Lepopisje v ljudski soli. (Konec.) Zdaj mi še ostane priobčiti svoja mnenja o lastnostih lepega pisanja. 1. Pisanje naj se vjema s pravili naravnosti. Naravno je pisanje, če so pismenke, ki segajo čez tri ali štiri čerte, na verhu tanke, spodaj pa nekoliko krepkeje postajajo, kakor je n. p. smreka, kakor so štiri glavne hišne stene, ročnik vozarskega biča i. d. Posebno velja to za nemško pisanje. Naravno je dalje pisanje, če so poteze tanke tam, kjer so naj bolj na okroglo zavite; le tanke stvarice se dajo upogovati. 2. Ravnomernost je v tem, da se posamesni deli čerk vjemajo v dolgosti, širokosti in sploh v velikosti. Posebno naj bodo zgornje lopotične zanke pri veliki abecedi slovenskega pisanja na levo in desno ravnomerno iz dveh polovic. Spodnje poteze, ki nosijo zgornje, naj bodo nekoliko večje, drugače tišče na spodnje dele pismenk. 3. Kinč slovenskih, posebno velikih pismenk je krogovitost. Zarad te lastnosti je slovensko ali latinsko pisanje toliko težji od nemškega. Krogovitost je tudi pervi pogoj pri ornamentalnem risanji. Preden se deček ne privadi s prosto roko krogov risati tako, da se izurjeno oko, ogledovaje popolni mir, ne zadovoljuje, ne opravi mali risar ni6 z ornamentom. Slovensko pisanje je tudi nekako ornamentalno risanje. Vsi potegljeji, kteri so zarad lepšega, naj bodo v resnici lepi, mirno in lahko zaviti. Primerjaje nalomnjeno verbokvo, desko ali kaj takega z lepo zvitim jeklenira peresom od ure, ali s krogovito ribjo kostjo naj da učenik otrokom napake preiskovati v voglatih, slabo krogovitih potegljejih, in sicer že v pervem razredu. Dobro je, mladino že v zgodnjih letih vaditi dobrega ukusa. 4. Tesno zvezana s krogovitostjo je lahkost. Vsi potegljeji naj se lahkoma razlivajo eden v drugega brez silovitega okrajšanja ter skupostne tesnobe. Slednjič tudi 5. stanovitna lega pisanje izverstno dela. Oblika posamesnih čerk je mnogokrat dobra, a v skupščini se vidi silni nemir. Ako podaljšamo neenako ležeče čerte, našli bodemo, da se križajo. To jako kazi lepoto pisanja. Stanovitna lega se naj hitreji doseže s podloženimi ležečimi čertarai, in če kotiček med levim papirjevim krajcem in spodnjim robom klopi, na kterega se otroci tako radi a napačno naslanjajo, vedno enak ostane, ako nikakor ni moč si osvojiti g. Levčevega načina. Na razstavljena splošna krasopisna pravila naslanjam še posebno metodo, po kteri bi se sintetično izpeljavale posamesne čerke. Pismenke imajo veliko podobnosti med sabo. Iz razkosanih obstojnih delov se dajo nove čerke sestavljati, tako da ni treba vaditi se novih potegljejev. Kosčeki se premikujejo zdaj više, zdaj niže, spred ali zad in tako nove čerke nastajajo, ktere po kratki vaji v svoji pravi lepi obliki kar iz peresa teko, če so se učenci le prilastili pervotnih potegljejev. Perva vaja, ktera naj se gostokrat ponavlja, naj bode, da otroci narede pervotne lasne, ktere vežejo posaraesne čerke, in pervotne krepke potegljeje, iz kterih se delajo zlasti male čerke. Kjer se lasne čerte prelomijo ter v krepke prehajajo, naj bode oster vogel ali špičast konec, kakor pri nemškem „;/' Okroženih koncev mali začetniki pervič ne narede lepih, podobni so zviti mesarski kljuki; da se ne navadijo tega, naj učenik iz pred omenjenih „»-" temeljno na obeh koncih okroženo čerto „*" izpeljuje. Na tablo predpisane špičaste verhe naj učenik z mokrim perstom na okroglo posname. Teh popravkov, se ve da otroci v svojih zvezkih ne raorejo posnemati, timveč jih morajo z novega narejati opustivši ostri vogel. Per tej priliki naj učitelj mnogokrat povdarja, da mora vselej potegljej tanek biti, kjer je naj bolj krogovit, kjer se naj bolj zavije, ter debel narašča, kjer čerta na vzdol ravna postaja. Zoper to krasopisno pravilo otroci naj več grešijo. Prirodnost nas uči, da se kol ne da okroglo zaviti, tanka vejica pa lahko. Napačno tudi je, ako se dve debeli čerti križate. Nič ni gerjega od tega! Potem sledi vaja v gori in doli obernjenem potegljeji i — i. Ko otroci pervi potegljej znajo, naj svoje zvezke narobe obernejo in še eno versto „1" načerkajo. Zdaj polože zvezek nazaj v poprejšno lego, dobro pogledajo ter poskusijo narobe „?" pisati. Potem vadijo dolgo potezo „1 /" na 3. versti in „7 /" na četerti versti stoječo; to naj spodej odsekajo. Na podloženih ležečih čertah je ta vaja lahka. Da naj bodo poteze skozi in skozi enako debele, ne prekrepke, enako vsaksebi stoječe, se mora gostokrat povdarjati. Naj okorniši se kažejo otroci pri vaji čerke ,,0". V predočbo naj jim stavi učitelj drobna fižolova zerna. Potem naj se „0" po dolgosti na dve simetrični polovici razdeli. V veči razmeri se jim to na drevesnem ali iz papirja izrezanem nezobatem listku lahko razumljivo pokaže. Čerko „0" naj se na obe strani pisati vadijo, to je, da je debeli potegljej enkrat na levi, drugič na desni strani. Iz teh pervotnih čert je manj ali več zložena vsa mala in deloma tudi velika abeceda. Prav lahko se dajo te podobice in drobčki najtiiz lepega rokopisa, ter v nove slike sestaviti, in sicer: c = je leva polovica čerke no",nadesnem verhu vpičico zakrivljena. a ~ Prideni k čerki „0" na desni strani čerko niu, dobiš a. d — Ako se ta Ja podaljša v „/", postane ,,d". q = Pomakne se pri čerki ,,rf" potegljej „/" do tal (4. verste), se dobi e/ (kv). g — q s penkljo na spodnjem koncu stori čerko g. j zz Ce se „0" pri čerki g opusti, ostane ./. e = Celo majhni ° tikoma pod drugo versto, čisto zvezan z levo polovico „0", kaže e (e). t rr Nekoliko okrajšan, prečertan potegljej „1" daje ntu. Tapoteg- Ijej počez je navadno jako debel, postrani, kriv, predolg i. d. Bolji je poslužiti se nemške oblike nt", ktera je že zelo v navadi; nevkreten potegljej izostane, in taki nt" se lepo veže z naslednjimi čerkami. s = Na desno narejeni „0", na verhu nekoliko ošpičeni, pokaže „*" p = Če postavimo v spodnjem koncu odsekano čerto „/" pred na desno narejeni 0, se dobi ,,p", ali pa če se potegljeju „/" na verhu pridene ena čerta iz perve vaje (druga polovica čerke nn"). h = če pomakneš pervi potegljej „/" na čerki np" proti stropu, to je pervi verstici, do ktere segajo dolge čerke, se dobi „&". ,,n" — ostane, ako odrežemo na čerki ,,A" od pervega potegljeja toliko, kar ga čez drugo versto moli. m = Čerka ,,n" spredej pomnožena za pervi potegljej, pokaže ,,m". k z= Iz čerke ,,A" se ,,fc" izpeljuje, ako se natakne drugemu po- tegljeju polovico na desno narejenega no". Ta dva kosčeka naj se skerčita v prostor med 2. in 3. verstico. Cez drugo verstico naj otroci ne delajo znamenitega potegljeja, ki loči čerko ,,hu od „&". Mera na vid je pri šolarčkih še nezanesljiva. u = Ako se pisni zvezek okoli oberne ter pogleda tisto redko, na kteri so „«" napisani, pokaže se „«", kterega je lahko narediti. y = Na čerki nuu potegljej „Ł" podaljšanv ,j", daje ptuji „«" (y). v ~ Naredimo samo drugo potezo čerke ,,n", podaljšajmo do 2. verstice lasno čerto ter jo končajmo s pičico, dobimo „»". w zi Ako se celi ,,n" zapišein končava kakor popred n»",postane nw?" za nemške besede. r = Iz pervega potegljeja čerke ,,n" se lahko naredi ,,r", ,če se iz njega potegne proti verhu prav majhen „'" brez vse debelosti. V pervih razredih nahajamo ta „?'" kot jako debelo piko. Temu se v okom pride, ako se učencem veleva, lasno čerto samo prelomiti, kjer ima „*" ali pikica biti. b = Navadni „1", končan kakor ,,vu ali ,,r", daje obraz čerke „6" z = Navzdol potegnjena 1 a s n a čerta s pridjano drugo polovico čerke „»" na levem verhnem in desnem spodnjem koncu, daje nzli. Tudi prav majhen ,,A" okoli obernjen in še enkrat pomnožen za drugo polovico čerke „»", kaže prav lep in simetričen „«", kterega otroci kmalu prav ličnega narede. S penkljo čerko ,,-s" v vaje jeraati, ni dobro, ker se ne vjema s tiskanim ,,zu f — Postavimo čerko .; tako na glavo, da stoji na tretji verstici, ter se navzdol podaljša do 4. verste, se pokaže ,/". X (ks) = se stika navadno iz dveh polovic čerke „0", tako da se s herbtoma tiščita. Perpravno se izdeluje nx" iz drugega potegljeja čerke Mn". Treba ga je le prekrižati od leve spodej čez sredo gori proti desni s tanko na obeh koncih v pičico zavito lasno čerto. V ravno tem smislu se sestavljajo velike pismenke. Zarad ornamentalnih okrožljejev so te oblike težji od raajhnih, vender se njih podoba vjema dostikrat z majhnimi čerkami. Opiraje na te enakosti naj se odlikujejo včlike pismenke po sledeči versti: U, % ^, ty Wf jf % 2Ł, &, — 06, Tukaj hočem svoji nalogi mejni kamen postaviti nadjaje se, da bode kmalu kteri mojih dragih tovaršev pristopil mojim mislim in željam, ali pa da me bode v boljšem podučil. F. Stegnar, c. k. učitelj.