Slovenski kmet in rokodelstro. Slovenska Štajarska je lepa in rodovitna dežela; lahko bi tukaj Ijudje srečno živeli; žalostno pa je to, da se kmet in mestjan ne zastopita, da ni sloge in edinosti med njima. To pride pa od tod; ker je kmet trd Slovenec, mestjan. pa je Nemec ali pa se za Nemca štuli. Ce kmet v mesto pride, ga zaničljivo po stratii gledajo, ne pa, da bi se ga razveselili, ker jim vselej nekaj prinese, ali denar ali pa blago. Da je pa tako prišlo, tega so nekoliko krivi tudi Slovenci sami, ker so se najrajši pečali le s poljedelstvom, kupčijo in obrtnijo pa so zanemarjali. Zato so se začeli nemški trgovci in rokodelci seliti v naše kraje, posebno v mesta, in dobro se jim je godilo. Ali zastonj bi pričakoval človek od njih, da bi se obnašali, kakor tujci , da bi spoštovali naše šege in naš jezik. Kaj še! Naša krotkost in potrpežljivost ste jih zapeljali, da so nas začeli zaničevati in nam siliti svoj jezik. Velika vecina naj bi se ravnala po manjšini, domačini naj bi se uklanjali privandrauim tujcem; to so od nas zalitevali! To pa ne gre, da bi mi naš slovenski jezik zavrgli in se zavoljo nekaterih mestjanov vsi nemški uoili iu naše šole vse po nemško uravnali. Slovenski jezik nam je Bog dal, jezik je ustvarjen po naših mislih in našem značaju.^v tem jezikn smo navajeni misliti in govoriti. Ce se liočemo tedaj izomikati, zgodi se to najbolje v slovenskem jeziku. Bolj pametno in pravično bi bilo, naj bi se še tisti, ki so k nam privandrali, naučili našega jezika. Saj se mora tudi Slovenec, ce gre ua Nemško ali na Laško, nauoiti nemškega ali laškega.JŁzika, vsi bi se mu smejali, ko bi Slovenec na Dunaj prišel in bi rekel: ,,Zdaj se morate vsi Dunajčani slovenski uiti, če hočete z menoj govoriti!" Nekateri mestjaai so pa tako ošabni, da naš jezik zaničujejo, ter se ga nočejo učiti, ampak nam le sv/ojega silijo. Niso zadovoljni z našim kruliom, ampak jhočejo nas še v svoji oblasti in svojem strahu imeti; v svojih časnikih se rogajo nam in našemu jeziku, pri volitvah uam nasproti delajo; naše otroke tlačijo v svoje nemške šole in jih želijo navdihniti s sovraštvom do slovenšeine; nekateri iz njih nas hočejo celo privezati k veliki Nemčiji, da bi mi na vse večne čase prišli pod nemško oblast, kjer bi bili Nemcem zaničevani hlapci in robovi. Zavoljo vsega tega ne moremo prijatelji ostati tacim, prenapetim mestjanom, kajti to se nam ne dopade, kar oni z nami nameravajo. Kjer tedaj nemški mestjani nočejo z nami v miru in ediuosti živeti, zato nam Slovencem ne kaže druzega, kakor da se sami lotimo kupčije in obrtnije, da si iz naših sinov izredimo rokodelske mojstre, ki nam bodo potrebne reči izdelovali in s kmetom v slogi iu Ijubezni živeli. Kmet in obrtnik morata drug druzega podpirati, potem gre ura prav. Marsikateri posestnik ima po več sinov. Ali le enemu zamore knietijo dati, drugi mo- rajo služiti kot hlapci, ali grejo med drvarje, ali se podajo po svetu, kjer se morajo preživiti s trdim delom sredi tujih Ijudi. Da bi naši sinovi vsi po svetu šli, to želijo naši nasprotniki, ker bi se potem Nemcem prostor naredil Sri nas; zato pa pravijo: ,,Le učite se nemški, a pojdete lahko po svetu!" Todataki, ki gredo po svetu, nemajo nič dobrega, če ne znajo nič druzega, ko sekati in kopati; tuji Ijudje nad njimi vpijejo in režijo, porivajo jih sem in tje, za borni kruhek morajo dosti grenkih požreti in tiho biti. Prenašati jim je vročino in mraz, mokroto in veter. Veliko bolje se godi našim rokodelcem po mestih. Delajo na suhem in gorkem, po leti v senci, po zimi pri gorki peči; zaslužijo toliko, da jed6 vsaki dan meso in se pošteno gosposko oblačijo, niso tujim ljudem v strahu, ampak še oni bi radi slovenske kmete strahovali. Kmetje, ali bi ne bilo bolje, ko bi se vaši sinovi učili rokodelstva in potem v domačih krajih ostali in se tukaj pošteno preživili, ae pa da se potlej pobijajo po Hrvaškem in po Nemškem, pri železnicab. in rudokopih, po gozdih in fužinah? V najboljši dobi zaslužijo komaj za sproti in niso nikjer doma, na starost pa jih čaka beraška palica, če ne umrjejo prej v kaki bolnišnici. Mestni rokodelec pa ima svoj stalni dom; in če je priden, si že toliko pridobi, da na starost lahko počiva v lastni hiši ali koči. Ljndstva je zmirom več, in zmirom težje se dobi dobra služba; zato prevdarite očetje, ki imate več sinov, kam bote z njimi. Eden naj ostane na domu, morda tudi dva. Za druge pa treba drugače poskrbeti. Dajajte jih v poduk rokodelcem! Saj to vas mnogo ne stane. Mojster je zadovoljen, če dečku priskrbite obleko, hrano mu bo že on dajal; in če mojstru včasih pripeljete kako vrečo krompirja, bo vesel in vašega dečka lepo imel in dobro učil. Latinske šole stanejo denar, v tc šole ne more vsak pošiljati svojih sinov. Rokodelstva pa vsak lahko pusti svojega deoka učiti. Vse je dobro, kar človek zna, in tega ne more mu nihče vzeti. Če se tvoj deček katerega rokodelstva nauči, in če ga to veseli, zna irni biti v srečo, lahko si bo služil svoj kruh. Ako ga pa ne veseli in si pozneje drugo službo poišee, kaj mu bo mar na škodo, da se je kaj naučil? Kmetijstva se še zmirom lahko poprime, če se je prav rokodelstva učil; saj mu nikoli ne bo na škodo, če si zna sam obleko ali kako orodje narediti! Tako bomo počasi dobili zadosti domačih rokodelcev in nemških več ne potrebujemo. Ti naj gred6 potem nazaj v blaženo Neničijo, ki jim je tolikanj na srcu! Sloga in edinost ter bratska Ijubezen se zopet povrne v našo deželo!