lageri (ta&orišča) smrli v sovfelshi Rusili. Kaznjenci kot vprežna žival. Dvajset kilometrov od nekdanjega Soloveckega samostana je oddaljena »Ovsjanka«, kazenska komandirovka za kaznjence. Odtodi pride le malokdo živ. Tja pošiljajo take, ki se v eni ali drugi stvari pregrešijo. Kisselev-Gromov piše, da je bilo v nekem slučaju več kaznjencev tja poslanih, a 65 >hudobnežev« je ostalo, ker so bile tam vse baiake prenapolnjene. Te kaznjence so uporabili kot vprežno živino. Glavna zaloga živil za te kraje je v prostorih nskuanjega samostana; od tam se pošiljajo na vse komandirovks Da Soloveckih otokih. Ker pa Čeki vedno primanjkuje konj, so na mesto njih te »hudobneže« porabili za vprežno živino. »Sovražniki sovjetsks oblasti« so dobili komat okrog vralu, zapregli so jih v sani, dali so jim kočijaža morilca Burak in — vprega za dovoz je bila gotova. Vsako jutro rano je prevzel Burak v centralnem skladišču štev. 1 živila, katera je naložil na svoje »konje« in sani oziroma voz je oddrdral med klici: ena, dve, tri v razne komandirovke. »Konji« so morali vsak dan prevoziti po 35 km in sicer 17—18 km tja in ravno toliko nazaj. »Ali vaši konji dobro delajo«, so pofzvedovali čekisti pri kočijažu Burak? »No že gre, sicer se spodtikajo, a vlečejo vendarle,« »jih moraš pač s palčko malo potipati. Ti Ijudje morajo postati popolni proletarci.« Tri mesece so morali vlačiti sani.ti kaznjenci, tri mesece jih je poganjal Burak s palico. Pozneje, ko je bil na »Ovsjanski« prostor, so jih seveda poslali tja, kjer so v jarai Vanjka Potapova kmalu našli večni pokoj ... * Kaj store kaznjenci proti surovemu ravnanju čekistov, ki se dan na dan dogaja? Za veliko večino kaznjencev je značilna potrpežljiva udanost. Rus je sploh zelo potrpežljiv in veliko prenaša. Le tu in tam, ker je mera že preveč polna, se izraža jeza v krepkih in ostrih izrazih. Rus je tudi iznajdljiv in si skuša svoj položaj izboljšati na razne načine in sicer s podkupovanjem (z denarjem in dragocenostmi), s hinavščino, s prilizovanjem in iajše ženske s tem, da prodajajo svoje jlo. Do odprtega boja moža z možem, s jsekiro, revolverjem ali drugim orožjem pride raalo kdaj. Tudi beg se malokdaj posreči. Pozimi I. 1930 pa je vendar nastal velik upor. V 28 komandirovkah se je vsaj polovica kaznjencev uprla in niso hoteli iti na delo. Čekisti so škripali od jeze, a kaj so hoteli storiti? V vsaki komandirovki je bilo okrog 200 upornikov, a le 8 do 12 čekistov. Telegrafirali so v Moskvo po navodila. In od tam je prišel odgovor: Vsi voditelji upora in vsi, ki nočejo iti na delo, se naj postrele vpričo drugih kaznjencev. Odlok sta podpisala jud Kerschel Jehuda (Jagoda) in G. Bokij. Vse se je po naročilu zgodilo. Od tistega časa čekisti skrbno pazijo, da v nobeni komandirovki ni skupaj večjega števila bivših tovarniških delavcev ali bivših komunuitov, ker ti so proti čekistom najbolj predrzni.