to
1. številka.
Vineta, v torek 11. februarja 1902.
v,
■d-
I. leto.
SLOURNSKR KNJIŽNICA LJUBLJANA
K
CS G 23/1902
070.487
9481793,1
Izhaja, kedar [se mu zljubi, izimši nedelje in praznike, ter velja po pošti za podmorske dežele za eno stoletje 20 h, za pol stoletja 20 h, za četrt stoletja pa 20 h. Za Vineto brez prepoznega pošiljanja na dom ravnotoliko. Za prepozno pošiljanje na dom se računa poseben znesek samo političnim nasprotnikom, tem pa od slučaja do slučaja po velikosti' antipatije, kojo vzbujajo. Pravočasno dopošiljanje je izključno. Za tuje dežele toliko več, kolikor so bolj daleč od morja. Kraljevina Slovenska vživa prednosti dežel, ki so pod vodo. — Za oznanila plačuje se od štirinadstropne apetit-vrste po 12 h, če se oznanilo enkrat tiska, po 10 h, če se dvakrat, po 8 h, če se trikrat in prav nič, če »e »tokrat tiska. — Dopisi se izvole frankovati ter jim priložiti bankovec za 20 kron. — Rokopisi se vračajo potom šarkuterij in javnih higieničnih zavodov. Uredništvo in upravništvo je v
Žlindrovem dvorcu na Kogregaejjskem trgu. — Odgovorni urednik: Franpois Checharque.
,.Morski vovk" telefon brez tirata št. 69.
Moja zadeva z Ano Poč.
(V obrambo.)*)
Da sem gospodom pri »gospodarski stranki" trn v peti, ki bi ga najrajše v žlici vode utopili, vem in niti ne zahtevam božanja z rokovicami, katerih itak nimajo. — Nasprotno ! Če jim do popolne sreče v tej dolini solz nedostaje nič drugega, nego da mi zabrusijo v zobe, recimo, kako „podrto peč", — na mojo črnovojniško čast! — naj jo zabrusijo; — ne bom zinil, — in tudi popravljal je ne bom, ne s § 19., ne s katerim koli drugim za popravilo omenjene podrtije porabnim §-om. — Ali pa, ako jim drago, naj mi očitajo pijanost, tihotapstvo, brljavost, plešo, paganstvo, trebuh, in da pri preferansi umazano igram, (kar pa ni res), ne bom se ganil!
Dokler se le meje dostojnosti ne prekoračijo !
Baš te meje dostojnosti pa je brezobzirno prekoračila gospodarska stranka, objavljajoča v svojem organu senzačno vest, da sem jaz, Jakop Lazar, ,,s sladkimi lažmi zapletel v svoje razuzdane mreže pomilovanja vredno gospico A. P. iz veleodlične rodbine v K., pobegnil ž njo v Bosno, ondu pa jo v samotni pokrajini slikovite Karaule gore za-vratno zapustil, tako da je reva prišla v roke krvoločni roparski četi, ki jo je menda na meh odrla in v rižoti pojedla".
To se mi očita! — Očitajo se mi taki zločini, da me niti najmlajši kazenski zagovornik brez takojšnjega predujema treh sto kron niti pogledal ne bi!
Vprašam, ali sem zavezan tudi to v analah naše notranje potitične borbe nezaslišano natolcevanje mirno pretrpeti? — Ne, jaz nisem zavezan tudi tega v analah naše notranje politične borbe nezaslišanega natolcevanja mirno pretrpeti, nego prisiljen sem, nahajajoč se v obupnem stanju skrajnega silobrana za napadeno svojo čast in poštenje, brez slehernega ozira na osebe, reči in razmere javno razodeti tako prave vzroke sovra-
*) Za ta članek je uredništvo le v toliko odgovorno, kolikor to določa zakon.
štva one stranke zoper mene kakor tudi resnico o moji zadevi z gospico A. P.
In javnost naj sodi!
Kolovodja gospodarske stranke, dr. Tarča, je prišel nekega večera začetkom lanske jeseni v našo družbo k „domačemu zajcu". Bil je tako ljubeznjiv, da se je kar cedilo, in tekom živahne zabave je obljubil iz lastnega nagiba, da nam pošlje prihodnji mesec sulca/ „ takega sulca, da bo sam zalegel vsem za celo večerjo". Dobro! Sulca nisem sicer še nikoli videl ali celo jedel, a iz vznositega glasu obljube sem posnel, da se nam obeta posebno odlično presenečenje. Uljudno smo sprejeli prijazno obljubo.
Prišel je še enkrat, dvakrat v našo družbo, in vsakikrat s proroško zamaknjenim obrazom omenil tistega sulca.
Potem pa preteče en mesec, pretečeta dva, — a ni bilo videti niti sulca niti njegovega proroka.
Slednjič, — dva tedna po volitvah, — prikaže se zopet v naši družbi, ne sulc, ampak doktor. Povedal je, da je bil včeraj že trinajsti dan, kar je moral zdržema slaviti volilno zmago pri „šantovi žabi", da ga pa je to slavije privedlo že tik do delirija, in da narod ne more več od njega zahtevati; zaželel si je sle,dryič pametno rlrnžhp in zato prišel k nam.
To je bilo zelo laskavo; — vendar se mi je videlo potrebno tekom razgovora rahlo omeniti izvestnega sulca, — in da ga še nismo prejeli.
Ta predmet mu očividno ni dišal, in hotel se nam je izmuzniti s cenenim dovtipom, da sulca znabiti zavoljo tega še nismo prejeli, ker ga nam še ni poslal.
Zagrabil sem za to besedo in stavil sem naravnost interpelacijo, zakaj ga ni poslal.
Pričel se je malomarno opravičevati, da se ni noben ujel, — da jim je sicer nastavil, — da pa je prišla velika voda, ki je pobrala vse tiste zanjke ali limanice in vabnike, ali vrag vedi kakega hudiča, ki se sulcom nastavlja. Prazen izgovor! Tako neumen vendar ni nikdo, — niti dr. Tarča ne,
da bi nastavljal sulcem na takih krajih, koder pride lahko voda zraven!
Pogrelo me je, in povedal sem mu, da nam do njegovega sulca prav nič ni; z eno besedico namignemo krčmarju, pa nam preskrbi v 24 urah lepih, pitanih sulcev, če hočemo, poln kurnik. A tu se gre za disciplino v stranki! „Mislim", rekel sem, »da smem pač v imenu cele družbe najodločnejše zavrniti yašo prozorno in tako cinično domnevo, da je volivce lažje loviti nego sulce. — Sulc je bil obljubljen! Dobro! Sulc je bil torej na programu »gospodarske stranke", — tega se ne da utajiti! Ce pa »gospodarska stranka" ne kani izpolnjevati svojega programa, revidirali bomo nekoliko ta njen program, hkratu pa tudi glave okoli tega programa!"
To ga je razjezilo; izpil je, plačal in šel.
Jaz pa sem se dal drugi dan obriti in ostriči, kupil si nov klobuk in storil svoje korake k odličnim možem, ki so na vrsti in tudi zaslužijo, da slednjič že postanejo prvaki itd., osnovala se je nova stranka itd., kar je itak vsem znano. Povdarjam le, da pri na-daljnem razvoju razpora nisem bil več vdeležen.
In zavoljo tega tako sovraštvo, da se | mi podtika naravnost smrt »gospice A. P.", i (.to je one Ane Poč, ki jo je videti zdravo
. a i p^iiu ž.VJJcr!;« TOafe	or? pni eo-^mp
do sedme ure na glavnem trgu, vznemirjajočo s svojimi rudečimi lici, črnimi očmi in nafr-franimi lasmi vesoljno srednješolsko dijaštvo!
Podpisani dosegel je častitljivo starost 38 let, in lahko se mu sme brez prisege verjeti, da se ne peha več za krasnim spolom in takozvano ljubeznijo; saj posebno sijajnih uspehov menda itak ne bi mogel pričakovati, prvič ker je, kakor trdi ves svet izvzemši njegovo mater, izdatno grd, drugič ker se v damski družbi baje ne zna dovelj prikupljivo vesti, in se mu je že ob raznih prilikah namignilo, naj si omisli novega »Kniggeja", češ da v oni stari izdaji, iz katere menda zajema pravila svojemu vedenju v družbi, gotovo kar mrgoli zelo neljubih tiskovnih pogreškov, — kateri namigi so pa zelo neumestni, ker je domneva, da poseduje podpisanec sploh kakega „Kniggeja", docela
neutemeljena. — Oženiti se tudi ne namerava, deloma iz prejšnjih razlogov, tretjič pa, ker mu ne gre v glavo, zakaj dobi za vsako uro, ki jo kupi, in za vsak bicikelj vsaj enoletno garancijo, ženo pa naj bi vzel kar na dobro vero in jo moral obdržati, makar da je ob njeni nabavi nad polovico oškodovan. Podpisanec je že marsikaj pil, tinte pa še ne!
Toda, — povdarjati sem hotel zgolj, da nimam niti nagnenja niti sposobnosti za vlogo Don Juana.
Gospica Ana Poč pa — brez zamere — tudi nima onih izrednih lastnosti duha ali telesa, ki bi mogle resno omajati moje razpoloženje napram ženstvu. Ana Poč je taka kakor so druge ženske, — kvečjemu da ima, jaz nevem, za par milimetrov večjo glavo, kar je pa, rad priznavam, nikakor ne kazi. Nasprotno! Kaj da ima znotrej v tej glavi, je pa seveda drugo vprašanje; — če bi bil količkaj hudoben, bi ji lahko svetoval, naj se ž njo nikar ne suče preblizo ognja . . .
Seznanil sem se ž njo čisto slučajno v koncertu. Sedela je poleg mene in oprezno me premotrivša od pet do glave me je vprašala, kje in kdaj se bo prikazala »divja žena"; godba je namreč baš svirala Dvo-rakovo skladbo tega imena. Moje pojasnilo, <la jo Y U0cqj&niem koncertu javaliiia. vidiva*-jo je razočaralo, in po končanem komadu dala je duška svoji slabi volji z opazko, da sploh ta godba ... in tudi ta kapelnik . . . zakaj kaže hrbet tako odlični gospodi, ki posluša, in da se ji zdi, da je v Kamniku to vse bolj tako . . .
Celih stavkov menda ni posebno ljubila, in njen predolgi jeziček se ji je pri sikavcih zadeval ob zobke. Bila je zelo živahna in podobna »dakeljnu" mojega prijatelja Kostica.
Na poti proti domu se mi je brez ceremonij pridružila, — ona stanuje v Rebri, jaz pa v Florjanskih ulicah; vso pot migala je z jezikom in pravila o teti, ki ima v Kamniku ali pri Kamniku štacuno, — o čudnih oblekah in frizurah dam pri koncertu, — potem da imam jaz tako znan obraz in da sem podoben, ne vem, ali ranjkemu njenemu očetu ali ranjki materi, — in še petnajst
LISTEK.
Romanca o idealni ljubezni.
Mrak večerni razprostiral Se čez mesto je Granado,
V	noč zagrinjal je palače,
V	noč zagrinjal krasne vrte.
A na vrtu najkrasnejšem
V	lopi, med zelenjem skriti, Je sedela Juanita,
Divno lepa Granadanka.
In nasproti ji sedel je Ibrahim, bogati Turek, Ki iz Carigrada prišel Bil čez morje je v Granado.
Zdajci luna je priplula Izza gor, in svit nje mili Obsijal je par sedeči, Sladki govor govoreči.
Ibrahim:
»Glej, pri lune svitu čistem, Pri Dijani, nje kraljici, Ti prisegam, Juanita, Da ljubav je moja čista!
Ta edina mi je želja, Da pri tebi zmer ostanem, Zrem v očesci tebi jasni, Zrem v lica tebi zorna!
Ta edina mi je želja, Da ročic smem dotaknit' se Tvojih nežnih, — poljubiti Čisto te na čisti ustni!«
Juanita
»Oj možje, vsi ste jednaki, Jeden laže bolj ko drugi! Kaj ljubav je idealna, Pa ne vč od njih ne jeden!
Oj, ljubav, ki nas jo Plato Je učil, bi jaz gojila. Ako mož bi bil na svetu, Ki tako ljubiti ume —
A možje, vsi so jednaki! Govorč pač o ljubezni, O ljubezni idealni, Strast pa nizka jih navdaja, —
Strast živalska jih navdaja, —
Ta le jim edini cilj je!--
Ibrahim, — in vi drugačni Ste ko drugi vsi možaki ? ! —«
Pred Juanito je pokleknil Ibrahim, roko na srce Je položil in govoril Te besede je slovesno:
»Juanita, da te bodem Vedno, vedno čisto ljubil, Naj porok ti bode to, da Sem — evnuh iz Carigrada!«
»Ti — evnuh ?! — Le proč od mene, Goljufivec ti prokleti!« — Vskliknila je Juanita, Vskliknila in omedlela.
Ibrahim pa zmaje glavo, Zmeden zapusti Juanito: »Jaz, evnuh, sem vendar zmožen Za ljubezen idealno! Za ljubezen idealno, — Akoprav evnuh, — sem zmožen; — To baš je hotela ona, — Zdaj me je pa zapodila!«
In z glavo majaje stopal
Je po ulicah Granadskih,---
A z neba se mu smejala Luna je, deviško čista. —
v
Zelja.
Oj, da bi zreti le en dan Ti v črne smel oči; Ko prepad so brez dna teman, Ko zvezda, ki blišči. Saj rad bi se potem podal Tja v širni, dalji svet, O čaru lepih teh oči Po trgih, mestih pčt.
In Tvojih las, ta črni kras En dan naj še ga zržm: Objemajo Ti vitki pas, — Zavidam jim objem! Saj rad bi se potem podal Tja v širni, daljni svet, O čaru črnih Tvojih las Po trgih, mestih pčt.
En dan — oči le in lase, — Potem pa — hajdi v svet! In pesem naj teši srce: Saj skromen sem poet. A pesmi te, kar bom jih pel, V »Zvon« bi jih poslal, Če zanje dični Aškerc naš Kaj več bi plačeval!
Speval Mucholoweczky.
9481793,1
dragih zabavnih reži. No, spanja mi ni motila, in ko me je zjutraj zbudilo bingljanje in brenčanje tramvaja, bila je uže pozabljena.
Pa mi jo prinese opoludne iz pisarne idočemu po Starem trgu sam vrag nasproti, zročo me z velikimi svojimi očmi tako zaupljivo, da sem se nehote ustavil, očetovski ji pokimal z glavo in jo dobrohotno pač vprašal, kako je kaj spala po koncertu, in če se ji je kaj lepega sanjčkalo. Kaj bolj nedolžnega in praznega je pač nisem mogel vprašati, — ne?
Dakelj št. 2 pa je zarudel noter v lase, me pogledal z nekakim svetim strahom v oči, rekel, da sploh ... in da doma kosilo ... in da pride zvečer ob petih v drevored, — se zasukal in urno odstopical.
V	drevored pa zahajam po zimi redno vsak večer, sicer ne ob petih, pač pa po pisarniških urah ob šestih, ker ondu ni drena in se mi ni bati, da stopim kaki dami na krilo ali se izpodtaknem ob kako častniško sabljo, kar se mi včasih pripeti.
Ta sprehod privoščil sem si nič hudega sluteč tudi oni večer ob svoji običajni uri in uže sem dospevši do parka se bil obrnil in vračal se proti železniškemu tiru, kar prisopiha — seveda naravnost proti meni — ona šaljiva prikazen, mi poda roko, kakor da sva bogvekako stara znanca, me vpraša, če uže dolgo čakam nanjo, (jaz sploh nisem čakal nanjo, — nasprotno!) in pove, da se je spomnila, da v pisarni ... in sploh . . . in zato je šla šele ob šestih z doma.
Ob količkaj gorkejšem vremenu bi bil iz kože skočil! Njej pa se je videl ves položaj popolnoma pravilen, kakor da sploh drugačen ne bi mogel biti.
Stopicala je poleg mene, skušala ubrati z menoj enak korak, včasih pa obrnila se s celim obrazom proti meni, stisnila ustnici in mi za par hipov nepremično pogledala v oči, kakor da hoče na dnu moje duše brati naj-tajnejše moje misli.
Zakaj da sem jo danes opoludne vprašal po njenih sanjah?
Moj odgovor, da niso bili za tem vprašanjem prav nikaki tajni nameni skriti, ji ni ugajal.
Dolg, resen, nezaupljiv pogled, — skozi ustnici pa je pokukal jeziček. Potem kratek molk. —
P<"W£v<j*mw1o. fe«. j c, Tatvioij^ftii«. Žn
moji spremljevalki se je kmalu zopet raz-vozljal jezik, trudni moji možgani udali so se pa apatičnemu ždenju, katerega ni čebljanje ob moji strani, jednakomerno kakor dež, prav nič motilo. —
. . . Pravila je, da se dopoludne uči kuhati, popoludne pa hodi „k š'vajnu".
Razmišljen sem omenil, da je to prav lepo, — naj le pridno hodi h kušvanju,
—	vse je dobro, kar se človek v mladosti nauči. —
Obmolknila je, pogledala me po strani, in se za en korak oddaljila od mene.
Vzdramim se in rečem, da nisem dobro razumel njenih zadnjih besed.
K „ši-va-nju" da hodi, ponovila je z razburjenim glasom pretirano razločno, saj zato jo je teta v Ljubljano . . . sedaj se uči šivati belo, črez osem dni pa prične s pisanim, in tega si ne bi bila mislila od mene . . ., in sploh . . ., naj le teto vprašam, z moškimi ni ona nikdar nič . . .
Tresoči se njen glasek napovedoval je bližajoče se solze.
V	drevoredu ni bilo videti duše. Bližnja električna žarnica svetila je tako klaverno kakor tleči konček vlažne viržinke, — mojega srca polotila se je nekaka neznana milina, — prevzelo me je sentimentalno sočutje s tem neumnim otrokom na moji desni strani,
—	dotaknil sem se rahlo s prsti svoje desnice njenega vratu hoteč prisloniti njeno glavico na moji prsi in ji pritisniti pomirljiv očetovski poljub na nedolžno čelo, — ali ne zasuče ta spak malo svojo glavo tako, da se nenadoma znajdejo moje ustnice ji pod noskom na njenih, in je brez moje krivde zgubil poljub devetdeset odstotkov očetovskega značaja ter se mi je isti hip rodila misel, da bi bilo res odveč, če bi se ta „otrok" še hodil učit »kuševanja".
Mešanih občutkov poln stopal sem nem poleg nje, ki je vzdihnila »Jakob!" — vrag vedi, kje je izvohala moje ime, — in se tesno oklenila moje roke. Pričela me je seveda tikati in rekla, da je sedaj vsa ... in da mi hoče zaupati, kaj se ji je sinoči sanjalo.
Prikazal se ji je sv. Tomaž v vsi glo-gloriji, kakor stoji v kapelici poleg tetine hiše, jo blagoslovil in ji obljubil, da bo
srečna z menoj, naj le njemu, sv. Tomažu, zaupa, — hkratu pa se britko pritožil, da mu že tri tedne, odkar je ona odšla v Ljubljano, ne brli več lučiea, ker mu živa duša v naprednem Kamniku ne privošči kapljice olja v njegovo svetilko. Pisala je seveda takoj zjutraj na vse zgodaj, (menda se je bala, da se sv. Tomaž ne skesa,) teti zavoljo velike slatinske steklenice lanenega olja za sv. Tomaža, in sedaj sem bil menda že — zaaran.
Pričelo se mi je zelo muditi v mesto. Po poti pa sem še izvedel, da so Ani Poč
—	tako je bilo ime »nedolžnemu otroku", — natanko znane moje rodbinske in imovinske razmere, da ve moj poklic, koliko imam plače na mesec, kam zahajam v krčmo, in
—	da sem na dobrem glasu v Ljubljani. Žalibog, sem si mislil!
Tako sem se nalezel Ane Poč.
Ne pišem mehkužne povesti za lahkomiselne ljudi, ali moral sem biti obširen, da se spozna prava mera moje krivde.
Ane Poč se nisem mogel več iznebiti; držala se me je kakor klop. Povdarjala je rada svojo brezmejno srečo, da sme ljubiti tako »značajnega" moža kakor mene. »Zna-Čajnega" imenujejo ženske namreč tistega, ki „osreči" svojega dekleta, to se pravi, da ga po rimsko-katoliškem obredu poroči. Druge vsebine pojem »značajnosti" za ženske sploh nima!
Prestajal sem neizrečne muke. Spanje se me je ogibalo, in spominjam se, da sem tačas tekom dveh strašnih noči iznašel pet popolnoma izvirnih, grozovitih kletvic, ki se je vsaka pričenjala z vsaj dvajsetštevilčnim brojem . . .
Reči pa nisem smel niti najmanjše besedice. Na jednem najinih prisiljenih večernih izprehodov sem s šaljivim glasom zgolj omenil, da sem že prestar za ženitev, pa je krčevito zaihtela, izpustila mojo roko in bila pripravljena, se takoj vreči na železniški tir in ondu čakati, da jo kdo pravočasno dvigne in s tira spravi.
Preveril sem se, da brez hrupnega škandala ne bo moč končati najinega » nežnega razmerja".
Neznansko posla prizadevala ji je tudi ureditev najine bodočnosti, v kateri sta de-koracijski divan in umivajna miza z velikim zrcalom, — »tramo" je rekla, — igrala odlično vlogo. Sestavila je tudi natančen mesečni proračun o dohodkih in izdatkih, za smodke mi odkazala cele tri krone in odredila, da bova vsako nedeljo večerjala izven doma, na pr. pri „domačem zajcu" v krogu mojih prijateljev. Moral sem se zasmejati. „V krogu mojih prijateljev!" — naj jih koklja brcne, — ki so pričeli zadnji čas, osobito oženjeni, tako nedostojne dovtipe zbijati, da je zunaj pred durmi vedno življenja nevarna gnječa prisluškujočih natakaric.
Oporekal pa nisem. Saj je bilo vendar vse skupaj izključeno! Zakaj da bi baš jaz moral vzeti Ano Poč?! Na tisoče je mladih mož, ki so za to in imajo čas in vse; naj bodo ti značajni in jo osrečijo! Kaj sem pa storil tako hudega, da bi moral baš jaz sirota pobrati vse nadležne babnice celega sveta! Osobito pa Ano Poč, ki bi se zakon ž njo končal najkasneje v treh dneh vsaj z ubojem! Saj so naši preiskovalni sodniki že itak preobloženi z delom! —
Ani Poč se je zazdelo, da jo moram enkrat seboj vzeti v gledišče ali v koncert ali na ples, ker ona... in sploh tudi teta... skratka, pokazati se je hotela ljudem v moji družbi. Kako pa! In pri vsakem sikavcu se ji je jezik zadel ob zobe. Da ji ga za nekaj časa zavežem, vedel sem jo v panoramo;
—	bilo je to v soboto popoludne okoli petih, ko je najmanj občinstva.
Sedla sva v najtemnejši kot, in ko sem jo podučil, kako naj gleda, posvetila je hitro vso svojo pozornost slikovitim bosenskim pokrajinam, ki so se vrstile mimo začudenih njenih oči.
Bil sem zelo slabe volje. Razvedriti me ni mogel niti pogled na Mostar z jugo-zapadne strani, niti oni s severovzhodne s pogledom na gorovje, niti bodreča navzočnost mladega sodobnika na moji desni strani, na čigar nosne sluznice je bilo menda vlažno vreme zadnjih dni zelo neugodno vplivalo, tako da je le z zelo energičnim pri vsaki sliki dvakrat se ponavljajočim, precej hrupnim poteganjem sape navzgor mogel za silo preprečiti, da mu nos ni delal neprostovoljne konkurence bogaboječi zadrugi svečarjev. Zelo točno in enakomerno: pri vsaki sliki dvakrat!
Pričela me je skeleti koža. Ali sem zato prišel v panoramo? Ob taki godbi je vendar kaka iluzija nemogoča! — Jaz mislim, da bi panoramsko podjetje, ki na lepakih poživlja kadilce, naj odlože smodke, moralo izdati sličen poziv tudi na take mlade sodobnike: Naj tudi odlože —, potem šele prisedejo!
Saj je res !
Imel sem dovelj; tiho sem zapustil panoramo, namenjen, šetaje se zunaj počakati na Ano Poč.
A komaj dospem do šolskega drevoreda in se baš obrnem, slišim od panorame sem ženski krik.
Obidejo me čudne slutnje. Bližam se oprezno in vidim v temi veliko gručo žensk, — menda so se bile baš končale litanije v Šenklavžu —, iz gruče pa se je čul razburjeni glas moje Ane Poč. Ihtela je, — razločil sem svoje ime, — „zapustil ... v turških hribih . . . nesrečna ... sv. Tomaž . . . teta . . hitro vse vprek.
To prismojeno bitje je torej mislilo, da sem mu nalašč ušel, in zavoljo tega uprizorilo ta skrajno smešni in mučni škandal! O!
Ker se škandala ni dalo več s sveta spraviti, sklenil sem takoj, da porabim vsaj njegov dozdevni vzrok, — in nisem šel bliže.
Pač pa je pristopil mestni stražnik, ki jo je potolažil in jo spremil proti domu.
Kako mu je popisala v svoji bujni domišljiji najino razmerje, ne vem. Pač pa sem izvedel, da je prišel tisti večer v krčmo k „šantovi žabi" policijski komisar, in da je bilo potem toliko krohota, da niso mogli prebivalci sosednjih štirih hiš do polnoči zatisniti očesa.
Smejali so se seveda meni!
Naj bo! Prestal sem brez pritožbe vso sramoto, smatrajoč jo zasluženi kazni za svojo krivdo. Kar sem zagrešil, priznavam in ne iščem milosti. Odložil sem brez poziva vsa odborništva in izstopil iz šestih društev in jedne bratovščine, kar me je bilo stalo na leto 112 K in 6 očenašev. Ustrašil se nisem nobene konsekvence.
Javnost pa, v katero se zatekam, naj sedaj sama sodi, kolika je moja krivda v tej odkritosrčno razodeti zadevi, — a hkratu naj sodi, kako je označiti počenjanje onih ljudi, oziroma »gospodarske stranke", ki je iz malenkostne muhe napravila rjovcTCegia, slona in mi podtika dejanja, katerih bi bil zmožen kvečjemu kak novostrujnik v svoji drami, nikakor pa ne dostojen človek X. či-novnega razreda.
V Ljubljani, februarja meseca 1902.
Jakob Lazar.
Politični pregled.
Avstrijske notranje razmere.
»Narodni listy" poročajo, da bodo Poljaki vsled wrešenske afere v prihodnjem zasedanju glasovali za malorusko univerzo v Lvovu. Poljski in maloruski klub se spojita v jedno parlamentarno skupino. Banvinski bo voljen podpredsednikom. Tudi Daszinsky bo član in je že vstopil v plemiško kazino. — Medtem se pa v nemškem taboru pretepajo zaradi vprašanja, koliko žena da ima Wolf, oziroma koliko da jih vsenemški poslanec imeti sme. Wolf se sklicuje na stare Germane, zlasti pa na Karola Velikega, ki je imel mnogo žena (Kebsweiber). O Schonererju gre vnovič glas, da je pravzaprav on zapeljal gospo Tschannovo, in ko je gospa Seidlova prišla razmerju na sled, tedaj je Wolf iz taktičnih ozirov zapeljal Seidlovko. Naposled pa je Wolfova soproga imela »znanje" s Schonererjem in to je Wolfa tako razkačilo, da se je ločil od Schonererja ter se tolažil pri gospej Tschannovi. "VVolfova žena pa je svojemu možu odpustila in se vdala staremu Tschannu, vsled česar je med tem in Schonererjem nastala pri shodu v Trutnovu huda politična rabuka. Medtem so si pa Seidlovka, Tschanovka in Wolfovka vzajemno razpra-skale obraze ter se vlekle za nepristno rumene germanske lase. Sedaj pa dr. Seidl agitira za Wolfa, ker te privatne zadeve nikakor ne smejo kršiti discipline v stranki.
Vnovič afera Dreyfus!
Velikansko senzacijo obuja članek, ki ga prinaša »Matin" in v katerem je na podlagi listin dokazano, da se pri Dreyfusovi stvari ni šlo za nič drugega, nego za zopetno ustanovitev papeževe države, dasi ne v Italiji, temveč v Palestini. Papež bi bil pod francoskim protektoratom dobil sedež v Jeruzalemu. Ker pa je nemška država hotela
protektorat zase in ravnotako tudi Rusija, ki hoče spojiti pravoslavje s katoličanstvom, godile so se v francoskem vojnem in vnanjem ministrstvu razne špijonaže z namenom, načrt izdati omenjenima državama. Toda Dreyfus je bil le žrtva tega komplota; kajti zavidali so mu, ker je bil določen, da prevzame komando papeževih čet z naslovom generalnega feldmaršala, jeruzalemskega grofa in dednega komornika. Le papeževemu uplivu se ima Dreyfus zahvaliti, da ne sedi več na Vra-govem otoku. Prava izdajalca pa sta bila bivši predsednik Feliks Faure in pa ruski veleposlanik baron Mohrenheim. Prvi se je zastrupil, ko so mu prišli na sled, drugi pa je bil odpoklican v Peterburg. Članek je priobčil neki italijanski državnik, ki je dotične listine našel in fotografiral'v Vatikanski knjižnici.
Marki Ito v Evropi.
Razmerje med Japonsko in kneževino Lichtensteinsko se je vsled obiska »japonskega Bismarcka", markija Ito, na kraljevem dvoru v Belemgradu močno poostrilo. Pričakovati pa je kljub temu, da se zadeva reši mirnim potom, ker je avstrijski minister vnanjih zadev, grof Goluchovsky, posredoval v Vatikanu, da se francoskim jezuitom dovoli na Češkem propagando za »Los von Rom". Vsled tega je sicer grof Pinifisk^ izstopil is poljskega kluba, a kakor se čuje, misli saksonska vlada kljub temu v deželnem zboru predlagati, da se izrečejo simpatije Japonski ter na tej podlagi sklene nov zakon zoper izseljevanje v Brazilijo. Marki Ito je s svojimi uspehi lahko zadovoljen, in v domovino ne bo prinesel samo reda črnega orla, ampak tudi zagotovilo, da je stališče ogerskega poljedelskega ministra neomajano.
Vojna v južni Afriki.
Kitchener javlja, da je pozval vse Bure, ki se hočejo kljub neugodnemu položaju še dalje vojskovati, naj se pri njem javijo; če se ne javijo, smatrati mora vojno končano. Ker se tekom 1 tedna ni javil niti eden, je vojna torej vendar enkrat končana in v Londonu vlada tako veselje, da je kralj sam čutil potrebo iznajti novo »zmagovno kravato". Listi primerjajo Kitchenerja z lokavim Odisejem, »Punch" pa ga imenuje — ker je upanje v bodočnost Anglije zopet oživil — »rt dobre nade". V kakih stiskah da so že bili Buri kaže to, da so zadnje čase vsled pomanjkanja municije streljali s suhim fižolom. Marsikateremu Angležu je vsled tega začelo na hrbtu in pa nižje zdolaj poganjati sočnozeleno stročje, izvrstna obramba proti solnčarici.
Kolonialni minister Chamberlain je dobil naslov lorda ter se bo zaradi svojega idealizma vprihodnje imenoval lord Joe Chamberlain of Chamberpot.*)
Li-Hung-Čan.
Ta slavni državnik zapustil je velik del svojih milijonov francoskim redovom, ki se morajo izseliti iz Francije. Dostavil pa je pogoj, da ne smejo nikdar prestopiti kitajskih meja, razven na venkaj. Zaradi tega velikodušja ne bo prišel v pekel, kjer se cvro pogani, ampak le tja, kjer se peko pogubljeni kristjani. V špiritistični seansi v Zagrebu pa je Li ta poboljŠek hvaležno odklonil — »aus Reinlichkeitsgriinden".
Iz občinskega sveta vinetskega.
Seja dne 32. januarja 1902.
Predseduje župan Dol in ar. Konšta-tira se sklepčnost.
Potem naznani župan, da je imela mestna občina v preteklem letu 10.000 h prebitka ter pozove obč. svet, da se v znak radosti dvigne s sedežev.
Obč. svetnik Raufenk predlaga, da se ta radost zabeleži v zapisniku. Sprejeto.
Nato naznani župan, da je nedavno umrl odlični rodoljub Cibrov Jaka ter pozove občinski svfct, da v znak sožalja zleze pod klop.
Obč. svetnik Jeremija Preradovič: »Brate, za Boga, ja ne mogu!«
Klici: »Mora, mora!« Nato tudi Preradovič zleze pod klop.
Ko se svetniki zopet usedejo, se kon-štatira, da je g. Preradoviča zadel lahek mrtvoud. V znak Žalosti zlezejo vsi vnovič pod klop. Sluga Pepcek naznani, da je g. Preradoviču bilo le malo slabo in da se počuti zopet prav dobro.
♦) pot = lonec; chamber =» soba.
V	znak radosti vstanejo ob£. svetniki s sedežev.
Obč. svetnik Raufenk predlaga, da se vsi ti znaki zabeležijo v zapisnik. Sprejeto.
Potem se preide na dnevni red.
V	imenu policijskega odseka predlaga dr. vitez WeiBblauroth, da se napravi v novopriklopljenem predmestju, ki še nima nikake luči, ena žarnica po 5 sveč.
V	imenu olepševalnega odseka stavi rektor dr. Pogorelec predlog, da se ob svetilki napravi mal nasad iz bezgovine in mrtvih kopriv.
Obč. svetnik Ovsene: »Jaz bi bil za žive.«
Nato se je o tej točki vnela živahna debata.
Dr. Mlad k je zoper oba predloga, ker mestna uprava vsled tega, če ima prebitek, še ne more z denarjem kar tako okrog metati.
Dr. Weifiblauroth pripomni, da mu je sicer vse eno, a vendar misli, da bi vse to ne stalo mnogo in naposled morajo prebivalci ob periferiji imeti tudi kaj luči.
Dr. Mladi meni, da imajo tak6 pri vsaki hiši svetilk dovolj, naj jih pa pred vrata obesijo. Čemu bi jim mestna občina napravljala luč, saj oni tudi še niso nikdar posvetili obč. svetu. (Viharna veselost.)
Obč. svetnik Šobec je mnenja, da bi bilo pač umestneje, napraviti 3 do 5 žarnic po eno svečo, kajti to nič ne pomaga, če je še toliko luči na enem kupu, drugje pa je tema. Tako bi pa bilo celo predmestje vse križem razsvetljeno in mestna občina bi zato ne bila huje prizadeta. Kar se tiče nasadov, pozdravlja z veseljem predlog kolege g. dr. Pogorelca, bil bi pa zato, da se zasade iz estetičnih ozirov tudi robidnice.
Dr. Mlad i: »Al' boste Vi plačali?«
Šobec pripomni, da tega sploh ne bo treba plačevati, ker zadostuje, če se le gotov prostor ogradi z žico; bezeg, koprive in robida se pa potem itak same zarastejo.
Obč. svetnik dr. M aro ni: »Dobro.«
Obč. svetnik Ovsene: »In prosim, ne pozabite na žive koprive, predmestje je tako premrtvo in potrebuje, da ga podpiramo.« (Klic na galeriji: »Res je.«)
Obč. svetnik Ščinkovec predlaga konec debate.
Pri glasovanju je bil sprejet Šobčev, oziroma dr. Pogorelčev in Ovsenčev predlog z večino glasov.
Nato poroča obč. svetnik Trattori o prošnji prebivalcev starega mesta, da se vsi kanali razsvetle na razdaljo po 10 m z obločnicami; drugič, da se stolp farne cerkve prenese z desne na levo, in tretjič, da se prihodnja univerza sezida na vsaki način na močvirnem travniku za starim mestom. Kar se tiče prve točke, je razsvetljava kanalov nujna potrebna, ker se vsaki dan primeri, da morajo prebivalci preganjati iz kanalov prilezle morske prašičke. Če bi pa imeli kanali luč, tedaj bi prašički kmalu zapustili staro mesto.
Dr. Mladb: »In se preselili na drugi konec mesta v naše nove hiše. Tega pa že ne«.
Trattori grozi, da bodo prebivalci starega mesta pri prihodnji volitvi izvajali konsekvence, če jim mestna občina danes ne ugodi v vseh treh točkah.
Župan izjavi, da mestna občina stori, kar le more, revolverja si pa ne da nastavljati. (Živahni dobro-klici, sikanje na galeriji.)
Poročevalec nadaljuje utemeljevanje. Kar se tiče drugega predloga, potreba je, da se cerkveni stolp premesti, kajti dva hišna posestnika sta izjavila, da nikakor več ne moreta prenašati silnega zvonenja. Lastnik hiše poleg cerkve bi bil pripravljen, v to potrebni svet odstopiti mestni občini brezplačno proti temu, da se mu zagotovi za 99 let prostost vsakterega hišnega davka za vse hiše, ktere bi v tem času sezidal.
Obč. svetnik Snegovič: »Pa še vsako leto zlato uro po vrhu.«
Gosp. Ovsene prosi, da se predlogi vzamejo resno. Noče sicer delati nalašč opozicije gosp. županu, ali že z juridičnega stališča mora vsakdo priznati, da so prebivalci starega mesta v popolni pravici. Sam se je prepričal, da so kanali, v kterih so morski prašički, popolnoma temni in brez ventilacije. Treba bi bilo napraviti pred vsem ne samo obločnice, ampak tudi električne ventile. Sicer je pa deloma nasprotnega mnenja, nego g. poročevalec; kajti prepričan je, da bo luč in dobra ventilacija prešičkom kanale šele prav priljubila, in če se jih še povrhu krmi z odpadki solate in kisle repe,
ki vsako dopoldne obleže na trgu, potem se ne bo prikazal noben morski pujsek več na dan.
G. Trattori umakne svoj predlog v toliko, kolikor se ne sklada s predlogom predgovornikovim.
Župan opozarja, da to pač težko pojde, kajti če se zida tržnica, tedaj se bodo odpadki sproti odvažali.
Dr. Tarča pripomni, da se mu zdi ves ta prepir,, kakor če se kmečki mežnar in kaplan pričkata zaradi bire. Čudno se mu zdi, kako da more župan take predloge sploh dopuščati, ko je vendar jasno, da mestno občino staromestni prašički, in najsi so še tako lepo rejeni, prav nič ne brigajo. Saj jih ni mestna občina nastavila, in kanalov so si ondotni prebivalci sami želeli. Kar so si skuhali, naj tudi sami pojed6; mestno občino pa naj puste v miru, če ne bo prihodnjič kak občinski svetnik še zahteval, naj občinski svit njegovim klijentom zakrpa strgane škornje. (Smeh.)
Svetnik Tratori: »Klijente imate Vi, ne mi 1«
Ovsene: »Jaz stojim že iz juridičnih vzrokov na stališču, da je mestna občina tukaj zaradi davkoplačevalcev, ne pa davkoplačevalci zaradi mestne občine. Zato danes ne morem — dasi bi zelo rad — soglašati s svojim prijateljem drom Tarčo.« (Dobroklici na galeriji.)
Župan pozove galerijo k redu, nato pa zavrne očitanja drja Tarče, češ, on kot župan mora pripomoči vsaki težnji prebivalstva do besede. (Dobroklici.) Kar se pa tiče predlogov o morskih prašičkih in o zvoniku, stvar še ni zrela — (Dr. Tarča: »Čemu jo pa spravljaš potem v sejo!« Veselost.) — zato predlaga, da se odkaže stavbnemu, zdravstvenemu in finančnemu odseku v skupno poročanje. Sprejeto.
Gledč univerze pa pripomni župan, da je, ko je bil zadnjič v Atlantidi, dobil od naučnega ministra zagotovilo, da se bode za univerzo adaptovala prisilna delavnica, ki ima dovelj prostora in krasno 1 ego. (Velikanska senzacija in burni živio-klici. Galerija ploska.)
Ponudba Janeza Požeruha, da se odkupi v regulacijske namene vogal pasje hišice na njegovem posestvu v Smešniii ulicah za 40.000 kron ter se ga imenuje častnim meščanom, se na poročilo obč. svetnika Petka odkloni.
Nato je prišel na razpravo samostojni predlog obč. svetnika M al o dola, naj se izpremeni meščanska godba v godbo na konjih, kakor jo imajo nektere kavalerije. Taka godba se prezentira mnogo ugodneje in ima toliko močnejšo privlačno silo. Vzdr-žavala bi se brez nadaljne podpore, če občina plača jahalni poduk za vse godce ter jim kupi konje. To bi stalo okroglo 100.000 kron, a izdatek bi bil samo jednokraten. Če se vračuni še za lične uniforme — (Glas z galerije: Od Doberleta v Iblan' nej jih kupja!«)
Župan ukaže galerijo izprazniti.
Nato se vtemeljevanje predloga nadaljuje. Če se vračuni še za lične uniforme 6000 kron, bil bi znesek še zmiraj majhen in bi se lahko dobil potom dveletne 3% doklade k direktnim davkom. Vsakdo bo rad plačeval to doklado, ker je nujna potreba dobre meščanske godbe vsakomur jasna. Izvzeti bi bili nemuzikalni ljudje, — te bi se dognalo s popisom potom hišnih pol, ktere naj potem pregleda g. magistratni tajnik, oziroma jih popolni. Potreba godbe pa je velika; saj dandanes še mogoče ni, da bi se dal civilen človek z godbo pokopati; tudi če pridejo tuji gosti v Vineto, naročiti se mora za sprejem vselej kako tujo godbo — za drag denar.
Obč. svetnik Ivan Rataplan pripomni, da so taka sprejemanja gostov že prišla iz mode in tuja [godba je, ker se jo redkokrat rabi, še zmiraj ceneja.
Obč. svetnik Josip Hrulk: »KCia pa mama sploh od gostov?«
M al odo 1: »Če nič druzega, vsaj to, da fijakarji kaj zaslužijo'«
Obč. svetnik Hrulk: »Jaz bom glasoval za predlog g. Malodola.« (Veselost.)
Obč. svetnik Ščinkovec predlaga konec debate.
Pri glasovanju je bil poročevalcev predlog sprejet z večino glasov.
Koncem seje interpelira obč. svetnik dr. Mladi župana, kam. da sta prišli tisti dve trski, ki sta obležali pri gradnji mestne bolnišnice na cestnem banketu.
Župan obljubi, da se bode informoval pri mestnem stavbnem uradu.
Dalje poda obč. svetnik dr. Martinček interpelacijo, čemu se je g. župan zadnjič, ko je ozmerjal nekega barabo, ki mu je stopil na nogo, z besedo »osel«, posluževal obeh deželnih jezikov, in čemu kliče dr. Tarča svojega psa z besedami »Obst' her gehst?!« Pri takih razmerah pač ne moremo zahtevati šol z domačim učnim jezikom.
Obč. svetnik Špel če vpraša župana, kaj da je z zadevo gledč odvzetja koncesij kavarnarjem ter podelitve taistih vinetskim gostilničarjem. Župan pojasni, da je višja inštanca odvzetje kayarnarskih koncesij brez vzroka ter podelitev taistih narodnim gostilničarjem prepovedala, da pa se je občina pritožila na upravni sodni dvor.
Nato se je vršila tajna seja, pri kteri sta se izvršili dve imenovanji, o kojih poročamo med domačimi novicami.
Domače novice.
V Vineti, 11. februarja.
—	Osobne vesti. G. No d ari, znani izseljevalni agent v Vidmu, preseli se stalno v Ljubljano. — 6. Šubert, bivši ravnatelj narodnega divadla v Pragi, prevzame s 1. aprilom intendanco slovenskega gledališča. — Državni kancelar knez Oton Bismarck se je včeraj peljal skozi Ljubljano. Na kolodvoru je bil sprejet od občinskega sveta z županom na čelu ter mu podarjen hleb in sol. Tudi društvo „Sokol", veteranski kor in »Krščanska ženska zveza", slednja z meščansko godbo, se je poklonila visokemu gostu. Nemško občinstvo zaradi eventualnih demonstracij k sprejemu ni bilo pripuščeno. Knez se je zelo čudil, da Slovenci ne izgledajo kakor kozji pastirji.
—	Imenovanje. Občinski svet je v svoji zadnji tajni seji imenoval g. Krištofa Barabona odpiralcem pip mestnih voz za fekalije, gospoda Zmagoslava Kilovca pa za-piralcem pip istotam. Čestitamo!
—	Slovensko gledišče. Predvčerajšnja premiera »Tristana in Isolde", koje poročilo smo vsled redakcijske malomarnosti morali preložiti na danes, izvršila se je prav po-voljno. O solistih danes ne bomo govorili, ker končna sodba še ni mogoča; rečemo pa lahko že sedaj, da so se odlikovali, ker se solisti vedno odlikujejo. Dosti boljši pa, kot pri dosedanjih predstavah, bilje zbor. „Slava Ti, Tristan" peli sta vsaj % gospodov zbo-ristov. To je veselo znamenje in posledica tega, da se je, kakor smo na tem mestu že večkrat priporočali, gospodom zboristom zvišala neprimerno nizka plača, za sedaj seveda le na 240 K vsakemu. Vsled tega jih pa sedaj tudi že skoro polovica prihaja k skušnjam. Slava jim! Ko bode kranjska hranilnica začela izplačevati našemu gledišču obljubljenih vsakoletnih 100.000 K, tedaj šele bo mogoče, gospodom koristom dajati primerno plačo, vsaj po 400—600 K na mesec. Tedaj pa šele bo slovensko gledišče v stanu tekmovati z drugimi odri, kjer je petje pri skušnjah in na odru že od nekdaj kruto obligatna stvar. Kar se tiče kostumov, bi opomnili, da Tristan ni nosil turške sablje in pištol za pasom. Tudi bi bilo bolje, da bi njegovi vojščaki vprihodnje ne nosili gra-ničarskih hlač ter francoskih vojaških čepic. Čemu je bil v prvem dejanju, ki se godi na ladiji sredi morja, v ozadju gozd, tega pač ne vemo. Ravno tak o ne umevamo, čemu da so v II. dejanju, ko ima biti temna noč, gorele spočetka bele, potem rudeče, naposled pa zelene žarnice. Pa to so malenkosti, ki ne morejo kaziti veselja nad prekrasnim Wagnerjevim umotvorom. Tretje dejanje bi se moralo vršiti na terasi trdnjave Kareol. Ker pa naš deželni odbor za dekoracije ne daje skoro nič, ležati je moral umirajoči Tristan v rokoko-sobi, kar naj se vprihodnje zapreči. Tudi bi se ne smelo Tristana položiti na — zofo z modernim vzorcem. Glede boja v zadnjem aktu bi pripomnili, da se v 12. stoletju še ni streljalo s puškami, tudi kanona pri vratih bi bila bolje izostala. Pa kakor že začetkom povedano, smo s to predstavo lahko prav zadovoljni. Želeti bi le bilo, da bi občinstvo marljiveje pohajalo slovenske predstave. V gledišču smo našteli 17 oseb, vzrok temu je, da je bila vstopnina podražena za 5 h. Predstavi sta prisostvovala gg. direktor Mahler z dvorne opere, ki je pa kmalu odšel, ter g. intendant Hreljanovic z gospo iz Zagreba.
—	Pujsa v kuti vjeli so včeraj v Vineti. Ušel je baje iz frančiškanskega svinjaka, begal po vrtn, kjer so se sušile kute, koje vsake dve leti na novo oper6. Jedna teh kut padla je pujsu na hrbet in tako dekoriran pribežal je na ulico, kjer ga je mestni policaj ustavil ter ga vprašal za ime. Ker pa imena ni hotel povedati, ampak se je s kruljenjem rogal javni straži, zaprli so ga v mestno špeh-kamro, od koder so ga odvedli v mestno klavnico. Kuto bodo vsled tega že drugo leto vnovič oprali.
—	Glas iz občinstva. Piše se nam: Vinska trgovina spada še vedno med tiste obrte, ki kaj neso, to vedo različni ljudje v Vineti iz lastne izkušnje. Umestno bi torej bilo, če bi si tudi v Vineti omislili rotovško klet, kakor jih imajo vsa večja mesta. Prikladnega prostora se ne manjka in mestni očetje bi po turnusu, katerega bi zamogel sestaviti g. magistratni tajnik, nadzorovali podjetje. Tadi za reprezentanta bi bilo dobro skrbljeno v osebi vinetskega predsed-stvenega sluge Pepcka, ki bi znal natanko podučiti natakarice, s kakšnim obrazom da servirajo človeku, kojega mora občina na podlagi novega domovinskega zakona rada ali nerada sprejeti pod svoja krila, in kako možu, ki je večnadstropen hišni posestnik ali pa celo član meščanske godbe. Tisto špehkamro, ki je reservirana za pse brez marke, bi se lahko adaptiralo kot klubni lokal. Če bi potem napeljali v klet še električni zvonček iz predsedstva, zamogli bi tudi magistratni uradniki včasih skočiti doli, če jim kruli želodec ter vzeti soboj par aktov v rešitev ali pa zaslišavati ondi stranke, katere itak ne hodijo rade na rotovž na „frger". Prosimo torej uvaževanja.
—	Likvidirati bo moralo vinetograd-niško društvo. Pisalo je že raznim župnikom, da naj za Božjo voljo jemljo vino pri njem, toda župniki si mislijo, če mora že kdo likvidirati, naj bode to rajše društvo ter odklanjajo oferte.
—	Javno predavanje. Ker bo ravno sedaj nastopil postni čas, predaval bo jutri, v sredo od 8. zvečer dalje g. prof. Fuga pl. Bobenček v „Sokolovi" dvorani v Narodnem domuoštokšu.S predavanjem bodo združene različne demonstracije.
—	Spomlad sredi zime. .F.IJatelj našega lista nam je poslal s Svetega Jošta čez 60 črešnjevih pešk, koje je skupaj ležeče našel v gozdu, in ki vse že prav krepko poganjajo.
—	Strašen umor. Včeraj zvečer ob polu 11 uri začuli so mimoidoči iz gostilne „pri kosmati bunki" na Opekarski cesti divje rjovenje, iz katerega se je razločil samo klic: „Morilec, morilec!" Koj nato pribežal je iz hiše človek ter tekel proti mestnemu logu. Kakor je dognala straža, kije prišla l1/, ure potem na lice mesta, bil je tisti Človek posestnik Jurij Gobezdaj, ki je več gostov v »kosmati bunki" na tak grozen način umoril s svojo modrostjo, da so ga s skupno silo vrgli na cesto. Umorjenci se danes počutijo že boljše, o morilcu pa ni ne duha ne sluha.
—	Žganje ga je ubilo. Kmečki fant Janez Pehavc iz Bizovika napil se je na Spodnjih Poljanah ter jo popolnoma pijan mahal proti domu. Prišedši do zadnje hiše v Vineti, zaletel se je s tako silo vanjo, da je s steklenico žganja, kojo je nosil seboj, ubil okno in so se Šipe razletele na vse strani. Druga nesreča se ni pripetila.
—	Pozor! Kakor čujemo, namerava baron Rotschild kupiti svet, kjer je stal knežji dvorec ter ondi sezidati jezuvitsko gimnazijo. Komentara ni treba.
—	Nova iznajdba. Slavni elektrotehnik in učenjak Teslo je našel nove vrste luč, kojo imenuje »histerično luč". V nekem zavodu za nevrastenike Čutil je, ko se je zabaval z nekterimi histeričnimi damami, vselej, če ga je katera zadaj vščipnila, bolečino, da je zacukal z nogo. Nehote moramo misliti na Galvanijeva žabja stegna. Zanimati se je začel za stvar ter vzel nekaj teh žensk soboj v svoj laboratorij. Tam je po večdnevnih, utrudljivih poskusih našel nove vrste elektro-histeričnega toka, ki nastane, če se histerične ženske druga drugo primejo za nos. Nato je Teslo prijel prvo za roko, zadnjo pa za nogo tam, kjer ni več izolirana vsled nogovice. Takoj sta Be Teslu oba palca na nogi zasvetila v sivkasto - kodrlajsasti luči. Pozneje je kot medij vporabljal svoje prijatelje. Čuden fiziološki učinek novega toka je ta, da se tistemu, skozi katerega gre, celi čas pamet kravža. — Čujemo, da se bo
vodja mestne elektrarne v Vineti zajedno z ljubljanskim kolegom podal na slavnoznani sanatorij na Studencu, da preštudirata na ženskem oddelku posebnosti nove izumitve.
—	Trojčke z žabjimi glavami je rodila, kakor poročajo ljubljanski listi, ondi žena nekega slavnega ciparja. Vzrok je baje ta, da je kljub prepovedi čitala liberalne liste. Otroke, ki že pridno ragljajo, hočejo podariti medicinski fakulteti bližajoče se s 1 o-venske univerze.
—	Električno centralo s pomočjo električnih škatov in drugih električnih rib hočejo napraviti, kakor čujemo, v Ljubljani. Vodja elektrarne se vsled tega mudi v Vineti, kjer imamo enako napravo. V Ljubljani, ki, kakor znano, Se zmeraj ni pod vodo, napravili bodo poseben reservoar, kjer bodo mestni uslužbenci omenjene ribe vsaki dan potresali s takozvanim „juck-pulvrom", da bodo vedno cukale ter oddajale električno silo na podlago iz žične mreže.
—	Ljubljanske novice. Z oknalV.nad-stropja hiše št. 33 v Holcapfljevih ulicah padla je neka služkinja nazaj v sobo ter na mladega dakselna, ki je sedaj popolnoma podoben omletu. Upanje, da okreva je majhno. — Električni voz povozil je pred par dnevi kakih 10 let staro, navzočim popolnoma neznano copato, ki je ležala na tiru. Promet ni trpel. — Neznani z 1 i-kovci so razbili po noči asfaltni trotoar okrog »Narodnega doma" in „Rudolfinuma" ter ga pometali v Ljubljanico. Policije ni bilo videti. — Društvo „Sokol" je štelo v prošlem letu 8873 članov manj, nego „Praški sokol".
Telefonična in brzojavna poročila.
Ljubljana 9. februarja. Na občnem zboru škrniceljferajna bila je gospa F r a n j a l1 a, v tf a. r j p. v a. sngl a sti n i izvoljena za predsednico.
Dunaj 10. februarja. V današnji seji p osi. zbornice vrgel je poslanec ŠusteršiČ nauČnemu ministru v obraz kos „Zgodnje Danice". Minister je omedlel.
Gorica 10. februarja. Jutri začne predavati profesor Fridolin o svinologiji. Zap^panje velikansko.
Ljubljana 11. februarja. Danes je bil tukaj prijet defravdant K e c s k e-mety, ko je v trafiki kupoval razglednice škofovih zavodov. Spoznali so ga, ker je sebi zelo podoben. V žepu je imel dve delnici „Narodnega doma".
Vrhnika 11. februarja. Danes sta trčila na vrhniški progi skupaj dva brzovlaka s tako silo, da so dosedaj našli še le eno samo lokomotivo. Ponesrečil nihče.
Vrhnika 11. februarja. Druge lokomotive ni mogoče najti. Prva je bila po nezgodi ukradena ter so jo našli pri nekem znanem postopaču, ko si je na njej ravno Čaj kuhal.
Novo mesto 11. februarja. Dolenjska železnica se podaljša do Btam-burja. Mesto in meščani so razsvetljeni.
Beligrad 11. februarja. Danes je povila kraljica Draga trojčke neke revne ženske v sveže plenice, ker so se ji razcapančki smilili. Veselje nepopisno.
Podmorsko gledišče v Vineti.
Nepar.
<57. predstava.
V sredo, dne 12. februarja 1902.
Prvikrat!	Prvikrat!
Objokana teta
ali
mukotrpnost na jadranski obali.
Izvirna komedija v masa dejanjih in nehanjih. Spisal Kunibert Angelj. Režiser g. Bednarik.
Osebe:
Signora Lacrimosa, stara, neznansko hudobna teta............Riickova.
Edinoslav, njen netjak, največji modrijan
pred soboj............Verovšek.
Dr. Ribič, njegov prijatelj.......Deyl.
Resnica, mlada in lepa, od Lacrimose vsak čas hudo prizadeta ...... Danilova.
Rekar, sila bogat pisatelj in rodbinski oče Danilo. Nekaj zelo ubožnih bogatinov, prijateljev Lacrimose; nastopijo le za kulisami. Godi so ob Adriji v sedanjem času.
Ker je pisatelj znan bogataš, ki računa le s tisočaki, dovoljeno je to igro igrati povsodi brezplačno, zlasti če se hoče biti v dobrodelne namene na tuj račun nobel.
posavski £!oyd, Črnuče.
V Ameriko.
Prve vrste parobrodi. — Naravnost brez prekladanja od Aleša po Donavi čez Črno morje-Gibraltar v New-York in v Philadelphijo. — Dobra hrana. — Izborna barka. — Nizke vožnje cene.
ilnt. I^ebep, konc. agent. Znani norimberški
si želi nabaviti več
glediščnih igralcev.
Gotov zaslužek!
psr Agenti ^
morejo zaslužiti 300—600 kron na mesec, če iščejo zavarovancev za družbo „Communio alcoholica".
Prodaja na drobno in debelo
Morske klobuke
vsake fasone, kakor tudi
„Cobbler",
„najnovejše fasone cilindre"
prodaja dekanija Kranj.
Mesečno sobo
oddajam po 20 K tistemu, ki ga ni strah, če soba, ker je mesečna, ob polni luni zleze na vrh strehe.
N. Slovogoj.
Svarilo!
Opozarjam, da ja dolgove fansumnih društev in meščanske godbe nisem plačni\.
Previdni;.
Iščejo se
umetni ključarji * * umetni kamnoseki*
umetni vrtnarji * *
i. t. d.
sploh — umetni rokodelci za veliko podjetje v severni Ameriki, ki je moralo dosedaj za drag denar rediti žive delavce.
Oferte naj se odda do 1. aprila t. 1. pod šifro „Klinstliche Handwerker" v uprav-ništvu „Morskega vovka".
3(itpujem
proti dobremu plačilu
umazano perilo
posameznikov, rodbin, kakor tudi celih strank.
Šfef. Dihur.
utolažijo tisti, ki
plačajo
dolgove ondotnega konsumnega
DoeringoVo slavno
milo
najboljše sredstvo za pranje zamorca ali žajfanje črnega bika, se dobiva v vseh
lekarnah in drogerljah.
Vsak dan sveže
I
I
priporočajo nekateri Korošci.
Jaz nisem liberalec ali framason, kakor nekateri mislijo, ampak čisto navaden trgovec.
Z odličnim spoštovanjem
Zmagoslav Barnumovič,
aniFrlbansU« tkludlice.
Dua dijaka
iz dobre hiše iščeta hrane in stanovanje
pri profesorju, ki jima garantira, da ne dobita nikdar dvojke ali trojke.
Izjava.
Izjavljam tem potom, da nisem s tem, ker sem prevzel zastopstvo
Pfaffovih
šivalnih strojev, nikakor imel namena, žaliti častito duhovščino. Nasprotno! Priporočati se jih usojam č. gospodi-činam farovškim kuharicam za piruhe.
Z odličnim spoštovanjem
Bonaventura Črnot.
Izgubil se je
lep in dobro dresiran
mandat
ki čuje na ime Viderga. Odda naj se proti visokemu plačilu v
upi aviiiolv u lega liola.
Prave ruske
knute in nagajke
za vzbujanje slovanskih občutkov priporoča
Ludovik Jesenko.
! X 5< Navodilo za vporabo dobe p. -a— ^	odjemalci na licu mesta.
Razglas.
Vsled nastale morske bolezni mej „Mešnjaki" je izvoz „polipov" in „morskih klobukov" iz celega Vinetskega okraja prepovedan.
Izvoz morskih pajkov, ježkov, zvezd in pluka je dovoljen le po električni železnici v Vinetsko mestno klavnico, kjer se morajo takoj poklati.
Vsakemu transportu mora biti pridejan živinski potni list in ogledni pečat višjega živinozdravnika Raklina, kateremu se je izročil ves ogled mesta Vinete in njega okolice.
Sa.ra,-vstT7-erLi senat Trinetslsi-
)(owe-jevi šivalni stroji.
Originalni Hovvejevi šivalni stroji
najbolje za šivanje počenih src.
Originalni Hovvejevi šivalni stroji
neobhodno potrebni za krpanje razdrapane časti.
Originalni Hovvejevi šivalni stroji
so najbolj razširjeni v zastavljalnicah.
Originalni Hovvejevi šivalni stroji
trpe večno in se jih lahko potem da še obrniti.
Svetovna razstava r Udmatu 1902.
Grand Prix.
Založilo telovadno društvo „Sokol" v Ljubljani.	'	Tisk „Narodne tiskarne".
Gospodarska bratovščina
v Vineti
posreduje pri vinu, moki, mesu, biksu, gumbih za hlače, harmonikah, popravkih na podlagi § 19., nalaganju denarja v hranilnico, kakor tudi pri toalentih predmetih za dame, n.pr. kožuhih iz sobolja ali hermelina i.t. d.