Gospodarske stvari. Entina. (Cvdonia vulgarius). Kutina se nabaja po naših vrtih in vinogradib v treh posebnib sortah. 1. Kutina jablanka, Cydonia maliformis. Sad ima podobo jabelka. 2. Kutina gruševka, Cvdouia oblonga. Sadjegruševe podobe. 3. Kutina Portugižanka, Cvdonia vulgaria lusitanica. Sad je žolt, kakor zlato, debel z nekakošno klobučino prevle6en in sploh prav izvrsten. Kutina raste skoraj v vsaki zemlji, najrajši pa na kakem senčnatem mestu. Poslednja sorta je proti mrazu precej obcutljiva in zato zahteva zavarovano stališče in po zimi nekoliko odeje. Zaploja se le redkokdaj po semenu, kterega je tieba jeseni sejati. Navadnejše pa se zaaaja po reznikib in vlačencab in tretja sorta kutina portugižanka se navadno po okuliranju na domače sorte pomnožuje. Sad se uživa ali sirov ali kuban z drugim sadjem pomcsan. Za pekarije je visoko obrajtan. Služi najbolj le v začimbo in poslajšanje drugib kubanih saduib sort, najbolj pa ko pridevek v sadni močnik. Delajo iz nje marmelade, 80lice, likere in žganje. Sem ter tje imajo tudi navado, da med kislo zelje v kad polože nekoliko kutinjevib drobljancev ali krhljev. Dalje daje sad z žclodom vkup tako imenovani kutinjevi izvle6ek, seme pa kutinjevo žlezo, ki jo rabijo, 6e se komu oči vnamcjo. Tudi razpokline na koži se zdravijo s to žlezo. V drevesnicab vzrejajo mnogo mladib kutinjevib dreves po reznikib, da potem na nje gruške pritl.kovke žlahtnijo ali cepijo. Kutiujevo drevo je v cvetu in s sadom obloženo kaj krasnega pogleda. Kutina je ob tem 6asu vsakemu vrtu pravi kras. Les je trd in služi strugarjem za razne izdelke. Že stari narodi Grki in Rimljani so kutino visoko obrajtali. Jim je veljala za znamenje Ijubezni in sre6e. Plinius že pripoveduje o nji in kaže, kako jo je treba po zimi branjevati. Nekteri celo nienijo, da je kutina tisti sad, od kterega jesti je bilo na- šim prvim staraem v paiadižu prepovedano; ako bi bila Eva znala poprej, kako trpek je ta sad, gotovo bi se ga ne bila dotaknila. — Pri nas je kutina le postranski sad, pravi pasterk med sadunosnimi drevesi. In takemu ravnanju je tudi obrodek primeren. Vendar pa ne ravnajo povsod tako, ampak obračajo kutini vso svojo skrb. V ta namen sadijo kutino v dobro zemljo, v kteri pšenica lepo raste, po 3—4 metre drevo od drevesa. Jame izkopljejo globoke in široke in jib z mešanim gnojem do dobra izpolnijo. Ta mešanec si napravijo, da si dva dela blata iz jarkov in jeden del blevskega gnoja dobro med seboj pomešajo. Kutinjevo drevesce se potem 7 jamo posadi, na korenine nekaj ilovičaste prsti natrosi in slednjič s kompostom jama zadela in okoli drevesca se pusti sklednica iz prsti, da se more v nji voda deževnica nabirati. Jeseni brž ko listje odpade se drevesca obrežejo, pa le malo, le bolj same suhe vejice ali take, ki krono drevesu kvarijo. Mesenca novembra se okoli drevesa nekaj lopat gnoja uatrosi in pod prst spravi. Spomladi se zemlja med drevesi prekoplje iu posebno blizu dreves dobro prerahlja. Potem se potrosi zemlja s soljo tako, da je sol po zemlji poznati. Na hektaro gre 8 hektolitrov soli. Sol se je tudi že pri slivah dobro obnesla. Kdor tako s kutinami ravna, bode v treb letib že od mladih dreves sad bfal. Nekteri mislijo, da kutine in gruške ne prenašajo gnoja in postrežbe in da so nepostrežene bolj trpežne proti boleznim in drugim nezgodam. Ali ta misel je povse prazna in bosa. Skusnje umnih vrtnarjev ao ravno nasprotno dokazale. Kaj storiti, ako kokoši dobijo trd golžun. M. Golžun pri kokošib je namre6 kožnata razteza v požiravniku, ktera je zato vstvarjena, da se v nji povžita jed za pravi želodec še le priredi in pripravna stori. Ta se pa doseže, da se jed v golžunu namoči in mebka postane, predno v pravi želodec piide. Če toraj kokoa trdo hrano kakor koruzo, ječrnen in take reči 7 preveliki meri povžije, nima golžun dosti soka v 8ebi, da bi nabrano v golžunu jed kemi6no razkrojil, t. j. razmočil in omebčal. Tako ostane povžita hrana ko trda kepa v golžunu in živali zbole, pobešajo glavo, greben zgubi rudečo barvo, žival postane klaverna, po kotih počepa in če se ji ne pomaga pogine v kratkem 6asu. Jedna ali dve kavini žlici dobrega laškega olja, kakor potreba kaže, se vlije v boleno kokoš in vtrjena jed se kmalu spravi v želodec in žival je oteta. Dve uri potem, ko se je bolenici laškega olja dalo, je že letala po dvoru med drugim tropom, kakor da bi nikdar ne bila bolena bila. Sejmovi na Štajerskem 20. jan. Schwanberg, Bu6e sv. Lenart, Arnož, sv. Mobor; 21. jan. Teharje; 22. jan. Mozirje. Sejmovi na Koroškem 20. jan. pri sv. Hemi na Krki; 25. jan. št. Paul.