SVOBODNA SLOVENIJA LETO (AÑO) XLVI (40) Štev. (Ne.) 2 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 15. januarja 1987 Narodnost in Glede narodnosti in državljanstva prevladuje ponekod velika zmešnjava. To se še posebej opaža v deželah zapadne poloble od severnega do južnega tečaja. Pojma se pogosto istovetita in večkrat prvega podredijo drugemu. Če nekdo nima jasnega pojma, kaj je narod in narodnost, ga prav tako ne more imeti o državi in državljanstvu. Pojma sta vzporedna in se nikoli ne križata,- upoštevajoč, da sta nared in narodnost vedno na prvem mestu, če o tem ni jasnosti v zakonodajnih zbornicah in izvršilni oblasti, lahko pride do zmešnjave, da se Bog usmili. Pripadnik določenega naroda ima dotično narodnost. Za vsakega je božji dar in se je nihče ni sam izbral. Je izraz božje volje, izhaja iz obljub, ki jih je Bog dal Noetovim sinovom in očaku Abrahamu. Vsled tega narod nima korenin v pozitivnem pravu, a je po svojem antičnem značaju subjekt pravic, med katere je vključena tudi pravica do lastne države, kljub temu, da je duhovno občestvo, ki temelji na duhovni sorodnosti, zavestni povezanosti, tradiciji, jeziku, lastni kulturni rasti in prirojeni nesebični ljubezni. Država je politična družba, tvar-ne narave, nastane na osnovah pozitivnega prava, morda revolucionarnih podvigov in plebiscitarnih odločitev. S pomočjo pozitivnega prava, oboroženih sil in mednarodnega priznanja izvaja oblast na določenem geografskem prostoru. Skrbi za tvarno blagostanje prebivalcev in i-zobrazbo. Izobrazbe se pa ne more istovetiti s kulturo, ker je samo v pomoč kulturni rasti. Že stari Grki so razlikovali med narodnostjo in državljanstvom. Imeli so več političnih skupnosti (polis), a so bili vsi pripadniki enega naroda (ethnos), imeli isto narodnost (ethnotes), vsi so bili Hellenoi. Tu- PISMO OD V splošnem moram reči, da se pri nas gode kar mali čudeži. Letos je namreč nadškof voščil božične pra-nike po Radiu Ljubljana in mu ni bilo treba za ta namen uporabiti radia Trst ali Vatikan. To se je zgodilo prvič po letu 1945. Komunisti so namreč do zdaj vztrajno in trmasto odklanjali vse vloge, ki so prosile, naj bi radio vendar imel kakšno versko oddajo, saj je večina prebivalcev v Sloveniji verna in ti verni Slovenci imajo prav vsi radijski ali televizijski sprejemnik. In zakaj bi ne imeli pravico do verskih oddaj, Slovenska pristani v Clevelandu 25-letnico obstoja je praznovala Slovenska pristava v Clevelandu. Slovenska pristava v svojem prostoru obsega Orlov vrh s Spomenikom padlim žrtvam in Spominsko kapelico, razvedrilni prostor, otroška i-grišča, plavalni bazen, itd. Spored slavja je vključil daljši kulturni program s sodelovanjem obeh slovenskih šol iz Clevelanda (Marija Vnebovzeta in Sv. Vid), Mladih harmonikarjev in zbor Korotan, oba pod vodstvom Rudija Kneza, Fantov na vasi in plesne skupine Kres. Slavnostni govor je imel dr. Ciril Žebot iz Washingtona. V njem je po pregledu stoletjih našega obstoja poklical na novi razvoj v domovini, v katerem se čuti odločnost Slovencev za obrambo osebne svobode in narodne enakopravnosti. „V duhu a-meriške ustave in prakse svojih a-meriških sodržavljanov drugih porekel smemo in moramo tudi ameriški Slovenci podpirati napore Slovencev v domovini ... s tem bo tudi naša ameriška slovenska dediščina doživljala nenehno kulturno obnovo.“ državljanstvo di do naših dni v tem pogledu ni prišlo in ne more priti do nobenih sprememb ter se državljanstvo ne more istovetiti z narodnostjo, kot je to hotela francoska revolucija ob koncu 18. stoletja. Narod ne nastane v enem dnevu, je rekel že prerok Izaija. Etnogene-za, rojstvo naroda traja več stoletij. Nasprotno pa država lahko nastane v enem dnevu in prav tako je lahko v enem dnevu ni več. Z izginitvijo ali razpadom države pa ne pomeni uničenje, konec naroda. Tuja zasedba in razkosanje slovenske zemlje med drugo svetovno vojno nam je lahko najnovejši dokaz. Okupator je uničil državno tvorbo, ni pa mogel uničiti naroda. Tudi če bi z genocidom in prisilnim izgnanstvom hotel dati narodu smrtni udarec, bi mu ne uspelo, ker bi še stoletja pričala, da je bil in živel narod, ki je postal žrtev zločina. Narodnost je človeku darovana za vse življenje. Se ji ne more odpovedati, je za zmeraj. Tudi če jo izganja z burklami, se vedno povrne v človekovo duševnost in zavest. Lahko pa jo zataji. Tudi s tem je še ni odpravil- Ponovno, posebej še na starost se vrača, zatajitev grize in peče v vesti. Državljanstvo podeljuje državna o-blast, a ga lahko tudi odvzame, državljana izžene. Tudi državljan se lahko državljanstvu odpove, ga zamenja, kolikokrat hoče, če vendar po svetu njegovi prošnji ugodijo. Na zapadni polobli, kjer se nahaja precej slovenskih izseljencev in emigrantov. so narodi samo prvotni prebivalci tega kontinenta, to je Eskimi, Azteki, Maye, Inki, Gvaranijci, Kože, Mapuči in še morda kateri poleg tistih, ki so jih osvajalci z nasiljem uničili. Ti so potisnjeni na obronke svoje lastne zemlje in branijo svojo narodno bitnost tudi za ceno analfabetizma. Belopoltni osvajalci in pri- DOMA ko pa vendar plačujejo naročnino. Takih in podobnih zahtev smo v Družini brali že celo vrsto, vendar se na stvari ni nič spremenilo. Radio in televizija sta vedno odgovorila, da verskih oddaj ne mislita vključiti v svoj program. Šli so celo tako daleč, da so izpuščali podnaslove tujih filmov, če je šlo za kako molitev ali karkoli božjega ali verskega. Podnaslovov ob takih prilikah enostavno ni bilo. Uganka mi je, kaj je letos naše oblastnike ganilo, da so od teh principov odstopili. Res je, da se povsem širokogrudni komunisti le niso izkazali. Nadškof je govoril po radiu in ne po televiziji, radio ljudje namreč precej manj poslušajo. In drugič — nič ni bilo objavljeno v dnevnem radijskem programu, kdaj bo govoril. Očitno so s tem hoteli zmanjšati krog poslušalcev. Jaz o-sebno voščil tudi nisem slišal, ker e-nostavno nisem vedel, kdaj bo nadškof govoril. Bral sem le poročilo v Delu.* Po drugi strani je bil 24. decembra v Cankarjevem domu koncert božičnih pesmi. Tudi to je kar nerazumljivo, da so tak koncert dovolili in dali zanj na razpolago najboljšo dvorano. Koncert je bil že dolgo prej razprodan. Ne morem razumeti, kako da so se pri nas pokazali komunisti tako širokogrudne. Ali imajo kaj za bregom ali pa si hočejo pridobiti naklonjenost vernikov, ko jim gre dobesedno vse narobe. * Takole pravi nadškof dr. Šuštar med drugim: „Nocoj se spominjamo tudi naših rojakov drugod po Jugoslaviji in'v zamejstvu, naših zdomcev in izseljencev, naših delavcev in študentov, ki so začasno v tujini, naših misijonarjev in sploh vseh naših rojakov, kjerkoli živijo.“ seljenci še niso narodi, so še na začetku svoje etnogeneze. Da dosežejo narodno bitnost, ustvarijo narodno dušo, potrebujejo še stoletja. Dose-daj so samo še heterogene ljudske skupnosti. Nekatere še nimajo niti svojega imena, npr. prebivalci Združenih držav. Amerikanci so namreč vsi prebivalci, ki živijo na tem kontinentu. In ni izgledov, da bodo kdaj v bodočnosti en sam narod. Po povedanem se nam čisto naravno postavlja vprašanje, kaj so po narodnosti sinovi in hčere slovenskih izseljencev in emigrantov, ki živijo v deželah, kjer je etnogeneza ljudstev, ki bi naj bili bodoči narodi, še v povojih? Jus soli določa samo o državljanstvu in nič o narodnosti. Tudi prvi rod, ki je prevzel državljanstvo dežele, kjer se je naselil, se s tem ni odpovedal svoji narodnosti, zato jo po naravni logiki preda drugi in ta naslednji. Ta predaja je naravna, zavestna in odgovorna, v našem primeru vezana z dolžnostjo, da se potomcem pove, da so Slovenci, a državljani dežele, v kateri živijo. Ni naravno potiskati ali porivati mladega človeka iz višjega na nižje ali tja kjer je še vse v povojih. Mladi, duševno uravnovešen človek, ki pravilno pojmuje narodnost in državljanstvo, lahko s svojo posebnostjo veliko pomaga k etnogenezi. novega naroda in bogati s prejeto kulturno dediščino. Bodoči narodi bodo nujno, ko pride čas, sinteza kulturnega bogastva vseh, ki so skozi stoletja živeli na njihovem življenjskem prostoru. Prehod iz ene narodnosti v drugo, če ta druga že obstaja, je počasen, traja več generacij. Nasilje je pa zločin. Narodne manjšine pa imajo časovno neomejeno pravico do svoje narodne samobitnosti, ker živijo na lastni zemlji. Avgust Horvat BV # sv O Z I C V Evropi ne praznujejo božiča v Sovjetski zvezi, Romuniji, Bolgariji in Jugoslaviji; v Jugoslaviji pa živijo tudi Slovenci. Boli nas! Morda nam kdo tega tudi ne verjame — ali pa nas vsaj ne razume — toda nas boli! Ko okoli in okoli nas te dni praznujejo, dto se tudi skozi našo deželo vijejo neskončne kolone Turkov, Grkov in naših ljudi, ki se za božične praznike vračajo na svoje domove, iz dežel Zahodne Evrope, kjer so si našli zaslužek in drugi dom. Za božič bodo praznovali doma. Cestne službe naše dežele precej vzorno skrbijo za te ljudi, ki se vozijo praznovat. Domači človek, ki vse to gleda, pač težko verjame, da zdaj praznikov ni. In zato nas boli! Ne vem, če je usojeno ali kaj; toda znova in znova — in tokrat ne bo nobene izjeme — je treba ugotavljati, da se v slovenski socialistični stvarnosti stvari ugodno razvijajo: predvsem po zaslugi mladinskih gibanj, po zaslugi študentovskih in mladinskih časnikov, se pravi obraz socializma vendarle razkrinkava in ljudje se počasi „usposabljajo“ za demokratičen način življenja. Tako tudi ni ljudstvu vseeno, če mu oblast prepoveduje praznovati praznik, ki je po vsem krščanskem svetu najlepši med prazniki. Znano je, da se je v letošnji anketi „slovensko javno mnenje“, precej nad 50 odstotkov Slovencev izreklo, da božič praznujejo kot verski praznik, precej nad 70 odstotkov pa jih je izjavilo, da ga praznujejo kot družinski praznik. Slovenski oblastniki pa, kakor je tudi že znano, v zadnjih mesecih precej več 'dajo na mnenje ljudstva, kakor so imeli navado prejšnje čase. Že ob lanskem božiču je zatega- Kakšna je V Jugoslaviji so napravili raziskavo o položaju, zavesti in problemih mlade generacije. Ljubljanski časnik „Naši razgledi“ se je o tej raziskavi pogovarjal z dr. Mirjano Ule, ki je članica komisije, ki vrši omenjeno raziskavo. Iz tega pogovora želimo povzeti nekaj misli, ki jih je M- U. povedala uredništvu „Naših razle-dov“ in ki v jasni luči pokažejo, kakšna je slovenska mladina. Med drugim je M. U. povedala tole: V zadnjih petih letih je postalo dogajanje med mladimi zelo pereče za družbo oz. za politiko. Zlasti je postalo pereče vprašanje, če in koliko je mladina v Jugoslaviji pripravljena na to, da jo uporabijo za prevzemanje težkih bremen, ki jih nalaga sedanja družbena kriza, in za nadaljevanje sedanjega družbenega razvoja. Pojavi raznih oblik družbenih gibanj, nasprotovanje šolski reformi, nasprotovanje vključevanja v Zvezo komunistov, močna nezaposlenost med mladimi itd., kar je značilno posebno za slovensko mladino, kažejo, da se v okrilju mlade generacije dogajajo procesi, ki oblastem u-hajajo iz rok. Dalje je M. U. povedala da je v Jugoslaviji le četrtina mladine druž-beno-politično aktivna t. p. da aktivno deluje v političnih ali samoupravnih organizacijah. Ti podatki pa močno nihajo po republikah. Najmočnejše razlike so v Sloveniji, kajti tu je med mladino najmanjši odstotek članov Zveze komunistov in raznih samoupravnih organov. V Sloveniji npr, želi samo 10,4% vprašanih mladincev stopiti v Zvezo komunistov, 70% pa jih ne želi stopiti, do- doma delj marsikaj „viselo v zraku“, širiti so se začele odkrite govorice, da ni več daleč dan, ko bo lahko tudi Slovenec znotraj socialističnih meja smel božični dan preživeti s svojo družino ob jaslicah in mu ne bo treba v službo... Ta dan res ni več daleč, vendar pa je treznejši opazovalec slovenskih in jugoslanskih razmer takrat, pred letom, vedel, da letos tega še ne bomo dočakali. In četudi se je v zadnjem letu marsikaj bliskovito spremenilo in so se dogajale stvari, ki bi jih pred enim letom ne mogel napovedovati noben futurolog. .. ...vsemu temu navkljub, je bil praznični božič za letos v jugoslovanski Sloveniji vendarle še utopija. Res je: božič je prazničen — tudi v jugoslovanski Sloveniji. V cerkvah na primer. Splošno je znano, da je zlasti polnočnica pa slovenskih cerkvah najbolj obiskana maša v letu (pa saj tako je po vsem svetu), da zvonovi v Sloveniji na božič prav tako praznično pritrkavajo, kot bi drugod po svetu (če bi tudi drugod pritrkavanje poznali), da se mize na božič prav tako kot drugod po svetu upogibajo pod najrazličnejšimi dobrotami... Z eno besedo; ljudje praznujejo, najsi že „versko“ ali „družinsko“. Oblast pa praznika ne priznava. Ni najmanjšega dvoma, da bi Slovenija (ko bi le šlo samo za Slovenijo), državni praznik ta dan že uvedla, toda zaradi kompliciranega sožitja med jugoslovanskimi republikami je torej Slovenija na istem kakor Bolgarija. Da pa vendarle ne borno jadikovali in tožili v nedogled. Kakor je že bilo omenjeno; spreminja se! Od lani do letos se je kar lepa vrsta zadev okoli božiča spremenila. Nerodna reč, toda spet bo treba mladina? čim v Črni gori jih 48,5% želi postati član partije in le 12,1%Jih ne želi. Zanimiva je tudi ugotovitev M-U., da je v razvitejših okoljih in republikah (npr. v Sloveniji) med mladino več pesimizma glede prihodnosti, se bolj kritično ocenjuje sedanjost in se zavračajo ideološke podobe preteklosti. Slovenska mladina poudarjeno zavrača razne oblike dokazovanja pripadnost družbi (zato odklanja štafeto Dan mladosti). Za slovensko mladino je značilna močna slovenska narodna zavest, ki pa se je prebudila šele zadnje čase (npr. zahteva po veljavi slovenščine na vseh področjih, tudi v vojski). Ta posebnost slovenske mladine povzroča, da se ponekod govori o „slovenskem sindromu“ (slovenskih bolezenskih znakih), kar seveda ne drži. Drži pa, da je slovenska mladina bolj izobražena, zato bolj samostojna, bolj narodno zavedna, bolj v stiku z evropsko kulturo, kar niso seveda nobeni bolezenski znaki, amak pač višja kulturna in družbena stopnja. Sm R Mogoče sie veste- da ... — da sta predsednik Društva slovenskih pisateljev Tone Partljič in predsednik komisije za zaščito svobode mišljenja Veno Taufer v članku v ljubljanskem DELU sredi poletja omenila med drugim tudi policijsko šikaniranje znanega Titovega biografa in predsednika Russelovega sodišča Vladi-mira Dedijera... MLADIKA, Trst, št. 8 enkrat omenjati Jožeta Smoleta, predsednika slovenske Socialistične zveze. Smole je namreč že v začetku decembra v javnosti predstavil letošnji „pogled“ Socialistične zveze na božič. Vedeti pa je treba, da je bilo prej znotraj oblastnikov organov veliko žolčnih razprav, na katerih je bilo treba uskladiti „slovensko javno mnenje“, program Zveze komunistov, sožitje z drugimi republikami in še kaj. Na kratko: uskladiti je bilo treba želje in zahteve ljudi na eni in partijsko pravovernost na drugi strani. Država je v Jugoslaviji ločena od Cerkve in to je spet enkrat izrabil Smole, ko je rekel, da je to ovira za uvedbo praznika na božič. „Sicer pa ni“, je nadaljeval, „nobenih ovir, da ne bi po radiu predvajali božičnih pesmi in tudi ljubljanski nadškof lahko po radiu nagovori ljudi za božič.“ Do vsega tega je res prišlo! In priznati je treba; kakor je bilo vse to nekaj novega in prvič doživetega, tak je bil učinek. Znanec, ki je bil pri polnočnici v podeželski cerkvi na Gorenjskem, je pripovedoval, da takega obiska še ni bilo, niti tedaj ne, ko božič ne „pade“ na delavni dan. Ljudje so bili vzhičeni! In ta izraz je dokaj na mestu. Prvič v zgodovini socialistične Slovenije tičko! nastopi na radiu. Podobno vedro vzdušje je bilo od zgodnjih večernih ur tudi po ljubljanskih ulicah. Bili so po Ljubljani že tudi prejšnji božiči svečani in dostojanstveni, niso pa bili razigrano slovesni, kakršen je bil letošnji. In ljudje so za hip pozabili, da bodo morali tudi na božič v službo, kakor Rusi, Romuni in Bolgari. Je pa — tako je videti — vendarle tudi to samo še stvar časa. Napisano: o božiču 1986 Hotimir Posredoval. V. SLEMENSKY Dr. Tine Debeljak (252) MED KNJIGAMI IN REVIJAMI M Tone Mizerit MOHORJEVE BUKVE ZA LETO 1987 Kmalu po Novem letu smo dobili knjižni dar Celovške družbe za leto 1987, ki obsega Koledar za leto 1987, Slovenske večernice, priročnik Vsak dan zdravilne rastline, kot duhovno branje prevod Tatjane Go-ričkove Rešitev izgubljenih. Nismo pa dobili dodatnega darila: otroška slikanica Rojstvo v Betlehemu in Pozdravi, t. j. Pesmi H. Artača. 1. Koledar za leto 1987 Kot navadno je Koledar okrašen z večbarvnimi celostranskimi slikami koroških pokrajin, predvsem cerkva ter narodopisnih posebnosti, kot npr. Prizor iz Drabosnjakovega Pasijona v Kostanjah na Koroškem. Kot poudarek Gregorčičevemu letu spremljajo te slike posamezni odlomki „Goriškega slavčka“. Poleg koledarskih vsakoletnih podatkov je Koledar v prvem delu posvečen predvsem družini in rojstvu otroka s prispevki Vanje Kržanove, ki jo poznamo že iz revije Duhovno življenje. V člankih govori o razvoju otroka tako v telesnem in pozneje v duhovnem procesu, o človekovem dostojanstvu v vesti in odgovornosti. — Iz področja Cerkve prinaša več člankov, med drugim omenja slovenskega novega nadškofa A. Ambrožiča iz Toronta, o katerem pravi ameriški časnikar Peter Howell: „Novi nadškof — drugi papež“, po hitrem cerkvenem, napredovanju in obvladanju jezikov. V tem delu je tudi članek o obisku Medjugorja. Prehaja na ožje koroške cerkvene in narodopisne zadeve, kjer je zanimiv članek p. Bernarda Kotnika o hišnih imenih v Kotmari vasi. Pod zaglavjem Znanost, umetnost, književnost razpravlja akademik dr. Anton Trstenjak v članku „O slovenski duši“. Pravi, da zaradi različnih zgodovinskih in zemljepisnih razsežnosti je težko govoriti o enotni slovenski duši, da pa je potrebno najti skupni imenovalec slovenskega človeka. Govori o prednostih in napakah Slovencev, predvsem o razprtosti slovenskega naroda, ko poudarja, da je Kranjec, Korošec' ali Štajerc. Pogrešamo pa pri tem razlago, zakaj je ta razprtost: ko je Avstrija načrtno razdelila Slovence v te posamezne „kronovine“, po geslu: razdeli in vladaj! Pravi tudi, da je nagnjenost Slovencev k samomoru zelo velika, kar dokazuje najvišji odstotek samomorov v Jugoslaviji prav pri Slovencih. Pozablja pa pristaviti, da je Slovenec prišel do tega odstotka šele v zadnjih 40 letih, ko je nova oblast načrtno uničevala njegov verski značaj. Naslednje poglavje Koledarja obdeluje vprašanje okolja, narave in gospodarstva. Zelo dober članek je napisal Janez Bizjak pod naslovom Triglavski narodni park. Podaja zgodovino tega parka na tromeji slovenskega ozemlja, njega značilnosti, živalstvo in gospodarsko dejavnost. Zaradi redkosti tega parka, ko še danes vidiš v njem kozoroge, muftone itd., je zavarovanih več vrst živalstva, pa tudi rastlinstva. V članku Kraški ovčar nam podaja Jožko Šavli zanimivo oznako kraškega ovčarja, ki se razlikuje od nemškega ovčarja po svojem „slovenskem“ značaju. V oddelku iz zgodovine Slovenskega naroda je predvsem važen prispevek Lili Jaroschke iz Kotne vasi „Kdo so pravzaprav vindišar-ji?“ Po zgodovinskih ugotovitvah naših znanstvenikov Murka, Ramovša itd. ugotavlja, da je to imenovanje tujih ljudi za Slovence, medtem ko so Nemci vse Slovence imenovali Windischerje. Iz Spominov dr. Antona Urbanca, očeta našega priznanega publicista in narodnjaka v Torontu, dr. Petra Urbanca, priobčuje Koledar članek Plebiscit na Koroškem, ko je on kot študent bil agitator za Maistra. Izreden prispevek Otmarja Mauser-ja je „Minister in pokoli“, ko govori o obisku grofa Tolstoja v slovenski skupnosti v Torontu. Daši je Mohorjeva že lani izdala posebno knjižico Zarota v Celovcu, je ta članek nje važno dopolnilo, in je dostopen prav po Koledarju najširšemu krogu njenih udov, pa tudi vseh Slovencev sploh. Koledar prinaša nekrologe pokojnih Oreharja, Javornika, Zachnerja, Goršeta in drugih, umrlih v lanskem letu. Zanimiv je tudi prispevek Janka Ferka o Situaciji slovenskih pisateljev na Koroškem, ki nam dokazuje, da raste na Koroškem po zaslugi Slovenske gimnazije v Celovcu, nov rod mladih slovenskih literatov. Koledar poživlja več leposlovnih črtic, kot npr. popotni spomini iz Avstralije župnika Vinka Zaletela, in druge. PRVI KORAKI ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI 5- Moja prijateljica Mojca je imela fanta Toneta Kovača. Zaton meseca februarja nam ponuja novo sliko. Za marcem se bo razburkani položaj zadnjih tednov nekoliko ustalil in po vročih počitnicah (mnogi jih niso imeli, ali jih niso preživeli v miru) bodo račun morda vse drugače postavljeni. „Februar je pekel, jesen pa predstavlja upanje,“ je zapisal te dni komen-tarist nekega buenosaireškega dnevnika. In oznaka je kaj točna. Za vlado so bili februarski dnevi eden hujši od drugega, strah za strahom in poraz za porazom. In če upoštevamo, da manjka do volitev komaj dobrih osem mesecev, kaj lahko razumemo, da je predsednik izgubil živce in javno napadel ne le opozicijo na splošno, marveč tudi posamezno npr. jutranjik Clarín. IN SVET SE VRTI NAPREJ Razočaranja radikalne vlade ne smemo gledati le v luči zadnjih neuspehov, marveč zlasti v globalnih aspiracijah te sedanje argentinske politične večine. Spomnimo se nadutosti, ki jih je prevzela takoj po zmagi leta 1983. Več kot polovica oddanih glasov, kontrola nad desetino argentinskih provinnc, med temi prestolica in provinca Buenos Aires, ki sami predstavljata tretjino argentinskega prebivalstva. K temu prištejmo priljubljenost predsednikove osebe vsaj v prvem obdobju, in pa njegovo (dejansko ali domnevno) veljavnost v mednarodni skupnosti, pa kaj lahko razumemo sanje, ki so se porodile v domala večini radikalnih glav. Tedaj se je pričelo govoriti o „tretjem zgodovinskem gibanju“. Dva naj bi bila že preživela: radikalizem pod vodstvom Hipólita Yri-goyena in peronizem pod vodstvom generala Perona. Glavna oznaka o-beh „gibanj“ je bila, da sta za sabo potegnili večino naroda mimo in preko dotedanjih političnih strank. Enako naj bi se sedaj dogodilo z Alfonsinom: postavil naj bi se na čelo tega tretjega gibanja in vodil narod dolga obdobja po svetli in srečni poti. Sanje so bile lepe, a sanjači so pozabili bistvene razlike: Don Hipólito je nastopil v dobi ljudskega de- Ko je nekega dne kupovala blago, sta se s prodajalko medtem le zmenili, da je Mojca Slovenka in da ima prodajalka fanta, ki je tudi Slovenec. Mojca se je zanimala za njegovo ime. Odgovor se je oglasil, da je Antonio Kovač! Mislim, da tisti večer Tonetu ni bilo preveč prijetno, ko ga je Mojca v Slovenskem domu klicala na odgovor. mokratičnega prebujenja. Perón je znal zgraditi socialno strukturo (zlasti sindikate), ki je preživela štiri desetletja in nastopil v ugodnem trenutku, ko je zlato vsega sveta lilo v argentinske zakladnice. Alfon-sin pa ima pred seboj porušeno e-konomijo in večkrat opeharjene upe naroda. Poleg tega je peronizem še precej žilav, medtem ko mnogi volivci radikalnih listin obupavajo nad uspešnostjo vladne ekipe. Sanje so se razblinile v nič in namesto bombastičnega „tretjega zgodovinskega gibanja“ se morajo zadovoljiti s skromno „convergencio“, ki skuša spraviti v isti koš drobce razpršenih buržujskih socialistov, odpadlih demokristjanov, vračajočih se intransigentov in desarrollistov in nekatere provincijske stranke, ki so svoj čas bile snubljene s strani vojaških režimov. Vse to v izključno volilno korist z namenom, da bi jim določene guvemacije ne ušle iz rok (zlasti Bs. As.), in da ne bi izgubili pičlo večino, ki jo še ohranjajo v poslanski zbornici. Kaj malo, če primerjamo z združenimi silami pero-nizma in radikalizma v „gibanju“ kot je z njim že sanjal general La-nusse s svojim GANom (Gran A-cuerdo Nacional). Svet pa se medtem mirno vrti naprej. MILOST IN NEMILOST Zakaj je Clarín padel v nemilost pri predsedniku? Slučajno. Baje vlado moti kritično pisanje dnevnikov in naslov tega jutranjika je bil najbolj svež v predsednikovi glavi, ko je med govorom sklenil stresti svojo jezo. Drugače ni mogoče razumeti protislovij in nasprotujočih si trditev v tistem govoru. Nejevolja pa je razumljiva. Stvari ne tečejo, kot bi morale. Januarska inflacija, ki naj bi dosegla 3% po vladnih računih, je poskočila kar na 7,6. Februarska, ravno tako predvidevana v treh odstotkih v optimistični vladni viziji, baje ne bo mnogo manjša (če ne bo večja). Dolar, ki je tipični barometer finančnega zaupanja ali nezaupanja v vladne u-krepe, je pričel nevzdržno ofenzivo na višje položaje in ne policijske inšpekcije niti rekordna prodaja zunanjih bonov ga nista mogli ustaviti. če temu pridamo vojaški nemir in sindikalho tresoritenje, pač moramo odpustiti, če je Alfonsin nekoliko izgubil nit svojega govora. Omenili smo položaj na vojaški fronti. Preteklo nedeljo je zapadel rok, ki ga predvideva zakon o „zadnji piki“, zaključku, in tisti vojaki, ki doslej niso bili pozvani pred sodišče zaradi udeležbe v prótigveril-skem boju zaradi krščenja človekovih pravic, si lahko mirno oddahne- jo. Odslej naprej jih omenjeni zakon brani in nihče več jih ne bo klical na odgovor. Kaj pa ostali? Nekaj stotin jih je postavljenih pred sodišče in kakih 20 do 30% vseh teh je aktivnih oficirjev in podoficirjev. Ti bodo morali dati odgovor in se sprijazniti z usodo, takšno, kakršno jim bo zapisalo civilno sodišče. Vlada ve, da nima več prostora za umikajoče manevre, da trenutno ni govora o kaki amnestiji in je torej namenjena postopati z vso strogostjo. Nekaj je le še dobrega na vsej stvari: rok za obsodbe je določen, je kratek in kmalu se bo vedelo, pri čem je vsak. Ko bo enkrat to zaključeno, si bo oddahnila ne le vlada in vojaške u-stanove, oddahnil si bo lahko ves narod, potegnjena bo koprena nad težko in verjetno najbolj žalostno dobo moderne argentinske zgodovine. Na sindikalnem polju pa se tudi pode nevihte. Mnogo gremijev še vedno ni podpisalo sklepa o poviši-cah prvega trimestra. Kako tudi, ko je vlada predvidevala 9% povišice v vsem trimestru in dovoljevala komaj 11% povišico plač. V dveh mesecih so te številke popolnoma zastarele in gremiji, ki so že podpisali, sedaj rovarijo češ, da so jih o-peharili in je inflacija že požrla vso povišico. Po drugi strani pa je v kongresu važen vladni osnutek o paritetnih komisijah. Vlada bi ga rada čim prej potrdila, da se pred mednarodno javnostjo pokaže kot socialno čuteča in spoštljiva do delavskih pravic. A mnogo problemov je, ki jih zadnje dni skušajo rešiti. Zato so nastala tajna in manj tajna pogajanja. Bilo je precej zbližanja z vlado, zlasti s strani stare peronistič-ne garde (Lorenzo Miguel in 62 organizacij), zaradi česar je Ubaldini poskočil in zagrozil z ostavko. Trenutno je nastal mir, a nekaj je treba upoštevati, da ne bo presenečenj v bodoče: v ozadju so politični interesi. Skupina „25“ se nagiblje k obnoviteljski struji peronizma. „62“ spadajo k ortodoksnemu peronizmu in jih kaj malo briga usoda Cafiera; pripravljeni so podpisati „nenapadalno pogodbo“, ki bi vladi nudila potrebni kisik. Ubaldini pa je o-sebnost, ki se noče vmešavati v strankarske spopade, marveč delana lastnem političnem projektu. Za konec, in kratko, le še dve omembi. Najprej novica, da so gospe Isabeliti naklonili pokojnino kot bivši predsednici države (enaka plači člana vrhovnega sodišča). Retroaktivno bo prejela okoli 270.000 av-stralov.' Kje so časi, ko so jo sodno preganjali in vlačili iz ene ječe v drugo... V senatu so sklenili, da bo debata o zakonu razporoke počakala do po papeževem obisku. Torej za zadnji teden aprila. Tedaj se bo pokazalo, kam se bo obrnila zakonodaja v tem predmetu. «bbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbi Med osebnim in družbenim kapitalizmom Zahod odkriva gospodarski nauk Henrika Pescha Da je nemški jezuit Henrik Pesch (1854-1926) eden od očetov sodobnega cerkvenega nauka je znano marsikateremu katoličanu, ki sledi papeškim okrožnicam. Med gospodarskimi strokovnjaki pa njegov nauk, ki temelji na „naravnem redu“ in ki naj bi po „načelih zdrave pameti vodil v družbeno vzajemnost“ (solidarnost), do nedavnega ni žel posebnega priznanja. „Pravilno razumevanje Peschpve-ga razpravljanja o gospodarstvu je otežkočeno tako zaradi marksističnega kakor liberalnega napačnega tolmačenja,“ je zapisal v svoji „Zgodovini ekonomske analize“ (str. 765) Jožef Schumpeter, vendar se tudi sam ni poglobil v ideje tega avtorja, čeprav mu na istem mestu priznava „visoko strokovno znanje, v katerem mu je le malokdo enak.“ Šestdeset let po njegovi smrti pa lahko beremo v „New Oxford Review“ (nov. 86), da je Pesch „verjetno največji ekonomist vseh časov“. To drzno, a premišljeno trditev je zapisal Rupert J. Ederer, častni profesor ekonomije na državni u-niverzi v Buffalo (N- Y.) potem, ko se je posvetil prevajanju Peschevega „Učbenika narodnega gospodarstva“ (Lehrbuch der Nationalekonomie, 1905). Pod tem skromnim naslovom se skriva naj obširnejše delo o gospodarstvu, ki obsega pet knjig, na skupno 3800 straneh, in ki zasluži po Edererjevem mnenju naslov „Su-mma Económica“. Pescheva zamisel gospodarskega sistema temelji na Aristotelovem in Tomaževem realizmu in je zato oddaljen tako od iluminističnega liberalizma kakor od državnega socializma. Pozitivisti obeh skrajnosti so zato njegovo delo enostavno prezrli. Za razvoj Peschevega družbenega nauka je bilo posebno pomembno, da je živel nekaj let pod isto streho z velikim delavcem za socialne pravice in pionirjem moderne krščanske socialne dejavnosti, škofom Viljemom Emanuelom von Kettelerjem. Iz teh let je njegovo delo „Liberalizem, socializem in krščanski družbeni red“. V njem Pesch zavrne pozitivistično usmerjenost pri študiju družbenih ved in poudari nujnost moralnih načel v gospodarski dejavnosti. Družbene kreposti, med katerimi daje posebno važnost pravičnosti in usmiljenju, so po Peschevem mnenju neobhodno potrebne za zdrav družbeni red. Te ideje se seveda več- krat pojavijo tudi v papeških okrožnicah posvečenih socialnemu vprašanju. Vendar se Pesch pri svojem razmišljanju ne naslanja na verske resnice, marveč vztraja na stališču, da mora biti „gospodarska vzajemnost“ sprejeta na podlagi „naravnega zakona“, ne glede na versko prepričanje. Kljub temu pa, kot kristjan, opominja, da bo „solidarnost“ prinesla polne sadove tem lažje, čim globlje bo krščansko življenje in splošnejši krščanski pogled na svet. To mu je prineslo očitke, da hoče gospodarsko vedo podrediti etiki, če ne celo teologiji. Pesch je pojasnil, da je ekonomija samostojna znanost, a da je človekovo gospodarsko življenje istočasno tudi predmet (formalni objekt) etike. „Človek je gospodar sveta, po božji volji.“ S temi besedami pričenja Pesch svoj obširni traktat o gospodarstvu ter postavi z njimi človeka v sredo stvarstva in gospodarske problematike, a vendarle tako, da spominja na njegovo podrejenost Stvarniku. Gospodarstvo dobi na ta način krščansko perspektivo, človekovo delo pa nov, poseben pomen, kajti le z delom je posamezniku mogoče dosegati uresničenje Stvarnikove volje — na družbenem področju- Delo pa je ustvarjalni napor konkretnega posameznika in ne neke abstraktne družbe ter je zato pot, ki vodi do povezave človekove vzajemnosti. Delo posameznika doseže svojo polno plodnost šele v povezavi z delom bližnjih. Ni čudno tedaj, če posveča Pesch analizi pomena, ki ga ima delo v družbenih odnosih prvenstveno mesto ter da gradi na njem svojo gospodarsko teorijo, v nasprotju z liberalnim individualizmom prav tako kakor s socialističnim kolektivizmom. Pescheva misel o „vmesnih skup-¡nostih“ ali „funkdionaitnih Skupinah“ in slojih, ki povezujejo ljudi istega poklica, je nasprotna Marxovi razredni razdelitvi. Vzajemnost teh delovnih skupnosti je povsem neskladna z dogmo o razrednem boju. To misel, ki po Edererjevem mnenju do danes še ni povsem razvita, je deloma uporabil Pij XI v svoji o-krožnici „Quadraguesimo anno“ in bil zato močno kritiziran. Vendar so Pescheva poklicna ali funkcionalna združenja daleč od fašističnih korporacij in dobivajo svojo uresničitev po poti zadružništva in morda tudi v sodobnih „industrijskih krožkih“ na Japonskem. Zgradba Pescheve družbene vzajemnosti temelji na štirih oblikah solidarnosti, ki jih Ederer imenuje „stebri solidarizma“. Prvi od stebrov je že omenjena „poklicna vzajemnost“, drugi je svetovna, človečanska vzajemnost, tretja je vzajemnost v družini, ki se širi med člani sorodstva in četrta je povezanost na podlagi skupnih koristi v narodu ali državi. Tista dra- gocena vez pa, brez katere po Peschevem mnenju ni mogoče govoriti o resnični in splošni vzajemnosti, je delo. „človekovo delo je ključ, verjetno bistveni ključ, do rešitve socialnega vprašanja,“ pravi Pesch in njegova misel odmeva v okrožnici Janeza Pavla II. „Laborem Excer-sens“. Da je pisanje tega jezuita vplivalo na sedanjega papeža pri pisanju omenjene okrožnice priča, po mnenju prof. Ederer j a, tudi uporaba izraza „ekonomizem“. Ta pojem je uporabljal Pesch že leta 1892 in označeval z njim težnje nekaterih gospodarskih teoretikov, ki bi radi reševali vsa družbena vprašanja le s pomočjo „ekonomskih zakonov“. Pesch opozarja nasprotno, naj bi moralni zakoni prevladovali nad suhim „ekonomizmom“. Misli, ki jih odkriva R. J. Ederer v Peschevem pogledu na gospodarstvo, so izredno zanimive tudi za ne-krščanske bralce, kajti osvetlijo z novo lučjo japonski gospodarski sistem, so skladne z Morshalovim realističnim pogledom o vrednosti in predstavljajo alternativo skrajnostim individualizma in razrednega boja. Če kdo, pa smo seveda kristjani poklicani, da zamisli Henrika Pescha razvijamo in živimo. Za Slovence pa pomeni oživitev Peschevega nauka lahko premik iz mrtve točke nepristnega „samoupravljanja“ v tok svobodnega zadružništva in družbene vzajemnosti. Marko Kremžar NOVICE IZ SLOVENIJE CTI nVITMOl \/ nP^rUTIUI boru Našega doma, da jo s toliko JLU * tllvl Y nil Dell I INI uvidevnostjo, razumevanjem in so- LJUBLJANA — Novo aparaturo „kiritron“, ki jo uporabljajo pri brahi-radioterapiji, so predstavili na onkološkem institutu. Brahiradioterapija sodi k ozko specializirani obliki zdravljenja rakavih obolenj, ki ga najpogosteje uporabljajo pri ginekoloških oblikah obolenja. LJUBLJANA — Partizanska knjiga je predstavila, „Psalme“ E. Cardenala in pesmi J. Messnerja v skupni knjigi. Tiskovni konferenci so prisostvovali, med drugimi, Sergej Kraigher, Matjaž Kmecl in škof Vekoslav Grmič. Nadrobnosti o nastajanju knjige je razgrnil koroški književnik Janko Messner. Opisal je svoj obisk v Nikaragvo, z občudovanjem govoril o boju nikaragovskega ljudstva za ohranitev svobode in ostro kritiziral Američane, ki podpirajo kontrase (protikomuniste). Knjiga je njegova oddol-žitev (!) Nikaragvi. Vekoslav Grmič je govoril o Cardenalovi poeziji, pri kateri, po njegovem, teologija prehaja v antropologijo in je svojevrstna oblika teologije osvoboditve. Grmič je dejal tudi, da so te pesmi zelo blizu nazorom in čutenju kristjanov v socialistični družbi. . . PIRAN — Profesorji in študentje arhitekture so imeli srečanje. Namen je bila obdelava posameznih zanimivejših arhitekturnih tem. Letošnje so bile: Preureditev in dozidava občinske palače na, Tartinijevem trgu v Piranu, prostorska oblikovalna in tehnična problematika otoka pred mestom Piran kot možnost in oblika reševanje infrastrukturnih problemov mesta in problem rekonstrukcije in revitalizacije ostankov gotske cerkve in samostana na, Ber-nardinu, med drugimi. LJUBLJANA — Knjižna zbirka A-leph je razpisala natečaj za besedila, s katerimi naj bi oblikovala tretji letnik zbirke. Uredništvo je prejelo 33 rokopisov. Leta 1987 bodo izšla, ta nagrajena dela: pesniška zbirka Aleša Debeljaka Študij večnosti, prozna zbirka Lidije Gačnik Magdalena, roman Petra Božiča Chubby was here, prozna, zbirka več avtorjev Rošlin in Verjanko, roman Lilijane Šaver Čudna vera Moire K. in pesniška zbirka Braneta Mozetiča Sončna bolečina. LJUBLJANA — Jezikovno hudo o-porečno je, po mnenju jezikovnega razsodišča, besedilo Pravilnika o tehničnih normativih za naprave, v katerih se nanašajo in sušijo premazna sredstva. Med 139 členi jih je, tako jezikovno razsodišče, zelo malo brez slovničnih, pra,-vopisnih, šlogovnih ali drugih napak. Verjetno sta se sestavljalec in prevajalec ravnala po znanem geslu „zakaj preprosto, če je mogoče zapleteno“. Nekateri primeri: proces sušenja na,mesto sušenje, gradbeni objekt nam. zgradba, sušenje in pečenje premaznih sredstev nam. sušenje in žganje (Slovenci apno, glino, emajlirane in lakirane izdelke žgemo in ne pečemo; ne pijemo prepe-čeniee, ampak žganje!), komorni sušilnik nam. zaprti sušilnik, itd. KOPER — Največji terminal za fosforno kislino naj bi postala koprska luka z dograditvijo šestih novih rezervoarjev za fosforno kislino. ŠT. LENART — Za rejništvo se odloča vse več družin. V tej občini imajo v reji nekaj več kot 200 otrok. Devet družin se z rejništvom ukvarja poklicno. LJUBLJANA — Novi doktorji znanosti so: Boris Kožuh (doktorska di-zertacija: „Vloga pedagogike pri reformiranju šolskega sistema v Jugoslaviji od osvoboditve do 10. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije“) pedagoških znanosti, Jožef Muhovič („Vstop v likovno logiko“) filozofskih znanosti, Tomislav Šola („K popolnemu muzeju“) muzeoloških znanosti, Leopoldina Bregar („Vpliv elementov statistične metodologije na indeks industrijske proizvodnje“) ekonomskih znanosti, Jure Banovec („Geometrijska in materialna nelinearnost pri ravninskih okvirnih konstrukcijah“) tehničnih znanosti s področja gradbeništva, doktorja elektrotehničnih znanosti pa, sta postala Jadran Lenarčič („Sinteza kinematike manipulacijskih robotov“) in Andrej Pehani („Vpeljava prostorskih razsežnosti v zanesljivostni model hidrotermičnega e-lektroenergetskega sistema“). LJUBLJANA — Mladinska knjiga je predstavila, nova dela: monografsko zastavljeno delo o Josipu Ribičičii (napisala Martina Šircelj), „Zgodba o knjigi“ Slavka Pregla, „Tri muce in druge glasbene pravljice“ Janeza Bitenca in „Lukec dobi sestrico“ Jane Milčinski. LJUBLJANA -x Oxford' center je odprla založba Oxford University Press v sodelovanju s Cankarjevo založbo na Kopitarjevi' "2. V njem je na ogled reprezentativni izbor naslovov založbe, dopolnjen s katalogi. Ponudbo dopolnjujejo še magnetofonski trakovi in videokasete. LJUBLJANA — Pokojnine bodo z novim letom višje. Zvišane bodo za 5,2 odstotka. BLED —• 190 navzočih je bilo na, 14. Plenumu kulturnih delavcev OF. 30 referentov je govorilo o razvoju in preobrazbi slovenskega narodnega značaja v luči 4. točke programa OF. To točko je zamislil Kocbek. Hoteli so ustvariti „nov lik aktivnega slovenstva“, ki bi se znatno razlikoval od Cankarjevih „hlapcev“. Na zasedanju so, med dru- Osebne novice Poroke: V soboto, 27. decembra,, sta se poročila v župni cerkvi sv. Družine v jim številnim članom na področju tega Doma. Izrazil je prepričanje, da bo nova podružnica koristila članom SLOGE, ki pa so obenem tudi člani Našega doma, in bo tako to v Haedo arh. Marija Bavec in arh. Ed- korist obeh ustanov. Želel je SLOGI vardo Penna. Za priči sta bila nevestin oče Janez Bavec in ženinova mati Marija Josefa, Sánchez de Penna. V soboto, 10. januarja, sta se poročila v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši Marjan Loboda ml. in Ana Urbančič. Za priče so bili starši Rajko Urbančič in Frančiška roj. Bergant ter Marjan Loboda in Albina roj. Malovrh. Db somaševanju Ladislava Lenčka GM ju je poročil nevestin stric univ. prof. France Bergant. 10. januarja sta se poročila, v Buenos Airesu Stanko Pregelj in Marjeta Kociman. Za priče sta bila ženinova mati Stanka roj. Močnik in nevestin oče Miha Kociman. Poročal je ženinov bratranec g. France Cukjati. Poročila sta se v Buenos Airesu lic. Ivanka Klemen in dr. Alejandro Vigil. Vsem novoporočencem čestitamo in jim želimo veliko sreče! SAN JUSTO ODPRTJE PODRUŽNICE SLOGE V NAŠEM DOMU V SAN JUSTO V želji približati se svojim članom in jim olajšati poslovanje, se je SLOGA odločila odpreti podružnico tudi v Našem domu v San Justu. Tako se je podružnicam v San Martinu, Slovenski vasi in na Slovenski Pristavi pridružila še ta, ki bo številnim članom SLOGE, ki jih je na področju Našega doma kar 460, gotovo prav prišla. Kot v drugih slovenskih središčih je tudi v San Justo upravni' odbor Našega doma z veliko uvidevnostjo ponudil SLOGI lep prostor,' Dbmovb' pisarno, da bo v njem poslovala podružnica Zadruge in Mutuala SLOGA. V nedeljo, 21. decembra 1986, po slovenski maši, so se v Našem domu zbrali zastopniki odbora Našega doma s predse,dhikom Jožetom Mikličem na čelu, kakor tudi zastopniki organizacij in ustanov, ki imajo svoj sedež v Našem domu, ter številni člani in zastopniki Kreditne zadruge in Mutuala SLOGA. V prostornem hallu pred pisarno je udeležence pozdravil poslovodja obeh zadružnih ustanov Marjan Loboda. Predsednik Našega doma Jože Miklič je v lepem nagovoru pozdravil odločitev SLOGE, da se približa svo- gimi, govorili: Anton Trstenjak, Pavel Fonda, Božo Jezernik, Lev Milčinski, Nace Šumi, Janez Stanovnik, Anton Bebler. se mnogo uspehov v korist njenim številnim članom. Predsednik Mutuala SLOGA lic. Marjan Schiffrer je v svojem nagovoru dejal, da je ta podružnica že četrti mejnik za San Martinom, Slovensko vasjo in Slovensko Pristavo, ki ga postavlja SLOGA v Velikem’ Buenos Airesu, čeprav je SLOGA predvsem denarna ustanova, povezuje — hočeš nočeš — naše ljudi v veliko družino slovenstva po že znanem geslu: „Gospodarsko močni se bomo tudi narodno laže ohranili.“ Poudaril je, da je slovenska skupnost v San Justo po številu članstva ena najmočnejših postojank SLOGE. „Zato mislimo, da je prav, da smo se tem našim številnim članom danes z ustanovitvijo te podružnice še bolj približali. Kot se je to zgodilo po ostalih podružnicah, upamo da se bo tudi tu v San Justo: zbližali in spoznali se bomo v obojestransko korist. Ko se tako mreža SLOGE širi in prepleta, je gotovo, da vrši med nami veliko poslanstvo združevanja. Uresničuje namreč vkoreninjenje tiste misli, ki nam je vsem, mladim in starejšim, gotovo draga: Velika in močna Slovenija v svetu!“ Predsednik Kreditne zadruge SLOGA, dr. Anton Šimenc se je pridružil izvajanjem predsednika Mutuala in se lepo zahvalil Upravnemu od- lidarnostjo do zadružne ideje dal na razpolago prostor za poslovanje nove podružnice. S tem je Naš dom obogatel za eno ustanovo več in SLOGA se je tukajšnjim rojakom še bolj približala, kar bo gotovo zelo olajšalo vse potrebne medsebojne stike. Svoj nagovor je sklenil: „SLOGA vam je na razpolago ter vam zagotavlja hitro, nebirokratsko in strogo zaupno poslovanje. To velja tudi za danes odprto podružnico v tem mogočnem in gostoljubnem Našem domu. Delajmo previdno in složno in uspehi ne bodo izostali!“ Po teh besedah sta predsednik Našega doma Jože Miklič in predsednik Mutuala SLOGA lic. Marjan Schiffrer razvezala slovenski trak pred vrati pisarne in tako simbolično odprla novo podružnico, kar so navzoči pozdravili s krepkim aplavzom. Poslovodja obeh ustanov Marjan Loboda je nato sporočil, da bo podružnico vodila dolgoletna uradnica SLOGE Julka Moder, legalni predstavnik podružnice pred oblastmi INAMA pa bo odbornik SLOGE Jože Tomaževič. Uradne ure v podružnici bodo zaenkrat dvakrat na teden in sicer ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah po slovenski maši od 9.30 do 11.30 ure. Povabil je navzoče, da se podrunice pridno poslužujejo in nanjo opozore še druge rojake. Ob čaši dobrega vina in okusnem prigrizku so se udeleženci v prijetnem razgovoru in povoljnih komentarjih ob tem novem uspehu SLOGE še precej časa pomudili v prijaznem Našem domu. -n -a rav s pocifnic 25. počitniška kolonija ZS v Domu dr. Rudolfa Hanželičd, Dolores, Cordoba Spoštovani g. urednik! Udeleženci otroške kolonije ZS pozdravljamo Vas in vse bralce lista z željo, da bi Bog blagoslovil Vas in Vaše delo v letu 1987! Deklice: Lorena Albreht, Barbara Kobi, Sonja Bregar, Nevenka Godec, Veronika Godec, Cecilija in Pavla Grbec, Patricija Grilj, Janika Jazbec, Bernardka Juhant, Lorena Klemenčič, Saši, Marjana in Veronika Lazar, Monika Mehle, Adrijana Oblak, Marija Poberžnik, Silvana Peretti, Veronika Indihar, Veronika Samsa, Marta Selan, Karla, Nevenka in Marcela Skvarča, Veronika Tekavec, Veronika Vivod, Veronika Vombergar, Lučka in Tatjana WiUenpart, Irena Zarnik, Andreja, Monika in Pavlina Zupanc, Marjana, Marta in Olga Žakelj. Dečki: Damjan Ahlin, Frido Baj- da, Matjaž Čeč, Dani čop, Andrej Grilj, Gabrijel Indihar, Andrej in Damijan Juhant, Aleš, Luka in Matjaž Klemenčič, Martin in Damijan Kopač, Bernard Grbec, Ivan Hrovat; Damijan, Valentin in Marjan Mar-kež, Martin Mavrič, Boris Mežnar, Pavel Kržišnik, Ksaver Jazbec, Danijel Goljevšček, Gregor Modic, Andrej, Marko in Gabrijel Oblak, Aleš, , Gerardo, Sebastijan in Valter O-ven, Janez Poberžnik, Gregor Hostnik, Lojze Rovan, Pavel Sparhakl, Martin Žakelj. Voditelj: France Vitrih; spremstvo: Dominik Oblak, Klavdija Malovrh, Danica Malovrh in Magda Zupanc, Anica Mehle in Mija Markež; bolničarka: Metka Slabe; duhovnik: Anton Bidovec; osebje: Ivan in Ana Jerman, Ivanka Golob, Francka Je-rovšek, Kristina Petkovšek, Monika in Marijana Vitrih; in župnik Albin Avguštin, msgr. Mirko Gogala ter gdč. Anica Šemrov. Mladinski dan v Mendozi Spet je za nami vsakoletni Mladinski dan, ki je razgibal zlasti našo mladino v živahno delavnost ob pripravah. Največjo žrtev so seveda prispevali odrski igralci. Spored se je namreč razširil tudi na predvečer, v soboto 13. decembra, ko so nam predstavili veseloigro v 3 dejanjih „Pričarani ženin“. Pod našim neutrudnim režiserjem Rudijem Hischeggerjem je igra dosegla vsega priznanja vreden, odličen uspeh. Igra sama vzbuja po svoji vsebini za gledalce dovolj priložnosti za zabavo in smeh ob svoji humoristični zasnovi pomotnega zamenjavanja o-seb. Mati Mica je imela v Gabrijeli Bajda nadvse posrečeno izbrano i-gralko. Njena vloga je res vztrajala na višini, ki zasluži vse priznanje doživete kreacije. Njen mož Urh je vaški čevljar; splošno priznanje je posrečeno postavo tipičnega pijančka živo igral Jure Bajuk. Njuno hči Urško — osrednjo postavo v igri — nam je predstavila Maruška Štirn, Tei “je v svoji živahnosti š kretnjo ift besedo’ postavila na oder vsega priznanja vredno osebo. Tonček;' njen pravi fant, V osebi Ivana Bajuka’ fe zares — fant od’ fare. ‘ Jadranka Ovčjakbva j er dobro predstavila Tončkdvo "Mater, žfaven -pa tudi v veliko zabavo’TfaVzbčih prfs^e-r vala k prerekanju vaških žena, ki so se v tem prizoru vse dobro obnesle! Bajdova Silva je prikazala očitno nasprotje v značaju s prijateljico Urško v svoji odrezavosti. Kalin — ženin iz Amerike, je imel precej odgovorno vlogo, da predstavi zaljubljenega tujca, ki ga usoda zaplete v zadrego. Janko Štirn je igral in dobro je predstavil vestnega uradnika. Posebej posrečna je bila igra zdravnika dr. Skaze v osebi Martina Bajda. Svoj zapleteni položaj je dobro prikazal v igri. Vlogo ciganke Rozamunde je pa odigrala Veronika Ovčjak s pravcato interpretacijo prebrisane in razgibane ciganke. Žela je obilo priznanja med igro; manjšo vlogo orožnika je predstavil Štefan Štirn. Predstava zasluži tako v svoji celoti kot v podrobnostih vse priznanje. Igra je bila ves čas na nepopustljivi višini. Posebej moramo poudariti pravilno izgovarjavo, ki je vsem igralcem tekla brez hib in spodtikljajev. Režija je dala igri prepričevalnega ’ življenja. Z najsrečnejšo roko je izbrala iz naših mladih vrst odgovarjajoče igralske značaje. Šepetalka'je' bila Lenčka Božnar.' Na letošnji Mladinski dan je prišlo na obisk tu,di zA avtobbs Mladih iz Buenoš 'Airesa. V’ nedeljo’, 1‘4: de-' Cembra, 'S'e je spored nadaljeval: Pti Skupni '"SiaHnskrmfci jb:' 'za "petje {joskrbela^fikša Mladina tfo' SpreMljfe-1" vanju kitare. Petje je glasno odmevalo po kapeli-dvorani. Pri tej priložnosti pa čutim dolžnost, da opozorim na uvodno Opazko, ki jo je Franc Cerar DJ zapisal v svojo zbirko pesmi v dveh zvezkih „Zapojmo, bratje!“ Tam med drugim pra' vi: ...„Zbirka ni namenjena bogoslužju, ampak pride v poštev na izletih, romanjih...“ itd. Pa vse to je poglavje zase! Nato je sledila napeto pričakovana tekma v odbojki med buenosaireško in mendoško skupino. Igra je potekla v prid naše mendoške skupine, ki je zmagala z rezultatom (3—0) in delno 15—5), (15—6) in (15—8). Naši so tedaj pokazali, da je bil pokal, ki so ga prejeli v Buenos Airesu, dobro zaslužen. V popoldanskem programu, ki se je pričel z dokajšnjo zamudo, je bilo za uvod dviganje zastav. Povedati moramo tu „enkrat za vselej“, da naj pri takih priložnostih — zlasti na prostem — odgovorni prireditelji pravočasno poskrbe za primerno, sigurno ter dovolj glasno oddajo besed in glasbe po zvočnikih! Tokratne hibe so -marsikaj pokvarile! Sledil je pozdravni govor zastopnice mendoške mladine JadrankeOv'1 čjak, ki ’je Med drifgiM déjala: „Mladiriski dan s Svojim pestrim programom, igro, telbvadbb, Mladinsko sv!' mašo ib prosto zabavo'ima namen, da nas med sébój Se'riesñeje1 ¿oveže; tako mlade 'kakor odraslé, eno saffio Véükb '$6NMnšk stde. Starši 'naM :v66-‘ bljajo yi'6VenštV5?iNA5 'bi ribni'tb iiik- dar ne bilo v breme, temveč v ljubečo nalogo!“ Nato so v prvi točki nastopili naraščajniki s telovadbo pod vodstvom Miha Bajda. Prisrčno in navdušeno pozdravljeni so se nam predstavili s svojo gibčnostjo in živahnostjo- Njim so sledili naši namlajši iz Vrtca. Pod vodstvom Nežke' in Cecilije Bajda so .se razživeli v nekaj i-gricah. Dekleta so nato izvedlo angleško rajalno vajo pod vodstvom Val.či in Silve Bajda. Sledile so naraščajnice in naraščajniki. Prihod veselo razigranih v narodnih nošah je povzdignila harmonika Martina Bajda, ki jih je spremljal tudi med izvajanjem folklornega rajanja, pri katerem so živahnost povzdignile dekleta, ki so jih med izvajanjem spremljale s petjem pripadajoče narodne popevke. Točko je pripravila Veronika Bajuk. Za sklep so nastopili še fantje in dekleta v narodnih nošah in izvedli obsežno folklorno vajo, ki je v vseh navzočih š svojimi pestriMi figurami vzbudila ponovno živahna odobravanja: Točko j b pripravila Danica Bajuk Hirscheggerjbvti. V imenu hubnosaireških gostov je izrekla'’šb' za sklep poždravrfe ‘besede1 Pavlinka Korošec. 1 Po spoiedif'še-‘je razvila prosta'zabava. Toda 'buenosadteški ' gostje '§o še morali kMaiu‘posloviti in odpraviti na povfatbk. ; Bb. SLOVENIJA V SVETU MALI OGLASI SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656. ZA DOM Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656. ADVOKATI dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20, ARHITEKTI arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413. arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Mo-ron - Tel. 628-7515. TRGOVINA Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers). Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021. GOSPODARSTVO Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127. Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure. Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do x9. ure. Cena največ štirih vrstic A 3 enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 8. SLOMŠKOVA USTANOVA s sedežem na Dunaju nudi naši mladini možnost obiska slovenske zemlje, štipendija obstoji v plačanem enomesečnem bivanju in vožnji nazaj v Argentino. Interesenti, polnoletni, absolventi slovenskega srednješolskega tečaja in aktivni člani slovenske skupnosti, ki še niso bili v Evropi, naj se pismeno prijavijo do 31. marca 1987 v pi- sarni Zedinjene Slovenije. ZDA Ob proslavljanju 4. julija, dan A-meriške neodvisnosti, in ob 100-let-nici kipa svobode, je Društvo Triglav pripravilo piknik in športno tekmovanje. Tekmovanja se je udeležilo več kot 20 atletov, triglavanov in čikažanov. Vsak je moral preplavati pol milje, teči eno miljo, nato končati 12 milj hitre vožnje s kolesi. Prvo mesto si je pridobil Frank Rozina, ki je od predsednika Jožeta Kunovarja prejel zlato medaljo. Koroški rojak Zdravko Inzko, je po štiriletnem delovanju kot ataše za kulturo in tisk na avstrijskem veleposlaništvu v Beogradu bil imenovan kot svetnik ambasade pri stalnem predsedništvu Avstrije pri Združenih narodih v New Yorku. Maturiral je na slovenski gimnaziji, na pravni fakulteti v Gradcu in diplomatski akademiji na Dunaju. Po tem zadnjem imenovanju se je tudi pojavil med slovensko skupnostjo v New Yorku, ki ima središče pri fari Sv. Cirila. Hodi tudi k pevskim vajam. Ob priliki obiska pevskega zbora Zvon, je pa igral na orgle. Letos se je vršil 16. misijonski piknik v Triglavskem parku v Milwaukee. Pripravljen je bil pod vodstvom Marije Coffeltove, predsednice misijonskega krožka v Milwaukee. Mašo je daroval slovenski misijonar iz Kanade Tomaž Mavrič CM. Štirideset! učencev je lani obiskovalo šolo pri Sv. Vidu. Tečaj je bil ob sobotah. Delovalo je šest učiteljic. Trije so dokončali -osmi razred slovenske osnovne šole. Letos je vstopilo sedem gojencev v osmi razred. Pri Brezjanski Mariji v Lemon- tu so od začetka meseca majnika pa tja v november razne pobožnosti. Posebni dnevi so izrecno določeni za romanje posameznih društev, kakor na primer Slovenska ženska zveza, Zveza oltarnih društev, itd. Za vse verno ljudstvo je pa vsako leto vseslovensko romanje. Župnija Marije Vnebovzete v Co- llinwoodu je praznovala 80-letnico svoje ustanovitve. Njen župnik je g. Viktor Tomc, ki bo drugo leto izpolnil 20 let župnjevanja. Slavje je obsegalo zahvalno mašo, kateri je sledil banket in krajši kulturni program. G. Viktor Tomc je prejel čestitke clevelandskega mestnega sveta od zastopnika za collinwoodsko vardo rojaka Michaela Polenška. Letos je bila prireditev v State Theater v Clevelandu pod naslovom „Narodni plesi petih narodov“. Poleg slovenskega Folklornega instituta pod vodstvom ge. Ede Psi, so nastopile še madžarska, škotska, ukrajinska in japonska plesna skupina. POČITNIŠKI DOM DR. HANŽELIČA Iv v : ■ sporoča, da je v počitniškem domu : : v Doloresu še nekaj prostih sob. j j Oskrbnine ostanejo kljub inflaciji ■ ■ tudi v mesecu februarju iste kot : v januarju. OPERNI NASTOPI Mezzosopranistka Bernarda Fink bo pela glavno vlogo v Gluckovi o-peri Orfej in Evridika, ki jo bodo izvajali 16., 28., 23. in 25. januarja ob 21 zvečer na letnem gledališču v Parque Centenario. Vstop je prost. Opomba: Zaradi smrti župana datumi niso popolnoma gotovi. Pozanimajte se v dnevnikih. Ob 25-letnici otroške kolonije Slovenskim otrokom zares je lepo, na lepe počitnice v gore gremo. V počitniškem domu smo kakor doma; tu jemo, tu spimo, tu vsak se igra. Ko sonček pripeka, k potočku gremo, se v vodi hladimo; kako je lepo! Na dolge izlete odpeljemo se, nam v lepi naravi kar vriska srce. Vsi s pesmijo v cerkvi slavimo Boga, ob petindvajsetletnici prosimo ga: „Poplačaj dobrotniku, večni Gospod, ki ves žrtvoval se za mladi je rod!“ A. Š. Slovenci na Koroškem Petdesetletnico mašništva je obhajal župnik Avguštin Čebulj. V Št. Lenartu so zlato mašo sodarovali študijski kolegi, rektor Jože Kopeinig, jubilantov nečak župnik Stanko Trap ter dekan Richard Kogler, ki je imel slavnostno pridigo. Srečanje vseh treh Mohorjevih družb je letos pripravila Celjska Mohorjeva družba. Prva skupna knjiga bi bila Slomškovo berilo, ki ga je pripravljal rajni Bojan Štih. Projekt pa zaradi smrti avtorja ne bo še tako hitro zagledal belega dne. ESL0VENIA LIBRE Fundador: MILOŠ STARE REDACCION Y ADMINISTRACION: RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj o m FRANQUEO PAGADO o £ w o _ M C co Concesión N9 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446 Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987: Za Argentino A 50; pri pošiljanju po pošti A 56; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215 NAROČNIKOM V ARGENTINI Na žalost smo primorani sporočiti vsem naročnikom v Argentini, da so se stroški našega časopisa spet povišali v skladu z inflacijo, ki sicer ni več tolikšna kot pred letom, a še vedno drži gospodarstvo v šahu. Zato smo nastavili za letošnjo naročnino v Argentini CENO A 50-, za dobivanje po pošti pa A 56.-. Naročnina za inozemstvo ostane' 'nespremenjena. Prosimo vse naročnike, da sprejmejo z razumevanjem ta ukrep in nam še dalje stoje ob strani. Uprava Svobodne Slovenije Bi radi preživeli lep dan v enem najlepših okrajev Velikega Buenos Airesa, v pravem zelenem gaju, s plavalnim bazenom, v domačem slovenskem okolju? če ste član SLOGE, vam vse to nudi LETOVIŠČE SLOGA Del Cielito in J. Balbin - Villa Udaondo - Castelar Vstopnina: člani s Karto SLOGA, prost vstop. Prav tako imajo prost vstop otroci članov do 12 leta in upokojeni člani oz. stari nad 65 let. Ob nedeljah in praznikih A 5.-, čez teden A 2.50 vsi tisti člani, ki imajo v navadni hranilni vlogi v Mutual SLOGA vloženih vsaj A 50.-. Za člane, ki nimajo te minimalne naložbe v navadni hranilni vlogi pa velja naslednja vstopnina: Ob nedeljah in praznikih A 10.-, čez teden A 5.-. Letovišče je odprto vsak dan od 9. do 20. ure, le ob sredah je zaprto zavoljo čiščenja. PRIDITE, NE BO VAM ŽAL! Iz domovine smo dobili žalostno sporočilo, da nas je za vedno zapustil 16. decembra 1986 v 58. letu starosti gospod J i iliue rMii iirčir Pokopali so ga 18. decembra 1986 na pokopališče Trebnje na Dolenjskem. Za njim žalujejo: v domovini: mama Marija, žena Geli, sinova Franci in Stanko z družinama, bratje: Tone. Jože, Lojze z družinami, sestre: Mici, Slavka Ivanka z družinami in ostalo sorodstvo; v Argentini: brat Janez, svakinja Filica, nečaka: Marijan in Jani, nečakinja Anica poročena Šuc z družino. Trebnje, Breza, Ljubljana, Kranj, Zagreb, Argentina. FRAN MILČINSKI (43) Ptički brez gnezda „Kdo ti je te neumnosti vtepel v glavo ?“ „Bral sem,“ je klavrno povedal Milan. „Vidiš,“ ga je poučil delavec, „ni vse res, kar je tiskano. Oblečen si in govoriš tako, kakor da si od boljših ljudi. Uči se in ubogaj, to je najbolj varna pot k sreči. Ne zapravljaj mladih let! Glej mene, jaz bi se bil rad učil, da bi postal kaj boljšega, pa sem moral deset let star že v delo, da sem pomagal doma z zaslužkom. Potem pa je bilo prepozno.“ „Ena je — komaj sem se usedel, pa me že kliče na delo. Torej ubogaj me, ne obotavljaj se in pojdi lepo spet domov; bolje bo, kakor da te ženo po odgonu!“ Pokimal je dečku, dvignil svoje vozilo in šel po svojem enakomernem o-pravilu. Jasno je bilo Milonu: vsi njegovi načrti s Kalifornijo so bili prazne pene; drugega mu ne kaže nego nazaj, od koder je prišel. Čeprav je doma pusto, zlasti odkar ni stare Jere. Očital si je, zakaj ni povedal vsaj stari Jeri o svoji nameri. Milo se mu je storilo, ko se je spominjal te ljube prijateljice — zdaj bi lahko sedel pri njej, naslonil ji trudno glavo v naročje in zaspal. Prevzemal ga je spanec in bolele so ga noge. Od morja sem je zatulila, piščal, ve- lik dalmatinski brod je ponosno plaval proti obali. To ga je zdramilo; še ta brod je hotel videti, ko pristane, potem pa od tod in domov! Krenil je zopet na pomol, kjer se je zbiralo obilo ljudstva, pričakovali so bližajoči se parnik. Visok kakor hiša se je dvigal iz morja — kaj hiša, kakor graščina! Mirno je prihajal, rezal morje, da se mu je penilo ob straneh, večji je postajal in večji. Na krovu ob ograji je slonela živahna množica in gledala proti pomolu, gospodje zvečine s čepicami na glavi, častniki, svetle dame. Tudi otroci so bili vmes, ali takega ni videl nobenega, kakršen je on, da bi potoval sam, vsi so se držali svojcev. Iz strmečega gledanja ga zbudi roka, ki jo je začutil na ramenu. Ozrl se je. Kako se je prestrašil, ko je zagledal stražnika, ki ga je prijemši za roko rahlo potegnil iz gneče. Milan je vedel, zdajle se mu izpolni usoda, ki mu jo je bil prerokoval pred pol ure dobri možak. Oj, zakaj ga ni ubogal, zakaj se je še pomudil v tem nevarnem mestu! Solze so mu stopile v oči. Polno skrbi in strahu mu je švignilo skozi glavo. Kaj bodo z njim? Ali ga vržejo v globoko ječo, kamor ne prisije žarek zlatega sonca, in pozabijo nanj in bo poginil od groze in gladu sredi kač in druge nočne golazni? Ali ga, prodajo daleč čez morje v tu- je kraje, na vroče plantaže? Take in enake grozote je že bral v svojih knji-žurah. O, da bi bil spet prost! Da bi imel vsaj koga ob strani, ki bi mu pomagal — oče bi ga gotovo ščitil! Ali pa stara Jera,, ta bi se zanj postavila, kakor takrat v šoli, in ne bi pustila in ne bi, da ga ženo v ječo in smrt in sužnost. „Kako se pišeš in od kod si?“ ga je vprašal stražnik, ko sta prišla iz gneče. „Roka me boli!“ je zavekal Milan in stražnik je odnehal od trdega prijema. Tačas se mu je Milan s hitrim sunkom iztrgal in ubežal. Tekel je, kakor da mu gre za življenje, po pomolu naprej in prek ceste v ulico — da bi le prišel okrog vogala, pa, bi bil rešen, si je mislil v smrtnem strahu. Videl je ljudi, ki so postajali, otroke, ki so tekli poleg njega kriče in vriskajoč, pes je lajal vanj, zadaj je čul ostre žvižge — pa mu pot zastopi mož in ga ujame. Kakor preganjana, žival ni mislil Milan na drugo nego na prostost. Besno se je otresal trdnega prijema, klical na pomoč očeta in Jero in brcal z nogami. Pa mu je priletela zaušnica, da se mu je kar zabliskalo, zmanjkalo mu je tal in preden se je zavedel, je imel že vklenjene roke. Dvignili so ga v voz in sedel je med stražnikom in drugim možem, oba sta ga trdno držala pod pazduho. Mož v civilni obleki si je drgnil osuvano nogo in klel. Milan se je penil od obupnega besa — če bi mogel, še iz voza bi skočil, čeprav se ubije, čeprav utone... V tihi ulici je voz postal. Potegnila sta, ga iz voza, v pisarni so ga izprašali in popisali, potem sta ga vlekla po stopnicah in pahnila v mračno celico, ki sta jo za njim zaklenila. Milan je jokal, kričal, tolkel po durih. Drugega ni dosegel, nego da se je odprla v durih linica, in ga je nevidna roka polila z mrzlo vodo. Opešale so mu moči, padel je na leseni pograd, ki je služil za ležišče, in ihte zaspal. Ko se je zbudil, je bila že trda tema. Najprej ni vedel, kje je — čutil je pod sabo trdo klop, neznana groza ga je prijela, in mu je dušila glas. Polagoma se je domislil, kaj se mu je zgodilo in da je v zaporih. Sam! Ko se je tako bal, biti sam ponoči! Zadrževal je sapo, poslušal, lovil glasove, čul je krik, preklinjanje, padec po vežah — pa se je stisnil k zidu in molčal, boječ se, da se izda, in bi prišli čezenj razbojniki. Ropot je šel mimo. Ubogi Milan je trpetal, premagoval ga je spanec, pa se mu je upiral, bal se je, da ga ne jreseneti v spanju nenadna grozota. Tako mu je počasi minila noč. Ko se je zdanilo, je videl na mizi vrč vode in hlebček črnega kruha. O" boje je moralo priti v celico še snoči, tačas, ko je ležal v prvem težkem spanju. Lačen ni bil, pač pa žejen. Spravil se je nad vrč in pil, pa kmalu nehal — voda je bila mlačna. Oj, kako dobro vodo je imel doma! Živo mu je stopal pred oči ljubi dom-Dva doma je imel, pri starših in pri Jeri — zdaj nima nobenega! Ali bo še kdaj videl rumeno sonce, sinje nebo, zeleno trato? Oj, če bi prišel spet domov, kako bi ubogal očeta in mamo in učitelje! Zgrudil se je na. kolena in stiskal roke in molil in molil, kakor še nikdar v svojem življenju, in obljube delal ljubemu Bogu, če ga reši iz te nesreče: dvajset očenašev bo zmolil vsak sleherni večer. Pa je pomislil, ali ni obljubil preveč, saj bo prej zaspal, preden jih zmoli. Zavrnil je pomisleke in sam sebi očital, da gre za življenje in smrt in v takem trenutku ne sme barantati z ljubim Bogom. Zunaj po veži je postajalo živahno in živahneje — hoja, govorjenje ni več prenehalo. Bližali so se koraki in se ustavili pred njegovimi vrati. Zaškrtal je ključ in se dvakrat zasukal, vstopil je ječar, za njim drug mož, ki je nosil na, širokem lesenem podstavku polno skledic prežganke. Eno je dobil Milan. „Žaba, ali si se nakvakala?“ ga je vprašal ječar. „Snej, potem greš z mano h gospodu komisarju!“ Odšla sta, ječar je zaklenil duri in Milan je bil spet sam s prežganko in z novim strahom, kako se mu zdaj odloči usoda pred gospodom komisarjem. Kdo je to, komisar, in kakšen bo? Ali bo rdeče oblečen in bo držal v roki bridki meč, kakršno je že videl sliko v knjigi — Spet mu je koprnelo srce k Bogu — prežganka mu je prijazno dehtela v nos, koliko časa, že ni jedel nič gorkega! — vendar se je premagal: morebiti mu ljubi Bog odpusti grehe, ki si je nakopal z njimi sedanjo nesrečo, in ga še reši, če mu žrtvuje prežganko. žrtvoval jo je in se je ni dotaknil.