ZBOROVANJE NA ZELENI TRATI.
Spisal Ivan Kranjskogorski. (Konec.)
^ydf>t^ ff^ e(*tem Pa ie Lovro pisal na beli papir pritožbo na ministra.
^^-r\l^^mn   Težko mu je bilo pisati.   Dolgo in dolgo je premišljeval,
¦^Ulr^fe-m^  ^aj   'n ^ako naJ zapiše.  Naposled  se  mu je vendar po-
//'iP^Vj^žč;   srečilo,  in  spravil  je skupaj celo pritožbo.   Prcbra! jo je
^yfcg^^^   še enkrat in zdela se mu je prav dobra. Zato sc ga je po-
^S\f^-|jpf;fc;  lotila  samozavest.   Prepričan  je  bil,   da že veliko zna in
W^¦•*</   b0   kma]u dosti učen za poslanca.  Saj   zna  pisati že pri-
ložbe. Imenitno se mu je tudi zdelo, da bo zvedel o njegovi nesrečni do-
mačiji minister in morda še cesar sam.  Tudi shod  bo  imel in zborovanje
ter bo govoril kot poslanec.  Vsi  ga  bodo poslušali in se čudili njegovi
modrosti.   Pri vsej nesreči, ki ga je doletela, bo doživel vendar tudi nekaj
lepega. Pokazai bo namreč svojo modrost pred svctom.
Boben je pel naprej, in na Zeleni trati se je zbralo celo gručevje otrok. Tam so gledali razvaline Lovrove domačije, in vsem je bilo hudo, ko so videli njegove objokane oči. Pomilovali so ga in izkušali tolažiti. On pa je javil z resnim obrazom in z moškim dostojanstvom, da se začne shod in zborovanje.
Otroci so umolknili, in Lovro je stopil na leseni čeber sredi trate. Zamahnil je z roko in začel govoriti o svoji nesreči. Na dolgo tn široko je razlagal, kako je premišljeval o zboru in o ministrih. Medtem pa da se je pritihotapil sosedov kozel, ki ga vsi poznajo, ter mu je uničil domačijo. Kaj naj stori? Ves je obupan. Vendar pa mu je prišla še o pravem času dobra misel v glavo. Sklenil je, da stori ravnotako, kot so storili možje včeraj na svojem shodu. Ti so se pritožili na ministra zaradi škode, ki jim jo dela divjačiha, in tninister bo naredil take postave, da bo spet vse v redu.
»Dragi moji volivci," je nadaljeval Lovro, Bludi nam je storil sosedov kozel veliko škodo. Tudi mi se moramo pritožiti. Zato sem sklical zboro-vanje na Zeleni trati, dragi moji volivci, da se posvetujemo in pritožimo na ministra."
,,O — na ministra!" so se začudili otroci. „0 to je lepo! Le se pri-tožimo, le!"
nPritožimo se! Ta kozel nam je storil že veliko hudega!" Taki klici so se čuli izmed otroške trume.
,,Da, dragi moji volivci," je nadaljeval Lovro nna ministra se pritožimo in c» lo na cesarja! Prosim vas, dragi moji volivci, da vsak pove, če ima kako pr tožbo  proti sosedovemu kozlu.   Roko naj dvigne in naj govori!"
In dvignila se je cela truma, da so se gibale roke po zraku nad glavami kot klasje pred vihro.
BJaz, jaz! Jaz imam pritožbo!" Vsak je hotel govoriti in tožiti sose-dovega kozla. Zavladala je vel.ka zmešnjava, nastal tak krik in vpitje, da drugdrugcga niso  razumeli.  Lovro je nekaj Časa molče gledal v ta hrup,
<S2  186 ZšZ
potem pa je povzdignil krepki glas in zahteval miru. Vsak posebe naj pove, fcar mu leži na srcu! Stopi naj na čeber in naj govori!
In otroci so stopali drugzadrugim na vzvišeni prostor in so se pri-toževali čez kozla. Tega da je podrl na tla, onemu je raztrgal srajco in ga hotel vreči ob zemljo, pa mu je še o pravetn času odnesel pete. Zopet drugemu da je izbil pisker z mlekom vred iz rok, da sc je razbil pisker in da se je razlilo mleko.
Tako so pripovedovali otroci in se pritoževali čez kozla. In ko so se vsi razvrstili, je spet Lovro slopil na čeber in je povzel besedo. Rekel je, da je čul in spoznal kozla krivega tnnogih pregreh. Ne da se drugače pomagati ko — s pritožbo na ministra. To pritožbo da je že napravil, toda samo zase. Treba bo pristavili še priložbe in zahteve drugih. Zato naj počakajo nekoliko. Dva najmodrejša pa naj mu pomagata sestaviti še konec pritožbe na ministra. Vsedli so se najmodrejši in začeli misliti in ugibati, kako bi zapisali. Drugi otroci pa so se živo pogovarjali o ministrih in o kozlu, ki ga gotovo zadene občutna kazen. Oni pa bodo dobili odškodnino za škodo in za prestani strah.
Medtem pa je nestrpno stopical kozel po sosedovem dvorišču, ki je stalo prav zraven Zelene trate. Prav nič ni slutil, kakšna sodba se sklepa nad njegovo rogato glavo. Dolgčas mu je bilo, ker ni dobil ničesar, s čemer bi se kratkočasil. Maček, ki ga je tako rad podil, mu je ušel na visoko streho in se grel tam v gorkih solnčnih žarkih. Psička ni bilo doma, da bi gfa zjezil in spravil do togotnega lajanja. Tudi kokoši so mu vse zbežale z dvorišča. Zato je stopical samega dolgčasa nestrpno okrog. Ko pa začuje otroško vpitje tik za ograjo na Zeleni trati, priskaklja k plotu in gleda skozi špranjo, kaj se pravzaprav godi tam, da je tako živo. Vidi celo trutno otrok, ki kriče in skačejo semtertja. Misli si: Tu bi bilo zame, tu bi si lahko privoščil nekaj kratkega časa! Hitro se obrne in skoči k zaprti lesi. Kima in kima z bradato in z rogato glavo ter premišljuje, kako bi jo odprl.
Lovro pa je izgotovil medtem s svojimi pomočniki celo pritožbo. Stopil je na čeber ter to naznanil zbranim otrokom. Vsak, kdor že zna pisati, — je rekel — se mora podpisati na to pritožbo. Kdor pa pisati ne zna, naj naredi samo križ. Minister bo že vedel, kdo ga je napravil.
,,Sedaj pa, dragi moji volivci," je nadaljeval, Bvam bom prebral pri-tožbo, ki jo pošljemo na ministra".
Med otroki je zavladalo veselje in nastal je hrup.
,Prosim, dragi moji volivci, mir! Pritožba se glasi takole:
Slavni minister!
Kozel mekečc, ovca bekeče; ovca uboga kozel pa neče. Kozel poskoči na Lovrovo domačijo in poruši celo domačijo. Lovro se joče in milo prosi ministra in cesarja pomoči in podpore.
Slavni minister! Kozel mekeče, ovca bekeče; kozel otroke po tleh pomeče, jim piskre pobije in mleko razlije. Otroci prosijo od-škodnine za strah in bolečine. Nad kozla naj pošlje minister en cel bataljon, ker kozel je res hud kajon! Naj ga ministrova mati speče in še podpisanim pošlje eno krečel"
19*
C2«   187   «5                                               lL
Ko Lovro prebere to pritožbo, nastane velikansko veselje med otroki, Skakali so po Zeleni trati ter kričali, da je šlo vse skozi ušesa.
„{] juhuj! Prav je, dobro je! Na ministra, na ministra! Odškodnino bomo dobili in kreče. Juhuj!"
V tem pa je odprl kozel leso s sosedovega dvorišča tfer se prikazal pri vhodu na Zeleno trato. Debelo je gledal vriskajočo množico in kimal z bradato glavo ter si oblizoval usta. Ni pa vedel, kakšna sodba je bila izrečena zoper njega.
Lovro še enkrat stopi na leseni čeber. Rad bi bil izpregovoril še enkrat.  Zdel se je sam sebi imeniten; kajti otroci so tnu ploskali in vpili:
»Živio, Lovro, živio naš Lovro!"
Prerivali so se okrog njega, in nastala je cela griječa. Lovro pa je dvignil roko in mahal z njo po zraku ter kričal na vse grlo:
»Dragi moji volivcil Odškodnino hočemo, odškodnino! Kje je pravica! O pridi, pravica!"
Komaj pa je izgovoril zadnje besede, že je pokimal kozel in se zaletel vanj z vso močjo ter ga podrl med otroke . . .
Nastal je krik in vik ter neznosna zmešnjava. Bežali so otroci drug-čezdrugega. Padali so in klicali na pomoč. Tudi Lovro se je dvignil, da zbeži, pa kozel ga spet podere na tla in ga tišči z rogato glavo ob zemljo. Že je mislil Lovro, da je prišla njegova zadnja ura. V strahu in žalosti začne milo jokati in klicati na pomoč. Slednjič se mu vendar posreči zbežati. Priteče k drugim pred Groševo hišo, kjer so otroci jokaje pravili Groševemu očetu, kaj se je zgodilo. Bil je Lovro ves upehan in preplašen.
Sosedov kozel pa se je ponosno razkoračil na Zeleni trati. Ozrl se je okrog in nikjer ni videl več nikogar. Z nogami je teptal beli listek, na katerem je bila napisana pritožba proti njemu. Vso je poteptal in raztrga). Potem pa se je še enkrat ozrl okrog, zadovoljno pokimal z bradato glavo in sam odšel nazaj na sosedovo dvorišče.
Oče pa niso milovali Lovreta. Okregali so ga, zakaj ne zapre Iese na Zeleno trato. Če bi bil storil to, bi kozel ne bil mogel razdreti njegove domačije. Sam je kriv; on ima pamet, kozel pa ne.
,,ln tisto zborovanje?" so se razhudili oče. nŠe enkrat kaj takega, pa bova imela midva zborovanje, in takrat ti ne bo dobro!"
Otroci so se potuhnjeno razšli. Pozabili so na pritožbo, na ministra in na odškodnino. Lovro pa se jc zaprl na Zeleno trato in se stisnil v senco k sosedovemu plotu. Tam je premišljal, kaj naj stori. Proč so bile zlate sanje o ministrih in o poslancih. Nič več ni maral za pritožbo, ki je Iežala razstrgana na Zeleni trati. Premišljeval je samo, kako bi postavil iznova svojo domačijo.
Ko je tako mislil vcs žalosten in objokan za sosedovim plotom, pa je pomolil kozel glavo skozi ograjo, pokimal mu je in porogljivo zameketal:
,Mek, mek!"
css 188 s^>