_I___|L «5?^^__??V Kako vzgajaj udtclj uccnce k resnicoljubju? (Konferenčno poročilo.) lovek, krona božjega stvarstva, je med vsemi bitji najbolj ne- „ zraožen, ko se porodi na svet. Radi tega ga je treba rediti, hkrati pa tudi precej vzgajati pričeti. Vzgoja pripada odraslim, to je takim, ki so sami že dosegli potrebno stopinjo nravstvene dovršenosti. Neizobraženec ne velja za vzgojitelja. Kaj pa se zahteva od vzgojitelja, da stori s svojim gojencem? Vzgojitelj niora uplivati na otroka z naraero, da se le-ta privede do one dovršenosti, ki ustreza pravemu človeškemu dostojanstvu. Zival in rastlina ostaneta vedno isto; pri teh ni napredka. Glovek pa daleč nadkriljuje vsa ta bitja uže po svojera telesnem organizmu. Kar ga pa še posebno visoko povzdiguje nad živali in kar stori, da gospoduje vsem stvarem, to je njegov paraetno mislec duh in zmožnost, da umno izvršuje vsa dejanja. Najvišja stopinja človeškega razvitka je torej stanje nravstvene svobode. Konečni sraoter vsake vzgoje, ki ustreza pravemu človeškemu dostojanstvu, pa je ta, da se nravstveni svobodi postavi pravi temelj. In ta temelj je treba polagati priceti uže v nežni mladosti. Prva vzgoja pripada torej dornu. Žal, da je ravno doraača vzgoja tako na slabem. To žalostno istino le prepogostokrat opazujemo zlasti rni učitelji in proti kateri so dostikrat vsa naša prizadevanja brezuspešna. Največ je mater in očetov, ki nimajo niti najmanjšega pojrna o vzgoji in 16* tako svojo deco le kvarijo in k slabemu napeljujejo. Mar se pa dajo taki zanemarjeni stariši kaj poučiti? Grdo se ti odrežejo, ako jira hočeš kaj svetovati. Zafcorej je pa naloga šole, oziroma nas učiteljev, ki srao zato poklicani, mladino« ne le poucevati, temveč in v prvi vrsti jo vzgajati ter slabo domačo vzgojo popravljati, kjer je to sploh le mogoče. Veliko se toži o popacenji današnje mladine, o sebionosti, hinavščini in neodkritosrčnosti iste; seveda ne gre vse te krivde zvaliti na rovaš šole, kajti — kakor sem uže poprej omenil, ni le-ta jedini vzgojni faktor, ampak v veliko večji meri uplivajo na gojenua dom in slucajni drugi činitelji. - Vendar pa bi se raočno varali, ako bi mislili, da je bilo ljudstvo v tistih zlatih starih časih, o kojih tako rad in pogosto sanja naš kmet, predočujoč si jih v najlepši barvi, — kaj boljše nego li dan danes. Le ozrimo se v zgodovino! Kaj zapazimo n. pr. pri starih Riraljanih, zlasti za vladanja rimskih cesarjev? Ovaduštvo, licemerstvo in laž cvelo je le prebujno, tako, da ni zaupal več prijatelj prijatelju. Pa tudi kasneje se ni nič zboljšalo v tem oziru. Slavni pedagog škof Fenclon pravi v svojem wTelemahu", kjer šiba slabe francoske odnošaje pred 200 leti, ,,dass Wahrheit ist ein selten Kraut, noch seltner, wer sie \vohl verdaut." — Naloga današnje šole je torej, človeka napeljevati k čednostnemu, krepostnemu življenju: in jedna izmed najlepših čednostij, ki diči pred vsemi človeka, je brez dvojbe — resnicoljubje. Kako imamo to čednost mi ucitelji vzbujati in negovati v srcih naših ucencev, častna mi je naloga danes poročati. K nravstveni svobodi pripada odkritosrčnost in resnicoljubje. Dokazano je, da je smoter, po katerem teži vse naše dejanje in nehanje, resnica. Lessing pravi: ,,Das Streben nach Wahrheit ist mehr werth als die Wahrheit selbst." To teženje po resnici se pokazuje uže v prvih pojavih duševnega razvitka otrokovega. On steza svoji ročici po reči, katera ga mika; komaj začne govoriti, uže nas obsuva z vprašanji, na koja morarao pogosto ostati dolžni odgovora; željno posluša, pozabivši samega sebe, našim besedam, ako so mu le-ta odprla nov vidni krog. To so početki onega teženja po resnici, katero je v življenji ustvarilo že toliko velikega. Prav isto je to teženje, katero goni naravoslovca v neobljudene kraje, pozabivši nevarnosti, v katere se podaja, ali ako stopa v globino zemlje ali na visoke gore; to teženje je prav tisto, katero goni zgodovinskega preiskovalca spoznavat tok časovnih dogodkov z namero, da poišče resnico. Iz tega spoznamo, da je pri vzgoji jedna najpoglavitnejših dejanj izobrazba čuta k resnici. Najpoprej vzbudimo ta čut v gojencu vsikdar, kadar ga privedemo na višjo stopinjo spoznavanja. Tega se veseli učenec. In ako delirao mi t,o veselje ž njim, vzbujamo ga k večji pridnosti. Spoznanje resnice — in izobrazbe sploh — postane neugasna želja gojenčeva. V tem oziru ni vse jedno, na kakšen način se poučuje. S površnostjo in nemarnostjo pri pouku obtežujemo zelo umstveno izobrazbo in oviramo tako teženje po resnici; namesto, da bi vzbudili veselje, vzbujamo nevoljo v učencu. Vsak napor, zlasti duševni, napravi človeka nezadovoljnega, ako ostane trud neuspešen; in kdor se Čuti večkrat nezadoščenega v svojem hrepenenji po resnici, tak postane popolnoma ravnodušen napram izobrazbi. Pri takem gojencu je ves trud in vse prizadevanje, pripeljati istega zopet na pravo pot, izgubljeno. Torej le teraeljit in vse skozi istinit pouk privede ucenca do resnicoljubja. Glovek pride do resnice, ako misli. Absolutne resnice pa doseči ne more, kajti ista je samo v Bogu, ki da človeku zmožnost pridobiti si jo deloma. S svojo prosto voljo more človek ne le resnico govoriti, ampak tudi po nji živeti. Nasprotna resnici je laž. Brez resničnosti si ne moremo misliti prave vzgoje; kajti baš resničnost je jeden izmed glavnih pogojev, da raore uspevati vzgoja. V prvi vrsti mora učitelj — vzgojitelj svojega gojenca prav natanko poznati, da more potera uspešno nanj uplivati. Pri svojera opravilu je vzgojitelj do cela podoben zdravniku, ki skrbno preiskuje bolezni vzrok, katerega mu pa bolnik neče razodeti. Kolikor oasa ima učenec čut podložnosti, nagiba njegovo hotenje k hlimbi. Ako postane to hotenje navada, potera je gojenec hinavec in prilizovalec. To se pa ne srae zgoditi. Učenec se mora vaditi in napeljevati, da vse kar misli in stori, odkritosrčno pove. To pa bode storilj če se ne boji. Radi tega je treba učitelju v prvo gledati na to, da ni preveč strog in oster s svojimi učenci. Prestrog učitelj ne doseže ugodnih uspehov pri svojem prizadevanji otroke k resnicoljubju napeljevati, kajti baš strah pred kaznijo pripravi največ otrok, da se lažejo. Skrbimo pa še posebej, dajrno učencu spoznati, da je nam Ijubši odkritosrčen grešnik, nego li zlagana čednost. Učitelj mora z besedo in dejanjem pokazati, da mu je laž ostudnejša kakor vse druge človeške napake. Vendar pa raora to storiti z milo besedo in oporainom, da bode manjša kazen, ako ucenec svoj pregrešek odkrito spozna, kakor da ga z lažjo zakriva ali pa še olepšati hoče. Posebno pa gre paziti na to; da pripeljeino učenca do tiste meje, da resnico sploh hoče povedati. Prvo je, da sme otrok vedno govoriti resnico. On mora imeti k temu potreben pogum, treba ga torej spodbujati. Učitelj pa naj svojim gojencem toliko časa zaupa, dokler se kdo jedenkrat ne zlaže. Zaupanje vzbuja zaupanje. Vendar pa bi bilo krivično, ko bi smatrali takega učenca, ki se je jedenkrat zlagal, vedno lažnikom in bi rnu tudi tedaj ne hoteli vrjeti, ko bi povedal resnico. Tisti učenec bi postal lažnik in njega bi imel učitelj na vesti. Pri spoznavanji učenca je pa treba paziti posebej še na to-le: Otrok, ki nima bistrega uma, pove kako dejanje vendar ne tako natanjko, kakor seje vršilo. Ali se je tak zlagal? Ne, če je hotel povedati resnico. Pred vsem gre torej paziti na voljo. Drugi učenec n. pr. ima slab spomin in pove kako dejanje površno in pomankljivo. Ali se zlaže? Tudi ne, če je hotel povedati resnico. Tretji ima raorebiti bujno domišljijo in torej kak dogodek na vse mogoče načine olepša in poveča, da ne odgovarja več istini. Tudi ta se ne zlaže, če je hotel izpovedati le resnico. Pred vsem pa, ako hočemo, da bodemo svoje učence k resnicoljubji privedli, raoramo rai ucitelji kaj vestno paziti, da smo sarai vsikdar in vselej resnicoljubni. S svojim lastnim vzgledom najintenzivneje delujemo na dušo ucencevo. ,,Von allen Fehlern und Untugenden seiner Zoglinge muss der Erzieher den Grund in sich selbst suchen" slove jedno najpoglavitnejših pedagogiških načel. Spoznavanje samega sebe! Ucitelj raore torej si prizadevati, da se sam vedno bolj in bolj izpopolnuje v nravstveni svobodi. Moralično popacen človek ne velja za učitelja. Niti sence suma ne sme vzbuditi vzgojitelj v gojencu o kaki laži. Tako n. pr. če se učitelj kedaj kaj pomoti pisoč na šolsko tablo in učenci to zapazijo nikar naj ne olepšava svoje poraote s kakim praznim izgovorom ali pa jo celo zanikavati. Tudi ukazovati neprerrjišljeno ne smemo. V jezi in naglici se je že pogosto zgodilo, da je dal kak učitelj svojim učencem preveliko kazen n. pr. prepisati 100 krat kak pregovor ali izrek. To je seveda ucencem preveč. Učitelj raora torej popustiti. In kaj je posledica temu? Ugled učiteljev se zmanjša, zaupanje do njega izgine iz src ucencevih. Tak ucitelj ne bode dosegel ugodnih uspehov v vzgoji. Naposled rai je opozoriti še na jedno napako, ki se pa k vsej sreči ne primeri tako pogosto v šoli kolikor več dorna in to je nepremišljena in neizvedljiva obljuba. Revni stariši imajo svoje otroke baš tako radi kakor bogati. Da jih utešijo, obljubijo jim včasih marsikaj, cesar nikedar izvršiti ne raorejo. Na ta način izgubijo otroci zaupanje do svojih roditeljev in postanejo vedno slabši, tako, da potem tudi najhujša kazen, do katere se zatekajo obupani stariši, poraoči ne raore. Učitelj ne srae posneraati takih nespametnih starišev in se ne daj nikedar zapeljati do obljub, katerih izvesti ne moreš. S takim dejanjem uže je vzbujen sum v učencih, da ni njih učitelj popolnoma nravstven in vse njegovo prizadevanje v svojih učencih vzbuditi resnicoljubje je zastonj. Ucitelj — vzgojitelj bodi torej živ uzor! Tak učitelj ima veliko moč do svojih gojencev. Z največjira zaupanjem zrejo učenci v te, vsaka beseda, ki pride iz tvojih ust, jim je sveta in noben sovražnik ne more v njih nežnih srcih vsaditi kal nezaupnosti. BS tajno močjo, kateri se ustavljati ne da, vpliva vzgled", pravi naš slavni Slomšek. Cloveška družba ne terja torej brez tehtnega razloga, da bodi vzgojifcelj in uoitelj nravstveno najbolje izobražen; isto tako graja na njera celo najmanjše madeže in nedostatke, kateri navadno ne škodujejo ugledu drugih ljudi. Pokažimo torej vsikdar s svojim vzornim vedenjem in raožatostjo, da zaslužimo zaupanje starišev, ki nam izroeajo svoj najdražji in najljubši zaklad — svojo deco. S svojim lepim vzgledom bodemo dosegli, da privedemo našo rnladino do take stopinje nravstvene svobode, da bode ponosna vsikdar in v vseh slučajih govoriti resnioo in da bode to smatrala tudi kot svojo prvo in sveto dolžnost. Da pa to tem lažje in tem gotoveje dosežemo, posvetimo naši deci vse svoje moči, da ji pridobimo srečno in lepo bodočnost, kajti nravstvena svoboda je največji blagor za človeka. Šola naj bode torišče, kjer hočemo osvedočiti vse naše dejanje in nehanje. Mladini naši — upu našemu — veljaj vsak trenotek in obilo bode plačilo, ko bodemo po trudapolnem naporu zrli dober sad našega delovanja. — Rudolf Horvat.