Tone Kuntner PESMI BREZ TEBE Brez tebe sejemo to pomlad, brez tebe sadimo. A tvoja semena sejemo in sadimo. Brez tebe žanjemo to poletje, brez tebe sušimo. A tvoje žito žanjemo in tvojo otavo sušimo. Brez tebe spravljamo to jesen, sadove za zimo. Spravljamo jih, da brez tebe to zimo preživimo. K SNEŽNI NA GORO K Snežni na goro sva morala priti. Da sva si mogla pot potrditi. In si obljubiti zvestobo poti. In videla sva poleti snežiti. -In vedela sva. 169 PESMI Tone Kuntner 170 da s snežne gore se ni več mogoče vrniti. SI REKLA, JA Si rekla, ja. Sem rekel, ja. In, glej, bila sva naenkrat neločljivo zvezana, zvezana, zavezana za vse dni prihodnosti. Si rekla, ja, sem rekel, ja, za pot resnice in srca, za snažnost duše in mesa, za vse sladke radosti, za vse bridke žalosti. Si rekla, ja. Sem rekel, ja. In sva vse bolj utrujena in sva vse bolj osamljena. A presvetljena od luči, ki jo sinova sijeta. NIKJER IN NIKOLI Nikjer in nikoli ne bova več sama. kar sem jaz oče, kar si ti mama; kar sta na nebu zvezdi prižgani, popolnoma novi, po naju novo imenovani, vidni, nevidni, vse dni in noči. Nerazdružljivo naju združujeta z vezmi skrivnosti boleče sreče in sta luč tvojih in mojih poti. JAZ SEM ZIDAL Jaz sem zidal to najino hišo. Jaz sem tesaril in streho pokril. Jaz sem mizaril in hišo opremil. A ti si storila iz hiše dom. OD TVOJE UUBEZNI Od tvoje ljubezni sem obsijan: moje oči so tvojih oči odsevi. O, kakšen dan nama je dan! O, kakšni dnevi! SANJAM TE Sanjam te v barvah odtekle mladosti, kako te, lepo in zapeljivo, neosvojeno in neosvojljivo, po tratah lovim ... 171 pesmi Tone Kuntner 172 Potem se, tvoj mož, utrujen zbudim. Nov dan ima barve tistih dni, -dokler jih življenje spet ne zbledi. KAKOR RANJENA ŽIVAL Kakor ranjena žival se zavlečeš v zavetje mojega srca in rok. Kakor ranjena žival. Moje roke: varna streha. Moje srce: topel dom. Drugega ne znam storiti, kakor te pred svetom skriti in ljubiti in ljubiti... In greš spet od mene zdrav. OB ŽITU ŽITNICE Ob žitu žitnice zorijo. Prvih jabolk žejen in lačen, jih s slastjo užijem: mehke, gladke, bele, sladke, sočne, sončne žitnice. In za trenutek, se mi zdi, se ponovi, se ponovi davni, prvi čas ljubezni. Ko pa dobro, toplo sonce jabolka v jesen zori, mehkih, belih, sočnih žitnic že nikjer, nikjer več ni. 173 PESMI KAKO VEŠ Kako veš, da ljubiš? Resnično, nesmrtno. Da ni ta ljubezen, ki nanjo prisegaš, le lažno slepilo ali le ena od mnogih utvar!? Je dobra in sladka ljubljena stvar? Jo moraš grenko kot zdravilo trpeti? Ali sploh moreš živeti brez nje? ŠE RASTE DREVO Se raste drevo med drevesi, še vsako pomlad zacveti, še daje senco poleti, še vsako jesen dozori. Domače mi je kakor nekdaj to ljubljeno, drago drevo. Vsa druga drevesa okoli mi vse bolj tuje rasto. Nikdar ni raslo bolj živo in ne bolj resnično drevo. In nikdar ni toliko ptic v vejah prepevalo. Saj raste iz rane mladosti, iz mojih najskrivnejših sanj. Čeprav mi je, zdavnaj podprto, pustilo v spomin le panj. OD KOSTANJŠKA Od Kostanjška gledam v zahodno stran. Teman stojim pred velikanskim grobom: Tone Kuntner 174 tu je svet moj pokopan, tu leži pod zemljo domačija z njivami in travniki in polji, tu ležijo okoli in brajde. vrt in sadovnjak okoli hiše in vse steze in stezice in poti... Le družine ni zakrila prst, le družine, letine, živine. Ker so šli. A njihov duh še plava nad krajino. In v ozadju: bela golobica nežna, kot nagrobni spomenik, Marija Snežna. STOPAM TIHO Stopam tiho skozi svoj les. Da ne motim miru, da ne zmotim sožitja rasti in trohnenja. Vsenaokoli ležijo drevesa, debla in veje, v svojem lastnem gnijočem listju. Redke bukve rasto v nebo. Stojijo kot stebri v podrtem svetišču. Še sam obstojim. Spomnim se rajnih. JE VSAKO SREČANJE Je vsako srečanje majhno rojstvo, rojstvo lučke, ki tajno sveti, rojstvo niti, ki tajno zveze. 175 PESMI Vsak od nas svojo pot potuje. Vsako pot tisoč lučk osvetljuje. Vsako srce tisoč nitk povezuje. Nihče ne hodi po svetu sam. Vsako slovo je bolečina. Vsako slovo je majhna smrt. I