SLOVENKA
GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA
Zvezek 14.
V Trstu, 2. julija 1898.
Letnik II.
Meseca julija se praznuje god teh-le slovanskih krstnih imen :
8. Dorislav. 12. Jaroslava. 18. Miroslav. 21. Zora. 26. Bratoslav.
31. Boleslav.
Slovenke, dajajte svojim otrokom le slovanska krstna imena !
Pesem.
Trudno izza črne gore
V tiho noč je vstajal mesec,
Višnjevo nebo odprlo
Tisoč zlatih je očesec ...
Tisoč zlatih je očesec
K nama doli se smijalo, ;
»Se se nista naljubila?« 1
Sladko naju povprašalo! ;
Vida.
Drevesce.
Drevesce mlado ti, cvetoče.
Pred okencem mi trepetaš,
Z laskavim vetričem prijazno
V pomladnem jutru se igraš.
A tvoje cvetičje razsiplje
Hudobec ta na vse strani.
Drevesce mlado, kmalu, kmalu
Ti nežni kras ves pogubi. —
Tako življenje se laskalo
V mladostnih dnevih meni je,
Naposled kruto ugrabilo
Uzore je — in upe vse !
Kristina.
312 A. Cjehanovič: Mstinski močeradi.
Mstinski močeradi.
Povest iz življenja.
Ruski spisal A. Cjehanovič. — Prevel Zaplaninec.
(Dalje).
Kar se tiče Paše, tudi ta ni mogla prikrivati svojega čustva pred
Sarmatovim, kajti prikupil se jej je bil na prvi pogled že tedaj,
ko je sestradan in izmučen sedel na bregu. Le nekaj ju je raz-
dvajalo, ali boljše še, primoralo njo izogibati se ga, namreč to, ker
je bila ona navadna kmetica, a on dasi prognanec vendar gospod.
Zatorej je molčala, skrivala svojo ljubav in le včasih je bridko pla-
kala v kotu puščobne izbice.
Nekoč je Sarmatov prišel preje nego navadno. Ozrši se vanj,
je Paša takoj zaslutila nekaj nedobrega. Senca mračnega nemira je
ležala na njegovem obličju, vsled katere je Paša vztrepetala.
»Nesreča, Marija Iljična!« je zamolklo izpregovoril Sarmatov.
»Na obeh krajih so mi poučevanje odrekli!«
»Kako? Zakaj?« vzpela se je starka na komolcih.
»Pri Židu in pri onem je bil včeraj redar. Rekel jima je, da če
ne marata priti pri sodniku v nemilost, potem me morata odsloviti.«
»In odslovila sta?«
»Odslovila.«
»Gospod Jezus !«
»Rekel je, naj le rudo ruje, morda crkne v vodi, saj tega nam
je tudi treba ...«
»Gospod Jezus!« je ponovila ženica in onemogla položila glavo
na blazino.
Paša je padla k njenim nogam in tiho zaihtela.
Sarmatov je sedel na klopi in se zamislil.
Slo je na poludeset, on se je ravnokar vrnil od odrečenega
podučevanja.
Dan je bil mrzel, dasi je sijalo solnce.
Da bi se to bilo pripetilo po letu, znal bi si pomagati — šel
bi v reko po rudo in ril bi tako dolgo, dokler bi ga ne zanesli v
bolnišnico, a sedaj, v tem krutem zimskem mrazu, kaj je mogel po-
četi. Iti ne mara pobirat na trg miloščine, kakor Djak ? Dolgo je
sedel Sarmatov, topo gledaje v okno, za kojim se je lesketal zmrzel
sneg, jedva vtisnjen se sledom nekaterih sanij. Drevesa na vrtu poleg
kočice so bila vsa okrašena z belim kosmatim ivjem in so baš takisto
bila utopljena v globoko turobno zamišljenost.
A. Cjehanovič : Mstinski močeradi. 313
»Srečna drevesa!« si je nehote mislil Sarmatov, »za nje pride
še pomlad, a moja se ne vrne nikdar, nikdar več!«
Iz tega razmišljevanja ga je vzdramil starkin glas.
»Kaj bi tugoval ! Saj s tem ne zmanjšaš gorja!«
»Oh, hudo je, hudo, Marija Iljična!« je zašepetal Sarmatov,
»tudi delo so mi vzeli!«
»I — pljuni na to!.. Ne potrebuješ ga!»
»A o čem živeti?«
»Živeli bodemo.«
»Kako bomo živeli? Jaz imam vsega tri rublje v žepu, in to
po milosti žitnega trgovca, ker mi je dodal rubelj... Da je pomlad,
bi ne rekel besede, šel bi na reko in mir bi bilo besedi.«
»Ob povodnji?«
»Zakaj ne?«
»Tebe bi pač odneslo, kakor tresko... Pred koncem junija niti
misliti ni.«
»Nu, glejte! Kaj pa potem delati do junija?«
»Pravim ti, živeli bomo nekako, od glada ne umrjemo...«
Sarmatov ni mogel umeti, na kaj se starka nadeja in je za
hipec celo dvomil o njeni zdravi pameti. Med tem časom mu je Paša
z glavo namignila in pokazala na duri. Sarmatov je ubogal in šel
ven. Čez minuto je prišla tudi Paša za njim. Urno se mu je pribli-
žala in ga prijela za zaponko raztrgane suknje in šepnila :
»Bodite pokojni, Andrej Nikolajevič, mati ima denarja.«
Nežno mu je pogledala v oči, potem silno potegnila za zaponko,
vloživši vanjo prst ter zbežala v izbo.
Od tega dne je Sarmatov stanoval v starkini kočici v nekakem
čudnem položaju. Opravljal je vsako delo : sekal drva, kuril v peči,
tekal v prodajalnico, a Paša je opravljala samo ona hišna opravila,
o katerih Sarmatov ni razumel ničesar. Tako je minila zima.
Nastopili so prvi pomladanski dnevi, no, njih prelest je bila
zagrenjena z novo nesrečo.
Nekoč se je Paša zadivila, da mati tako nenavadno dolgo spi.
Zlezla je na peč, da bi jo zbudila, a od tam se je razleglo srce
trgajoče vpitje.
Starka je bila mrtva.
Smrt je bila, po zdravnikovi izjavi, nagla, vsled srčne kapi.
K zadnjemu počitku so starko spremili vsi rudokopi in ogromno
. število zlatonoscev.
Na vseh teh čemernih, večinoma izhujšanih obrazih je bila vidna
globoka žalost.
314 A. Cjehanovič : Mstinski močeradi.
Do pokopališča je tolpa spremljala rajnico z občim in dokaj
ubranim petjem: »Sveti Bože!« Djak je govoril govor, dasi ne Bog
ve kako sijajen, no tako topel, tako ganljiv, da so nekateri še dolgo
potem pomnili in ponavljali nekatere stavke.
Le jedini Volk je hotel rušiti svetost obreda, silno sunivši Sar-
matova, ko se je ta zraven Paše ril naprej, da bi vrgel pergišče
prsti na starkino krsto. No, tega so precej ustrahovali in skril se je
bil nekam.
Paša in Sarmatov sta zadnja ostavila gomilo.
In čudno, ta žalosten dogodek ju je še bolj zbližal. Paša je
skoraj povsem nehala bati se ga.
Prišedši s pokopališča, ga je molče prijela za roko in jo krepko,
krepko stisnila.
Tako sta prišla domu.
Sarmatov je spoznal v tem stiskanju, da ga prostodnina in
goreče ljubeča deklica prosi, naj je nikar ne ostavi in dasi jej je
odvrnil z istotakim stiskanjem, roka njegova je vendar drhtela. Iz-
previdel je, da z ozirom na razmere, sedaj ni vreden tega dekleta.
Kaj more storiti za njo, ko mu je usoda odvzela celo najneznatnejši
zaslužek ? In razun tega, če izvedo, izpode morda še njo. In sklenil
je, prišedši v kočo, pomeniti se s Pašo.
Mračilo se je, ko sta stopila v izbo.
Na zapadu je ležala ognjena solnčna obla; čudni oblaki, katere
je bilo videti daleč iz izbinega okna,  so imeli neke čudne oblike ...
Sarmatovu, stoječemu pri oknu, se je zdelo, da je nekak po-
habljen velikan stopil s peto na solnce in je tišči v zemljo tam na
obrisu horizonta.
»Andrej Nikolajevič !« se je mahoma oglasil za njim Pašin glas
in Bože moj, kako je bil ta glas plah, koliko nepopisnega trpljenja
se je čulo iz njega.
»Kaj ?« vprašal je on.
»Glejte, sama sva ostala na svetu...«
»Sama, sama, mila Pašenka!«
»Kaj, vi niste z menoj, Andrej Nikolajevič?«
Sarmatov se je zganil in sklenil naposled izjaviti to, kar jej je
hotel povedati že davno.
»Veš kaj. Paša!« je začel on tiho. »Verujmi ali ne, povedati ti
vendar moram, da te jako ljubim.«
Paša je zardela.
»Da, no, onesrečiti te zato ne morem.«
»S čim onesrečiti?«
Zorana : Pomladni sel. 315
»S Čim? Pač z vsem, kajti tvoj mož ne morem postati.«
Paša je prebledela. Tolmačila si je to tako, kakor ji je že vedno
blodlo po glavi: »češ, on je gospod a ona priprosta deklica.«
»Seveda, vi ste gospod!« jej je ušlo jedva slišno iz ust, in v
zadregi je vzdignila kraj predpasnika in ga mencala med prsti.
»Kaj si rekla, gospod? Torej misliš radi tega?« rekel je pri-
jemši jo za roko Sarmatov. »Paša, kaj govoriš? Kakšen gospod sem
jaz ? Saj poznaš moje razmere ; slabši sem od najrevnejšega dninarja !..
Saj ti je znano, kako se vedejo proti meni v mestu!.. Ti si poštena,
delavna deklica, kaj pa jaz? — ničvrednež sem... boren ničvrednež,
kateremu bode treba iti kot Djaku prosit vbogajme... .«
»Eh, kakšni ste!« je dejala očitajoče Paša in urno odšla v kot.
Sarmatovu se je zdelo, da se je raztogotila nanj, ne razumevši
pravega smisla njegovih besed, ali vrnila se je brž z nekim papir-
natim zavitkom v roki.
»Nate, če je tako!« je povzela in v prvič je on zazrl njene oči,
bleščeče z ono odločnostjo, katera je žarela v očeh njene pokojne
matere. »Nate, če je tako ! Vzemite, kolikor potrebujete, ali pa vržem
precej na ogenj vseh dvesto rubljev, vzemite jih... Slišite ! Pri Bogu,
ojunačim se ... Nikar ne mislite, da se šalim ... Takoj prižgem trsko
in jih vržem na njo ...«
Sarmatov jo je prijel za roko gledal jo prodirajoče ter dejal:
»No, to je neumno. Paša! To so pač tvoji poslednji novci.«
»Naj bo neumno... Če tudi, saj niso moji, jaz pljunem nanje.
Čemu so mi, ko pravite, da pojdete na trg vbogajme prosit? Zakaj
to, če vas ljubim ... ako sem pripravljena do zadnjega diha poma-
gati vam . . .«
Spustila se je na klop in zabrusši denar ob tla, si je ihté za-
krila obraz z rokama.
Sarmatov je stopil k njej objel jo in poljubil.
To je bil njiju prvi poljub, za katerim je sledil drugi, tretji ...
(Dalje prihodnjič).
Pomladni sel.
Lastavica priletela.
Danes mi na okno je
In skrivnostno šepetala
Da vrnila zopet se.
»Čuj me dekle«, je velela,
»Kaj ti praviti imam,
Jaz pozdrave ti prinašam
In za tajno tvojo znam.
316
Marica : Simon Gregorčič.
Ko tja doli sem prispela,
Skozi Save širni brod ;
Kratek čas je tam počival,
Naš upehan ptičji rod.
Ob obali širne reke,
Crnolas mladenič stal,
Tožno gledal v naše vrste
In pozdrave za-te dal.
Želel je, da srečo jasno
Me nesemo pod vaš krov,
Trdil je, da nam zavida.
Ker tu biva vzor njegov.«
Živo ptica je uprla
V mene bistrožarni vid ;
Potem lahno je zletela
Novo gnezdo si gradit.
Zorana.
Simon Gregorčič.
Spisala Marica.
Upam, da.mi naša Feodora ne zameri, ako prevzamem s tem-le
člankom njeno mesto v »Slovstvenih utrinkih«. Vesela sem
da morem o Simonu Gregorčiču povedati kaj več saj sem
jaz tudi iste misli, da spoznavamo pesnike in pisatelje iz njihovega
življenja- ter da vemo o njih kaj več nego letnico njihovega rojstva,
letnico, ko so dovršili šole, ko so izdali spise in letnico smrti.
Pišem o Gregorčiču iz srca rada, ker se mi je priljubil Ha prvi
hip se svojo blago dušo, se svojim dobrim, milim obrazom, se svojim
pesniškim duhom in vzletom ter posebno s tem, da sva se od prvega
hipa strinjala v vsem mišljenji. Zato sem pa tudi pri njem vedno
vesela in zgovorna ter čisto drugačna nego z nekaterimi ljudmi, ker
me njegov duh tako oživlja in preraja. Ko sem mu dejala, da hoče ali
noče, napišem o njem spomine, mi je branil odločno ter rekel, naj
storim to, ko bode on počival tam gori doma ob Soči. »Poklonov ne
maram«, je dejal; no, on, ki mi je rekel, da je vsaka moja beseda
bodisi pisana ali izgovorjena tako odkritosrčna, da bi ne mogel niti
za trenotek podvomniti o njej, ne bo jemal teh vrstic za poklone,
ampak za golo, čisto resnico.
In ni li boljše, da napišem te spomine sedaj, dokler more on,
Simon Gregorčič, še poslati popravek, ako bi mu kaj ne-bilo všeč?
Dasi bi me mikal tak popravek od njega, ki se je odrekel jav-
nosti, vendar pišem rajši istino.
Pred spomini vam pa moram tudi jaz, drage sestre, napisati
nekaj podatkov iz njegovega življenja.
Marica: Simon Gregorčič. 317
Leta 1894. se je obhajala petdesetletnica njegovega rojstva.
Rodil se je pa v krasni in slikoviti Soški dolini. Vas, ki se sme po-
našati, da nam je dala Gregorčiča, je Vrsno pri Kobaridu. Kaplanoval
je najprej v Kobaridu potem pa v Rifenbergu ter v teh dveh krajih
preživel, kakor pravi sam, najlepša leta.
Svoje presrčne, divno doneče pesmi je jel objavljati v Stritar-
jevem ali Dunajskem »Zvonu«.
Ne vem, ako zanimajo tudi druge ljudi »Listnice« uredništev
tako kakor mene. Jaz jih čitam kaj rada, saj se da mnogo sklepati
iz jednega samega stavka in če obstoja ta le iz par besedi; domišljija
radovednega bralca seza dalje v poslani spis, v poslane pesmi, o
katerih je bila izrečena le kratka sodba.
Stritarjeve »Listnice« so še posebno zanimive, kakor je sploh
zanimiv ves njegov »Zvon«, ki se po vsebini in jeziku tako zelo in
sebi na čast odlikuje od drugih knjig pisanih v istem času.
Kako neprijetno dirne človeka čudni jezik, ko preHstuje kako
knjigo, spisano pred več nego dvajsetimi leti! Kako drugače je to
se »Zvonom« ! Stritarju se mora pač priznati, da je pisal že tedaj
gosposko, elegantno slovenščino, ki je tako blagoglasna, da kar
boža uho, pa naj rečejo naši pedantni jezikoslovci kar hočejo. Nje-
govi »Literarni pogovori«, pisani tako, kakor jih je pisal on, so za-
jedno zabavni in poučni in prav iz njih bi se še mogli naši mladi
pesniki in pisatelji naučiti marsikaj in gotovo ne najmanj glede jezika.
Zašla sem, a vem, da mi tega ne zameri, kdor vzame kakor
jaz v roke »Zvon«, ki je star nad dvajset let. Obide ga toliko misli,
kakor je obšlo mene ob prelistavanju.
Hotela sem povedati, da sem našla prav v tem-le »Zvonu«
(1. 1877.) v eni »Listnici«, kar je pisal Stritar Gregorčiču, ki se je
tedaj podpisoval s črko »x«.
»G. x v ? Takih pesmi, kakoršna je v denašnjem listu na prvi
strani, takih je »Zvonu« treba ! Sicer pa vidimo, da vam bo treba
kakega poštenega imena: »x« je prenerodno.«
Na prvi strani one številke pa je bila globoko premišljena
pesem »Človeka nikar!« ki je vzbudila v znanem kritiku - fanatiku
toliko ogorčenja, ker je ni umel.
Svoje pesmi, pod katerimi se je pozneje podpisoval »Gorski«,
»Bojan« in morda še s kakim psevdonimom, katerega se sedaj ne
spominjam, je izdal zbrane v dveh zvezkih, na katera smo po vsej
pravici ponosni.
Gregorčič je kot lirik izlil v svoje prekrasne pesmi vsa svoja
čutila, vso blago svojo dušo in svojega plemenitega duha. Mnogo
318 Marica : Simon Gregorčič.
teh pesmi, ki so že same na sebi po jeziku prava muzika, je vglas-
benih. Dobro znane so tudi njegove epične pesmi, ker se deklamujejo
po vsej Sloveniji najrajši na društvenih veselicah.
Njegove pesmi so zajete naravnost iz srca, zato ni v njih nič
hlinjenega in nič prisiljenega. Prav radi te lastnosti ga je menda
znani kritik-fanatik uprav »razmesaril«, kakor vse, kar smo imeli
Slovenci zares dobrega. Za njim, kojemu je bila primerna ista pesem,
ktero je Prešeren spisal na Kopitarja, je udarila vsa njegova, tedaj
dovolj mogočna stranka ter se svojimi napadi umorila nam občutlji-
vega, najgenijalnejšega lirika. Odgovoril je v lepih verzih kaj duho-
vito v »Zvonu« 1. 1882. pod zaglavjem »V obrambo« ter si s tem
svojim odgovorom pomnožil svojo slavo.
Profesor Leveč je o izišlih Gregorčičevih poezijah spisal krasno
študijo pod zaglavjem »Zlata knjiga« (»Zvon« 1882.)
Gradišče je mala, neznatna vas, oddaljena od Gorice kaki dve
uri hoda ! Z glavne ceste, ki pelje iz Gorice v Vipavo, se vidi Gra-
dišče prav lepo vrhu griča na desni. Pred gričem na katerem stoji
Gradišče, je drug prilično tako visok grič, na katerem se beli ena
sama hiša — Gregorčičev dom. Njegov dom je tako ločen od Gra-
dišča, da pač ni čudno, ako ni bil na Gradišči morda nobeden vseh
mnogobrojnih Gregorčičevih posetnikov. Komu bi se pa tudi zljubilo
iz prijaznega samotnega griča, ki je prebivališče najmileje pojočega
slavca, v navadno vas ?
Iz Rifenberga, »kjer bival je nad osem let« in »kjer vse se mu
je prikupilo«, so ga premestili na Gradišče za vikarja. Vsled kričanja
dra. Mahniča in tovarišev, da so njegove pesmi brezbožne, ga je po-
kojni, premehki škof Zorn gotovo po pritisku odslovil iz službe, kar
je pozneje pač večkrat in po pravici obžaloval.
Sredi griča si je sezidal med sadnim drevjem in vinsko trto
lično hišico. Ko prideš gori, se prepričaš takoj, da je mogel tu-le
postaviti svoj dom edino le pravi pesnik, ki ni mislil niti na prak-
tičnost, niti na ugodnost.
»Oči, oči so me zapeljale,« pravi večkrat, ko razkazuje svojim
gostom in občuduje še vedno razgled »v večerno stran«. In res: ni
ga tako skoro najti tacega razgleda s tako neznatne visočine.
Ko premišljam sedaj, da sem videla Gregorčiča še le pred
dvema letoma v prvič, se mi zdi to celo nemožno, ker se mi dozdeva,
kakor da ga poznam že dolgo, dolgo. Kakor kandidatinja v Gorici
sem sicer tekla enkrat za nekim duhovnikom, o katerem so mi rekle
Marica : Simon Gregorčič. 319
moje součenke, da je Gregorčič, citirala sem tudi za njim glasno
nekaj njegovih verzov, a ozrl se ni. Najbrže je pa bila to le šala
mojih součenk, ki so poznale mojo za pesnike in pisatelje vneto in
sanjarsko dušo.
Ko smo se pred dvema letoma peljali k njemu, me je obhajal
nekov strah, nekaka tesnoba. Mislila sem si: Bog ve, kako in kaj
misli on o mojem delovanju ali se sploh strinja se žensko delavnostjo
na slovstvenem polju, ali mi ne bo morda tudi on česa očital radi
moje polemike z Mahničem; radi katere me je okregal še pokojni
Cimperman češ : »možki ga niso mogli ugnati (kako, ko je trobil
vedno svojo !) pa bi ga ženska ! David je res premagal Golijata, ali
on je imel pomoč od Jehove, od kod je pa Vi pričakujete?«
Gregorčič mi je po pravici zameril, da sem si le upala misliti
kaj takega.
Od glavne ceste pelje steza do mosta, ki drži čez Vipavo. Prav
tam je pa reka precej široka, zato je tudi most na vrveh, ki se ziblje
pod nogami, precej dolg. Prvdkrat je bilo pač tudi meni malo ne-
prijetno ono guganje, radi katerega je lani spomladi klicala neka
slovenska gospa v nemščini vse svetce na pomoč, vsled česar smo
se ji srčno smejali.
Od mosta naprej smo zašli, zgrešivši pot, v visoko turšico. Vsi
potni smo komaj prisopli po krajši strmi stezi na grič. Našli smo
pesnika pred hišo, ki je menda že zapazil, da se pomiče vrsta ljudi
proti njegovemu domu. V prvem trenotku, po prvem pogledu, ljub-
kem njegovem nasmehu in po prvih besedah minila me je vsa tes-
noba in bila sva takoj prav kakor bi se poznala že davno.
Imeli smo se izvrstno in tudi Gregorčič nas je bil vesel, to se
mu je čitalo raz obraz. Ker nas je bila večja družba, govorili smo,
kakor obično ob takih prilikah o raznih stvareh, največ seveda o
leposlovju in našem časnikarstvu. Gregorčič nas je spremil do voza,
s katerim smo prav v zadnjem trenotku dospeli do vlaka. Čudno ni,
da sem v tako silni vročini pozabila pri njem mantiljo ; pisala sem
mu, da pridem po njo sama pozneje, jeseni, na kar mije on odgovoril:
»Pozabljenima čaka Vas, čakam Vas jaz.
Naj kmalu spet vidim Vaš dragi obraz.«
Šla sem res jeseni, potem spomladi, zopet jeseni in zopet spom-
ladi ter se oduševljala zanj vedno bolj, a od teh posetov, ki so bili
vsakokrat bolj zanimivi, hranim najlepše spomine. (Dalje pride).
320 Marica II. : Starost in mladost. — Branko : O modernem duhu.
Starost in mladost.
Nobenega ni plašil se vremena,
Pretemna ni nikdar mu bila noč,
Preslaba pot ni bila mu nobena,
Ko hodil k ljubicam je v vas pojoč.
Sedaj pa starček sivolasih senec,
Ko hodi ves upognjen že po tleh,
Pobožno moli sveti Rožni venec
In pravi, da je vasovanje greh.
Unuk njegov pa misli sam pri sebi :
>Na starost lahko vsak tako uči...«
Po geslu: »Danes meni, jutri tebi«.
Nobeno božjo noč doma ne spi.
Marica II.
O modernem duhu.
Piše Branko.
Poglejmo nekoliko v življenje moderne žene in takoj uvidimo,
da ima' tudi ona velik del pri ustvarjanji nesrečnih razmer,
ki begajo in stiskajo narode.
Kakor sem že zgoraj rekel, žena je ustvarjena, da deluje tiho
v svoji družini, da vzgaja otroke in jih vadi že od mladih nog pošte-
nega in krepostnega življenja. A moderni ženi ne dišijo nič posebno
preozke stene njenega gnezda ; nič kaj se ji ne ljubi ukvarjati se se
sitnimi otroci, za te naj se brigajo plačane pestunje, guvernantke in
šole. Njej je treba širnega sveta, šumne druščine. Svoboda, brez-
brižnost, uživanje življenja — evo njenih uzorov ! A če je slučajno
delavna, polje njene delavnosti se mora razširiti na vse strani; ne
samo na kulturna in umetniška, pač pa še posebno politična in
socijalna vprašanja so jej na dnevnem redu. Povsod nastopa, samo
kjer bi najprej morala, ne. Se smešno resnostjo svetuje in predlaga
načrte, kako naj bi se svet zasukal, da bi bilo prav. A ob tem,
seveda, jej ne pride na um, da družina je začetek in podstava državi
in vsakemu društvu sploh, da kdor hoče imeti zdravo družbo, jo
mora ustvariti iz zdravega elementa, in da ta zdrav element se pri-
pravlja prav v družini in da če so posamične družine slabe, mora
biti tudi cela skupina slaba, in da le tedaj se je nadejati dobro
ekvilibriranega društva, kedar ono obstaja iz dobro izrejenih in na
moralno zdravej podlagi utrjenih družin. Ne, moderna žena v svoji
bistroumnosti tega noče umeti.
Branko : O modernem duhu. 321
Sicer pa, kje naj dobi dovolj časa, da se ukvarja z družino ?
Ona, če hoče biti »prava«, mora gojiti pridno vse moderne kratko-
časne iznajdbe in se vaditi vsakega sporta. Njej bicikel, njej telo-
vadba, njej plavanje, njej turistika, njej vaja v orožju, njej dirke,
drsanje, njej sam Bog znaj kaj se ji še ponuja in pristoja !
Ona razpravlja se svojo cigareto v ustih po kavarnah najnovejša
vprašanja ; pridiguje, deklamuje, protestuje na kongresih ; ona se
osebno spušča v voHlne boje, kriči in agituje v najrazbrzdanejših
krogih, ona ti je socijalistinja, anarhistinja, petrolijera in dinamitar-
dinja —¦ česa ti ni taka moderna ženska? Česa nismo videli v fran-
cozkih prekucijah? česa ravno v minolih dneh v laških, posebno v
milanskih izgredih, kjer je postopanje razuzdanih ženskih prekosilo
vse, kar se more misliti in pri katerih, žalibog! je imela svoj veliki
delež tudi slavjanska doktorica gospa Kuličeva ?
Toda nadaljujmo ! Ce je moderna žena navezana na moža, ta
zveza ni nikoli tako tesna, da bi se ne dala raztrgati o prvej priliki
in za vsako malenkost. Čemu vezi, čemu zakonski jarem ? Svobodna
ljubezen ! Uživanje, samo uživanje, drugega nič ! Tako zahteva mo-
dernost, tako hoče prava emancipacija. Dolžnost, zvestoba, podložnost,
sramežljivost — bedarije barbarskih časov, dobre morda še za kako
bogoljubno in glupo ženico, a povsem neprilične in nedostojne za
uzorno, moderno žensko.
Kaj če družina nima svoje naravne vodnice in oskrbnice, če
pri hiši gre vse narobe in pod zlo ? Kaj če otroci rastejo zanemarjeni
brez nauka, brez dobrih vzgledov, divji, nepokorni, brez nobenega
spoštovanja do očeta in matere, polni trm in nespametnih zahtev,
prava šiba in križ za vsakega, ki pride ž njimi v dotiko? Vse to je
za novo ženo deveta briga ; dobro, da jih nima pred očmi in še bolje
— da bi jih ne bilo ! Sicer pa čemu jim kratiti svobodo ? Tudi si-
novi se morajo emancipirati. Vsak ima svoje pravice, vsak naj se
prepušča nagonu svoje narave, vsak naj skrbi za se in dela s svojo
glavo. Zakaj pa jo ima, če je ne sme rabiti ? Živela svoboda !
Tukaj zopet ponavljam, da med Slovenkami, hvala Bogu ! ni-
mamo še posebnih prikaznij na obzorju emancipacije. Toda paziti je
treba ! Marsikatero slabo zrno, marsikatero nezdravo načelo se nam
podaja skrbno zavito m zamotano v blestečo in mamljivo obliko, z
nekako navidezno naivnostjo, ljubeznjivo in brezskrbno, da ne more
vsak na prvi hip sumiti o veliki zlobi in o smrtnem strupu, ki se
skriva pod njo. Treba paziti in reagirati. Zakaj bomo molčali? Pre-
velike važnosti je vse to za naše blagostanje in za naš pravi napredek
v zasebnem in v javnem življenju, da bi prezirali take »malenkosti«.
3"22 Branko : O modernem duhu.
Slovenske žene, pozor ! Pomagajte si, izobražujte se, branite
svoje pravice in zahtevajte, kar vam gre, a ne zabite svojih dolžnosti
in ne zametajte vere, ki vas opominja na nje in vam jih razlaga.
Držite se na stališču, katero vam je določila nezmotljiva božja modrost.
Ne dajte se motiti ! Zapomnite si, da če se ženska pokvari, potem
ni tako kmalu zdravila ni družini, ni družbi. Zlo je neizmerno in ne-
izprosno. Po pravici se reče, da žena je mogočna, da, celo vsemo-
gočna, bodisi da vporablja svojo moč za dobro, bodisi za zlo. Začetek
in konec vseh velikih rečij je žena — Initimn et finis mulier! Na
koga ne vpliva, kdo se ji ne uklanja in kaj se ji vsega ne žrtvuje ?
Kot mati ima v svoji roki bodočnost sinov, kateri se sčasoma vteg-
nejo ustavljati vsaki, duhovni in posvetni, javni In zasebni oblasti,
samo materi se uklanjajo in pokorijo, če niso uprav zverinsko po-
kvarjeni. Za materjo pride sestra, pride žena, pride hči, in koliko
moči, ljubezni in čara nimajo ta blaga in rahločutna bitja na razpo-
lago napram bratom, možem, očetom ? No, torej se lahko reče, da
usoda družine in naroda je odvisna od žene. Če ima družina na čelu
uzorno gospodinjo, blagor nji ! A zopet gorje družini, kojo vodi po-
kvarjena mati ! Istotako blagor narodu, čegar nežni spol se zaveda
svojega pravega poklica in ga vestno izpolnjuje ter obratno. Dobra
žena lahko poboljša slabega moža, slaba lahko pokvari dobrega.
A mož nima toliko upliva, in tolike potrpežljivosti in vztrajnosti, da
bi privel k dobremu žensko, ki se je dala zapeljati in je izgrešila
pravi tir.
Uzorna žena teži vedno po določenem smotru in zna vedno,
kam gre in kam na konec pride. A žena, ki pozablja svoj naravni
poklic, se spušča v negotovost, tava po temi, tla jej zmanjkujejo pod
nogami in propada ter dere v pogin. Kedar se uresničijo idej ali
oznanjevalcev emancipacije in bo človek rešen vsakih spon in po-
polnoma »svoboden« — takrat ne bo več svoboda na svetu, pač pa
najgroznejša sužnost, takrat zavlada zopet najmočnejši in gorje šibkim,
gorje posebno nežnemu spolu !
Ne trgati vezij,-ki skupaj vežejo posamične ude človeške družbe
in pojedincem prepuščajo samo toliko prostosti, kolikor je dovoljuje
skupni blagor ! Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi pravice in resnice
in ki ni odvisen od človeka, pač pa od samega tvoritelja vesoljne
narave! Ako opazujemo neskončnost ponočnega neba in pogledujemo
neštevilni broj v nedosežnem prostranstvu razsejanih svetov, si ne
moremo kaj, da bi ne občudovali natančnega reda in popolnega so-
glasja, ki veže skupaj vsa ona nebesna telesa. Zvezdoslovci in fiziki
nam podrobno razlagajo zakon splošne gravitacije, vsled katerega se
Branko : O modernem duhu. 323
tako lepo vjemajo med seboj in vzdržujejo ta strogi red. Vsaka
zvezda ima svoje pravice in se prosto giblje v svojem krogu, razvija
se, spopolnjuje, živi, kakor vsaka manjša stvar; ima pa tudi zakone,
ki jej ne dopuščajo prestopiti mej, če noče strmoglaviti v neskončnost
in treščiti Bog zna kam. Kaj bi nastalo, ko bi se te vezi pretrgale,
ko bi se prestopil zakon, ki vzdržuje na svojem mestu svetove ? Na-
stala bi splošna konflagracija, splošni polom; vse bi se nenadoma
podrlo, strio in zmešalo v prvotni kaos.
Enako bi se zgodilo z bednim človeštvom, ko bi ljudje presto-
pili svoje meje; društvo bi se razdrlo in zavladala najpogubnejša
anarhija. Moderni duh, duh upornosti, emancipacije in brezmejne
svobode v mišljenju in dejanju, hočeš nočeš teži prav na to. Zato je
v svojem jedru bistveno slab in zločest; zato se mu mora trezen
človek ustavljati ; zato se ga bodete tudi ve, drage Slovenke, branile
vselej in povsod odločno.
Ne občudujte torej, ne slavite in ne zavidajte modernih žen, pač
pa pomilujte jih. Vzor prave žene, uzor krščanske junakinje se vam
blesti v raznih oblikah naproti iz vsakega stoletja, bodisi na verskem,
na socijalnem, znanstvenem, umetniškem, bodisi na najpotrebnejšem
in najnavadnejšem polju tihega, skromnega rodbinskega življenja.
Nočem navajati krepostnih junakinj, ki so iz ljubezni do domo-
vine, do bratov in do bednikov v božjem imenu žrtvovale imetje,
zdravje, nade, sploh vse, kar jim je ponujal svet in celo življenje,
samo da so dopolnile svojo dolžnost, kakor jim jo je nalagala ali
samo svetovala vera in ljubezen.
Ne jemljem v poštev žen, ki so se odlikovale pred celim svetom
na znanstvenem, na slovstvenem in na umetniškem polji in so bile
ob enem uzorne doma in zunaj, hvalevredne pred Bogom, katerega
so slavile, in pred ljudmi, za katere so delovale z vso odločnostjo
krščanske prosvitljene ljubezni.
Ne govorim o onih blagih bitjih, pravcatih angeljih v človeškem
telesu, ki se odrekajo vsemu, da iz ljubezni do Boga strežejo svojemu
trpečemu bližnjemu po bolnicah, po norišnicah, po sirotiščih, po ječah,
na bojnem polju med žvižgajočimi krogljami, povsod, povsod, kjer
je solza, da je otro, kjer je ran, da se zdravijo, kjer je beda, jok in
stok, da se olajša in teši.
Ne omenjam onih, vsega občudovanja vrednih devic, ki zapuš-
čajo svoj dom, svoje drage, da sledijo božji glas, ki jih kliče in vabi
daleč, daleč preko neskončnega in viharnega morja, da se razkropijo
po pustih landah, po neprozornih goščavah, po žarečih pustinjah, da
med vsakojakimi nevarnostmi in mukami, šibke in same, z nado v
224 Branko : O modernem duhu.
Boga in z ljubeznijo do zanemarjenega človeštva nosijo vero in pro-
sveto med barbare in med divjake.
Ne ! vse te iperidejalne krščanske junakinje, katerih je na tisoče
razkropljenih po vsem svetu in pred katerimi moderna žena je nič,
tisočkrat nič, se dajo ložje občudovati nego posnemati. One hodijo
po vzvišenih, nenavadnih stezah človekoljubja, po katerih večina
ne more.
Ljubeznjivim bralkam postavim za vzgled vsakdanjo ženo, prak-
tično gospodinjo, kakor jo po svojem proroku opisuje sv. pismo in
kakoršnih, hvala Bogu! tudi ne manjka, dasi radi njihove skromnosti
in tihega delovanja svet jih često ne pozna in ne upošteva. Dotične
vrstice so vzete iz »Knjige Pregovorov« (pogl. XXXI., vrsta
10—30). Evo jih :
»Kdo dobi krepostno ženo? Njena cena je cena blaga, ki nam
prihaja od daleka in od najskrajnejših meja.
Na njo se zanaša srce njenega moža in ne ostane brez dobička.
Dobro mu bo delala in ne zlo vse dni svojega življenja.
Volno in lan si preskrbljuje, in modro dela z lastnimi rokami.
Ona je kakor trgovska ladija, ki od daleka privaža kruha.
Ona vstaja pred dnevom in daje jesti svojim domačim in hrano
svojim služkinjam.
Pregleduje njivo in jo kupuje, in z dobitkom svojih rok sadi
vinograde.
Z močjo opasuje svoje boke in pomnožuje moč svojih rok.
Z zadovoljstvom opaža, da je njeno delo dobro; njena svetilka
ne ugasne čez noč.
Ona steguje roko po kodelji, in njeni prsti vrtijo vreteno.
Ubožnemu odpira roke in dlani steguje siromaku.
Ona se ne boji ni mraza ni snega za svojo družino, kajti vsi
njeni domači imajo dvojnato obleko.
Vrhnjo obleko si sama napravlja; tančica in škrlat je njeno krilo.
Njen mož se odlikuje kakor plemič, kedar sedi na vratih med
deželnimi starešinami.
Ona izgotavlja košulje in jih prodaja in pas oddaja tujcu.
Krepost in dičnost je njeno odelo, in ona so vselej smehlja.
V modrosti odpira usta, in blagodušnost je na njenem jeziku.
Ona pazi, kako stoje hišne zadeve in ne je kruha v lenobi.
Njeni sinovi se odlikujejo in jo proslavljajo kot blaženo ; isto-
tako jo hvali mož.
Mnogo hčera si je nakopičilo bogatstva, a ti si prekosila vse
ostale.
Višnioviecki : Odmev. 325
Ljubeznjivost je prevarljiva in puhla je lepota ; samo žena, ki
se boji Boga bo pohvaljena.
Dajte ji od prihodkov njenih rok in naj jo slave na vratih
njena dela.«
S temi in mnogimi drugimi besedami, raztresenimi po raznih
oddelkih sv. pisma označuje nam Bog in hvali pravo ženo, dočim se
da doslovno prilastiti očetom modernega duha in brezbožnim apostolom
novih naukov, kar jim očita sv. pismo v XIII. psalmu :
»Rekel je neumnik v svojem srcu : Ni Boga !
Izpačili so se in hudobne so njih nakane ; ni ga da bi dobro
delal, ni ga ni enega !
Bog gleda iz neba na človeške sinove, da vidi, je-li še kdo
razumen, ali še kdo išče Boga.
Vsi so krenili na stran, vsi so ostali nekoristni ; ni ga, da bi
dobro delal, ni ga niti enega.
Njihova usta so otvoren grob, prevarljivo delujejo se svojim
jezikom in otrov samega gada je med njihovimi ustnicami.
Polna preklinjanja in grenkosti so njih usta...
Poguba in nezgoda je v njihovih potih in poti miru oni ne
poznajo, strahu božjega ni v njihovih očeh...«*) (Zvršetek.)
Odmev.
Oj lep si res, svet !
Pomladni vse cvet
Pokriva vrte,
Doline, gore !« '
In pesem doni
Čez gore, doli,
Od sten pa odmev
Prinaša spet spev :
»» — Pokriva vrte.
Doline, gore !««
Višnioviecki.
*) Op. uredn. : Razvidno je, da se  »Slovenka« ne brani tudi pobožnih člankov,
kedar so dobri. Prazno je torej očitanje, da je list »presvobodomiseln«.
326 Zavod sv. Nikolaja.
Zavod sv. Nikolaja,
ustanovljen v proslavo 50-letnice Njegovega Veličanstva presvetlega
cesarja Frana Josipa I.
Pravila tega jako važnega in prekoristnega zavoda je prinesla
»Edinost« v celoti ; naše dame in posamezniki dobe jih še posebe.
Me ne moremo drugače, nego da to plemenito napravo priporočamo
kar najtopleje osobito našim slovenskim ženam.
Oklic pa, katerega je razposlal osnovalni odbor priporočamo
tu-le v pretresovanje.
Poziv in prošnja !
Kar storiš za sé, to že s tabo izgine.
Kar storiš za narod, ostane vselej ;
Donesi le kamen za gradbo očine,
A rasla naprej na podlagi bo tej ;
Poraogel si stem ji k višavi, lepoti,
In del tvoj ostane v poslopja celoti !
Simon Gregorčič,
Vaše Blagorodje!
Letos, ko vse tekmuje, kako praznovati petdesetletnico vladanja
Njegovega Veličanstva našega presvetlega cesarja, katerega želja je,
naj se praznuje njegova petdesetletnica ne s hrupom in šumom, pač
pa z dobrodelnimi čini, tudi tržaške Slovenke žele pokazati svojo
vdanost ter vstreči plemeniti želji plemenitega vladarja. Nadele so
si nalogo vstanoviti zavetišče za brezposelne služkinje.
Komu ni znano, koliko naših mladenk pride vsako leto v mesto
iskat si zaslužka ? In vse te so prepuščene samim sebi ter nimajo,
izvzemši male izjeme, nikogar, da bi jim svetoval ter jih ščitil pred
pretečo nevarnostjo. Kam se hoče obrniti ubogo, nevedno dekle
došlo z dežele v mesto med neznane, tuje ljudi? Komu hoče zaupati,
koga hoče vprašati za svet, ko se nihče ne briga za-njo ? Ako pride
dobrim gospodarjem v roke je srečna, kaj pa, ako pride v roke
brezvestnim in brezvernim ljudem, kateri jo oropajo vere in sramož-
Ijivosti ? Padla je, ker ni imela nikogar, da bi jej svetoval, jo svaril.
Koliko solz so že pretočili starisi zaradi takih zapuščenih deklet ?
Koliko sramote in stroškov so imele občine zaradi njih ?
Da se temu zlu odpomore, snujejo tržaške Slovenke zavetišče,
kjer se bodo vsprejemale devojke došle z dežele. Tu bodo preskrb-
ljene z vsemi potrebščinami ter se bodo vrh tega poučevale v ročnih
delih, kuhanju, likanju in šivanju ; navajale se bodo h krepostnemu
življenju in štedljivosti. Vsaka devojka, katera bode hotela biti
vsprejeta v zavod, bode morala imeti priporočilo od  duhovnika in
Feodor Sokol : Neizpeta pesem. — Iz poezij H. Heine-ja. 327
Županstva. Zavetišče bode v dogovoru s starisi ter jih obveščalo o
vedenju njihovih hčera. Skrbelo se bode tudi, da se jim preskrbi
dobre in vestne gospodarje ter pazilo na nje, da ne zajdejo na
slaba pota.
Da pa nam bode možno izvrševati to težavno nalogo, prosimo
vse človekoljube, da nam prihite na pomoč s sveti in dejanji. Vsak
še tako majhen dar dojde nam dobro, ker vstanova zahteva ve-
likih žrtev.
Nadejaje se, da nas bode Vaše Blagorodje blagohotno podpiralo,
se udano beleži
osnovalni odbor
Marija Škrinjar, Zorzut Rezika, Kunigunda Blatnik, Ivanka Ivančič,
Rezika Gruden, Nežika Gruden, Ema Dekleva, Ivanka Černigoj.
NB. Pisma naj se blagovole pošiljati pod naslovom : »Zavod sv. Nikolaja« Trst
Via Stadion št. 19, I. n.
Neizpeta pesem.
Sinoči truden sem počival
Sen padel mi je na oči,
Pa slavček je zapel tam v gošči
Najlepšo svojih melodij. . .
In srce se mi je topilo,
Bilo mi v prsih je mehko,
Ah, srkal sem jo vso to pesem,
Umel, umel sem jo tako. ..
In mislil sem : zapišem jutri
To sladko pesem bolečin.
Doslej človeku še privrela
Milejša ni iz prs globin ...
In sem zaspal... in spet zbudil se...
Prepolno sem imel srce...
Zaman!., zapeti je ne morem...
Spi v duši notri mi nekje ...
Feodor Sokol.
Iz poezij H. Heine-ja.
Prevel Al. B—č.
Demante imaš žarovite,
In biserov venec blesteč,
Oči imaš divne krasote —
Predraga, kaj hočeš še več?
Na tvojih očij krasoto ;
Sem zložil koprneč i
Krdelo nesmrtnih pesmij — I
Predraga, kaj hočeš še več? J
Krasota tvojega oka
Mi bila je oster meč.
Uničila je celo me —
Predraga, kaj hočeš še več?
328 Književnost.
Književnost.
„Bez svrhe"; CCI.— CCIII, zvezek Zabavne knjižice »Matice
Hrvatske«. Napisali Osman-Aziz. — Evo, posebno za dijake jako
važne in zanimive knjige ! Pravim za dijake, ker se v knjigi opisuje
večinoma dijaško življenje in bi jo morali in mogli baš dijaki pridno
čitati in uvaževati, vendar sem si v svesti, da jo bodo tudi drugi
čitali radi in s posebnim zanimanjem. »Bez svrhe« je povest, v kteri
se popisuje brezmiselno življenje, življenje nekako živalsko turških
»soft« pripravljajočih se za »hodže« (svečenike). Osobito so zanimive
za nas popolnoma nove turške šege in navade, zanimivo popisovanje
žalostnega turškega konservatizma in nazadnjaštva. Kar dela povest
za nas še zanimivejo je to, da so ljudje v njej po narodnosti Hrvati,
po veri pa Mahomedanci. Plemeniti Eehim, Ibrahim in Abduselam
se zastonj trudijo, da bi narod vzbudili ter ga še za časa obvarovali
propada ; hodži, ki so vsi kakor Sabin-efendija, imajo še vedno
na ljudstvo največ upliva ter mu prigovarjajo, naj ostane sin, kar
je bil oče, naj narod ne pohaja šol. Po nekod so nekateri odstavki
prekrasni, ki bi mogli veljati tudi nam. Evo n. pr. na sti-ani  143.:
— Makar da smo najzapušteniji — dodade mu Fakim — ipak
nije nigdje lakše raditi, nego li kod nas. Naš je čovjek po naravi
obdaren, otvoren. Samo je zapušten, ne vidi — — treba mu otvoriti
oči. S našim je svietom lako — a najviše nam se je boriti s jednom
manom : mi smo u prvi mah upaljivi — pak odmah klonemo. Mo-
ramo sebe najprije naučiti, da budemo uztrajni, da idemo za onim
stalnim dobrim ciljem, koji odaberemo. Čega se lotiš, do kraja izvedi,
i budi čovjek na svomu mjestu ; tada se ne ćes morati ni pred kim
ulagivati — i što god u svietu postigneš tako podkovan, nemoj
misliti, da su ti dali od milosti, već jer si to zaslužio. Tako ćeš biti
sviestan sebe i svoga dostojanstva. To ti ima biti priprava za rad
— a rad sam vrlo je jednostavan. Narod upućivati, da se mora pro-
svjetljivati, djecu svoju odgajati, kako vrieme zahtieva: prosvjete,
znanja nam treba, da sami uzmognemo misliti za se i svoju buduć-
nost. S tim zajedno rad nam ima biti još, da se za sad obustavi
barem gospodarstveno propadanje, ako se ne može mahom postići,
da se to stanje počme dizati. Narod upućivati na plemenitost, razbo-
ritost, štednju. Evo ja*kao učitelj morat ću živiti skromno, al i s tim
ću biti zadovoljan — jer me ljubav vodi, da odgajam našu djecu,
da nešto i ja pripomognem našemu napredku. I pomisli — kad bismo
svi bili na svom mjestu, oplemenjeni znanjem, prožeti našim dužnos-

Književnost. 329
tima — i kadija i hodža i upitelj i gradjanin i svi drugi — pomisli,
kako bi to bilo liepo !
Branimir Livadić : Zapreka. (Prestampano iz bel. ilustrovanoga
lista »Nade«. — Moderni dnevnik, iz katerega spoznavaš dušo lepe
Klarice, mlade soproge častnika Gjuro, nekdanjo njeno ljubezen s
pristavom Radoslavom, njegovo sedanjo ljubezen s priprosto, ali pre-
divno Anko . . . Duševni boj Klarice je opisan uprav mojsterski.
Čitajočemu se ti zdi, da stojiš v gorskem potoku, kjer se ti zaganjajo
valčki in valovi v noge. Zdi se ti prijetno, vrlo prijetno, ko pa noge
iz vode vzameš, očutiš, da ti je dobro (objednem pa obžaluješ, da si
to učinil.) Streseš se in — odideš. Trajne vrednosti nima le ta Li-
vadičeva pripovest; čitatelja samo hipno zabava, potem se pa —
pozabi. Livadič je pristaš moderne struje v literaturi, kar je pokazal
tudi s sestavkom »Smrt i more« v »Mladosti« II. broj, I. knjige.
—čed.
»Nova Nada«. — Zbornik zabave i pouke. Knjiga II. Svezak
4. i 5. ima sledečo vsebino:
Smrt jaše : Aleksandrov. Gazela (I. II.) : Zor. Biser-pesemca :
Velimir. Pobožno si: B. Potočan. Idila: Afanazij. Pošta: Feodor Sokol.
Tiho šumijo valovi : Aleksandrov. Apel : V. J. Isajlovič. Bisenice. (I.
II. III. IV.): J Grgačev, Notturno: Jandrin. Pod trešnjom : B Javorov.
Iz drame »Poluljudi« (Čin II.): Branislav Vinkov. Idila: V. Furjan.
Nebo i pakao: Alpha. Vizije (III) : Afanazij. Janko Leskovar : M. Hajev.
Nešto iz narodne astronomije: S. Montesquien : M. K. Pjesnik-publi-
cista : Našič. Nova hipoteza o kometnim repovima : Thaies. — Li-
terarna kronika. (Knjige »Mat. Hrvatske«: Njemačka knijževnost ;
Vrieme. — Zapreka. — Slovanska knjižnica. — Pod jarmom. — Lira
planinskoga Hrvata). Kazališna kronika. (Na plitvička jezera! —
Cvijeta. — Prva kiša. — Stričeva oporuka. — Povratak. Prelom. —¦
Model. — Ljubavnici. — Hrv. dram. škola. — Roditeljski grijesi).
Pabirci, (Fridrich Nitzsche. — Francis Bacon Verulan, —• Anatole
France). Praznici. Od uredništva.
Izlazi u mjesečnim svescima na dva do dva i po arka. Pret-
plata je za II. knjigu (5 svezaka) for. v20. Jedan svezak 30 nvč. —
Pretplate, pisma, časopisi u zamjenu i knjige na oglašivanje šalju se
na adresu : Andrija Milčinović, Zagreb, Vlaška ulica br. 40.
330 Razno.
Razno.
t Gospa Rozina Gabršček, soproga najbolj podjetnega Slovenca,
lastnika tiskaren v Gorici in v Pulju, urednika »Soče« in »Pri-
morca« i. t. d. je umrla dne iq. junija. Pokojnica je bila jako
blaga in vzgledna žena, vneta rodoljubka in skrbna ter delavna
soproga. Svojemu podjetnemu možu g. Gabrščeku je bila v uprav-
ništvu in odpravništvu desna roka, kjer je oskrbovala razne posle z
uprav neverjetno točnostjo in natanjčnostjo.
Ko so peljali blago pokojnico dne 21. t. m. k večnemu počitku,
.pokazali so Goriški Slovenci z mnogobrojno udeležbo, kako so čislali
prerano umrlo Rozino. Sprevod je bil impozanten.
Slavnosti v Pragi ob priliki stoletnice rojstva očeta češkega
noroda, učenjaka in zgodovinarja Frana Palackega so bile nepopisno
velikanske in impozantne. Odločni in duhoviti Čehi so svojim gostom
prevskrbeli tacega duševnega užitka, kakoršnega si ne moremo niti
misliti. Od vseh strani širne slovanske zemlje so prihajale brzojavke
na slavnost in na shod novinarjev. Mnogo krika je vzbudil ruski
general Komarov v naših »ljubih« Nemcih, dasi njega napitnica kakor
sploh njegovi govori niso imeli ni sluha o protiavstrijskem duhu.
Seveda, Nemci so tu gospodarji; oni smejo kričati protiavstrijske
vzklike, napadati dinastijo in vse kar je avstrijskega. Slovan pa naj
nikar ne pride pozdravljat svojih bratov ! Vsega nemškega krika in
vika je krivo dejstvo, da takim pojavom slovanske vzajemnosti ošabni
Germani niso vajeni, zato moramo skrbeti, da se na to čim prej
navadijo. To naj je bil le začetek.,.
Zakaj propada zakon? Na Franzoskem se silno boje, da bi
njihovo ženstvo ne posnemalo angleškega ženstva, ki se čedalje bolj
ustavlja in upira zakonu, tako da se na Angleškem neudana dekleta
niti ne morejo več šteti.
Pod zaglavjem »Le mariage en perii (zakon v nevarnosti) je
prinesel »Figaro« mnogo uvodnih člankov najveljavnejših pisateljev..
Nekteri zvaljajo vso krivdo na možke, drugi na žensko emancipacijo
in spet drugi na slabo, nedostatno odgojo. Naj že bode kriv ta ali
oni, (krivi so toliko možki kolikor ženske,) faktum je, da se dekleta
boje zakona in možitve ter se mu ustavljajo.
Arvede Barine piše ter meče vso krivdo na rovaž ženskih.
»Moralna odgoja deklet, kaj je moralna odgoja deklet dan-
danes? Pokažite mi jo v dejanji, v resnici in v posledicah. Če po-
gledate okrog sebe, vidite v višjih krogih, hvala Bogu, še dobrih
Razno. 331
in udanili ženskih, ki so poštene in skromne ; ali videli bodete tudi,
da je čedalje več takih, ki so sam poosebljen egoizem. One vse ne
skrbe za drugo nego za svoj lastni Jaz, drzne so ter zahtevajo od svojih
mož, da vporabijo vse svoje moči, vse svoje življenje, da bi postali
zanje nekakov stroj za denar, v tem ko bi one njim ne žrtvovale niti
ene svojih želj. One mislijo vedno na svoja prava, nikdar ne na
svoje dolžnosti.
Drug uzrok, da propada zakon —• piše še vedno Avred Barine
je —- nravnost.
Prva krivda je tu na možeh. Zdi se, kakor bi možje hoteli v
poslednjih dvajsetih letih zatreti v dušah svojih družic ono delikateso
in sramežljvost, ki je bila nekdaj njihov dar in ob enem njihov ponos.
Zakaj so si postavili tako trdovratno to nalogo, mi je in mi ostane
vedno uganjka. Oni so spisali zanje ter jim sami izročili mnogo
slabih in nemoralnih knjig. Obrusili zo svoje žene tako, da te poslu-
šajo bodisi v gledališču ali v salonu brez vsake zadrege lehko naj-
bolj monstruozne stvari. Vodijo jih povsod in se zabavajo, ako one
znajo posnemati to kretanje in toaleto najpikatnejših ženskih. Možje
ne spoštujejo svojih žen; zato žanjejo sramoto za svoje grehe. Koliko
je vsled tega trpel zakon, ni treba praviti, vsak vidi in vsak ve.
Neka gospa je pisala člankarju pariškega »Figera« ki je raz-
pravljal, zakaj propada zakon, sledeče : »Naši otroci, osobito hčere,
opazujejo v svoji rodbini predobro kakšno je razmerje med očetom
in materijo. Nekdaj so si ustvarjale v misli med samostanskimi ali
zidovi kakega druzega zavoda idealno, srečno življenje, ali sedaj
gledajo to življenje, kakoršno je ob domačem ognjišči. Moj mož je
dober, zvest, ali kaj, ko postaja vsled svojega temperamenta vsak
dan neznosnejši. Za vsako malenkost nastajajo grdi, neprijetni pri-
zori ; za pravi nič kriči, ropota in mrmra po celo uro. Nedorasli otroci
ne zapazijo tega, ali hči, ki ima petnajst let, je že rekla : »No, ko bi
imela dobiti tacega moža, kakoršen je papa, bi se nikoli ne omožila« !
Vzemimo mojo prijateljico, katero mož vara. Ko je ona zvedela
o njegovi nezvestobi, ni se mogla, zazrši ga, vzdržati in nastala
je med njima prav teatralična scena. Njeni hčeri ki imate prva
osemnajst, druga šestnajst let sta vlekli v svoji sobi kaj zvesto na
uho. Toda pustimo, to so le izjeme, ostanimo pri običnih slučajih.
Gotovo je, da srečno oženjeni možje, katere skrbno negujejo njihove
ženice, postanejo čestokrat prav kakor stare device godernjavi in
neznozni. Ko pritečejo otroci k njim jim je sitno in čim bolj se starajo
tem sitnejši so se ženo in z otroci. .
332 Razno. ]
Če bi naše hčere videle doma svoje očete vesele in ljubeznive,
bi se ne branile zakona, kakor so se ga začele braniti.«
»Seveda piše člankar — bi raožki vedeli tudi povedati svoje
pritožbe, ko bi imeli časa za pisanje.«
Člankar pripoveduje dalje:
Poznam dve sestri, ki sta mi celo nekoliko v sorodu. Vsaka
njiju ima 400.000 frankov, oni sta zelo ugledne rodbine, lepi sta in
jako naobraženi ter veseli a o možitvi nočeta vedeti ničesa. Zakaj ?
Odgovorili sta mi: »Medve sva dobili popolno odgojo, kakoršne si
je le možno želeti, vsled tega imava mnogo duševnega osrečevalnega
delovanja, kateremu bi se seveda morali odreči, ko bi se omožili.
Dekle, ki stopi v zakon, zapre svoj glasovir, odloži svoje slikarije
in knjige. Svoj čas mora uporabljati v dolgočasnih družbah in klubih
ob klepetanji.«
Ko sem jima ugovarjal, da tega ni treba, ker se lehko posve-
tita svojemu domu in rodbini, sta mi odgovorili :
»Res, ni to glavno, kar naju zadržuje. Ali me moramo vedno
dvomiti o tistih mladeničih, katere nam predlagajo. Sinovi iz »bour-
geoisije«, izmed kojih nam je voliti, nimajo nobenega čuta o nrav-
nosti. Oni ne smatrajo zakona za drugo nego za nekov halt razuz-
danemu življenju ali hočejo se zakonom napraviti prav dobro kupčijo...
»Ali vsi niso enaki« — sem ugovarial jaz.
»Ne, gotovo ne ; ali zakon je kakor loterija, kjer so številke,
na ktere se dobi, prav redke, preredke, da bi si človek upal staviti.
Medve živiva jako srečno tako, čemu oprtati si še moža?«
Člankar toži dalje:
»Sedaj pač vstaja nekakov »tretji spol«, ki je na Angleškem
in v Ameriki že dovolj razširjen. No, ta »tretji spol« ima na Fran-
coskem, hvala Bogu, še malo zastopnic«
Ali število bo rastlo, ako se temu ne odpomore za časa, kakor
je pisal naš Branko, da prevzame možki kakor ženska vsak svojo
nalogo, pravice in dolžnosti.
Pariz. V senci dreves Luxenburskega vrta sredi jasminov in rož
postavljajo Parižani kipe velikih francoskih pisateljev — in kmalu
pridejo na mesto, kjer so prej stali pusti obrazi kraljev 'in kraljic, beli
kipi velikih pisateljev z visokimi čeli, kakor nalašč ustvarjeni, da se
ovenčajo z lavorjevimi venci.
Bauville in Sainte Beuve sta že tam ; za njima pa pride Michelet,
Chateaubriand, Leconte de Lisle, Balzac seveda in drugi.
Na Francoskem se skazuje genijem sploh mnogo časti, osobito
mlajši pisatelji kar obožujejo spomin starejših. Vzdiga se nov zarod,
Doma. 333
ki ima za geslo : »la religion de la gloire« in ki prav s tem geslom
kaže svojo vzvišenost.
Lamartine je dejal vojvodi Gramont: »Iz vašega sina ne bo nič,
on ni bil niti vznemirjen, ko me je videl«.
Alphonse Daudet se bode veselil celo dveh kipov ; enega mu
postavijo v Parizu, druzega v Nemes; najlepši spomenik pa mu je
postavil njegov jako nadarjeni sin Leon s prekrasno knjigo »Al-
phonse Daudet«, v kateri govori o svojem očetu kot človeku.
Ruski naučni minister je dal ukaz, da se mora vsem učenkam
višjih dekliških šol, gojenkam žen. gimnazij ter gojenkam konserva-
torija glasbe in lepih umetnosti zabraniti nositi steznik (modere).
Francozje jim bodo, kot verni zavezniki, baje sledili.
Doma.
Cvet divjega kostanja deni v dobro tropinsko žganje, dobro za-
maši steklenico ter jo pusti nekaj časa na solnci. Ta tekočina je
izvrstno zdravilo proti trganju po udih.
Rdeči grozdijčev liker. Naberi in odtisni rdeče grozdijče. Soku,
katerega si dobila iz grozdijča, dolij baš toliko konjaka, kolikor je
soka (ako nimaš konjaka, dolij dobrega žganja) ter osladi se zmletim
sladkorjem. Na liter tekočine računi 175 do 250 gramov sladkorja.
Naposled preredi vse skozi pilni papir (Fliesspapier).
Kako se ohranijo češnje in drugo koščiščasto sadje do zime.
Sadje, ki ne sme biti prezrelo, potrga se skrbno s pečlji vred ter
s popolnoma suhim hruškinim listjem loči plast od plasti sadja, ki
se dene v steklene ali lončene vaze, katere je treba dobro zapreti.
Zakoplje se potem vse skupaj 70—8o' centimetrov globoko v zemljo.
Pozlačeni okvirji, koje so muhe onečedile se očistijo s terpen-
tinovim oljem. Da se pozlačenje ne pokvari in da se dobro ohrani,
je še bolje, ako se okvir drgne z enim delom lanenega in dvema
deloma terpentinovega olja.
Priprosto sredstvo zoper gole vrtne polže. Naberi za prst de-
belih, zelenih vrbinih palic. Prelomi jih na prilično '30 centimetra
dolge palčiće. Prerezi paličicam skorjo na eni strani, sleci vsem pa-
ličicam skorjo ter položi je na vrt. Polžem jako diši sladki vrbin sok,
radi katerega se zberejo v cevi, katere smo napravili iz skorje.
334 . Doma.
Grahova solata. Skuhaj olupljen grah v slani vodi, precedi ga
in ohladi. Prideni mu na kocke zrezanega kuhanega krompirja,
tenko zrezane čebule, soli, kisa, olja in popra, dobro premešaj in
deni krog te solate zrezana trda skuhana jajca.
Kako se pozna dobro ali slabo meso. Bleda barva mesa znači,
da je bila žival malokrvna. Uzrok malokrvja so lahko različne bo-
lezni. Temno rdeča barva znači, da žival ni bila ubita, ampak daje
crknila. Ako izgleda meso kakor mramornato vsled mesnih žilic, je
dobro. Mast na zdravem mesu je bela in trda, na bolnem pa rmen-
kasta, mehka in vodena. Zdravo meso ti komaj zmoči prst, ako se ga
dotakneš, bolno, slabo meso je mehko in ima mnogo tekočine v sebi.
Mošičevje (Preisselbeeren) se napravi raz ven kakor po navadi
še tako le : Na 5 litrov jagod vzemi ^/2 litra dobrega sladkega vina,
i kg. sladkorja, košček cimeta in šest klinčkovih glavic. Naj prej
se kuha vino sé sladkorjem in dišavami celih deset minut, potem
se v vino stresejo jagode, ki se morajo tudi dobro skuhati. Ko so
dobro kuhane, vzemi jih od ognja, premešaj jih in ohladi ter napolni
vaze ž njimi. Tako napravljeno mošičevje ne splesni nikoli ter je še
po dveh letih baš tako dobro, kakor bi bilo tedaj pripravljeno.
Francoska solata. Nastrgaj ali zriblji 2 trdo kuhana rumenjaka,
zmešaj ju z oljem, kisom, soljo in poprom v lehko tekočo majoneso,
razrezi beljak na drobno ter dostavi majonesi, vse skupaj pa zlij na
endivijo, katero si pripravila za šest oseb. Tako pusti solato dve uri.
Predno jo neseš na mizo, polij jo z dobro rmeno razcvrtim špehom.
Lakirani podstavki ali tase se ne smejo prati z gorko vodo, ker
lak razpoka in se odlušči. Vzemi mehko krpo, vlij nanjo nekoliko
kapelj olja ter drgni z njo krožnik tako dolgo, da bo zopet suh.
Ako je še malo masten potrosi ga z moko ter pobriši z drugo
mehko suho krpo.
Prah za zobe. Prav dober in neškodljiv prah za zobe se dobi
na sledeči način: Stare kruhove skorje se speko ter zdrobe v prah.
Primeša se potem vsakim 15 gramom tega prahu dve nožni končini
drobne kuhinjske soli.
Da vrtnice močneje in prijetneje vonjajo vsadi zraven rožnega
grma navadno čebulo.
Sadni madeži se odpravijo iz perila s tem, da se izperejo v
razstopini klorovnatega apna, kateri se dolije nekoliko jesiha. Včasih
zadostuje tudi, da se operejo z milnato vodo, v kojo se je priložilo
nekaj borača ali salmijakovca.