V spomin
na Janeza
Barboriča
Februarja letos nas je pretresla novica, da nas je na vrhuncu življenjskih sposobnosti poln izkušenj in delovnega elana za vedno zapustil Janez Barborič, metalurški inženir in naš prvi sourednik ter oblikovalec Železarskega zbornika.
Rodil se je 3. decembra 1931 v Ljubljani. Kot otrok se je s starši preselil v Novo mesto, kjer je živel, dokler ni odšel študirat v Ljubljano. Dokončal je I. letnik medicine, a se je nato prepisal na študij metalurgije in diplomiral 1961. leta.
Po zaposlitvi v Ljubljani ga življenjska pot pripelje oktobra 1963 v Železarno Štore kot strokovnjaka, usmerjenega v livarstvo. Sposobnost, pripravljenost do dela in napredka v stroki ga vodi od asistenta do obratovodje Livarne I in zatem do glavnega inženirja sklopa livarske panoge. Bil je član Izvršnega odbora in nadzornega odbora Društva livarjev Slovenije od leta 1968 do 1977.
Kot aktivni družbenopolitični delavec je opravljal v železarni vrsto nalog. V letu 1964—-1967 je bil predsednik sindikalne organizacije Železarne Štore in večletni član komiteja ZK železarne. Bil je tudi predsednik občinskega odbora sindikata delavcev kovinske industrije v Celju in leta 1913 izvoljen za predsednika republiškega sveta ZSS. Leta 1978 do aprila 1979 je bil predsednik ZSJ, potem do svoje prerane smrti koordinator v predsedstvu ZSJ za vprašanja družbenoekonomskega razvoja, dohodkovnih odnosov, življenjskih in delovnih pogojev, inovacij, izobraževanja in kulture. Bil je član CK ZKJ, RS ZSS, zveznega sveta za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko in komisije skupščine Jugoslavije za družbeno planiranje ter družbenoekonomski razvoj.
Za svoje požrtvovalno delo je prejel zlati znak ZSS in bil odlikovan z Redom dela z rdečo zastavo. Na letošnjem srečanju samoupravljalcev Jugoslavije v Kragujevcu so mu podelili diplomo Kluba samoupravi j alcev za privrženost interesa delavskega razreda in za uresničevanje samoupravnih socialističnih odnosov.
Tov. Barboriča ni več med nami. Njegovo delo na strokovnem in družbenopolitičnem področju nam ostaja kot trajna zapuščina, nas — njegove delovne tovariše, prijatelje, znance pa obvezuje, da nadaljujemo delo, ki mu je bil tako predan in usmerjen.
Ostal nam bo v trajnem spominu kot dober, skromen, vesten delovni tovariš, prijatelj, strokovni in politični sodelavec.