Pred kolodvorom.
€Božlčna slika. istegfa dne pred Božičem je bilo . . . Stal je tam pred kolodvorom   naslonjen na   zid   in gledal s s svojimi velikimi očmi.
Nenavadno živo je bilo dines na kolodvoru. Ljudi se je že kar trlo in vendar so še vedno prihajali v naglici in obioženi z raznimi zavitki in škailjami. Vsi so bili razgreti, zasopihani morebiti od nagle hoje, ali pa od
—    204    —
teže raznih zavitkov, ki so jih prinesli s seboj Razgreti obrazi so jim kar žareli, in marsikateri si je obrisal od potu rosno čelo, četudi je zunaj bril oster veter in trosil drobne snežinke na zemljo.
Prihajali so večinoma peš; mnogo se jih je vsakokrat pripeljalo z električno. Ni bilo pa tudi brez lepih kočij, ki so naglo pridrčale pred kolodvor. Iz njih so stopale lepe gospe v dragocenih oblekah, in imenitni gospodje v dolgih črnih suknjah, obrobljcnih s toplo kožuhovino.
Kako različni so bili vsi ti Ijudje po starosti in po stanu! Videl si lahko vse: od priprostega tovarniškega delavca do visokega mestnega uradnika, od navadno oblečene služkinje do bogate, v svilo in kožuhovino zavite gospe. In vendar so imeli vsi ti tako različni Ijudje nekaj skupnega. Vsi so bili tako vedrih lic, tako jasnih obrazov, kakor bi jih najbrže ne videl noben drugi dan, četudi bi stal celo leto pri kolodvoru. Raz vsch obrazov je odsevala neka posebna zadovoljnost, nekaj tako mehkega in ugodnostnega, kakor bi jih bila pobožala sama sreča s svojimi dobrotnimi rokami...                                                                                                                                                                                    '  ¦                   i
Brežinov Martinek je pa stal naslonjen na zid tam blizu giavnega vhoda in gleda! s svojimi črnimi očmi vse to vrvenje in vse te veselc obraze.
Malokdo je opazil revno oblečenega dečka. Saj se je vsem tako mu-dilo na vlak, da res niso imeli časa ozirati se in razmišljati. Kdo bi se pa tudi zmenil za vsakega paglavca v mestu ? E, saj jih je povsod dosti in navihani so, da je kaj! VeČ slabih, nego dobrih, posebno izmed tistih, ki se vedno potikajo po uličah.
Takih misli je menda bil tudi mestni stražnik, ki je parkrat premeril Martinka z ostrim pogledom. Že ga je hotel nekaj vprašati in najbrže za-poditi, da bi ne bil tukaj samo v napotje, pa mož si je naenkrat premislil in je pustil dečka pri miru.
Martinek pa je še vedno stal na istem mestu in tako čudno mu je bilo pri srcu, tako otožno, da bi se skoro zjokal . . .
Ob desetih je spremil na kolodvor pomočnika, ki je stanoval in delal prav pri listem mizarskem mojstru, kjer se je učil Brežinov Martinek šele prvo leto. Pomagal mu je nesti precej težek zavitek.
»Zakaj ostaneš ti v mestu in ne greš domov?" ga je vprašal med potjo pomočnik.
MNe morem."
»Zakaj ne? Morda nimaš denarja?"
nNe, nimam denarja."
In stopala sta zopet molče proti kolodvoru. Prišla sta še ravno o pravem času, in pomočnik se je odpeljal veselega obraza.
Martinek se ni vrnil takoj nazaj k mojstru. Ostal je pri kolodvoru; nekaj neznanega ga je zadrževalo. Zato je stopil k vhodu in čakal žc skoro cele dve uri nepremično na enem prostoru in gledal množico ljudi, ki je prihajala razgretih lic in vedrega obraza. Pozabil je, da ga zebe v noge in še po vsetn životu, ko je gledal te srečne ljudi, ki imajo vsi iste želje, isto hrepenenje, kakor ga ima Martinek.   Samo tem Ijudem se bodo
—    205    —
izpolnile želje že morda v nekaterih urah, utešilo se jim bode hrepenenje. Martinek se bode pa vračal v mesto sam, tako sam, kakor še ni bil nikdar o Božiču. Vse, vse hiti ta dan v krog svojih dragih; saj niso nikjer tako lepi božični prazniki, kakor pod domačo streho, pa naj je še tako ubožna.
Martinek je bil doma daleč, daleč tam v gorski vasici, ki je bila od-daljena kakih petnajst ur hoda od velikega tnesta, v katerem je prebival sedaj in se učil mizarstva. Njegovi starši so bili jako ubožni. Pa še vedno se je izbajalo, dokler so živeli oče, ki so bili viničar v velikem vinogradu nekega uradnika v bližnjem mestu. A prišla je nesreča; oče so umrli in tako sta osfala z materjo sama. Mati niso mogli opravijati težkih del v gorici, zato sta se morala izseliti. Šli so k svojemu bratu, ki je bil tudi viničar v tisti okolicl. In Martinek? Martinku je gospod preskrbel, da se je šel učit mizarstva v oddaljeno mesto, kjer je imel tisti uradnik znanca, dobrega mizarskega mojstra. Spomladi, ko se je začelo delo po vinogradih, je prišel novi viničar, in takrat sta se ločila z materjo; mati so šli k bratur Martinek pa v oddaljeno mesto.
V mestu se mu ni ravno slabo godilo. Mojster je bil dober mož, ki je imel rad pridne delavce. ln Martinck je imel že od nekdaj veselje da mizarstva, zato je delal še z večjim veseljem in se učil z veliko marljivostjo težkega rokodelstva. Stanoval je pri mojstru, ki mu je skrbel tudi za hrano in obleko. Kakor rečeno, ni se mu godilo ravno slabo. Vendar se mu je zahotelo včasih po materi in po tlstih lepih z žlahtno trto obsajenih gričih v njegovi domovini. Pa premagal je to hrepenenje, zamoril ga z pridnim delom . . .
Tako je bilo med letom, a danes je drugače. Danes ne dela v de-lavnici; danes gleda veliko množico srečnih Ijudi, ki hitijo domov, domov. Zato ni čuda, da se je tudi njega polastila tako vroča želja po domu, po ljubi materi tam med vinogradnimi griči, kakor Še nikdar v lctu. Saj je jutri Božič; in kdo bi ne bil rad takrat doma, v svoji domovini, med svo-jimi Ijudmi ? Kdo ne bi poslušal tisti večer čudovito brnenje domačih zvonov, ki se razlega od holma do holma tako tajinstveno, tako skriv-nostno . . . Slednjič se pa izgubi v sveti noči, zamre lako polahko, kakor je prišlo ... Ej, čudovita in čarobna je sveta noč, kakor ni nobena v dolgem letu!
Da, tudi on bi rad šel domov te dni, a kako ? Peš je predaleč in tudi pota ne zna. Z vlakom bi se peljal, in bi še najhitreje prišel do ljubega doma. Seveda peljal bi se že, a kdo mu bode dal denarja za vlak. Mati ga nimajo, drugače bi mu bili žc poslali. Pri mojstru ni nič, četudi je dober mož. Martinek mu sedaj še toliko ne zasluži, kolikor ga stane hrana in obleka. Saj se uči še-le komaj pol leta. In kje dobiti kakih petnajst kron za vožnjo tja in nazaj? To je že denar, ki se ne pobere kar tako na cesti. Zato mora ostati v mestu, mora, ako še tako nerad . . .
Take misli so rojile Brežinovem Martinku. ki je čakal pred kolodvo-fom, ko sam ni vedel, zakaj in koga. Med tem časom je že prišlo par vlakov in tudi   že   odšlo.   A vendar so še vedno   prihajali  ljudje na kolo-
-    206    —         ,
<lvor, kakor zjutraj, naglo, in na segretih obrazih jim je žarela zadovoljnost in vescljc. Le Martinek je bil sam s svojimi otožnimi mislimi. Mislil je na svojo zapuščenost v mestu, na osamelost matere tam daleč v domovini. Prevzele so ga   te   misli s tako silo, da  je   pozabil na vse okoli sebc . . .
Martinka je Že nekaj časa opazoval lepo oblečen postaren gospod, kateremu se je že z obraza brala dobrohotnost. Gledal ga je s posebno za-dovoljnostjo in najbrže je moral vedeti, kaj se godi v dečkovi duši, zakaj ima mokre tiste velike, Črne oči.
Seveda ga deček ni opazil, ker je bil preveč zatopljen v svoje misli, iz katerih ga naenkrat vzdrami znan glas.
BNb, Martine; kaj pa ti ?"                                 :               "         '      i"^;
Martinek se zdrzne in pogleda, odkod prihaja ta znani glas. Kako se začudi, ko zapazi pred seboj svojega dobrotnika, ki mu je preskrbel tako dobrega mizarskega mojstra, in pri katerem je opravljal njegov oče toliko 4et službo viničarja.
BOospod Črnoga, vi tukaj ..."                                                  .
BKaj pa delaš tukaj?"
Martinek mu je nekaj jecljal in se mu zahvaljeval, da ga je tako dobro oskrbel. Vendar mu nikakor ni hotela prava beseda iz ust. Gospod Črnoga je dobro vedel, kaj je dečku. Zato ga hitro vpraša:
rAli nc greš domov na počitnice?"    u
Deček je povesil pogled in zardel do ušes, odgovoril pa nič. L?gati ni hotel, pa pravici pa tudi ni hotel povedati, ker bi potem morda mislil njegov dobrotnik, da mu pravi samo zato, da bi ga vzel s seboj.
Gospod je vse to videl in zadovoljni smehljaj je obkrožil njegove ustnice, ko je izgovoril prihodnji stavek, prav počasi, kakor bi hotel videti, kakšen vtis bodo napravile njegove besede na ubogega Martinka:
MHitro idi domov in se pražnje preobleci ter povej mojstru, da se odpelješ z menoj k materi na božične počitnice. Vožnjo že jaz plačam tudi za nazaj. Vlak ima tri četrt ure zamude; ako se požuriš, lahko prideš."
Mariinek ni vedel, ali sanja, ali je resnica. Hotel se je zahvaliti do-bremu gospodu, ali gospod ga ne posluša, ampak mu urno reče: nSedaj tiho; glej, da hitro prideš, govoriva lahko med potjo."
Brežinov Martinek je bil že ves trd od mraza in premrt od dveur-nega stanja na kolodvoru. Vendar je zdirjal tako urnih nog k svojemu mojstru, kakor bi ga satn veter nesel.
Še ni preteklo pol ure, se je že vrnil v čedni obleki, z malim za-vitkom v roki. Gospodinja tnu je dala nekaj malenkosti, da je nesel materi, ki se ga bo tem bolj razveselila, ker pride tako nenadoma.
Za nekaj časa sta sedela v vlaku Črnoga in Martinek ter se peljala domov. Oba sta bila srečna, zlasti pa Martinek. Pa tudi gospod Črnoga je bil vesel, ko je videl, kakšno veselje je napravil dečku.
•¦•» *',!,'K--a\                                  Kompoljski  .