obkrožili sestre
in bratje.

»Pa lačen si gotovo! Oh, nič gorkega nimam! Kdo
bi si mislil, kdo bi slutil, da prideš! Nič gorkega nimam
pripravljenega!«

»Ni treba, mama!«

»Seveda ni treba! Treba je treba, pot utrudi človeka,
zlasti ta pot v snegu! Čakaj, takoj ti kaj napravim! Ali
bi kavo?«

26

»Kaj boš s kavo! Cvrtje mu speči, je hitreje končano
in bolj se mu bo prileglo!«

»Takoj, takoj bom, samo roke si očistim!«

»Hej, Janez, kako ti pristoja ta obleka!«

»Zakaj pa imaš te rdeče vrvice in te nabrane krog-
ljice na njih?«

»Strelec!« je podučil oče.

»Jej, strelec, strelec . . . strelec!«

Janez se je nemirno zganil.

»Tak odloži no plašč in prisedi k peči, da se pome¬
niva kaj o vojaščini in poveš, kako je še tam, in povem
jaz, kako je nekdaj bilo!«

Janez je s tresočo roko odpel plašč.

Tedaj . . .

Tedaj je oče obstal ko prikovan na mestu in je v
presenetju in neverjetju širil oči in strmel na ovratnik sinove
bluze; tedaj je mati obstala pred njim in si pomela oči,
zakaj ni mogla verjeti; tedaj so bratje in sestre v onemelem
veselju in začudenju zastrmeli in odstopili korak.

Na Janezovem ovratniku ste se svetili dve beli zvezdi,
ste žareli in se bliščali tako vabljivo in ponosno, da jim
je zaprlo sapo.

- »Janez!« je prvi rekel oče.

»Janez!« je tiho ponovila mati.

»Janez, Janez, Janez . . .« so zašepetali bratje in sestre
naokoli v brezmejnem spoštovanju in občudovanju.

»Ali je mogoče?«

»Ali je mogoče?«

»Ali je mogoče?«

»Zakaj bi ne bilo mogoče? En dan mi je prinesel
vse: dopust in povišanje!«

»Kako je bilo?«

Sestra je pomagala bratu sleči vojaški plašč in ga
spoštljivo položila na bližnjo posteljo, oče je prepustil sinu
svoj prostor pri peči in se vsedel zraven njega, mati je
obstala pri vratih, da čuje, kako je bilo, babica se je vsedla
na drugo stran povišanega Janeza, bratje in sestre so ga
obkolili v polkrogu.

»Povej, Janez, kako je bilo!«

»Sploh sem se dobro držal, tako dobro, da so bili višji
vselej in povsod z menoj zadovoljni, tako dobro, da pridem
v šolo za podčastnike in bom lahko še kaj več dosegel
ko na vsaki strani ovratnika samo eno!«

27

Oče si je prikrižal noge na kolenu, objel desno z rokama
in se nagnil z obrazom k sinu, mati je stopila za korak
bliže, sestre in bratje so napeli ušesa in oči in skoraj odprli usta.

»Ali da bi šel domov, ni bilo veliko upanja, ker prvo-
letnikov o Božiču sploh ne puščajo na dopust! Pa je prišel
nekega večera pred poveljem — saj veste, oče, kako je z
dnevnim poveljem — torej pred dnevnim poveljem je prišel
stotnik v kosamo. In morali smo posamezno defilirati pred
njim! Oče, vi veste, kaj je posamezno defiliranje!«

»Kaj bi ne vedel! Le dalje!«

»Naš stotnik je pa strog in težko mu je ugoditi! Jaz
sem se pa takrat nalašč potrudil in defiliral tako kakor
nobeden! In stotnik mi je zaklical: Bravo! Tako se mora
defilirati kakor defilira Janez Hudoklin! In potrepljal me
je po rami, mi dal takoj dopust pred vso kompanijo in me
pred njo pohvalil. Nato me je poklical v kompanijsko pi¬
sarno in me povišal za frajtarja!«

Kakor onemeli so ga poslušali in mu zrli z napetostjo
na obraz in sprejeli vsako njegovo besedo kakor sladko
mano. Ko je končal, so se pogledi kakor na povelje in
vsi naenkrat okrenili in obviseli na ovratniku, hočem reči
na zvezdah. Za hip je trajal molk, nato se je mati naglo
zganila — kakor bi se prebudila iz najveselejših sanj, pa
ji je žal, da so že minule in jih ne more dalje sanjati, ker
se ji nekam mudi — in odhitela ven, da mu naredi cvrtje,
ker je gotovo lačen. Oče je še zastrmel par hipov v zvezdi,
nato je vstal in stopil k mizi in prijel steklenico.

»Anica, prižgi svečo! Grem v klet po vina! Vem, da
si žejen!« se je obrnil na Janeza.

»Ni sile!«

»Ej, vojaki so vedno žejni! Saj vem, kako je bilo,
ko sem bil jaz!«

Sestre in bratje — zlasti mlajši — so se strnili v ozek pol¬
krog okoli Janeza, prinesli stole in punčke od mize in posedli
okoli njega in se skoraj skregali, kdo bo sedel bliže njega ali celo
ob njem. In zrli so nanj s spoštovanjem in občudovanjem ...

Tedaj je pač dosegel Janez višek s svojim povišanjem.

VI.-

Ko se je Janez že okrepčal s cvrtjem in razgrel z
domačo kapljico, ki ga je — mimogrede povedano — tako
navdušila, da bi se sam sebi smejal, če se je spomnil, kake

28

boje je moral prestati s seboj, predno si je prišil zvezdi,
in si mislil, kako bi bil pač nespameten, če si ju ne bi
prišil, ko je vendar vzbudilo to v domačih tako veselje in
spoštovanje in navdušenje — ko je pač že najmanj pet¬
krat povedal in ponovil in natanko opisal, kako je bilo pri
tistem posameznem defiliranju, tedaj se je naenkrat spom¬
nila starejša sestra, da mora k sosedu.

In čez nekaj časa so prišli od soseda vsi moški in
hrupno in z veseljem pozdravili Janeza, ga hvalili in po¬
viševali, nato so se spustili z njim in njegovim očetom v
pogovor o vojaščini. Starejši, ki so že bili v svojih mladih
letih vojaki — nekateri celo v vojski v Bosni — so se pred¬
vsem zanimali, kako je sedaj s to ali ono stvarjo, kako
eksercirajo in kaki so častniki; mlajši, ki jih je šele čakala
vojaščina, so bili najbolj radovedni, kako je bil Janez po¬
višan, in so to zgodbo najraje poslušali.

Prišli so i drugi sosedje in prišle so sosede in so se
vsi veselili s Hudoklinovimi in hvalili Janeza. Središče
vsega v Hudoklinovi hiši je bil ta večer Janez in središče
na njem, kamor je meril vsak in mislil vsak in gledal vsak,
sta bili njegovi zvezdi.

Prišli so i drugi vaščani in se pridružili pogovoru —
o, Janez, kaj vse naredi zvezda! Sedaj vidiš, da si prav
mislil, ko si si slikal, kako učinkuje zvezda na ovratniku
in da je brez zvezde vse nekam tako prenavadno, vsak¬
danje; nič vnetega in navdušenega, če bi te srečal kdo
brez zvezde!

Celovec je daleč in veliko mesto je Celovec in majhna
je kosama in še manjše stotnikovo stanovanje v primeri
z mestom — pa da bi mogla čez hribe in doline in vode
in te zasnežene planjave prodreti vest do Celovca?! Ta
mala in nepomembna vest za vse druge, za ves Celovec,
zanj pa vendar tako velikanskega pomena?! Da bi pro¬
drla do Celovca in našla skozi vse ulice in ceste in trge
pot naravnost v kosamo, naravnost v stotnikovo stanovanje?

Janez je bil vesel in zadovoljen in srečen.

Ali ko so stopili iz gorke sobe in se napotili proti
fari k polnočnici, jih je objel z vso močjo mraz in jim
segel v kosti in pod kožo in jih pretresel; Janezu je zaple¬
sal okoli lic in senc in ušes, se zarezal v oči in puhnil
po bliskovo v glavo neprijetne misli. Kar naenkrat — kakor
bi čakalo nanj že ves večer, že vse te prijetne ure, ki jih
je prebil v slavi in veselju v hiši, čakalo nestrpno, vedno

29

t

nestrpneje, čimbolj je objemalo Janeza veselje, čakalo škodo¬
željno in v posmehljivem veselju, da mu zašepeče na uho
in se vzraduje njegove zadrege — kar naenkrat je zavpilo
ob njem, siknilo preko glave in planilo v možgane: »Kaj
ne veš, da se moraš z dopustnico oglasiti pri orožnikih,
na orožniški postaji pri fari? Hej, Janez, oglasiti se moraš
z dopustnico! Ali stoji na dopustnici ,frajtar Janez Hudo¬
klin 4  ali ,infanterist Janez Hudoklin 4 ?«

»Če bi popravil? . ..« je pomislil Janez.

»Popravil, da, popravil! Kaj se ne bi takoj spoznala
tvoja pisava od pisave računskega podčastnika? Kaj ne bi
ravno poprava takoj zbodla v tem oziru in podobnih ozirih
strogih in do pičice natančnih in neizprosnih orožnikov?
Pa kaj to v primeri s tem, da moraš ob povratku v vojaš¬
nico vrniti dopustnico v kompanijsko pisarno! Vrniti jo
moraš, vrniti potrjeno ob prihodu na dopust in odhodu,
potrjeno od najbližje orožniške postaje! Hej, to bi šele
bilo lepo, da bi vrnil dopustnico, na kateri bi sam prečrtal
besedo ,infanterist 4  in napisal nad njo ,frajtar 4 ! Ta bi bila
šele lepa!«

Janeza je vznemirilo in popolnoma spravilo s tira.
Fantje domače vasi so ga obkrožili in vzeli v sredo in
kramljali z njim najprijazneje in prijateljsko. Če bi bil sam,
bi ga nemir morda niti pol toliko ne mučil — ali tako . . .
tako . . . sredi slave in nezaslužene časti in prijaznosti naj¬
več zaradi zvezde?!

Umolknil je hipoma in korak mu je zastajal.

»Kaj če bi se vrnil in ne šel k polnočnici?«

Ne, ne! Kaj je Božič, kaj so božični prazniki brez
polnočnice, brez tistih blaženih trenutkov med polnočnico,
ko doni od oltarja tako milo in tajinstveno, tako rajsko in
nebeško in odpevajo na koru tako ubrano in s takimi gla¬
sovi kakor bi si jih izposodili za to noč od samih božjih
krilatcev ali kakor bi ti sami prišli — nevidni in nerazum¬
ljivi — in odpevali ali vsaj dajali odpevanju tako čarobno
moč ... In ko zadone svete božične pesmi — komu se v tihi
radosti in nadzemski sreči ne vzradosti srce? Kaj so božični
prazniki brez polnočnice, brez tega svečanega začetka v ne¬
razumljiv, kakor dih nebeške zarje občuten božični čas? . . .

In vendar mu je korak zastajal in ga je skrbelo in
mučilo, da bi se najrajše vrnil.

»Ne oglasim se danes! Kje je zapisano, da se moram
oglasiti ponoči, o polnočnici?«

30

«

Ali ljudje bodo v cerkvi, orožniki bodo v cerkvi in
bodo videli in se pripravili za dostojen sprejem ponosnega

frajtarja.

»Kaj si utrujen od dolgega pota, Janez?« so vpra¬
ševali fantje.

»Pa pojdimo bolj počasi! Ne zamudimo!«

»Nekaj sem pozabil!«

Janez se je naenkrat okrenil in odhitel domov. Sto¬
pil je naravnost pred zrcalo in segal z roko pod vrat in
potipal po ovratniku.

»Ali si samoljuben in časti žejen, Janez! Kaj se bojiš,
da se ne bi zvezda videla?« ga je podražila sestra.

»Kaj zvezda! Ravno zato sem se pa vrnil, da ju za¬
krijem s plaščevim ovratnikom! Ni treba, da bi vsa fara
videla in znala!«

In Janez je z zadovoljstvom opazil, da plaščev ovrat¬
nik popolnoma zakriva zvezdi. Pa je vseeno še pritegnil
ovratnik in nategnil plašč, da bi bilo tem sigurneje in
gotoveje. Še enkrat se je pogledal od vseh strani v ogle¬
dalu, popravil med tem plaščev ovratnik in ga čisto pri¬
tegnil in pritisnil na bluzin ovratnik in se potem obrnil k
sestri: »Veš, ni treba, da bi ves svet govoril o tem!«

»Kako prav nič ni ošaben naš Janez na svoje povi¬
šanje!« je omenila sestra k materi, ko je Janez odšel. »Drugi
bi takoj ob prihodu razpel plašč in kazal v ponosu na
zvezdi in začel takoj govoriti o tem, Janez je pa prišel z
zapetim plaščem in ni niti namignil na to, da smo šele
videli, ko je slekel plašč! In sedaj tudi noče, da bi se
raznašalo okoli, dasi bi mu bilo samo v čast!«

»Ni ga pokvarila vojaščina, hvala Bogu!« je prista¬
vila mati.

In oče je ob istem času govoril med možmi, ki so
šli k polnočnici in so govorili o njegovem sinu: »No, kaj
to dandanes! Včasih je bilo težje kaj doseči in se višje
povspeti! Kaj ne Luka?«

»Seveda! Tedaj smo se vojskovali po Bosni in nismo
imeli časa misliti na kaj višjega!«

»Vseeno je lepo od njega, da se tako drži! Čast ti dela,
Hudoklin, in lahko si ponosen nanj! Pa ne samo tebi, celi
naši vasi dela čast! Saj kar jaz vem, ni prišel še zlepa
od nas kateri domov na dopust z zvezdami, in pa celo v
tako kratkem času, takorekoč že kot rekrut!«

31

Janez je hitel v tem trenotku mimo mož, da dohiti
fante in je vse slišal — in vse preslišal in hitel kakor bi
ne čul, dalje. Odleglo mu je malo, ko se je pred zrcalom
prepričal, da plašč popolnoma zakriva zvezdi in da ni ne¬
varnosti, da bi ju kdo, ki ne ve in ne sluti, opazil. No,
sedaj pa čuje, kako menijo možje med seboj o njem, ne
o njem, o njegovi zvezdi, o njegovem samovoljnem po¬
višanju.

»Če se zve, če se kedaj zve, Janez . . .« je šepetalo
okoli njega in kljuvalo v srcu in ga zopet napolnilo z
nemirom in plaho negotovostjo. Fantje so se čudili, da ni
prav nič vesel in se ne raduje dopusta in povišanja in sve¬
tega miru v božični noči. Skušali so ga razvedriti, skušali
pripraviti do smeha in dobre volje, ugibali, kaj bi mu bilo
— ali vse zaman. Janez je bil nemiren in zamišljen,
zdaj in zdaj je zamišljen posegel z roko po ovratniku ali si
ga nategnil in popravil, pa se je kakor v strahu ozrl naokoli,
če ga kdo opazuje. Kakor mora ga je tlačilo: Če se zve,
če se zve .. . Kaj bo mislil oče, kako bodo tedaj govorili
ljudje o njem . . .

Pred cerkvijo si je še enkrat tako silno nategnil plaščev
ovratnik, da je nekje v njem v šivu počilo — preplašilo
ga je to. Hitro je stopil v cerkev — medpotoma k pol¬
nočnici je sklenil, da gre pri zadnjih vratih v cerkev in se
pomakne med ljudmi prav k spovednici in se stisne k njej.
Na ta način bi ga ne mogli opaziti orožniki, ki so bili pri
polnočnici redno v prvi klopi pred oltarjem. Ali pred cer¬
kvijo je mislil samo na plaščev ovratnik in da bo zvezda
zakrita z njim, in je nategnil, in je počil šiv in ga vznemiril
in takorekoč pahnil v cerkev, ker kaj si bodo fantje le
mislili, ko ga vidijo vedno z roko okoli ovratnika? . . . Šele
ko je zagledal orožnike že v cerkvi, mu je šinilo skozi glavo,
kam je pravzaprav nameraval, tam doli k spovednici, ne
sem pred oltar.

Sedaj je bilo prepozno. Vzdržati je moral poglede
orožnikov — saj se ie redko vidi pri fari vojaka, samo za
praznike pridejo v uniformi domov, na dopustu ob žetvi so
v civilu. In orožniki so vendar takorekoč nekako nadzorstvo
na dopustu se nahajajočih vojakov in pristojna oblast, pri
kateri se morajo vsi javiti ob prihodu in odhodu. Pa bi ne
smeli pogledati enega teh za čas dopusta od njih odvis¬
nega in na nje navezanega, pogledati z oblastvenim in urad¬
nim pogledom, pogledati s tovariškim in prijateljskim po-

32

gledom, ker so bili sami nekdaj tako kakor je on sedaj.
Kdo bi štel to orožnikom v zlo?

Janez pa je čutil v tem pogledu vse kaj drugega in
je koprnel in se mučil pod tem pogledom in vznemirjal
vedno bolj, da je srce vedno burnejše bilo in kri vedno
bolj nemirno in razburkano plala po žilah.

Ah, kako vse drugače je bilo druga leta pri polnočnici!
Kako vse lepše si je slikal takoj v začetku, ko je zvedel,
da dobi dopust, da bo šele letos pri polnočnici, letos, ko
je že dal slovo misli, da bi bil doma pri polnočnici! Kako
lepo si je slikal, da bo letos, ker radost in tiha sreča je
šele tedaj popolna, če že mislimo, da je šla mimo nas in
ne upamo več nanjo, pa se naenkrat okrene in stopi lahno
in tajinstveno v srce. — Kako vse drugače je bilo v srcu,
ko so se vračali od polnočnice, od tega začetka blaženih
skrivnosti božičnega časa in božičnih radosti. Kako je pa
letos? ... In zakaj je tako letos, Janez, ko bi bilo lahko
drugače ... In s kakim veseljem in s kakim razpoloženjem
v srcu in radostno jasnostjo v glavi si hitel druga leta na
Božič v cerkev k deseti maši — letos pa? Kaj si druga
leta kateri Božič stal skoraj pol ure pred zrcalom in delal
z rokama okoli ovratnika in po ovratniku kakor za stavo,
da so ti skoraj prsti odreveneli? Kaj te ne tišči na dveh
mestih na vratu kakor bi te zbadali z razbeljenimi iglami
ali kakor bi strmele pošastne oči na ti mesti in ju hotele
izsesati in izpaliti? Da, da, včeraj med polnočnico je peklo
in žgalo na teh dveh mestih, ker so bili orožniki v cerkvi,
da si mislil, da izkoprniš — ali danes peče in skeli in žge
z isto silo, niti za trohico ni prenehalo od včeraj! — Kam
tako hitiš, Janez? Glej na potu v cerkev Jerico, tisto
Jerico, ki ti je dala tako lep šopek ob naboru in še lepšega,
ko si odhajal k vojakom. Pa ji boš vendar rekel prijazno
besedo v pozdrav in ji podal roko! Kaj nisi mislil tudi
nanjo, ko se je porodila misel na zvezdo?... Pa vendar
ne greš kar tako mimo nje, kakor bi se ne poznala, kakor
da bi ne bila ona tista, ki ti je dala ob naboru in pri od¬
hodu k vojakom šopka, na katero si mislil obenem z
nesrečnimi mislimi na zvezdo, da bo ponosna nate, si mislil...
— Kam hitiš, Janez? Torej ji res nočeš privoščiti niti prijazne
besede in dati roke v pozdrav? Čuj, kaj ni rekla: »Kako je
moder!« Glej, kaj se ni okrenila in ti pogledala v obraz?!

Janez je hitel kakor preganjan od zlokobnih pošasti.
Tako ga je že izmučilo in neprestano preganjalo, da mu

33

je bilo v hipni misli že vseeno, če se tudi izve, samo da
bo prej konec teh muk in negotovosti.

In je stopil — zmeden in nemiren in negotovosti pre-
nasičen — v orožniško hišo, salutiral, položil dopustnico
na mizo in čakal zravnan ko sveča, kaj pride. Tedaj ga
je zapeklo in zaskelelo in zažgalo na dveh mestih na vratu
z vso silo in največjo močjo — kakor skozi meglo je videl
prijazen orožnikov obraz, kakor v odmev je odgovarjal na
prijazna vprašanja — kako je pri vojakih, če se je privadil,
če pride v šolo za šarže (tudi to!) in če je vesel, da je
dobil dopust že v prvem letu — minute so bile kakor ure,
dolge zimske ure brez spanja, gledati v prijazen obraz in
stati pred njim po vojaško in trepetati in se bati, bilo mu
je kakor bi stal golih nog na živi žerjavici. In kakor meč
na tenki niti je viselo nad njim in mu skušalo in hotelo
in grozilo vsak hip pasti na glavo: Sedaj... sedaj ... sedaj
. . . vstane in ti odpne plašč in vidi . . .

Ko je pa zaprl vrata za seboj se je globoko oddahnil
in si obrisal potne srage s čela — lepo vas prosim, v tako
hudi zimi, o Božiču, ko je kar pokalo od mraza, so mu
stopile potne srage na čelo!

»Najhujše in najopasnejše je končano!« si je mislil
Janez in kakor bi se mu odvaiil kamen od srca je hitel
v cerkev.

Ali po maši mu je znova zagrozilo: Fantje so ga hoteli
po vsej sili pregovoriti, da bi šel z njimi malo v gostilno,
ker je mrzlo in se je dobro okrepčati, ker tako in tako
nimajo dosti prilike, da bi mu pokazali svoje prijateljstvo,
ker sploh vsak vojak na dopustu gre v gostilno. Branil
se je z vsemi štirimi, kakor prepad je zazijalo pred njim:
Če greš, boš moral sleči plašč ... in . . . in . . . zraven go¬
stilne je orožniška postaja . . .

»Janez, zamerimo ti, če ne greš!«

»Danes ne, danes ne!«

»Saj drugi tudi gredo!«

»Jaz ne grem! Danes je prevelik praznik!«

Odhitel je in se ni ozrl, dasi je čul, da je eden siknil:
»Ali smo prenizki v primeri s teboj?«

In na Štefanje ga je mučilo, ker je vedel, da mu zopet
ne bodo dali miru. Izogibal se jih je in moral prečuti
marsikatero — vseeno mu je bilo, samo če bi ga pustili
na miru. Doma že, v domači vasi že gre z njimi v gostilno
— ali tu, pri fari! In če mu podarijo vso klet, ne gre!

3

Večernice. 69. zv.

34

Kaj bi mu pomagali vsi dosedanji srečno uspeli uspehi, če
gre v gostilno in odloži plašč? In odložiti bi ga moral v
gorki sobi, sicer bi tako in tako vzbudil sum.

V take misli vtopljen se je bližal cerkvi. Kar naenkrat
se je prikazala izza ogla na cesti vojaška uniforma. Janez
je obstal in zastrmel in mislil, da sanja. Ni sanjal, bil je
Obrhov Jože iz sosednje vasi, ki je služil drugo leto pri
deseti kompaniji.

»Ho, Janez, Janez! Bog te živi! Jaz sem dobil dva
dni pozneje dopust — nič ne škodi! Za tebe sem vedel,
da si doma, ti nisi niti slutil, da pridem jaz! Kako je to
prav, da sva vsaj dva doma!«

Stresel mu je roko v vidnem veselju in mu pripove¬
doval, kako je dobil dopust, sicer dva dni pozneje, kar pa
nič ne škodi, in mu razlagal načrt, kako prebije dopust in
ga vabil sem in tje.

Janez se je kar tresel od razburjenosti in je samo
prikimaval, govoril ni. Jože mu je ravno pred cerkvijo
šepnil, da bo po maši v gostilni harmonika, in rekel, da
morata na vsak način iti in rešiti čast kranjskih Janezov.
Med mašo pa ni Jože preveč pazil na Janeza, prav nič ni
pazil nanj, ker čemu bi pač pazil nanj? In po maši je
zaman gledal za njim in povpraševal za njim. Janez je
izginil domov, ljudje, ki so bili pri vratih, so rekli, da je
že pri zadnjem evangeliju odšel in da je bil bled v obraz,
morda mu je bilo slabo.

»Tak vojak!« je rekel Jože.

»Čudno!« so rekli fantje.

VII.

Tisto leto je bil Božič v sredo, Štefanje v četrtek. V
petek in soboto je hodil Janez tako pobit in vznemirjen
okoli, da so ga domači strahoma spraševali, ni li bolan?
Kako lahko se je prehladiti v tej zimi, kako lahko se je
prehladil na sveti večer, ko je hitel ves razgret v snegu in
mrazu domov! In skrbna mati mu je skuhala rož in ga silila,
da bi pil to domače zdravilo, ki mu gotovo pomaga. Ali
Janez ni hotel piti in je zatrjeval, da ni bolan.

»Kaj ti je potem ?«

»Nič!«

»Nekaj ti je, to se ti vidi!«

»Nič mi ni, mama!«

35

»Bolan si, pa nočeš povedati! Bolan se vrneš v Celo¬
vec in . . .«

Mati je skoraj ihtela, Janezu je bilo hudo, da jo tako
muči, in silil se je biti vesel in brezskrben. Pa se mu je
tako malo podalo! Iz vsega vedenja se je videlo, da ga
nekaj tare in žalosti, pa si ne upa povedati in razodeti, kaj.
To je še bolj vzbudilo sum, da je bolan, da se je prehladil
na potu domov. In žalost je objela Hudoklinovo družino.
Mati mu je vdrugič skuhala rož, nabranih na kresni večer
— ali Janez jih ni pil, temveč je hotel po vsej sili in na
vso moč pokazati, da je vesel in brezskrben, da ni bolan,
da ga nič ne tare. O, kako se je varal in skušal varati
domače, pa jih je spravil s tem le v še večjo skrb in žalost.
Vedeli so, da se nalašč potajuje, samo da jih ne bi razbur¬
jal, njegov obraz je govoril, da mu je nekaj — kaj naj bi
bilo, če ne bolezen — da ga nekaj teži, da pa se zatajuje.
In še bolj jih je navdala skrb in žalost.

V nedeljo zjutraj se je pa Janez naenkrat čutil bol¬
nega in je ostal v postelji in ni šel k maši k fari. In tedaj
je segel po skuhanih rožah in pil zdravilo, pil dopoldne in
se mučil z grenko pijačo, potil se v postelji in si grizel
ustnice, ko je opazoval mater, s kako skrbnim in nežnim
izrazom mu prinaša kuhane rože — lonček za lončkom —
in ga odeva in prinaša vedno nove odeje in ga pokriva z
njimi, da bi se gotovo prepotil skozi in skozi in odpodil sle¬
herno trohico prehlajenja. Ah, dobra, skrbna, neizmerno in
najnesebičnejše ljubeča mati, ko bi mogla dati Janezu zdra¬
vila, ki bi mu pregnalo črva iz srca, ki gloje in grize v
njem neprestano in vedno bolj!... To bi ozdravilo ljub¬
ljenega sina, ki ni bolan, ki pa čuti, da bo postal bolan,
če se bo še dalje zalival z grenkim zdravilom in se pre¬
potil do skrajnega. In pa zavest, da muči mater in vse
domače za prazen nič, da jim vzbuja težke misli in črno
skrb brez vzroka ... S sovražnimi pogledi je motril uniformo,
ki je ležala na stolu ob postelji. Bilo mu je, da bi planil
s postelje, zgrabil z zobmi obe zvezdi in ju strgal z ovrat¬
nika in ju zgrizel in izpljunil in pohodil in poteptal . . .
Ali . . . ali . . . kaj bodo ljudje rekli, kako bodo domači
pogledali ?

Skelelo je pri srcu in peklo in grizlo v njem, črv je
glodal vedno huje in brezobzirneje . . . Materi ni upal gledati
v oči, tako se je sramoval samega sebe in svoje hlimbe,
sestri je osorno odgovarjal — vsa teža skrbi in žalosti, ki

3 *

36

je stopila na hišo zaradi njega, mu je legla na prsi in ga
težila. In to breme ni bilo lahko.

Opoldne je pa čul, da se pogovarjajo pri mizi — tiho
in šepetaje, da ne bi motili bolnika — o zdravniku.

»Pojdi, takoj popoldne pojdi v mesto ponj!« je pri¬
govarjala mati.

»Kaj je res taka sila?«

»Rože mu niso pomagale, jaz si ne vem več pomagati!
Bolnega ga pa vendar ne moreš pustiti nazaj v Celovec!
O, ti moj Bog, kako veselje, ko je prišel — na, sedaj pa...«

Janezu je zagomazelo po žilah. Še zdravnik naj pride
in konstatira, kako je pravzaprav z njim. Nemirno se je
premetaval po postelji, grizel odejo in stiskal pesti in mislil
na tisti nesrečni trenutek, ko je zamislil to nesrečno misel
na zvezdo, kakor na črno kugo ali grozno pošast s strupe¬
nimi želi. In želja, da bi bilo vsaj že konec dopusta, konec
te nestrpne in neznosne stiske in tega neznosnega trpljenja,
je vsplapolala v vsej svoji moči — ali še štirje dolgi dnevi,
mukotrpni in neznosni dnevi so mu bili sojeni.

Ko pa je oče z resnim in skrbnim obrazom oblekel
zimski plašč in hotel oditi v mesto, je Janez planil kakor
bi ga pičil gad s postelje in se nasmejal — prisiljeno in
mukoma nasmejal, ali zato nasmejal, da bi potrdil svojo
trditev — in rekel: »Kako moč imajo vendar rože! Prav nič
me več ne boli!«

»Ostani še vendar v postelji, Janez! Ni dobro vstajati!«

»Kako pa, zdrav, popolnoma in čisto zdrav, pa bi ležal
v postelji!«

Urno se je oblekel in neprestano hvalil zdravilno moč
kresnih rož in veselo zatrjeval, da mu jih morajo dati nekaj
na pot in za Celovec, potem bo brez skrbi, da ne bo nikdar
bolan, ali da bo takoj ozdravel.

V Janezu je vsplapolalo kakor z zadnjo besno silo in
kakor v obupanem odporu za samoobrambo in obstoj. Vesel
je hotel biti, vesel je moral biti, da jih prepriča, da ni bolan.
In smejal se je in govoril kakor v šali urno in neprestano
in hotel udušiti črva v srcu in pregnati temne misli iz glave.

»V gostilno moram! Že na Božič so me fantje silili
in na Štefanje še bolj, pa se mi ni hotelo. Danes moram
iti, sicer bodo mislili bog zna kaj o meni! In pa veselo bo
tam — in jaz hočem biti danes vesel!«

Udaril je z nogo ob tla in zavihtel kapo in se naredil
kakor bi hotel zavriskati. Čudno so ga gledali domači in

37

se niso mogli takoj vživeti v to naenkratno spremembo.
Mati mu je prigovarjala, naj ne gre; oče pa si ni mogel
razložiti, da bi tako naenkrat ozdravel in je stal neodločen.
Ali Janez se ni dal pregovoriti, zapel si je plašč in ga
tesno pritisnil na bluzin ovratnik — morda pride Jože iz
sosednje vasi — in odšel je. Mati je pregovorila potem i
očeta, da je šel za njim in bil tako pri rokah za vse slučaje.

V gostilni je bil Janez vesel, zabaven — to se pravi,
delal se je takega, da prežene fantom nevoljo do sebe in
prepriča vse, da je že popolnoma ozdravel od dopoldanske
bolezni — strahu pred Jožetom iz sosednje vasi in fanti,
ki bi ga hoteli po vsej sili spraviti v gostilno, kjer bi moral
odložiti plašč. Dražil je mlajše, kako bo pri vojakih, mo¬
droval s starejšimi, pravil vse mogoče smešne dogodbice
iz kosarne — ali plašča ni odložil, pač v skrbi, da se ne
povrne dopoldanska bolezen. Oče ga je moral biti vesel,
ker je lahko opazil, da bi se bolnemu človeku ne ljubilo
toliko in tako veselo in zabavno govoriti.

Tedaj pa je Janez hipoma umolknil, vstal in odhitel
iz sobe in stopil v kuhinjo. Nihče ni zapazil spremembe
na njegovem obrazu in naglega odhoda niso smatrali za
kaj nenavadnega. Hip pozneje je stopil patruljujoči orožnik
v pivsko sobo, pozdravil navzoče in se vsedel k peči.

»Taka zima!«

»Mraz je, da! Pa kako, kaj morate i danes, v nedeljo,
na patruljo in v službo!«

»Naša služba ne pozna nedelj in se ne ozira na mraz!«

»Težka je ta služba!«

»Pa se človek navadi! Kakor pri vojakih, ravno tako
je pri orožnikih! Mraz ali vročina, delavnik ali praznik —
pojdi, pride povelje in moraš itil E, v Bosni so bili hudi časi!«

»Vi ste bili v Bosni, Hudoklin?«

»Seveda sem bil!«

»Torej vojak! In sedaj služi že vaš sin cesarja!«

»Moj oče je bil pa na Italijanskem v vojski I«

»O, to ima celo zgodovino vaša rodovina in vojaščina!«

»In to je zanimivo, vsi trije: moj oče, jaz in moj sin
pri istem polku!«

»Res zanimivo!«

»Oče je bil v vojski, jaz sem bil v vojski, sinu ne
bi privoščil, da bi bil, ker v vojski je trpljenje! No, on pa
drugače pokaže svoje zmožnosti kot vojak in naredi na
drug način svojo dolžnost in reši čast, ki jo je takorekoč

38

dolžan rodovini in očetu in staremu očetu, ki je takorekoč
podedovana . . .«

»Saj res! V tako kratkem času — in že frajtar!« je
rekel eden mož.

»Kako?!« je postal orožnik pozoren.

»Vsakemu se ne posreči že v prvih treh mesecih pri¬
gnati do frajtarja!«

»Kdo pa je prav za prav frajtar? Jaz ne vem nič
o tem!«

»Njegov sin, Janez, je frajtar! Kako, da ne veste, saj
se je vendar javil na Božič pri vas!«

»Moj tovariš je podpisal in potrdil dopustnico, ne jaz!
Govorila sva o njem — ali da bi bil frajtar?! Jaz ne vem!«

»Tega vendar ne morete zahtevati od njega, da bi na
veliki zvon obešal svoje povišanje!«

»Čudna stvar, jaz ne vem! Bomo videli!« je rekel
orožnik in si drgnil roke.

Med tem je odšel krčmar iz sobe po vino in povedal
v kuhinji Janezu, da govorijo v sobi o njem in o njegovem
povišanju irt ga hvalijo in da se celo orožnik zavzema nad
njegovim povišanjem, torej je moralo biti to povišanje res
nekaj nenavadnega in izrednega! On seveda ne ve, kako
in zakaj se gode take reči, ker ni bil nikdar vojak.

Ko se je vrnil krčmar iz kleti, ni bilo Janeza več v
kuhinji, v sobi ga pa tudi ni bilo. Zaman je čakal nanj
ponosni oče, da se postavi z njim pred orožnikom, zaman
je čakal orožnik, ki ni mogel in ni mogel, ali ni hotel in
kar ni hotel verjeti, pač pa je hotel kar na mestu osebno
dognati in razbistriti pojme in dognati resnico. Janez se ni
vrnil v pivsko sobo.

In ko je prišel oče domov in povprašal po njem, je
dobil odgovor, da ga ni bilo domov. Zaman so čakali nanj
prav v trdo temo — Janeza ni bilo od nikoder, Janez je
izginil ko senca pred solncem . . .

VIII.

Prvi dan po vrnitvi vojakov od božičnega dopusta se
je zvečer pri objavljenju dnevnega povelja naenkrat poja¬
vila na dolgem hodniku visoka stotnikova postava. Sablja
je udarjala v enakomernih presledkih na kameniti tlak; po
hoji in po tem, da ni držal sablje z levo roko, so vojaki
lahko spoznali, da stotnik ni pri najboljši volji.

39

»Zaradi mene . . .« se je nemirno zganil vojak v pred¬
zadnji vrsti in zardel v lice in hip nato pobledel v lice. Vsak
udar sablje ob kameniti tlak in vsak korak, ki je votlo odmeval
po hodniku, je padal kakor s kladivom na njegovo glavo
in našel odmev v njegovem srcu. In z vsakim korakom
je bil stotnik bližje, in z vsakim korakom se je bližal črni
oblak na glavo nemirnega vojaka in z vsako sekundo je
bil bližje čas, ko bo sunil stotnik v ta črni oblak, da se bo
vsulo iz njega ostreje in trpkeje ko toča in uničilo nade in
vzbudilo zasmeh . . .

Vojak je bil Hudoklinov Janez . . .

»Naj posamezno defilirajo 1« je rekel stotnik poročniku.

In šli so, drug za drugim je šel in se podvrgel ostri
kontroli in strogemu opazovanju. Ah, in z vsakim je pri¬
hajala vedno bližje vrsta nanj.

»Kakor tedaj . . . kakor tedaj ... In vendar, kako vse
drugače kakor tedaj. . .« mu je šumelo po glavi. Kakor bi
mu trgali srce — kos za kosom — tako mu je bilo, ko je
gledal za vsakim, ki se je odtrgal od. vrste na desni in
šel . . . Kaj mu je bilo glede posameznega defiliranja sa¬
mega . . . Kaj bi mu bilo tudi sedaj, če bi imel na vesti
samo tisto kakor tedaj, da je namreč prezrl na ulici stot¬
nika in mu ni salutiral! . . .

Vrsta se manjša hitro, prehitro. Eden, dva, trije samo
še pred njim . . . dva samo še . . . eden ... in še ta gre . . .
Štej korake: Eden, dva, tri, štiri . . .

Zdaj!

Kakor tudi se je trudil, da se zravna v ravno lego ko
sveča, kakor tudi je vstrepetala slednja žilica v strahu, a
obenem v misli: »Pokaži, da znaš!« in je hotel po vsej sili
ostati miren in defilirati zopet najboljše — ni se mogel
premagati. Vse je trepetalo v njem, roka se mu je tresla,
srce je utripalo, da ga je slišal, v glavo se mu je vlegalo
kakor megla.

Ostro je okrenil glavo, v istem hipu se je že dotak¬
nila desna roka kape. Za hip ga je prešinilo, da je le dobro
napravil vkljub vsemu razburjenju. Ali stotnik ni rekel:
»Bravo, tako se mora defilirati,« stotnik sploh ni pazil na
posamezne gibe pri njem, ampak se mu je obraz kakor v
jezi podaljšal in temno prevlekel, ko ga je zagledal.

»Aha, to je tisti tiček!« je rekel in vprl roko ob bok
in puhnil jezno dim smodke proti njemu.

40

Janeza so zapekle in zaskelele te besede prav v dno
srca . . . Vse, vse kakor tedaj — in vendar, kako vse dru¬
gače je bilo tedaj in kako so ga zadele tiste besede, izgo¬
vorjene ob tisti tej čisto podobni priliki.

In po defiliranju je stopil stotnik — kakor tedaj —
pred moštvo in začel govoriti. Tedaj je govoril o njem,
sedaj govori o njem. Tedaj ni mogel Janez od veselja
razumeti vsega, danes od žalosti in sramu in jeze do samega
sebe. Samo toliko je čul in razumel: da seje dogodil slučaj,
ki bi se ne smel dogoditi pri stotniji, da je vsa stotnija s
tem osramočena... Slučaj je storil, prestopek je zagrešil eden,
ki je samo izjemoma in kakor v priznanje in v vspodbudo
dobil dopust. To je tako nelepo in vojaka nevredno, da
za dobroto vrača njemu, stotniku, tak pregrešek . . .

Samo to in toliko in do tu je čul, naprej ni mogel
poslušati in ni razumel. Tak nemir in taka jeza do samega
sebe se ga je polastila, da si ni vedel v prvem hipu poma¬
gati in je mislil, da bo skoprnel, potem pa je prijel kakor
za edino rešilno bilko in edino željo, da bi vsaj že sedel
v zaporu in bi bil sam, sam, sam s svojo tugo in bolestjo
in sramoto.

Naenkrat je zašumelo in zašepetalo in se zganilo okoli
njega in se mu zarežalo v obraz kakor gozdna pošast
o polnoči. In razumel je: »Frajtar . . . frajtar . . . Hudoklin
je bil na dopustu frajtar . . . ha-ha-ha . . .«

Ah, da bi vsaj že bil v zaporu sam s svojo tugo in
bolestjo in sramoto, da bi vsaj že bilo konec te neznosne
muke, te neznosne okolice, ki sestoji iz samih sodnikov.
Ne samo stotnik in poročnik in podčastniki, tudi vojaki,
vsi, vsi stoje tu kot sodniki in ga obsojajo.

Strmel je v tla, čutil zasmehljive poglede in čul porog¬
ljive besede in si želel samo stran, stran.

Ali vsak trenutek je bil kakor dolga ura, stotnik pa
je govoril in govoril . . .

Slednjič je nehal stotnik, poročnik je odprl knjigo,
povedal je, kdo nastopi jutri pri kompaniji in dnevni red
dela za jutri. Potem je povzdignil glavo in glas in knjigo
v roki, mimogrede ošinil Hudoklina s pogledom in čital:
Kaznuje se infanterist Janez Hudoklin z edenindvajsetimi
dnevi samotnega zapora, ker si je našil doma na božičnem
dopustu dve zvezdi in se tako samovoljno povišal. Kazen
je v primeri s prestopkom zato tako majhna, ker prizadeti
ne taji prestopka in se popolnoma strinja s poročilom domače

41

orožniške postaje; potem je kazen v primeri s prestopkom
tako mala z ozirom na prizadetega dosedanje lepo vedenje.
V prihodnje se bo v takih slučajih postopalo z vso strogostjo
in brezobzirnostjo. Nastop kazni danes.

Kakor bi ga oblivali z mrzlo, ledeno vodo v tej trdi
zimi so padale na Janeza besede. Niti trenil ni in poslušal
do konca, po povelju je še vedno stal na mestu ko pribit
in se ni ganil. Zašumelo je okoli njega kakor v čebelnem
panju in se porogljivo nasmehnilo: »Frajtar. . . frajtar . . .
gospod frajtar, haha . . . Zdaj ima frajtarja!«

Kakor bi ga zbadali z iglami so ga zadevale te besede,
ali pomoči si ni vedel.

»Pojdiva!« je pristopil dnevni korporal.

Kakor odrešilnega angela ga je pogledal, mu sam
izročil bajonet in vse kar je imel pri sebi in se mu pustil
mirno preiskati. Nato mu je sledil vdano kakor ovca.

Ko pa so se zaprla vrata celice za njim, je padel na
trdo ležišče, se stresel — od mraza ali česa drugega —
in obležal nepremično.

In tedaj je prisililo in privedlo tisto, kar ga je zgra¬
bilo kakor s koščeno ali železno roko in se zgrnilo nanj
kakor črn oblak in mu grozilo in ga zbadalo in opominjalo,
ko je zamislil misel na zvezdo in potem od tistega trenotka
ves čas, tedaj je prisililo in privedlo te prizore k njemu in
jih razvrstilo okoli njega, da jih je bila vsa celica polna.
Kako si je slikal prizore ob času dopusta pred to nesrečno
mislijo na zvezdo, kako potem; kako je bilo v resnici doma
v začetku, potem; in nazadnje sramotni pobeg in obsodba
pred vso stotnijo in kaj mislijo sedaj doma o tem . . .

1'ako mu je bilo pri srcu, da bi zaplakal od jeze do
samega sebe in od sramu do samega sebe . . .

Konjička bom kupil...

Gospodarska zgodba. Spisal F. S. Finžgar.

I.

Oče in sin.

F rance je privlekel izza skednja zaprašeni koleselj. Sredi
dvorišča ga je začel pretipavati in ogledavati. Kolesa je
snel, dvignil vsako posebej proti solncu in ogledal puše,
nato preiskal temeljito osi in spoznal, da so sicer že neko¬
liko zajedene, pa bi vendar že še bile, že. Tudi močno za¬
rjavele vzmeti brez barve niso bile tako pod nič, da ne bi
še nekaj let vzdržale. Nato se je lotil sedeža in naslona,
odkoder je štrlela vsepovsod žima. Miši so si nabirale tam¬
kaj mehke postelje za mladi zarod. Brez premisleka je začel
trgati in čupati prevlako s koleslja. Iz žime se je dvigal
prah in mu silil v nos, da je kihal in prhal.

Francetov oče, Groga, čebelar na stara leta, je opazoval
sina izpred ulnjaka. Ko je sin priretral škripajoči koleselj
izza skednja, se je stari začudil, da je potegnil pipo iz ust
in zevajoč gledal na sina. Ko je France začel razdirati
koleselj, je oče vtaknil pipo zopet v brezzobo čeljust in se
čudil dalje. Ko je pa zahreščala prevlaka na koleslju in
se je pokadil prah iz žime, je stari vlekel tako silno tobak,
da se je zgoščeval čedalje gorji dim krog njegove glave.
Ustnici sta mu pokali kakor divjemu petelinu kljun, predno
zapoje. Začudenje se je izprevrglo v jezo. Oče ni več vzdržal
pri ulnjaku. Upognjen, pa s čudno lahko nogo je krenil
do sina.

»Da bi te strup, pokaj pa mrcvariš koleselj?«
»Popravim ga! Prebarvam in nanovo prevlečem!«

43

»Seveda, ker imaš edino ta opravek in drugega nobe¬
nega. Otrok otročji! Ali ni modrejše, da žro miši takegale,
kakor boljšega?«

»Ne bodo ga žrle miši! Koleselj bom rabil!«

»Koga? Rabil! Ahd — mačka zaprežeš vanj!«

»Ne mačka, konja!«

»Konja, seveda, konja takega, kakor jih sv. Štefanu
nosijo v dar!«

Sin se je dotlej premagoval, ker ni rad žalil očeta.
Toda starega zbadljivost ga je razsrdila, da je tudi on od-
govoriljezno in odločno:

»Čemu se ujedate nad mano? Mar nisem gospodar?
Če hočete torej vedeti, pa vedite: Sklenil sem in ne bom
umankal. Konjička bom kupil . . .«

Oče je stisnil med brezzobe čeljusti čedrino cev, da
se je postavila kvišku, kakor stržkov rep. Da bi bil imel
zobe, kakor nekdanje dni, bi bil cev odgriznil.

Tako prebitansko je bil hud. Ker je pa vedel, da je
sin France kri od njegove krvi in jeza od njegove jeze, se
je zaradi ljubega miru potuhnil in brez besede naravnal
nazaj k ulnjaku.

Ko je na večer sedla družina krog mlečne kaše k
večerji — družina je štela le troje glav: razen očeta in sina
še mater Jero — se je mati čudila. Poprašala je sina, po¬
barala moža. Ali oba sta odgovarjala kratko, skoro zadirčno.
Uganila je koj, da sta se oče in sin sporekla, ko je bila
popoldne z doma na njivi. Zato je previdno in po ovinkih
zasledovala in iskala vzrok razpora. Toda ne sin ne oče
— nobeden se ni dal izbezati na piano. France je nenavadno
hitro dovečerjal, se naslonil na odprto okno in žvižgljal v
dehteči večer. Oče je takoj za njim obliznil žlico krog in
krog ter jo bolj vrgel nego položil na mizo, da se je posta¬
vila na hrbet. Tedaj se je najedla tudi mati — pa ne samo
kaše, ampak še bolj nestrpnega čakanja, kaj se je pravzaprav
tačas zgodilo, ko je bila na polju.

»Takole vama povem, da sprti in z jezo v srcu ne
bomo hodili spat. Tega pri nas ni bilo in ne bo, če me
hočeta imeti pri hiši. Sicer jo potegnem takoj jutri proč
in se preselim k hčeri.«

Z nevoljo, ob kateri ji je šlo na jok, je pobrala žlice
in skledo, da odnese v kuhinjo.

»Mati, lepo vas prosim, vsaj vi nikar ne sitnarite, ko
se oče tako po nepotrebnem jeze!«

44

»Po nepotrebnem?« se je oglasil oče od peči in po-
vdaril vprašanje s tem, da je potrkal s palico ob tla.

»Po nepotrebnem, praviš? Dobro. Mati, postavi skledo
nazaj in bodi priča. Tudi jaz pravim, da ni treba jeze, pa¬
meti pa je treba. Če te ni, je žalost pri hiši.«

Mati je bila vesela zmage. Solze so se skrile, skleda
je romala nazaj na mizo in ob njo na ogel je prisedla Jera.

Francetu se je poznalo, da se premaguje. Zakaj z
mirno besedo je razodel materi:

»Zaradi koleslja se jeze oče. Koleslja sem se lotil,
da ga popravim.«

»I no, popravi ga! Kaj zato? Saj te ne bo skoro
nič stalo, ker znaš vse sam.«

»Ženska ne govori tako in ne dajaj fantu potuhe, ko
ne razumeš. Pri nas in za nas popravljati koleselj se pravi,
Bogu čas krasti in denar metati v vodo. Le čemu nam bo
koleselj, nam bajtarjem in rokodelcu?«

»Konjička bom kupil,« je opomnil sin rahlo in vendar
navdušeno materi.

»Konjička?« je obstrmela mati.

»Slišiš, Jera? Takole se bo pri nas gospodarilo: Kole-
seljček, potem konjiček, potem hijohot, denar pa bistahar,
dokler ne bo vse vkup v jarku in da zasmrdi po beraštvu
v deveto vas.«

»Oče, lepo vas prosim, ne tiščite venomer svoje. Po¬
mislite vendar, če je koleselj pri hiši, je bil vendar tudi
konj nekoč, ali ne? Pa zato ni še zapel boben, in lažje
danes moremo, kakor nekdaj. Hiša nova, sveta dokuplje¬
nega mnogo, dolga nič, in vi niste prazni, da o svojem
molčim.«

»Tako govori sin; oče, ki ve drugače, govori drugače.
Je koleselj pri hiši. Tudi konja sem prevzel po očetu.
Resnica. Toda takrat je bila naša bajta tako-le.«

Oče je pokazal s palico, kako se je vagalo posestvice.

»Pošteno sem moral pljuniti na roke in obrniti kremplje
na vun, da sem izkopal dom iz propada. Zato je bilo moje
prvo delo: Mrha iz hleva vun, pa še ena krava vanj. Pri
takem domu je konj — zapravljivec. Pri kravi prirediš,
konj se ti pa zaje z vsako uro. Zato te prosim — oče
sem sicer, gospodar pa ti — zato te samo prosim: ne vlači
zapravljivca k hiši!«

»Oče, jaz pa pravim: Konjiček ne bo samo zapravlji-
— tudi štedljivec.«

vec

45

»Na to sem pa radoveden, kako boš s konjem štedil?
S konjem štedil — pri nas?«

»Kako? Prav lahko! Moja mizarska obrt se razvija.
Treba mi bo pomočnika in vajenca. Za mizarsko delo je
treba lesa. Lesa pa ne dobim pred durmi. Treba ponj,
treba ga dovažati. Veste pa dobro, kako so vozniki dragi.
In še to: Ves les moram kupiti od prekupca. Če imam
konja, se potegnem ob nedeljah krog posestnikov, kupim
les iz prve roke, sam posekam, sam dam na žago, sam
izpeljem — no — dvakrat bo zaslužil konjiček, kar bo
zajedel.«

»Oj ti, učenost ti amerikanska taka! Ko boš plazil za
lesom in ga kupoval in sekal in valil in vozil — ali ne
veš, da bo tedaj tvoj oblič počival? Kaj pa to? Iz enega
žepa boš zapravljal, z drugim štedil — modro je tako. Še
graščino si sezidaš!«

Oče si je mrmraje iztrkal pipo ob klop tako neusmi¬
ljeno trdo, da bi se mu bila gotovo razbila, ko ne bi bil
Gorjušec, ki jo je delal, porabil zanjo najtrje grče.

Sinu je potekala potrpežljivost. Dva meseca sta pre¬
šla, odkar mu je oče izročil posestvo. Zatajeval se je, toda
zatajiti ni mogel tiste ponosne samozavesti, katero je občutil
v srcu z dnem, ko se je reklo: Odslej si ti gospodar! Opi¬
rala se je ta zavest tudi na dosti trdno amerikansko pod¬
lago. Zakaj France je v istini prinesel iz Amerike štiri
tisočake, katere je krvavo prirobotal v premogokopu, kjer
se mu je skoro z vsakim dnem režala smrt v obraz in zares
pograbila mnogo tovarišev, njemu pa prizanesla. Zato je
odgovoril, sicer spoštljivo, toda odločno:

»Oče, o konjiču se ne bova pravdala in preganjala

mir od hiše. Kupim ga, in sicer kupim za svoj denar.

Če me izkušnja drugače pouči, porečem: Oče, vaša je
prava!«

Nato še je naglo obrnil in šel iz hiše.

Mati Jera je ob prerekanju previdno molčala. Po
Francetovem odhodu je pa zinila možu:

»Veš kaj, Groga, pusti ga! Naj se prepriča. Zaradi
enega konjiča se ne bo hiša podrla.«

»Potuha,« je zagodrnjal Groga in trdovratno ob¬
molknil.

In v družini je zavladal tihi teden, dasi ga pratika
ni kazala.

46

II.

K nevesti.

Ni bilo pol ure pešpota do Štefinovih. Toda France
se je obiral in obotavljal, da je prošla ura in še nekaj,
predno je dospel v sosedno vas.

Postajal je, si odrezal v grmu palico, parkrat sedel
na kanton in premišljeval. Na gosto in hitro so se podile

misli po glavi. Različne misli. Tudi o sporu z očetom, o

započetem gospodarstvu. Celo do njive je krenil s pota in
vjel v pest šop klasja ter ga tehtal in presojal, kako bo
plenjalo to leto. Ali vse te misli so bile kakor potepuhi,
kakor berači. Pride v dom, potrka, zaprosi, če mu ni dar
všeč, se razsrdi in zakolne — pa gre svojo potepuško pot

dalje — dom pa ostane in ne gre za njim.

Take so bile Francetove misli ta večer — vse —
razen ene edine.

Ta misel pa je bila Štefinova Metka — njegova nevesta.
Za čudo nežna, skoro gosposka dekle, od ženske ničemur-
nosti iz treh fara iskana in prošena šivilja. Ker ni hotel,
da bi prišel v vas z nočjo vred in tako sprožil vedno rahlo
nastavljene jezike človeške zavisti, se je obiral in mudil,
kakorkoli je mogel. Pričakal je resnično vzhod meseca,
predno je dospel do cilja.

Ta pomuda med njivami in travniki, ob duhtečih sečeh,
kjer je cvrkotal tič — kosec, je bila zanj kakor nalašč.

Pretehtal je nadrobno še enkrat očetove dokaze zoper
konjička. Trezna pamet mu je skušala pritegniti in potrditi,
da ima očetova izkušnja prav. Ali vselej je prevpila ta rahli
glas ponosna zavest, da je Amerikanec — in ne prazen
Amerikanec da je izvrsten mizar in njegova nevesta prva
šivilja po modi daleč naokrog. Zato si že sme privoščiti
konjička. Bogvekaj mu konj ne bo prislužil. Ali kako bo
Metka vesela, ko pridrdra prvič s kolesljem do nje, ko jo
povabi, da prisede, ko se z lastno uprego popeljeta na faro
postavit oklice... No, in potem!

Z mlado ženico se bosta vozila ob nedeljah do sorod¬
nikov na jezo in zavist vseh drugih,- ki jima že sedaj očitajo
gospodično. Tako je zlagoma pomolila prevzetnost rožičke
v srcu in se razšopirila tako široko, da je bil vsak pameten
pomislek kakor pleve — brez teže.

»Da, da, konjička bom kupil, lepega kakor srnico,
poskočnega, da bo bežal kot veter. In oče! Ej, starina!

47

Prav za prav so mi ga nevoščljivi, ker ga sami niso imeli.
»Ker sem hodil peš, pa še ti hodi.« Tako si mislijo. Ko
bo pa konjiček v hlevu, mu bodo stregli, kot otroku. Vedno
bo tičala skorjica kruha v žepu — za konjička. In kaj šele
potem, ko zaprežejo in se popeljejo v Zadrago k hčeri Mini,
ali do brata Petra! O saj poznam očeta! Potem bo konjiček
prvi — pred mano in pred materjo. . .«

France je prišel do Štefinovega vrta. Prav za prav bi
bil moral po kolovozu naokrog mimo par sosedov. Toda
France je bil, kakor so menda vsi snubači in ženini. Skri¬
vajo se, dokler se da. Zato se je previdno ozrl in ker ni
nikogar opazil, je zaškripal plot — France ga je preskočil
in se dolgih korakov podvizal pod drevjem proti hiši. Tam¬
kaj je vstopil na male duri.

Pred pečjo se ga je ustrašila mati Štefinka, ki je
pomivala.

»Dober večer, mati!«

»Viš ga no! Pa te prinese kdo ve odkod! Komaj sem
vlovila skledo, da mi ni strahu padla na tla.«

»Kaj sem tako strašdn, mati?«

»I, strašan! Ko pa kar tako-le kaneš v vežo!«

»E, saj bomo kmalu bolj očitno prišli, mati, kaj ne,
takrat se nas ne boste ustrašili?«

»Bog ve, kako še bo.«

»Kako? Takole mislim, da bi se nocoj dodobra zgo-
vorili, če vam je prav!«

»Stopi v hišo, saj kmalu opravim.«

Ko je France odprl duri, je drdral šivalni stroj z
gorečo naglico. Metka je bila sklonjena nad šivanje in se
ni ozrla, dasi je dobro vedela, kdo je vstopil.

»Dober večer, Metka!«

Stroj je polagoma odnehaval in se ustavil. Metka se
je ozrla in se nalašč začudila.

»Glej ga no, ti si! Bog daj dober večer!«

France je pristopil in ji podal težko, žuljavo roko, v
kateri se je drobna, bela roka šivilje vsa skrila.

»Se ne bojiš, da se ti v stroju kolesa vnamejo, ker
ga tako ženeš?«

»Ni drugače, France! Brnjalo-da malo! Je treba pognati.«
»No, da bi pa tako v noč vlekla, pač ni potreba. Saj
je dne ob tem času za delo dovolj. Ne rečem, po zimi,
ampak sedaj.«

Metka je zopet prijela za šivanje in povabila Franceta:

48

»Sedi kar tukaj!«

S klopi je odmaknila napol izgotovljeno obleko in
skrbno pobrisala nitke in bele konce.

»Da se te kaj ne prime, France! Sicer bi vsak uganil,
da si vasoval pri šivilji. Pa bi te bilo sram?«

France je sedel na pripravljeno mesto. Metka je po¬
gnala stroj in izpod očnih obrvi, ki so se bočile pod lepim,
belim čelom, pogledala na ženina, kaj poreče.

»Kako pa, sram pa že, sram! Je prav, da si me opo¬
zorila na to reč; e ti navihanček moj!«

Pogleda sta se srečala, za hip obstala, zažarela. Skozi
bela Metkina lica je šinila kri, stroj je zadrdral, France je
pa segel v žep po amerikansko pipo in si počasi basal
tobak. Bogve kdo in kdaj bi bil predramil ta zgovorni
molk, da ni vstopila mati in z njo sestra Mana.

»Ali se kujata? Poglej jih no!«

Mana se je zasmejala in sedla k mizi.

»Kdor pri delu veliko govori, malo naredi,« je odgo¬
voril France, Metka pa nič. Stroj je drdral z nervozno
naglico po robu pisanega predpasnika.

Mana se je zopet zasmejala in pobrisala z javorove
mize par tenkih koteninastih odrezkov.

»Mati,« je povzel France, »zmenimo se!«

Mati je sedla k peči, podstavila nogam nizek stolček,
roke prekrižala v naročju in se nagnila naprej.

»Le se zmenimo! Kdaj pa misliš?«

»V enem mescu lahko naredimo!«

Stroj je nenadoma obstal. Metka je dvignila glavo.

»Veš kaj, tako se nama pa res ne mudi. Tudi bala
ne bo gotova!«

»Izgovor, prazen izgovor! Bale imaš že toliko, da je
zaradi tega lahko takoj jutri poroka. Samo ne maraš ne, kaj?«

Metka je zopet pognala stroj in mu ni odgovorila.

Manca se je vnovič zasmejala.

»Ah, ti ženini! Kakor otroci ste!«

»France, do predpusta odloži. Kaj bi s tako naglico?«

»Nak, tisto pa ne, mati. Že zaradi ljudi ne, da bo
enkrat mir pred njimi. Takole bo; če ne odnehate, naj bo,
dodam par tednov, kvečjemu par tednov. To pa zato, ker
sem sklenil, da kupim konjička.«

»Konjička?« so se zavzele vse tri.

»Da, konjička! Koleselj popravim sam; ej, Metka,
boš videla, kako bo prijetno!«

49

»Prijetno, nič ne rečem; če bo koristno, ne vem.«

Mati je zmajala z glavo.

»Mati, mati! Čudno, da ste vsi stari enaki. Naš oče
se takisto trdovratno branijo konjička k hiši. Skoro sprli
smo se nocoj zaradi tega.«

»France, pa ga ne kupuj, če so oče hudi!«

Metka ga je proseče pogledala.

»Nalašč, sedaj pa nalašč! Na očeh sem ti bral, kako
si se zveselila, in sedaj potegneš zoper mene. Še ta teden
popravim koleselj, potem kupim konjiča — in v koleslju
se peljeva na faro zaradi oklicev, da veš, nalašč zato, da
bodo zavidni jeziki še za ped daljši.«

Mati je zgibala z rameni in nič več ni ugovarjala.
Zakaj France je govoril trdo in odločno.

111 .

Po konjička.

France je popravljal koleselj.

Oče je jezno gledal izpred ulnjaka. Ves teden nista
pregovorila deset besedi. In še za teh desetero je morala
biti redno mati posrednica.

V soboto se je blestel koleselj nanovo prevlečen in pre¬
barvan. France ga je ogledaval, in njegovo veselje je bilo
veliko. Oče se ga je pa ogibal.

»No, kaj ni?« je ogovoril sin očeta ves radosten in
pozabil, da sta sprta, ko je oče risal počasi mimo njega.

»Igrača!« je zamrmral starec in se ni ozrl.

V nedeljo po maši se je France napravil na pot. Ma¬
teri se je izgovoril, da gre zaradi lesa in da ga morda ne
bo domov zvečer.

Mati ga je pogledala, kakor se ozro matere, kadar
sinu ne verjamejo. Sin se je naglo obrnil in odšel. Rdečica
ga je polila. Zakaj ni šel po les, šel je po konjička.

Po nekem mešetarju je zvedel, da bi se v Dolgi vasi
utegnil dobiti pripraven konjiček zanj. Naravnal se je tja.

Hitro je hodil. Še nikdar v življenju se mu ni tako
mudilo. Par postaj se je potegnil z vlakom, potem spet
peš, in je prišel v Dolgo vas, ko so se vračali ljudje od nauka.

»Po konjih gledam, oče,« je ogovoril prvega moža,
ki ga je srečal.

»Aha, bi se kupilo pri nas. Kramar ga prodaja, Janežič
je govoril tudi o tem in pa Kajon ima lepo živalico. Poglej!

4

Večernice. 69. zv.

50

Ta-le prva hiša z zelenimi vrtnicami je Kajonova, ona druga
s hrbtom na vas je Kramarjeva, Janežič je pa zadnji na
desni strani. Skoro četrt ure od tu.«

»Grem k Janežiču, ker je najdalje.«

»Pa k Janežiču! Bog daj srečo!«

Došlo ju je nekaj mož in fantov, ki so se jima pri¬
družili in Franceta radevolje pospremili do Janežiča.

Janežič, postaven gospodar, je sedel na hlodu pred
hišo in se solnčil.

»Pravijo, da imate konja na prodaj?«

»Imam.«

»Pokažite!«

Janežič se je dvignil s sedeža in celi zbor je odšel
proti hlevu. France je hotel za njim.

»Počakaj! Pripeljem ga vun.«

Janežič je pripeljal konja, ki je povešal glavo, pa jo
naglo dvignil in se ozrl po možeh.

France je poznal, da konj ni rejen, da je nekoliko
ožuljen od komata in nepripravna vprega mu je ogulila
dlako na bokih.

»Mršav je in lep tudi ni!«

Janežič ga je pogledal s poštenimi očmi izpod košatih
obrvi. Sosedje so se sunili s komolcem.

»Mršav je in lep ni? Hentajte, ali ga kupuješ za
mesarja ali ga kupuješ za delo? Za meso ni, to je istina;
ampak za delo! Najtežje mrhe se ne ustrašim! Poglej
nogo! Stoji kakor vojak na straži! In ta moč!«

France je stopil bliže in čedalje manj mu je bil konj všeč.

»Takole je ogolidran,« je pokazal na boke.

»Aha,« se je namuznil Janežič in obrnil konja v hlev.
»Lučka, le nazaj! Ne bo nič!«

Ko se je vrnil, je sedel gospodar spet na hlod in po¬
dražil kupca.

»Prijatelj, ti si menda od tam doma, kjer so tisti ženini,
ki iščejo za kmetijo takih nevest, ki so brez žulja na roki!«

Zbor se je zasmejal.

»Z Bogom, oče! Brez zamere!«

France se je naglo okrenil z dvorišča.

»H Kajonu pojdi, tam bo za te!« je kričal Janežič za
njim preko dvorišča.

In so šli zares h Kajonu. Janežič se je potrudil s
tnala za njimi in hudoželjno mrmral: »Naj ga le napetnajsti
Kajon! Prav mu je, ko nič ne pozna!«

51

Kajon je bil mlad mož, rdeč, pod nosom se ni bril,
kakor sosedje, in prešerna srebrna veriga mu je spenjala
žametasti telovnik od žepa do žepa. Gostilno je imel in
štacuno.

»Dober dan, možje,« je pozdravil gručo. »Nov sod sem
nastavil. Povem vam, to je vinček — ha — !« Počil je s
palcem in tlesknil z jezikom.

»Kar tukaj pod orehom ga bomo, kaj ne?«

Kajon je postavljal stole krog mize.

»En Štefan, kaj ne možje? Da ne bom letal tolikrat
po stopnicah.«

»Le prinesite!« se je oglasil France. »Na moj račun!«

Kajon se je ozrl, ker mu je bil glas neznan in ni
preje zapazil tujca v zboru.

»Dober dan, gospod! Glejte no, da vas nisem opazil.
Ne zamerite! Torej en Štefan, da, da, tako se govori!«

Krčmar je izginil v klet, možje so posedli za mizo.

»Odkod pa in kam, gospod?« se je dobrikal Kajon
Francetu, ko je razpostavljal kozarce.

»Po konjih gledam!«

»Izvrstno! Jaz ga prodajam! Živalica, vam povem,
da ga nima cesarjev hlev lepšega!«

»Pokažite!« je silil France.

»Takoj, takoj! Pokličem hlapca. Takole prazničen
ne hodim rad sam v hlev. Bog daj srečo!«

Kajon je natočil tudi sebi čašo.

»Saj ne zamerite, kaj ne, če sem si ga tudi natočil.
Krčmarji smo vsi reveži. Od vbogajme živimo takorekoč.«

»Revček,« so ponovili sosedje in se smejali.

Krčmar je izpraznil čašo na dušek, jo postavil na mizo
in takoj spet točil. »Izpijmo! Oče Janežič plačajo drugi
Štefan, kaj ne? Saj vas ni zlepa blizu.«

»Nimam nič kaj odveč, da bi dajal takim siromakom,
kot si ti, vbogajme. Ali danes naj bo. Le prinesi ga!«

Sosedje so se začudili, ko leto in dan ni bilo Janežiča
v krčmo. In danes da bi dal za Štefan.

In je dal. Takoj je odvezal mošnjiček in položil na
mizo goldinar.

Kajon je pa točil, da se je razlivalo po mizi in naglo
odšel s praznim Štefanom. Potoma je zavpil nad otrokom:
»Franček, pokliči hlapca, naj pripelje Hčrika iz hleva.«

»Povejte možje, kako je s tem konjem ?« je tišje vprašal
France, ko ni bilo krčmarja pri mizi.

52

»Lep je, presneto je lep, kakor ga iščeš,« je odgovoril
prvi Janežič in skrivoma pomežiknil sosedom.

»Če ni kak raznašavec,« je nadaljeval France.

»Tisto ni,« je odgovarjal Kramar. »Sicer pa to vsak ve,
da ima konj kosmata ušesa. Krava ni, posebno mlad konj ne.«

Krčmar je postavil vino na mizo. Franček je prignal
hlapca okrog ogla.

»Alo, Matija, Hčrika vun, da vidi ta gospod, kaj se
pravi lep konj.«

Matija je šel v hlev. France je vstal.

»Sedite, le sedite. Žival je treba od daleč pogledati.
Če se je primejo oči, no, potlej pristopi in poglej od blizu,«
ga je silil krčmar in mu nalival.

Hlapec je prignal konja iz hleva. Hčriko se je ustavil
na preddverju, dvignil majhno glavo prešerno kvišku, za¬
pihal skozi nozdrvi, potem se vspel na zadnji nogi in skoro
bi bil udaril s podkvijo hlapca po glavi.

»Divji je,« se je ustrašil France.

»Hahaha,« se je zasmejal krčmar. »Divji? Kaj še?
Krotek kot ovca.«

»Pa je planil nad hlapca?«

»Zigrava se! Kaj mislite, da je to kako čičevsko
kljuse? To je Arabec, to je kri!«

France je vzel žemljo z mize in šel h konju. Za
njim Kajon.

»Tako je prav. Živini postrezi, da te ima rada!«

France je oddrobil žemljo in jo ponudil Hčriku, ki jo
je kimaje z glavo pokrampljal.

»Poglejte, toliko da vam boglonaj ne reče.«

Ko je konj pojedel žemljo, je povohal še enkrat po
Francetovi roki. Ker je bila pa prazna, je nenadoma potegnil
za povodec, ga iztrgal hlapcu iz rok, se zavrtel, poskočil
in vsekal z zadnjima nogama, da je Francetu odletel klobuk,
ko se mu je ognil. Nato je zarezgetal in zbežal na vrt.

»Poglejte ga, kako se nese! Naslikati vam gane more
nihče lepšega!«

France je gledal in gledal, hlapec je šel za konjem na
vrt in ga klical.

»Matija, pusti ga, naj se izpreleti. Vidite, včeraj sem
prevozil z njim nič ne vem, koliko kilometrov, danes gre
pa kakor iskra. To je kri, žlahtna za cesarski hlev!«

Kajon je vedel kupca nazaj k mizi in točil in govoril
brez konca in kraja.

53

France je bil malobeseden. Gledal je na vrt, kjer je
divjal Hčriko in nagajal hlapcu, ki se je trudil in ga vabil
brez uspeha.

»Koliko ga cenite?« je vprašal počasi.

»Petsto kronic brez barantanja in mešetovanja. Sicer
pa šeststo.«

»Petsto kron,« je ponovil France polglasno in pomislil,
koliko je v Ameriki trpel, predno jih je prištedil.

»Ali mislite, da je preveč? Ho, komaj tri leta ima;
za dve leti bo vreden dva stotaka več. In ta lepota!«

»Nič ne rečem,« je govoril France boječe, ko je Kajon
vpil in razgrajal. »Nič ne rečem, da bi ne bil lep. Toda
premajhen je za ta denar.«

»Premajhen! Če hočete nerodno rogovilo, saj jo do¬
bite ceneje. To je istina. Potem midva ne bova kupčevala.«

»Za kaj pa rabite konja,« je vprašal nekdo.

»Za kaj? Mizar sem in kajžar; potem že veste, za
kaj bi bil konj.«

»Mizar in kajžar, pa govorite o premajhnem konju.
Le čemu bi vam bila velika konjska gora v hlevu, ko vam
požre vso kajžo in še skobljance povrhu, pa ne bo nikdar
sita. Sedaj mi je resnično žal, da sem vam ga tako nizko
cenil. Za takega kot ste vi, si ne morete niti izmisliti bolj
pripravne živalice.«

»Štiristo bi dal.«

»Ne-ne-ne, kar pustimo. Saj je vseeno. Morda pri¬
dejo kaj cigani mimo vas; boste z njimi kupčevali. Na
dobro zdravje, možje!«

Kajon je pil in točil in začel govoriti vsemogoče reči,
samo o konju nič. Toda vkljub temu je skrbno opazoval
Franceta, ki ni odvrnil oči od Hčrika, ko je skakal po vrtu
in tuintam lišpano mulil šop trave.

»Kdo bo dal še za en Štefan?« je kričal Kajon in držal
steklenico za vrat. »Nihče? — No, lepa reč. Še okusili
ga niste. Dobro, dam sam zanj.«

Kar okrenil se je in šel.

»Kako mislite, možje?« je vprašal France. »Predrag
je, ali ne?«

»Če je človeku kaka stvar všeč, mu ni zlepa predraga.
Sam ga boš plačal — sam rabil — sam sodi.«

France je slutil, da je Dolga vas kakor zadruga, v
kateri ni izdajavca.

54

Popili so Štefan, France je konju znosil še par žemelj
— in kupčija je bila narejena tako, da mu ga Kajon pri¬
žene na sv. Vida dan za teden dni na poskušnjo.

France je bil vesel, češ, kar tako se ne dam ujeti.
Sedaj sem brez skrbi. Poskušnja pokaže konja.

IV.

Heriko je prišel.

France je za trdno sklenil, da nikomur ne črhne o
konju. Pa ni držal svojega sklepa. Hitro je vedela vsa vas,
da je mizar France kupil konja in da ta pride sv. Vida dan
k hiši.

Ker so ta dan praznovali, so pohajkovali možje po
vasi in ni bilo čuda, da se jih je zbrala cela množica na
dvorišču, ko se je pripeljal Kajon s kolesljem. Poleg viso¬
kega konja je imel pripreženega Hčriko, da je bil še manjši
na oči.

Možje so začeli modrovati.

»Premalo konja je za ta denar.«

»Viš ga, po hlapcu je udaril, ko ga je izpregal.«

»Ne maral bi ga v hlev. Ni prida, če bije po doma¬
čem hlapcu.«

»Ali si ga videl, kako je drobil poleg para? Saj ni
nič peljal. Komaj da je opremo nesel na sebi.«

»France, naprezi ga!« se je oglasil nekdo izmed
gledavcev.

»Saj res. Poskusimo ga!« so pritrdili sosedje.

»Glej ga, stari Groga kuka skozi lino iz ulnjaka.
Hud je.«

France je prinesel novi komatiček in potegnil koleselj
izza poda, da Hčrika napreže. Ko se mu je bližal s koma¬
tom, je konj planil kvišku in odskočil, da je Francetu pal
komat iz rok.

»Ho,« so se vsi začudili.

»Ne kupuj divjaka,« ga je posvaril prijatelj.

»Kaj boš pregovarjal? Koliko si mu posodil, da se
obregaš?« se je oglasil Kajon, ki je na tenka ušesa naglo
ujel prijateljeve besede. »Divjak mu praviš. Seveda krava
ni in staro kljuse tudi ne. Še ti se zaletiš ob stol v tuji
hiši in hočeš, da bi bil konj modrejši. Daj sem!«

Kajon je pograbil komat in ga nesel na konja. Toda
njemu je takisto nagajal Hčriko.


55

»Drži ga, nerodnost!« je kričal Kajon nad hlapcem.

»Moška je ta,« se je namuznil Francetov sosed Ška-
brne, ki je imel redno po dva para konj. »Ali misliš, da
bo vselej mežnar pozvonil in sklical pol vasi skup, če ga
bo France napregal. Hm!«

»To se vidi, da v vsej vasi nimate poštenega konja;
mrhe imate, za konjača zrele, zato zabavljate. Hoot — no
— no —.«

Kajon je napregal in tapljal konja po vratu. Nato je
skočil na voz.

»France, prisedite!«

Koleselj je zaropotal in zdrčal z dvorišča, gruča mož
se je zganila in šla na ogel hleva, da je gledala za vozom
po cesti.

»Nese se pa res lepo!«

»Nogo ima kakor srna!«

»In lahko glavico, kakor gospodična lepo.«

• »Za igračo pač, za korist bo zanič. Franceta je ta
dvakrat Kajon napetnajstil, verujte mi,« je trdil sosed, po¬
sestnik štirih konj.

»Naj ga pelje v šolo, Amerikanca, da se ne bo šopiril,«
je menil nevoščljivec.

V tem je prilezel oče Groga iz ulnjaka.

»Kaj pravite možje, ki ste modri?«

»Vsak gospodari po svoje,« se je oglasil prvi sosed
Škabrne.

»In to ni prav,« je puhnil ded iz čedre. »To ni prav.
Gospodariti se mora po pameti. Tako, kot je naš začel,
se gospodari po neumnosti.«

»Oče Groga, ne jezite se. Saj se bo izučil.«

»Ne bom se jezil, ker nič ne koristi. Ta trmež je tako
tiščinast, da mu je vsaka beseda odveč.«

Sosedje so videli, kako je Kajon okrenil konja in izročil
vajeti Francetu. V ponosnem diru je drobil Heriko po cesti
proti domu in Francetu se je lice žarilo.

»Ali je to divjak?« je vprašal mogočno Kajon in sko¬
čil z voza.

»Premalo konja je za ta denar,« se je predrznil Ška¬
brne in povedal pomislek.

»Premalo? Kaj vi kupujete konja na vago? Saj ni vol in
ne za mesarja na svetu. Kri, kri in pasma in postava — to
naredi konja. Sicer je pa vseeno. Za tako živalico dobim te
kronice kadar hočem. Torej France, ali velja ali ne velja.«

56

Kajon je pomolil mesnato roko.

»Saj sva se že domenila,« je omenil tiho France.

»Torej, Bog daj srečo!«

»Ampak za teden dni na poskušnjo.«

»Tega prav za prav ni bilo v pogodbi, toda naj bo.
Nalašč zaradi teh modrih svetovavcev.«

Roka je udarila ob roko, konja so postavili v hlev,
sosedje so se začeli razhajati; France je povabil Kajona v
hišo, kjer mu je odštel pet stotakov. Roka se mu je tresla,
ko jih je razgrinjal na mizo, materi, ki je gledala kupčijo,
so stopile solze v oči. Kajon je pobral bankovce in jih malo¬
marno zganil, pa jih podržal v roki in rekel:

»Sicer kakor hočete. Meni ni čisto nič do teh par
bank. Lahko jih pošljete ob tednu.«

»Le spravite. Konj mi je všeč, za druge se ne brigam.
Nevoščljivci so.«

Tako si je France dajal poguma.

Kajon je odpel žametasti telovnik, potegnil iz njega
listnico ter jo bahaško razgrnil po mizi, da so se pokazali
bankovci, ki so skakali iz predelko v v. Vtaknil je med nje
stotake in se še enkrat pobahal: »Če to ni greh, da za tak
papir dajem konja, ki mu ga ni para.«

Zapel si je telovnik in odšel.

V.

Snubit.

Dva dni je bil konjiček v hlevu in France takisto več
tam kot v delavnici. Stari je nevoljno pogledaval izpred
ulnjaka in silno se mu je škoda zdelo koščkov sladkorja,
ki ga je nosil France konju. Prvi dan je molčal.

»Naj se ga nagleda in napase,« je mislil.

Drugi dan je prišel nekdo po naročeno omaro. Neje¬
voljen je odšel, ko ni bila še narejena. Proti večeru se je
oglasila Korenka zaradi posteljnjaka. »Tako živo ga potre¬
bujem,« je tožila dedu, ko ga ni dobila. »Kaj le dela vaš
Amerikanec!«

»Nič,« je zamrmral starec in hud je bil.

Komaj je Korenka odšla, je bil France spet v hlevu
in je komatal konja. Oče se ni mogel več premagati. Risal
je za njim in se razhudil.

»Kam te ponese spet?«

»Po plevel grem, ki ga je mati naplela v prosu.«

57

»Pa s konjem. Za to mrvo plevela, ko ga v klobuku
prinesem. Ko pojdeš po žveplenke v štacuno, ga tudi
naprežeš.«

»Oče, nikar me ne jezite. Če ste vi gospodar, gospo¬
darite vi, če sem jaz, bom jaz.«

»Otrok! Dvakrat otrok, ne pa gospodar. Ne samo v
vasi, v celi fari ga ni, kakor si ti. Zadnji srajčnik ne pre-
čepi toliko pri konju, ki mu ga Miklavž prinese, kot ti pri
tej mrhi. K postelji si ga priveži. Ljudje hodijo po delo
in nič ni storjenega. To je amerikansko gospodarstvo.«

»Hi — Hčriko!« je tiral sin konja iz hleva; toliko, da
nista pohodila starca in ne besedice ni odvrnil očetu.

Zvečer je bila spet edina mati, ki je rešila družino
sitnega molka.

Po večerji je šel France na vrt in hodil gor in dol.

Roke je imel prekrižane na hrbtu, glava se mu je
povešala. Tuhtal je.

»Nič, kar dosti je teh sitnosti. Oženim se, in sicer
precej se oženim. Metka ima že toliko bale, da jo lahko
jutri naložimo in ne bo v sramoto ne njej, ne komu dru¬
gemu. Da, zasnubim jo; bom vsaj imel koga pri hiši, ki
se ne bo zmrdaval nad mano.«

Kar sredi pota se je okrenil France in šel k sosedu
Škabrnetu. Mož je sedel pred hišo in se hladil.

»Dober večer, sosed,« ga je pozdravil France in se
ozrl, če ga kdo ne vidi.

/ " y

»Sedi no,« se mu je umaknil na klopici Skabrne.

»Boter,« je začel France šepetaje in se mu je nagnil
prav do ušes, »boter, ali greste v nedeljo z menoj za moža?«

»K Štucinu, kaj ne?«

»Metko snubit.«

»Grem, zakaj ne. — Torej si se odločil?«

»Kaj hočem. Doma je kar dolg čas zaradi konja, ki
sem ga kupil.«

»Groga je še vedno hud, ali ne?«

»Res ne vem, kaj je očetu, ko jih vendar nič ne boli
ta moja kupčija.«

»Boli ga, le verjemi, da ga. Tudi jaz bi ti ne bil sve¬
toval kupovati konja, vsaj tega ne. Meni ni všeč.«

»Saj je kupčija odprta — za me.«

»To je prav. Saj boš videl. Vsak mlad gospodar jo
kaj zavozi. Morda si jo, morda je nisi. Bolelo bo tebe,
drugega ne.«

58

»Saj to je, pravim jaz. Če bi vrgel v vodo ta denar,
ne bi bilo treba toliko godrnjanja. — Torej v nedeljo.«

»Kdaj ?«

»Po nauku. Naprežem in tudi zavoljo konja je prav,
da ste z mano, ko ste jih vajeni.«

»Je že dobro. Od nauka pridem k vam.«

V nedeljo France ni šel k nauku. Oče Groga je molil
v ulnjaku in bil ves žalosten, ko je videl sina, da se je
prikradel med naukom v hlev.

»Še to,« je stari prenehal z molitvijo in mrmral. »Še
to, ni dosti, da zapravlja denar, tudi dušo bo pogubil. Na¬
mesto v cerkev — v hlev. O, ti moj Bog!« Groga je spet
molil in bil sam nase hud, ko je spoznal, kako je razmišljen.

France je pa priprl hlev, vzel krtačo in gladil in sna-
žil Hčrika, da se je kar svetil. Ko je dokončal, je postal
za konjem in ga gledal. Kar mu šine nova misel v glavo.
Kar stekel je iz hleva v hišo in se vrnil s škarjami.

»Rep ga kazi in nisem opazil. O, Hčriko, ne boš
otepal s kmetiškim repom! Le počakaj! Župnikov konj
ima kratek rep, grajski se vozijo tod mimo — in vsi lepi
konji imajo kratke repe. Zato ga boš imel tudi ti.«

Vzel je motvoz, strahoma se bližal repu, božal in po¬
govarjal konja, da ne bi udaril. Hčriko se je oziral, se mu
parkrat umaknil in prestopal sem in tja. Toda France je
bil vstrajen.

»Le počakaj, ljubček, saj te ne bo nič bolelo. Lep
boš, tako lep, da se ti bodo čudili. Veš, danes greva po
Metko. Pssst! Le miruj! Takole — vidiš.«

France je trdo prevezal žimo, vzel škarje in začel rezati
rep. Nenadoma pa Hčriko poskoči, se vspne in zarezgeta.
France je odskočil k jaslom, konj pa je udaril parkrat z
obema nogama ob paž, da so letele trske po hlevu.

Francetu so padle škarje iz rok in pot mu je stopil
na čelo.

»Ti si tudi kajon, kakor je tvoj prejšnji^ gospodar,«
ga je ošteval in krotil z božanjem po vratu. Še bolj pre¬
vidno se je bližal repu — in še dvakrat mu je ušel k jaslom,
predno je odrezal rep popolnoma. Tako se je spotil, kot
bi žagal najtrjo desko. Celo vznevoljil se je in začel kri¬
čati nad konjem ter mu žugal, da ga pri tej priči odpelje
nazaj v Dolgo vas, če ne bo priden.

Ob tem so se odprla vrata in na pragu je stal Škabrne.

»No, France, če si še te misli, pojdiva!«

59

»Ali je že minulo,« se je začudil France.

»Že, že. Ho, kako ti je vroče. To je konjarska za¬
poved, da mora hlapcu od čela kaniti, ko snaži konja. Sicer
je delo slabo opravil.«

»Zares sem se spotil,« si je brisal čelo France. »Kar
koj naprežem.«

Škabrne mu je pomagal in v par minutah sta zdrdrala
z dvorišča.

»Viš ga, šele sedaj sem opazil, da si mu rep odstrigel.«

»Kako se mu poda, jeli boter,« se je nasmehnil France/

Škabrne je pomolčal in se tudi nasmehnil, nato je dejal
tehtno: »Jaz bi mu ga ne bil odstrigel.«

France se je tega odgovora nekoliko prestrašil in hotel
zvedeti, zakaj bi to ne bilo prav.

Pa je molčal in gledal konja, kako je drobil po cesti.

»Premalo teče,« se je oglasil za nekaj časa Škabrne.
»Spočit in presit, mlad in taka noga, če bi bilo kaj prave
krvi, mora bežati kot veter. Daj mi vajeti in bič.«

Nerad mu jih je izročil France in je prosil: »Nikar
ga ne tepite!«

»Vse kar je prav.«

Škabrne, star konjar, je nategnil povodec in švignil
po zraku, da je počil bič. Hčriko se je začuden ozrl in
takoj iztegnil korak. Toda naglo je odnehal v teku in začel
spet drobiti.

»Ne boš!« ga je urezal z bičem Škabrne.

Konj je udaril z nogami nazaj.

»Glej, France, to je slabo znamenje. Če konja flikneš
z bičem in ti odgovori z brco, tak konj je lump. če prideš
k meni in udariš takole po mojih v hlevu, ti skočijo v jasli
in nobenemu ne bo prišlo na misel, da bi dvignil kopito.«

Škabrne je spet švrknil Hčrika, ki je takisto spet
dvignil zadnji konec in udaril nazaj.

»Nikar, boter, lepo vas prosim,« je hitel France in vzel
sosedu vajeti iz rok.

Spet sta molčala. Škabrnetu se je smilil France, ko ga
je naplahtal Kajon, France je pa postal nenadoma žalosten
in zamišljen.

»Zares lepa rž!«

»Kako je to pšenico vrglo!«

»Kako se pozna črv na tem travniku.«

Takole sta se prav po malem menila vso pot do
Štucinovih.

60

Ko je France zagledal Metko, je oživel. Vesel je bil
in ponosen, ko je prišla iz hiše in tlesknila z rokami:
»Jejhata, France, kako imaš lepega konjička!« In prišla je
še mati, tipala mehek sedež na koleslju, in sestra in sosedje
in vsi so se čudili in hvalili. Ko so spravili konja v hlev
in so se sosedje, pokimavajoč si, da vedo, kaj pomeni ta
obisk, razšli, so sedli pri Štucinovih za mizo in boter Ška-
brne je izpregovoril:

»Štucinka, ali naj ti povem, čemu sva prišla? Ni treba;
saj vsi vemo, kaj ne. Torej, ali mu daš Metko ali ne?«

In začelo se je tehtanje dote, ugovori in prigovori, celo
brez solz ni minulo. Ali minulo je, kljub ugovorom, in sicer
tako, da se peljeta France in Metka v torek dopoldne na
faro postavljat oklice in da bo koj prihodnjo nedeljo izklicano
enkrat za trikrat. In ko je bilo vse to dognano in je boter
Škabrne povedal modrih naukov dolgo vrsto, sta napregla
in se odpeljala.

France je bil vesel, da se mu celo Heriko nič več ni
smilil in ga je sam priganjal z bičem in besedo.

Ko sta se pripeljala do vasi, je stala pred krčmo gruča
mož in fantov, ki so se ozrli, ko so zaslišali voz.

»Boter, za kozarec vina dam, ko sva tako lepo opravila.«

»Pa daj,« je rekel Škabrne.

France je zavil po klančku, ki je vodil od ceste proti
gostilni. Možje pred gostilno so prekinili glasni pogovor in
so gledali konjička.

Kar se hipoma sredi klančka konj ustavi.

»Ljudi se je zbal,« je izpregovoril France.

»Hi, kaj bi se obiral,« ga je pognal boter.

Konj je začel iti ritenski.

»Zavri,« je velel Škabrne in segel po vajetih in biču.

»No, hodi!« Švignil je po zraku z bičem. Konj je
rinil nazaj, da mu je zlezel ob zavrtem vozu komat na
ušesa.

»Kajon!« je zavpil boter in vsekal konja. Hčriko je
začel biti in vrgel noge čez štrange. France je skočil z voza.

»Pojdite doli, boter. Prestrmo je.«

»Kaj? Prestrmo! Po strehi mora speljati s takim
vozičem dva človeka. Hi!«

Izpred gostilne se je oglasil smeh. Nekdo je zaklical:
»France, tišči mu! Hahaha!«

France je prijel konja za brzde. Toda Hčriko se je
vspel, da je zapokalo oje.

61

»Štatljiv je, mrha,« je zamrmral boter in lezel z voza.

Možje izpred krčme so se bližali vozu. France je
pogovarjal konja, ki je kopitljal na cesti in se poganjal
sem in tja in nazaj, samo naprej ne.

Iz gruče so streljale pikre opazke:

»France, preveč ovsa ima in premalo biča!«

»Eno kilo bonbončkov mu kupi!«

»Oh, na voz deni to kozo in ti pelji, če ona noče!«

»Oblance bi vzel s seboj in mu jih posmodil pod rep.«

»Pusti ga, naj se nastoji sredi ceste. Do jutri se bo
že naveličal.«

France je bil ves trd od jeze in sramote. Škabrne je
ostal miren in resen.

»Stran,« je zavpil in stoječ na tleh ob vozu prijel
vajeti. France je spustil konja, stopil h koleslju in rinil.

»Hi-jo-hot!« je zavpil boter, udaril po konju, napel
vajeti. Hčriko se je vspel, ali že mu je priletel bič na
pleča — in v skoku je planil vrh klanca.

»Je-e-ha! Stoj!« je zavpil boter pred krčmo in pri¬
vezal konja.

»Ala, Šimen krčmar, vina!«

Pri vozu sta izpila. France ni izpregovoril besedice,
boter je pa pred ostrimi sodniki — sosedi dobro zagovar¬
jal konja. Nato sta sedla in se naglo odpeljala.

Ko je bil konj v hlevu, je stopil boter pred Franceta
in mu rekel:

»Križ božji — in povem ti, takoj od hiše s to mrho!«

»Ali se ne bo podal?«

»Proč z njim, ti pravim. Kdaj poteče dan odprte
kupčije?«

»V torek.«

»France, proč z njim. Boga hvali, da se ga moreš iznebiti.
To je dvakrat kajon ta konj.«

»Nekoliko hudoben je res. Mene je udaril na stegno,
da imam še sedaj črnico. In danes med naukom sem mu
trikrat skoro v jasli ušel.«

»Vidiš! Proč z njim in takole bo. Poslušaj: Jaz ti
posodim našega sirčka. Še pred dnem jutri naprezi in
takoj v Dolgo vas. Do noči se lahko vrneš.«

»Ali res mislite?«

»Kar tako mora biti, če imaš kaj pameti. Kdo bo imel
tako zver, ki ima vse slabe lastnosti. Bije po domačih, pelje,
kadar se mu zljubi — pasja noga — zastonj ga ne maram.

62

Ce boš hotel konja, ga midva kupiva. Torej jutri ob štirih
bo že moj sireč nakrmljen. Kar ponj pridi. Tega cigana
pa priveži k njemu, naj caplja prazen. Toda Kajona pozdravi,
da se mu bo nos zavihal do pleše. Lahko noč!«

Pa ni bila lahka Francetu, ko ni zatisnil oči vso noč.

VI.

Konjička nazaj.

Že ob treh je France vstal in se začel napravljati za
pot. Tiho je hodil po sobi, tiho šel iz hiše v hlev krmit
konja. Toda mati ga je naglo začutila. Bedč je razmišljala,
kam bi se napravljal sin. Ko se le ni oglasil, je vstala in
ga šla vprašat.

»France, kam greš tako zgodaj?«

Njen glas je bil žalosten.

»E, kdovekam,« je France odgovoril zadirčno in si
snažil čevlje.

»Ljubi sin, nikar tako. Vem, da nama ni nič mar,
ko smo ti izročili, ali majčkeno ljubezni sva pa z očetom
le še vredna. Tako življenje — je tako trpljenje, kakor
ga ni še bilo pri naši hiši.«

»Konja peljem Kajonu nazaj,« je razodel sin hladno.
Ob tem mu je padla krtača iz rok in mati je videla, da se
mu je roka tresla.

»Nazaj?« se je začudila. Toda veliko veselja je bilo
v njenem glasu.

»Precej ti skuham zajutrek. — Ali ti konj ni všeč?
— Ali te je Škabrne pregovoril? — Kako bo oče vesel! —
Prav imaš. Le nazaj!«

»Ne bo več časa za zajutrek.«

»Bo, že bo. Kar v hipu ti ga zavrem.«

Mati je šinila v kuhinjo, podkurila in pristavila ponev.
Ko je sin šel iz hiše in pripravljal koleselj, je mati smuk¬
nila naglo do očeta.

»Oče, veš, konja pelje nazaj!«

»Konja?«

Groga se je dvignil naglo na komolec in še enkrat
ponovil: »Konja, praviš?«

»Konja. Že naprega.«

»Sam Bog mu je vdihnil to misel.«

»Škabrne, boter Škabrne, ki sta se včeraj vozila s
konjem.«

63

»Škabrne? Do smrti mu bom hvaležen.«

Mati je šla spet naglo v kuhinjo in ročno pripravljala
zajutrek. Prelivala je zavreto mleko iz skledice v skledico
in gledala po sinu skozi vrata.

»Je že,« ga je postavila pred njega, ko se je vrnil.

France je stoje srkal iz skledice.

»Če je prevroče, ga še prelijem.«

»Je že dobro.«

Ko je izpil in dal skledico materi ter je pogledal v
njene skrbi in ljubezni polne oči, ga je bilo sram. Kakor
da bi hotel popraviti, kar je zakrivil, ji je razodel:

»V torek greva z Metko oklice naznanit.«

»Prav imaš, France. Gospodinjo k hiši, mlado gospo¬
dinjo, ne pa konja. Bog te blagoslovi.«

France je oblekel suknjič, potipal v telovniku, če ima
listnico in odšel. Mati ga je spremila na dvorišče in mu
naročala:

»Pazi, da se ti ne splaši. — Pri železnici je nevarno.

— Ali imaš kaj rute s seboj? — Saj se vrneš še danes.

— Počakam te in ti pripravim večerjo.«

France je šel v hlev, kjer je že stal Hčriko lepo osnažen
in nakrmljen. Konj je veselo zarezgetal, ko mu je ponudil
piti. France ga je gledal in je bil žalosten. Naslonil se
je ob ograjo.

»Ali jemljeta slovo?« se je oglasil na pragu Škabrne.

»O, boter, dobro jutro! — Zares, kar težko mi je.«

»Le pamet, pamet, France! Cigan je ta konj, zato
proč z njim. Sirca sem ti prignal. Kar napreziva.<<

Potegnila sta koleselj na dvorišče in zapregla.

»Ampak pazi, da te Kajon spet ne ocigani,« je zavpil
boter Francetu za vozom, ko je pognal.

Mati je stala na pragu in po sinovem odhodu sta z
botrom govorila dolg pomenek.

v

Se pred poldnem je France zavil v Dolgi vasi na
Kajonovo dvorišče. Pri vhodu ga je srečal hlapec. Ko je
zagledal Hčrika, je postal, pa se naglo obrnil in šel. Fran¬
cetu se je zazdelo, da je hlapec polti ho zaklel.

Ko je zaropotal voz na dvorišču, je prišel iz hiše Kajon,
golorok, pokrit z velikim slamnikom.

»Pozdravljeni, France! Kam ste se namenili?«

»Konja sem pripeljal nazaj.«

»Kakšnega konja?« se je namrdnil Kajon malomarno.

64

Franceta je presunilo, da mu je stopila vročica po
hrbtu. »Lump,« je pomislil v srcu.

»Tega Sirca pač ne, ampak vašega Herika.«

»Mojega Herika?«

Kajon je široko prestopil, vtaknil bahato roke v žep
in pogledal konja.

»To ni moj Hčriko,« je dejal zbadljivo in se po sili
zasmejal.

»Bil je vaš, potem moj, pogojno moj — in sedaj vam ga
vrnem, ko ga ne morem rabiti. Ali se nisva tako pogodila?«

»Seveda sva se tako zmenila in mi je še danes žal
po konju. Toda ta konj ni moj! Kaj mi mar.«

Kajon je pustil Franceta sredi dvorišča in je šel za
hlapcem na pod. Francetu je postalo vroče od jeze. Že
je v naglici zinil, da bi zaklical za Kajonom »falot«. Odpel
je Herika od Sirca in ga privezal k orehu. Kajon se je vrnil.

»Torej, kako, ali prodajate tega konja? Če ni pre¬
drag, ga kupim.« Kajon je žvenkljal oblastno z drobižem
v žepu in stopal krog konja.

»Saj vas ne razumem,« se je premagoval France; »ne
vem, ali se šalite, ali kaj mislite. Konja ste mi dali na
poskušnjo, ki je ni prestal. Bije, ne pelje — kaj mi bo?
Tu ga imate in mi vrnite denar — če ste mož.«

»Hahaha,« se je zakrohotal Kajon. »Če sem mož?
Hahaha! Tukaj takoj denar — segel je pod telovnik in
izvlekel listnico — toda, mojega konja nazaj — mo-je-ga!
Razumete!«

»To je preneumno,« se je začel razvnemati France.
»Prosim, jaz sem bil po svetu, v Ameriki, in že vem, kaj
se spodobi za može. Še enkrat: Če hočete zlepa — prav
— sicer se odpeljem in še danes poiščem pravice drugod.«

»Hahaha,« se je smejal vnovič Kajon, kar je Franceta
strpensko speklo. »Ali sem kaj rekei, da ne vzamem svo¬
jega konja nazaj? Toda svojega!«

»Ali ni ta vaš?« je stopil France trdo predenj in kazal
s prstom na Hčrika.

»Moj?— Jaz sem vam vendar prodal celega konja,
tega pa en kos manjka. Čemu bi mi bil.« Kajon je po¬
kazal na odstriženi rep.

Franceta je poparilo.

»A, zavoljo repa! Lepa reč. Rep ni konj. In če mi¬
slite, da je kaj vreden, vam popustim par kron in še tisto
žimo vam pošljem.«

65

»Tako-o-o?« se je razkoračil Kajon oblastno. »Jaz se
ne bom lotil omare, ko nisem mizar, vi se pa lotite konjske
kupčije, ki je ne razumete. Rep ni konj! Če hočete, vam
pokažem pismo, kjer išče milijonar iz Trsta takegale konja
— samo z dolgim repom. Tisočak bi dal zanj — še več.
Prav takega hoče: Take barve, take glave— takih nog —
in dolg rep — to hoče. Kaj mi bo sedaj ta oskubljeni
vrabec. Kupim ga, če vam je prav. Dvesto in šestdeset
kronic dam zanj, več ni vreden.«

Ko je France zaslišal tako ponudbo in se spomnil
cene, ki jo je izplačal za konja pred šestimi dnevi, je vstre-
petal od srda.

»To je od sile, sram vas bodi! Tu imate konja, jaz
grem. Dogovoriva se drugod.«

»Kaj mi mar vaši konji. Le pri tej priči z mojega
dvorišča vi in konji. Da bi me tu še kdo psoval po kri¬
vici. Stran!«

Kajon je pristopil in sam odvezal Hčrika od oreha.
Konj je zdirjal v hlev, France je obrnil Sirca in sedel na
koleselj.

»Je že dobro, na svidenje pri gosposki,« je zavpil
Kajonu, Kajon pa nazaj:

»Po dve kroni je od hleva na dan, da boste vedeli.«

France se je odpeljal in krčevito stiskal bičevnik.
»Lump, lump,« je sikal skozi zobe, gnal skozi vas in po¬
iskal druge gostilne.

Tamkaj si je naročil kosilo in sedel za mizo. Kmalu
se je sprijaznil s starim krčmarjem ter mu razodel vso
zgodbo. Krčmar je pomežikaval med pripovedovanjem tako
izrazito, da je Franceta čedalje bolj skrbelo. Ko je dokon¬
čal, je krčmar mahnil še parkrat z muhalnikom, ki ga je
gonil v roki, nato pa dejal:

»'Pako vam rečem, zlepa se poravnajte. Kajona po¬
znamo. V večnih konjskih pravdah živi, ali vselej se izmuzne.
Kar zlepa, vam svetujem.«

»Ne bom se,« je trmasto trdil France.

Krčmar je skomizgnil z rameni in molčal.

»Koliko je do trga, kjer je sodnija?«

»Eno uro z dobrim konjem.«

»Takoj se odpeljem in dam Kajona dohtarju. Bomo
videli, če je kaj pravice na svetu. Saj je v trgu kak
advokat?«

»Notar bo to napravil, notar; advokata ni.«

Večernice. 69. zv.

5

66

»Pa notar, je vseeno.«

Ko je bil konj nakrmljen in odpočit, je France spet
zapregel in se peljal v trg. Notarja je moral dolgo čakati,
ker je kvartal v kavarni.

Ko mu je pa vse natanko razodel, je rekel sivolasi
notar:

»Prijatelj, moj svet je ta: Jutri imam opravka v Dolgi
vasi zaradi neke oporoke. Počakajte tu čez noč, skupaj
greva tja do Kajona in se pobotamo. Izguba je gotova.
Zakaj peljal sem že pravde, ko je kupec konju samo novo
podkev pribil — in je zato pravdo izgubil. Torej najceneje
bi bilo tako. Poznam Kajona.«

France je premišljal in se spomnil oklicev.

»Saj ne utegnem.«

»Zakaj ne?«

»Oklice grem jutri postavljat.«

»Postavite jih v sredo. Le ostanite — če hočete,
seveda. Najceneje bo takisto.«

France je obmolknil.

»Da, da,« ga je potrkal notar po rami. »Torej jutri.«

In France je čakal v trgu drugega dne.

Vžil pa je tisti večer in tisto noč toliko dolgega časa,
da je mislil, konec ga bo. Mislil je na Metko, kako ga bo
čakala.

»Še podere se mi lahko, ali vsaj odloži,« se je bal.
»Ti preneumni konj tak in te nadloge zavoljo njega.«

Na vse zgodaj je France že hodil pred notarjevo hišo
in ni mogel razumeti, da se možu kar nič ne mudi. Ni
strpel, da ne bi zazvonil. Zaspana kuharica je pogledala
pri vratih in ga jezna podučila:

»Pri nas še spimo, mir nam dajte!«

»Še do noči ne bom doma. Oj ti Kajon kajonasti.«
In spet je stiskal pesti ter posedal in se naslanjal po ulici
in po gostilni.

Vendar sta pa z notarjem prišla krog desete ure v
Dolgo vas. Poiskala sta može cenilce in šla h Kajonu.
France je sodil, da se izvrši ta pravda hitro. Toda vlekla
se je, dokler ni France popustil cela dva stotaka, plačal
može in notarja ter se vrnil brez Hčrika domov.

Gonil je, toda mrak je bil, predno je prišel do Štucina.

Pri Štucinovih so bili vsi iz sebe. Metka je jokala,
Manca je zabavljala na Franceta, mati je skrivaj poslala
na dom vprašat in tamkaj je zvedela, da so vsi v skrbeh

67

za Franceta, ki da je odpeljal konja nazaj in se mu je skoro
gotovo kaj pripetilo.

Ko je prišel s Sircem pred hišo, sta prišli mati in
Manca k vozu, Metka je pa ostala v hiši in sedela vsa
objokana pri peči. France je popustil konja in hitel k nevesti.

»Oh, France, zakaj si mi to napravil?«

Ali nič ni bilo očitka v tem. Skozi solze se ji je sme¬
jalo in takoj sta sklenila, da gresta drugi dan na faro
zavoljo oklicev.

In šla sta — pa ne v koleslju, ampak peš.

Oče Groga je bil pa tako vesel, ko se je sin iznebil
zapravljivca, da je skrivaj kupil lepo kravo s teličkom in
jo podaril sinu tisti večer, ko so pripeljali balo.

*

* *

France je prodal še koleselj in komat, odrezani rep
je pa obesil nad hlevna vrata — in še danes visi tamkaj,
da se France baha z njim:

»Vidiš, pol konja!«

Na vrhovih.

Spisal P. Perko.

I.

'estrična Čila ji je pisala:

' »Kmalu se odloči in pridi! Saj veš kako je. Od nekdaj
sva bili najboljši prijateljici; odkar sva se ločili, te vedno
pogrešam. Ničesar mi ne manjka in zadovoljna sem po¬
polnoma; vendar mi zlasti sedaj, ko Antona ni doma,
večkrat uidejo misli na Dolenjsko. In tedaj izmed vseh
prijateljic pogrešam najbolj Tebe, draga Franica. Ko bi
imela Tebe tukaj na Vrhovih, potem se mi zdi, da bi na
svetu ne bilo srečnejšega človeka. Odloči se torej in
pridi! Videla bodeš, da na Vrhovih ni dolgčas, kakor si
morda domišljuješ. Tu je kraj tako solnčen in tako pri¬
jeten, da kar poznam dolenjske strani, ne najdem nobe¬
nega kraja, ki bi bil za moje oči lepši in prijetnejši.
Poizkusi vsaj za eno leto. Ako ti ne bo všeč, saj ti
ostane pot še vedno prosta in odprta . . .«

5 *

68

Franica je sodila, da govori iz Cilinega pisma pač
bolj ljubezen do Antona, kot do tistih gorenjskih Vrhov.
Mož Anton je baje ves navdušen za svoje vrhovske hribe,
in tako je nehote vcepil Čili v srce nekaj, kar bi imelo
biti ljubezen do kraja, kar pa v resnici ni drugega, kot
ljubezen do Antona. Saj je Anton prva in zadnja misel
Cilina. V vsakem pismu ga omenja vsaj na vsako drugo
vrsto. — Prav za prav: srečna Čila! Ampak za na Vrhove
se Franica vendarle dolgo ni mogla odločiti.

No, naposled je Franico premagalo, in sklenila je, da
pojde. Pojde; malo iz radovednosti, da vidi od blizu tisti
gorenjski raj in tisto zakonsko srečo gori na Vrhovih, malo
pa — no, zato da na lepši način pride z doma, kjer je bratu
Martinu itak v napotje. Brat Martin bi se rad ženil na dom
— pa naj se! Ona gre. In če se ji posreči pozneje kedaj
priti v Ljubljano, med ljudi, da se kakor Čila, izolika med
svetom — tem bolje! Saj to je bila že zdavnaj srčna, a
skrivna želja Franičina.

Še nekaj dni torej — in tista podstrešna sobica na
Vrhovih, ki jo Čila tako hvali, kako je lična in prijazna,
bo takorekoč Franičina last. In Franica bo prosta in samo¬
stojna kakor še nikdar v življenju!

Lansko leto — tega še ni leto dni — je bil kupil
Anton posestvo na Vrhovih. Bilo je posestvo za dobro
četrtino zemlje, a baje silno zanemarjeno in dognano. Prejš¬
nji lastnik se je bil preselil z vso družino v Ameriko; zato
je Anton dobil posestvo dokaj po ceni. Toda kaj ga bo stala
zidava in poprava! Zidava in poprava visoko v gorah,
kjer je človek navezan le nase, in kamor le s težavo dobi
vse potrebno iz doline... To stane! Pa Anton ima pogum
kot nihče drugi. Čila vč v vsakem pismu povedati o nje¬
govih načrtih, in niti najmanj ne dvomi, da jih Anton ne
bi izpeljal. Spomladi se misli lotiti dela, za sedaj je po¬
pravil le zgornjo hišo in pa pozidal podstrešno sobico. —

»Ako se odločiš in prideš, vedi da ne bodeš za deklo,
ampak meni bodeš za tovarišico in prijateljico. Zato Te
vabim. V teku drugega tedna ima priti Anton od orožnih
vaj; kako bi ga veselilo, ako Te tedaj že dobi na Vrhovih ...«

Franica se je torej odločila, da pojde.

Ko je bila naročena pri 'šivilji obleka in pri mizarju
kovčeg: tedaj je bilo kot bi udaril na zvon in vsa fara je
vedela, da Franica odhaja na Gorenjsko. Kako so se ljudje
čudili!

69

»Pa res pojdeš?« so popraševali.

»I, res,« je odgovarjala Franica. Kakor da bi bilo to
kaj posebnega, ako gre.

»Pa služit —?«

»Kaj služit! To se ne pravi služiti, ako bom imela
svojo sobico in bom pri Čili kakor domača.«

»Ampak kraj je baje v hribih — .«

»Kaj zato, če je v hribih. Čila piše, da je kraj zelo
lep in sosedje zelo dobri . . . Sicer pa, ako mi ne bo všeč,
saj lahko premenim, Čila me ne bo zadrževala.«

Ali so ljudje sitni in radovedni! Takale priprosta no¬
vica, in vsa fara mora biti na nogah! Pa to vedno izpra¬
ševanje! Ah, da bi mogla že biti zdoma, proč od teh ljudi!

O Antonu so vedeli ljudje, da je iz Amerike prinesel
ogromno denarja ter da je bil potem vojak in da sta se v
Ljubljani seznanila s Čilo. Poroka se je vršila v Ljubljani
čisto tiho. Kmalu po poroki sta prišla Čila in Anton,. da
obiščeta dolenjske kraje. Čila je bila tedaj dokaj gosposka,
Anton pa zal in postaven človek. Potem, ko sta odšla na
Gorenjsko, so jih ljudje zopet pozabili. Morda bi jih nihče
več ne bil jemal v misel, da se ni kar naenkrat razvedelo,
da Franica gre za njima. Pa Franica — ki ji treba ni po
svetu, ker je iz bogate hiše in ker jo je Zajčev Mohor že
dvakrat prašal, ako ga vzame . . .

Ah, ti ljudje!

Tisto nedeljo, ko je imela drugi dan oditi, je šla Fra¬
nica na hrib za vasjo; ker od tam se je najlepše videlo
v gorenjske hribe. Pot je peljala skozi šumo in proti vrhu
prešla na malo senožet, odkoder je bil odprt pogled na vse
strani. Pred njo je ležala domača vas in okrog nje gozdi,
tratine, pota in steze, ki so se delile in cepile ter hitele na
vse strani po ravnini. Na drugo stran proti Gorenjskemu
pa je popoldansko solnce žarilo gorske grebene, izmed ka¬
terih so se nekateri stekali v skalnate špice in čeri. Tam
nekje je torej imela biti gorska vasica Vrhovi . . .

Milo se ji je storilo pri srcu. Tu okrog ravnina, po¬
sejana s trato in zelenjem; tam gori morda mrzel zrak,
samota, dolg čas, puščoba . . . Nekaj kakor domotožje se
ji je napovedovalo že vnaprej. Prišla ji je misel, da bi se
v zadnjem trenotku skesala in ostala. Toda — .

»Franica, ne zameri — «

Obrnila se je. Človeškega glasu tu v samoti ni pri¬
čakovala. A glej, bil je Mohor, ki je nenadoma stopil pred njo.

70

»Ni mi dalo ostati doma ... Bil sem pri vas in so
mi rekli, da si šla nekam proti hribu. In jaz sem rekel:
gotovo je šla gledat v gorenjske kraje. In sem šel, da še
enkrat govorim s teboj . . . Franica, ali res odhajaš?«

Okrog ustnic mu je trepetalo. Oko mu je nemirno
lovilo njen pogled. Ni vedel, ali je storil prav ali ne . . .
Ali mu bo zamerila ali ne . . .

»Franica, jeli da ni res, in da ne pojdeš.«

V Franičini duši je vstal odpor. S kako pravico spra¬
šuje in ji brani? Ali mu je mar dala besedo?

»Jutri odidem,« je rekla odločno, »in danes je zadnji dan.«

»Zadnji dan ... In jaz sem mislil — saj veš . . .«

Kako je bil vendar boječ in neokreten! Kako mu je
na vsem vedenju ležalo nekaj težkega! Ta postava, močna
sicer in visoka, se je sklanjala pod neko notranjo pezo . . .
In kriva temu je bila menda ona . . .

Kakor zavest lastne krivde ji je šlo preko srca. Fant
se ji je zasmilil.

»Vem, kaj misliš — toda pozabi na to. Obetati ne
morem ničesar. Morda pozneje, ako kedaj pridem domov...
Toda težko! — In saj je drugih mnogo, ki bi rade prišle
v vašo hišo in sem jim na poti . . . Ostani zdrav in pojdiva
vsak svojo pot.«

Podala mu je roko in odhitela po stezi. Mohor je bil
zapazil solzo v njenem očesu. In ona — zdelo se ji je
— jo je zapazila v njegovem ... Pa kaj to! To je ob
slovesu itak navada.

»Franica!« je zaklical za njo, ko je bila pod bregom,
»bodi srečna po svetu! A jaz bom ob nedeljah hodil sem
gor in bom gledal proti gorenjski strani . . .«

Zadnje besede so se izgubile v daljavi in le slab odmev
od nasprotnega hriba jim je bil odgovor.

»Pošten je in dober,« je pomislila, »gotovo je najboljši
izmed vseh, kar jih je tu okrog. Ampak ta okornost in
zadrega . . . Ej, po svetu so ljudje vse bolj deželski in
olikani. — Prav je, da grem!«

II.

Moj Bog, ta dolga vožnja od doma pa do Vrhov! Ali
ni bilo na tej poti, kot da se je vse zavezalo zoper njo,
kot bi ji hotelo očitati: kam greš in čemu greš?

71

Že od doma ni mogla o pravem času. Mizar Česen
je za gotovo obetal, da ji napravi kovčeg o pravem času.
Bo napravil, seveda! Zadnji večer — kovčega še ni bilo
od nikoder. Drugi dan — nič! Martin se je pripravljal,
da napreže, pa Česna še od nikoder. Ah, kako jo je jezilo!
Zadnji trenotek, ko je bilo treba oditi, je prišel otrok in
naznanil: »Čez eno uro bo kovčeg gotov; naj bi počakali.«
Seveda! Martine, poženi! In šlo je proti kolodvoru.

Na vozu poleg nje je sedela sestra Marica. Napol
otrok še, a ta otrok je kazal v očeh tako resno žalost . . .
Ali ji ne očita celo otrok, da gre, ko bi prav za prav treba
ne bilo? Na kolodvoru ob slovesu pa seje Marica krčevito
oklene okrog vratu in zaihti, da se ljudje ozirajo:

»Franica, zakaj greš?!«

Pa stopi Martin, neroden in trd, in jo vleče proč, češ:

»Ne nori! Ali ne vidiš, da se ljudje ozirajo?«

Seveda! Martin! Mislil si je najbrž: »Naj gre! Tem
bolj gotovo bodo doma prepisali meni!« No, kdo bi ga ne
poznal, kako komaj čaka na hišo in posestvo!

Čila ji je bila pisala določno, kedaj odhaja vlak, iz
Ljubljane. Na postaji D. jo bo čakala z voznikom; naj
nikar ne zamudi. A kaj, ko je bila založila pismo med
druge papirje, ki naj pridejo v kovčeg; nespamet pa — kdo
se bo spominjal ure in minute. No — v Ljubljani je za¬
mudila vlak!

Drugi vlak je odhajal šele po treh urah.

No, hvala Bogu, da jo je Čila vendarle čakala. To je
bila vsaj ena tolažba na tem potu. Ob Čili ji je bilo lažje.

Pa saj ji ni bilo mogoče dopovedati vsega. Tako čudno
težko vest je imela! In tako zmedenih misli je bila! S
pravim namenom ni šla od doma: to si je očitala . . . Kaj
poreče Čila, ko ji to pove!

Kako je bila Čila resna in modra. Nekam postarala
se je bila in beseda ji je zvenela mehko in milo, kot da
govori mati otroku . . .

»Nič ne maraj! Ko se privadiš Vrhov in se ozreš proti
Ljubljani in dolenjski strani, potem stavim da boš rekla:
Najlepše je še na Vrhovih . . .« — tako jo je tolažila.

Seveda. Čila je govorila po svoje. Ampak Franičino
srce je bilo še tako mlado in željno sveta in življenja . . .

In potem je šlo z voznikom po dolgi, dolgi cesti, ki
se je vlekla kakor v večnost. Cesta pelje do vznožja Vrhov;
a do Vrhov je potem še celo uro!

72

»Noč bo, ko pridemo do vznožja,« je menila Čila.

»Noč?« se je začudila Franica. »In potem pojdeve še
celo uro? In po samoti?«

»Po samoti,« se je oglasil voznik. Bil je mal, široko-
pleč, in kadar je govoril, je strepal z očmi. Brala mu je z
obraza, kot da jima privošči dolgo in samotno pot . . .

»Po samoti« — je godrnjal — »in paziti je treba, da
ne zaideta. Pota po hosti gredo navskriž in luna je nocoj
pozna . . . Tam pri križu zavijta na levo. Pri križu — Čila,
ti veš — pri tistem, kjer se je lansko leto ubil Andrejec . . .«

»Ubil?« se je izvilo Franici.

Cilin obraz je ostal miren in hladan, kot da je pre¬
slišala voznikovo opombo.

Voznik se je obrnil napol:

»Ubil, ubil! Kaj hočemo? Vozil je hlode, in vrh brega
se mu je strlo kolo. Zadnji konec voza se je nagnil, in
veriga, ki je vezala hlode, je bila preslaba ... Ali pa se je
odpela po nesreči... Kaj hočemo! Hlodi so ga podsuli.«

Franico je streslo, da je nehote vzkliknila. A voznik je
hladnokrvno pomežiknil z očmi in se okrenil nazaj, kot
da ni povedal nič nenavadnega . . .

Po dolini so prižigali luči, ko so vstavili pod goro. S
Čilo sta hiteli, da čimpreje dospeta iz gozdov do presek, ki
so kakor svitlejše lise ležale po rebru in prešle proti vrhu
v planoto in senožet

»Ko prideva do onih prčsek — ali vidiš, Franica?«

»Vidim.«

»Ko prideva do presek, potem se bova ozrli naravnost
doli po polju in vso Ljubljano boš videla v električnih lučeh.
To je nekaj lepega, Franica! Anton pravi, da so Vrhovi
vredni dvakrat toliko zaradi razgleda na Ljubljano in ljub¬
ljansko polje.«

In res, ko sta dospeli do prvega ovinka, tedaj je za¬
migljalo pred njima kakor v zvezdah in zvezdicah.

»Ah, to je lepo!« je morala priznati Franica.

»Doma bodeva opazovali Ljubljano skozi okno tvoje
sobice. Po noči jo bodeva videli v lučicah, po dnevi, zlasti
po deževnih dneh, ko bo zrak čist, bova lahko šteli okna
na ljubljanskem gradu.«

Za hip ji je prišlo v srce veselje in hvaležnost. Saj
Vrhovi vendarle niso tako pusti in samotni ... In Čila je
tako dobra in tako zadovoljna.

73

»Saj sem ti pravila, da se privadiš kraja,« je nadalje¬
vala Čila. »Poglej, kako je lepa zvezdnata noč! Anton
pravi, da tako mirnih in tihih noči ni na svetu, nego so na
Vrhovih. Ali mar slišiš kak glas iz doline? Le šumenje
grape pod hribom! Ko prideva na vrh, se niti to ne bo
več slišalo. Vse tiho, kot da je ves svet izumrl . . .«

Obstali sta in poslušali v noč. Res je šumela grapa
in pa veter je gibal listje in veje ob bližnjem grmovju.

»Čila, jaz sem se tako čudila in tudi drugim ljudem
se je čudno zdelo, da si se privadila tu na Vrhovih —.«

»Zakaj?« je prašala Čila in prost nasmeh ji je igral
krog ustnic.

»Samota je, so rekli. Ljudi in sosedov ni. Predno prideš
kam med svet, se moraš truditi po strmini gori in doli . . .«

»Tudi samota ima svoje prijetnosti,« je trdila Čila.
»Tudi sama sem iz početka mislila, da se bom težko pri¬
vadila. A rečem ti —. No, pa saj bodeš sama izkusila.
Stopiva naprej, Franica! Od juga vleče in vroče ti je.«

»Ne, Čila, postojva še. To je Ljubljana. Da. Kaj sem
hotela reči? Čila, bila si v mestu, med ljudmi; videla si
mnogo in se izučila vsega . . . Povem ti Čila, zavoljo tebe
sem šla na Vrhove, a imela sem tudi druge namene.«

Čila jo je pogledala začudeno.

»Da, hotela sem v svet, med ljudi, služit ali karkoli
že . . . A vem, da bi me ne bili pustili, ko bi bila rekla,
da grem v mesto; zato sem obljubila, da pojdem k tebi.
Od tebe pa bi šla v mesto, v Ljubljano, ali kamorkoli že.
In tega nisem povedala doma . . . Čila, ali ni to grdo in
nehvaležno, da delam starišem za hrbtom?«

Čila ni rekla nič. Obraz ji je bil miren, le preko ustnic
ji je zatrepetalo in preko obraza ji je šlo žalostno in trpko...
Naposled je rekla:

»Franica, svet ni tako lep, kot se tebi zdi. Lep je, ako
ga gledaš od daleč; če ga pogledaš od blizu, ti pokaže drugo
lice. Svet in pa življenje tam zunaj v svetu: kako je vse
to po navadi male cene in pa od danes do jutri . . .«

Franica je molčala. Ali je ni razumela, ali pa ji ni
mogla pritrditi. In Čila jo je prijela za roko in jo peljala
kakor otroka. Saj otročja se je zdela Franica sama sebi
v tem trenotku.

»Čila, kje pa je križ rajnega Andrejca?«

»Sva že mimo,« se je nasmehnila Čila.

Bili sta na Vrhovih.

74

III.

Tisto jutro se je zbudila nenavadno pozno. Skozi okno
je že svetil dan v podstrešno sobico; tiči so že peli zunaj
pod oknom. Vprašala se je, kje daje. Ah, da! Na Vrhovih!

Tu je torej njena podstrešna sobica; nizka sicer, a dosti
prijazna. Eno okno je bilo obrnjeno proti solncu, drugo so
zastirale veje, ki so molele do zida in ob vetru skoro tolkle
na steklo. Ena stena, ki se je dvigala ob postelji, je bila z
apnom pobeljena. Na drugi steni je visela srednje velika
podoba Matere Božje. V kotu mala mizica, v ozadju vrata .. .

Tukaj bo torej sedaj njen dom. Ah, ko bi se le priva¬
diti mogla ! Sama je čutila, da bi bila to njena sreča in njen
mir. Bilo bi, kotstariši žele. Eno leto, dve leti tu na Vrhovih;
medtem bi se doma oženil Martin na dom, ona pa bi se
vrnila in vzela Mohorja . . . Tako bi bilo ustreženo Martinu,
ki želi biti gospodar na domu, in Mohorju, ki pa bo brez
dvoma čakal še naprej.

Kdo ve, če tudi Čila ne ve za te načrte in če ji ne bo
tudi ona prigovarjala, naj gre in naj ga vzame, češ: »Svet
ni tako lep, kot se vidi!«

Toda Čila niti ne ve, kako si je Franica iz raznih knjig
in povesti vstvarila svoj »svet« — tak svet, ki v njem baje
vse vrvi in kipi samega veselja in življenja . . . Koliko ne¬
deljskih ur je presedela na hribu s knjigo v roki. In ko je
nehala brati, so ji ušle misli preko hribov in dolin tja v
»svet« — v mesto, med drugačne ljudi in drugačne navade ...
In tako se ji je pristudil dom, kjer je dan enak dnevu, in
so ljudje okorni in boječi ko Zajčev Mohor . . .

Ampak Čila pravi: »Svet ni tako lep, kot se vidi!« —
Seveda, ker Čila seje navzela Antonovih misli in se privadila
Vrhov . . .

Dan se je napovedoval vedno jasneje. Obrisi pohištva
so stopali iz temine. Na peči je stal zveženj cvetlic v stekleni
posodi, ki ga je bila povezala bržkone Čila njej v čast. Na
stolu poleg postelje je ležala obleka, nekoliko zmečkana od
včerajšnje vožnje. Na polici ob oknu skleda z vodo, brisača,
milo — vse je bilo ločiti v jutranjem polmraku.

Cuj, ali se ne slišijo koraki spodaj v veži? Ali ni to
glas Cilin, ki se z nekom pogovarja? Ah seveda, Čila je
vstala. Tudi njej je čas!

Vstala je hitro ter.se oblekla. Potem je stopila k oknu
in pogledala v mlado jutro. Na vzhodu je delala zarja svitel

75

pas. Obronki gora so imeli z zlatom obrobljene vrhove.
Svež zrak je vel iz doline. Jutranje zvonenje se je oglašalo
od cerkva in cerkvic, ki so bile natresene po vrhovih in
obronkih ... Ah, prav za prav prijetno je na Vrhovih, le ko bi
se mogla privaditi!

V oko se ji je prikradla solza in v tugi je stisnila spodnjo
ustnico:

»Jaz nikdar ne bom srečna! Zato ne, ker z zvijačo
hodim od doma in — in, ker svet ni tako lep kot se vidi!«

Prebudili so jo koraki po stopnicah. V sobo je stopila
Čila, vesela in z nasmehom na ustih.

»Kako je Franica? Slabo si spala, vem. Prvič v tujem
kraju — vem kako je to.«

»Ne, spala sem dobro,« se je branila Franica.

»Slišala sem, da hodiš,« je nadaljevala Čila »in prišla
sem, da ti povem —. Glej Franica, Anton mi piše. Sosedova
je prinesla pismo s pošte že sinoči; pa so bili odšli spat,
predno sva prišli midve. Anton mi piše, da bo najhujše v
kratkem končano. Veseli se, da bo zopet prost. In pa po
tebi praša, če si že tukaj in kako ti je všeč. No, beri Franica,
ali pa poslušaj da ti berem jaz.«

In Čila je stopila k oknu ter razgrnila pismo, ki je
bilo pisano z lepo pisavo ter sestavljeno na dolgo in široko.

— Draga žena, najprej Te pozdravim čez hribe in doline
in Ti naznanim . . .

»Pa to te ne zanima. Začnem tam, kjer opisuje kraje,
koder hodijo sedaj.«

— Prehodili smo Notranjsko, sedaj se bližamo dolenjski
meji. V hribih med Notranjsko in Dolenjsko se bodo vršile
sklepne vaje. Potem smo prosti. Vročina je neznosna in prah
po cestah, da ga komaj požiramo. Usta so suha, jezik je
kakor priraščen. Včasih se dela tema pred očmi. Jaz sem
dovolj trdne narave in vendar mnogo trpim; kaj šele drugi!
Moj tovariš Benkovič iz Znojil — krepak človek — je včeraj
obnemogel poleg mene; danes se počuti boljše. Upam da
prestanem tudi to. In potem smo doma. Doma! Biti zopet
na svojem domu: kako sladka je ta misel!

Čila je prenehala, da si obriše dve solzi, ki sta se bili
prikradli v oči . . .

»No in tako piše naprej . . . Glej, tu pravi, da naj dam
posekati še dve smreki iz gozda ter naj jih sosed pelje na
žago, ker lat za na streho bi vtegnilo primanjkovati... Pa saj to
te prav za prav ne zanima... Glej Franica, tu piše zopet o tebi.

76

— Franici povej, da naj se lepo udomači pri nas. Na
prvi pogled ji morda ne bo vse ugajalo; morebiti ji bo celo
dolg čas na Vrhovih. Toda naj potrpi. Čez leto in dan se ji
bodo Vrhovi priljubili, da jih zapustiti ne bo mogla.

»Čez leto in dan!« je vzdihnila Franica.

»O prej!« je povzela Čila. »V par dneh, Franica, boš
domača pri nas. Ko Anton pride . . . Poslušaj, kako misli
Anton vse predelati in preurediti. Vedno si izmisli kaj novega,
popolnejšega . ..«

In Čila je bila vsa srečna, ko je brala o podrobnih
načrtih, kako prezidati hišo, kako popraviti hlev, kako izbolj¬
šati njive itd.

Srečna Čila! Kako se je vživela v načrte Antonove!
Razume vse in zna govoriti o vsem . . . Veseli jo, kar njega
veseli, in skrbi jo, kar njega skrbi . . . Oh, ko bi mogel
človek takole hipoma izpremeniti duha in misli!

»Franica, ti zdihuješ!« seje začudila Čila in se ozrla.
»Ah seveda, jaz mislim le nase, a tebe ne zanima in dolg čas
ti je . . . Nič ne maraj! Pogum in glavo po konci! Ko Anton
pride, tedaj se bo začelo na Vrhovih vse drugačno življenje ...
Kaj praviš nato, Franica?«

»Pravim, da si ti srečna, Čila. A jaz ne bom srečna
nikoli . . .«

In sama ni vedela kako in zakaj: oklenila se je Čile
in se zjokala. Obšlo jo je hipoma čudno domotožje, pome¬
šano s hrepenenjem po sreči in zadovoljnosti . . .

»Pojdive, Čila, na delo« je rekla čez nekaj časa in si
obrisala solze. »Jaz se bom privadila vsega. Jaz hočem biti
delavna, in popolnoma se moram udomačiti na Vrhovih.«

»Tako je prav, Franica! Pojdive!«

Peljala jo je kakor otroka najprej v vežo, potem v hlev
in venkaj na vrt, kjer ji je razkazala okolico in odkazala delo.

Sama pa se je vrnila v hišo, da prečita Antonovo
pismo še enkrat. Zlasti tam, kjer piše tako prisrčno:

— Vem da se boš smehljala, beroč te vrstice in si
mislila: »Odrasel človek, pa še tak otrok.« Vem da je tako.
Komu drugemu bi tudi ne pravil vsega tega, a Tebi, draga
Čila, lahko povem. In v veselje mi je, da morem Tebi pove¬
dati vse; tudi tisto, kar je morda otročje in malenkostno.
Živim v samih načrtih. Ko ob popoldanski vročini korakamo
po prašni cesti, si slikam v duhu kote in kotičke, vse meje
in plotove in steze in pota, kakor jih mislim izpeljati in
na novo urediti. Obenem računam, koliko kubikov bi utegnil

77

dati gozd za Kalom in koliko smrek bi smel posekati v Baho-
vicah, da mi naposled ne zmanjka lesa za pode in ostrešje ...
Vse računam, vse preudarjam — in ko se mi zdi, da se mi
bodo načrti posrečili ravno tako, kot jih nosim v glavi, in
ko gledam v duhu pred seboj lepo kmetijo, pšenico, ki se
ziblje po njivah, drevje, ki se pripogiba pod težo sadja, sredi
vsega pa belo hišo, pokrito z opeko: ah Čila, kako sem jaz
srečen že naprej. Srečen zlasti zato, ker vidim, da je moja
misel tudi Tvoja misel, ter da tudi Ti živiš vsa v tistem
veselju in upanju kakor jaz. Skrbelo me je, draga žena, ko
sem Te izpeljal na Vrhove, češ ali bo zadovoljna, ali ne.
Toda nisem se motil na Tebi; izbral sem si v Tebi družico,
primerno mojemu značaju. In to me veseli še najbolj . . .«

Kako je velo nekaj gorkega iz Antonovega pisma! Kako
je šlo Čili preko srca, kako je sililo v oči kakor gorke, pri¬
srčne solze ... In kako je naposled neka napol prozorna
mreža zastrla črke in pisavo, da je bil ves list naposled ena
sama ploskev, posuta z črnimi, migljajočimi potezami . . .

Srečna Čila!

IV.

Kaj je bilo tega — teh par dni, kar je bila Franica na
Vrhovih, in vendar se je vdomačila skoro popolnoma. Godilo
se ji je pač, kot se je moralo goditi Čili izpočetka! Polagoma,
da sama ni vedela kako in kedaj, se ji je vcepljal v dušo
duh in razumevanje za delo, ljudi in okolico — sploh za
nove razmere, ki je prišla vanje. Saj se je pa tudi Čila s
svojo zgovorno besedo in z ognjem in z gorkoto, ki je dihala
iz njenega govorjenja, izkazala kot učiteljico, ki — dasi je
bila sama pred malo časom še učenka — zna vcepiti svojega
duha tudi drugim. Čila ni želela ničesar bolj, kot da obdrži
Franico na Vrhovih. Kaj je bilo torej bolj naravno, kot to,
da ji je začela priljubiti kraj na tisti način, kot ga je bila
sama vzljubila. In tako je Franica, da sama ni vedela kedaj,
začela presojati stvari z očmi Cilinimi ter se začela nekam
srečno in zadovoljno čutiti na Vrhovih. Središče vsega je
bil seveda Anton. In Antonova slika je postajala tudi pred
dušo Franičino vedno lepša in jasnejša. Če ga je dotlej
poznala le površno (v kolikor se ga je spominjala izza tistih
dni po Cilini poroki) je imela sedaj priliko, da ga je obču¬
dovala kot moža tako jasnega razuma in lepega značaja,
da se je le veselila tistega dne, ko Anton pride. Obe sta

78

šteli dneve in ure, kedaj bodo končane tiste trudapolne vaje
in se Anton — najbrže kar nenadoma — prikaže na pragu,
smehljaje se rekoč: »Pozdravljeni obe!« Ah, potem bo življenje
na Vrhovih v resnici lepo! Potem z Bogom mesto in »svet«
ki baje res ni tako lep, kot se vidi.

Koliko skrbi je prenosil Anton v svoji glavi, dokler
je bil še doma — to je sedaj iz pripovedovanja Cilinega
tudi Franica uvidela vedno bolj. Koliko dela bo dala vsa
ta zidava in predelava, predno da bo narejeno vse tako, kot
si je Anton zapisal v svoje načrte! Poslopja so bila tako
dognana in starinska. Treba bo najprej podirati do razvalin,
oglodati hišo takorekoč do kosti, in potem iz razvalin dvi¬
gniti drugo poslopje, lepše in trdnejše . . . Koliko stane že
samo podiranje! Kje so potem zidarska, tesarska, mizarska
dela? Kje ljudje in živina, ko ima ob času dela vsak sam
s seboj opraviti dovolj!

Kolikokrat se je Anton, ko je bil še doma, dvignil na
postelji sredi noči, misleč da Čila spi, ter je sede računal
in premišljeval! Včasih se ga je polastila malodušnost, češ
bo li on mož, ki bo znal delo, ki ga je prevzel, tudi izpeljati;
če ni bil njegov korak morda prenagljen? Ali ni v prena¬
gljenosti zapeljal ne le sebe, ampak tudi Čilo, ki jo je pripeljal
v tako neurejene razmere?

Pa vselej je bila Čila tista, ki mu je vlila novega poguma.
Saj ga je ona poznala najbolj; in ona je zaupala v njegovo
moč in sposobnost brez vsakega pridržka . . .

Včasih je vstal na vse zgodaj, ko je še komaj zarja
gledala izza Kuma in se napotil navzgor proti gozdu. Po
dolinah je ležala megla kakor ogromno belo morje. Svež,
nekoliko oster zrak je pihal in hladil čelo. Od roba gozda
je donela prva ptičja pesem; po cerkvah na okrog je zvonilo
k dnevu ... Ob takih jutrih, je trdil Anton, je glava najbolj
spočita in srce najbolj dovzetno. — Ob pobočju gozda proti
solnčni strani je ležala vas. Kakor v objemu so se vile male,
s slamo krite hišice, ki so v loku izginjale za gričem. Lepo
sajena vrtna drevesa so s svojimi vejami krila hiše in gospo¬
darska poslopja, da se je le tu pa tam skozi vrzel belila hišna
stena, ali se svetilo malo okence. In pogled se ni mogel
ločiti od teh hišic in slemen, ki so mirno sanjale v takih
zgodnjih jutrih.

»Ko bi imel človek v sebi moč in pogum, da bi pre-
ustvaril lice zemlje in pomagal ne le sebi, ampak tudi
drugim do boljše sreče! A treba bi bilo preobraziti ljudstvu

79

dušo ter s korenino iztrebiti neke vrste slabost in zaosta¬
lost . . .«

In res! Ali mar ni pri teh sicer dobrih ljudeh, še toliko
vrst nereda in zanemarjenosti? Slemena hiš — ali ti niso
razdrapana, da se ob dežju godi škoda celemu poslopju?
A vendar, koliko časa more preteči, da se gospodar spomni,
da bo treba iti na streho in popraviti! Črne lise in maroge
so nastale na zidovju vsled tega, ker odpada omet; pa ga
ni, ki bi z malimi stroški popravil to, kar bo pozneje z veli¬
kimi moral! Od dežja razjedene in razrahljane stopnice vodijo
v vežo; a gospodar in družina hodijo po njih leta in leta,
ogibajo se razpok in nevarnih mest, samo da popraviti ni
treba! Po hišah in izbah črna, nagnjita tla. Luknja se je
bila naredila morebiti že pred leti; izprva je bila majhna,
a je narastla vsled drobljenja tekom let v zevajočo rano,
ki čaka zdravnika, pa ga ni... Blatna pota, umazana dvorišča,
gnoj in gnojnica okrog voglov: vse to je v tako ostrem
nasprotju s svežo naravo in okolico. Otroci v srajcah bolj
črnih, nego belih; ženske razmršene in v raztrganih krilih!
Ali ni to podoba ljudstva, ki je dobro v jedru, a zaostalo
na zunaj? — Kje je tisti človek velikan, ki bi prišel in po
enotnem načrtu zastavil lopato in preoral to trdo ljudsko
ledino? Kje je tista moč in tista jeklena volja, ki ne bo
klonila, četudi bo naletela na tisoč ovir in težav? Ko bi
človek imel moč in sposobnost, kako bi se z veseljem lotil
težavnega dela! Toda, kdo si bo drznil samemu sebi zaupati
toliko?!

Ob takem se je zazdel Anton samemu sebi tako velik
v upih, a tako majhen v močeh, da si skoro niti Čili ni
upal povedati svojih misli . . . No, naposled je bila zopet
Čila tista, ki mu je z mehko besedo pregnala malodušnost
in mu vlila novega poguma.

»Nič zato,« ga je tolažila, »ako ne izpelješ vsega, kar
bi rad, izpelješ pa morda polovico, morda manj . . .«

In kakor v nekih prijetnih sanjah sta si naslikala pri¬
hodnje čase, ko stoji Anton kot nekak voditelj in svetovalec
med svojimi sovaščani; jim gre z dobrim zgledom naprej;
ljudje izprva nezaupno gledajo njegova podvzetja, a se na¬
posled, hočeš-nočeš, le prepričajo, da je pametno tako, ter
se oprijemljejo njegovega načina . . . Kako stoji njegova hiša
prenovljena in pobeljena, pa kako so tudi hiše vaščanov
pokazale drugo lice . . .

O, ko bi to bilo! Ko bi ti časi enkrat prišli!

80

V.

In prišli bi bili tisti časi. Ako kdo — Anton bi bil iz¬
peljal vse te lepe načrte! Pa mu ni bilo sojeno; zakaj prišlo
je, česar nihče ni pričakoval. Prišlo je — in to tako nenadno
in tako grozno, da je potrlo do dna duše Čilo in Franico
na Vrhovih.

Bilo je neko popoldne. Vroče je bilo in s Čilo sta pleli
na njivi, ki leži ob razpotju. Tedaj je prihajal po potu tuje
oblečen človek. Hitel je, kot da se mu mudi. Čila je spoznala
v njem poštnega slugo iz doline. Toda poštni sel ob tej
nenavadni uri?! Kaj to pomeni?

»Brzojavka je prišla in potrudil sem se,« je rekel ter
si brisal pot s čela.

»Brzojavka?« sta se začudili obe. Temna slutnja je
prišla od nekod. Čila je bila mirna, a bleda. Preletela je črke
z očmi. Nekaj mrtvaškoledenega ji je stopilo na obraz.

»Franica —! Franica —!« je kriknila in omahnila bleda
kakor zid. »Franica! Anton umira!«

Krčevito je tiščala roko na srcu, ki ji je bilo glasno
in burno. V oči ji je stopila blaznost in zmedenost. Nekaj
tujega se ji je začrtalo preko ustnic.

Brzojavil je tovariš Benkovič. Malo besed — a vsaka
tako grozepolna, da je v obupu trepetalo dvoje src ob tej
novici.

— Anton umira v vasi V., kjer smo obstali z divizijo.
Mogoče ga dobite še živega . . . Pridite!

To je bilo vse.

»Ah, saj to ni mogoče!« se je izvilo Čili. »Franica reci,
da to ni mogoče!«

»Čila, tebi je slabo. Moj Bog!«

Prihitela je soseda in spravili so Čilo v hišo. Prav za prav
sta poštni sel in soseda spravila v hišo obe; zakaj tudi
Franici je bilo, kot da se je svet podrl pred njo in kot da
so začeli govoriti ljudje naenkrat tujo in nerazumljivo govo¬
rico . . .

Saj to ni mogoče ...

Toda ledene črke brzojava so plesale nemo in vsiljivo,
kot da se rogajo v obraz.

»Kaj sedaj? Franica, kaj sedaj?«

Čila je sedela na postelji, roke v naročju, glavo sklo¬
njeno, bleda in postarana. Ko ni bilo odgovora, je dvignila
glavo in oči so iskale človeka, ki bi ji dal sveta in dobro

81

besedo. Sosedje in sosede, ki so prihiteli, so bili sami zbegani
do skrajnosti. Tišina je vladala po izbi. Le pritajena govorica
se je cula, kot se čuje včasih ob mrličih . . .

»Jaz ga moram videti!« je jeknila Čila in se dvignila.

»Franica, pomagaj mi, da se preoblečem. Jaz grem k
Antonu!«

In kot da je prišlo vanjo novo življenje, je tekala po
sobi, iskala po predalih in omarah ter nosila na kup, kar
je bilo potrebno in nepotrebno . . .

»Čila, jaz pojdem s teboj« je dejala Franica odločno.

»Ti pojdeš z menoj?« je ponovila Čila in obstala sredi
sobe. »Res je, Franica ti pojdeš z menoj! Obe pojdeva!«

In šli sta še tisti dan. Saj sosede so bile postrežljive
in so obljubile, da opravijo vse, kar je treba pri domu in
pri živini.

Z vozom do vlaka, iz vlaka na drugi vlak in potem
še uro hoda do vasi, ki sicer nikdar nista čuli o njej, a ki
je naenkrat postala zanji tako zelo osodepolna . . . Dospeli
sta v vas V.

»Benkoviča morava dobiti« je rekla Čila. »On je tako
blag človek; on naju bo vodil do Antona. Ah! Mrtev ni, to
ni mogoče!«

In vedno iznova si je ponavljala to, čemur skoro sama
ni verjela. Vselej je sledil potok solza, ki ga je spremljal
jok in krčevito ihtenje .. .

V vasi je kar mrgolelo ljudi. Kmetje, vojaki in gospoda,
vse se je mešalo med seboj, kot da je to mesto, ne pa pri-
prosta vas. Vojak je trobil in črne zastave so visele z neke hiše.

»Kaj je to? Kaj to pomeni?« sta prašali Čila in Franica
vznemirjeni.

»Vojaka je zadela solnčarica in pokopali ga bodo z
vojaškimi častmi« se je glasil odgovor.

Tedaj sta vedeli dovolj! Dvoma ni bilo več!

In kot da novica ni bila nič nepričakovanega, sta se
na slepo srečo pridružili toku ljudi in drli v eno smer. Šumelo
je kot šumi hudournik, ko dere v dolino. Ljudje in vojaštvo,
orožniki in požarne brambe: vse je drvilo nekam naprej, vse
se je pripravljalo na nekaj izrednega . . .

»Prosim vas, gospod, pokažite nama, kje leži! Ali je
res Anton —?«

Častnik, ki sta ga ogovorili, je obstal, jih pogledal začu¬
deno, se obrnil in hitel dalje svojo pot. Najbrže ni razumel
jezika.

Večernice. 69. zv.

6

82

Čut silne zapuščenosti se je polastil obeh. Hiteli sta
dalje brez prave misli in razsodka. Tako je bilo, kot da
hitita naravnost pred sodni dan .. . Nem obup se je polastil
obeh. Le zdaleč in brez prave zveze je prišla Franici misel:
»Vrhovi! Ah Vrhovi, kje ste?!«

»Čila, vrnive se, da ne vidive tega, kar bo najbolj
grozno!«

Izvilo se ji je iz duše samo po sebi, dasi je vedela,
da je govorila nespamet.

Čila je obstala pred njo z očmi pol blaznimi, pol začu¬
denimi.

»Franica, ostani pri meni!« je rekla in se je je krčevito
oklenila z rokami.

»Hitive!« In s tajno močjo jo je vlekla seboj.

»Gospod, pokažite nama občinsko hišo!«

Orožnik, ki je hitro korakal mimo, je obstal in ju
pogledal.

»Kaj hočeta?«

»Občinsko hišo —.«

»Občinska hiša je tu.«

Pokazal je čez cesto na visoko hišo, s katere je visela
dolga črna zastava.

»Kaj hočete tam?« se je obrnil orožnik, ko je videl,
da mislite naravnost v hišo.

»Videti ga morave!« sta rekli obe. »Naj bo živ ali
mrtev: videti ga morave!«

Orožnik je menda razumel, kako je. Preko strogega
obličja mu je šel mehak izraz. A le za hip. Kot da ta
izraz ne pristoja obleki, ki jo nosi, je mož zatrl vsako
čustvo in velel strogo:

»ldita za menoj!«

In peljal ju je preko ceste naravnost v hišo. Iz pro¬
storne veže so vodila vrata v podolgasto sobo. In tu — in
tu sta ga videli . . . Videli —! Toda kakšnega!

V ospredju je bil napravljen velik mrtvaški oder.
Mnogo sveč je gorelo in metalo svojo svetlobo na bled
obraz, ki je ležal na blazini. Nekaj ljudi, nekaj vojakov je
bilo v sobi, ki so se ravno pripravljali, da pospravijo okrog
odra ter denejo mrliča v rakev. Ves šum in ves ropot je
hipoma potihnil, ko je vstopil orožnik s Čilo in Franico.

»An-ton!« je kriknila Čila. Zgrabila se je z obema
rokama za glavo in se z blaznim pogledom, kot vprašaje,
obrnila do Franice . . .

83

»Anton! Moj Anton!« je zakričala iznova in šinila hitro
kakor misel mimo par svečnikov, ki so stali na tleh ... jih
podrla ... in se zrušila čez bledo obličje Antonovo.

»Anton moj, kaj si mi napravil! Izpreglej in reci, da
ni res — da ni res-.«

Zaman mu je dvigala glavo, zaman čakala, da
oživi osteklenelo oko! Zaman mu je grela s toplim dihom
mrzlo čelo — Anton se ni ganil. Nekaj ledenega se je bilo
moralo razliti po teh žilah; vse telo je bilo tako okorno,
trdo, mrtvaško . . .

Tedaj pa je tudi Franico streslo v dušo. Izprva je
bila kakor onemela; sedaj pa se je trepetaje oklenila Čile,
na glas jokaje, rekoč:

»Čila — oj kaj sva izgubili!«

Nikdar v svojem življenju še ni bila pogledala smrti
tako od blizu. Sedaj je videla, kako kruto je bila zagospo¬
darila smrt nad tem tako ljubim bitjem. To ponosno čelo,
ki je prebojevalo toliko misli in skrbi — kako je bilo za-
temnelo! Oko, nekdaj polno življenja, je stekleno zrlo skozi
dvoje napol odprtih trepalnic. Na rokah, ki so bile sklenjene,
na prstih, ki so objemali križ; ob robu nohtov — povsod
so se kazale temne lise in poteze . . .

Kako majhno, kako neznatno se je zazdelo Franici v

J J  y  J

tem-le trenotku življenje! Človekova moč, lepota, zdravje,
delo, načrti — kako se vse to sesuje pred koso, ki jo vihti
smrt! O kje so lepe sanje, ki sta jih bili sanjali s Čilo?
Kje so tisti časi, ki sta z gotovostjo pričakovali, da bodo
prišli, pa jih nikdar ne bo?

Tedaj se je pojavila od nekod roka, mehka in lahka,
ter se dotaknila Ciline roke.

»Čila, ne žalujte preveč! Pomirite se! Potolažite se!«

Bil je Benkovič.

Čila se je dvignila in sklenila roki pred njim kakor
v molitvi:

»Ah, Benkovič! Kako je to prišlo?«

»Potolažite se! Anton vas je imel v mislih do zad¬
njega . . . Umrl je miren in ves vdan. Vdajte se Čila, kot
se je vdal on . ..«

»Kot se je vdal Anton — « sta ponovili zamišljeno
Čila in Franica.

Potem se je vršil pogreb. Krasen pogreb, da takega
dotlej še ni videla vas. Časopisi so pisali pozneje:

6 *

84

»Pogreb se je vršil z vsemi vojaškimi častmi. Vojaška
godba je šla na čelu in igrala žalostno koračnico. Udeležili
so se pogreba vsi vojaki, občinski zastop, požarna bramba,
orožništvo, veteransko društvo itd.«

Tega pa seveda poročevalec ni mogel vedeti, da se
je udeležilo pogreba tudi dvoje src, ki jima vsa slovesnost
ni mogla dati tega, kar jima je ugrabila mrzla smrt.

VI.

Solnce je šlo na zahod, ko sta bili dospeli Čila in
Franica do vrha hriba in po teh burnih urah zopet enkrat
zagledali pred seboj domačijo na Vrhovih. Tam za loškim
pogorjem se je potapljalo solnce v živordeč ogenj in metalo
svoj sij na Vrhove in na bližnjo gorsko okolico, da je bila
oblita kakor z nebeško glorijo.

Čila se je sesedla ob potu in Franica poleg nje. Ali
je pogled na domačijo, zavito v zahajajoči solnčni svit, tako
globoko segel v dušo, kali? Naslonili sta se druga na drugo
in v gozdno samoto se je čulo pretresljivo ihtenje . . .

»Franica, kaj so nama Vrhovi poslej, ko Antona
ni več!«

»Antona ni več!«

Obe sta vedeli, da Vrhovi brez Antona: to je prazna
beseda brez pomena in vsebine!

»Franica, jaz sem verjela, da je mogoče ustvariti nebesa
na zemlji — in to je bila moja zmota.«

»Preveč sva se veselili,« je ihtela Franica. »Če se
človek kake reči tako veseli in srce navaja na njo . . . Oh,
res je to, potem se rado zgodi ravno narobe! O Čila, kaj
sva dočakali!«

Čila se je pomirila prva.

»Rekla sem ti — ali se spominjaš? — da svet ni tako
lep kot se vidi. Mislila sem si pa: Na Vrhovih je drugače,
Vrhovi so izjema. A sedaj vidim, da tudi Vrhovi niso
izjema . . . Ah, kako je vse nestalno in malo vredno na
svetu!«

»O Čila, ko bi ti vedela —.«

Jok je zaprl besedo Franici, da ni mogla povedati,
kako ji je v tem trenotku dozorela neka misel, nek sklep . . .
Že po potu je mislila na to; a ta trenotek je videla svoj
sklep jasno pred očmi.

85

»Čila, jaz mislim nekaj posebnega! Svet se mi je
zameril, verjemi mi. Tedaj, ko sva stali ob mrtvaškem
odru in gledali v Antonov obraz — o Čila, jaz ne morem
povedati, kaj sem takrat čutila ... to vem, da sem spoznala,
kako je na svetu vse tako minljivo in tako negotovo . . .«

Čila je prikimala. Rekla ni nič, a videlo se je, kako
je sama izkusila ravno isto.

Dolgo sta molčali. Solnce je v tem zašlo. Po dolini
se je delala megla; iz gozda se je še čula sekira drvarjeva;
nekje iz daljave se je oglašal glas zvona.

»Franica, ali naj greva?« se je zavedla Čila.

»Počakaj Čila, da ti povem. Jaz sem sklenila nekaj
posebnega. Čudno se ti bo zdelo, pa naposled bodeš videla,
da je moralo biti tako. Čila, par dni bom še na Vrhovih,
potem te moram zapustiti in pojdem domov.«

Ozrla se je na Čilo, kot da se boji, da so njene besede
zarezale v že itak ranjeno srce ... Pa ni bilo videti; zakaj
poteze na Cilinem licu so bile mirne — da, skoro trde.
Kot da je smrt, ki je dihala iz mrtvaških sveč, vtisnila tudi
v Cilino lice nekaj trdega in ledenega . . .

»Franica, jaz sem itak pripravljena na vse, tako da
me poslej menda nobena izguba ne bode več pretresla.
Slutim, da bom izgubila tudi tebe . . . Sama bom ostala in
sama bom nosila težo dni, ki so mi še namenjeni . . . Kaj
bode —!«

»Ne tako, Čila! Jaz hočem biti pri tebi. Ampak za
sedaj moram domov, da uredim neke stvari; potem zopet
pridem. Hudo mi je, da te moram pustiti samo, pa to mora
biti tako. • Čila, verjemi!«

»Stori kakor veš, da moraš,« je rekla in vstala. Molče
sta šli proti Vrhovom.

Teden dni potem je res odhajala Franica. Čila jo je
spremila tja do razpotja, odkoder se odpira razgled po ljub¬
ljanskem polju. Siva megla je ležala nad mestom; okrog
dimnikov še gostejša ko drugod. Pa tudi po dolinah se
je zbirala megla in deževni veter je naznanjal, da pridejo
hladnejši dnevi.

»Z Bogom!«

Potem pa ista pot in ista vožnja, kakor pred malo
časom. Isti voznik, ista redkobesednost . . . Vlak, ljubljansko
polje, dolenjski grički in ravnine ... Brat Martin na kolodvoru,
doma radosten sprejem . . . Vse, kot da se ni med tem časom
dogodilo na svetu nič posebnega in nič nenavadnega!

86

VII.

Prvo nedeljo po prihodu je bila Franica zopet enkrat
na hribu za vasjo. Vse kakor poprej: po ravnini so ležale
vasi, gozdi, trate, steze, polja in travniki. Grebeni gorenjskih
gora so se ostro črtali na obzorju. Izmed drugih gričev —
da — ločilo se je tudi vrhovsko gorovje. Tam torej . . . Tam
biva Čila in prav sedajle morda stoji na razpotju kraj hriba
in gleda proti dolenjski strani in misli na Franico . . .

Čudno milo je bilo Franici pri srcu. Dolg čas? Ke¬
sanje? Sama ni vedela kaj. Le to je čutila, kako mnogo-
kaj se je izpremenilo, odkar je bila zadnjič na tem kraju.

»Franica —!«

Niti začudila se ni, ko je začula glas za seboj. Bilo
je, kot da mora biti ravno tako in ne drugače. Bil je Mohor.
Glas mu je bil boječ, kot da ne ve, je li storil prav ali ne.
V očesu je trepetalo. V obnašanju mu je bilo nekaj okor¬
nega sicer, a vendar naravnostnega in odkritosrčnega. . .

»Vedel sem, da te dobim tukaj, zato sem prišel. Obljubil
sem bil, da bom hodil ob nedeljah popoldne sem gor in
gledal proti gorenjski strani. To sem tudi storil. Vsako
nedeljo sem bil tukaj, in tudi danes sem prišel.«

»Tudi s Čilo sva večkrat gledali proti dolenjski strani,«
je priznala Franica.

»Tako?« je popraševal vesel. »Kako je s Čilo? Kako
je na Vrhovih ?«

Povedala mu je vse: o Čili, o Antonu, o smrti — celo
o sebi in o tisti čudni izpremembi, ki se je bila dogodila z
njo ... O, kako je poslušal z vnemo! Kako mu je rastel
pogum ob zavesti, da ga Franica upošteva in mu pripoveduje
na dolgo in široko, kot še nikdar. In nekaj moškega in
ponosnega je prišlo v to visoko postavo, v te jeklene
žile in mišice, tako da je stal pred njo ves drug, kakor
včasih . . .

In ko mu je povedala vse, tedaj je bilo, kot da ji bere
iz duše misli in pa namen njen, zakaj je prišla na Dolenjsko.

»Franica,« — je rekel — »tako naj bo in tako mora
biti! Jaz mislim, Čila naj proda domačijo na Vrhovih in
naj se preseli k nama . . .«

»K nama —? Kako to misliš?«

»I — kako?«

In Mohor je povedal, da misli pač tako, kot je mislil
vedno. Pri Zajčevih je treba gospodinje in Franica bi bila

87

za to . . . Stariši so zadovoljni, brat Martin želi tako — kaj
bi torej še odlašali in premišljevali!

No in s tem je bilo toliko, kot dogovorjeno, da se
vzameta in sicer ako le mogoče še do zime.

»Toda nekaj bom zahtevala, da se postavi v pismo.
To, da ima Čila v zgornji hiši stanovanje do smrti. Ali je
prav tako?«

»Kako ne bi bilo prav?«

In zopet je bilo novice in govorice dovolj za vse tiste,
ki radi govore in radi poslušajo. Lejte si, da bo torej Mohor
vendarle dobil Franico in pa da pride Čila z Gorenjskega
ter bo stanovala pri Zajčevih odzgoraj . . . Kdo bi si mislil!

Najbolj vesela pa je bila novica za Martina. Od nekdaj
je že trdil, da bi bilo tako najbolj pametno, pa se je trepica
branila, ker ni vedela zakaj... No, sedaj je vendarle izpre-
videla, kaj je prav . . .

Ves večer je bil poln hvale o Mohorju. Kako pošten
in moder fant da je; kako leži posestvo v lepem kraju;
kako so vse gorice pred leti na novo rigolali in zasadili z
novo trto itd.

Drugi dan pa je zapregel kobilo na vse zgodaj in šlo
je proti kolodvoru kakor za stavo. In na kolodvoru je pri¬
stopil k njej in ji segel v roko rekoč:

»Veš Franica, ne zameri, če sem rekel včasih kako
besedo. Delam in skrbim za hišo kar morem, pa da bi se
kdo drugi ženil k hiši, jaz pa zdoma: to ne gre, to veš sama...«

»Namuzala se mu je in odhitela, ker sprevodnik je že
klical: Krško, Zidanmost, Ljubljana...

VIII.

Čila je čakala na njivi ob razpotju, kakor sta se bili
dogovorili. Takoj je zapazila Franica na njej, da je veselejša
in živahnejša kot je bila. V obnašanju in v besedah se ji je
poznalo, da se je v tem času kolikor toliko potolažila vsled
smrti Antonove.

»Ah Franica, ne verjameš, kdo je bil tukaj med tem
časom, ko te ni bilo. Benkovič iz Znojil!«

»Benkovič —?«

»Da! Pomisli, kako je to prišlo: Benkoviča so zanimale
razmere na Vrhovih že same po sebi. Ko pa mu je Anton
še v zadnjih trenotkih polagal na srce, naj se on — njegov
prijatelj izza mladih let — zavzame za njegove misli in

88

načrte, tedaj mu je bil dal Benkovič besedo, da si ogleda
Vrhove in da stori, kar mu bo storiti mogoče ... No in sedaj
je Benkovič prišel, si ogledal vse, vse preračunal in vse
premislil in —. Kaj praviš, Franica, kako sva se dogovorila?«

»Kako ?«

»Tako-le. Benkovič prevzame hišo, svet in gospodarska
poslopja za tisto ceno kot je bil kupil Anton. Posestvo bo
dal za enkrat v najem. Hišo misli popraviti takoj. V levem
koncu naj bo soba na razpolago Čili do smrti, ako bo želela
ostati na Vrhovih. Ako ne, dobi primerno odškodnino. Kaj
bo s posestvom, še ne ve. Za enkrat mu je v mislih melina
pod Klančnikovim gozdom — tista, kjer se dobi tako lep
in suh pesek. Ta pesek je za cementno opeko baje kakor
nalašč. Ko bi se tu postavila mala opekarna, bi to bilo v
korist vsemu okraju. Sosedne gorske vasi imajo hiše pokrite
s slamo. Ko bi se dobivala opeka v bližini, bi sosedje posegli
po tej priložnosti in drug za drugim bi krili strehe z opeko.
In čez leto in dan — tako misli Benkovič — bo na Vrhovih
v resnici tako, kot je sanjal Anton . . . Franica! To mi je v
naj večje veselje in tolažbo!«

»In kaj narediš ti, Čila? Ali ostaneš?«

»Za sedaj ne vem. Rekla sem, da se posvetujem s teboj.
Spomini na Antona me vežejo na kraj. A ti spomini so včasih
tako tužni in žalostni . . . Franica, kaj naj storim?«

Tedaj pa je Franica že imela sklep storjen in kar določno
in brez omahovanja je rekla:

»Čila, ti pojdeš z menoj na Dolenjsko in stanovali
bodeva skupaj.«

Čila se je začudila. Saj pri Franici na domu pač ni
prostora za njo. A drugje —?

Franica ji je razložila dogovor z Mohorjem in z domačimi.

Čila je omahovala.

»Vem, kaj misliš. Na Vrhove misliš in na spomine, ki
bi jih morala pustiti ... A jaz ti obetam Čila: vsako leto
enkrat obiščeva Antonov grob in mimogrede se oglasiva tudi
na Vrhovih. Ali ti je všeč tako?«

»Ah Franica, ti si tako dobra!«

Molče sta odšli proti Vrhovom.

- *

* *

In danes so Vrhovi do malega taki, kot jih je Anton
gledal v duhu in načrtih. Pojdi, dragi čitatelj skozi lepo
Znojilsko dolino in poglej na hribovje, ki proti solnčni strani,

89

ločeno od drugih grebenov dela neke vrste svojo skupino.
To so Vrhovi. Pa poglej, kakšni so Vrhovi danes, kakšni
so bili pred leti! Vse je izpremenjeno. Hiše so pozidane in
se ti belijo od daleč, kot da so se izkopale v mleku. Slamnate
strehe skoro ne najdeš. Pod Klančnikovim gozdom stoji mala
opekarna, last Benkoviča iz Znojil. Iz te opekarne so se
pokrile hiše z lepo belo opeko in pokazale vse drugo lice.
Ob vznožju grička stoji hiša, ki je najlepša izmed vseh. To
je nekdanje posestvo Antonovo; sedaj last Benkoviča, ki
stanuje deloma doma, deloma na Vrhovih. Benkovič je odprl
tu prodajalno, ki je bila za Vrhove kar naravnost potrebna.
Čez Vrhove namreč vodi sedaj cesta, ki veže obe dolini:
Znojilsko in Tuhinjsko. Ako se zgradi še železnica po eni
izmed obeh dolin — no potem bo izpolnjena tudi ta edina
želja, ki jo še goje Benkovič in vaščani na Vrhovih.

°< 3 >°

Pod Robom.

Povest. Spisal Ivo Trošt.

I.

P oletno solnce se je že visoko smehljalo nad Planjavico,
neveliko vasjo med notranjskimi hribi. Z vseh rebri so
odmevali vriski od dela utrujenih koscev, ki so hoteli s tem
dokazati, kako malo jih je še ugnala kosa, najsi jo vihte
od ranega jutra. Z ne posebno lepim spremljevanjem so se
koscem visoko v zraku družile vrane in krožile svoj zategli
slaboglasni: kra, kra, kra, kakor da nočejo zaostati s svo¬
jimi dokazi: tudi me smo odtlej in še bolj zarana pokonci,
pa celo pojemo. Kaj bo samo vaše vriskanje!

Vroč poletni dan se je obetal, zakaj po dolinah se je
sesedla tista modrikasta meglica kakor kovaški dim. Ta
oznanja kmetu ob košnji potno čelo in veliko spravljenega
dišečega sena do večera. Hribje na sever in vzhod so bili
malone še v senci, samo njih robovi so bliščali kakor po¬
zlačeni nad Planjavico. Suhi Vrh nad Robom se je svetil
bolj, nego da se skriva za njim neznano morje svetlobe.
Tudi vrhovi posameznih dreves so se bliščali v nepopisnem
zlatu. Suhi Vrh je namreč porasel z gozdom od treh strani;
tudi na jug mu seza gozd košatih bukev in temnih jelk

90

malone do vznožja, kjer se začenja nekoliko večja jasa. Na
nji je že od davnih časov gospodaril delavni rod znanih
vilarjev, grabljarjev, škafarjev na edinem samujočem pose¬
stvu pod Robom. Zemljišča ni veliko, gozda samo za po¬
trebo, a vse je tako lepo zaokroženo, da lahko kočar Podrobar
s hišnega praga pokliče z najoddaljenejše meje ženo domov
kuhat kosilo, če se vrne lačen s kupčije s suho robo.

Pogled na jug je pa malo manj obširen kakor s samega
Suhega Vrha, ki gospoduje nekaj sto metrov nad njim. Skozi
okno zre po zimi malone do kapa zasneženi Podrobar na jug
in zahod v toplo dolino pod Planjavico, kjer sije gorko solnce
vsak dan na talo zemljo; tam doli ni snega, ne mraza. Kako
mu srce zadrhti v nepojmljivem čustvu po nadnaravni kra¬
soti, ko se oko ozira za zahajajočim solncem in se koplje
vsa daljna dalj visoko nad morjem v zlatem blesku, da
odseva te neznane sreče še Suhi Vrh nad njim, sosed Robar
poleg njega in njegova jasa, njegova koča v temnordečem
— snegu! Kaj šele proti Veliki noči, ko se začne poslav¬
ljati solzeči se sneg, da teče voda v potokih izpod Suhega
Vrha mimo Podrobarja v dolino, pa pripiska, pripoje in pri-
žvižga vesela pomlad iz krajev, ki jih je Podrobar samo
gledal po zimi, gledal zaman z željnim očesom. Pomlad se
tedaj ne ustavi niti pri fari na Planjavici, niti po skalovitih
klancih in čereh, koder se vije slaba gozdna in poljska
pot pod Rob in Suhi Vrh, temveč hiti naravnost na jaso k
Podrobarju in počiva šele na robu poleg Suhega Vrha in
povsod trosi cvetje, širi toploto in ponuja dobro voljo sle¬
hernemu nepokvarjenemu človeku, ki mu je v dolgi zimi
zamrlo še veselje v srcu. Tedaj se pomlad zasmeje Pod¬
robarju hkrati z vseh gričev, s polja, iz gozda, z vsakega
grma: »Pridi, Šimen, in poglej! Ali si samo za to tukaj na
tem krasnem božjem svetu, da se prepiraš z ženo Rezo in
jo pretepaš, kadar se zgodi, da ni ona močnejša od tebe?
Poglej okoli sebe, zdrami se in čuj, kako drzno te pozivlje
vsa okolica: Pridi, zapoveduj, kraljuj nam Podrobar Šimen,
zato te je postavil Stvarnik na odgovorno mesto tvojih
prednikov.«

Šimen je slep in gluh za vse take pozive, gluh za
ptičje petje z loke, gluh celo za kravo sivko, ki se lačna
ozira s praznega, kakor obritega pašnika in mu očita toliko
in toliko nezapovedanih postov po zimi samo zato, ker je
Šimen v prepiru z ženo pustil pokošeno mrvo na senožeti,
vrgel vile in grablje vstran in šel na Planjavico k Maseljnu

91

— pit. Kravica muka na spomlad lačna in mršava, da se
komaj premika po štirih; glasno očita te poste, to nemar¬
nost: mu-mu-mu-u-u! — Šimen je celo slep za luknje v
strehi, za neposejane njivice ob hiši, za zanemarjeno senožet;
samo za ženine besede ni gluh. Da mu le reče ona eno,
dve navskriž, takoj je ogenj v strehi — ne, ta bi šel lahko
skozi, toda: prepir je pod streho, prepir in pretep, ki noče
nikamor izpod strehe. In Simen ne pomisli, da kriči streha
vsak dan za njim, ko odhaja jezen — včasih tudi tepen —
na Planjavico k Maseljnu si jezo hladit: »Gospodar, zlezi
ti na moja pleča in me zakrpaj, če ne, se sesedem jaz na
tvoja, in to ne bo dobro ne zate, ne zame.«

Šimen Podrobar pa je le gluh in slep za vsa taka
svarila. Z ženo se ne more. Zakaj? Ko bi ga kdo prašal,
bi dobil odgovor: zato ker se žena z njim ne more. Nič
drugače bi ne odgovarjala Reza. Kaj jih je razdvojilo? To
vedi Bog sam, zakaj sama ne vesta drugega nego to, da
sta sprta — od tistega dne, prvega po poroki, prav gotovo
ne od prej. Ko sta bila na oklicih, so ženske iz okolice
opravljale Rezo, močno, krepko in pogumno dekle s Suhega
Vrha, da raje prime za sekiro nego kuhalnico, raje bič kot
šivanko in metlo. Šimen je bil znan tedaj že tudi moškim,
da se sicer ne izogiblje toporišča, tudi ne izdelovanja gospo¬
darskega orodja in tudi ne gostilne in v gostilni kozarca,
dokler je v žepu kaj veljave, potem gre pa celo veljava na
kredo, dokler hoče krčmar donašati na mizo. Več ali manj
je podedoval te navade po svojih prednikih, a ti so po
daljši pijači tudi pridno delali po cele mesece, da se je po¬
znalo na zemljišču in izdelanem orodju; tega pa Šimen ni
podedoval po svojih prednikih. Kdo ve, kje je ostala ta
dobra lastnost sicer poštenih Podrobarjev?

Resnica je bila slednjič tudi to, da je mlada Podrobarica
prvi dan po končani svatbi šla namesto v kuhinjo napravljat
zajutrek, v hlev, kjer je napregla kravico in junico, in šla
z njima v gozd po jelove hlode. Šimen je seveda zastavil
moško besedo zastran jedi, pa ni obveljala. To ga je ujezilo,
da je skuhal zajutrek sam, potem pa šel — ne za mlado
ženo v gozd — marveč k Maseljcu na Planjavico.

Takšen je bil začetek svetega zakona.

In zopet se je glasila modra beseda modrih sosed in
sosedov: Ona ga užene, saj je močna za dva. Za Šimna
ni veljala niti najstarejša rečenica. Ostal je trmast, ostal
prejšnji Šimen in še hujše: vedno slabši Podrobar. Oba

92

brata, ki ju je imel, sta bila boljša. Oče je bil spoštovan
rokodelec — kolar do smrti, ki ga je doletela še ne priletnega
na poti s Planjavice od desete maše — zvečer v mraku.
Rekli so, da ga je mrtvoud spravil pod zemljo. V Jerovi
griži, kjer je izdihnil, je postavil Šimen velik rdeče pobarvan
križ in nanj pribil pozlačeno sv. razpelo. Kmalu nato se
je oženil.

Oba brata sta hodila v hrvaške šume sleherno zimo
tesat hrastove doge. Nekaj let je bil z njima tudi Šimen,
ki pa ni mnogo zaslužil, ker je ob sobotah in nedeljah znosil
zaslužek v gostilno. Neko pomlad se je vrnil sam Šimen.
Brata sta ostala na Hrvaškem za vselej. Najstare>šega je
pobrala bolezen — pljučnica, drugega je strl podirajoči se
hrast v šumi.

Za dom je ostal Šimen — najmlajši, najnesposobnejši.
Mlad ni bil več, da bi ga žena uganjala. Tudi Reza ni bila
v tako cvetočih letih, da bi dejal: moževa trma jo upogne,
ko je brez solze in brez posebnih pomislekov zapustila
samski stan, najstarejša izmed pol ducata bratov in sestric
na Suhem Vrhu.

Zagrozila mu je takoj prvi dan, ko je pripeljala sama
hlode iz gozda, Šimen pa groznega ,mačka 4  s Planjavice, da
se vrne na dom, če ne bo drugače pri Podrobarju.

»Ne,« je odgovoril Šimen in vino je smrdelo iz njega,
kakor iz slabega soda, »lahko me tudi zapustiš, a moja bo
veljala. S Suhega Vrha, odkoder sem te vzel, je pot vedno
navzdol; lahko se še vrneš. Ali jaz, če posodim hlače, ni¬
mam sam —:.«

»Kaj boš tisto,« ugovarja Reza trpko očitajoče, »kar
je Bog zavezal v nebesih, človek ne razvezuj na zemlji.
Razumeš?« Odločno in nemilo ga je pogledala žena Reza,
včeraj še njegova nevesta, voljna kot vosek. Navzlic temu
je glasno dvomil Šimen in bil obenem prepričan v globočini
srca, da ni Bog zvezal v sv. zakon Reze in njega.

»To so storili tvoji sorodniki in moj zaupnik, tisti
širokohlačni Maseljc s Planjavice, veš.«

»Pa si bil vendar danes zopet pri njem. Menda v za¬
hvalo, kaj?« ga vnovič pogleda ona odločno in nemilo. Šimen
si ni dal kar tako poceni mešati štrene, pa je godrnjal dovolj
glasno sam s seboj: »Tudi drugi so bili poleg, tudi. E, ko
bi bil sam Bog. bi me ne bil tako oprtil.«

»Ti grdavž ti nehvaležni! Ali se ne bojiš, da bi te
potipal Bog za tako bogokletje?«

93

»I, saj me je potipal že včeraj, da me ni mogel huje,
ko mi je tebe naložil za pokoro do smrti.«

Tako so se pozneje navadno začenjale vsakdanje
molitvice pri Podrobarju, sicer je vladal po vseh prostorih
nevelike koče molk, neprodiren kakor v grobu. Niti maček
ni kihnil na zapečku in kokoš ni zakokodajsnila, pa da je
znesla za groš jajec obenem. Celo petelin je ob takih praznikih
prepeval bolj sam zase, kakor da se mu sanja zjutraj in
zvečer na gredi ali opoldne na gomili za hišo. Potem je
pa molčal in premišljal menda o kraguljih, tičarjih in lis¬
jakih, ki preganjajo kurji rod brez usmiljenja leto za letom
pod robom in ga še niso uničili. Na prepir med gospodarjem
in gospodinjo skrbni kurji voditelj ni najbrž niti utegnil
misliti, tako se je vsaj zdelo, vendar je tu in tam poškilil z
enim očesom za Rezo, ko se je obrnila jeznega obraza v stran
od svojega moža.

To pa še ni bilo dovolj. Drugod v naravi sledi tišini
pred nevihto sicer vihar s ploho in često tudi točo, z bliskom
in gromom, konča pa najraje z mirnim blagodejnim dežjem,
kakor s solzami, na kar se prikaže izza oblakov jasno nebo,
na nebu se pa prismeje zlato solnce sprave in ljubezni —
tudi v dolino zakonske sreče za nedogledni čas. Pod Robom
se je narava kar sama sebi izneverila, zakaj vremenik je
kazal pred nevihto slabo vreme, po slabem vremenu pa
zopet nevihto s točo, ki je pobijala v kuhinji lonce, sklede
in kozice. Namesto solz in toplega solnca se je naselila k
Podrobarju še hujša jeza, še večje sovraštvo. Začela sta si
celo kuhati vsak za-se: ona v peči, on na ognjišču; ona
je obračala piskre pred pečjo, dočim je Šimen pekel krompir
in repo kdo ve kje v dolini daleč sredi Mednikovega gozda.
Ob taki priliki ga je noga zanesla še najraje po kosilo ali
večerjo — v gostilno na Planjavico, kjer je mladi mož potem
pil in prepeval do zadnjega beliča in še črez. Drugi ali celo
tretji dan je došla žena izpod Roba pogledat za možem,
»če se je že napojil voliček«. Tako ga je namreč zmerjala,
ko je ves skesan capljal z njo ali pred njo domov. Dolga,
dolga je bila pot in prav nič — brez greha in jeze od
Planjavice pod Rob.

To se je ponavljalo mesec za mesecem, leto za letom,
da, več let le prerado.

■ * * *

94

Tisto poletno dopoldne, ko se je solnce že visoko
vspenjalo na vedri nebosklon nad Planjavico in so vsi Pod-
robarjevi sosedje imeli polne roke dela na senožetih, se je
Podrobar šele odpravljal domov s Planjavice po neprespani
noči, vračal nerad pred besnečo ženo, ki se ji ni upal po¬
stavit^ v bran, dasi je čutil po vseh žilah in žilicah silno
moč. Že prejšnje dopoldne se je sprl doma z Rezo, naložil
v naramni koš nekaj žlic in kuhalnic, več zavojev smole
in zdravilnih koreninic, kakor jih je že njegov oče pobiral
po gozdu, in krenil slabe volje proti Planjavici. Kupčija je
bila slaba, ker ni bilo ljudi doma, da bi kupovali njegovo
blago. Zato je kmalu zavil k Maseljcu, kjer je zaporedoma
klical na mizo pijače.

Ker danes ni izkupil mnogo za suho robo, je kmalu
klical pijače na kredo. Saj ga je imel Maseljc dobro zapisa¬
nega za nekaj sto kronic po vseh durih in tudi v dolgih,
črnih bukvah. Zato sta si bila ne le kot sorodnika oddaljenih
sorodnikov, marveč tudi na kredo — dobra znanca.

Ker ni imel družbe do večera, je kar sam s seboj
včasih glasno zakrulil: »Oja, kje bom jemal?« Maseljc se
mu je smehljal kakor vedno, ko si je Šimen na tak način
preganjal dolg čas. Zvečer so se vaščani vrnili z dela, pa
je ta in oni pogledal k Maseljcu, da si priveže žejno dušo
s čašo hladilne pijače, vsak se je pa čudil Šimnu Podrobarju,
ki tako lahkomiselno trati ob košnji, ko je največ dela,
dragi čas in denar.

»Nesrečno se je oženil,« so ga zagovarjali Planjavčani.
»Ženo je onesrečil, ker je noče ubogati, ko mu želi dobro,«
so glasno nasprotovale Planjavčanke. In kmalu bi bil
marsikje hišni mir v resni nevarnosti tudi pod planjavškimi
dimniki zaradi tega, ko bi ne bili ljudje zmučeni, potrebni
počitka in v skrbeh, kaj in kako bodo ukrenili jutri.

Podrobar je krulil še pozno v noč sam za mizo v
gostilni, kjer je slednjič tudi zaspal godrnjaje in zabavljaje
Maseljcu, Planjavčanom in vsemu svetu, ki ga noče umeti.

Komaj so vstale prve lastovke in se podile za zajutre-
kom najmlajšemu zarodu, švigale sem in tja za zaspanimi
žuželkami, je bil tudi Šimen že po koncu. Zahteval je za
oteščaj žganja, krilil z rokama okolu sebe in poizkušal, kako
bi ga kaj noge nosile proti domu. Nič posebno ga niso
bile zadovoljne, zakaj majal se je in opletal nerodno in
negotovo ter se slednjič zavalil za mizo. Sreča, da je še
zadel klop pod seboj, zakaj kmalu bi bil telebnil pod mizo.

95

Zunaj na cesti so se oglašali vriskajoči kosci zahajaje
na delo, njih vrisk so visoko nad vasjo spremljale vrane
z glasnimi: kra-kra.

Tedaj se prikaže kot angel maščevalec na pragu go¬
stilniške sobe — sama Podrobarica z debelo gorjačo v rokah
in s tako jezo v očeh, da bi pameten človek desetkrat preje
premislil: ali bi manj bolelo, če ga ošine z gorjačo ali z
jeznim pogledom.

Najbrž da je vso pot izpod Roba izbirala besede in
psovke, ki je z njimi sedaj pozdravila in podila domov
pijanega moža. Slabo bi se na njih zgledovali Planjavčani
in Planjavčanke, ko bi jih le utegnili poslušati. Hiteli so
drug pred drugim na delo. Ob Marijinem zvonenju so bili
doma razun šolskih in mlajših otrok le še starčki in gospo¬
dinje, ki so se podvizale s kuho, da jo čim prej poneso v
jerbasih na glavi za kosci na senožet visoko v hribih.

Tedaj je Reza komaj šiloma prisuvala moža izza mize
na cesto. Šimen bi bil rad še posedel, ker ni hotel, da bi
rekli: glejte, pa jo le mora ubogati! Tudi se mu je zdelo
zdaj kratkočasneje, ker se je imel vsaj s kom prepirati.
In z ženo mu je bila še posebna slast, s sovraženo ženo.
Ona ga ni pustila. Pol vlekla, pol nesla ga je po vasi,
vmes je pa trdila, da mora z njim tako pometati, kakor
zasluži.

S palico ga je priganjala izpred Maseljčeve gostilne
proti domu. Gledalcev, ki bi se bili čudili Šimnovi skrom¬
nosti, ni bilo skoro nič.

»Tako, tako, Podrobar! Domov pojdi, ženo slušaj! Že
včeraj, že sinoči sem ti svetoval, da se vrni. Dovolj ga
imaš. Vsak človek ga ima enkrat dovolj, če je le božji ter
pozna svojemu želodcu — dno.« Dobrohotne so bile te
besede imovitega trgovca in posestnika Mihe Mednika, zna¬
nega stiskača, ki mu je bil tudi Podrobar dolžan več sto¬
takov na moki, zabeli, kavi, soli in drobnem blagu. Šimen
se ga je bal in se zato spuščal z njim v neprijazen pogovor
samo tedaj, ko ga je imel, ali bolje rečeno: ko je vino
njega imelo — pod kapo.

Široko je stal Mednik pred prodajalno, golorok in roke
v žepih in se skoro prezirljivo smehljal, videč, kako samo¬
zavestno izvršuje Podrobarica Reza njegovo trditev: ženo
slušaj! Ako ne gre izlepa, poje gorjača po Šimnovih plečih:
ženo slušaj!

96

Šimen Podrobar je tiho prenašal to pokoro. Tudi Med-
niku je sklenil za danes molčati. Toda nesreča nikoli ne
pride sama. Danes se je približal z njo gostilničar Maseljc,
ki je počasi došel pred prodajalno. Rdečeličen možiček z
nekoliko osivelimi brkami in lasmi, a sicer dobro rejen, je
bil vesel, da se je iznebil nadležnega gosta Podrobarja. Takoj
za Mednikom je poprijel besedo: »Vsak skrben kristjan je
zdaj pri mrvi na senožeti. Ali meniš, Šimen, da bo rasla
tvoja trava — na Suhi Vrh in pa da bo tvoja kravica po
zimi jedla — žafran?!«

To je bilo Podrobarju vendar preveč. Že doma me je
obdeloval na podoben način in sedaj pa še tukaj na cesti
vpričo Mednika in vpričo žene. Tako si je mislil Šimen in
jeza v njegovi notranjosti je kakor deroča voda jezove,
podrla njegove prejšnje sklepe, da bo in kako gotovo bo
molčal. Ni si mogel več kaj, da ne bi odgovoril: »Moja

kravica — jedla žafran — a? Morda prigrizne vmes še
vaš strupeni jezik. Kaj pa vam mari, oče Maseljc? Kar
sem dolžan, plačam vse — kmalu. Nikar se ne bojte. Zato
se pa tudi jaz vas ne bojim. Saj vam plačam —.« Pod¬
robar se je dokaj sumljivo gugal na vse strani in se več¬
krat prav za potrebo naslonil na sovraženo ženo, ki ga je
samo za ta hip nehala obdelovati z jezikom. Najbrž se je
tudi njej zdelo primerno, da Šimen pove par gorkih vsilji¬
vemu Maseljcu. Sedaj mu pomaga še Mednik, ko praša
silno prezirljivo: »Odkod boš pa vzel, Šimen, odkod, da
plačaš, kar si dolžan? Tudi jaz bi rad, veš, kar je mojega.«

»O, vam diši že od nekdaj moje premoženje, vem
dobro. A ne boste ga imeli, dokler bo gibal ta-le.« In
Šimen je pokazal Medniku mezinec desne roke, pomigal z
njim ter se zapotekel proti ženi, da bi jo kmalu podrl na tla.

»Ti mrha ti, pijana! Klada ničvredna! Goba nikdar
sita! Vse je že požrl ta podrobarski ostanek in pravi, da
bo plačal, kar je dolžan. Ne zamerita, možaka! Še hlače
ne bodo kmalu več njegove. Sam Bog mi ga je naložil
za pokoro. Le kaj sem se pregrešila, da me tako tepeš,
pravični Bog?«

»Pusti ga, Reza, naj leže v senco in se prespi,« sve¬
tuje dobrohotno Maseljc, »potem pojde lažje s teboj.«

»A jaz da bi ga čakala, menite ? Ko se prespi, bo silil zopet
k vam za mizo. Jaz imam padomatoliko pokošene trave! Sušiti
jo moram in spravljati sama. Ali menite, da bo sivka zares jedla
po zimi žafran; še mrve ne bo. Tega seveda pijanec ne praša.«

97

Moža sta ji molče pritrdila, zakaj tudi sama ji nista .
mogla več svetovati, kako naj spravi domov moža. Začela
sta kar vpričo prepirajočih se obeh podrobarskih zakoncev
drugačen, za Šimna velepomemben pogovor. Mednik pomen¬
ljivo pomežikne in praša soseda: »Za koliko ga že imaš
na bukvah ?«

»Tega-le meniš, Podrobarja?« se hitro obrne Maseljc
za oddaljujočim se Šimnom in potem pogleda Mednika, ki
mu pritrdi glasno: »I, koga pa?«

»No, veliko baš ni, a dovolj, da ne dobim brez tožbe.«

»Sitna stvar, seveda. Meni je več dolžan. Tudi jaz
ne dobim svojega brez bobna. Dvakrat sitna stvar za te,
ker sta nekaj v rodu. Vendar pa, če si zadovoljen, porav¬
nam jaz Podrobarjev dolg, ako ga odstopiš meni. Lažje in
celo brez tožbe dosežeš, kar je tvojega; jaz pa lažje tožim,
ker bo večja svota. Saj si slišal, ko mi je očital sam ves
krmižljav in pijan, da bi jaz rad dobil njegovo posestvice
s hišo vred. Res leži prav tik mojega gozda in tudi v mojem
lovskem okolišu. No, saj se vidi! Le poglej naravnost za
mojo roko gori pod Suhi Vrh.«

Mednik pokaže in Maseljc se odločno brani gledati za
njegovo roko trdeč, da je že hodil tam gori mimo hiše, ko
je kupil telico na Suhem Vrhu. Ta nesporazumnost ju
vendar ni razdvojila, da ne bi nadaljevala s pogajanjem.

»Niti dobro uro ni od tukaj. V hišo bi lahko nastanil
logarja ali rokodelca, ki bi varoval gozd in lov po njem.

S Šimnom ne bo nič, dasi bi jaz videl še najraje, ko bi
se oprijel dela in bi se bolje sporazumeval z ženo. Je iz¬
gubljen. Vsi so že poizkušali, kako bi ga pripravili na pravi
pot — zaman. Ali naj poizkušam še jaz? Pijača ga je
uničila-.«

V tem času je Podrobarica odgnala Šimna kakor neuko
živinče iz vasi. Pogovora ni utegnila poslušati. Bolje za njo,
da ga ni, zakaj že brez tega je bila dovolj jezna in žalostna.
Komaj da je bila z možem za ovinkom zunaj vasi, odkoder
ni več videla pred Mednikovo hišo, sta Maseljc in Mednik
že udarila za Šimnovo bodočnost. Celo smejala sta se zraven,
kakor da jima je Podrobarjeva stiska največja zabava. Ljudi
ni bilo blizu, da bi se bili zgledovali in obsojali njuno brez¬
srčnost, in morda je bilo tudi to prav, da sta s Podrobar-
jevo usodo odločala sama.

A še pred koncem tedna so govorili vendar po vsi
Planjavici in po okolici: »Prodal ga je! Kakor Iškarijot

7

Večernice. 69. zv.

98

svojega Mojstra je prodal Maseljc svojega najboljšega gosta.
Nekateri grošek je zlezel za pijačo iz Šimnovih v Maseljčeve
hlače. In zato je grdo in nehvaležno, da ga je prodal Med-
niku, Mednik ga pa v kratkem požene izpod Roba po svetu.
Grdo, neznansko grdo!«

Ljudje so od kraja obsojali to početje, Mednik in Maseljc
sta se pa smejala. Kaj bi se tudi ne? Saj sta dosegla, tako
so sodili, vse kar sta hotela v škodo in pogin Pod-
robarju ...

Vsak dan do konca tedna so že zgodaj zjutraj ponav¬
ljale vrane visoko nad hribi svojo dolgočasno pesem, vri¬
skali so kosci, da je zateglo odmeval njih glas v gozd in
dol, samo pod Robom v koči je gospodoval molk, nepro-
diren molk, kakor v grobu.

II.

Tudi k Podrobarju je dospela nekega dne nevesela vest:
Prodal je Šimna! Najboljšega pivca, gosta in sorodnika je
prodal Maseljc. Mednik ga je pa kupil — jastreb goloba.

Poslej bo kmalu nehal Podrobar postopati okolu njih
oglov in tudi okolu svoje hiše. — Tako resna in obenem
žalostna je bila javna sodba.

Kmalu za neveselo vestjo je došel pod Rob sam trgovec
in posestnik Mednik. Velik mož, še ne prestar, zagorelega
lica in kot naslikan dež povešenih zlatorumenih brk, pa s
ponosnim, vedno več ali manj zaničljivo se smehljajočim
pogledom. Puška dvocevka mu je visela na rami, lovska
torba pa ob boku. Za njim je hropel velik lovski pes, pravo,
več tednov staro tele; molel je jezik iz gobca in vohal po
tleh pred hlevom, koder hodijo spat kokoši.

Podrobarica, sama doma, se je ustrašila obeh, in ne
zaman. O psu je najprej uganila, da gotovo krade in žre
kurja jajca, ker mu tako diši sled za kokošmi. O gospodarju
je bila njena sodba še slabša. Naprej je vedela, da je prišel
napravit konec, žalostni konec Šimnovemu gospodarstvu in
nje gospodinjstvu, konec nadi, da kdaj doseže ona mir in
srečo v zakonu, kakor si je nje srce tolikokrat želelo v globini
vse žalosti na tihem in zaman. Prepričana je bila, da si vse
vzame s tožbo, z rubežnijo. Boben zapoje poslednjo uro Pod-
robarjevemu posestvu in tudi njenemu veselju do življenja.
Njej ostane samo grob nedosežene sreče, nepoboljšani Simen
in večni prepir z njim. Žalostna dediščina!

99

Mednik se je sklonil, da je stopil skozi nizka vrata v
zakajeno vežo in od tam v črno kuhinjo, kjer je pričakovala
gospodinja usodnega konca. Samo za hipec ji je bilo žal,
da je včasih vendar preosorno ugovarjala Šimnu, ki je potem
še huje nasprotoval, pohajkoval in pil. Samo v naglici je
pomislila, da je s tem njemu in sebi pospešila — današnjo
nesrečo. Za neugnano trmo se jima kaže sedaj enako nepri¬
jazna usoda.

»Kje je gospodar?« praša Mednik oblastno ter se raz¬
korači po ozki veži malone od zidu do zidu, da pokaže s
tem, koliko je že njegovega pod Šimnovo streho.

Gospodar Podrobar je ta dan slučajno kosil otavo ob
zeljniku, ne daleč od hiše. Nehote ga je k delu priganjala
skrb za sivko, odkar je slišal, da jo bo moral prodati v
kratkem sam, ako noče, da mu jo zarubi in proda Mednik
s Planjavice.

»Ga grem klicat, če počakate; ni daleč.«

»Že počakam, če veš, kje je. Morda nista niti toliko
prijatelja, da bi ti povedal, kam gre!« Ob teh besedah se
Medniku lice nakremži ter pokliče psa, ki je res že podil
kokoši po vrtu. Reza si je pa mislila, hiteča na piano, odkoder
je videla lahko skozi sadno drevje do zeljnika: »Me že ščiplje
od kraja ta-le ajdnik. Kaj bi počel, ko bi šele vedel, da nisem
govorila prijazne besede s Šimnom že dobre tri tedne? Tega
veselja mu pa le ne privoščim, da bi se mu dala v zobe,
kako sva z možem v jezi.«

Molče stopi še korak naprej, nastavi roko po robu ob
desno stran ust in zavpije, pozabivša vso jezo: »Ši-men,
Ši-m-en! Hiti domov! Te čaka oče Mednik.« Glas je odmeval
v dolgih presledkih iz gozda pod Suhim Vrhom, za odmevom
je priplul po zraku od zeljnika sem tudi odgovor: »Naj le
potrpi! Takoj pridem.« Glas je odmeval le v kratkih jekih
od hišnih sten. Za jekom se je pa nasmehnil Mednik, stopil
nazaj na hišni prag, se ozrl za gospodinjo in opomnil: »Lej
no! Tako čudno odmeva glas tu gori pri vas, kakor da se
sam ne ve, kam dejati. Ali ne govorita s Šimnom vsak dan,
kakor drugi krščeni in tudi nekrščeni ljudje po svetu?«
Mednik je še pomenljivo pomežiknil, pogledal Rezo in čakal
odgovora — zaman. Ona je zardela, kolikor je bilo to mogoče
spoznati na njenem licu, zakajenem z dimom izpred peči,
odgovorila je pa povsem mirno, kakor da jo je Mednik pravkar
prašal o tem: »Bo kmalu tukaj, bo!«

7 *

100

Mednik se je čudno namuznil, ko je videl njeno zadrego
in slišal odgovor, kakršnega ni zahteval; rekel pa ni nič.
Zato ga je povabila ona:

»Pa bi stopili v hišo k mizi in sedli! Vem, da vas
je utrudila pot, ki je dolga in grda. Saj Šimen že gre.«

»Naj pa bo, no!« se odzove Mednik, povabi psa s seboj,
se skloni skozi stranske duri ter stopi v sobo, nazvano »hiša«,
kakršnih je po gorskih domovih in kočah v vsaki po ena
— stanovalnica, delavnica in obednica obenem. Žličarsko
orodje, svedri, rezilniki, obliči in žage vsake vrste in mere
so visele ob stenah. V kotu ob durih je kraljevala mogočna
peč, po zimi gorka in po leti; v nasprotnem kotu nad belo
javorjevo mizo so visele podobe sv. Trojica, sv. Šimen z
mogočno žago in sv. Terezija s križem na prsih, zavetnika
sedanjih vladalcev pod Robom. Za Mednikom je stopila v hišo
Reza in si brisala suhi roki ob predpasnik, zakaj spomnila se
je, da je spodobno in potrebno, če si človek umije vsak dan
roke, zlasti po delu v hlevu, pa je to pozabila vsled premnogih
opravil. Bala se je, da jo Mednik vščipne tudi radi tega, pa je ni.
Ni se še namreč dobro ogledal po hiši, ko prisopiha za njim
Šimen in seže v zadregi z roko — za uho. Hotel se je odkriti,
pa se je stegnivši roko mimo ušesa domislil, da je gologlav in
da visi njegov slamnik na steni pri peči. Znano mu je bilo tudi,
da Mednik ne mara za tako čast. Prezirljivo sicer gleda, ker
je bogat in se mu bogastvo množi vsak dan, ker grabi, kar
doseže in kar mu kaže dobiček. Sedajle prime tudi njega,
ki ga je omrežil kakor pajek muho. Tudi drugi ljudje so
mu dolžni po Planjavici in daleč po okolici. Ali drugih noče
še zadaviti, ker mu niso tako na potu kakor Podrobar in
njegovo posestvice. Polagoma pa izpije kri tudi drugim. To
je pa za Šimna slaba tolažba. Saj on ne bo imel nič več,
ko ga prežene Mednik, tudi če so poleg njega vsi ljudje
berači. Obenem se je pa zavedal, da je on več ali manj sam
kriv, da bo moral po svetu. A kesanje je danes prepozno.
Ko bi ga ne bil tako grdo prodal Maseljc, njegov »ljubeznivi«
sorodnik, bi se še kako izmotal. Ali ne! Medniku je že od
nekdaj dišalo posestvice pod Robom, ki bi ga strnil in ž
njim zaokrožil svoj gozd in lov. Vsakega gospodarja bi
moral veseliti tako pameten načrt — tudi njega, Šimna,
ko bi bil — on Mednik — seveda.

Vse te misli in še mnogo več takih in podobnih je
švigalo Podrobarju po glavi kakor bliski ob hudi uri po
oblakih, ki jih vetrovi pripode na Suhi Vrh, tukaj stiskajo

101

in stlačijo, da pada iz njih dež, toča in sneg, vse kar iz ene
vreče.

Često je opazoval tak boj v naravi po dnevi zroč izpod
Roba v dolino in po noči, križajoč se ob vsakem blisku v
strahu na postelji. Poslej tega ne bo več, ker bo tukaj go¬
spodar ta-le Velikonja Mednik in njegov lovski čuvaj.

Enako se mu je storilo ob tej misli. Sedaj je videl raz¬
ločno, da ni bilo drugače, marveč da je moralo njega nespo-
razumljenje z Rezo pritirati samo na tak konec in ne drug.
— Pa bi bil odnehal vsaj včasih, mu je glasno očital notranji
opomin.

Mednik ga je pogledal mirno, kakor tedaj, ko je došel
v prodajalno »na upanje« po soli, in rekel: »Šimen! Brez
daljnih besed! Med nama je tako-le! Ti boš od danes moj
lovski in gozdni čuvaj, če le hočeš.« Šimnu se ni zdelo nič
umestnejšega na to nepričakovano ponudbo, nego da naglo
pritrdi: »Prav rad, oče Mednik, če ni hujšega.« Šiloma je
prikrival svoje iznenadenje, zakaj pričakoval je povsem dru¬
gačnega pozdrava. To je najbrž tudi opazil Mednik in se mu
nasmehnil videč, kako težko premaguje svojo razočaranost.
Nasmeh Mednikov sicer ni bil nič manj prezirljiv kot oni
dan, ko je gledal, kako ga je Reza gnala domov s Planjavice,
toda danes se je zdelo Podrobarju, da se slajše in prijaznejše
ne more smehljati noben človek na svetu.

»In ti gospodinja boš ob letu izredila in opitala tod okoli
hiše in na paši dva para puranov. Za plačilo se domenimo,
kakor bo prav s teboj in s Šimnom. Pogoji niso pretežavni:
obresti vama ne bo treba plačevati od denarja, ki ga meni
dolgujeta.«

Oba bi bila najraje padla na kolena pred Mednika,
zakaj iz njegovih besed sta spoznala, da jih ne misli pregnati,
vsaj tako brž še ne. To je bila vsekakor velika olajšava.
Niti ust nista mogla odpreti. Zato je pa lažje nadaljeval
Mednik s pogoji: »Povrhu dobita še posebno nagrado —
kakšno, ne povem; samo to rečem, da je bosta bolj vesela,
nego si moreta misliti. Toda — jaz si tudi moram izgovoriti
še to: vse mora biti narejeno brez moje škode. Še več: poleg
dveh parov opitanih puranov hočem dobiti osorej še štiri
mladiče, torej: osem parov. Divjačino, kolikor je nastreliš
v mojem gozdu, vso; niti dlake ne smejo odnesti lovski
tatovi; en sam vrat ne sme ostati v zanjkah. Sta zadovoljna ?«

»Zadovoljna! Kai pa hočeva, gospod?« se prva oglasi
Reza, vesela, da sta rešena vsaj za prvo silo dražbe in sramote.

102

Šimen jo pa jezno ošine s pogledom, tako karajočim, da bi
mogla Reza že v njem čitati jasno in razločno, kako nerad
sliši Mednik, da ga kdo nazivlja gospoda ali se mu odkriva.
Tudi je nespodobno prav ta trenotek dražiti naj večjega do¬
brotnika. Poleg tega je dobro vendar znal vporabiti ugodni
hip in si izgovoriti od vseh ujetih in ustreljenih živali pri¬
merno streljnino.

»To se ume samo ob sebi«, pritrdi Mednik in reče še
Rezi, ki bi rada vedela, kje naj dobi purane: »Te kupim jaz.
Ti jih samo priženeš domov.«

Tudi žena je bila s tem zadovoljna. Potem je še očital
Mednik Šimnu, da je že marsikateremu zajčku doslej na
skrivnem upihnil luč življenja. »Poslej pa vedi, da so vsi
zajčki, prav vsi moji, tudi lisjaki, jazbeci, kune in drugi gozdni
stanovalci. Ob najmanjšem prestopku izgubiš službo in mi
plačaš s kapitalom tudi obresti. In to veš, kaj pomenil«
Pomenljivo ga je pogledal Mednik in Šimen se je domislil
časov, ko je bil sam drzen lovski tat. Zato se je hitro pokesal
te napake, in pomislil, da bo v bodoče drugače.

Reza je ugibala, kako bo treba streči puranom, da se
lepo izrede in da jih bo več, morda še za dom en par ali
dva. Mednik je vstal, poklical psa in še poslednjič pogledal
oba resno, prav resno in dejal: »Ako sta imela doslej čas
za kreg, prepir in pretep, ga bosta imela poslej za važnejši
posel, ki bo vajin gotov dobiček. Bolje, da zamudita prepir
in jezo nego delo, ki sem ga vama naložil. Vse drugo uredimo
ob letu. Nadejam se, da se snidemo srečni, če Bog da! Pa
zdrava obal«

Segel je vsakemu v roko in odšel počasnih korakov,
pred njim pa veliki lovski pes, ki so mu še dišale kurje stopinje.

Podrobarja sta strmela za Mednikom in nista vedela,
če bi se čudila nenavadnemu vedenju znanega stiskača
Mednika, ki živ človek ni pričakoval od njega take besede.
Nista vedela, če bi bilo sploh treba ugibati o negotovi bodoč¬
nosti, ki se jima je kar ponujala s samimi rožicami postlana.

Mož je molče- pogledoval ženo, žena moža. Reza je
čutila celo v očeh solzo, ki ji je omehčala jezik, da je prva
izpregovorila po dolgih treh tednih: »Šimen, tega nisi zaslužil
ti, pa tudi ne jaz; to nama je naklonil Bog. Zato mu bodiva
hvaležna.«

Šimen ni hotel naravnost za njo povzeti besede, marveč
je pripomnil: »To bo gledal Maseljc, moj sorodnik, kaj je
dosegel, ko me je prodal!«

103

*

* *

Nedolgo potem je prignal Podrobar ves hripav neko
popoldne pod Rob štiri velike rdečeglave ptiče kričače, ka¬
kršnih Reza ni videla še nikoli. S silo jih je prignal in tudi
pijan ni bil, ko je došel domov in sedel na klop pod jablano
na dvorišču. Izpočetka se je gospodinja celo bala čudnih
ptičev in ni vedela, ali naj jih podi kakor ovce ali kakor pse,
zakaj za kurji rod in njegov razum so se ji zdeli vendar
preveliki in beseda š-š-š preneznatna, da bi jo slišali in na
njo tudi slušali. Sodila je, da morajo biti ti čudaki gotovo
doma nekje tam doli na Turškem, ker imajo rdeče kape in
rdeče glave kakor menda pravi Turki; tako je namreč slišala
praviti, zakaj tudi teh ni videla še nikdar. Resno je dvomila,
da jim bo mogla streči. Prašala je Šimna, ki je videl v mla¬
dosti nekaj sveta tudi že dalj kot nesejo oči izpod Roba;
toda on je trdil, da se purani rede prav tako kot ostala
perutnina. Toliko je videl na Hrvaškem.

Več ji ni mogel povedati, ker ni vedel niti sam. Na
tihem se je tudi on čudil puranom, pa je imel zato dovolj
časa in prilike medpotoma s Planjavice pod Rob, ko mu je
žival kavdrajoč nagajala, kolikor je mogla.

Reza se je ravnala po njegovem navodilu, pridružila
purane kurji vojski in niso se počutili slabo; le za kurji rod
niso marali, marveč ostali so sami za-se, češ, kaj boste vi,
pritlikavci!

Bolj kot puranov je bil Šimen vesel tisti večer, ko je
že pozno prikorakal domov s puško na rami, z lovsko torbo
ob strani in z orožnim listom, kjer je bilo pisano, da sme
streljati divjačino po Mednikovem lovišču, celo mora. Ne
malo se je ponašal s to srečo. Doslej je le skrivoma »pihnil«
srno, zajca ali lisico, vjel kuno in jazbeca. Puško je imel
iz dveh kosov, ki jih je v sili lahko stlačil po enega za
vsako golenico ali potisnil v grm, kamor je prišel po njo ob
ugodnejšem času. Sedaj sme vršiti ta čislani obrt javno
brez skrbi in prejme zato celo plačilo.

Sedel je — nekoliko vinski — pod hruško pred hišo
in začel vnovič ogledovati svoje zaklade, svojo srečo. Ko
je preštel patrone, je že vnaprej izračunal, koliko dobi strelj-
nine od pobitih živali s tem orožjem, če bo božja volja.
Najraje bi bil kar streljal, da bi le dal dušta srčni radosti,
ker se mu snuje vse tako povšeči. Ker je bilo v tako samo¬
ljuben namen vendar škoda patronov, se je moral zadovoljiti

104

samo s tem, da se je glasno pohvalil vpričo žene, kako zelo
ga veseli najnovejša preokrenitev na dobro. Reza pa ni bila
takih misli. Odgovorila mu je sicer mirno, vendar ne brez
nevolje: »Ako boš dohajal s Planjavice vselej tako okrogel
kakor danes, naju prežene Mednik v enem letu od tukaj,
naj bo še tako dober, kakor beli kruh, ko se je.«

»Saj bom vendar vselej tudi zaslužil nekoliko.«

»Zato boš pa raje iskal prilike in izgovorov, da se čim
večkrat spozabiš. Tako poženeš vse sproti in — najbrž še več.«

»Danes je zadnjič, da sem se res nekaj opil — prvič,
ker imam službo, zadnjič, mislim, ker sem sklenil postati
drug človek.«

»Kolikokrat si to že sklenil? ali ne veš? Naj ti očitam?
Nočem tega. Res je pa bilo vselej, ko nisi imel denarja.
Enako res je bilo, da si vselej pozabil vse take dobre sklepe,
ko si zopet dobil denar.«

»Sedaj bo zares, boš videla. Ali ni rekel Mednik, da
se midva poslej ne bova mogla več prepirati, ker bova imela
dovolj dela.«

To očitanje je Rezo opravičeno ujezilo. Zato se je posta¬
vila pred Šimna in prašala odločno: »Kaj pa njemu mari
najin prepir? Ali sem ga jaz kriva? Sem li jaz zanemarjala
delo zaradi prepira? Le s teboj naj se zmeni.«

»Z menoj, he, he? Za prepir morata biti vselej dva pri¬
pravna, kakor za sveti zakon. Mednik je tako rekel in jaz
vem, da lahko tako reče, he, he.«

»Seveda, ker si šema, ki se ga bojiš. O, ko bi ti slušal
mene, bi se ti ne bilo treba bati Mednika in on bi se ne
delal iz tebe norca in iz mene in tudi drugi bi se ne. Tako
pa — ti, ti ali veš kaj si?«

Šimen je molčal, zakaj vino, ki ga je bilo na Planjavici
omamilo, je že izpuhtelo medpotoma. Po vsem životu se
mu je sedaj širila tista lena utrujenost, ki jo ponekod na
Slovenskem nazivljejo »nemarnost«, ko bi človek vse popustil,
naslonil glavo tudi na mrzel kamen in zaspal. Zato mu
je bila Rezina sitnost samo dvakrat napoti: zaspati ni mogel
in ugovarjati ga je silila, pa se mu ni ljubilo. Naslonil je
brado v obe dlani, oprl komolca na koleni in pozorno gledal
ženo, kakor da je kdo ve kako radoveden, koliko psovk ima
zanj spravljenih za hribom. A tudi Reza je uprla vanj svoje
temne oči še bolj ostro nego tedaj, ko je želela izvedeti,
kaj žro rdečeglavi purani, da se rede. Nocoj se ji je zdel
Šimen s podprto brado v dlani podoben želvi, ki gleda jajca

105

svojega zaroda, ležečega med kamenjem v svetlikajoči se
vodi na pomladnem solncu. Tudi molčal je kakor želva.
Rezo je pa to huje jezilo kakor da ji nasprotuje z jezikom.

»Le glej me, budalo budalasto! Sama si zastonj raz¬
bijam glavo, kako bi rešila tebe in sebe. Pa si se ga že
zopet nalezel. Mednik nama proda streho iznad glave, da
sam ne boš slutil kdaj, klada pijana!«

»Kaj? Jaz — pijan! Kdo pravi?« ugovarja Šimen prav
leno in zaspano.

»Pijan, pijan! Tudi ko si najbolj trezen, — na tešče
si pijan, ker ne vidiš, da je to-le Mednikovo sladkanje in
služba samo past, ki sva se midva pa tako rada ujela vanjo,
da mu ljudje ne bodo mogli očitati: kar naravnost ga je
pognal iz bajte Mednik. Komaj je čakal, da mu ga je izročil
Maseljc, tvoj sorodnik.«

Šimen je molčal in samo na tihem pritrjal ženi, ki
govori najbrž pravo. V neveselih mislih se je zagledal za
zahajajočim solncem, ki se je prav kar tako ljubo oziralo
v njegovo kočo, v hrib nad njo in vse gori na Suhi Vrh
in na Rob, kjer gospodari njegov sosed Robar, mož časti¬
tljive starosti, a tudi častitljivega poštenja: Nedavno neko
zimo zelo bolan je sporočil za Božič gospodu župniku na
Planjavico, da bi se rad izpovedal, kar se je tudi zgodilo.
Ker je na Rob dolga in strma pot, je obljubil duhovniku,
da za Velikonoč ga ne bo treba priti več previdovat; dotlej
bo že mrtev. Toda Velikanoč se je približala, smrti pa le ni
bilo po Robarja. Poslal je zopet po mašnika, da prejme za
Velikonoč sv. zakramente. Poleg tega je pa živo obžaloval,
da ni mogel biti mož-beseda, ker ni umrl in je s tem duhov¬
nemu gospodu povzročil dolgo in težavno pot.

Šimen si ni mogel kaj, da se ne bi še danes nasmehnil
čudni Robarjevi modrosti. Tudi sam ni vedel, kako da se
je prav nocoj domislil dogodbice o Robarjevi poštenosti.
Le to je vedel, da mu je ta-le okolica mila in draga. On
bi si želel, da se s pravim, resničnim zlatom, ne le v zarji
zahajajočega solnca pozlati njegov rojstni kraj in vsa njegova
bodočnost. Vsaj toliko, če ne več naj bi donašala njegova
nova služba. In tukaj pred njim nerga, godrnja in reglja nje¬
gova žena, da je vse to samo nastavljena past. Ali je mogoče?

Ko se je Šimen nasmehnil dogodbici o sosedu Robarju,
je menila Reza prav za gotovo, da se smeje nji, ki je stala
tu pred njim nepremakljivo kakor njeno lastno prepričanje,
da se jima bliža poguba.

106

»Le smejaj se, izguba izgubljena! Bomo videli, če se
boš smejal nazadnje, ko bo treba izpod strehe po svetu.«

»E, veš, Reza! Nekaj pa nama le še ostane. Več je
vredna ta-le domačija kakor je dolga pri Medniku z Maselj-
čevim vred«, se postavi on mirno in samozavestno.

»Ostane, ostane. Tudi jaz vem, da ostane toliko, kar
je za nakup kake nove podobne beračije premalo, a za tvojo
požrešnost vendarle preveč.« S tem so bila možu usta zama¬
šena. Molčal je, ker je bil prepričan, da govori žena nepo-
bitno resnico. Še več: Reza se je umaknila izpred njega za
korak, ga pogledala očitajoče in rekla: »Nova služba tvoja
kaže, da bo prebitka zmerom manj, veš! Še kesal se je boš
— prepozno, kakor jaz. Kaj, če ne zredim puranov? Če tebi
izpodrsne služba?« — In sama s seboj užaljena je odšla
po hišnih opravilih, dočim je Podrobar obsedel pod hruško,
dvignil glavo in premišljujoč svojo usodo strmel za solncem,
ki se je v vsi svoji krasoti potapljalo v morje za sinjimi
gorami.

Mednik je bil res zadnjič preveč omleden. Tudi Šimen
ve, da je velik stiskač, ki mu je lastni žep prvo in zadnje
veselje. Začel je dvomiti, da bi ga bila resna volja pomagati
njemu — Podrobarju, ki ga vendar lahko požene, kadar hoče.

Solnce je zašlo, z njim je zginila tudi zlata zarja, ki
je v vedno bolj modrikastem žaru pojemala in trepetala na
visokih gorah in potem zginila za širni nebosklon. . Enako
je ginila in zginila tudi Podrobarjeva nada v boljšo bodočnost.
Natihem je zdihnil, vendar ne tako glasno, da bi ga čula
Reza; tega bi ne maral tudi ne za ves svet. Samo njej ni
hotel pritrditi, da sta oba enih misli.

Vstal je, zadel puško in ponosno odkorakal v hišo,
da bi ga videla žena, kako moško kljubuje njeni bojazni
za bodočnost. V srcu je bil pa že sklenil, da Rezi ne bo
več nasprotoval — vsaj ne zaradi njenih skrbi o Mednikovi
iskrenosti. Sklenil je, da tudi sam počaka, kaj prinese nego¬
tova prihodnost. Naravnost ji pa tega ne pove, nalašč ne.

III.

»Tako, tako! Moja setev gre že imenitno v klasje,« se
je krohotal neki večer Miha Mednik, držal obe roki v žepih
in se oziral za pijanim Podrobarjem, ki mu je prinesel ustre¬
ljenega zajčka, zapil v štacuni na žganju streljnino in še
nekaj povrhu na kredo ter potem spotekaje poiskal, kje so

107

vrata na cesto. Na cesti je parkrat topotnil z nogo ob tla,
da se prepriča, če je cesta zgrajena dovolj trdno, da bo njega
nesla iz vasi, zakaj noge so mu odločno usiljevale misel,
da se cesta in ves svet nocoj maje, prav nevarno maje pod
njim. S temi mislimi in z majajočo se cesto se je boril Šimen
s Planjavice proti domu, dokler ga ni žganje z mislimi vred
vrglo na cesto, odkoder se je zvalil v obcestni jarek, kjer
je zaspal in obenem zasmrčal, da se ga je ogibala s pašo
domov se vračajoča živina na več korakov daleč kot smrd¬
ljive mrhovine.

Tedaj je pa stopil Mednik iz štacune na cesto in po
cesti pred Maseljčevo hišo, kjer je stal sosed gostilničar in
začel ž njim tak le pogovor:

»Pa tak le človek da bo dober lovski čuvaj? On sam
bi potreboval čuvaja. Sedaj se najprej pošteno prespi, potem
šele odrine domov kregat se z ženo. A doklej se bo to ponav¬
ljalo? Hm! Samo do zime. Po zimi obleži na poti enkrat v
mrazu za vselej, ko zmrzne.«

Nič posebno dobro se niso zdele Maseljcu te besede.
Sam je na tihem občudoval Mednikovo vsevednost, ki mu je
še največkrat pomagala do dobička. Rekel je pa ne brez
zavisti: »Seveda, dobro si mu zastavil, preveč. Res je to
šele prvi začetek. Dolgo je leto. Mnogokaj se premeni lahko
v tem času.«

In Mednik se zopet razkorači pred sosedom na cesti,
porožlja s srebrnim denarjem v obeh hlačnih žepih in pravi
odločno: »Tako, tako! Toliko se pa le ne more premeniti
v tem času, da bi se preobrnil ta pijanec.« Hotel je še pri¬
staviti prašanje, kdaj se izpreobrne pijanec, pa ni bilo treba,
zakaj Maseljc se je molče oddaljil do praga domače hiše
in od tam, kakor da ga kdo nagloma kliče še v hišo. Mednik
je ostal na cesti sam in se je na tihem smejal: »Ali sem
ga ugnal?« — Maseljc si je pa mislil: Prekleto srečo ima
ta-le moj sosed. Škoda, da sem se tako zaletel zaradi Pod-
robarja. Ko bi mu le smel pomagati! To je res preveč!
Šimen je ne bo izgazil.

Soseda se poslej nista nič več prijazno gledala. Mednik
je bil preširen, a Maseljc se je kesal.

In pod Robom se je res nadaljevalo prejšnje življenje
samo s to razliko, da je sedaj puščalo za seboj še globo-
kejše brazde. Šimen se je hvalil s svojo lovsko srečo in se
tudi zanašal vanjo, ker se mu je res smehljala na lovu in
na sledu za lovskimi tatovi. Podrobarica ni verjela lovski

108

sreči in se ni zanašala na možev lovski zaslužek. Prepričana
je bila, da brez nje strmoglavi navzlic temu Podrobarjevo
posestvice v Mednikovo nenasitno žrelo.

Ljudje so gledali, kako prihajata Podrobarja ob ne¬
deljah in praznikih vsak za-se k maši, ona k prvi, on redno
k deseti maši ter se prav tako redno in molče srečata v
Jezovi griži, strmem klancu ne daleč od Podrobarjevega
doma, kjer je stal rdeče pobarvan križ, znamenje, da je tam
umrl nagle smrti Šimnov oče. Šimen se je vračal potem
skupno z ženo šele ob ponedeljkih in dneh po prazniku
proti poldnevu domov v prepiru in besedovanju nadaljevat
prepir in besedovanje.

»Tega zakona zares niso sklenili v nebesih. Ali je
duhovnik ob poroki kaj izpustil od svetega obreda ali je
pa Bog z nebes pozabil priložiti svoj blagoslov. Eno bo res
ali drugo — ali oboje.« Tako so sodili ljudje. Sosed Robar
je to celo v obraz povedal Rezi, pa ga je zavrnila izgrda.
Njena mati s Suhega Vrha se je vselej jokaje vračala domov
izpod Roba, kadarkoli je izkušala pomirljivo vplivati na
zakonca. Nihče ni več mislil, da bi bilo mogoče spraviti ta
razrahljani zakon v pravi tir.

Nehvaležnega posla se je lotil tudi gospod župnik s
Planjavice. Mnogoizkušeni mož se je po dolgem pogovoru
z Maseljcem napotil k Podrobarju. Samo prvič je bil pod
Robom, pa je takoj nehal. Oba zakonca sta ga nagnala z
ne lepim očitanjem: kaj njemu ali komu drugemu mari, če
se pod Robom prepirajo. Ali ga je kdo najel za to prazno
delo? Kadar bosta hotela in če bosta sama hotela, že nehata,
če jima bo tako prav, sicer pa —.

Župnik se ni dal takoj ugnati, pa je odvrnil: »Saj
menda res trdita resnico. Kaj komu drugemu mari, ako sta
vidva zadovoljna s takim ali pa s še slabšim življenjem?
Ako hoče kdo imeti pekel namesto tihe sreče, zakaj bi mu
mi to hoteli kratiti ali celo braniti?« — Šimen in žena sta
debelo gledala duhovnega gospoda. Odgovoriti nista vedela
nič več pametnega, pa sta molčala tedaj in še dolgo potem,
ko je duhovnik tudi molče odšel. Domislil se je še med-
potoma, da je čul v bogoslovnici nasvet: Često je najboljše
zdravilo proti prepiru in needinosti med zakonskimi, da
pustimo oba sama sebi na miru. — Sklenil je dušni pastir
te misli z željo: daj Bog, da bi to ceno zdravilo pomagalo
tudi tema dvema! — Zakonska pod Robom pa nista mislila
tega, marveč začela sploh popraševati, ali se v druge dru-

109

žinske prepire tudi tako mešajo vsi ljudje, kakor jih skrbi
njuna nesloga.

Jesen je stresla vse listje z drevja. Lovci so se plazili
za divjačino po vsi okolici male Šimnove domačije, on je
pa imel dovolj posla s tem, da je oskrboval skrivno nad¬
zorstvo nad lovskimi tatovi, ki jim je prav v tem času
tudi cvetelo njihovo rokovnjaštvo. Pobiral je zanjke, snemal
zadrgnjeno divjačino, jemal ustreljene živali nepoznanim
lovskim pomočnikom dostikrat kar na mestu izpred nosa
in jih donašal dan za dnem Medniku na Planjavico.

»Vedno žre in pije,« so se čudili divji lovci glasno in
na tihem, »pa nas ima vendar vse na vrvici ta-le Podrobar.«
Mednik pa ni hotel nič slišati o lovski tatvini. Brezobzirno
je tiral tatove pred sodnika. Šimna pa ni imel nič raje zato.

Mnogo je nastreljal čuvaj tudi sam. Na to je bil najbolj
ponosen, a Mednik ga ni hvalil zaradi tega. Molče mu je
odštel streljnino.

»Se vidi, da mi ni resnično naklonjen,« si je na tihem
razlagal Šimen to posebnost. »Toda zaslužek je zaslužek.
Tega mi ne more vzeti.«

Reza se je navadila krmiti rod rdečeglavih puranov
in se čudila, koliko požre ta kavdrajoča kuretina. Tudi sivki
in telički je jeseni napravila dovolj stelje in krme. Navlekla
je za prvi sneg dovolj drv pred hišo, navalila starih štorov
za peč in pričakovala s solznimi očmi zime in nezanesljive
bodočnosti.

Zima je bila mrzla in dolga. Reza se je bala, da ji
ozebe rdečeglava družina v hlevu. To se pa ni zgodilo, dasi
so purani ž njo vred težko čakali toplih pomladnih dni.

Proti koncu svečana je mraz stisnil peroti ter se umaknil
na sever v ledene gore, svoje poletno bivališče. Reza je
vedela, da je za njene gojence s tem minila prva nevarnost;
premalo je pa zaupala sreči, da bi mogla reči: sedaj pa nič
več straha! Prva nesreča je sicer zginila, a z njo ne tudi zadnja.

Šimen je po zimi ponosno stopal, v toplo kožuhovino
zavit, po Mednikovi hosti, strah divjačini in lovskim tatovom,
donašal vestno vse nastreljene živali in one, ki so jih nalo¬
vili tatovi, pa jih je on prestregel iz pasti in zanjk. Redno
se je vračal potem s Planjavice dobre volje, nikoli dovolj
trezen. Sklep takih slovesnosti pod Robom je bil gotov
prepir z Rezo in vztrajna jeza.

Motili so se vsi prezaupni preroki, meneči, da se prepir
in nasprotstvo med njima poležeta v premenjenih razmerah

110

kar sama ob sebi. Nasprotno: kolikor več poti na Planjavico,
toliko več je bilo jeze in nevolje.

No, zaradi tega se je vendar umaknila zima boljšim
časom. Priplavala je kakor na lahkih perotih neko toplo
jutro tudi pod Rob vesela pomlad. Celo bukov brst je že
čutil dih novega življenja, a v nižavi pod Robom proti
Planjavici in še nižje doli se je že širila pomlad po hribih
in dolinah. Solnčni žarki so tod s prav očarajočo močjo
klicali vsak dan nove cvetlice na zeleno trato.

Tedaj se je vrnil neko jutro Šimen z lova resnično
še tešč in resnično tudi — pijan, pijan samega veselja.
Prinesel je domov ustreljeno čudno ptico, kakršne Reza ni
videla že davno. Bil je divji petelin — ponos in sreča vseh
lovcev. Kdo ga je bil bolj vesel kot Šimen? Kdo bolj žalosten
kot Reza? V njenem srcu se je dvignila zopet tiha misel,
krotka kot golob in ponosna, zmagujoča kot orel v višavi.
Zato reče z neprikritim obžalovanjem: »Divji petelin bo še
danes plaval v pijači. To bo edini tvoj dobiček, ljubi moj
mož. In ta dobiček bo ob enem tvoja in moja poguba.«

Šimen, vesel nenavadne lovske sreče je imel danes
občutno, da celo usmiljeno, dovzetno srce za vse blago,
dobro in pravo. Želel je, da bi se celi svet radoval njegove
sreče — tudi ona, da, tudi njegova žena. Ali je prav slišal?
»Ljubi moj mož«, mu je rekla. Zato je ugovarjal mehko in
vdano: »Če ti rečem, da petelin ne bo plaval in naša poguba
ne bo to, da sem ga ustrelil «

»Šimen! Prežalostno izkušnjo imam s teboj, da bi
verjela tvoji obljubi. Kdaj si jo pa še držal?«

In Podrobar se danes ni dal ugnati, da bi mu očitala
žena, kako malo zna biti mož-beseda. Odločno stopi pred
njo in reče: »Danes hočem držati obljubo, veš.«

»Pa samo do Maseljca in Mednika na Planjavici.«

»Ni res. Tudi nazaj pod Rob.«

»Najina največja sreča bi bila, ko bi ostal mož-beseda.«

»Boš videla, Reza.« Ob tej besedi je pogledal Šimen
svojo ženo prijazno in ljubeznivo in njegov pogled je govoril
bolj glasno in razumljivo kakor še določnejše vprašanje.
»Ali me zdaj poznaš? Ali nisem tiček, da ni takih? Čakaj,
tudi tebi dokažem, da znam več, kot me sodiš.« Hotel je že
povedati, da ne pojde danes k Medniku, marveč odloži pot
do jutri, ko ga že mine prvo veselje. Ali Reza ga je pre¬
hitela in svetovala prijazno, toda neodločno: »Eno samo
zdravilo je, ki te reši očitanja, da si figa-mož.«

111

»In sicer kakšno?« praša on, sede na klop ob peči
in čaka nestrpno z desno roko dvignjeno poleg ušesa. Ona
je pa še dvomila o končnem uspehu in rekla: »Zdravilo,
da sploh ne greš na Planjavico.« Zastala ji je beseda, zakaj
čudila se je na tihem, da ne vzroji Šimen kakor je priča¬
kovala, ker mu je svetovala nekaj, kar je danes zanj popol¬
noma nemogoče. Šimen je pa molčal, stisnil roke v žep in
mislil, mislil — kdo ve kaj. Reza je sedaj nadaljevala
pogumno:

»Ostani ti doma, jaz ponesem žival Medniku. V dveh
urah se vrnem z denarjem, ki ga lahko obrneva za sto
nujnih potreb. Oračev bo treba, telica bo hotela vsaj do
poletja več mrve. Lani, veš, koliko sva spravila sena, ko
nisi hotel. Dve kokoši sem podsadila. Mladim piškam moram
kupiti prosa in druge piče. Kje naj vzamem, ako ni novca
pod streho niti za sol?«

Še marsikaj drugega mu je Reza skoraj proseče nani¬
zala pred očmi, a vse brez sile in prošnje: nehaj! — Zdelo
se ji je, da je tista velika, krilata misel, vstajajoča v njenem
srcu, sedaj obsenčila tudi Šimna ter da objame ves svet.

In Šimen, docela prožet nenadne lovske sreče in po¬
nosen na svojo slavo in svojo puško, je bil tako pijan
veselja in ženine miroljubnosti, da je res odnehal.

Sedel je na rezilni stol in si dal opraviti z napol dode¬
lanimi grabljami. Reza je spoznala, da jej na tihem že pri¬
trjuje, pa je ogrnila veliko ruto, položila divjega petelina

— ponos in veselje vseh lovcev — v pripravno ročno košaro
in odšla, vesela, kakor gotovo še nikoli, na Planjavico.

Šimen je v tem času dovršil grablje, jih odnesel k
drugi zalogi pod streho in glej, Reza je bila že doma z
denarjem sicer, a nič prav zadovoljna. Šimen se je čudil
tej premembi. Z divjim petelinom na rami mora biti vesel,
vsak pošten kristjan — tudi Mednik; pa bi ne bila njegova
žena, ki ji je vendar danes dokazal, da zna biti mož, če hoče.

Reza je odložila košaro in sedla vsa upehana na klop
poleg mize. Z glasnim vzdihom je preštela denar— streljnino

— zavezano v voglu žepne rute. Potem je pogledala moža
mehko in milo, da se je skoro zganilo nekaj v njegovem
srcu. Toplo mu je bila hvaležna, da jo je slušal, zakaj vedela
je dobro, da ga je zmagala samo njena velika misel, ki
zmaga celo vesoljni svet. Da! Toda!

»Ti, pa Mednik trdi, da je še zasledil na lovišču na¬
stavljene zanjke. Naročil mi je, da jih poberi in zasleduj

112

zlikovce. Ako jih ne dobiš, že veš — je rekel — kakšna
je vajina pogodba.«

Sedaj je izdahnil pa Šimen. Najprej je nekaj mencal,
da bi bil najraje zarentačil na ves glas, ali hipoma se je
premislil in potrdil žalostno: »O, vem, vem! Ko bi tako ne
vedel!« Obupno se je popraskal za ušesom, pomaknil pol¬
hovko na stran in pristavil: »Torej mu ne služim dovolj
zvesto! Koliko vjete divjačine sem mu že znosil, nastrelil?
Danes tudi petelina, in še mu ni dovolj! Tudi psa bi ne mogel
huje goniti, kakor goni on mene. O, sedaj vidim, kaj name¬
rava: Njegova bo veljala. Ničvreden lovski čuvaj sem, pa
če si zanj danes zbrusim noge do ram, ker njemu kaže na
to stran dobiček. O, o!«

»Zato ti pa pravim leto za letom: Nehaj Šimen! Ne
daj se jim, da te skubejo, koder ni potreba.«

»Je prepozno, ljuba moja, prepozno. Ali ne?« Pogledal
jo je toplo in zaupno, namesto »ljuba moja« bi ji rad rekel
še stokrat bolj sladko besedo, ko bi se je bil le domislil.
Zato mu je tudi Reza vračala milo za drago: »Prepozno je
za tistega, ki nima namena ali ne zadosti volje kreniti na
pravo pot. A ti nisi tak!«

Šimen je rad verjel Rezi, kar je trdila o njem, da se
je poboljšal, a pritrditi ji zopet ni hotel, ker je bil prepričan,
da ga Mednik s tako brezobzirnostjo, kakor je zdaj začel
pometati z njim, lahko spodi iz koče, kadar si izmisli. Ustreči
mu itak ne more.

Edina misel, ki mu je poslej lajšala neveselo življenje,
je bila zavest, da z njim čuti in trpi tudi njegova žena, ki
se celo trudi, da mu pomaga na trnjevi poti življenja. Za¬
mišljen je hodil po svojih opravilih. Zasledoval divje lovce
in jih tudi zasledil. Komaj se je umaknil, da ga ni zadel
sovražni strel, zato je pa tudi naznanil zlikovca pravici.
Namesto lovskih tatov je zagospodoval po Mednikovem
lovišču strah in Šimen Podrobar. Pripravil je njive za oranje,
najel orače, posejal in posadil poljske pridelke in začel še
le do dobra izpregledovati, koliko je zamudil in zanemaril
na svojem premoženju vsa leta doslej, odkar je gospodar.
Dan za dnem mu je bilo bolj jasno in očitno, koliko lepše
bi bilo lahko njegovo skromno imetje, bolj redno, morda
celo vzorno njegovo gospodarstvo, njegova hiša — celo
njegovo življenje.

Reza je namreč, kakor tisto dopoldne divjega petelina,
odnašala teden za tednom na Planjavico ustreljeno divjačino.

113

Šimen je ostajal doma ali iskal plena po gozdu. Tista velika
misel, ki se je bila nenadoma dvignila Rezi v srcu, je sča¬
soma prevzela tudi njega, da se je trudil, pehal in delal,
kakor še nikdar prej in da je često prašal samega sebe:
ali veš, zakaj se ubijaš? Toda življenje se mu je zdelo
vedno lepše kot ondaj, ko je popival zaradi prepira z ženo,
zapravljal denar in premoženje ter se ni nikoli utegnil pra-
šati: Šimen Podrobar, zakaj delaš tako in ne drugače?

Nadlegovala ga je sredi najhujšega dela, kakor sredi
tihe noči nevesela zavest: Šele sedaj si spoznal, kako lep
je tvoj rojstni kraj, in kakšna sreča bi te obiskala na tej
grudi tihe zadovoljnosti, pa jo boš moral skoraj zapustiti,
dom in z njim tudi srečo.

Reza je bila vesela, ko ga je videla vsega v skrbeh.
To ji je bilo dobro znamenje, da Šimen nekaj premišlja.
In odkar premišlja, tudi dela. Prej ko ni premišljal, je samo
zapravljal. Prizadevala si je, da mu je z milo besedo lajšala
take trenotke. Delala je pa s podvojeno silo in sama rekla
materi, da je sedaj bolj zadovoljna, če bi še zraven stradala;
a prej bi ne bila, ko bi jo bil nergavi in pijani Šimen po¬
sadil na kraljevi prestol. Mati seje vračala domov na Suhi
Vrh srčno vesela te izpremembe.

Purici samici sta znesli več parov umazanih in precej
debelih jajec. Reza jih je bila vesela, kakor da so znak
bodoče sreče. Sedaj je videla, da s purani kaže zares do¬
biček, in sicer veliko večji, nego je mislil Mednik, večji
nego je računala sama.

Podsadila je obe samici in nestrpno čakala mladih
purčkov. Samca sta glasno kavdrajoč stopala po dvorišču
in se izpraševala, kod se mudita družici. Šama nista mogla
prav razviti temeljitega kavdranja. In to jima je bilo navskriž.
Iz dolgega časa sta prehodila vrt in njive, travnik in senožet
pod gozdom. Zapasla sta se celo v grmovje, kjer sta lovila
kuščarje in slepce. Šimen jih je moral poiskati, da jih je
prignal domov. Videč, kako hlastata živali za raznimi žužki
in mrčesi po mladi travi, se je domislil, da je prišlo kdo
ve odkod ob zadnji suši na Kras premnogo kobilic selk. Te
so požrle vso skromno zelenjad, kolikor je zmore suhi Kras.
Jeseni so zginile, a spomladi so se zopet prikazale. Toda
Kraševci so nekje na Ogrskem ali Hrvaškem nakupili puranov,
ki so hitro požrli kobilice in se zredili, a Kraševci so pojedli
rejene purane in nesreče je bilo konec.

Večernice. 69 .  zv.

8

114

Šimnu seje včasih vrnila uprav mladostna dobra volja,
ko je pomislil, koliko je pridobil s tem, da je Rezo pošiljal
na Planjavico, namesto da bi hodil sam in tam doli popival.
Tudi mesečna plača gozdnega čuvaja mu je s tem zaostajala
pri Medniku in večala njegovo dobro voljo. Lotil se je z
neutrudno roko domačega dela. Pridno je kopal in sejal,
gradil ob mejah in čistil goščo. Ob tem opravilu in pomir¬
jenem družinskem življenju mu je včasih vsplul pogled na
Planjavico in še nižje doli v dolino, polno solnca in toplote,
cvetja in sadja, veselja in vina. A ta pogled je bil jasen,
veder. Tudi srce ni zahotelo več kakor nekoč nestrpno
od tod — samo izpod Roba. Spoznal je, da se božje
stvarstvo s svojo nedoumljivo krasoto smehlja tudi njemu
in vsakemu, kdor ima mirno, občutno srce in um, da ga
more opazovati. Samemu sebi se je čudil Šimen, da doslej
še ni videl, kako lep je božji svet, ki ga zre vsak dan
izpred svoje koče izpod Roba. Obžaloval je, da vsled lahko¬
miselnih dolgov, ki mu teže dušo in posestvo, ne more
vživati tega veselja v vsi obilnosti. Toda to se še lahko
premeni, se mora premeniti. Ali ne zna delati? Ali se boji
dela? Ali ne zasluži, kjer hoče? Da! In žena njegova,
ki podpira zares tri ogle hiši in še njega povrhu, da ne
omahne v staro blato! E —!

Neko hladno jutro sredi majnika prijoče Reza na glas
k njemu v hišo. Sedel je pri mizi in jedel krompirjeve
žgance s kislim zeljem. Prav prijetno je dišalo po ti jedi
po hiši, zunaj je pa pozna slana pobelila vso okolico. Pod-
robar je bil s svojim zemljiščem v senci, ki jo je od vzhoda
sem iztezal Suhi Vrh. Zato mu slana na poljščini ni nikdar
dosti škodovala. Reza tarna in vpije: »Šimen, čuj no, Šimen!
Moji ljubi purčki so skoro vsi pozebli nocoj. Uboge živalice!
Pomisli: dvajset jih je bilo in sedaj so še samo štirje mla¬
diči. Če ostanejo do jeseni vsi, jih bo dovolj komaj za
Mednika. O saj sem vedela, da je to delo past, kamor
sva se ujela!«

Šimen je segal vedno bolj poredkoma v lonec, kjer
je imel zelje, žganci v skledi so se mu že docela uprli ob
tej novici. Slednjič odloži žlico in lonec, obenem celo pozabi,
kaj je hotel odgovoriti žalostni ženi. Tudi njega je obšla
neprijetna slutnja, da ne bo dober konec pogodbe z Med-
nikom, a vendar reče, da bi vsaj z besedo tolažil tarnajočo
ženo: »Morda le Bog preokrene, da ne bo tako slabo.« Sam
pa ni verjel izgovorjeni besedi.

115

»Danes tudi Bog ne dela več čudežev,« mu je ugo¬
varjala Reza, sicer mehko, vendar ne brez očitanja. »Saj
še ni leto, odkar smo se pogodili, pa kaže tako slabo. Ali
je Mednik s teboj zadovoljen?«

»To veš tudi ti, ki govoriš z njim na Planjavici. Ali
ne hodim jaz samo k maši, potem pa naravnost domov
vsako nedeljo in praznik?«

»Res! Nekaj tednov je že molčal o tebi in ni več grozil,
a zadovoljen vendar ni bil, da bi to pokazal z lepo besedo.«

»To je že navada vseh skopuhov in oderuhov,« pri¬
stavi Šimen.

»Oh, molči no, lepo te prosim. Ako je s teboj zado¬
voljen, se bom morala pa jaz truditi samo zanj. Mislila
sem, da jih nekaj ostane zame — purčkov.«

»Bom pa jaz pomagal. Saj nekaj zaslužim.«

»A dolg in obresti? — Na zimo si zopet izmisli, da
mu slabo varuješ lovišče. Zato naju zapodi oba po svetu.«

»Bova pa delala drugod. Saj znava!« Reza ni ugo¬
varjala več, zakaj njegove besede so jo zelo pomirile, naj
si je videla pred seboj negotovo in trnjevo pot.

IV.

»Ne bom se več prerekal s teboj, Reza; tudi se ne
maram,« de pomirljivo in vdano Šimen videč, da je žena
opravičeno v skrbeh za bodočnost.

»Vsaj to bo najino, kar pridelava, ali ne?« Mož ni
čakal odgovora, marveč vzel motiko in odšel na njivo,
prepričan, da s tem še najbolj ustreže ženi.

Pomlad je razprostirala svoja krila tudi pod Robom.
Pozdravljali so jo ptički ob prisojnih rebrih, pisane cvetlice
po zeleni trati in božje solnce visoko z jasnega neba. Pod-
robarjeva sivka s teličko je imela vsak dan več sočnate
paše, purani so se moško izprehajali po mehki travi in se
glasno čudili, da je svet tako lep tudi v teh oddaljenih
krajih — Bogu skoro za hrbtom. Reza jih je kar skupno,
mlade in stare, zagnala na trato, kjer naj si žival po svoji
volji išče živeža in zabave; sama je pa imela oko vedno
pri delu na njivi, na vrtu ali v kuhinji. Nekega popoldne,
ko je zopet tekla s koreninami in kožami namesto Šimna
na Planjavico, se je vrnila s parom prav mladih pujskov.
Vsa zasopla jih je položila zvečer pred moža na tla in hitela

8 *

116

po mleka, če se ga bodo lotili. Poleg tega se je srčkano
smejala kakor otrok, ko dobi obljubljeno igračo.

»Glej no,« mu je dejala, »ti si se vračal iz doline na¬
vadno z groznim — mačkom, jaz pa z drugačno živalico.
Vsak po svoje, ni res, možek? No, saj ti nič več ne očitam.
Pomagaj samo, da spraviva ta-le mladiča v hlev.«

Ob teh besedah je pomenljivo pogledala Šimna, ki je
prašal ne brez začudenja: »V hlev? Saj ga nimamo več.«
Zares niso imeli pri Podrobarju prešičje živine, odkar je
umrla Šimnova mati. Tega pa ne pomni sedanji gospodar.
Tudi ni utegnil misliti, kdaj je bil tisti nesrečni čas, ker ni
utegnila čakati Reza: »Če ga nimamo, ga pa narediš, kaj
ne, Šimen? Saj izdelaš še žlico in grablje, vile in brano,
pa bi ne zbil za silo svinjskega hleva! Ni res?«

»Res, no! Se pa že naredi kaj takega, ko vidim, da
je prav in potrebno.«

Drugo dopoldne sta živali že krulili zadovoljno po
dvorišču, popoldne pa v hlevu.

Šimnu so bili všeč ti glasovi in Reza se je smehljala
na tihem.

Imela je poslej še več opravila in se je vsaj navidezno
hudovala, da ne more bolje postreči ti mnogoglavi družini,
zakaj prerazlična je bila in prerazlična so bila njena opra¬
vila, da bi mogla vsem ugoditi, kakor bi rada. Sedaj so
uhajale kokoši na vrtne gredice, kamor je nasejala solate
in redkvice, ki jo je tako rad prigrizoval Šimen s črnim
kruhom; pozabila ni majarona, drobnjaka in raznovrstnih
cvetlic, ki tako ljubo vabijo oko. In zdaj bi tu brskala ne¬
ugnana perotnina? Komaj jo je odgnala in ji ugradila, ko
so se purani zakavdrali v goščo, da jih je morala iskati in
tako muditi dragi čas. Prej nego se je od tega posla zasopla
vrnila v kuhinjo, je pribezljala domov neumna telica, za-
mukala na hišnem pragu, pa zbežala v hlev, za njo pa vsa
v skrbeh nič manj pametna sivka.

Šimna je podila v gozd, da zadovolji Mednikovi sitnosti.
Mož jo je slušal in se vračal domov ob nedoločenem času,
da bi lovski in gozdni tatovi ne uganili, kdaj je doma, pa
bi potem gospodarili po gozdu po svoji volji. Doma je pa
Podrobar občudoval svojo pridno ženko, da more uganjati
v pravi red domačo živino, vršiti delo na polju in zraven
še skrbeti, da dobi on, ko pride iz gozda, vselej dober pri¬
grizek. Najraje bi bil ves dan poleg nje in ji pomagal pri
raznovrstnem delu, ko bi ne bilo lovskih uzmovičev in pa

117

Mednika. Zato je pa toliko pridneje delal v ostalem prostem
času. Skupno sta se potila na njivi in na travniku, pozabila
na skrbi in težave, trud in bridkost, samo ne na delo.
Tako se je često zgodilo, da sta začela zjutraj zarana in
je Reza odložila orodje, ko jo je že solnce visoko z neba
opozarjalo, da jo čaka doma veliko lačnih nezadovoljnežev.
Neko dopoldne je delala sama in zamišljena v delo pozabila
ves svet. Tedaj zavrišče kure ob koči in zlete proti hlevu,
za njimi purani. Reza se ozre in vidi, da odnaša lisica v
nasprotni hrib najlepšega purana. Skočila je že z njim črez
plot in se podvizala proti gošči. »Šimen, Šimen!« zavpije
žena vsa obupana. Šimen se je mudil kdo ve kje v gozdu.
Njen krik je samo opozoril tatico, da so jo opazili, in je
zato še bolj hitela v grmovje, kjer je imela podzemeljsko
stanovanje z neznanimi luknjami, koder je lahko odhajala
in donašala mladičem hrane.

Na glas je zajokala marljiva gospodinja, videča, kako
izginja z lisico v goščo neznano kam tudi njena nada v
boljše čase. Tekla je domov in zaprla kuretino v hlev.
Tedaj se vrne Šimen. Truden in upehan odloži puško in
lovsko torbo, da bi se odpočil’ in kaj založil. Ko mu pa
Reza s solzami v očeh razloži nesrečo, zadene naglo zopet
puško in hiti v smeri, kakor mu jo je povedala ženka, za
lisico. Nič niso zalegle njene besede, naj ne hodi tako brž,
marveč naj počaka, da se vsaj okrepča. Šimen je tiščal za
tatico. Znano mu je bilo njeno skrivališče, znano tudi, da
ima v tem času mladiče, ki jim daje za prigrizek mehkega
kurjega mesa. V tem času je tako predrzna, da odnese
pišče gospodinji izpred oči, goloba o belem dnevu iz golob-
njaka, valečo kokljo izpod ognjišča.

Do skrajnosti obupani Rezi sicer tega ni povedal, da
bi ne bila še v večjih skrbeh. Opomnil jo je le, da treba
poslej bolje paziti na perotnino. Pa tudi s tem ni ugodil
Rezi, ki je tožila, da ob tolikem delu ne more biti sama
povsod z rokami in z očmi. Šimen ji je pritrdil, da se ne
bi še bolj žalostila.

Še prej nego v pol uri se je vrnil — prazen, toda s
trdnim namenom, da vjame tatico ob vhodu ali izhodu jame,
če je ne ustreli doma pri hiši, ko se bo plazila za plenom.

Popoldne je lisica odrinila od družine zopet po novo
pečenko, seveda k Podrobarju in brez denarja. Nič preveč
se ni začudila, ko je opazila ob izhodu iz stanovanja zija¬
jočo, nastavljeno — past. — Puran je bil pa le dober, si

118

misli zvita tatica. — Zato pa še ni treba, da bi se jaz vjela.
Hm! Imam družino, Šimen je nima. Ali bo morda on skrbel
za lisičke in lisjačke mustačke po moji sfnrti? Seveda —
po svoje: pomagal bi jim, revežem — h krznarju! — Lisica
se je vrnila od zapaženega izhoda po podzemeljskem hod¬
niku v drugo stran, našla kmalu prost izhod, kakršnih ima
več, da se reši iz nevarnosti, in se splazila po namenjenem
opravilu. Prišla je v bližino Podrobarjeve koče in oprezovala
toliko časa, da je izvohala, kje je perotnina in kje lovec,
Purani so bili še zaprti v hlevu, kokoši so se pa že pasle
po dvorišču in vrtu. Lisica si izbere primerno oddaljenost,
skoči po najbližje pišče, mu zavije vrat, da ni niti čivknilo,
ter odbeži z njim, kakor dopoldne s puranom, a ne v hrib
in goščo, kamor je ubral pot Podrobar, ko so se kokoši
zopet s krikom zgrinjale k hiši in je Reza opazila, da manjka
najlepše pišče; krenila je z njim navzdol preko poti v ska¬
lovje, kjer je izginila, kakor da jo je požrla zemlja.

Šimen je preklinjal njeno zvijačo in predrznost, ko se
je vrnil in pripovedoval ženi, da se lisica ni niti dotaknila
nastavljene pasti, ko je šla drugič na rop. Žena je vnovič
ugnala kokoši na varno in prijokala iz hleva, da je v tem
času odnesel nekdo — drugega purana.

Šimen, star lovec, ugane: »To ti je lisičja prekanjenost!
Niti cigan ni bolj premeten. Glej, danes sta šla popoldne oba
na lov, lisica in lisjak. Lisica si je mislila: za menoj se bo
zapodil Podrobar, ko odnesem pišče, dočim zleze lisjak skozi
okno v hlev in brez skrbi odnese — po drugem potu —
purana. — Tako se je zgodilo in nič drugače. Čakaj! Še
obema pokažem, kaj znam.«

To reče Podrobar in hiti s puško ob licu od hiše,
oziraje se na vse vetrove, da bi kje ugledal zvitorepko tatico.
Vrnil se je za nekaj časa slabe volje in praznih rok. Reza
je jokala. Roke so ji omahnile, kakor je omagal v njenem
srcu pogum. »Kaj bi delala, ko ne pomaga nič!« Navzlic
tožbam je šla po opravilih.

Po vročem tednu se je slednjič približala nedelja —
brez nove nesreče. Podrobarja že davno nista hodila več
tako k maši, da bi se molče ali pa zmerjaje srečevala v
Jarovi griži; srečala sta se ob domači hiši, zakaj eden je
moral skrbno paziti,- da prepreči zlobne nakane sosede lisice.
Ko je odšel v cerkev Šimen, je vzela puško v roko Reza.
Saj je v svoji mladosti še doma na Suhem Vrhu tudi očetu
pomagala preganjati lisice, kune in jazbece.

119

Boj tatinski zverini se je nadaljeval brezobzirno v
petek in svetek.

Mehka in mila pomlad se je začela umikati vročemu
poletju. Zgodaj sta morala Podrobarja loviti dan za glavo,
kakor je trdila Reza, navajena od očeta — da sta dovršila
delo za tisti dan pred nočjo. Za rep boš dan zastonj lovil
— po noči. Tako je učil svoje otroke rajni Suhovršnik.

Opoldanje ure so bile vrhu tega ob jasnem vremenu
prevroče, celo pozno popoldne je še tiščala vročina v tihem
zavetju pod Robom.

Neko jutro na vse zgodaj najde Šimen vjeto lisico
pred vhodom v luknjo. Grdo se mu je režala in kazala
zobe, toda cev njegove puške ji je kmalu pregnala jezo in
upihnila luč škodljivega življenja. Zmagovito jo je vrgel
črez ramo in stopal z njo proti domu. Računal je namreč,
in tudi žena je bila njegovih misli, da bo poslej mir med
perotnino in manj skrbi za ostale purane. Z lahkim srcem
se odpravita na delo.

Šimen je obesil mrtvo lisico koncem hleva v senco,
da jo v opoldnevnem počitku izvleče iz kože. Prav zelo se
je veselil tega dela. In glej nesreče! Ko seje Reza opoldne
vrnila domov pripravljat obed, je opazila s strahom in brid¬
kostjo, da je lisjak odnesel zopet enega purana, namenjenega
Medniku na Planjavico.

»Ob vse bomo, že vidim, da je bilo vse samo najina
poguba.« Tako je jadikovala in jokala gospodinja in videla
pred seboj vedno bolj črno bodočnost. Tudi Šimna je jezilo
to presenečenje, ko je menil, da bo poslej mir okoli hiše.
Zato je z veliko nevoljo in naglico »slačil« vjeto tatico.
Potem je pa takoj odhitel nastavljat še lisjaku, ki se mora
vjeti ob vhodu, kakor se je končno vendar tudi lisica.

Obljubil mu je sovraštvo do pasti, kjer ga čaka smrt.
Tako je sodil Šimen in menil, da je s pastjo zaprl lisjaku
edini dohod in izhod. Pomislil je celo toliko naprej, da se
mu je srce radovalo ob nenavadnem uspehu njegovega lova,
zakaj lisičji rod mora brez starih dveh žalostno poginiti
pod zemljo. Skoro da se je nasmehnil lepemu uspehu, ko
se mu je prav v globini srca pojavilo nekaj, kakor da mu
je utripnila doslej neznana žilica — sočutja ob vprašanju:
ali ni prekruta, ni neusmiljena taka-le kazen? Doma tega
seveda ni omenil ženi, ker je lisjak odnesel s purani tudi
poslednjo nado v rešitev iz Mednikovih krempljev njemu
in njej. Vendar se ni mogel toliko premagati, da se ne bi

120

čudil na glas, da samec skrbi za družino, če obnemore
samica, češ: kako se imata rada!

Reza ga je zato pogledala toplo in ljubo, kakor da je
uganila tudi ostale njegove misli« Ozrla se je vstran, zakaj
tudi ona ni marala, da bi Šimen uganil nje skrivno željo,
dvigajočo se iz dna srca vedno bolj gorečo, vedno bolj živo,
odkar jo mož tako lepo sluša, ostaja doma in skrbi za
bodočnost. Za koga pa? S tem ga ni hotela dražiti ob
tako neprimernem času. Odpoditi je morala sladko misel
z grenko zavestjo o puranih, ki so izginili. In takoj se ji
je utrnila solza zaradi tajne želje in ukradenih puranov.

Šimen se je pa jezil, da mora prav v tem času loviti
lisice, ko je njih kožuh skoro za nič. Imel je namreč lisjaka
že tako zagotovo vjetega in obešenega koncem hleva, kakor
resnično se je tam sušila lisičja koža. Veliko ne utrži za
nje, a nekaj bo le mogel odriniti h kupu za dolg Medniku.

Naslednje jutro je solnce vzhajalo v veličastnem svitu.
V dolini do Planjavice je ležala sivkasta megla in še nižje
doli na solnčni planjavi je bil zrak komaj prosojen, kakor
nasičen s srebrnim prahom. Velika rosa se je lesketala zunaj,
rosa kakor po velikem dežju, ko se solnce prismeje skopano
izza Suhega Vrha. »Rosa — kakor morje,« je trdil Šimen, ki
se je vrnil zgodaj zjutraj iz gozda — brez lisjaka. Ni mu
bilo posebno všeč, da je žena hotela vedeti, zakaj je prišel
prazen on — iskušeni lovec, ki se je že izkazal z divjim
petelinom. Najraje bi se bil še skregal, ko ne bi poslednji
čas ta napaka nekam izostajala iz navade. Po nekaterih
besedah, ki jih je nalašč zastavljal bolj po robu, je tudi
spoznal, da bi bila Reza za to kmalu pripravna. Pa je po¬
mislil nazaj, pomislil, da se reva trudi in on se trudi, ko
bi se mu ne bilo treba. Kriva pa ni ona, marveč on. Na¬
gajivost in upornost ga je takoj minila ob misli na čakajoče
delo, ki nujno zahteva dveh delavcev, pa nič prepiravcev.
Zasukal je pogovor: »Vreme se nam izprevrže. Škoda!«

»Da bi le še danes previselo!« želi Reza, ki ji je bilo
všeč, da se je Šimen na ta način izognil prepiru, in se ozre
skozi okno v pisano naravo, ožarjeno s krvavordečim jutra¬
njim svitom. On pristavi kot samo ob sebi umljivo nadalje¬
vanje Rezine želje: »Tiste senene kopice pod gozdom bi
posušila in spravila.« Potem vzame molče vsak svoje orodje
in gresta kosit. Daleč tam na zahodu je bilo nebo temno
in jezno prepreženo z oblaki. Kmalu se vspne preko teme
velika mavrica, lepa kot sam mir božji, ki kraljuje nad

121

vesoljstvom. Reza ni opazovala njene krasote, marveč je
samo uganila staro rečenico: »Jutranja mavrica — večerni
dež.« Šimnu se je oko še mudilo ob velikanskem žarečem
loku. Domislil se je pravljice ranjkega očeta, da dobi vrečo
cekinov oni, ki pride po golih kolenih na mesto, kjer ima
en konec mavrice svoje podnožje. Neki reven pastirček je
verjel tej trditvi in zavihal hlače nad kolena ter lezel za
mavrico, da bi objel njeno podnožje, toda mavrica se mu
je umikala. Hitel je za njo — za vrečo cekinov črez hrib
in plan, a ona pred njim. Niti opazil ni, da ima kolena

krvava, da noge bole, da že ves onemogel ne more dalje.

Plazil se je naprej po štirih za njo — za srečo, ki se mu

je umikala prav tako hitro, kakor se ji je on bližal. Ko

je menil, da jo objame še malo živ, je pa solnce zakrilo oblak
in mavrica je izginila. Pastirček je žalostno končal napoti
za srečo svoje mlado življenje.

»No, ali misliš, da ni res?« ga predrami žena iz dalj¬
nih misli o sreči. Šimen se zdrzne, kakor da ga je zalotila
na prepovedani poti, zakaj njeno prejšnjo govorico je bil
že docela pozabil. Zato odgovori, samo da nekaj reče:

»Res, klepati moram.«

Reza ga pogleda sočutno. Toliko, da se mu ni zasme¬
jala in ga podražila, da tudi nanj neugodno vpliva vremenska
prememba, vendar ga ni hotela dražiti, ker je prej tudi on
krenil v pogovoru od prepira na mirnejšo pot. Zavila je
v stran in se lotila trave, da je kosa kar žvižgala v jutranji
rosi. Šimen je pa spoznal, da mu ne kaže nič drugega,
nego sesti na klepišče, najsi kosa ni bila potrebna novega
klepa: v to se je neprevidno obsodil sam.

V nekaj urah se je solnce res skrilo za oblake, soparica
vendar ni hotela ponehati. Proti poldnevu je potegnil gori
od juga topel, vroč veter, kakor dih iz goreče apnenice.
Ta je zrak šele razpalil, da so ljudje in živali kar zevali od
vročine, nebo se je pa skoro zjasnilo.

Podrobarja sta odložila kosi in začela raztepati pol
suho mrvo iz kopic.

Žejni in hladila željni so se ozirali kosci proti nebu
po vseh bližnjih holmih, gospodarji so pa priganjali: »Pod¬
vizajte se! Sedaj-le je ura!«

Pot je polzel po čelu, a mrva je prijetno šelestela pod
vilami in grabljami.

Podrobar je spravil kmalu popoldne včeraj pokošeno
seno suho domov. Potem sta se oba vrnila obračat že danes

122

podrto travo v redovju. Žena mu je pomagala, toda mučila
jo je neka skrb: kako je sperotnino? V taki-le soparici se
rad prikrade jastreb in odnese pišče ali celo kokoš. Vedno
in vedno je pogledovala visoko gori v senožeti izpod gozda
k hiši, kakor da se boji nesreče. Slednjič je skrb ni več
vzdržala na senožeti. »Grem,« je rekla, »in pogledam, če
so še vse kokoši in purani. Potem zmečem pripeljano mrvo
na pod. Ce bo prav, se vrnem zopet obračat. Nekaj me
skrbi.« Izpustila je grablje in zbežala navzdol proti domu.

Dolgo je ni bilo, zelo dolgo. Kakor prej Reza, tako je
zdaj pogledaval Šimen k rodni koči. Po njegovem mnenju
bi bila sedemkrat že preštela vso kurjo živino in najmanj
dvakrat zmetala seno na pod, in še je ni bilo. Opazil je
vendar slednjič, da nekaj iztika okoli hišnih oglov. Pa ne
da bi bil lisjak zopet odnesel purana! Zakliče dvakrat ali
trikrat, kaj išče, pa mu ni odgovorila. On si je mislil, ker
se ne oglasi, že ni hudega; gotovo ve, da najde sama, kar
išče. Šimen, ti pa le obračaj! Sedaj-le je še ura. A kmalu
ne bo več. Nebo se temni. Ko pride dež, mora biti na pol
suha mrva v kopicah; potem naj gre dež v božjem imenu.
Prav gotovo ve to Reza in prihiti pomagat, da zmečeta v
kopice. — Tako je sklepal Šimen. Reza je pa iskala —
svojo skrb in nesrečo — ostalih pet puranov, ki je menila
o njih, da se je žival, boljšega mesa kot pameti, zopet kam
zakavdrala v goščo, kakor se je zgodilo prej že večkrat,
ali danes morda celo požrešnemu lisjaku v zobe.

Šimen je delal, da mu je polzel pot po licih, po vratu
in za široko razpeto srajco po razgaljenih rujavih prsih.
Mrva je prijetno dišala, kobilice so skakale po nji in kupi
pred Šimnom so se vedno večali. Kar zakrije solnce veli¬
kanski oblak, kakor da se je gora dvignila sem od morja.
Tedaj je Šimnu odleglo. Ko se ozre za solncem, vidi, kako
se kopičijo od juga gori sive glave mogočnih velikanov,
groznih in jezno mrmrajočih. Soparica je tiščala k tlom,
da bi človek obnemogel, ko bi se mu ne zdelo škoda tako
dragocenega časa. Kmalu čuje Podrobar, da eden sivih
velikanov, valečih se gori od juga, polglasno bobni, kakor
da od njegovega hrbta odmeva daljni grom; pa si misli
gospodar: daleč je še! Hitimo! Zamolklo bučanje je bilo
vedno močneje. Priklicalo je celo vedno več sivih glav iz
neznane globine tam za morjem. Tovarišem so se pridru¬
žili kakor na važen posvet o bližajočem se nevarnem plesu
v naravi sivotemni oblaki še od vzhoda in zahoda, rado-

123

vedni, kako se sprimeta sovražnika sever in jug. Sever je
bil še skrit za gorami, samo daljno bučanje je svedočilo,
da se tudi on napravlja na boj. In res je pognal naprej
prve straže, ki so popolnoma zakrile jasno nebo. Tedaj se
Šimen zaman ozre za solncem. Z rokavom si otre pot z
obraza in reče: »Dež bo!« Potem zavpije: »Reza, oj, Reza!
Pridi pomagat, da zdevava to-le v kopice! Škoda, če se
zmoči, že na pol suho.«

Reza ni slišala prvič, ne drugič; tretjič je pa zavpil
na vse grlo, kakor samo še tiste čase, ko sta se prepirala
in pretepala ter zapretil Rezi z vilami proti domu. Ta migljaj
— s kolom — je pomagal, da se je Reza takorekoč izluščila
iz grmovja na nasprotni strani hiše, koder se je vila steza
na Suhi Vrh, nje rodni dom. Tudi tam je zaman iskala
purane. Za njimi je bil sicer sled, a v suhi zemlji ni mogla
razločiti, če drži gori ali doli. Še le na Šimnov klic je opa¬
zila bližajočo se nevihto in okoli Šimna vse polno mrve,
potrebne, da jo znosita v kopice. Pustila je sled za purani
s krvavečim srcem in se spustila v tek pomagat možu.

Nista še prav končala dela, so že začele padati debele
kaplje. Tedaj sta zdrčala naravnost navzdol proti domu.
Bliski so švigali, da jima je jemalo vid, tema je pritisnila
na zemljo, grom je bučal, kakor da se bliža sodnji dan.
Nato pa se vlije ploha kakor bi se odprle nebeške deževne
zatvornice, hoteče potopiti in zaliti grešno zemljo in njene
prebivalce. Reza in Šimen sta bila mokra do niti, ko sta
pribežala pod streho. Žena steče v hlev in prešteje kokoši.
Res se vrne vsa prepadena: »Ti, puranov tudi sedaj ni. Še
nevihta jih ni spravila domov. Ta žival je naša živa nesreča.
Že izpred poldneva jih ni. O, da bi jih ne bilo nikoli pod
streho!«

Šimen je gledal, da najprej najde suho obleko in se
preobleče, ker ga je stresalo po vsem životu.

Dež je lil, kakor da so se utrgali trije oblaki drug
vrh drugega gori nekje pod Robom in nad Suhim Vrhom.
Voda je drla od strehe, da bi gnala mlin in tri žage. Pri¬
valila se je s hriba in se nekaj časa zbirala pred Podrobar-
jevo hišo, ugibajoča, kod bo najbliže navzdol. Na pomoč
ji je prihitela še z nasprotnega hriba, ki je varoval Pod-
robarja proti jugovzhodniku. Tedaj je pa že našla pot po
kolovozih, kolesnicah in kotanjah, po jarkih in žlebovih
navzdol, le navzdol v dolino. Reza in Šimen sta se po
stari navadi prekriževala ob slehernem blisku. Žena je

124

obžalovala, da je pogasnil ogenj, ko je ona iskala purane.
Lahko bi sedaj-le potolažila z oljkinimi vejicami, kadečimi
se na žrjavici, besnečo jezo božjo.

Pogled v dolino proti Planjavici je bil zastrt z dežev¬
nimi oblaki, ki je padal dež iz njih kakor v dolgih, debelih
štrenah na skalovito zemljo. Vmes je treskalo zaporedoma
in tako na gosto, da se je Šimen trikrat zmotil v štetju
in slednjič nehal z brezuspešnim delom. Za trenotek je
prestal dež, kakor da se je premislil, nato se je pa vsula
toča, debela kot orehi.

»Bog nas varuj! Bog nas varuj hudega!« sta vskli-
kala mož in žena vneto, iskreno drug za drugim, zakaj na
njivah se je zibala dozorevajoča pšenica, še bolj zrela pa
rž. Stopila sta v hiši k peči, zakaj hladno je bilo obema.
Peč, dasi poleti tudi mrzla, ima proti mrazu vedno svojo
moč. Rezo je to zaupanje ukanilo. Mraz jo je tresel in
domislil, naj se preobleče.

Potem sta drug za drugim stopila k oknu, da bi gle¬
dala lastno nesrečo, kako uničuje ledeno zrnje trud njunih
rok. No, toča je prenehala; za njo je po malem škropil še
rahel dež, ki se je pa tudi izpreletel, da je prej jezno nebo
samo rosilo, kakor hoteč izprati in lajšati prizadete rane.
Začelo se je svetliti, grom se je vedno bolj umikal za sive
glave še vedno nezadovoljnih starcev. Mogočni sever je
dahnil po širnem obzorju in velel: Mir vam bodi! In pobrali
so nasprotniki vsak svojo jezo ter se neradi udali mogočni
sili ledenega samodržca. Obljubili so z veliko zavistjo in
škodoželjnostjo, da se ob najbližji priložnosti zopet spopri¬
mejo z njim, ker vendar ni prav, da bi samo eden vladal
na vseh štirih koncih sveta.

Grom je zginil z nasprotniki nekam tja, odkoder so
ga bili pripeljali.

Pogled do Planjavice je bil zopet veder, čist, umit.
Svež zrak je oživljal povsod. Narava se je zdahnila strahu
in trepeta. Podrobarica je šla iz hiše na prag pogledat,
koliko škode je napravila toča. Kar zavpije skozi odprte
duri v hišo Šimnu, ki je y  še vedno zamišljen stal pri oknu:
»O ti moj Bog! Šimen, Šimen, pridi in poglej!« Šimen pri¬
hiti in pogleda za Rezino roko, ki je kazala visoko gori
pod Suhi Vrh. Tam se je pomikala po stezi navzdol Rezina
najmlajša sestrica pod velikim, rdečim dežnikom, kakršnega
je nosil še Pavliha, ko so bili v navadi na Kranjskem. Dva
purana je vlekla za noge mrtva za seboj, tretji se je pa še

125

s poslednjo močjo zaganjal deklici v rdeči dežnik. Žival
se je namreč v vročini zapasla po stezi v bližino Suhega
Vrha. Ko je začelo deževati, je pa bežala tja, kjer je videla
človeško bivališče — k Rezini materi. Tam so purane dobro
poznali in jih zato, da bi Podrobarica ne bila v skrbeh, tudi
poslali domov še prej nego je dež do dobra pehal. Niso pa
vedeli, da puran ne sme videti rdeče barve, ki ga tako raz¬
togoti, da mu poči žolč in pogine. Dva je deklica pustila
mrtva na poti. Šimen in Reza sta videla razločno, kako
se je poslednji puran do smrti razljučen zvalil na zemljo.
Tedaj je deklica zaprla dežnik, prijela še tretjega purana
za noge in ga vlekla za seboj.

Reza je malone omedlela. Šimen ni vedel, kako bi jo
tolažil. Stopical je z leve noge na desno, z desne na levo
in ugibal, če bi molil ali klel.

Domislil se je očetove pravljice o pastirčku, ki je po
golih kolenih hitel za podnožjem mavrice, da bi dobil vrečo
cekinov. Bridko mu je bilo v srcu, ko je videl, da sta tudi
on in žena njegova prav tako nespametna, kakor preprosti
pastirček. Ali jima ne gre vse navskriž?

V.

Približala se je rumena jesen in z njo obletnica Pod-
robarjeve pogodbe z Mednikom in s pogodbo tudi obračun
— zguba ali dobiček: biti ali ne biti več pod Robom gospodar
in gospodinja.

In res sta se pomikala neko krmižljavo jesensko jutro
izpod Roba Reza in Šimen po hrapavi poti navzdol proti
Planjavici k Nledniku k računu. Nič posebno se jima ni
mudilo, zakaj noga bi vedno raje stopila nazaj kot naprej.
Žalostno jesenska so bila tudi čustva, ki so jima prevevala
srce. Skalnata okolica, kjer se je vila obema dobro znana
pot, se jima je zdela danes še bolj pusta in dolgočasna.
Komu naj budi dobro voljo ali prijetne misli med pustim
skalovjem rumeneč leskov grm ali samoten pritlikav trn,
med kupi kamenja skromna njivica, zavarovana s trdnjavi
podobnim zidom. Tod mimo sta hodila oba Podrobarja
za mladih let v šolo, potem v cerkev, tod sta šla k poroki,
tod spremljala na zadnji poti svoje ranjke; tod sta se tudi
prepirala in zmerjala domov ali pa k maši in od maše gre¬
doča — v tistih še nespametnih časih. Da, toda tako težko

126

kot danes nista hodila po tej poti še nikoli, kot to jutro k
Medniku k obračunu.

Minilo je leto in še nekaj črez, kar so se bili pogodili.
Težko nalogo sta prevzela, s težko vestjo se bližala danes
obsodbi. Vse, vse je krenilo na napačno pot, v zgubo, v
pogubo. Puranov ni, lovska služba Mednika ni zadovoljila,
dolg je ostal in obresti in zavest, da je bilo vse zaman.

Reza nosi s seboj cekarček. Naložila je nekaj jajec in
lonček rumenega masla, da bi se lažje in prej polegla jeza
brezsrčnega gospodarja in upnika na Planjavici. Šimen je
vzel s seboj kožo poslednje lisice, ki mu je kradla piščeta
— lisjaka ni vjel — rogovje dveh srnjakov in račun o ne¬
izplačanem zaslužku lovskega in gozdnega čuvaja za dobrih
deset mesecev, pa je le stopal poleg žene kakor skesan
grešnik molčeč in boječ. Oba je vznemirjalo vprašanje, kako
se povrneta popoldne na stari dom, poslednjič kot pregnanca,
ali ju Mednik velikodušno pusti še životariti v njem, dokler
ga bo volja. Slednjič jima pa vendar trdo določi dan in uro
javne dražbe, dan in uro odhoda z rodne grude. Še-le sedaj
vesta, koliko dni, mesecev in let sta si zagrenila po ne¬
potrebnem pod Robom s prepirom in sovraštvom; še-le sedaj
vesta, kako bi se jima snovalo življenje lahko tu zanaprej
ljubo in veselo. Prepozno!

»Tako težko grem kakor k izpovedi,« pretrga Reza
neprijetni molk, ko so dalj časa odmevale samo njune sto¬
pinje od trde skale in sta tako prehodila že več klancev.

»Jaz pa tako, kakor da grem od izpovedi ,s ta suho‘,
ker nisem dobil odveze,« odgovori Šimen in pogleda ženo
sočutno, da bi se prepričal, če se morda že joka. No, ona
je najbrž njegov pogled umela napačno, pa je menila, da
vidi v njem očitanje, kolikokrat nista tako mirno in složno
kot danes hodila po tej-le poti, marveč sta vpila v dolgih
presledkih drug za drugim kakor dva jesiharja, da sta le
mogla nadaljevati prepir in drug drugemu ponujati najgrših
priimkov in kletvic. Zato ni Reza odgovorila nič na Šim-
novo primero. Še le ko je rekel: »Zdi se mi, kakor da grem
plačat davek, pa nimam denarja,« se je odzvala: »Ali pa
dolg z obrestmi — praznih rok.« In misli so ji hitele dalje
po prejšnjem tiru: Tega zares ni bilo treba. Tedaj ni hotel
odnehati nobeden, danes bi rada oba. Tega vendar ni marala
danes očitati možu, saj je minilo in premeniti ali popraviti
se ne da več. Zakaj bi ga žalila? Ali se ni izpremenil
on? Zares se je poboljšal. — In misli so se ji vračale

127

nazaj v tisti čas pred letom dni in pozneje. V duhu je
videla izgubljeni čas, izgubljeni trud, zastonj delo, pot, žulje
— vse samo zato, da se je poboljšal Šimen, morda tudi
ona. Ne! Ta čas ni bil in ni izgubljen. Bil je le dolga,
predolga doba preizkušnje, a ne zaman. Ob tej misli se
ji je srce napolnilo z veseljem, da bi se najraje nasmehnila,
ko bi trenotek in pot ne bila tako neznansko žalostna. Pre¬
vzela jo je neka sladka samozadovoljnost, za njo pa vnovič
prejšnja skrb in resnoba. Mikalo jo je, da bi uganila, če
je Šimen z njo tudi v tem enakih misli. Zato praša: »Ali
ni res, Šimen: Zastonj sva se trudila vse leto in več?«

»Še manj kot zastonj; za izgubo!« potrdi Podrobar
in pogleda svojo Rezo prepričevalno. »Kje pa imaš danes
obetane purane? Plačati boš morala in bova morala Med-
nikove in zraven še one, ki bi mu jih morala prirediti.
Plačaj vse, če imaš kaj cvenka!«

»I, nekaj pa le poravnava,« se čudi Reza.

»Vse plačilo, ki mi je zastalo pri njem, bo komaj
za obresti, če bo le dovolj. Potem pojdi in prosi, da te
Mednik po milosti in dokler hoče pusti pod streho, ki je
bila nekdaj naša.«

»Jaz sem pa pravkar preudarila, da tako hudo vendar
ne bo, če se zgodi tudi vse, kar trdiš ti.«

»Dobra si, ljuba moja, če ti je ostalo v tem žalostnem
času še toliko preudarka. Radoveden sem, odkod!«

Ona ga pogleda zaupno proseče in vzdahne:

»O, ko bi mogla začeti še enkrat prav od kraja, kakor
tedaj po poroki! Vse drugače bi se nama sukale strune
sedaj-le! Kaj, Šimen?«

»Tudi jaz menim, da bi bilo danes marsikaj prav, kar
je naopak,« potrdi mož zelo potrt.

»Sva enih misli, Šimen,« hiti ona skoro vesela ter
pristavi: »In prav zato slutim, da za naju ni še vse

izgubljeno.«

»Dobra si, Reza, da imaš še nado v tej nesrečni uri.«

Ona ga pogleda veselo in reče prepričevalno: »Kaj bi
ne bila? Ali nisva sedaj povsod dva za delo, za podporo
in zaslužek?«

»Res, pa naju pred leti, ko sva šla tod mimo od po¬
roke, tudi ni bilo nič manj.«

»Nič manj — po številu, toda po dejanju — vsaj
polovico manj, zakaj — oprosti mi, Šimen — eden je prav
gotovo podiral, kar je drugi sezidal.«

128

»In tisti eden sem bil jaz — kaj, Reza?« Čudno je
zvenelo to vprašanje, tako čudno, da sta se ga ustrašila
oba. Reza pa popravi mirno, skesano: »Ne le ti, Šimen,
tudi jaz, jaz —.« In nekaj kakor solza se je zasvetilo v
očesu, ki ga je krenila od Šimnovega pogleda. Dolgo sta se
gledala, a ne več očitajoče, zakaj in kako, marveč oba
razočarana:

»Ali je bilo treba šele teh žlobudravih puranov, da sva
izpregledala?« Rezi se je zdelo, da govori sama s seboj te
besede in vendar si jih ni upala ponoviti Šimnu, ki jih naj¬
brž že čita v njenih očeh. Obrnila je torej zopet pogled
drugam, da ga ne bi več žalila s spomini iz nevesele pre¬
teklosti. On je pa mislil bolj na svoje napake kot na njeno
svojeglavost in modroval sam s seboj: »Pamet pride, sreča
pa — odide.«

Ona je umela te besede ter vzdihnila na tihem na¬
mesto odgovora, ki bi ne bil nič drugačen kot žalostno
resnično zatrdilo: »Ko bi le ne bilo tako, kakor praviš!«
Potem je še nadaljevala prejšnje razkritje: »Glej, sedaj sva
dva, pravim. Vsak izmed naju lahko zasluži toliko, da po¬
maga drugemu v nesreči, pa naj si ti ali jaz. Vidiš, to ni
slabo. Taka pomoč pa šele veliko izda, če slabejša polovica
ne podira, kar sezida močnejša. To je med nama sedaj
dobro uravnano in utrjeno. Zato se ne bojim poleg tebe
še tako črne bodočnosti. Zato pravim, da prošli čas za
naju ni bil izgubljen, brez koristi. Strojil naju je in učil,
pa tudi izučil. Kaj, Šimen?«

Šimen je mislil, da bi mogel tako-le govoriti on sam,
ker je krepkejši, ker je moški; pa govori Reza, njegova
žena; to je pa še bolje. Ali ji res mirno življenje z njim
daje tudi pametne, zrele misli. Zato reče skoro vedrega
lica: »Da, da, izučil.«

Med takimi pomenki sta se bližala Planjavici. Kame-
nita streha nevelikega zvonika župne cerkve ju je že vabila
v posete k sv. Lenartu, kamor pa vsaj danes nista bila
namenjena. Obema je nemirno utripalo srce, ko sta stopala
po vasi in krenila naravnost k Medniku v prodajalno, kjer
je navadno občeval s strankami, s posli in odjemalci.

Široko je stal dobro rejeni mož sredi prodajalne, golo¬
rok, roke v žepih in ne brez prezirljivega nasmeška okoli
usten in oči. Na ponižni pozdrav obeh Podrobarjev se mu
ni zdelo niti vredno, da bi odzdravil. Malomarno ju je prašal
s tistim vsakdanjim naglasom in zaspanim zategljajem, kakor

praša otroka, došlega po dva vinarja cukra, ali deklo, za¬
htevajočo 20 kil moke po 48 vinarjev: »Kaj pa vidva, no?«
To prašanje je veljalo splošno vsakemu novodošlecu in
seveda ni pomenilo nič posebnega.

»Nič posebnega,« odgovori tudi Reza, ki je čutila v
prsih mnogo več poguma kot Šimen, stopi k podolgasti
prodajalni mizi, odgrne cekar, da se pokaže pod belim prtičem
zaloga snežnobelih jajček in lonček dišečega, kot cekin
rumenega masla. To je odrinila štacunskemu fantu z opombo,
da je za »Mednikovo mamico«. Njeno namero je natančno
opazoval Mednik in se zakrohotal: »Oho, o-ho-ho! To pa
ne bo tako! Ali menite, da bo namesto puranov — prosim,
mojih osmih puranov to-le?«

Reza se zdrzne osramočena, stopi k fantu, mu vzame
cekar, ga zopet pokrije z belim prtičem, pogleda Mednika
odkrito, celo osorno, in reče brez bojazni:

»Nesreča jih je pobrala. Kaj hočete? Nisem jaz kriva.«

»Kako si jih pa pasla? Ali ni kriv pastir, če se živina
izgubi, če zaide v škodo ali če se ponesreči?«

»Jaz nisem mogla, nisem —. Dosti drugega dela je
bilo: mrva, krompir, žetev, pletev, pa —.«

»Pa si pustila moje uboge purane, kar jih ni pobral
mraz, lisici, potem lisjaku in na vse zadnje so jim pomagali
na drugi svet z rdečim dežnikom. Lepe komedije, kaj?«

Reza je ihtela, ne iz žalosti, marveč od jeze in sramote.
Zato se potegne namesto nje Šimen: »Prosim, Mednik, ne
bodite hudi! Ona je zares imela veliko opravila v hiši, na
njivi, na senožeti in drugod, jaz pa na vašem lovišču.« In
Šimnu se je zdelo, da je prav moško zarobil svojemu službo-
dajalcu Mihi Medniku. Pričakoval je, da mu ne bo mogel
kmalu pošteno odgovoriti in da ga v soplačilo za uslugo
prav gotovo vsaj Reza ljubo pogleda, toda Mednik mu zareži
prav pod nos: »Ho, ho! Ti si bil na lovišču, ti, Šimen! In
divjačino si lovil? Katero? Tisto, ki je ostala drugim, kar
je niso podavili in postrelili drugi in prodali kdo ve kam.«

To pa Šimna razkači. Neresnice ni prenesel.

»Ni res! Samo takih zajcev, lisic, kun, srn, ki so jim
drugi nastavljali in so se prav za prav vjele njim, sem
vam prinesel — veste koliko? Če ne vi, vem jaz, ki sem
za nje prejel od vas obljubljeno streljnino. O, jaz vem in
moja žena tudi ve. Pa drugih sem tudi nastreljal. Glejte,
tukaj-le lisičjo kožo in dva para rogov — tudi te sem pri¬
nesel v dokaz, da nisem miroval niti v prepovedanem lovskem

9

Večernice. 69. zv.

130

času, marveč sem preganjal škodljivo divjačino in lovskim
tatovom prestrezal plen.«

»No, no! To že obračunava še danes,« odgovori Med-
nik navidezno v zadregi. To je videla tudi Reza ter brzo
zastavila svoj jeziček: »Pa še rada sem jih štela, saj ne

zastonj. Pa bi ne vedela, koliko jih je bilo in kakšnih. Mislim,
da sem vam jih nekaj nanesla letos in lani izpod Roba.
Delala sva kot črna živina, tega ne morete tajiti, toda —
nesreča ne počiva. Kdor dela, včasih tudi pogreši.«

»In kdor ne dela, ne more ničesar pogrešiti, kaj? Ho-
ho-ho!« se zasmeje široko Mednik, ki mu je vidno ugajala
Rezina trditev, kako sta delala in trpela Potem vzame po¬
časi Rezi cekar iz roke, ga da štacunskemu pomočniku in
mu naroči, naj ga nese v kuhinjo ter pokliče gospodinjo.
Mogočno stopi z rokama v žepu pred oba Podrobarja in
reče ne brez tistega prezira na licu: »Račun bo lahek.«

Rezi se je pogum zopet umaknil joku in Šimen je mislil,
da čaka svoje smrtne obsodbe. Mednik se obrne k njemu,
pogleda lisičjo kožo na tleh in rogovje v Šimnovih rokah
in zmaje z glavo: »Hm, rogovje je še nekaj vredno, koža
pa malo — nič.« Potem se zdrzne, kakor da se je še le
sedaj domislil nekaj prav lepega, seže z desnico do ušesa
in še nekoliko dalje in izpregovori važno: »Jaz bi bil vse¬
kakor stavo dobil.« Mož in žena ga gledata osuplo, nič manj
štacunski fant, ki se je vrnil iz kuhinje brez gospodinje, pa
s tremi svetlimi kronicami v roki — za maslo in jajčka in
z naročilom, da gospodinja ne more priti, ima preveč posla
s peko kruha. Mednik nadaljuje v važnem trenotku važne
besede: »Z Maseljcem sva napravila pred letom še zadnji
poizkus, če je mogoče vaju dva pomiriti ali raje zapravita
premoženje. Dogovorila sva stavo za Šimnov dolg pri
Maseljcu. Če se poboljšata, dobim stavo jaz« — laže Mednik
in poudarja besedo za besedo, ker resnica je bila, da je on
stavil: ne bosta se! — »Ce se ne, dobi stavo Maseljc. Če
dobim stavo jaz, odpusti Maseljc Šimnu ves dolg na gostilni.
Če dobi stavo on, ostane dolg Šimnov meni. Stavila sva
poleg tega še vsak par desetakov. Pred tremi meseci sem
povedal Maseljcu vajino nesrečo s purani. Videl sem namreč,
da vaju nesreča ni preveč potrla in da še izgazita na bolje.
To je nagnilo Maseljca, da se je že tedaj udal za izgubljeno
stavo ter me prosil, naj odneham od stavljene svote za
polovico, enako tudi od priloženih desetakov. Saj bo Šimen

131

hvaležen tudi za polovico odpuščenega dolga. Razdrla sva
stavo, ho-ho! A jaz bi jo bil lahko dobil vso, ko bi hotel,
pa me je le prosil, da sem odnehal. Sedaj se kesam, da
nisem vstrajal do konca. E, ta Maseljc se je tresel za denar.«

Mednik je pozorno opazoval oba, da bi videl, če se
mu je laž posrečila ali ne. Podrobana sta ga pa gledala,
kakor da stoji pred njima egipčanska sfinga — pol lev,
pol človek z nerazrešeno uganko o življenju v obrazu. Sama
sebi nista mogla verjeti, da slišita prav. Ali ni bil povsod
doslej Mednik znan kot stiskač in oderuh, Maseljc pa dobre
volje gostilničar, ki se je rad pošalil s pivci in bil spošto¬
van soseščan? Resnica je bila pa vendar, da je bil prav
Maseljc, ki je zabarantal — če že ne naravnost prodal sorod¬
nika Šimna Medniku in se slednjič, tako sta sodila po nje¬
govih lažeh oba Podrobarja, še tako grdo skesal zaradi
stave. Resnica je bila vendar tudi, da je prav Mednik vzel
Šimna v službo in ga pustil v dosedanji koči. Mednik je
bil tisti, ki si je prizadeval spraviti oba na pravo pot in
celo stavil na to, da se mu posreči delo miru in sprave.

To negotovost in zadrego je opazil tudi Mednik ter
takoj vedel, da je zadel. Zato jima pojasni z resnim licem,
skoro na kes in jok nakremženim: »Če ne verjameta, poj¬
dita prašat k Maseljcu, pa vama bo povedal, da ni Šimen
dolžan več Maseljčevega računa kot polovico; lahko bi pa
ne bil nič, ko bi hotel Maseljc. Le pojdita in se prepričajta,
saj ni daleč!« Po teh besedah se okrene Mednik vstran,
Šimen pa pogleda Rezo, da bi čital vsaj v njenih očeh namen,
če bi šla ali ne — se zahvalit ali očitat — nemoštvo. Ona
mu ne svetuje ničesar. Šimen se pa odloči naglo:

»Danes pa res ne grem, naj bo že kakor koli. Pregrdo
je napravil z menoj, da me je prodal.«

Tedaj se zopet oglasi Mednik: »In prav to je bila.vajina
rešitev. Pomagal vama je k pravi zavednosti, kar je več
vredno za vaju in zanj, kot žrtvovana svota. Ti Šimen mi
pustiš na dolg neizplačano svoto za čuvajsko službo. Strelj-
nino si prejel ali jo je tvoja žena. Kože ti izplačam danes
ali pa vzamem na dolg, pa sva bot.«

»Torej me ne boste tožili?« praša Podrobar ves srečen.

»Ne. Zakaj pa?«

»In me ne boste pregnali izpod Roba?«

»Kako? Če ostaneš še nekaj let moj čuvaj, kar upam,
bom jaz tebi dolžan, pa ne ti meni, zakaj dobro si se držal.
To ti lahko povem.«

9 *

132

Šimen je zopet čutil toploto v drgetajočem srcu in po
vsem životu ga je obšla prijetna zavest, kakor da ga je
zopet obsijalo gorko solnce zlate mladosti. Prestopal je z ene
noge na drugo in same sreče ni vedel, kaj bi govoril. Reza
je bolje in hitreje umevala, kar se je zgodilo z njima. Zato
seje hitro ponudila ne brez samozavesti: »Oče Mednik, kaj
pa s purani?« Mednik zopet dvigne desnico iz žepa do ušesa,
se umišlja in ne reče ničesar. Reza je bila prepričana, da
pomeni to, kako drago jih zaračuna. Pa je sklenila sama
naprej začeti s pogajanjem: »Lahko vam jih plačam, oče
Mednik, ali pa dam druge — povrnem. S Šimnom bova
pisala na Hrvaško. On je delal tam v šumah, pa pozna
take gospodarje, ki redijo to rdečeglavo nesrečo.«

»Hm! Nesrečo — pravite! Za vaju je bila sreča. Sicer
bi —?« Stavka ni končal, ker se je preje domislil nekaj
bolj važnega in prašal: »Kakor kaže, imate denar poleg
nesreče.«

»Nekaj sem prihranila, hvala Bogu! Seveda, ker sva
se vas bala. Piščeta sem prodala, jajca, par kokoši in maslo
naše sivke in utržila nekaj novcev. Za silo ali bolje: za
vas imava v sili še sivko v hlevu naprodaj, saj je že velika
telička, da ne bova brez krave, brez mleka. Pusto je . . .«

Začudeno je gledal Mednik samozavestno Podrobarico
in jo prašal smehljaje: »Ali nista prav nobenega novčiča
zapravila ta čas, kar Šimen več ne iztika po gostilnah?«

»O, sva, pa še precej.«

»Odkod sta pa vzela?« Ob tem vprašanju pogleda
Mednik Šimna pomenljivo postrani. Hotel mu je menda reči:
»Pa ne da bi bil ti služil dvema gospodarjema: sebi in meni ?«
Reza ga reši te neprijetne sumnje, ko potrdi: »To je bil ves
denar, ki ga je dobil Šimen od ustreljenih in vjetih živali
pri vas, potem za nabrane zdravilne koreninice po gozdu,
za izdelane grablje, vile, kosišča, žlice, kuhalnice in podobno
suho robo. Denar, ki sem ga prejela jaz, a ga je Šimen res
zaslužil in ne zapil. Tako je.«

»Tako-o-o!« se začudi Mednik in nadaljuje na glas:
»To je pa celo dvojna vajina sreča. Po poti, kakor sta začela,
bom lahko v par letih ponosen, da imam poleg svojega
lovišča tako mirnega, treznega in marljivega soseda.« Reza
je pogledala Mednika, kakor da je danes zares sam med.
Poznala je, da je sedaj le pravi čas, ko se zmenita za purane.
Zato je silila še z večjim pogumom: »Pa naredimo račun
še za tiste štiri turške žlobudravce, oče Mednik, prosim.«

133

»Za štiri, praviš! Ali se nisva zmenila za osem?« praša
odločno gospodar in komaj zadržuje dobro voljo, da mu
ne zasije prezgodaj z lica.

»Seveda — za osem, kar je res, je le res. Toda —«
hiti Podrobarica zopet v skrbeh, Mednik ji pa seže v besedo:
»Toda s teboj se danes ne menim zaradi puranov; narediva
že s Šimnom. Ni res, Podrobar?« Šimen samo prikima,
Mednik pa govori razsodbo: »Narediva pa kar po staroslo¬
vanskem načinu, ko so ljudje namesto denarja dajali še
dragocene kože divjih živali. Ti mi prineseš prihodnje leto
na ta račun kožo tistega lisjaka, ki ga letos nisi mogel ne
vjeti in ne sestradati, in pa kožo tiste kune, ki je tvoji ženi
letos odnesla največ piščet. Drugo naj poravna tista polovica
od Maseljca dobljene stave.«

»Prav, prav!« pritrdi Šimen, kakor skesan grešnik, ko
prejme odvezo. Reza pa praša vsa radostna: »Samo to še
želim vedeti, oče Mednik, če bi bila koža drugega lisjaka
in druge kune tudi dobra?«

»Tudi, tudi!« potrdi Mednik, gre za prodajno mizo,
potegne iz predala ozko, pa dolgo knjigo — vseh dolžnikov
planjaviške fare. Črna, oguljena je bila in vsa preveč popisana
od znotraj — pravo narobe — pribežališče grešnikov. V
nekaj trenotkih je vedel Šimen, za koliko je lažji pri Medniku
od lani in za koliko težji sam zase kot gospodar pod Robom.

Žena je še nekaj nakupila, potem sta se odpravila
domov. Mednik ju še opozori ob slovesu: »No, k Maseljcu
pa danes vendar še ni treba stopiti, da se mu zahvalita,
ne, za to bo že še čas.«

Šimen pogleda ženo, Reza pa pravi: »Spodobilo bi se,
ne rečem. Mislim pa, da bo v bodoče še priložnost za to.«

»Hm! kakor hočeta!« se čudi za njima Mednik. Šimen
izpregovori, kakor da se opravičuje: »Pa me je le prodal.
Kar je res, je res.«

Odšla sta.

Nebo se je v tem času razvedrilo. Na jesensko osivele
in rjave griče je sijalo zlato solnce. Podrobarja sta stopala
hitro, dasi se jima ni preveč mudilo, zakaj doma je oprav¬
ljala posle hišne gospodinje Rezina mati. Pot se jima je
odlegala, kakor da imata peroti. Stopala sta pa molče, polna
najslajših, najblažjih čustev, še stokrat lepših in prijetnejših
kot tisti dan, ko sta prav po tem potu stopala med vriska¬
jočimi svati od poroke.

134

VI.

Tista velika misel, združena s tiho željo, ki jo je gojila
Podrobarica še izza časa, ko se je prepirala s Šimnom, je
uveljavljala svojo moč ne le pod Robom, marveč tudi drugod.
Sosed Robar, ki ni bil še nikdar zelo sporazumljen s Pod-
robarjem in ki navzlic večkratnemu zatrdilu domačemu
župniku še ni umrl, se je izjavil glasno in razločno pred
pričami, da ga tako zelo veseli mir pri Podrobarju, da mu
gre rad za botra, če bi bilo treba.

Tisto zimo potem je planjavski župnik pri velikonočnem
izpraševanju vpričo zbranih žena obširne župnije pohvalil
Podrobarico, da se je tako lepo pomirila z možem. Namenil
se je, da pohvali pozneje tudi Šimna, pa se je raje gospod
premislil. Imel je že z Rezo preveč žalostno izkušnjo. Reza
se namreč zaradi pohvale ni le nekoliko sramovala preburne
prošlosti z možem in morda le malo zardela ali komaj slišno
zanergala. Kaj še! Dvignila se je kakor je zrastla visoko in
rekla: »Gospod župnik! Ne zamerite! Kar je bilo, je bilo —
je tudi minilo. Vi mi pa še zmirom očitate stare bolečine.
Mislim, da bo dovolj tega, če je božja volja.« Sedla je in
ni pogledala nikogar. Župnik ji tudi ni rekel nobene več.
Ko ji je izročil listek, jo je samo rahlo posvaril, kar je
umela komaj sama: »No, Reza! Le pridna, le pridna! Vse
bo prav.« Reza je poljubila gospodu roko, sprejela listek
in se obrnila vstran. Hotela je reči: »Še tega je bilo treba
po vrhu! Kaj pa da!« — Župnik je bil pa živo prepričan,
da je tu pomagalo njegovo in sicer najcenejše zdravilo:
Prepirajoča se zakonca pusti na miru!

Pozneje je bil z njima prav tako zadovoljen kakor z
resničnostjo tako uspešnega nasveta.

TodaMednik in Maseljc sta hotela imeti tudi svoj delež
in z deležem še po vrhu primerno zahvalo na premembi
pod Robom.

Ko sta se pogajala za stavo, ali se poboljšata Podrobarja
ali ne, je Mednik nalašč usilil trde pogoje s purani, da bi
lažje ujel Šimna in dobil stavo. Maseljcu v lice je pa trdil,
da bodo tudi pogoji imeli zanesljivejši uspeh. Stava je bila
namreč taka, da dobi Podrobarjev dolg Mednik, ki mu ga
ne bo treba Maseljcu in nikomur odplačati, ako se Šimen
ne poboljša; ako se pa Podrobar in Reza umirita ter začneta
v enem letu poizkušnje drugačno življenje, pusti Maseljc
Šimnu ves dolg in obresti. Povrhu tega dobi Maseljc v tem

135

slučaju še tistih par desetakov, ki bi jih dobil kot postransko
stavo Mednik, ko bi po enem letu ostal Podrobar — prejšnji
Šimen.

Maseljc, mehkejšega srca, je takoj mislil, kako hudo
bo Šimnu, če ga Mednik po izgubljeni stavi prežene z rodne
zemlje. Sklenil je na tihem, da mu poslednji trenotek prihiti
na pomoč, da se mu ne bo treba umakniti — vsaj takoj
ne izpod Roba. — Še posebno zaradi tega ne, da ne bodo
ljudje kazali za njim: »Glejte! Maseljc ga je pognal — pa
še sorodnika!« O dogovorjeni stavi sta se zavezala molčati
oba — do konca ne le sosedom, marveč tudi Šimnu in
Rezi. Še le ob koncu naj izvesta, kaj sta dobila ali zamudila.

Vse je kazalo, da bo brezuspešna tudi ta stava.

Od tistega dne, ko je padel Podrobar v jarek zunaj
Planjavice, da se ga je od daleč izogibala celo neumna živina,
pa tje do onega jutra po poletni nevihti s točo se nista
Maseljc in Mednik pogledala z lepim očesom. Tisto jutro
je pa prijokala Reza na Planjavico tožit o svoji nesreči.
Mednik jo je sprejel hladno, trdo in se obrnil v stran skoro
molče. Iz njenih besed je spoznal, da nje ne upogne niti
ta — poslednja nesreča.

Poizkus se je obnesel, stava je izgubljena! S to novico
se je zibal po malem in smehljaje takoj potem k Maseljcu,
ko je odšla Reza. Začel mu je pripovedovati o poslednji
nesreči pod Robom in mu naravnost dokazovati, da je stava
izgubljena. Šimen res ne hodi več popivat na Planjavico,
a le zato, ker ga ne pusti žena. Kadar se ji zopet sname
iz klešč, že pokaže prejšnje rožičke. S prezirljivim nasmehom
je še opomnil, da se je prav za prav Šimen le potuhnil. Pridno
hodi na lov, a Reza verjame njegovi trditvi, da je bolan.

»Bolan, ha, ha!« pristavi porogljivo, »Šimen — bolan,
ker ne more do pijače.« Maseljc si je pa zopet mislil na
tihem: »Presneto srečo ima ta-le moj sosed. Stava je torej
izgubljena. Škoda Šimna, posebno še Reze.« Kakor bi Mednik
uganil njegovo misel, je vnovič povedal sinočnjo nesrečo
in opomnil, kako izpolni Reza potrjene in sprejete pogoje. —
Prezaupljivi Maseljc se je vdal, naj si je sklenil že ob za¬
četku stave, da ga ne ujame medeni Mednik nikdar več.
Pustil mu je polovico Podrobarjevega dolga.

Ob računu se je pa delal Podrobarju zopet Mednik
lepega in dobrega še bolj nego tedaj, ko sta se pogajala
za službo in purane, da ne bi prekmalu zasledil njegove
zvijače.

136

Šimen je bil res tudi pozneje mož-beseda. Hodil je s
Planjavice trezen, celo brez pijače, kakor izpod Roba, če se
ni napil sveže vode. Pri Maseljcu se sploh ni oglasil in pri
Medniku samo po opravilu; in rožičkov, kakor je prorokoval
Mednik, ni pokazal več — celo njemu ne, dasi jih je bil
zaslužil.

Medniku seveda to ni bilo všeč, ker je menil, da se
Šimen poboljša samo do konca stave. Tudi Maseljcu se je
čudno zdelo, da ga po obračunu ni bilo še nič k njemu,
če že ne v gostilno, vsaj z lepo besedo v zahvalo. Ali ni
bil on edini pravi začetnik njegove sedanje sreče?

Naravnost ga ni hotel prijeti za to, toda sporočil mu
je po ljudeh, po znancih: Tako in tako — jaz sem stavil
z ,da‘, Mednik z ,ne‘. Potem je Mednik mene nalagal zaradi
neuspeha, da sem mu verjel in tudi odnehal v stavi. Nalagal
me je resnično. Pustil sem mu polovico. Ali ni bila moja?
Pa ne rad. — Šimen in Reza sta se ob tej vesti spogledala
in se umela. On je dejal: »Oh ta zviti Mednik! Tako je
mešetil z menoj kot z živino. Čakaj! Mu jo že še zasolim,
da bo pomnil! Ni res? Obema sicer sem se izmotal, ha, ha!
Ali vidiš sedaj?«

»O, hvala Bogu!« potrdi ona, pogleda Šimna prav živo
v oči in se skloni k njemu, kakor da se hoče prepričati,
če je to še tisti kljubovalni, nagajivi Šimen. On jo pa prime
za ramo in rahlo potisne od sebe ter pokaže bele zobe:
»Ha, ha! Sedaj pa, sedaj — kako je pa sedaj?«

Tudi ona se mu nasmeje in odgovori:

»Sedaj ? Bog vedi, kako še bo ?«

»Mislim, da nič hudega, če nas obvaruje Bog nesreče
na duši in na telesu.« Reza je šla zadovoljna po domačem
opravilu. Šimnu je zaupala popolnoma. Namesto prejšnjih
burnih vsakdanjih prizorov sta si v sporazumstvu, ljubezni
in prizanesljivosti spletala pod domačo streho toplo gnezdece.
Skupno sta hodila ob nedeljah in praznikih k maši, skupno
od maše. Stara mati s Suhega Vrha je rada prišla in jima
je za tisti čas oskrbovala hišo. Šimen je navadno trdil, da
žene ne more več pustiti kar tako same po slabi, dolgi poti.
In obema — materi in Rezi se je dobro zdelo, daje  Šimen
tako skrben za ženo in hišo — nekdaj neugnani pijanec in
nespravljivi zakonski mož.

Sosedje po bližnjih hribih in dolinah, kakor tudi vaščani
na Planjavici so bili sedaj zares prepričani, da je bil tudi
ta zakon sklenjen v nebesih. Neki šaljivec je včasih pristavil:

137

Sklenjen seveda v nebesih, pa je Bog nekaj let pozabil rositi
nanj svoj blagoslov.

Ženske so se hihetale tej opombi in si pripovedovale
na uho — kdo ve kakšne skrivnosti izpod Roba in tudi od
drugod. Saj se snuje povsod po župniji dvojno življenje:
navidezno in ono, ki ga ljudje vedo skrivaje in samo od
ušesa do ušesa. Zato se lahko pove že tukaj, da je bila
javna tajnost razširjena že po vsi planjavški župniji, da
ostane Podrobarjev rod tudi v bodoče trden in krepak ter
čislan po svetu kakor doslej, najbrž pa še bolj.

Zgodilo se je namreč že celo, da je po zimi in še
večkrat na pomlad prinesel Šimen ustreljeno divjačino sam
Medniku, prejel plačilo in se napil vode; prodal je zdravilna
zelišča in koreninice, vile in grablje ter se vrnil domov ob
tem, kar je vžil doma zjutraj, ko je odhajal. In koliko brže
se je vrnil kot nekdaj! Vesel je bil poslej edino doma pri
skrbni ženki, ki je med tem imela dovolj dela*s kravico
in teličko, v hlevu in na dvorišču. Imela je že iz glave iz¬
računano, koliko dobita za teličko na sejmu o sv. Juriju.
Ves izkupiček odrineta potem Medniku na dolg, zraven pa
seveda tudi očitanje, kako neodkritosrčno, kako grdo bi bil
lani Šimna kmalu zabarantal navzlic Maseljčevi poštenosti.

Tako sta večer za večerom izbirala besede, ki bi bile
dovolj ostre, da se mu z njimi očita tisto neiskrenost. Pred
nedavnim časom bi si Šimen ne bil drznil kaj takega za
ves svet. Ali sedaj je drugače. Telička je namreč kazala že
več časa, da kmalu neha biti telička ter bo stala v hlevu
poleg krave mlada kravica. Dveh kravic pa pod Robom ne
prerede. Je premalo mrve, in Šimen ne pomni, da bi se kaj
takega zgodilo niti v tistih dobrih, zlatih časih, ki jih pomnijo
in hvalijo vsi stari ljudje.

Ob tej misli je čutila veliko, toplo zadovoljnost v svojem
srcu zlasti gospodinja Reza. Menila je, da je velik, blag
angel razprostrl peroti, bele in široke, ter zakril z njimi
jasno nebo, zakril celo pekoče solnce ter da se v njegovi
prijetni senci sedaj veseli z njo vesoljni svet. Tak angel
se ji je zdela tista velika misel, tista topla želja, ki se ji
je uresničevala, ki je napolnjevala njo in Šimna in vse ljudi.

Šimen je sam gnal teličko na sejem v bližnji trg na
sv. Jurija dan. Tam jo je tudi prodal prav za tisto ceno,
kakor sta jo doma dognala z Rezo, ne vinarja več, ne manj.
Potem se je vrnil naravnost na Planjavico in odštel ves

138

denar Medniku v štacuni. Z nobeno stvarjo se ni bil še
otešil od jutra, in vendar se mu ni roka prav nič tresla,
ko je štel denar in je stal pred njim Miha Mednik, mogočno
in široko ter rožljal v žepih z obema rokama po srebrnih
goldinarjih in kronah. Tudi njegovega prezirljivega pogleda
danes ni opazil, ko je govoril zraven naštetega denarja
zbrane besede, kakor jih je ponovil doma z ženo že gotovo
stokrat. Mednik se je čudil Šimnovi odločnosti ter se mu
smehljal, kakor da ve, koliko truda ga je stalo prej, nego
si je vsega tega nabral in tudi zapomnil tako lepo po vrsti:
»Še to-le sem se bil namenil vam povedati, oče Mednik,
pa brez zamere, veste! Bom govoril samo čisto resnično,
veste! Veliko dobroto ste mi storili, da me niste zapodili
iz hiše po svetu, ko sem vam bil dolžan več kot danes,
veste! Tudi potem me niste pognali izpod strehe, ko ste
pregovorili Maseljca, da je vam odstopil dolg, ki sem mu
ga bil dolžan povrniti jaz, veste. Velika dobrota je bila to
za me, veste, in sreča. Dobrota in sreča. Sreča pa ne le za
me in za mojo ženo, veste, tudi za vas, oče Mednik. Zakaj
vi, veste, ste pregovorili Maseljca, da vam je odstopil moj
dolg, veste, ne v svojo, marveč vašo veliko korist. To bi
pa imeli še le potem, ko bi mene pognali izpod Roba. Ker
ste menili, da je to več kot .gotovo, ste naredili z menoj
in mojo ženo pogodbo, že veste, s tistimi purani, veste, ki
bi bili moja poguba, pa ni bila tako božja volja, veste, oče
Mednik. Vi znate dobro računati, veste, pa res in brez zamere.
Podrobarjevo posestvice dobim, ste si mislili, veste. Morda
ni res? Zraven dobim pa še stavo z Maseljcem, veste. Zakaj
ko bi se ne bilo zgodilo, kakor se je, veste, to je res: Vi
bi dobili za dobljeno stavo tudi ves dolg, ki vam ga je
prodal Maseljc. Ni res, oče Mednik? Tako-le ste računali.
Račun ni bil slab, veste, zares da ne! Toda goljufal vas je,
veste. — Ko ste videli, da se vam vaša nakana z menoj
in mojo ženo ni posrečila, veste, tudi to je resnica — jaz
govorim danes čisto resnico; pa ste si mislili: bolje nekaj
stave dobljene kot cela izgubljena, veste. In pregovorili ste
Maseljca, veste, kakor ste ga prvič, veste, prav zares. In
naredila sta tako, da je vam odstopil polovico stave, ker
je vam verjel, veste. Pa ste tedaj lagali, oče Mednik, grdo
ste lagali, veste. In zato vam nisem prav nič hvaležen, veste,
pa brez zamere! Lahko me zapodite iz službe, veste, še danes,
če hočete; s posestva me ne morete. Samo to sem vam
hotel povedati — brez zamere.«

139

Miha Mednik se postavi pred Šimna in ga gleda od
zgoraj doli, kakor da ga hoče pohoditi, potem praša poro¬
gljivo: »Ali znaš še kaj več?«

»Nič več. Samo to,« odgovori ta pogumno in upira
pogled v Mednikove nevoljno pomežikujoče oči.

»Presneta reč, Šimen! To si se pa dobro naučil. Ni
prazna tvoja glava.«

In še globlje zarine Mednik obe roki v hlačna žepa
in še bolj glasno zarožlja z denarjem v njih. Šimen si je
pa mislil: Vsak zna po svoje. Tudi jaz sem mu jo dobro
zagodel! In rahel smešek se mu prikaže na ogorelem, raz-
oranem licu, kakor tedaj, ko se je v prepiru z Rezo domislil
soseda Robarja in njegove poštenosti. Ondaj je menila
Reza, da se smeji nji, pa se je motila; danes je mislil Mednik,
da zasmehuje njega, pa se je tudi motil. Šimen se je smejal
srečnemu slučaju, da je brez izpotike in nerodnega pokaš¬
ljevanja pripravil svoj govor do konca in ga tudi dovršil brez
napake. Zato se tudi ni bal niti Mednika, ki mu je zabrusil
prašanje: »Pa ti očitaš, meni očitaš laž, ti Šimen! Koliko
sem storil za te? Ne veš?«

»Vem pa že, vem; saj sem vam povedal: veliko, a še
več — za svoj dobiček.«

Mednika je to skoro ujezilo. »Ali je to moj dobiček,
da ti živiš zdaj človeško s svojo ženo?«

»Vaša izguba že ni. Po vašem računu bi bil šel seveda
jaz kdo ve kam po svetu — po vašem računu bi bil zdaj-le
vaš moj — grunt, veste! Pa —.«

Mednik bi ga bil najraje zagnal iz štacune na cesto,
pa sta bila skoro sama, zato si je mislil: nečedne udeležbe
ob premembi stave ne morem utajiti. Denar sem prejel, Šimen
mi tudi vračuje dolg: dvojen dobiček. Najboljše, če obdržim
še Šimna. Ali kar tako-le ob nič se tudi ne vdam. Štacunski
pomočnik je tukaj. Ta je slišal vse: naj pa še to-le. In
zopet je oblastno pogledal Šimna ter se zakrohotal: »Laž
imenuješ to, kar sem storil za te in kar je bilo tebi rešitev
ip Rezi. Morda ni res?«

»Res,« potrdi Šimen, »kakor je tudi res, da ste vi po-
basali po krivici polovico Maseljčevega denarja, ki bi bil
ves moj.«

Mednik se je zopet čudil, odkod ima Šimen danes toliko
poguma. Skoro da se je kesal, ker je nadaljeval pogovor
in ga ni raje postavil na cesto. Sedaj se je moral opra¬
vičiti:

140

»Ali nisem tvoji ženi odpustil povrnitev denarja za
purane — na račun polovice stave?«

»To je tudi resnica. Tiste purane sprejmem tudi jaz
namesto tistega denarja. Saj zastonj bi ga še ne maral od
vas, veste.«

»Presneto, smo moški danes, kaj, Šimen? Pa naj bo, no!
Lisjakove kože nisi še prinesel, kunine ne — na račun, kaj?«

Kaj naj reče Šimen na to? Nasmehnil se je vnovič,
ko je spoznal, da hoče vsekakor tudi Mednik imeti del
zasluge na njegovi sreči, da ga ni mogel zabarantati, ker
se mu ni dal. Mednik je menil, da z nasmehom pritrjuje
njegovi velikodušnosti za purane. Ločila sta se — vsak zase
zadovoljna.

Šimen se je vesel vračal domov, ker je vedel, da ustreže
ženi, če ji pove vse, kako in kaj je opravil po svetu. Zato
se ni utegnil niti danes nič oglasiti pri Maseljcu, kar bi bilo
spodobno. Tudi je menil, da je bolje, če odnese spravo s
sorodnikom na nekoliko poznejši čas, ker je bila to tudi
Rezina misel.

Tisti čas je pa bil že prav blizu.

Neko pomladno jutro kmalu potem je hitel Šimen skoro
brez sape izpod Roba na Planjavico. Mudilo se mu je tako,
da se je pozabil celo odkriti, prekrižati in med potoma zmoliti
Očenaš za pokoj pokojnemu očetu, ko jo je pomikal mimo
rdeče pobarvanega križa ob poti, kjer je izdihnil pred davnimi
leti rajni Podrobar v Jerovi griži. Danes je hitel, kakor da
mu je posodil peroti tisti vseobsežni angel, ki je menila Reza,
da podoben tisti veliki srečni misli, že objema v svoji oblasti
vesoljstvo. Pomikal se je naglo, kakor da ga nosi veter.
Kamenje mu je odletalo izpod okovanih črevljev na vse strani.
A kaj se je menil danes Podrobar za kamenje? On se je
danes pomikal proti Planjavici, kakor da nima nog, kakor
da ga nosi sama neznana sreča na svojih nevidnih krilih.

Bil je zanj dan, ki ga je ustvaril sam Bog že v začetku.
Tudi ko so ga le noge prinesle na Planjavico, je dirjal brez
prestanka, dirjal po vasi naravnost mimo Mednika — še
ozrl se ni tja — naravnost k Maseljcu. Nagloma je odprl
vrata, planil v hišo, pa kar v eni sapi v gostilniško sobo,
kakor da so ga pravkar vrgli z nebes in zavpil: »Oče Maseljc,
oče Maseljc!«

Maseljc, nevajen tako burno prihajajočih gostov, se
prikaže kmalu na pragu duri, ki so držale v kuhinjo in se
začudi:

141

»Oho, moj stari sovražnik Podrobar! Srečne oči! Ali
te je vendar minila jeza?«

»Kaj, jeza? Nobene jeze, oče Maseljc! Danes govorimo
drugače, oče Maseljc, veste?«

Gostilničar se ni mogel načuditi, da je Podrobar danes
takšen. Izvedel je bil že med tem časom, kako se je obnesel
Šimen zadnjič zanj pri Medniku, pa je ugibal, če nista zopet
danes imela podobne praske. Zato ga podraži: »I, kaj pa
da si danes vendar tako Židane volje? Ho-ho! In tudi pražnje
oblečen! Ali sta se zopet dajala z Mednikom.«

»A, kaj Mednik? Danes ga pustim, naj plava ali tone
v svojem bogastvu. Danes —.«

»Potem ni drugega,« meni Maseljc, »nego da ti je
umrla žena. Pa ne da bi ti bila res umrla!«

»He-he-he! Kaj še? Bog varuj! Umrla! Kaj pa da! Ni
umrla, oče Maseljc! Pustite me, no, naj povem: h krstu sem
vas prišel prosit za botra, oče Maseljc, veste! Mladega Pod-
robarja smo dobili nocoj po noči, he-he! Staramo se, sta¬
ramo! Imamo že naslednika. Vse je po sreči in lepo, samo
fantek je še — jud, he-he!«

Komaj si je oddahnil Šimen in nemirno sukal klobuk
v rokah, zakaj spodobi se, da vabi oče odkrit botra svo¬
jemu otroku.

»No, no! To pa se že zgodi, Šimen, če nisi nič več
hud name,« ga potolaži gostilničar.

»Bog varuj, oče Maseljc! Tega pa ne, tega pa ne, da
bi bil hud. Saj nisem bil še nikoli — na vas že ne,
prav zares.«

Maseljc je zadovoljno potrepljal po rami svojega nek¬
danjega gosta, ki ga je bil pozneje prodal, kakor so mislili,
tako grdo prodal Medniku. Potem ga je povabil za mizo,
poklical ženo in otroke ter vsem povedal, kako srečno se
je končala njegova stava, ker je bil vedno prepričan, da

Podrobarjev rod ni takšen, da bi zavrgel samega sebe ali

pa se spozabil tako zelo, da bi več ne mogel nazaj, ako je
zabredel.

»Seveda, seveda!« je ongavil Šimen, ki ga je le še
skrbela neka stvar, če je ali ni prav dognana. Prvotni

namen današnjega pohoda ga je zanesel tako v stran in

tako daleč naprej, da se mu je zdelo potrebno, poprijeti
prejšnji pogovor: kako je zares z Mednikom?

Maseljc se ne umišlja preveč in odgovori mirno: »I,
kaj bi bilo neki? Stiskač je bil in ostane.«

142

Podrobar rad potrdi to nelaskavo izjavo svojega do¬
brotnika in omeni, kako si je Mednik ob zadnjem računu
razlagal krivično pridobitev polovice stave. Zaračunal jo
ie kar vso na neuspele purane.

»No, mislim, da so tudi dobro plačani,« se zasmeje
dobrohotno Maseljc na račun Mednikove skoposti.

»Ako je vam tako prav, je tudi meni, seveda. Zato
sem mu pa zadnjič pošteno bral levite in me ni tožil za
ostali dolg, službe mi tudi ni odpovedal, ha-ha. Le naj jo,
če hoče.«

»Saj ti je tudi ne bo, verjemi!«

»Prav nič se ne bojim sedaj več. Ves drugačen sem,
verjemite, ves drug kot lani.«

»Verjamem, Šimen, in zelo me veseli ta prememba.
Ti in Reza sta se v stiskah in nadlogah, ki sta jih pre¬
stala, tudi navadila delati. To ie od vse stave najlepši
konec, ki se ga Mednik ni nikoli nadejal. To bodi njegova
zasluga, ha-ha-ha!«

Zelo dobro se je zdela Šimnu taka pohvala. Kadar¬
koli prej bi jo bil poslušal noč in dan, toda danes se mu
je zares mudilo, da se je kar nemirno premikal na sedežu
ter prestavljal koleno na koleno.

»In vaša zasluga e pa še največja, oče Maseljc. Bog
vam povrni, jaz vam ne bom mogel nikoli. Saj Bog ima
vsega dosti. Glejte, s čim je obdaril mene! Kdo bi si
mislil, he-he! Samo to prosim, še enkrat prosim —.« In
zopet je snel klobuk z glave in ga nerodno vrtel v rokah.
»— Za botra vas prosim, oče Maseljc!»

Gostilničar zopet potreplja nekdan,ega gosta po rami
in reče dobrovoljno: »Tisto pa že, tisto, Šimen. Kakor sem
rekel: le prinesite!«

Podrobar vstane, poda vsem roko in se poslovi po¬
časi iz posebne sobe v gostilniško sobo in medpotoma prosi
skoro s solznimi očmi odpuščanja očeta Maseljca, ki ga je
spremljal do praga in še po veži na cesto, nai mu ne za¬
meri, če je prevečkrat tožil v svoji veliki nevednosti, kako
grdo ga je prodal Medniku, pa ni bilo res.

»No, no, Šimen! Malo neroden si bil res. Pa naj bo.
Danes je za te velik praznik in zame vesel dan. Pozabiva
bridkosti, ko se nama smehlja sreča! Pa zdrav, Šimen!«

Podrobar je menil, da sijejo danes nanj vsaj tri solnca.
Malone še bolj naglo kakor na Plan avuo je stopal tudi s
Planjavice pod Rob. Vroče mu je bilo, pa je komaj čutil

143

potno čelo. Hitel je k Rezi, mladi mamici, ki se je danes
vsa srečna topila v doslej neznani sladkosti. Tista velika
misel, ki je doslej še ni mogla prav pojmiti, se ji je zdela
danes sam Bog v neskončnem veličastvu, vsemodri Stvarnik,
ki pošilja pokoro, pa mir in veselje zemljanom — celo ne¬
vrednim. To je čutil danes tudi Šimen, ko je vse povedal
ženi, kako je opravil na Planjavici.

Reza je jokala samega veselja: »Da sem le dočakala
kaj takega, le dočakala! Hvala večnemu Bogu!«

»Še več si zaslužila, še več!« jo je hvalil Šimen in
pogledal v vznožje, kjer se je kremžil njegov lačni naslednik.

Žensk je bilo ta dan v hiši toliko, kolikor jih je po¬
treba za tako izredno slovesnost, morda še več. Komaj se
jim je umikal Šimen, vendar ni rekel nič. Saj sta bila s
sinom med tolikimi ljudmi — tudi dva moška pri hiši.
Začeli so pripravljati vesele botrinje. Podrobafje menil, da
se vnovič bliža svatba, vesela, resnična svatba, ko iskreno,
odkrito lahko objame svojo ženo in se po tolikem času
prvič moško ozre izpod Roba po svetu.

V takih mislih ga je prijetno vznemirjal otročji jok
v hiši.


Josip Lovrenčič:

Mlade sanje.

Sanjal sem še otrok:
pojdem na planine,
stegnem roko in potrgam
z neba zvezdice-cekine.

Vsakemu jih dam prgišče,
ki bi me poprosil,
preveč bi jih bilo,
da bi sam jih nosil!

Rastel sem, dorastel,
hodil po planini —
vendar še na nebu
rumenijo zvezdice-cekini!

Topoli.

Čez ravno polje
gre cesarska cesta,
kakor da se ji mu-di,
v daljna, lepa mesta.

Drug za drugim v vrsti
ž njo gredd topoli,
ž njo gredd — a cilja
ne dosežejo nikoli!

Gledam jih in gledam,
mislim na življenje:

To so tvoji spomeniki,
hrepenenje!

Zelja.

V jasnem zraku lastavice
žvrgolijo,

kakor da vesele misli
do neba hitijo.

O da morem, o da morem
iti ž njimi

trkat na nebeška vrata:
Sveti Peter, daj, odpri mi!

Pa bi mu potožil
žalost črne zemlje,
pa bi ga poprosil,
naj v nebd nas jemlje! . . .

145

Spoznanje.

Platane so zopet zelene,
radostno njih listje v večer šumi,
a jaz — misli nimam ni ene,
ki ogenj veselja v očeh razžari.

Premeril sem pot, ob kateri
pri cvetu smehljal se je cvet,
in živel v prijetni sem veri,
da dober človeku je svet.

Prišid je življenje — z življenjem spoznanje
in mi brezobzirno odprlo oči.

Zdaj vem, kaj na svetu človeku je zvanje —
srce mi je mirno in nemo trpi! . . .

J. Lavrič:

Vseh mrtvih dan.

(Leta 1914.)

Oj veliki praznik je vstal
in zrl in zrl
na bojno poljano:

In prišli so mimo
kakor živi cveti
v pomlad odeti,

žarečih oči in mogočnih glasov:
V boj!

In prišli so nazaj
kakor jesenski listi na drevju,
kakor kapljice na vejevju
in njih pogled je bil poln krvi
in iz njih pogledov smrt govori
svojo sodbo.

In včliki praznik je vstal
in vztrepetal

in vztrepetalo je lučic nebroj:
Za menoj, za menoj . . .

©

Žetev.

Čez bojno ravan
hiti smrt

v nerazsežno dalj.

In prifrči do prvega junaka:
»Kdo doma n&te čaka?«
»Otroci in žena.«

In prifrči do druzega junaka:
»Kdo te objokuje?«

»Mati oslabljena.«

In prifrči do tretjega junaka:
»Kdo te obžaluje?«

»Ljubica osolzena.«

In vtisne jim na čelo križ
za pot v paradiž
in hiti dalje ...

Večernice. 69. zv.

10

146

France Bevk:

Briški motiv . . .

Po cesti gre mož in opleta se omahovaje,
bodri se z besedami sam, pa poguma si daje
in dalje raz ceste po stezi ukrene jo v desno
in krili in plava — prostranstvo se zdi mu pretesno.

»Hej, oče! Kako, no, kako? Kaj pa breme?« — »Kaj, bric?
Se niste ga pili vi? To vam je kapljica, stric!«

Objel je drevo. — »Da, okusil sem ga že nekdaj . . .«
in v me zastrmel je: »Kaj ne, njegov zlati sijaj!«

»Da, oče, pred leti« in tiho na y  uho: »a bil sem bolan ...«
»Kak6 je mogoče, za vraga? Že bil je kristjan!

Ker veste — i jaz vam na uho povem, ker ste mož:
če krščen je bric, kdo pa dal bi zanj počeni groš!

A veste, jaz mislim le vino, a Bric ni pogan,
v nedeljo gre k maši in kaj če zavije io vstran
potlej, ker navada je taka. Kako bi solzile
se trte spomladi, ki rasto po brdih in potlej rodile,

da nas ni, ki nosimo tovor molče kakor neme
živali ... Pa danes sladkejše zato nam je breme!«

Tako so oči mu solzile kot trte spomladi
in spustil drevo in objel me po stari navadi .. .

Hej Brda, ve Brda, kar nese mi moje oko,
le holmi, le holmi in cerkvice gori in solnce svetlo
in polja, vinogradi, ki se oklepajo hiš,
pa delo, trpljenje, pol pekel in pol paradiž .. .

©

Križ.

Tam sredi polja križ stoji
in Kristus z nagnjeno glavo
razteza roki na obe strani
in trosi blagor na zemljo.

In mimo gre, betežen na telesu
ubog in reven, v duši ves bolan,
pa se pripogne z glavo k lesu
in zdrav je, komaj se dotakne ran.

O polje, polje, sredi polja križ —
ti sveto se mi zdiš, ti božja pot
tako vse blizu je ob tebi paradiž
in poln dobrot, Gospod! ...

©

w

Pater Gervazij.

Samostanska zgodba. Spisal dr. Ivo Česnik

1 .

ater Gervazij je sedel na samostanskem vrtu, tam v
kotu je sedel med lovori in gledal po dolini, ki je
ležala pred njim kakor na dlani, vsa lepa in bla¬
goslovljena, obsejana od toplih solnčnih žarkov, odeta v
pinijevo cvetje in zelenje. Reka se je ovijala njenih grudi,
duhtečih vinogradov, nizkih gričev! Nevesti je bila slična
dolina, nevesti na poročni dan. Kako krasno je bilo njeno
pisano krilo in njena mehka volnena jopica, kako žareče
njene bistre, čarobne oči!

»Oh, dolina, moja draga domovina,« je vzdihnil pater
Gervazij in si pogladil sivo brado, »moja radost, ponos
dežele! Ni je doline, ni kraja na svetu, podobnega tebi,
ni cvetja, ni zelenja kot je tu. Vsemogočni te je pobožal
ob stvarjenju z ljubečo roko in angeli so ti peli sladke
melodije. In navzela so se brda teh glasov, navžile so se
jih brajde, napili vinogradi in ljudje. Vse je sveže, mlado,
le jaz sem betežen in slaboten in reven, da ne morem slu¬
žiti Gospodu, kot sem služil v mladih dneh in v zreli
moški dobi.«

Težavno je mislil pater Gervazij, težko govoril, ker
ga je pred dvema mesecema zadela v desno stran kap, ko je
šel v gore pridigat. Na nosilih sta ga prinesla dva moža
v dolino in s solzami v očeh sta ga izročila bratom in
očetom v samostanu. Pater Bernardin, mlad kapucinec,
milega obličja in usmiljenja polnih oči, je bdel po noči
pri bolniku in mu dajal gorke obkladke, ga kopal in molil
zanj. Vračale so se bolniku moči, a vrniti se niso hotele. Vstal
je pač, a ni mogel maševati, pridigati in izpovedovati. Po
bergljah je lezel čez dan na vrt in tam molil in se po-

10 *

148

govarjal s ptički in čebelami in bral svete knjige in —
gledal po dolini in obhodil vse gredice, posajene s krom¬
pirjem in fižolom, kumarami in šparglji, hodil je ob dolgih
vrstah cipres, oranž, akacij in hrušk, pod latniki je hodil
in se čudil obilnemu grozdnemu zarodu.

Pater Gervazij je videl dolino, obilo blagoslovljeno,
in iz srca se mu je izvila zahvalna molitev:

»Velik si, o Gospod in dobrotljiv. Že dvajset let nisi
tako bogato poškropil brajd, vinogradov in latnikov. Za¬
hvaljen bodi vekomaj!«

Molil je zahvalnico Bogu, molil za srečo ljudstva, ki
mu je bilo drago, kakor punčica lastnega očesa. Med
njim je bil rojen, zanj in njegove duše se je trudil. Zgodaj,
zgodaj je sklenil, da bo služil le Bogu v tihi samoti, da
bo osrečeval le druge in pozabil popolnoma nase. Tej
misli je ostal zvest tudi, ko je dozorel njegov um in je
zadehtelo pomladno cvetje njegovega življenja. Z molitvijo
in postom je utrjeval svojo voljo in odganjal skušnjave,
s premišljevanjem verskih resnic se je poglabljal v krščan¬
sko mistiko. Ljudstvu je govoril tako lepo in vzvišeno, s
takim ognjem, da je drhtelo ob njegovih pridigah. Ko ga
je gnala dolžnost in zapoved, je hodil po dolini in lečil
duševne in telesne rane. Vsak starec ga je poznal, vsak
otrok mu je hitel poljubljat roko. Pravili so, da je svetnik.
Samostanski bratje so ga ljubili in spoštovali kakor svo¬
jega očeta in pater gvardijan se je pogosto z njim posve¬
toval v težkih urah. Ljudstvo je prihajalo v trumah v
samostansko cerkev na božjo pot častit Marijo, ki se je
ozirala milosti polna z velikega oltarja, in iskat duševne
tolažbe. Prikupil se je ljudem samostan na hribčku, ki
so okrog njega čepele ponižne hiše, kakor bi se tiščala
deca krila ljubeče matere, prikupil se je samostan, ki se
je oziral na desno in levo v nedogled, ki so mu za hrbtom
ležali veliki skladi skalnatoapnenih hribov, ki so se pred
njim dvigala slemena vinskih goric.

»Dobro ljudstvo prebiva v dolini, blagoslovljeni od
božje roke. A bojim se zanj, da ga ne preslepi zvit so¬
vražnik z laskavo, sladko besedo. Življenska vrata so
odprta na stežaj, da je treba samo vstopiti in sesti k bo¬
gato obloženi mizi. Veliko boljše bi bilo včasih, da bi
jih morali odpirati z znojem. Trdo delo zariše ostre črte v
obrazu, okrepi mišičaste roke, napne telesne sile; globoko

149

zamišljene, v skrbi se topeče oči, v duševnih naporih pre-
čute noči ustvarijo gigante z odločno voljo. Hm, življen-
ske ograje so preveč razdrte! Pozna se to po dolini:
izginila je ponižnost, širi se ošabnost, izginila je priprostost,
širi se razvajenost,« je mislil pater Gervazij.

Zazvonilo je poldne. Po vsej dolini so brneli zvonovi
v prazniškem, nedeljskem veselju. Tudi samostanski zvon
je zapel in vabil v refektorij (obednico).

Po patra Gervazija je prišel brat Tomaž, dobrohoten
starček, ki je živel že nad petdeset let v samostanu, delal
po vrtu, v kuhinji in pobiral miloščino okrog usmiljenih ljudi.

V refektoriju je čakalo pet patrov pri dolgi mizi patra
Gervazija, ostali so odšli po dolini maševat in pridigat, ker
je bila nedelja.

»Kako je danes, pater Gervazij?«

»Lepo, lepo in dobro, bratje!« je odgovoril in šel na
svoje mesto.

Odmolili so, sedli in jedli, lektor je pa začel svoje
branje z enakomernim glasom.

Tišina je vladala povsod, komaj je bilo čuti drsanje
žlic, vilic in nožev in brenčanje muh, ki so letale okrog
svetilnice, viseče z lesenega stropa. Žalostno je gledal
Kristus s slike na levi strani, kjer se je milo oziral po
svojih učencih pri zadnji večerji.

Dokončali so patri s kosilom in odmolili. Tedaj je
vstopil v refektorij žalosten in potrt pater gvardijan. Bil
je vitek mož, z dolgo črno brado, v najlepših letih, žive,
modre oči so gledale z ljubeznijo v svet.

»Hvaljen bodi Jezus Kristus! Pax vobiscum!«

»Na vekomaj! — Kaj vam pa je, pater gvardijan?«

»Ah, kaj mi je, bratje? Žalost me je potrla, globoka
žalost. — Maševal sem in pridigal v Dobravi, pa je bilo
tako malo vernikov v cerkvi! Trije ciganski godci so
prišli v vas in so godli od jutra in med sv. opravilom.
Koliko ovčic je ostalo zunaj cerkve, mladine je bilo tako
malo pri božji službi. Jokal sem, bratje, jokal, ker je
ljudstvo pozabilo na Boga in ga je začelo tako žaliti. —
In pomislite, kaj se mi je še primerilo? Ko sem šel mimo
gostilne, kjer je bil ples in razsajanje, je stal eden izmed
godcev na pragu in se mi smejal: »Ha-ha, paterček, kako
ti je šlo danes? Malo duš te je poslušalo. Tvoje besede
so puste in prazne. Pri nas je pomlad, ljubezen in veselje,

150

mi smo imeli poslušalcev in jih bomo še imeli in služili
srebrne groše. Ej, ko zažge naša pesem srca, ko zazvene
cimbale in zadoni bas, ko vsplamti vinski sok v srcih
mladine, tedaj bo plesala vsa dolina. Ha-ha!« — Tako
me je zasmehoval, jaz sem pa šel proti samostanu s
težko dušo in globoko žalostjo.«

Čuli so patri in so vzdihnili. Malo na to je prišel
pater Bernardin. Na obrazu in očeh se mu je brala žalost,
njegov glas se je tresel.

»Hvaljen bodi Jezus Kristusi Pax vobiscum!«

»Na vekomaj! Tudi ti si žalosten, dragi brat. Kaj
se ti je pripetilo?«

»Žalost me je potrla in me še tare. Zavrhom sem
maševal in pridigal in zvedel sem trpko novico. Sinoči
so fantje pili in vasovali in razsajali ter enega ubili.«

Čuli so patri in vzdihnili.

In kmalu potem je stopil v refektorij pater Valentin,
suh in majhen kapucin s svetlikajočimi očmi in jezo na
bledih licih.

»Hvaljen bodi Jezus! Pax vobiscum! Mir z vami!
Z menoj ga ni danes,« je hitel. »Pomislite, kaj sem zvedel!
Tisti mlinar Marko, tisti bogatin, ki je proklel Boga, ker
mu je umrla žena, zbira ob nedeljah mladino okrog sebe
in ji bere peklenske knjige in ji govori umazane stvari.
Veliko jih hodi k njegovim pridigam, mesto da bi hodili
v cerkev. Mnogo je študiral, učen je. Ljudje pravijo, da
ima več v glavi kot gospodje po župniščih. Izpridi nam
mladino in naseje ljulike, da jo bo težko kdaj poruvati.«

Čuli so patri in vzdihnili. Pater gvardijan se je ozrl
po svojih bratih in vprašal:

»Quae faciamus? Kaj naj storimo?«

Tedaj je izpregovoril pater Gervazij počasi in pre¬
mišljeno: »Otožne novice ste prinesli, bratje. Hudih časov
nam je pričakovati. Ljudstvo greši in bojim se, da ga
Gospod udari, silno udari. Zavzdignil je že čestokrat svoj
bič: povodnji so preplavile vinograde, suša je spekla pol la,
kobilice so požrle travnate bilke in oklestile perje na drevju
in trtah, Turki so morili, palili vasi in gonili v sužnost
dekleta in fante in zrele može. Čujmo, molimo in svarimo!
Morda še ni prepozno.«

»Da, čujmo, molimo in svarimo!« so vsi ponavljali
in odšli k skupni molitvi.

151

Ko je zvečer stal pater Gervazij sredi vrta med gre¬
dicami in se je vspenjala krvava zarja nad gorami tam
na jugu, sta od severa švignila čez dolino dva bliska in
za njima je trepetalo deset, dvajset, trideset drugih.

Pater Gervazij je to videl, in iz prs mu je prišel
težak vzdih: »Suša!« Povedal je bratom v refektoriju, naj
pouče ljudstvo, da se bliža suša, ki udari vso dolino.

»Molitev in pokora nas reši,« je pristavil, ko si je
podstavil berglje in odšel v svojo celico, kjer je pokleknil
pred razpelo, poljubljal petero Kristovih ran in molil za
svoje zdravje, da bi mogel zopet med ljudstvo in ga od¬
vrnil od pogubne poti.

»Suše nas reši, o Gospod! Tako obilo si letos bla¬
goslovil dolino. Vsemogočni! Ne uniči nam upov!«

II.

Trije godci cigani so šli čez polje in peli in vriskali.
Židana volja je bila z njimi, ker so mislili na srebrne
groše in goldinarje, ki so jih prislužili pretekle dni. Še
med potjo so prijeli za cimbale, gosli in klarinet, in preko
vinogradov so zadrhteli prijetni glasovi. Postajala je deca,
posluhnili so fantje in dekleta, starke in starci. Spomnilo
se je ljudstvo godcev, ki so pred leti vzradostili dolino,
spomnilo se jih je in zaplesalo pri trdem delu na travnikih.

Godci cigani so šli od vasi do vasi, romali so po vsej
dolini in vznemirjali srca. Krčmarji so jih bili veseli, ob¬
jemali sojih in poljubljali in jim stiskali v roke dvajsetice.

Najbolj jih je pa bil vesel mlinar Marko, največji bo¬
gatin v dolini. Gostil jih je in jim napijal. Pri nobenem
plesu ga ni manjkalo. A njegovo srce ni hlepelo po raz¬
veseljevanju, želel je le govoriti in učiti, učiti vero čiste
pameti.

»Imel sem ženo, lepo in srčkano kakor roža vrtnica.
Komaj petindvajset let je štela, pa mi je umrla. Rotil sem
Boga in ga prosil, v prahu sem se valjal pred njim, pa
me ni uslišal. Ko je umrla ona, je umrl zame tudi Bog.
Na mrtvaškem odru je ležala, tudi jaz sem položil Boga
na mrtvaški oder, v grob so jo deli, v sveže izkopan grob,
tudi jaz sem del tedaj Boga v grob. Zame ga ni bilo. Če
bi bil, bi bil moral rešiti Alenko smrti. Ali ni ga bilo in
ga ni. Sami predsodki so ga ustvarili in v teh ste rojeni
in vzgojeni vsi. Veliko sem bral in študiral, saj me je

152

oče z obilnim denarjem poslal v tujino, in videl sem, da
smo varani, kruto varani od rodne matere, od duhovnikov
in javnega mnenja.

Treba nam je nove vere ljubezni, edinosti, bratstva
in napredka. Vrzimo proč vse spone, ki nas oklepajo, vse
nravne predsodke in bodimo svobodni in zasije nam luč.«

Govoril je še veliko, ljudje so ga poslušali in včasih
pritrjevali, včasih skomigali z rameni in pravili, da se mu
morda meša.

V dolini se ie naselilo petie in pitje, godba, prekli¬
njanje, zmerjanje in nevoščljivost. Berač je zavidal beraču
ščepec moke, sosed je zameril sosedu vsako besedo, brat
se je jezil nad bratom, če se mu je živina dobro redila.
In zgodilo se je, da niso ženske nikdar tako brusile jezikov
kakor tisto leto. Kazala je obilna letina, zato je bilo živ¬
ljenje brezskrbno.

Izvedeli so patri, videli duhovniki, kaj se godi po
dolini. Molili so in govorili, pripovedovali so opomine
patra Gervazija, ki je prerokoval sušo. Zaman so bile vse
besede. Hudobneži so se smejali, dobri so molčali.

»Suša, suša! Kdo jo bo dal?«

»Če pride, je ne odvrne nihče razen dežja; dež pa
pade iz oblakov, oblaki se dvignejo iz vode, morja; Bog
ne da suše, ker ga ni,« je modroval mlinar Marko.

»Veseli bodimo! Letina bo obila. Kdo bo mislil na
sušo!« so vpili godci cigani in vriskali in izvabljali iz
svojih godal poskočne glasove.

Poldrugi mesec so že svarili duhovniki in patri ter
naznanjali sušo, kakor je prerokoval pater Gervazij. Ljud¬
stvo je ostalo zakrknjeno. Poldrugi mesec je molil pater
Gervazij in hodil na vrt in s strahom opazoval, kako ve¬
nejo rože, kako drevje poveša perje in veje, kako bogato
sadje klavrno steguje svoje peclje k tlom, kako se zvija
koruza v bolečinah po polju, kako rjavč pokošeni travniki,
kako se žaloste ponosni vinogradi, kako ljudem zmanjkuje
vode. Solnce je dan za dnem huje pripekalo, soparica je
dušila ljudi in živino. Ta in oni se je zvrnil ob poti na
tla, ker ga je zadela solnčarica.

V tistih dneh je iskreno molil pater Gervazij k Bogu,
naj mu da zdravje, da pojde po dolini med ljudstvo, po
rodni zemlji, ki je vzdihovala pod pripekajočimi žarki in
hlepela po blagodejnem dežju kakor žejen jelen po stu-

153

denčnici, po rodni zemlji, ki jo je tako silno ljubil in za
katero se je tako bal.

In Bog ga je uslišal. Okreval je in prepotoval s pa¬
lico v roki vso dolino. Odprl je ljudem oči, da so videli
kakor nekdaj, da so opazili sušo in posušene studence
in potoke, rjave travnike in vinograde. In pustili razve¬
seljevanje in se spomnili Madone in njene milostne slike,
ki visi v velikem oltarju samostanske cerkve.

»Gor pojdemo k Mariji vnebovzeti. Med angeli plava
proti nebesom in poprosi za nas reveže pri nebeškem Očetu.
V tolikih težavah in nadlogah smo se zatekali k njej, in
uslišala nas je.«

In dolge procesije so se vile na hribček k samostanu.
Spredaj so nesli križ, zadaj so pa stopali fantje in možje,
dekleta in žene s sklonjenimi glavami in skrbjo na obrazu
in molili in peli so.

In pokleknili so pred Madono in se trkali na prša
kot cestninar v templu in obljubljali samostanu in reve¬
žem bogatih pridelkov, če jih Bog usliši. Ta fara je oblju¬
bila deset čebrov vina, ona petnajst, tretja koš jabolk in
hrušek.

Tiste dni so izginili godci cigani iz doline. Jezili so
se nad patrom Gervazijem, ki jim je odvzel zaslužek in
dobiček, in so se tolažili: »Vrnemo se! In tedaj bo naše
prizadevanje še bolj poplačano.«

Mlinar Marko je gledal novo pobožnost v početku z
začudenjem, potem s smehom.

»To bo šele voda na moj mlin. Suše ne bo konec
in pater Gervazij in drugi pridigarji ostanejo na laži in
odprejo se ljudstvu oči,« si je mislil. »Čeprav občuti moj
žep sušo, kaj to! Bogat sem in denarja ne rabim več kot
ga imam, saj nimam otrok. Ah, nobenega spomina nimam
več na svojo Alenko!«

Dežja ni bilo in v ljudska srca se je selila vedno
večja skrb in žalost, žalost nad sedanjostjo, skrb za bo¬
dočnost.

*

* *

Tisti večer pred Porcijunkulo je stal pater Gervazij
sredi samostanskega vrta in gledal po dolini, ki je ležala
tiho pred njim, kot bi izumrla. Tista sveža mladost, kipeče
veselje je izginilo; nevesta je izgubila ves žar, vse cvetje
in rože, njeno obličje je bilo otožno.

154

Nebo je bilo jasno, nikjer na vsem obzorju niti oblačka
ni bilo. Solnce je zahajalo in opasalo hribčke, brajde in
vinograde z lahno svetlobo nebeških trakov. Vsa narava
je bila podobna obrazu moža, ki ječi v mogočni, bolestni,
zavrženi ljubezni. Utihnil je mož in podpira svojo glavo
z dlanmi in je podoben kipu bolesti. Taka je bila dolina.

Ko je gledal pater svojo rodno zemljo v neizmerni
globoki bolečini, se mu je oko zasolzilo in se je razjokal.

»Obljube je storilo ljudstvo, o Gospod! Zakaj se ga
ne usmiliš, Vsemogočni? Prevelik je bil greh, kaj ne, in
preslabotna je naša molitev! In vendar, o Stvarnik, usmili
se nas radi nedolžne dece in sključenih, revnih starcev, ki
jih bo lakota najhuje trla. Usmili se revežev, ki jim ne
bo mogla dobrotna roka rezati kruha, usmili se jih!«

Tedaj je odprl Tomaža Kempčana in bral o Jezuso¬
vem križu in veliki neskončni ljubezni: »Ko bi se ostro
pokoril, bi bilo le malo in ko bi vso učenost pridobil, bi
bil še daleč. In ko bi bil velik v svoji kreposti in v po¬
božnosti silno goreč, bi mu še mnogo manjkalo, enega
namreč, kar je najbolj potrebno. In kaj je to eno : Da
vse zapustivši tudi sam sebe zapusti, sebe pozabi ter ne
ohrani nobene lastne ljubezni.«

Zaprl je knjigo in ponavljal: »-ter ne ohrani

nobene lastne ljubezni.«

In tedaj je obžarelo nebeško solnce s svojimi zadnjimi
žarki njegov obraz, njegov pogled je objel v veliki ljubezni
vso dolino in v njegovi duši se je rodila misel na daritev
in zastavo Bogu.

»O Gospod, obljubilo je ljudstvo poboljšanje, obljubilo
darove. A treba je še poroka, da bo obljubo izpolnilo. In
ker ljubim to ljudstvo, o Gospod, zato se žrtvujem zanj.
Dober pastir da življenje za svoje  ovce. Kristus,
ti si žrtvoval vse za odrešenje človeštva, ko si umiral na
Golgati med nebom in zemljo. Dovoli, da te v malem po¬
snemam, moj Gospod! Zastaviti se ti hočem za ljudstvo.«

Žarelo je obličje patru Gervaziju in samostanski
bratje in očetje so videli velik sijaj svetosti v njegovih
očeh in gloriolo okrog njegove glave.

Tisto noč je pater Gervazij prečul v molitvi; in rodila
se mu je v srcu vera, da bo uslišan.

* * *

Drugi dan je bila Porcijunkula. Od povsod so vreli
ljudje v samostansko cerkev, mladeniči in starci, dekleta

155

in žene so z gorečnostjo zrli na Madono v velikem oltarju,
velika pobožnost in skesanost se je naselila v njih srca.
Izpovedali so se in prejeli Gospoda s čisto dušo.

»Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!« je vzdiho¬
valo ljudstvo. Na levem stranskem oltarju je zrl Kristus
z usmiljenjem na klečeče in trpeče. Visel je na križu, ves
oblit s krvjo, razpet med nebom in zemljo, pribit z ostrimi
žeblji za roke in noge, darujoč se za vse človeštvo nebeš¬
kemu Očetu. Na desnem je klečal sv. Frančišek na gori,
zamaknjen v nebo z izrazom nadzemske sladkosti in ra¬
dosti in miru, ki ga ne more dati svet.

Bingljali so zvončki in vrstila se je maša za mašo.

Zunaj je pa pripekalo solnce, niti oblačka ni bilo na
nebu in vsa dolina je vzdihovala v trpljenju in solzah.

Ob desetih je vstopil na lečo pater Gervazij in v
cerkvi je zavladala grobna tišina. Glas se je tresel starčku,
ko je pričel pridigati. A postajal je vedno krepkejši, vzpenjal
se je od trenotka do trenotka, bičal je in žugal pa zopet
gladil milo kakor mehka materina roka. In v sredi pridige
se je obrnil proti križanemu Kristu in obraz se mu je za¬
svetil od nebeške milobe.

»K Tebi, Križani, obračamo svoje oči. Poznaš našo
revščino in slabost. Padli smo, a želimo vstati. Grešili
smo, a delati hočemo pokoro kot Marija Egiptovska. Ne
zavrzi nas, kakor nisi zavrgel razbojnika Dizmo na Gol-
gati. Glej, oblaki ne zastrejo neba in ne rosijo dežja. La¬
kota pride nad dolino, o Gospod. Če se ne usmiliš nas,
usmili se nedolžne dece, in zaradi nje prizanesi nam. Elija
je prosil in dežja ni bilo tri leta in šest mesecev, in spet
je molil, in nebo je dalo dež. Velik si, o Vsemogočni, reši
nas stiske! Ljudstvo ponavlja po meni svoje obljube in
za te obljube sprejmi milostno mene kot poroka. Če bi
jih ne izpolnilo, udari mene, o Gospod, vzemi moje trhlo
telo iz tega sveta, ti pa, o Marija, roža skrivnostna, pomoč
kristjanov, prosi pri svojem sinu za nas.«

Govoril je pater Gervazij in zavzeli so se poslušalci
nad njegovo žrtvijo in so zajokali. Pater Gervazij je pa
odšel pred veliki oltar, daroval Gospodu sv. mašo in potem
pokleknil in molil litanije, očenaše in rožne vence, molil
je, da so se mu zažgala kolena od bolesti, s trdno vero
je molil, da mora priti pomoč z neba, saj je Kristus rekel:
»Trkajte, in se vam bo odprlo!«

156

In glej čudo! Nebo se je prepreglo z oblaki, nad go¬
rami je jelo bliskati in grmeti, od morja so vlekle južne
sape — in padel je dež. Težke kaplje so močile prah po
cestah in potih, obilni curki so ohladili vroče strehe in
osvežili rjave travnike in vinograde. In bilo je, kot bi se
odprle vse nebeške zatvornice.

Ljudstvo je jokalo od radosti. Pater Gervazij je pa
vzdihnil: »Hvala ti, o Gospod,« in molil dolgo zahvalnico
za rešitev iz stiske.

III.

Dva dni je deževalo in obilno namočilo mater zemljo.

Vsem ljudem so srca prekipevala hvaležnosti Bogu
in patru Gervaziju.

»Svetnik je že tu na svetu, svoje življenje je zastavil
za nas,« so govorili.

Le eden ni bil zadovoljen, le eden je hodil okrog s
povešeno glavo. To je bil mlinar Marko.

»Preslepil je ljudstvo, vse načrte mi je podrl ta pater
Gervazij!« je vzdihoval v noči brez spanja. Ko se je obračal
na postelji z ene strani na drugo in poslušal kapanje dežja,
je potrkala skrivnostna roka na okno. In odprla so se
polkna in k njemu je pristopila Alenka, objokanih oči, ble¬
dega obličja, in mu je položila roko na gorko čelo in mu
obrisala pot z lic in mu šepetala tako ljubeznivo, kakor je
znala le ona:

»Ljubljeni, dragi, zakaj je otožna tvoja duša ? Veselja
poskakuj, da se dolina odene znova v sveže oblačilo.
Marko, zakaj si zapustil Boga? Radi moje smrti ti ni treba
žalovati, ker uživam neizmerno radost. Bodi zopet mlad,
Marko, kakor si bil tedaj, ko si me zasnubil. Kaj bi se
utegnilo zgoditi z menoj, če bi živela dolgo! Glej, pravili
so, da sem lepa. Obilo snubcev sem imela, zasledovali so
me in komaj sem jih zavračala. Zasledovali bi me tudi
v dolgem zakonu in ti, dragec, bi zdvojil nad mojo zve¬
stobo, naselila bi se v tvoji duši ljubosumnost in bil bi
najnesrečnejši človek. Tako si pa ohranil na me najdražji
spomin. Hvala ti zanj! Nečesa te pa poprosim, predragi!
Postani zopet mlad in osveži v srcu verske spomine svojih
detinskih let! Obljubi mi to, Marko!«

Pogladila ga je po laseh in ni ji mogel odreči.

»Obljubljam !« je zašepetal.

157

»Pojdi k patru Gervaziju!« je rekla, ga poljubila na
čelo in izginila. Polkna so se zaprla, mlinar Marko je
vzdihoval v postelji in se boril sam s seboj.

»To je grozno! Biti ali ne biti! Verjeti ali ne verjeti!
— Mlad naj postanem zopet! O, Alenka, kako rad, a je
tako silno, silno težko.«

Ko je zasijalo jutro na zemljo, je zmagala mladost.

Prenehal je dež, razpršile so se megle in avgustovo
solnce se je kopalo v bisernih rosah, ki so se svetlikale
po travnikih, vinogradih in drevju. Vsa dolina se je smeh¬
ljala kakor fant, ki ga ob vrnitvi na dom obhajajo dra¬
žestni in ljubi spomini na pretekle dni.

V prvem jutru se je napotil mlinar Marko v samo¬
stan na hrib. Brata vratarja je poprašal po patru Gerva¬
ziju, ki je že hodil po vrtu, hvalil Boga in molil in zrl čez
dolino v nedogled in užival rajsko zadovoljnost.

Mlinar Marko je stopil predenj in ga pozdravil in se
odkril. Pater Gervazij se je razveselil in mu je ponudil
desnico.

»Kaj te je privedlo k meni, mlinar Marko?«

»Prišel sem iskat izgubljene vere, častiti pater.«

»O, hvala Gospodu! Srce mi je pravilo, da prideš
nekoč.«

»In ali me ne zapodite, ker sem storil toliko zla? —
Tudi vam sem ga prizadejal.«

»Kako govoriš, Marko! Nikdar te nisem sovražil,
ljubil sem te in molil za te. Zoperna mi je bila le zmota,
v kateri si živel. Če hočeš najti vero, pojdi z menoj!«

Peljal ga je v celico in govoril ž njim dolgo in ga
tolažil. Marko mu je razodel svoje življenje, svoje zmote
in zablode. In glejte, kako mu je postalo lahko v duši, s
kako pobožnostjo je molil dolgo v samostanski cerkvi pred
Križanim in s kako prožnostjo je stopal proti domu.

Tedaj so zabrneli zvonovi po dolini. Peli so v za¬
hvalo za rešitev iz stiske. Ej, kako so klen kal i veličastno
in veselo, kako so doneli njih glasovi čez plan!

Pater Gervazij jih je čul in se je spomnil sv. Fran¬
čiška, ki je tako lepo govoril tam v Umbriji pticam, naj
bodo hvaležne Bogu radi petja, radi hitrega poleta, krasne
obleke. Ne sejejo in ne žanjejo, a Gospod jih vendar živi.
Dal jim je studence in potoke, da se napajajo, gore, griče
in holme, da se skrivajo, visoko drevje, da napravljajo

158

gnezda. Ko so ptice slišale njegove besede, so odprle kljune,
razprostrle krila, pripognile glave in zapele čarobne melo¬
dije Stvarniku v zahvalo.

Tako poje danes vsa dolina hvalo Bogu, pojo jo zvo¬
novi in ljudstvo, poje jo valujoče žito na polju, pojo jo
vinski grički, brajde in sadno drevje.

»Hvala ti, Gospod!« je vzkliknil pater Gervazij in se
zatopil v sveta premišljevanja.

IV.

Prišla je bogata jesen. Obilo je obrodilo sadno drevje,
da so veje kar klonile k tlom. Po vinogradih je rumenelo
zrelo grozdje; bingljalo je na ročih in latnikih. Po njivah
se je pripogibala koruza, če je zavel čez polje lahek veter.

Nebeško solnce je z veseljem zrlo na dolino. Ogledo¬
valo je trgače, ki so vriskali in peli in nosili brentače na
vozove in jih stresali v urne, ogledovalo dekleta v pisanih
rutah, na obrazih smeh, v očeh nedolžnost in sramežljivost,
ogledovalo otroke, ki so vpili in zobali pod trtami, ogle¬
dovalo sive starce s pipami v ustih, ki so posedali večkrat
na konceh in si oddihali. Voz za vozom je drdral proti
vasem. V kleteh so se pa polnili plavniki in badnji. Pozno
v noč so fantje in možje mastili in prešah in nalivali sode.

Tedaj so se priklatili v dolino znova trije godci ci¬
gani. Zaorila je pesem, zapele so gosli, močan mošt je
razgrel glave in srca, zaplesala je dolina. Fare se niso
brigale za obljube, storjene Bogu v stiski, niso se brigale
za besede dušnih pastirjev.

Le eden je poslal darov v samostan. Mlinar Marko
je pripeljal grozdja in koruze. Ničesar ni obljubil, pa se
je čutil velikega dolžnika pred Bogom in patrom Gerva-
zijem.

Stopil je v celico k starčku in ga pozdravil.

»Hvaležen sem vam na veke, častiti pater,« je govoril.

Pater Gervazij mu je dal svojo velo desnico in se
mu zahvalil. Bil je potrt in žalosten, ker je ljudstvo tako
hitro pozabilo svoje obljube. Vedel je, da pride smrt in ga
odpelje v boljše življenje. A to mu ni delo hudo; smilili
so se mu rojaki in sveta jeza mu je žarela v očeh, če se
je spomnil godcev ciganov.

»Ti edini, Marko, si prišel! Bog te blagoslovi radi
tega. Ali še vedno žaluješ po Alenki?«

159

»Utolažil sem se. Molitev mi daje tešila in veselja.
Alenka se mi je v sanjah prikazala in svetovala, naj se
poročim. Tako sam sem. Na stara leta občuti človek to
bridko. Kaj mi svetujete, častiti pater? Ali naj se poročim
v drugič?«

»Marko, vsi dobri, močni, telesno in duševno zdravi
ljudje, ki morejo rediti družino, imajo dolžnost, da so očetje,
bodisi očetje svoji deci, bodisi dušni očetje narodu, župni¬
jam, občinam. Vsi duševno revni, telesno bolni, ubožci, ki
ne morejo prerediti družine, pa imajo dolžnost do celo¬
kupnega človeštva, da ne onesrečujejo sebe in drugih.«

Marko se je zahvalil in odšel, pater je pa v svoji
celici hodil gor in dol in mislil na Kristovo trpljenje in smrt
in molil.

*

* *

Koncem oktobra so bili pobrani vsi pridelki, a dolina
ni hotela slišati o obljubi ničesar. Če je kdo opomnil kaj
o njej, so ga pregovorili kmalu drugi, da je umolknil.
Petje, vriskanje in veselje je vladalo povsod.

Še je bilo zeleno drevje na samostanskem vrtu in
po dolini, a tu in tam se je prikazoval rumeni list. Zdelo
se je, da nastopi v kratkem smrt svojo pot in pokosi vse
življenje.

Tedaj se je zgodilo, da je potrkala najprej na vrata
patra Gervazija. To je bilo neko noč, ko je zunaj trepetala
mesečina čez vso dolino in ga je obšla velika žalost. Bil
je tedaj svetniško navdahnjen in je čul mile prijetne gla¬
sove angelov: »Ne boj se, prijatelj Gervazij! Po te pri¬
hajamo in te odpeljemo s seboj. Tvoja smrt bo rešitev
tisočerim.«

Slišal je pater Gervazij in vdano odgovoril: »Dober
pastir da življenje za svoje ovce!« In videl je v proroškem
duhu, kako poganja novo življenje iz njegovega groba.
In je z radostjo pozdravljal drago znanko smrt, poljubil
križ pri molku in med angelskim petjem zaspal.

. *

* *

Ko so ga drugo jutro prišli klicat, so ga našli mrtvega,
s smehljajem blaženosti na obrazu, z molkom v rokah.
Pokleknili so patri in bratje okrog njegove postelje in molili.

160

Ko so dokončali, je rekel pater gvardijan: »Vzela ga
je ljudska pregreha. Daroval se je za ljudstvo. Blagoslovljen
mu bodi spomin !«

Položili so ga v kapeli ob veži na mrtvaški oder,
kapuco so mu potegnili čez glavo, križ in molek so mu
potisnili v roko, okrog in okrog so pa prižgali sveče.

In zapel je zvon in raznesel glas po vsi dolini, da
je umrl pater Gervazij.

Ljudstvo se je odkrivalo, križalo in molilo in se trkalo
na prsi: »Mi smo krivi!«

Spomnili so se obljube, spomnili patrovih dobrot in
prošenj.

Še tisti dan so pripeljali darove v samostan in kro¬
pili med solzami truplo onega, ki jih je tako ljubil. Kropil
ga je tudi mlinar Marko in ž njim njegova nevesta.

Ko so odhajali na svoje domove, so žugali godcem
ciganom, ki so jih zapeljali k pregrehi. In zgodilo se je,
da so jih odpodili še tisti večer in da se niso več vrnili.
In od tedaj je živel v dolini duh patra Gervazija.

Vsebina.

Stran

Zgodba o povišanju. Spisal Stanko  Bor . 3

Konjička bom kupil... Gospodarska zgodba. Spisal

F. S. Finžgar.\ . . 42

Na Vrhovih.  Spisal P. Perko.67

Pod Robom.  Povest. Spisal Ivo Trošt.89

Pesmi:  Zložil Josip Lovrenčič:

Mlade sanje.144

Topoli.144

Želja.144

Spoznanje.145

Zložil J. Lavrič:

Vseh mrtvih dan (leta 1914).145

Žetev.145

Zložil France Bevk:

Briški motiv.146

Križ.146

Pater Gervazij.  Samostanska zgodba. Spisal dr. Ivo Česnik 147



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA




























. ’J J'








•y






















\