A. P.: Pisma s podeželja VI. Kaj je pri vsem tcm najvažnejše? Pač nič bolj kot to, da zoblikuješ ali si vsaj prizadevaš zoblikovati samega sebe do tiste popolnosti, ki bo zmožna s svojim zakladom zalagati v^e bedne, uboge in potrebne, ne oziraje se, ali so v sredini, ali na levici, ali na desnici'. Da se ves predaš vzvišeni misli žrtvovanja za svojega bližnjega, pač v svoj' stvu vzvišenega poklica, ki te je privedel v zadnjo gorsko vasico z najlepšim poslanstvom, odgrniti črni zastor pred mrakom teme ter posvetiti z baklo prosvete v slehcrno mlado glavo bodočega državljana. Takšno delo zahteva to, kar imenujemo z drugo bcsedo: oscbnost. Zoblikovati samcga sebe v osebnost, ki bo liki svetilnik na vse strani enako razširjala svojo blagodejno luč, bodi prva naloga vsakcga učitclja, pa tudi vsakega drugega izobraženca, ki jc nameril svaje korakc v podeželje. Seveda se polasti v samoti tega ali onega to ali ono malodušje. Čudne razmere, pa premali smisel za prilagoditev okolici, ali, kakor bi se dalo povedati tudi drugače, pomanjkanjc smisla za pionirstvo in vsc tiste male malenkosti podeželskega življenja vplivajo na človeka, da se rad potoži, da rad razlaga svoje gorje. Tako ima priložnast slišati človek n. pr. celo v avtobusu ali v vlaku tožbe nekaterih mladih ljudi, ko drug drugemu odkrivajo rane svojega srca, ka'ko težko je življenjc v podeželju, ki da nima na sebi prav ničesar lepega. Uboge dušice sanjarijo o mestu, razpravljajo o kinu in gledališču, mislijo na kavarno in razkošne toalcte, gledajo se na plesu ali na promenadi... O, lepo, privlačno, pisano mestno življenje! Tu pa je mrak, blatna cesta, temni domovi, drago življenje, samota, dolgčas ... Pravcata kazenska postaja! Trdo življenje pa ne vprašuje, kako in kaj: ne da se pomagati. to je pač poklic, treba se je privaditi! Toda velika večina ne toži. Ljudje se sporazumejo z življenjem in se vržejo v borbo. Prilagodijo se, vsak svojim zmožnostim in sposobnostim primerno, in potem vsakdo gradi v svoji duši dalje, kakor misli, da je dobro in prav. Tu ni mogoče delati razlike med kmetskim ali delavskim ali meščanskim sinom ali hčerko. K.akor je pač kdo zoblikoval samega sebe in zvest pogojem svoje izobrazbe, se vpreže v plug v našem podeželju in skuša s pridnostjo in delom ter kolikor mu dopuščajo razmere (to je posebno važno poglavje!), ustvariti polje dela in napredka. Seveda se najde tu in tam marsikak lenuh, toda: v katerem stanu pa ni lenuhov? To pa je treba priznati: v metodiki pouka je tudi podeželsko šolstvo doživelo svoje prerojenje. Da, pomlad se pozna v šolah. Nova doba si utira pota tudi v podeželsko šolstvo. Tu ravno je važnost pionirstva podeželskega učiteljstva (ne pa, kot smo imeli priliko spoznati, v jalovosti »izvenšolskega« društvovanja ali službc birtovščini), da ustvari tudi vaškemu otroku na eno-, dvo- ali trirazrednicah širom domovine lepšo šolsko mladost, kot so jo imeli njih stari. Kdor to razume, razume svoj poklic! In resnica je, da starim ne gre v glavo, kar se dogaja čudnega v teh novih učilnicah. Saj šolska soba je ostala ista, stene morebiti že leta in leta niso bile pobeljene; toda duh, novi duh, ožarja otmške glavice, ki se veselijo šolskega dela in šole. »Ne,« pravi kak starec, »kar se dandanes vrši po šolah, je nekaj čudnega. Saj nimajo otroci nikakega rešpekta, kaj šele strahu! Iz šole se čuje smeh ... Ampak za mojih dni! — « Misli mu pohite v mladost, švignejo na omaro, kjer je hranil tedanji učitelj znamenito leskovo mast, s katero je mazal v mlade Ijudi učenost, disciplino, mir. »Da, da,« se vračajo misli v sedanjost, »sedaj pa ni več tako; in tudi učijo se otroci čisto drugačc kot v mojih mladih letih! ...« Vendar zre z začudenjem in skoraj z občudovanjem in veseljem svojega otroka, ko hiti v. radostnim in lahnim korakom proti šolskemu poslopju, ki je bilo nekoč toli osovraženo!... O, leskova mast, o doba najbolj črne ciresure: saj imaš ravno dandanes — v dobi stoletja otroka! — v večini Evrope svoj najslavnejši čas in najobilnejšo žetev! Iz zibelke kradeš staršem otroke, da jih vzgojiš za — za — za — — —. Ko si, človek, stvar brez duše, kaj si? Hodi mimo, zla usoda, in ne razpni svojih nesrečnih, temnih peruti tudi nad mojo domovino! Ampak pomlad se bliža. Dih novega časa je vsekakor v zraku. Čeprav je svoboda pntlikava, čaka vse na dobo, ko bo mogoče sprostiti vsc sile za boljše in sončnejše živIjenje, kot je le-to za nami. Nekdo, vidimo, vodi svojo čredo v Kanaan; pa tam zopet nekdo. Najstrašnejša orožja jim čistijo pot v obljubljeno deželo. Smo sredi najsilnejšega gospodarskega in socialnega procesa, ki mu ne vidimo dna. Pomlad se bliža in tedaj se radi razbesne hudourniki. Novi čas je v zraku. Tudi naše podeželje mu prisluškuje. Toda mi še nismo čreda. Ali mogočc smo? Mar ne bi radi zoblikovali samega sebe, to je vso gmoto, ki ji je ime ljudstvo, v človeka, ki bo vsaj toliko sebičen, da bo znal ceniti svobodo in samega sebe kot človeka, ne da bi postal stvor brez duše? Moramo naprej, v resnični napredek! Da, tudi v podežeisko šolo se seli pomlad. Je še negodna, toda pomlad je. Zal, da samo v šolo! Groza kazenskega mesta mora minuti. Razlika med mestom in vasjo mora pasti. Kdor to domovino, to zemljo, to ljudstvo zares ljubi, mora posvetiti vse sile kulturnemu napredku, predvsem pa gospodarskemu in socialnemu izboljšanju podeželja. Če bomo vsi storili svojo dalžnost, se nam ni bati za bodočnost! Poudariti pa je treba še enkrat: takšno delo zahteva celega človeka in celo ljubezen!