življenje in svet
Tedenska priloga „Jutra"
Štev. 25	V Ljubljani, dne 2. julija 1927.	Leto I.
Ante Gaber:
»Ručni rad - kao
To je naslov in obenem program bogato ilustriranega mesečnika, ki je pod uredništvom renomirane prvobo« riteijice za uvedbo narodnih ženskih ročnih del, tako ornamentike kakor tudi raznih redkih in že izumirajočih tehnik v moderne namene, gospe lul« ke Jovanovičke in prof. Pavla M. Tvrt« kovica začel na najfinejšem papirju in s posebno prilogo vzorcev izhajati v ,Novem Sadu, tiskan deloma v latinici in deloma v cirilici.
Stavek je dosti dolg, da bi bil z njim zadovoljen glavni urednik, ki mi je na« ročil »dobrohotno oceno«, in zadovolj« na bi bila tudi redakcija lista »Ručni rad«, ki gotovo ne pričakuje več kot kratkega priporočila in navedbe na« ročnine s svojim naslovom.
Ker smo pa recenzenti pri ženskih in modnih publikacijah, posebno pa pri tako zvani narodni umetnosti že na-, vajeni mižati na eno oko, z drugim pa gledati skozi prste obeh rok, da nas tu« di najhujša zloraba umetnosti in na« rodnosti več ne osupne, moram napi« sati o novem listu nekaj več, ker me je program prav prijetno presenetil.
Izkušnja nas namreč uči, da propa« girajo našo narodno umetnost tudi ta« ki, ki ali nimajo umetniškega ali pa do svojega nenadnega probujenja tudi ni« so imeli čuta za naš narod. Ker druga vrsta ni posebno simpatična kljub svetopisemski sodbi o izpreobrnjencih in tudi ni opasna, jo pustimo v miru.
Zelo škodljivi so pa oni propaga« torji oživljenja narodne umetnosti, ki nimajo umetniškega čuta in, ne vedo niti, kaj je ornament, niti, kaj je na« rodna umetnost, pa se navdušujejo za njo zgolj iz sentimentalne nacijonal« ne romantike in ustvarjajo — ne samo pri nas, temveč pri vseh narodih sploh — narodne sloge. Če bi ti naivni greš« niki vedeli, kaj i' slog in kako nasta« ne, bi s«; gotovo ne trudili in n» bi si« lili v blamažo. Večina njih ie na taka. da to delajo iz dobičkarstva in narod« no svest izrabljajo v sebične namene, ker nepoučeno občinstvo sprejema vse, kar nosi narodno ime. zaradi spo« štovanja te firme navadno popolnoma nekritično in blagohotno.
Kar se narodnega sloga tiče, naj se narod zanese na svoje umetnike. Če« prav se ti ne bavijo s folkloro in ne
ženska umieinost«.
slikajo narodnih noš in nageljčkov ter iz kmetiških bajtic ne sestavljajo palač, vendar naši impresijonisti, Me« štrovič in Plečnik, grade mogočno stavbo naše umetnosti v takem slo« gu, da smo lahko ponosni, ker so njih imena zvezana z imenom našega na« roda. Ti so stvarniki našega sloga, ne pa mali kopisti narodnih omamen« tov. Ti pa spadajo v dekorativno umetnost, in sicer, če folkloro uporab« Ijajo pravilno in z umetniškim čutom, med dekorativne umetnike, če pa ni« majo okusa, niti spoštovanja in takta do folklore, pa med slabe rokodelce in mojstre«skaze. Med največje dekora« tivne umetnike na svetu pa s poln^ pravico lahko prištevamo našo seljan« ko, ki je z iglo ustvarila taka dela, da . se je. z njo oplodila in celo prerodiia ornamentika zadnjih desetletij sploh, ko je moderna umetnost pometla s klasicistično in na druge stare sloge naslonjeno ornamentiko. Dunaj in Darmstadt, žarišči moderne dekorativ« ne umetnosti, sta posegla najbolj glo« boko v naš neizčrpni zaklad Motivi z naših poculic in pisanih hrvatskih peč nas na vsakem koraku srečujejo kot okraski knjig in na pisanih papir« jih v njih. kot tapete in na oblekah kot vezenine ali pa kot vzorec samega blaga: v grafični in tekstilni umetnosti je prevladal način stiliziranja, ki ga je iztisnila iz sebe estetsko visoko raz« vita duša naše žene. Dame se gotovo še spominjajo na »bolgarsko« modo. ko so prišle balkanske vezenine skoro neizpremenjene v modne salone. Ti so jih znali z okusom obvarovati tujih primesi in jim ohraniti svežo original« nost. Pri nas pa s stiliziranjem in iz« preminjanjem barv, ki ie njih harmo« nija bistven del ornamenta, zbrišejo karakter porekla in ga napravijo koz« mopolitsko neizrazitega, da nima prav nič narodnega na sebi. S-križnim vbodom vezeni ornamenti kranjsk'h blazin in prtov imajo črno, rdečo ali modro barvo, redkeje je ornament dvobarven in je v tem slučaju vedno le moder in rdeč, nikdar pa ni rabljena črna barva. Na Koroškem so kranjskim enaki or» namenti po ogromni večini cinobrovo rdeče barve, ki jo na Kranjskem ne najdemo nikjer. Bitoljske vezenine so tudi podobne cinobrovordeče barve.
ki jo oživlja črna ali zlata nit, črno in temnomodro ali temnozeleno barvo pa rabijo pri komponiranju v Skopski Cr* ni gori, na Kosovem zopet na «zlatas rah» skoro izključno le harmonijo iz črne, rdeče in zlate ali srebrne barve. Debar ob albanski meji krasi svojo čudovito nošo z od čela do gležnjev
«Wiener Werkstatte» na poculicah — belokranjskem poclju ali prekmurskem pociilu —, kjer je ta cvetni ornament pestrobojen. Zapestja v Debru in Kos naviju so minucijozno izvedeni minis jaturni čilimi zamolklih barv in mirs nih harmonij. Kaj bi nostalo iz teh sonornih akordov v priljubljenih rož*
«
segajočimi rdečimi močnimi resami in pokriva belo platno tako bogato z rde* čimi vezeninami, da so posamezni deli obleke popolnoma rdeči. V Beranih raziskovalec ostrmi, ko najde težke predpasnike popolnoma pokrite s1 čre* šnjevo ali zamolklordečimi in s črno konturo obrobljenimi cvetovi, torej z ornamentom, ki pri nas nosi ime «Wics ner Werkstatte». Na Hrvatskem ob Sisku in Belovaru pa najdemo višek
nih, nežnozelenih, sinjih in nežnoru« menih barvah, torej tistih bledičnih barvah, kj tudi pri nas še nosijo osladna imena «himmelblau», «nilgriin» in po« dobna? V teh barvah ornamenti niso več naši, temveč Ie neokusnosti krajev, kjer so se rodila imena teh barv.
Upamo, da pri nas že ve vsaka učen* ka, kako občutljivi so naši ornamenti tudi, kar se tiče risbe. Stiliziranje in moderniziranje je pa neodpustljiv
greh največje neokusnosti. Če pomisli* mo, da je narodna umetnost po veči* ni le rustificirana t. j. pokmetena umetnost, delajo -tiluatorji in moder* nizatorji kmetiške umetnosti prav to, kar bi storil oni, ki bi iz prebavljene hrane hotel skuhati za gosposka mizo dobro jed...
Pa če bi ti nesrečniki imeli vsaj to* liko znanja o ornamentiki, da bi «olepšavaIi» le ornamente v isti teh* niki, bi še ne bilo tako hudo. Izpustiti bi pa tudi v tem slučaju morali narod* no ime, ker bi narodno last porabili le kot motiv za nov ornament, kakor rabijo a. pr. cvetice ali ptice pri kom* poniranju. Ali kaj se oni brigajo za pravila in logiko postanka ornamenta. Vsaka kmetiška vezilja prav dobro ve, da s svilo na gosti podlagi lahko vpodobi cvetico zelo realistično, debe« lo platno in na njem debela volna pa s samimi križci isto cvetico že sami ■ stilizirajo in jo napravijo oglato. Po* glejte samo razliko volnenih mono* gramov na platnu in istih črk, če so belo vezene na fini svili. Če primerja* mo egipčansko plastiko z grško, takoj opazimo, da so egipčanski reliefi niz* ki in plitki ter so okrogle plastike iz* delane v širokih ploskvah, Grki pa ustvarjajo v visokem reliefu in kipih čudeže tehnične mogočnosti, saj kleše« jo mehki marmor in vlivajo bron, Egip* čani se pa mučijo s trdim granitom, ki ne dopušča detajlov. Vsak materi* jal ima svoi stil, ki mu ne smemo de« lati sile, če nečemprumetničiti in vir*
tuozne tehnike postavljati nad obliko in misel. Kar lahko izrazi brez truda zlatar, ne more brez silnih zaprek vpo* dobiti kovač. Hrastovina ni lipov les. Pa pridejo ornamentiki in pokrijejo pročelja hiš z naslikanimi okornimi geometrijskimi ornamenti, ki jih je vrezal kmetiški fant v trdi les prešli« ce svoje drage in okrasil z njimi svojo čutaro. Še več! Slavo je žel «narodni umetnik«, ki je iz celih preslic. narod* nih vezov, kosov čilimov in realistično naslikanih rož in palmovih listov kom* poniral na skrajno barbarski način dekoracije naših reprezentativnih dvo* ran. Še v Beogradu so se kljub nedo* takljivosti vsega »narodnega« zgražali ljudje nepokvarjenega okusa ob teh strahotnih zmazkih, ki so dvorano iz* preminjali v mučilnice, kraje glavobola in delirija. V povojni dobi verižniške* ga mecenatstva si ie tudi Ljubljana preskrbela tak spomenik svoje dobe, saj so Jakopič, Plečnik in drugi lahko čakali na naročila gospodarske krize.
In kakor je splahnela bombastična verižniška nacijonalnost, je vsahnilo tudi nekulturno mrcvarenje, izrablja* nje in skr.unjenje narodnega blaga.
Skoro deset let grehov proti narod* nosti in umetnosti je preteklo, preden je v Novem Sadu mogel iziti list z na« črti, «da se naš vez neizmenjen pri« meni v novim, savremenim oblicima«. Naše priznanje in priporočilo naj bodo njegove lastne besede- «To če prepo« roditi našu žensku umetnost«.
A. B.:
Nadaljne vrste gob s6: virski smrček (morchella elata), zvončasti smrček (morchella patula) i. dr. — Vsi smrčki so zelo čislane gobe za dom in prodajo. Neužiten je med njimi edino smrdljivi smrček (phallus impudicus — glej sliko 5), ki pa irna je navidezno podobo smrčka, dejansko pa spada med prašnice ali puhovke. Smrdljivi smrček se pojavi dosti pozneje — navadno šele julija — po senčnatem grmovju, ob plotovih in že od daleč neznosno smrdi
po mrhovini, vsled česar ga pač ne bo nihče pobiral, še manj pa užival.
Hrčki (helvellae) so nekoliko podobni smrčkom in se nekateri tudi pojavijo že spomladi. V naših krajih raste naj-
Nekai o gobah
(Konec.)
češče jesenski hrček (helvella crispa). O njem izpregovorimo pozneje pri jesenskih gobah.
Pri nas splošno znani užitni goban ali jur (globanja, vrganj) se ob ugodnem vremenu dobi tudi že meseca maja. Istočasno dobimo tudi njegovega enakovrednega sovrstnika bronasti goban (boletus aereus), ki ga naši ljudje na kratko imenujejo črni jurček ali ajdovec.
Najžlahtnejša goba Evrope je kuk-mak ali šampinjon. (Slika 6.) Pri nas se dobe tri vrste: 1) poljski kukmak (psalliota campestris), 2) travniški (ps. arvensis), 3) gozdni (ps. silvatica). Prva vrsta kukmakov se pojavi navadno
že meseca maja ali junija na prav soln-čnih legah. Barve ie umazano bele. Vse tri vrste kukmakov so pod klobu-
pašnikih, ob robovih gozdov, čestokrat tudi po vrtovih.
Slika .5: Smrdljivi mavrah.
kom izrazito rožnate barve in imajo na kocenu rožnat obroček, po čemer jih je prav lahko spoznati. Rastejo po
Slika 7: Slivarica.
Druga belkasta platničarka, ki jo tudi dobimo že spomladi, je mokarica ali slivarica (clitopilus prunulus), ki ima izrazit duh po sveži moki ali škrobu, a je prav okusna goba. Raste po pašnikih, gozdnih traviščih, pa tudi po sadnih vrtovih. (Slika 7.)
Navadna lisička (cantharellus cibati-us) je pri nas splošno znana gliva, ki se tudi pojavi že spomladi. Je sicer pri-
Slika 6: Navadni kukmak.
Slika 8: Majnikova kolobarnica.
ljubljena jed, vendar nima dosti redil-ne vrednosti. Tam, kjer raste v večjih množinah (iglasti gozdi), jih lahko su-
Slika 9: Žveplenjača. šimo, nato pa zmeljemo v prašek, ki nam služi pozimi гд okusne juhe in omake.
Slika 10: Navadna štorovka.
Kolobarnic (tricholomae) je več vrst. toda naši ljudje 'jih ne poznajo, Nobena kolobarnica ni strupena. Rastejo navadno v krogih ali polkrogih (nem. Hexenringe), odtod tudi ime. Dve vrsti se pojavite že meseca aprila ali ma-a: 1) majnikova kolobarnica ali jur-;zvka (tricholoma gambosum) in 2) tigrasta kolobarnica ali prusnica (tr. ti-grinum) (Slika 8.) Prva ima klobuk v cbliki podkve, oziroma je sploh neredno oblikovan. Barve je rmenkaste. Raste po gozdnih tiaviščih in svetlih listnatih gozdih sploh. Tigrasta kolobarnica ima v mladosti koničast klobuk, ki
Slika 11: Strupeni kukmak.
se pozneje raztegne ter je najprej bele, pozneje sive barve, črno marogast. Na kocenu nosi kožnat obroček. •
Tudi po starih drevesnih panjih in koreninah dobimo že sedaj d>ve vrsti gliv v šopih: 1) žvevloglavka ali šveplenja-ča (hypholoma fasciculare). (Slika 9.): 2) navadna štorovka, jelševka ali hra-:tovka, (pholiota mutabilis). (Slika 10.) Prva ni užitna zaradi grenkega okusa. Nekateri veščaki so jo celo proglasili za hudo strupeno. Kakor že ime pove, je ta gliva žvep;eno rmene barve. Iste barve so v m'adosti tudi lističi pod klobukom nn starost pa zelenkasto črni. Druga štorovka pa je prav okusna. Barve je citntovo rjave, ob robovih
klobuka vedno vode'.a. Tudi lističi pod klobukom so iste barve.
Strupenih gob navadno ob tem času še ni. vendar je priporočati previdnost, ker najhujša strupenjača strupeni kuk-mak ali kronipirjevka je površnemu nabiralcu nekoliko slična žlahtnim šampinjonom. (Slika 11.) Strupeni kukmak je belkaste, zelenkaste ali rmenkaste barve (amanita bulboSa, a. viridis, a. citrina). Pri tleh. oziroma v zemlji je
kocen odebelel liki hruška, lističi pod klobukom so beli, po vrhu klobuka ima krpice kako. mušnica. (Pristni kukma-ki imajo rožnate lističe, ravne kocene in so brez krpic.)
Za spoznavanje užitnih in strupenih gob je treba knjige z jasnimi opisi in barvnimi slikami. Oboje nam nudi A. Begova knjiga: »Naše gobe«. Cena 50 dinarjev. *
Matija Jama:
O impresionizmu in kritiki.
(Konec.)
Med umetnostnimi kritiki ni našel impresionizem velikih simpatij, razen pri onih, ki so se bavili praktično tudi sami s slikarstvom. Impresijonizem zahteva namreč od človeka nekaj več kot samo pamet in dober spomin za letnice. Ker kritiki črpajo svoje znanje večinoma iz knjig in je .literatura o impresijonizmu še premajhna in pomanjkljiva, je tudi njihovo znanje tako. Pisana črka sploh ne more nadomestiti slikarstva in z njo se ne more povedati tega. kar se da naslikati. ker ono, kar izraža slikarstvo, se da samo naslikati, pod besedami si pa v abstraktnih pojmih vsakdo nekaj drugega misli in predstavlja. Večinoma je pa naše kritike le slučaj posadil na prestol, da kot literati presojajo slikarstvo. Kako je to napačno, nam bo jasno iz sledečega.
Večja ali manjša kvaliteta umetnine je odvisna od tega, da-Ii se ie za njeno ustvarjenje porabila večja ali manjša moč avtorjeve fantazije. Dočim pa deluje pri literatih ta fantazija časovno in v besedah, deluje v slikarstvu prostorno s čutom, posnemajoč fenomene v svetu. Kaj bi neki svet rekel, če bi kak slikar — recimo z izrazito prostorno bar-veno fantazijo — jel pisariti o glasbi, ki se peča z časovnimi vtisi in jih duša sprejema s pomočjo posluha — če bi torej ta slikar jel pisariti o glasbi in glasbenih produkcijah, čeprav bi mu nedostajali najprimitivnejši pojmi o glasbi in ne bi bil niti tehnično sposoben stolči iz klavirja kakega« «Po jezeru«. Vse bi se Skandaliziralo in smejalo. Od naših kritikov pa večina nima pojma niti o risanju niti o tehniki slikarstva, še manje pa o razvoju te tehnike. Uporabljajo tehnične izraze za najbolj heterogene pojme na popolnoma napačnem
mestu in v popolnoma novem pomenu. Ker mi nedostaja prostora, ne bom citiral,,, nameravam pa do konca leta izdati V posebni brošuri «petdeset najlepših biserov slovenske kritike od konca svetovne vojne sem».
Kai je seštevanje detajli, kje so napake v risbi, kaj je velika, široka risba, kaj je ton neke podobe, to se praktiku odpre šele po dolgotrajnem študiju, samo je bilo pa to dano Dei gratia kot privilegij posebno juristom, ki danes često opravljajo tudi službo kritikov. Samo njim je bilo to že pri rojstvu podeljeno in ni se jim bilo treba truditi zato — vsaj domišljujčjo se, da so v posesti tega posebnega daru.
In čeprav jih njihova pomanjkljiva izobrazba ne usposablja, da bi samostojno raziskavah in sodili o slikarstvu, oni še celo postavljajo pravila za slikarstvo in iz nekaterih slik deducirane karakteristike slikarstva vsiljujejo iz-vršujočjm slikarjem-umetnikom. Tako se smatra «skica» za najbolj karakteristično formo impresijonizma. smatra se za ono, v čemer se impresijonizem posebno značilno kaže. V resnici je pa skico imelo že staro slikarstvo in so se kmalu po prvem pojavu onih «Impressi-ons» pokazali najraznovrstnejši načini slikanja. Kolika razlika izmed široke tehnike Manetove in ploskovitega polaganja barv pri Cezanu. Impresijonizem je subjektiven, svoboden način gledanja narave in ne stoji pod nikakim drugim vplivom nego onim svoje notranje potrebe ustvarjanja. Kolika je na primer razlika med fineso izdelovanja pri slikah Dagnona-Bonvereta. iz katerih diha mir in poezija, in kaka vehemenca, sila prihaja iz slik van Goghovih.
Dočim so stari z malimi izjemami, kakor n. pr. Vermeer, Velasquez i. dr. kolorirali sliko z lokalnim tonom kot la-zuro šele potem, ko je bila že v formah izvršena v sivo-temnem tonu, razvile so se sedaj raznovrstne tehnike polaganja barv, kakor se je nekomu zdelo, da najbolj vstreza cilju, ki ga je imel pred
Impresijonizem je v prvem početku rabil kar najenostavnejše motive: kopica sena, drevo in nekaj horizonta mu je bilo dovolj. Potreboval je paradigme, ki je v njih sklanjal barve in stopnjeval luč. Storil je to tudi radi tega, ker je čas pred njim komponira! pokrajine do nevžitnosti in pretiraval v liniji roman-
Francisco de (
očmi. Impresijonizem obsega vse vrste tehnike od segantinijeve podobne vezenju, kjer leži poteza ob potezi kakor nit pri niti, pa vse do tehnike, ki so si jo ustvarili ruski impresijonisti Repin, Maljavin i. dr.: široki način, ki avto-kratski ignorira vsak detajl. Samo eno pravilo vedno velja: Doseči z najenostavnejšimi sredstvi nekaj tako velikega in elementarnega, kakor se nam to kaže V fraravi.
a: Avtoportret. ,
tiko kraja. Vendar so pa impresijonisti kmalu marsikaj zopet porabili, kar so na prvi mah vrgli v staro šaro. Tudi Segantini je slikal panorame, čeprav je že ime panorame bilo tedaj na jako slabem glasu. Impresijonizmu namreč ne gre zato, kaj se slika, temveč le za to, kako se slika in je vedno zahteval, da se mora vse, kar se naredi, tudi dobro narediti. Dovolil bi bil celo, da se slikajo motivi Claudea Lorraina ali Prel-lerja, če bi bile take pokrajine res v na-
J. M. W. Turner: 1
struirani. Zakaj naj bi slikali samo zakajene beznice, Magdalene tipa pitek-antropoidskega ali pa posamezna drevesa? Naj nam dovolijo — kritiki namreč —, da smemo slikati tudi Blejsko jezero, saj je tudi ono podnožje prestola božjega. Impresijonizem vse to dovoljuje. Njemu gre samo za to, da je motiv neposredno, dobro naslikan, da ima slika tako zvano kvaliteto. Če je vzlic temu, da je motiv kompliciran, tudi dobro naslikan in deluje edinstveno, toliko . boljše! Da ima slika ono prostornost, ki jo zahteva predmet, samo za to gre.
Na vse to pa težko odgovori oni, ki nima strokovne izobrazbe, in čigar znanje obstoji iz aforizmov in lepih besed, ki so mu ostale v spominu iz prečitanih knjig. Presoja delo z gledišča onih zakonov in one teorije, ki si jih je ustvaril iz slučajnih karakteristik onih podob, ki Jith je dotlej videl. Pri pisanju obsedi na suhi vejici te svoje teorije in ponudi se mu radodarna ali puhla fraza, kakor je rekel nekdo, ki se je najgloblje poglobil v globine človeške duše: »WoBegrif-fe fehleri, da stellt zur richtigen Zeit ein
he fichting temeraire.
nesanso slikarstva: tehnično je sposoben, da spravi slikarstvo na najvišjo stopnjo in osvobodil ga je spon, ki so ga vezale skozi stoletja, ter je našel za svetlo novo življenje tudi nove forme. Mogel bj jo podati tudi novim idejam. Da se to ni zgodilo vsepovsod, je vzrok literarna izobrazba današnjih dni. Vsega preveč vemo. Izobrazuje se le preveč pamet in vsled. tega trpi vzgoja srca in čuvstev. Koga še more ganiti preprosta narava, lep šolnčni zahod, ko so živci današnjega človeka navajeni na razburljive filmske predstave in športne prireditve, kjer se malo opravi brez prelivanja krvi? Kdo še gleda v svet z nedolžnimi očmi otroka? Zdi se mi, da imajo že novorojenci skrbi radi oblakov, ki se prikazujejo na horizontu in s strahom slutijo bližajočo se nevihto. Komu se še odkrivajo čudeži stvarstva, kdo ima še čas, da bi skušal doumeti skrivnost življenja, najti ono edinstvo, ki se skriva za brezkončnimi pojavi vidne narave? Časi so preresni!! Da je lahko drevo tudi rdeče barve, to je absurdno, saj vsi vemo in generacije pred
ravi in bi se Vsled tega dale dobro naslikati. Vendar, žal ali sreča, so ti motivi produkti ateljeja, sestavljeni in kon-
Wort sich ein.« Impresijonizem ali, kakor ga imenujejo drugi, subjektivni naturalizem, bi mogli imenovati tudi re-
nami so govorile le o zelenih drevesih. Kdo še gleda na svoje lastne oči od teh mladeničev starcev spočetih v marazmu preteklega fin de siecle? Zdi se, da je dosegla površnost in duševna praznota pretežkega dela sedanjega človečanstva že kulturni rekord. Evropska kultura se bastardira z zamorsko. Ne samo muzika za dvorano in ples. Ekspresijonizem — umetnost tega dela človeštva je jel uvajati v slikarstvo »eksaktno plastiko«, ne grško, kakor je to storila renesansa, ampak Ha-wai, Benin in drugi zamorski produkti so jim vzori. Literatura mora seveda zopet nazaj v slikarstvo in prijemljiva (sic!) prostornost« je nova potreba. Vse to so pa rekviziti, katere je impresionizem pometal iz hrama svoje boginje. In zgodilo se je 1. 1927, da so (citiram po S. V.) »ekspresijonistični slikarji postali objektivni kiparji-arhitekti«.
Vendar pa ta struja »objektivnih« ekspresijonistov že splahneva in se približuje priznanim starim klasikom
ter jih posnema Non sit alterius, qui suus esse potest:* impresijonizem — subjektivni naturalizem — je pa še vedno prezenten. bo ostal ter bodo na njem gradili še pozni rodovi. Beseda o premaganem impresijonizmu je pomešala pamet samo nekaterim slaboum-nikom. S polovičarskim znanjem in koketiranjem z genialnostjo se ne uniči navdušenje in resno delo. ki ga je impresijonizem vzbudil v svojih početni-kih. Zdrav naturalizem in subjektivni študij narave, bilo s katere koli strani, sta bila vedno začetek in konec vsake umetnosti.
* Non sit alterius, qui suus esse potest v prenesenem smislu: Naj ne posnema drugih, kdor ima kaj svojega
Paracelsus.
, »
Naslovna slika: Š. Jan Vermeer van Delit »Deklica« (roj. 1632, umrl 1675).
Fridolin Žolna:
Moj potopis.
5. Domov!
Hitro, le prehitro so mi potekali dnevi. Dolg čas ni bil nikoli — za to so vneto skrbeli zdravniki in sestre in imajo na razpolago najraznovrstnejša razvedrila, najmodernejša, najpresenet-ljivejša in s salvami učinka.
N. pr. imajo napravo, da so mi naravnost v čreva napeljali ljubljanski vodovod. Fo tri ure na dan so bila čreva priključena vodovodnemu omrežju in je krožila po čreveh ljubljanska voda brez škode za čreva ali vodo.
Vprašal sem, ali se ne bi dalo tako napeljati človeku v drob tudi plzenj-sko pivo in cviček z Gadove peči, pa so dejali, da s tehnične strani ne bi bilo zadržka.
Kaj vse nam obeta človeški razum!
Ali pa so me kratkočasili tako, da sem požiral gumijevo cev in ko sem jo požrl ne dosti manj nego en meter, so mi skoz njo, sipali vode, kolikor je je šlo v želodec. Potem sem se nagnil, pa je voda čofotala zopet iz mene, da je bila divota, in smo se vsi jako smejali, če je ošvrknila zdravnika ali sestro, in je neverjeten užitek, ki se ne da primerjati z ničemer, kadar ti cev slednjič potegnejo iz goltanca. Stvar mi bo ostala nepozabna in izrekam
vsem soudeležencem najiskrenejšo zahvale.
Napočil je dan ločitve. Težko mi je bilo ločiti se od .gostoljubne strehe in prijaznih njenih prebivalcev. Ginjeni smo si pogledali v oči. «Da se skoraj zopet vidimo!« so dejali in že so me ukrcali v rešilni avto, da me zapeljejo pod domači krov.
Šofer je dvignil sidro, v duhu smo zapeli Narodno himno, še slednji pozdrav, in ponosno je krenil avto z dvorišča na cesto in je manjkalo komaj za las, da ni trčil v tramvaj, ki ie tisti hip privozil mimo.
Z zamudo dveh minut smo prispeli v domači pristan.
Navzlic skrajno neugodnim vremenskim prilikam je obsula rešilni avto živahno razigrana množica. Culi so se pritajeni vzkliki in je neki gospod vprašal, ali ne bi kazalo zapeti Vigredi.
Sedel sem pokonci in se zahvalil za prijazni namen. Zahvalil sem se v za-nikalnem zmislu. Vigred, sem dejal, da odklanjam. Ne rečem, da ni lepa in narodna in vzpodbudna in vse, toda sem dejal, da sem je sit. Sit kakor Jeftejeve prisege. Ako brez petja ne more iti ta kelih mimo mene, naj mi zapojo Deveto simfonijo, ki ie takisto iako čislana
v olikanih krogih, ali Deseto ali Ena j-, sto. Vigredi pa ne!
Gospod se je prijazno oprostil in dejal, da je samo mislil. Kar se pa tiče moje želje, žal, da ji ne more ustreči, ker se zaželjene pesmi pojejo z not, not pa nima s seboj, ker je le po naključju prišel semkaj in se mu sploh čudno zdi, da ni bilo v novinah nika-kega opozorila.
Takisto sem tudi to pot pogrešal poročevalce in fotografe naših novin.
Doma! Objel sem svojce in tudi ura je stala v redu in čakala name. da jo navijem in poženem.
Drugače pa je bil skrajni čas, da sem se vrnil.
Ko me ni bilo, sta nam ušla dva kanarčka mladiča, menda sta bila samčka — že sta poizkušala peti. Kdor ju je ujel, naj jima bode dober oče in red-nik: drobno sesekljano jajce ljubita in sveže zelena kurja črevesca.
Seveda, če ju je ujela mačka, bo ta moja prošnja brez učinka — mačke so žalibog nepismene in ni pričakovati, da bi čitale to prošnjo.
Nesreča nikdar ne ostane sama. Na parceli so nam brezbožni rokovnjači tatinsko porvali enaindvajset lepih, doraslih črnih redkev. Stvar je v rokah policije in je pričakovati bližnjih dni jako presenetiiivib razkritij.
In kar se tiče otrok — najstarejši je bil resnično tekal okoli brez copat in sedaj kreha in je gospod profesor zahteval zdravniško spričevalo, da je njegovo krehanje istinito in da ni po-tvorjeno. Na podlagi tega spričevala, je dejal gospod profesor, bo potem eden ostal doma, ali on, gospod profesor, ali pa moj sin. kar ob tem kreha-nju ni možen pouk.
Tem besedam ne odrekam neke mere upravičenosti. Toda naj gospod profesor blagohotno uvažuje še to: Če sina obdržim doma, mi bo krehal doma in motil mene. Zato žalibog ne gre drugače in mora fant v šolo.
Sicer mi pa zdravje doma jako razveseljivo napreduje razun fižola, ki ga še ne smem jesti. Še gospodu zdravniku se je čudno zdelo, kako nenadoma mi ie doma padla temperatura.
Dom je pač dom, doma je zdravje doma in je doma tudi termometer bolj zdrav' in kaže dosti nižje temperaturo, dasi sem ga kupil v starini.
Pripomba za gospoda urednika: Iz tega mojega potopisa lahko napravite tri podlistke ali štiri ali pet, kakor Vas bo volja in kakor se boste ozirali ali bolj na moj prid ali na svoj prid. Seveda — ozirali bi se lahko tudi na prid občinstva in sploh ne bi priobčili teg^ potopisa; toda upam, da tako brezobzirni niste.
Po Francifi in Belgiji.
XIII.
Iz Ostendea skozi Ypres in Lille « Pariz.
Zjutraj spi Ostende očividno zelo •dolgo, še domačinov ie malo na ulicah. Mesto ie postavljeno na neznatni položni vzpetosti; hiše v bližini kanala starinske in simpatičn., izdajajoče staro flandrsko tradicijo; Čez vse gleda velika mogočna zgradba temnosive gofiške katedrale. Ali toliko ie po teh srečnih deželah te vrste umetnin, da pojema misel zanje in da otooiš zanje od mesta do mesta.
Pred kolodvorom je dosti živo. Dečki se lovijo med občinstvom, tekmujoč, kdo bo prodal več časopisov: počasnim ženskam komaj da se izplača tekma z njimi Mlada grla kričijo največ angleška imena; vidi se. da prodajo tu več angleških nego francoskih listov: flamskih ne prodaja nihče. Sicer je
pa na postaji flamščina dovoli v čislih, tako med železničarji kot med občinstvom.
Sicer je pa to ob vlaku, ki vozi po lokalnih železnicah na Ypres. Železnica dela znaten ovinek preko Thourouta in publika, ki se zbira ob vlaku, so običajni malomestni in kmetiški ljudje. Vse gre lepo počasi in na račun lokomotive delajo ljudie običaine dovtipe, kakor, je pač navada na lokalnih železnicah. Ko se premakne vlak. sedi vse v vagonih v fatalistični pozi ljudi, ki se zavedajo, da se bo treba nekaj ur temeljito dolgočasiti.
Pa vendar tudi ta del Flandrije ni prav nič dolgočasen: name ni nikjer napravil takega vtisa. Tudi tu same njive s travniki: žito ie požeto in se
suši v kupih med njivami: ponekod so videti na polju naloženi kupi slame. Tu. tam že kopljejo krompir. Gozdov ni. ali tudi tukaj ob cestah vrste dreves, ki zaslaniajo nebo z mogočnim vejevjem. Tu, tam mlin na veter, velike peruti se vrtijo počasi, dasi veter, ki piha še vedno od moria sem, ni videti močan. Flamske hiše so raztresene povsod med njivami oo Doliu; samo kjer so cerkve, jih je zbranih večja množica v vasi in mesteca. Ustavljamo se zelo pogosto, tako rekoč ob vsaki znatnejši skupini hiš in stoiimo ponekod zelo dolgo; malo večii kraj je le Thourout in malo pozneje Carte-marck.
Vlak ni posebno zaseden; izkazalo pa se je, da se v drugih vozeh vendarle vozi več ljudi v Ypres. kakor je bilo videti sprva. Ob oknu tioičen Anglež s pipo, ki bi lahko predstavljal Johna Bulla, brez maske, zraven Francoz, ki ie tako uslužen, da mi ponudi Le Soir. ne da bi se količkaj zanimal zanj; na drugo stran se držita skromno dve flamski dami: flamska govorica jima teče počasi, skoro lenobno. Sploh ni nikogar živahnega v tem vagonu; kakor da vse čaka bogu-vdano. da mine vožnia.
Še pred Ypresom so pričeli prvi sledovi vojne, betonske koče sredi polja, razvaljene napol podzemske zgradbe, okleščena drevesa, iztezajoča suhe rogovile proti nebu. peščene drče sredi njiv, le napol prerastle s pustimi zelišči in travami. Najhujši so sledovi okrog krajev Poelkapelle in Lange-marck, ki sta se tolikrat imenovala v svetovni vojni. Vse to daie v pozno-dopoldanskem solncu puščoben vtis, ki se prav malo prilega pravi Flandriji.
Prav tak Je kolodvor v Ynresu. Na postaji imaš vtis. kakor da ie postavljena provizorno, kar nekako sredi polja. Vagonov stoji prav malo na tračnicah in tudi ljudi ie malo: tja proti mestu je kakor ob predmestju velikega mesta. Na prostranem prostoru pred postajo, ki tvori pričetek trga, zopet vojni spomini; dva ali trije topovi stoje tam in zraven tank. pravi, resnični tank. Ravno se pripravlja velik avto-kar, da odpelje na ogledovanje bojišč. Tudi od tod je mogoče z avtomobili ogledovati nekdanje bojišče: izletne rute, ki se ponujajo — reklama zanje je že v Ostende, menda tamkaj celo
glavna. — segajo proti Dixmude in na jug tia do Arrasa.
Pokazalo se ie, da ie imel Anglež v vlaku veliko družbo: zdai so vzeli avto. naložili nanj ogromne vence in se peljejo nekam mimo Ypresa na jug. Tam so ostali njihovi, ki iih ne bo več na Angleško; dve dami sta v črnem in družba se drži. kakor da se vozi znova na pogreb. Na tej fronti so se borili Angleži, zato ie v vlakih, ki prihajajo iz Ostendea v Ypres, običajno po nekai angleških potnikov
Ypres sam pa je čudno mesto; presenetil me je v največji meri. Tudi Verdun je popravljen. Reims še posebno, ali tako popolnoma novega mesta kakor Ypres, si vendar nisem predstavljal. Mesto je popolnoma novo, in sicer ves Ypres, od konca do kraja — in to je vendar kraj, ki je imel pred vojno svojih 18.000 prebivalcev. Najprej sploh ne opaziš tega in vidiš lične nove hiše, pa se čudiš, kako da je tako malo sledov vojnega razdejanja. Potem pa se izkaže, da je sploh vse, kar stoji tu, na novo postavljeno. Vse od kraja, hiša za hišo, ulica za ulico, vse mesto je sezidano na novo, tudi ves tlak, trotoar, kanali, skratka popolnoma vse. Starih patricijskih flan-drskih hiš ni nikjer več, namesto njih stoje lične fasade eno do dvonadstropnih hiš, domala dekorirane v stilu ne-pobeljene opeke. Nekatere hiše imajo izdelano šele pritličje s prcdajalna-ni, dočim v prvem nadstropju v notranjosti še delajo; ponekod so okna '/bita z deskami. Ulica za ulico, povsod ista slika, vse lično novo. dasi še ne povsod dodelano; kakor da ic vse mesto prišlo pravkar iz delavnice, ^onekod med hišami, osobito v predelih blizu periferije, so prazni presledki; slaba trava raste tamkaj, ali ko nogledam natančneje, vidim, da so med travo razvaline, ostanki hiš, toda ie ostanki kleti, komaj še del pritličja. Redko kje se vidijo zidovi, ki bi moleli višje iznad površine. Vidi se. da ie bil stari Ypres dobesedno zravnan z zemljo. Treba pa je priznati, da je takih mest, kjer se še vidijo razvaline, skrajno malo; novi Ypres ie skoro že kompleten. Tu in tam na periferiji so še posamezne provizorne barake.
Sredi mesta pa so še razvaline. Tam so stale mogočne suknarne. Les Hal-les, z Beffroi, širokim, veličastnim stolpom, in zadaj katedrala sv. Marti-
na, vse stare gotiške zgradbe, tudi tu živ spomenik stare Flandriie in njene bogate kulture. Še zdai sn v razvalinah, ki se jih otresaio silno oočasi; preteklo bo očividtio še nnogo časa.
preden bodo vse konstruirane v verni obliki častitljive stare umetnine. Zdaj se okorno dvigajo sredi velikega trga, v svoji invalidni onemoglosti kričeče nasprotje živahnemu novemu Ypresu.
St.:
Slovensko čas«
Naši rojaki v Ameriki tvorijo novo Slovenijo, ki je nam v domovini zelo malo znana. Mi smo premalo široko* grudni, da bi ljubili tudi brate v tujini, ali pa smo prekomodni, da bi jih po* vprašali, naše begunce izza Oceana, po njih življenju. Pozabili smo jih! Nikoli se nismo pobrigal' zanje, nikdar jim nismo . pomagali — a vendar so si ustvarili Slovenci v Ameriki brez nas marsikaj, česar ne smemo prezreti!
Slovenci v Ameriki so razkropljeni skoro po vseh državah U. S. A. Naj« večja slovenska naselbina je v Cleve« landu. Tam prebiva okoli 35.000 Slo* vencev. Vendar pa Cleveland ni sre« dišče slovenske kulturnosti. O kakem središču niti ni govora. Pač pa je čud* no to, da prihaja iz krajev, kjer je veli* ko manj Slovencev, več dobrega in na« prednega kakor iz Clevelanda. Zadnje čase pa vendarle zavzema Chicago ne* kako vodilno mesto v vseh kulturnih pojavih med našimi Američani.
Ker je zrcalo kulturnega življenja časopisje, bom navedel s potrebnimi komentarji vse slovenske časopise.
Slovenski listi v Ameriki scf nastali zaradi potrebe. Prvi list je bil ustanov* ljen leta 1891. v Chicagu. Bil je zrcalo prvih naseljencev: boječ, pobožen in skromen. Njemu so sledili kmalu dru* gi; rastli in umirali so kakor gobe. Prvi listi so bili lastniki zasebnikov, ki so bolj gledal; na dobiček kakor na razširjanje idej Šele tekom časa, ko so se pričeli naseljenci zbirati v orga* nizacijah in strankah, so zavzeli čas* niki določene smernice. Točno nas o tem prepričuje najboljši slovenski urednik Fr. Zaitz iz Chicaga, ki pravi: »V interesu gospodarjev ni bilo, da bi najemali dobre urednike, prvič, ker imajo sposobni uredniki več ali manj svojega prepričanja, in drugič, ker bi jih bilo treba plačati vsaj toliko kakor tiskarske delavce. Gospodarji sloven« skih listov v Ameriki so najemali za urednike ljudi, ki so za silo poznali pravila slovenske dovnice in ki so ubo*
isje v Ameriki.
gali vsaj nekaj tednov, potem pa se je ponudil drug uredniški kandidat in sledila je sprememba. Ljudje so radi čitali slovenske hiše, ali urednikov ni« so spoštovali. Smatrali so, da je ured« niški poklic najbolj prostaški! Ta na* zor ima svoj vzrok v lastnikih sloven« skih listov in v tem, da smo mi izmed priseljencev eden tistih narodov, ki prihaja samo iz vasi. Fincev je v Ame« riki toliko kot Slovencev — toda nji« bovo časopisje stoji na višku. Finski socialistični dnevnik urejuje bivši mi* nistrski predsednik finske republike, sotrudniki so priznani intelektualni de* lavci. Slovenski intelektualni delavec ne bi mogel živeti med nami! Dobili smo enega in zlili so nanj v par letih toliko gnojnice, kolikor so jo mogli zliti ljudje, ki mislijo, da je največja čed« nost vztrajati na dnu neznanja. Mi smo naučeni smatrati za pošteno delo samo garanje v tovarnah in rudnikih. Pisatelj, urednik, učitelj — to so lenu* hi! Urednikova naloga je bila, urejeva« ti dopise, izbrati primerne starokraj* ske novice in готчпе ter napolniti list kakorkoli. Zato je rabil veliko več škarje kakor pisalni stroj. Ni bilo mo* goče drugače!«
Tudi sedaj ni dosti boljše! Izmed petnajstih slovenskih listov v Ameriki so kom j trije dobro urejeni. Toda o tem pozneje. V Ameriki izhajajo ti*le slovenski časopisi:
»Prosveta«. Izhaja v Chicagu in je last Slovenske Narodne Podporne Jed« note. Urejujeta io Jože Zavrtnik in Ivan Molek. Idejno je najbližja sociali« stičnemu pokretu. Urejevana je spret« no. Dnevna naklada 12.000 izvodov, ena šteyilka na teden, ki je namenjena za vse člane in izide v 40.000 izvodih. Ta list je najbolj razširjen in najbolj upoštevan. Ustanovljen je bil 1. 1908; je dnevnik.
»G/as Naroda« je drugi največji dnevnik. Tiska se v New«Yorku od le« ta 1893. Ustanovil ga je Frank Sakser
in se zavzema za republikance. Urednik je Ivan Terček. Naročnikov ima 7850.
»Enakopravnost« je clevelandsKi dnevnik in je glasilo Slovenske Svobo« domiselne Podporne Zveze. Politično ni točno usmerjen, pač pa se zavzema vedno za napredne smernice. Dnevna naklada 7250.
»Amerikanski Slovenec« je glasilo slovenskih klerikalcev in ima približno 5000 naročnikov. Tiska se v Chicagu petkrat na teden. Vodijo ga frančiškan ni. Glavni urednik je John Jerich.
»Ameriška Domovina« izhaja trikrat na teden v Clevelandu. Je klerikalna. LastniK je Lojze Pire. Ima okoli 2000 naročnikov.
»Glas Svobode« v Chicagu se tiska dvakrat na teden v 4000 izvodih in je republikanski. Ustanovljen je bil 1. 1902. Urejuje ga. Zvonko Novak.
»Delavec« je glasilo slovenskih komunistov in se tiska v Chicagu v 2000 izvodih. Urejevan je zelo slabo. List je tednik.
»Proletarec« je tednik in je glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze. To je edina slovenska socialistična revija. Pričela je izhajati leta 1906 v Chicagu in se je razvila v reprezentativno revijo proletarskega gibanja. Tiska se v 2300 izvodih. Urednik ji je Frank Zaitz. Majska številka se tiska v 7000 izvodih.
»Glasilo K■ S. K. J.« je tednik. Tiska ga Kranjsko Slovensko Katoliška Jed-nota (kako lepo ime!!!) v 17000 izvodih v Jolietu.
»Nova doba« je last Jugoslovanske Katoliške Jednote v Clevelandu. Izhaja tedensko v 10.000 izvodih.
»Vestnik« je glasilo Jugoslovanske Podporne Zveze Sloga v Milwaukee. Nagiba se k socialističnemu gibanju. 2000 izvodov tedensko
»Naš Dom« je ilustrov. nestrankarski tednik. Namenjen je izobrazbi, gospodarstvu in zabavi. Tiska se v Newyorku v 2000 izvodih.
»Čas« je znanstven mesečnik v Clevelandu. Naročnikov ima 2000.
»Mladinski list«, mesečnik, izhaja v Chicagu v 7000 izvodih. Urejuje ga Iv. Molek in je last S. N. P. J.
»Ave Maria« je katoliški mesečnik, ki ga izdajajo frančiškani v Lemontu, 111.
Torej petnajst slovenskih listov v Ameriki! Trije dnevniki, trije izhajajo dva do petkrat na teden, šest tednikov in trije mesečniki. Osem časopisov je v rokah zasebnikov, šest jih ie last or-
ganizacij, eden pa je last frančiškanskega reda. Od teh je z napred. smernicami 7 z 65.000 naroč. klerikalnih	5 z 40.000 naroč.
neodvisnih	3 z 12.000 naroč.
Naklada posameznih listov znaša: dnevniki trije	v 27.700 izvodih
po trikrat na teden
trije	v 11.000 izvodih
tednikov šest	v 75.000 izvodih
(s »Prosveto«, ki izide enkrat na teden za vse člane)
mesečniki trije	v 14.000 izvodih
Nekateri listi imajo prav burno preteklost. Prvi slovenski časopis »Amerikanski Slovenec« se je pričel tiskati 1. 1831. v Chicagu. Ko je zamenjal prvega lastnika (Anton Murnik), se je preselil v Minnesoto. Leta 1899 je priromal v Joliet, 111. Tu pa so ga Slovenci prodali Nemcu Winklerju leta 1923, ki pa se ga je kmalu naveličal. Ze leta 1924 so ga zopet kupili Slovenci za 500 dolarjev in so ga prekrstili v »Edinost« — obdržali pa so njegovo častitljivo letnico. Pozneje so ga frančiškani zopet prekrstili v »A. S.« Tudi drugi listi so pogosto menjali lastnike, še večkrat urednike — značaj in prepričanje. Nekateri listi posegajo v volilno borbo za onega kandidata, ki jih primerno plača. So listi, ki menjajo piepričanje tolikokrat, kolikorkrat menjajo urednike. Tako je n. pr. »Glas Svobode« agitiral nekaj časa za socialiste, potem za republikance in tudi demokrate. Lastniki tega lista so večinoma Američani neslovenske narodnosti. »Ameriška Domovina« je bila nekdaj svobodomiselna — sedaj pa je klerikalna. »Enakopravnost« je leta 1920. priporočala socialistične kandidate, leta 1924. je agitirala za La Folleta. leta 1926. za demokrate.
Mnogo listov — 17 po številu — pa je že nehalo izhajati.
Slovenci v Ameriki se torej lahko ponašajo s številom svojih listov — nikakor pa se ne morejo ponašati s kulturno stopnjo svojega časopisja. Edini list, ki je tudi za naše pojme vzorno urejevan, je revija »Proletarec«. Vsi drugi po večini prepisujejo in to na tak način, da presega vse meje. Iz članka Fr. Zaitza o slovenskih časopisih razvidi-mo, kako malomarno so urejevani slovenski listi v Ameriki: — »Naši časopisi v domovini imajo svoje poročevalce v tujih mestih. Tudi ameriški slovenski časopisi prepišeio kar takole: »Naš po-
ročevalec v Parizu nam piše...« Novice, članki, razprave in povesti iz sta-rokrajskih listov tvorijo neusahljiv studenec, ki napolnjuje, s par izjemami, ameriške slovenske liste Viri se nikoli ne navajajo. Tako izgleda, da je list spisan v uredništvu, oziroma, da ima celo krdelo dobrih sotrudnikov. Gospodarjem nese. ker jim ni treba plačevati delavcev.«
K rednim publikacijam bi lahko pri-štel še koledarje. Po trije izidejo. »Slo vensko - amerikanski koledar« izdaja Frank Sakser. Urejevan je površno in služi le kot reklama za firmo, ki ga izdaja. Brez vrednosti je tudi »Koledar Ave Marija«. Pač pa je edina publikacija te vrste v Ameriki »Ameriški družinski koledar«, ki ga izdaja Jugoslovanska Delavska Tiskovna družba, ki je res dobra in pregledna, skoraj bi rekel, literarna revija naših ameriških piscev. Urejevan je tako spretno, da daleč nadkrili tudi vse slične publikacije pri nas! (Ob tej priliki naj še omenim, da sta pisatelja A Cerkvenik in T. Seliškar edina sotrudnika, ki pišeta za Ameriko.) Ta koledar ureiuie Frank Zaitz.
To naj bi bil nekak kratek pregled slovenskega časopisja v Ameriki. Goto-
vo pa ne bo škodovalo, če opozorim naše literate na to, da se njihove stvari vonatiskujejo v Ameriki kar na debelo. To je odkrito napisala »Prosveta« — kar je seveda izzvalo v drugih časopisih hudo polemiko. In »Amerikanski Slovenec« se je oglasil s takole neumnostjo: »Starokrajski literati se hudo pritožujejo, da jim slovensko-ameriški listi "kradejo razna dela. Ameriški Slovenci so to že stokrat na gotove načine plačali. Sicer pa imajo starokrajski literati svoje vrste bolezen. Plačani hočejo biti dvakrat. Najprvo doma, potem pa še tu! Mislijo si, v Ameriki se denar pobira ob cesti...«
Oglasil pa se ie urednik »Proletarca« Frank Zaitz iz Chicage in je takole odgovoril »Amerikanskemu Slovencu«: »Omejeni urednik, Jti je napisal to notico, je prepričan, da je izrekel modrost. Konštatira, da so to'ameriški Slovenci že stokrat na gotove načine plačali, navedel pa ni v dokaz nobenega »načina«. Prav nič jim niso plačali! Edini ljudje v domovini, ki so kaj storili za ameriške Slovence, so žurnalisti in pisatelji. Nad četrt stoletja delajo za slovenske ameriške liste zastonj — v plačilo pa so dobili zasmeh!«
Ne strašite otrok! Matere, ogibajte se »bavbava«, »črnega moža« in drugih takih prikazni ter ne strašite ž njimi otrok! Srce se človeku krči. če sliši, kako pripovedujejo ljudje zlasti ob zimskih .večerih bajke in povesti o duhovih in strahovih otroci pa vestno poslušajo in groza jim gleda iz široko odprtih oči. Ta strah se iim polagoma tako vcepi, da se ga ne iz-nebe vse življenje več. Strahopetci postanejo, ki se bodo še kot odrasli možje in žene strašili v temi vsake sence. Starši naj otrokom vedno in vedno pojasnjujejo, da so bajke bajke ter da strahov, parkljev in drugih prikazni v življenju ni. Pokojniki, ki so nas zapustili, nikdar in nikjer ne hodijo nazaj nas posečat ali celo strašit. Strahu ni! Strah so samo zlobni ljudje; teh se moramo varovati Plašliiv otrok je največji revež; v svojem strahu trpi peklenske muke. A vseh teh muk so krivi starši in odrasli. Odgojitelji naj otrokom tudi zato ne groze z nadnaravnimi prikaznimi, ker s tem jasno kažejo svojo lastno onemoglost; saj izpričujejo na ta način, da si sami ne morejo vzdržati pri mladini discipline in pridobiti pokorščine. Za slabotne, bolehne,
bolne in živahne otroke, ki imajo bujno domišljijo, pa lahko postane tako strašenie naravnost usodepolno Največ zagreše v tem pogledu posli. Mati naj pazi, da otroci ne slišijo nič takega, kar bi jim vzbujalo nepotreben strah; poslom pa naj strogo prepove vsako tozadevno neumno blebetanje.
Če položiš krompir za nekai časa v žvepleno kislino, postane tako trd, da ga lahko obdeluje kamnosek.
Pomarančni sad prvotno ni bil večji od navadne črešnje. Zaradi 1500letne kulture in stremljenj po izboljšanju je dosegel da-
I našnjo velikost.
Smokve so trikrat boli redi'Ine kot kruh.
Suh, kondenziran mošt podobno kakor se pridobiva kondenzirano mleko, izdelujeta Madžara Вакопу in Lazar. Oddajata ga v obliki lahko topljivega praška. Tak mošt ohrani vse prejšnje lastnosti, tudi okus in aromo; ima enako količino sladkorja in drugih sestavin.
Francoščina za samouke.
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi.	19
sionu de ministre des Affaires etran-geres.
[Ce fait38 c'est48 la signature7 de 1'accord8 italo-alba lais, man festemeni49 >dirige50 contre la Yougoslavie.]
Le cablnet51 tout entler52 decide53 de se retirer54
BELGRADE, 7 de emb e — Aptčs65 la demiss.on de M Nintthitch, ministre des Affaires etrangeres M. Ouzouno-vitch, pićsident du Conseil, a remis11 ce matin56 au ro 57 la demLsion du ca-b net entier52.
Le Parlement58, qui de^at59 se reu-nir60 aii|0ur i'hui61" en session retiu-liere62, a alourne63 sa reunion64 jusqu'& la formation65 du nouveau66 cabinet51.
(Le Quotidien, 8. 12. 1926.)
48	(S6)	[to] je
49	(rnanifsstami)	očitno
	manifeste (manifest) očiten, -na	
50	(diriže)	usmerjen, na erjen
	diriger (diriže)	vod ti, usmeriti
51	Ksb ne)	kabinet, Hada
59	(tu-t^tje)	ves polnošte^ilen ves
53	dčcider (deside)	skleniti, odločiti
54	Cd i-ss-rstire)	se nazaj potegniti, odstopiti
55	(a	po
56	(sa-matij)	to jutro, danes zjutraj
57	(o-rwa)	kralju
58	(partami)	parlament, skupščina
59	(d .v«)	je moral
	devoir (devwar)	morati
60	(si-rallnir)	sestati se, zbrati se
61	(ožurdiii)	danes
62	(a-sesjto-regilljef)	k zasedanju rednemu
63	aiourner (ažutne) odgod ii	
64	(reun S)	sestanek; gl 60
65	(formasjćo)	sestava
66	(du nuvo)	novega
19.) Razlaga. Svojilnl pridevniki
a.1 pri enem posestniku:
Edn	m	mon mo|	ton ivoj	son megov, njen
	ž.	ma moj*	ta tvoja	sa njegova n,ena
Mn.	m in ž.	mes moji, -e	tes tvoji, -e	ses njegovi, e; njeni, -e
b.) pri več posestnikih:
Edn, m. in ž.	notre naš, -a	votre vaš, -a	teur njiho , a, n ih
Mi m. in ž.	not naši, -e	ms" vaši, -e	leurs njihovi, -e, njih
Opombe: I. — Vsi svonini pridevniki se prevajajo v Slovenščino s ,svoi', če se nanašajo na osebek dotičnega stavka: Elle a ete saluee a son depait — oila je pozdmvlieria pri svojem (mesto: nienem) odhodu; il vit de ses
ientes — živi od s ojih (mesto: njegovih) prihodkov.
II. — Ma, ta, sa se pred samoglasnikom in samoglasniškim h nadomeščajo z mon, ton, son: son aviation i mesto: sa aviation) njeno letalstvo,
Urejuje Božidar Borko.' — Izdaja .za konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na» rodno tiskarno d. d. kot tiskamarja Fran vIezeršek. — Vsi v Ljubljani.