POL ZA SMEH, POL ZA RES.
Iz torbe o. Ivana svetokrižkega.
Priredil Josip Balič.
2. Bore mož.
/^M^7|)eka žena je imela zelo preprostega in šutas^ega moža. Morala je mRejD vse opravljati sama in še v gospodarstvu nositi hlače; on pa ni 5fJ^P bil za drugega, kakor da je jedel in spal. Večkrat ga je žena radi-<fiYO tega kregala in celo zmerjala; pa zastonj, ker Bmehnevž", kakor ga je porogljivo nazivala, je ostal vedno le »mehnevž".
Neki dan se je bila ona namenila od doma po opravilih, zato pripo-roči možu piščeta, rekoč: BPovari vendar piščančke, da jih ne odnese ja-streb." Nato odide.
Mož varuje in pazi nekaj časa, a naposled ga premaga spanec, da sladko zadremlje v senci košatega drevesa. Medtem prifrči nenadoma ja-streb in bliskoma odnese eno pišče.
Žena, prišedši domov, opazi takoj, da manjka eno pišče. Nevoljna kliče in išče moža. Dobi ga pod hruško spečega. Ne bodi lena, zgrabi naglo palico ter ga naklesti in ozmerja.
Drugi dan gre žena po opravkih zopet z doma. Priporoči spet možu. piščeta z vso strogostjo in mu tudi prepovč jesti iz lonca na polici, češ, da je strup notri. Pa ni bil strup, nego tned: ona je namreč rada med lizala.
Ko odide žena, gre siromaški mož, ki se je bal biti zopet tepen, in priveže vsa piščeta enega za drugim na dolgo vrvico, misleč, da se tako nobeno ne more izgubiti. Nato sede zadovoljen v senco.
V tem, ko v hladu premišljuje to in ono, zlasti pa hudobijo svoje žene, prišumi zopet jastreb in ugrabi eno pišče, pa odnese ž njitn tudi drugfe na vrvi privezane.
Ko to vidi bore mož, se močno prestraši ter jame obupavati. Misli si: BČe me je žena radi enega piščeta tako stepla, zdaj me celo ubije. Boljše bo, da si sam zavdam, nego, da me ona stepe do smrti." Kaj stori? Stopi srčno v hišo, vzame lonec s police ter hlasino pojč vse, kar je bilo notri. Nato se zavali leno na posteljo ter v strahu pričakuje smrti.
Nato pride žena domov. Gleda po piščetih, a ni jih nikoder. Kliče moža, ali vse je tiho. Nemirna steče na p6d, kjer najde moža široko steg-
CŠ2    22    SS5)
njenega na postelji. Peneča se jezc, mu zakliče, rekoč: BTi leni osel, kje so moja piščeta?" On ji pove vse po resnici, kakor se mu je bilo dogodilo.
Ko žena začuje, da ji je odnesel jastreb vsled moževe nemarnosti vsa piščeta, zgrabi gorjačo, zareži vsa ogorčena nad možem, rekoč: BAh, ti leni tat, s tole te namlatim, dokler te ne bo konec!" Bore mož pa ji za-kliče na vse grlo: »Nehaj vendar, nehaj, saj že tako umrjem, ker sem po-jedel ves strup iz piskra."
Ko žena zasliši, da ji je ,,mehnevž" pojedel nje najljubšo sladčico, se zmodri in globoko vzdihne, rekoč: BZdaj pa že vidim, da je zastonj, beliti si glavo! Če mož noče dobrega storiti, nič drugega ne pomaga, kot sama Ijuba potrpežljivost."
3.  Moder mož.
Ncka žena je hotela po vsej sili, naj bi ji mož pomival kuhinjsko posodo, nikar pa ona sama. Mož se je dolgo ustavljal tej neopravičeni zahtevi. Videč pa, da žena od svoje trme ne odneha, se naposled uda in reče: ,Naj bo torej, jaz bom pomival en dan, ti drugi, vendar s pogojem, če eden izmed naju pusti kaj umazanega, ima drugi pravico prvemu posodo razbiti na glavi".  Žena privoli.
Par dni gre vse gladko. A tretji dan pusti mož ponevedoma glinast lonec zamazan na ognjišču. Ko ga žena zagleda, od veselja poskoči ter ga porogljivo postavi na videž. Ko mož pride domov, mu pokaže žena uma-zani  lonec,  potem ga  pa zasukne  ter  mu ga neusmiljeno trešči v glavo.
Mož prenese voljno storjeno mu sramoto in nič ne reče. Ali drugi dan skrije po kosilu umazan železen možnar, kojega je bila žena že odrabila. Prišedši zvečer domov, najde ga na istem mestu zamazanega. Popade ga, pokaže ženi ter reče: »Zdaj pa Ie drži glavo, da ga razbijem!" Pri ti priči oblije ženo kurja polt, milo se razjoče in moža lepo prosi, naj ji za pet krvavih ran prizanese, ker zanaprej hoče vse žive dni sama pomivati posodo.
Mož pri oralu, žena pri kuhalu!
4.   Berengarija.
V nekem samostanu sv. Klare na Portugalskem je živela pred stoletji nuna, po imenu Berengarija. Ta se je ravnala v vsem svojem dejanji in nehanji dosledno po besedah sv. Pavla, ki pravi: nSmo kakor neumni zavoljo Kristusa". V vsoji ponižnosti se je kazala priprosto in klamasto, četudi je v modrosti nadkriljevala druge. Tovarišice pa niso razumele tega in so jo bolj malo spoštovale. lmele so jo za prismojeno in ji niso dajale druge službe, nego to, da je nosila drva v kuhinjo in da je pometala samostan. Toda Berengarija je opravljala zvcsto in z veseljem tudi ta poscl, in to iz čiste Ijubezni do Boga in iz svete pokorščine. Zato pa je bila v svojeni stanu srečna in zadovoljna.
Prigodilo se je pa, da je čez nekaj let umrla opatinja tega samostana. Treba  je  bilo  torej izbrati novo.   Marsikatera nuna je želela in upala,  da
S?   23   »
doseže to čast. Ta, ker je plemenitega stanu; ona, ker je starejša; tretja, ker je že opravljala višje službe. Tako so bile nune glede volitve nesložne in niso nič prav vedele, katero naj bi izbrale. V tem nesporazumljenju sklene po božji previdnosti vsaka samaprisebi, da odda svoj glas Beren-gariji, meneč, da jo druge že tako ne bodo volile. In res napiše v dan volitve vsaka brez vednosti drugih ime preproste Berengarije na volilni listek. Škofovski komisar prečita pobrane listke ter najde, da je Berengarija soglasno izvoljena. Ko nunam naznani izid volitve, se te dcbelo pogledu-jejo, otresajo z glavo in kličejo: BBerengarija je nesposobna, Berengarije nočemo!" Toda komisar se za to ne zmeni, ampak zapove Berengariji, naj zasede opatičin častni sedež; nunam pa ukaže, naj se ji poklonijo in v znamenje svete pokorščine poljubijo roko.
Berengarija se iz pohlevnosti sicer brani, nazadnje pa vendar zasede prestol. Nune pa se dosledno obotavljajo poljubiti ji roko, češ, da je za opatinjo nesposobna. Videč njih trdovratnost, se obrne Berengarija k pod-zemeljski rakvi, v kateri so počivale ranjke nune ter zavpije z močnim glasom, rekoč: nKer me nočejo priznati žive, pridite ve mrtve in pripo-znajte me!" In glejte čudo! Orobni kamen se mahoma odvaii in sedem nun se dvigne zaporedoma iz rakve. Vsaka poklekne spoštljivo pred Berengarijo in ji poljubi roko v znamenje svete pokorščine. Nato se postavijo pred njo vse v vrsto in se ne ganejo z mesta, dokler jim ne ukaže oditi novoiz-voljena opatinja.
Zdaj šele se odpfo oči nepokornim nunam. Osramočene pokleknejo druga za drugo pred Berengarijo in ji poljubijo roko.
Kdor ima druge za neumne, je največkrat sam še najbolj neumen.