rg) (Sí mi n 11 uit iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiii i u m -o Lohengrin. Romantična opera v treh dejanjih. Zložil Ritiard Wagner. Poslovenil M. M a r k i č. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V LJUBLJANI. Natisnila „Narodna tiskarna", 1898. - /5gO | iifii immun m uu i nun u u u m umu u nun umu i umi MUMII nun imuni min I I III I I III III m r ^.. M M M M M M MMMMMM „^ rg) | ü fr ff ^r fr fr fr TT TT TT TT 5f | (g\ Lohengrin. Romantična opera v treh dejanjih. Zloxil K i YiFi rc 1 Wei gra e i'. Poslovenil M, M ar k i č. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V LJUBLJANI. Natisnila „Narodna tissUariiR". 1898. Osebe: Henrik Ptičar, nemški kralj. (Bas.) Lohengrin. (Tenor.) Elza, brabantska knežnja. (Sopran.) Vojvoda Gotfrid, njen brat. Miroslav Telramundski, brabantski grof. (Bariton.) Ortruda, njegova soproga. (Sopran.) Kraljev glasnik. (Bas.) Saški in turínski grofi in plemiči. Brabantski grofi in plemiči. Plemkinje. Paži. Vojniki. Žene. Vojščaki. (Antverpe: prva polovica desetega stoletja.) Prvo dejanje. Prvi prizor. Loka na bregu Šelde pri Antverpah. (Kralj Henrik pod sodnim dobom ; zraven njega grofi in plemiči saškega voja. Tem nasproti brabantski grofi in plemiči, na čelu jim Miroslav Telramundski ; zraven njega Ortruda. — Glasnik je stopil iz kraljevega voja na sredo ; na njegovo znamenje trobijo štirje kraljevi trobentači »poziv«.) Glasnik. Oj grofi, plemstvo, prosti ves Brabant! Henrik, vladika Nemcem, je prišel Po pravu vlasti sodit pravde vam. Pokorni li na njega ste poziv? Brabantci, Pokorni vsi na njega smo poziv! (udarjajoč ob orožje) Pozdravljen! Pozdravljen, kralj nam, v zemlji tej! Kralj Henrik (vstane). Pozdravljam vas, brabantski vrli voj. Brez vzroka nisem potoval to pot; Da v sili vlast je, kličem vam v spomin. Naj vam stopram razlagam stisko silno, Ki z njo tak cesto nas zadel je vzhod? Na skrajnjej meji mati, deca moli: »Gospod, pred jezo Ogrov varuj nas!« A jaz, državi glava, narediti Sem moral konec teh zasramovanj ; Kot boja dar dobil sem mir za let Devet, porabil sem ga za odpor: Utrdbe mest sem zidal in gradov, Navadil voj na vojsko sem in bran. Potekel zdaj je čas, odbita danj, — Groze sovrag pripravlja se na boj. Cas je sedaj, da branimo državi — 4 - Na vzhod, zahod, prot vsem ugled in čast! Ozemlje celo trume v boj postavi, Potem ne psuje več se naša vlast! Sasi in Turinšci (udarjajoč ob orožje) Za dom ve boj! Vodnik nam bodi Bog! Kralj (zopet sede). Ce prišel k vam sem, v slavni svoj Brabant, Pozvat na boj vas proti ljutim vragom, — Z bolestjo, žalostjo opažam tu, Da brez vladarja, vlada v vas razpor! Tu vidim divji metež, tok zmešnjav; — Pozval zato sem tebe, Miroslav! Kreposti dika vsem ti znan si nam, — Govori zdaj, da stiske vzrok spoznam. Miroslav (slovesno) Hvala ti kralj, da prišel sodit si! Resnico javim, tuja mi je laž. — Umrl nam vojvoda je čez Brabant, V zaščito meni je poveril deco: Elzo, devico, in sina Gotfrida. Zvesto sem negoval mladost njegovo, Ko svojo čast življenje sem mu čuval. Pomisli, kralj mi, ljuto zdaj bolest, Ko se ugrabil mi je ta zaklad! Setaje vedla Elza je dečka mi Tja v gozd, brez njega pa prišla je nazaj; Hlineča skrb povpraša nas po bratu, Češ da slučajno zablodivši v gozd Zgubila je — tak trdi — sled njegov. Zaman ves trud je bil po izgubljencu; A ko zagrozil Elzi sem ostro, Tu ona obledi in zatrepeče: Nedvomen krivde grozne — nam dokaz! Bilo me strah je, groza deve te: Nje roki, ki jo bil mi oče njen Je dal, sem drage volje odrekel se, —In ženo vzel po volji sem srcá, (predstavi Ortrudo ki se pokloni.) Ortrúdo — oče jej je Rádbod knez. (nekaj korakov stopivši naprej) Zdaj tu vam tožim Elzo, knežnjo čez Brabant: Jaz bratom ors tva jo dolžini. A zemljo to zgovárjam jaz za sé, Ker vojvode najbliži sem krvi, A žena mi je iz rodu, ki dal Vladarje nekdaj je i zemlji tej. —• Zdaj čul si tožbo, kralj mi! Sodi prav! Vsi možje. Ha, grozno Telramund dolži! Me groza strašne je vesti. Kralj. Kakó strahotno tožbo javiš nam! Li krivda možna večja je od té? Miroslav (ljuteje), Gospod, sanjarska je devica ta, Ki mi ošabno odbila je roko, Zato ljuba v i tajne jo dolži m: (zmerom srditeje) Je mislila, če bode brata prosta, Da bó kot vladarica čez Brabant Lahkó odrekla vasu svojo roko, In žila svobodno z ljubimcem tajnim. Kralj (ga prekine z resnobnim kretom) Pozôvi Elza se! — (zelo svečano) Začel se zdaj Bo strogi sód! Bog naj modrost mi da! Glasnik (stopivši na sredo). Po pravu, prašam vas, naj tu vrši se sod ? Kralj (ki je svečano obesil ščit na dob). Ne krije prej naj mene ščit, Da zvrši sod se istinit! Vsi možje (potegnejo meče, ktere Sasi zasadé préd-se v zemljo, Bnibantci pa poloze préd-se na tla). Meč v nožnico poprej ne srne, Da se resnica vsa izve! Glasnik. Kjer kralj obesil svoj je ščit, Tam pravi sód vam bo očit! Zato zdaj kličem tu glasno! Elza, naprej na mesto to! Drugi prizor. (Elza nastopi počasno in sramežljivo; dolg provod dev jej sledi obavljajoč se sprva na skrajnji meji sodnega kroga v ozadju.) Možje. Ah, glej le-tam pred sod jo iti! Ha, kak krasán je in čist nje stas! __ 6 — Ki upal jo je obdolžili, Pač krepek on ima dokaz. Kralj. Ti si li, knežnja čez Brabant? (Elza kretom pritrdi.) Spoznaš Li me sodnikom svojim ti ? (Elza zre kralju v oči in zaupljivo zopet pritrdi.) Vprašujem Na dalje: je li tožba znana ti, Ki dvignila se tu je zoper tebe? (Elza zagleda Miroslava, zatrepeče, boječe obrne glavo in žalostna pritrdi j Kaj Na njo ti odgovarjaš? Elza (kretom izražujoč : ^> Nič ' « ; Kralj. Krivo li Se pripoznaš ? Elza (žalostno gleda predse) (Ubogi bratec!) Vsi možje (šepetaje) Predivno to! Kak čudno se obnaša! Kralj (ginen) O Elza! Kaj ti mi odkriti imaš? (Zeljno čakaje vsi molče.) Elza (mirno gledaje préd-se). V žalostnih dneh molila V samoti sem Boga, V molitve tužne zlila Vse tožbe sem srcá. Tedaj iz mojih stokov Glas tužen žadoní, V zvenenje močnih zvokov Mogočno pri kipi. In daleč tja zvenel je, Ga komaj zna uhó; Tu spanec me objel je, Na mah zaspím sladko. — Vsi možje. Prečudno to! Sanja? zamaknena ? Kralj (kakor da bi jo hotel vzbuditi iz sanj . Elza zdaj zagovarjaj pred sodom se! Elza (z obličja jej je bi-ati, kako iz sanjavega zamaknenja preide do zanesenega razmiljenja ) V blesteči tu opravi Se bliža vitez mi, Možá tak lepe nravi Se niso zrle oči. Zlat rog ima ob pasu, Za meč drži krepak, — Ták stopi v divném krasu Z višin pred mé junák. In vitez ta neznani Tolaži me lepó; On vitez moj ostani, On moj junak naj bó! Kralj in vsi možje (zelo ginen i). Naj Bog nam bode milostiv, Da se razvidi, kdo je kriv! Kralj. Ti pa, mož, vreden vse časti, Pomisli pač, kdo se dolži! Miroslav (vedno strastnejši) Ne moti me san jarski nje pogum. Blazni ve mislih na ljubimca! Da jo dolži m, za to imam dokaz: In verojetne priče za njen greh! A dvojbi vaši da s spričáli branim, Zares ne znaša s tem se moj ponos! Jaz tu sem, tu moj meč! Kdo je tak smel, Da proti části moji se bori? Brabantski plemiči (zelo živahno) Nikdo izmed nas! Le zá-te gremo v boj. Miroslav. In kralj ti moj! Spominjaš li se usluge, Ko v boju divjega sem Danca zmel ? Kralj (živo). Pač žal, da ti me tega opominjaš, Kreposti cliko rad te pfipoznam; Nikomur rad ne dam, kot samo tebi, Ve varstvo te dežele. — (S slovesnim ukrepom ) Sam le Bog Sedaj o stvari tej naj še odloči! Vsi možje. Na božji zdaj sód! na božji zdaj sod! Naprej! Kalj (potegne meč in ga zasadi préd-se v zemljo). Te vprašam, Miroslav, grof Telramund! V borbi li češ na život in na smrt Zastopati v božji sodbi svojo tožbo? Miroslav. Da ! -8 — Kralj. I tebe vprašam, knežnja čez Brabant, Ces li, da tu na život in na smrt Junak ve božji se sodbi zá-te bije? Elza (ne odprši očij). Da! Kralj. In kóga voliš borcem ? Mii-oslav (naglo). Zaslišite Ime zdaj nje ljubimca! Bradants ki plemiči. Cujte zdaj! Elza (ne spremenivši svoje postavke in obraza; vsi željno gledajo ná-njo; odločno). On vitez moj ostani, On moj junak naj bo! (ne ozrši se) Zdaj čujte, kaj obeta Poslancu se Bogá: — On mojega očeta Kraljestvo naj ima! Se srečno čem slaviti, Ce vzame, kar imam, — Da če me poročiti, Kar sem, vse njemu dam! Možje. (Dar krasen to, da v roki je Bogá! Ki za-nj gre v boj, zadel bo na možá.) Kralj. Uže stoji v poldnevu solnce: Sedaj je čas, da se izda poziv. Glasnik (stopi se štirimi trobentači naprej veleč jim obrnenim proti štirim stranem sveta, da stopajo na skrajnjo mejo sodnega kroga in trobijo.) Junak, ki, prišel v božji sem je boj Za Elzo se borit: naprej na plan! Vsi možje. Odveta vzbudil ni poziv; Končala stvar se bo slabo. Miroslav (kažoč na Elzo, ki stoji nemirno čakaje). Sedaj je jasno, kdo je kriv! Stvar moja pobedila bo. Elza (bliže kralju). Predragi kralj mi, prosim milo, Se enkrat daj se oznanilo! Ne slivši ga, ah, vitez moj. Kralj (glasniku). Se enkrat zôvi mi na boj! (Glasnik in trobentači ponové poziv.) _ 9 — Vsi možje. V molčanju mrkem socli Bog. Elza (goreče moleč pade na kolena, njene deve se jej bližajo v skrbeh.) Po tožbi, od tebe mu poslani, Prišel je koj na tvoj ukaz; Gospod, zdaj vitezu naznani: Pomozi mi v ta jadni čas! (v kipečem navdušenju) Ták, kot je bil, branitelj moj, Branitelj moj, pri meni stoj! Zbor zena (kleče). Bog! Oj pomozi ji! Gospod, sliši nas! (Stoječi na višini najbliže bregu zapazijo v daljini čoln, kterega vleče labod in ki se počasi približuje po reki; v čolnu stoji vitez ) Možje. Glej, glej! Kakóvo čudo! Kaj? Labod? Labod se približuje s čolnom tod! — In vitez v njem visokostas stoji! Kako v orožja blest! — Oko temni Tolika luč! Glej, sem, le-sem peljá ga pot! Na lancu zlatem vleče čoln labod! (Vsi hite pioti ozadju.) Tretji prizor. (V naslednjem pristane labod s čolnom popolnoma k bregu: Lohengrin stoji v njem.) Vsi možje (v največjem zavzetju hite zopet spred) Divôta! divôta! divôta se nam javi! j Nečuvena, neviděna divôta! 7 (\\ v r Pozdrav, pozdrav ti, božji ti junak! ^ ^| Hvala ti, Gospód! devo ki braniš slabotno! ! Da si zdrav, oj božji ti junak! (S svojega mesta pregleda kralj vse. Miroslav in Ortruda prestrašena strmita. Elza v rastočem vzhičenju prisluša in se ne upa ozreti se. Vsi se obrnejo željno čakaje proti ozadju. Lohengrin, v blesteči srebrni opravi, s šlemom na glavi, s ščitom se zadi, z malim zlatim rogom ob boku, stoji v čolnu opiraje se na meč. Miroslav nem strmenja zre nanj ; Oi truda, ki je doslej stala hladna in ponosna, se silno prestraši za — 10 — gledavši laboda. Vsi se v največjem zavzetju odkrijejo. Elza se obrne in zazrsi Lohengrina zavpije na glas. Kakor hitro Lohengrin krene hoteč izstopiti iz čolna, najpaznejši molk.) Lohengrin (z jedno nogo stoječ se v čolnu se pripogne k labodu). Zdaj hvala ti, labod ti moj! Nazaj spet plovi v širni svet, Odkoder čoln priplul je tvoj, Le v srečo nama pridi spet! Zvesto opravljaj posel svoj! Da zdrav si mi, labod ti moj! (Labod obrne počasi čoln in plava po reki nazaj. Lohengrin otožno gleda za njim ) Možje in zene. Kak diven strah nas spreletava, Kak čar ve sponah nas imá! —- Kak krasna njega je postava, Ki sem priplul na breg je ta Lohengrin (ki je zapustivši breg počasi in slovesno pristopil spred, se pokloni kralju). Zdrav, kralj mi Henrik! Blagoslov Naj meču Bog ti podeli! Ime do poznih še rodov Naj svitlo, slavno ti živi! Kralj. O mož, če prav jaz moč spoznam, Ki pripeljala te je k nam: Ti od Bogá si nam poslan ? Lohengrin. Da v boj za devo se podam, Ki je obtožena težko, Sem jaz poslan: naj zdaj spoznam, Ce tu sem prav sešel se z njo! — (Elzi) Govori, knežnja čez Brabant! Ce sem za borca ti poslan, Ceš li brez straha in skrbi Ve varstvo se podati mi ? Elza (ki je stala doslej negibno kakor začarana na mestu, mu pade prevzeta od presladkega čustva pred noge). Junak, rešitelj! Vzemi me! Kar sem, darujem tebi vse! — 11 — Lohengrin. ízi dem srečen li iz boja, Ces li, da mož postanem tvoj ? Elza. Kot tu me vidiš, jaz sem tvoja, Vse vzemi: dušo, život moj! Lohengrin. Elza, mož li imám jaz tvoj se zvati, Da zemljo ščitim ti močno, Da nič od tebe me ne odvráti, Obljubiti mi moraš to: Nikdar me ne sprašávaj, Nikdar ne pozvedávaj, Odkod je moja pot, Kakóvo ime in rod! Elza (polglasno, skoraj brez zavesti) Nikdar, gospód, ne bom vprašala. Lohengrin (jako resno). Eka! Si li me poslušala? (odločneje) Nikdar me ne sprašávaj, Nikdár ne pozvedávaj, Odkod je moja pot, Kakóvo imé in rod! Elza (goreče gledaje k njemu). Moj Ščit! O angelj moj blesteči! Nedolžnost mojo si spomal' Mar dvom ne bil bi greh največi, Ki ná-te vero bi jemal? Kot ti me braniš v jadni čas, Jaz zvesto sluŠam tvoj ukaz. Lohengrin (jo vzdigne sebi na prsa). Elza, jaz ljubim te! Kralj] možje in zene (polglasno, gineni). Kakóva čuda se godé? Li čar ve sponah me imá? Kakó mi koprni srce, Zrem li prekrasnega možá! Lohrngrin (privedši Elzo h kralju in izročivši jo njegovi milosti slovesno stopa na sredo kroga). Zdaj čuj i ljud i plemstvo moj prijav! Brez krivde vse je knežnja čez Brabant. Da krivo tožiš, grof, ti Miroslav, Po božji sodbi pride naj na dan! JBrabantski plemiči (sprva nekteri, potem zmerom več jih Miroslavu), — 12 — Nikar ne v boj! Ne v boj nikar! Ne bodeš zmagal ti nikdar! Če varovan je od Bogá, Kaj mar tvoj hrabri meč velja! Nikar! Svarimo te zvesto! Ne zmaga, tebe čaka zlo! Miroslav (ostro motreč upre oči na Lohengrina, ljuto). Ha, mrtev raje, ko plah! — Kák le pri vel te sem je čar, Tujec, ki si takó mi smel, Ni tvoje mi pretitve mar, Ker jaz legáti nisem htel. Zato boril se bom s teboj, In zmagal bom, to up je moj! Lohengrin. Zdaj, kralj mi, vredi naju boj! (Vsi se povrnejo v prejšnje postavke pri sodu.) Kralj. Izstopite, po troje za borilca, In dobro zmérite za borbo krog! (Trije saški plemiči izstopijo za Lohengrina, trije brabantski za Miroslava : slovesno stopaje izmerijo bojišče in je omejé v popolnem krogu zasadivši kopja v zemljo.) Glasilih (sredi bojnega kroga). Zdaj čujte me, pazite to: Ne móti boja tu nikdó! Obrnite se od ograj ! Kdor varoval miru ne bó, Svobódnik z roko plača naj, A suženj plačal bo z glavo! Vsi mozjé. Svobódnik z roko plača naj, A suženj plačal bo z glavo! Glasnik. Vi dvá, ki v božji gresta boj, Zvesto hranita boja stroj ! Držita red mu práv in strog Brez varan j a in brez okán ! Pravično sodi vaju Bog, Veruj ta va-nj, ne v svojo bran! Lohengrin in Miroslav (oba zunaj bojnega kroga). Pravično sódi mene Bog! Verujem va-nj, ne v svojo bran! — 13 Kihalj (zelo slovesno stopaje naprej v sredo). Gospod moj Bog! rotim te zdaj, Da boju bi prisoten bil! (Vsi se odkrijejo.) S pobedo meča sod nam daj, Ki jasno pravdo bo razkril! Okrepi čistemu rokó, Lažniku moč naj strta bó: Elza in Pomagaj, Bog, v ta jadni čas, Lohengrin Ker um naš lahko vara nas! Oznanjaš zdaj svoj pravi sód. Zató sem smel, Bog, moj gospód! Miroslav. Jaz v veri stopam pred tvoj sód! Zdaj čast mi brani, o Gospod! Orlruda.. Jaz v njega verujem rokó: Kjer jo vihtel, je zmagal ž njo! Vsi možje. Okrepi čistemu roko, Lažniku moč naj strta bo! Oznani zdaj svoj pravi sod, Ne mudi se, Bog, naš Gospod! Vse žene. Bog, naš Gospod, brani ga! (Vsi se povrnejo v velikem, vznesenem vzhičenju na svoja mesta Elza in deve pod dobom pri kralju. Na znamenje glasnikovo pritegnejo bojni rogovi z dolgim bojnim klicem Lohengrin in Miroslav popolnita svojo orožno opravo. — Kralj potegne meč iz tal in udari z njim trikrat ob ščit Boritelja stopita v krog, nastavita ščit in potegneta meč Lohengrin prvi napade in močno zamahnivši porazi Miroslava. Ta poskuša zopet vzdigniti se, omahne in se zgrudi na tla, Lohengrin mu nastavi meč na grlo ) Lohengrin Dal meni Bog je život tvoj sedaj: (izpustivši ga) Ti vračam ga, le žij in se kesaj! (Možje porinejo meče v nožnice, bojne priče potegnejo kopja iz zemlje, kralj sname ščit z doba. Vsi deró radostni proti sredi.) Zbor Žij ! Zdrav! Žij ! Zdrav, oj zdrav! 14 - Elza (hiti /Da mogla bi slaviti k Primerno slavni čin, Lohengrinu). Oj, vedno te hvaliti Iz srca globočin! Ja^ v tebi skoprnévam, Pred tabo drgetam! Ah, vzemi, kar imám! (Zgrudi se mu na prsa.) Lohengrin To zmago priborila, (vzdignivši Krepost je tvoja le! se). Zdaj vse, ki si prebila, Poplača se gorje! Miroslav Ah, Bog me je udaril, Bog mi je zmago vzel! Vse nade sem si skvaril, Ugled moj je ovél! O rtrud a Ah, kdo ga je udaril? (mrki pogled Kdo moč je meni vzel ? ostro u prši na Naj on mi up bi skvaril, Lohengrina) \ Vse nade v nič mi del Kralj, 10 slávi, pesem zmage! možje in Junáka čine blage! žene. j Blažen tvoj pot! Slava prihodu! Blažen tvoj rod! Varuh narodu! (v največjem I Tebe le, o vzor-junak! navdušenju) Le tebe mi slavimo! Da kdo ti je enak, Nikdar ne doživimo! Zbor žena. Da mogle bi slaviti Vredno slavni čin! Ga vredno hvaliti k srca globočin! Prišel si tod Ve bran narodu! Blažen tvoj pot! 1 Slava prihodu! (Miroslav se zgrudi brez zavesti Ortrudi pred noge. Lohengrina odneso z radostnimi vskliki mladeniči na njegovem ščitu in Elzo na ščitu kraljevem.) Drugo dejanje. Prvi prizor. (Grad v Antverpah. Sredi ozadja »palas« [stanovanje vitezov]; v stran na desno stolpna vrata. Na levi spredaj »komnata« [stan o vanj e žen], njej nasproti vrata stolne cerkve. -- Noč. — Miroslav, v mrkem zamišljenju, in Ortruda, nepremično strmeč na jasno razsvetljena okna »palasa«, iz kterih doni vesela godba, stoječ v temni, robski obleki na stopnicah cerkve.) Miroslav (se hitro vzdigne). Oj, dvigni se, družica nečastí! Da mladi dan tu naju več ne zre. Ortruda (ne spremenivši svoje postavke) Ne morem proč: sem veže mene čar. Iz blesta slavja najinih sovragov Daj, da sesam jaz smrtonosen strup, Ki nama bol, in njim veselje vzame! Miroslav (mrko stopivši préd-njo) O grozna žena ti! Kák veže čar Se mene k tebi ? (s hitro kipečo ljutostjo) Zakaj te ne pustim Samé in proč bežim oj, tja, oj, tja — Kjer moja vest bi našla zopet mir! (prekipi bolestne strasti in togote) Ti si mi ukončala Vso čast in slavo vso: Ne hvali več me hvala, Junaštvo mi je zlo! Prognanstvo je izrečeno, Moj meč na tla je zinet, Orožje vse zdrobljeno, Očetov dom proklet! In kamor se obrnem, Bežé pred mano vsi: Da ga z očmi ne oskvrnim, ^e ropar me beži! O da si smrt izbral sem! — 16 ( jokavo) Ker beden sem tako! (v skrajnji obupnosti) V nečast, sramoto pal sem, Ob čast, ob čast sem vso! (Zgrudi se, premagan od ljute bolesti, na tla.) Ortriida (nespremenjena, med tem ko Miroslav spet vstane). Kakova vendar divja trapi te Bolest? Miroslav. Da jaz orožja nimam več, Da z njim bi te ubil! Ortruda (z mirnim porógom) O mirni grof, Ti Miroslav! Zakaj ne veriš mi? Miroslav. Čemu me povprašuješ? Spletke tvoje So zvedie me, da Elzo sem obdolžil! Ki v temnem gozdu dom imaš, ti laž Si mi povedala, da si z gradu Zvrsiti oni videla zločin! Na svoje oči, kako je Elza brata Utopila v ribniku! — Zmotila li S prorokovanjem nisi mi srcá, Da kmalu Rádboda bo stari rod Ozelenel in vladal čez Brabant ? Tako si zvedla me, da Elzo jaz Krepostno pustil sem, in tebe vzel Za ženo, ker si zadnja Rádbodnja! — Ortruda (polglasno, a ljuto). Ha, do smrti žališ me! — (na glas) To vse sem, da!, ti djala in spričala! Miroslav. Li nisi mene, ki zmerom spoštovan Bil vseh krepostij dika sem in kras, Lažij me svojih napravila sodruga ? Ortruda (uporno) Kdo laže ? Miroslav. Ti! — Mar ni me s sodbo zlo Bog zdaj zato udaril ? Ortrttda (se strašnim porogom) Bog ? Miroslav. O groza! Kakö strašno iz tvojih ust zveni beseda! Ortruda. Ha, pláhost tvoja ti je Bog ? Miroslav. Or tru d a ! Ortmda. Ti žugaš mi ? Slabotni ženi — ti ! Strašljivec ! Bil tak ljuto njemu bi Pretil, ki zdaj v nesrečo te peha, — 17 Ti zmago bi in ne nečast dobil! — Ha, kdor mu kljubovati zna, spozna, Da slabši je ko otrok! Miroslav. Čim slabši on, Tem bolj mogočen bil je božji srd! Ortruda. Božji srd? Ha, ha! — Daj meni moč, pokažem jasno ti, Kako slaboten Bog mu dáje obran. Miroslav (groze zdrhti, trepetaje). O vedma divja ti! Kako me češ Tajinstveno iz nova premotiti! Ortrttda (kažoča na palas, kjer je ugasnila luč) Razkošniki zdaj vživajo miru. Poblíže sédi mi! Prišel je čas, Ko ti sijalo vedme bo oko. —-— (Miroslav se približa in se skloni k njej pazno poslušajoč.) Veš li, kdo ta je mož, ki sem Labod pripeljal ga je k nam? Miroslav. Ne! Ortrttda. Kaj dal bi, da ti to odkrijem? Poslušaj me: Je li prisiljen Odkriti svoje imé in rod, Ob svojo on je silo vso, Ki mu daje jo s trudom čar. Miroslav. Ha! Urnem zdaj njegov ukaz! Ortruda. Zdaj čuj! Nikdo nima močí Tajinstva njemu izrovati, Kot ta, ki strog ima ukaz, Da ne povpraša ga nikdar. Miroslav. Zdaj treba Elzo premotiti, Vprašanja da mu ne odpusti? Ortruda. Ha, hitro vse razumel si! Miroslav. A kak naj to zvrši se? Oi'truda. Čuj! Pred vsem ne sme bežati se Odtod: zdaj zberi misli vse! Da sumnjo jej vzbudiš, ti stopi Pred njo, očitaj njemu čar, Da z njim prekanil on je sod! 2 — 18 — Miroslav (s kipečo togoto). Ha! Laž, prevara, čar! Ortruda. Ce to Se ne posreči — meč imaš! Miroslav. Ha, meč! Ortruda. Zastonj jaz ne poznam Vseh tajnih sredstev in močij; Zato poslušaj, kaj ti pravim: Vsak, ki od Čara moč imá, Najmanjši li se njemu člen Odtrga le, pokaže koj Brez sile ták se, kot je res. Miroslav (zelo naglo). [Da je tako! Ortruda. O da mu bil Bi v boju prst od roke le Da, člen od prsta le odsekal, Junák — on bil ti je predan! Miroslav. Strahotno! Ha, kaj tu si mi odkrila! Od Bóga, mislil sem, da je propast, — (bridko) Z zvijačo sodba se je preslepila, Po čaru zlem sem zgubil svojo čast! Li možno, da se laž osveti ? Li možen vere je dokaz? Ljubimca zlost da morem streti, Dobodem čast da znova jaz ? —] O žena, ki stojiš tu pred menoj! Če zdaj še varaš me, o boj se — boj! Ortruda. Ha, kak si besen! — Zapovédaj strasti! Učim te jaz osvete sladke slasti! (Miroslav počasi prisede k Ortrudi.) Oba. Naj zaroti se zdaj osveta Iz srca burnega noči! Ki v sladkem spanju sta objeta, Pogibel, znaj ta, vama bdi! Drugi prizor. (V Komnati se odpro vrata na pomole. Elza se prikaže v beli obleki na njih, pristopi k doprsnjaku in nasloni glavo v roke. — Miroslav in Ortruda.) Eha. Vetrovi, ki polnila Je tožba moja vas, — 19 — Bi rada vam odkrila, Kakó sem srečna jaz. Vi ste ga pripeljali, Mu stregli ste skrbno; Pred morskimi ga vali Ste čuvali zvesto. Da solze mi osušite, Ste culi cesto me; Zdaj lice mi hladite: Žari v ljubezni se! Ortruda{\\h) Ona j e! Miroslav. Elza! Ortruda. | To uro bode klela, Ko zdaj zazre jo moj pogled! — Ve stran! Oddalji malo se odtod! Miroslav. I Zakaj ? Ortruda. (Ta je za mé, — tvoj bodi njen junak! (Miroslav odide proti ozadju.) O?truda (glasno s tožečim izrazom). Elza! Elza. Kák klic? — Kak strašno in otožno Tu moje v noč zveni imé! Ortruda. Elza! — Glas moj takó li ti je p tuj ? Li me nesrečno zatajuješ ? V naj skraj njo bedo me pehaš? Elza. Ortruda! ti si? — Kaj delaš tu, Nesrečnica ? Ortruda. . . . »Nesrečnica!« Pač prav imaš, da tak me zoveš! V oddaljeni samoti gozda, Kjer mirno, tiho žila sem, — Kaj zlega ti storila sem? — Bédo sem le objokovala, Ki dolgo že teži moj rod, — Kaj zlega ti storila sem ? Elza. O Bog, kaj mene tožiš ti? Li jaz sem ti zadjala bol? Ortrtula. Kako zavidati pač moreš Mi srečo, da me v zakon vzel Je mož, ki ga zavrgla si! 2* — 20 — Elza. O večni Bog, kaj to naj ob ? Ortruda. Neblaga misel ga je zvedla, Da tebe greha je dolžil, — Kesanja srce se mu trga, Zdaj ljuto on se pokori. Elza. Pravični Bog! Ortruda. O ti si srečna! Bilo ni mnogo bede vžiti, Življenje le se ti smehlja; Ti srečna smeš se me ogniti, Naj me objame smrti trna — Da moje bede motni žar Ne pride k tebi v dom nikdar! Elza (ganena). Kako slabo bi zahvalila, Bog večni, dar milobni tvoj: Ko bi nesrečo zavrnila, Ki pada v prah tu pred menoj! — Nikoli! — Ortruda! čakaj me! Jaz sama puščam k sebi te. (Hitro se vrne v komnato Ortruda v divjem navdušenju plane po koncu.) Ortrtida. Bogovi silni! Pomagajte osveti! Kaznujte jih, ki vam tvore nečas t! Okrepite me v službi vaši sveti, Odpadnike pahnite vse v propast! Vodan mogočni! Zovem te! Freja častita! Sliši me! Spéšite hlimbo in laži, Da posreči se osveta mi! (Elza in dve devi, ki jej svetita, izstopijo iz spodnjih vrat,) Elza. Ortruda! Kje bivaš? Ortruda (ponižno pokleknivši préd-njo). Tu ležim pred tábo! Elza (prestrašena ustopi). O Bog, takó tu spet te gledam, Ki enkrat dičil te je sjaj! Usode komaj se zavedam, Kakó ponižana si zdaj. — Ustáj! ne dalje me prositi! Sovraštvo vse odpuščam ti; Kar morala si ti prebiti, To, prosim te, odpusti mi! — 21 — Ortruda. Za to dobroto srčna hvala! Elza. Ki jutri moj se mož bo zval, Mu dušo bom omečevala, Da milost bi i grofu dal. Ortruda. O srčna dije ti zahvala! iíY^v kipečem, radostnem vzhičenju). Da jutri te pri sebi imám, Odeto v krasna odevála! Spremila boš me v sveti hram: — Tam bodem čakala možá; (veselo, ponosno) Da Bog mu v zakon sam me dá. Oi'truda. Kak vredno bi te zahvalila, Ker bedna sem in brez moči? Ce v milosti s teboj bom žila, Kot sužnja vedno ostanem ti! (bliže stopivši) Le jedna dana mi je sila, Mi vzel noben je ni ukaz; Ta morda tebi bo rešila Življenje kdaj v nevaren čas. Elza (prijazno, nezavzeta) Kaj praviš ? Ortruda (ljuto). Naj te ne premoti Sjaj sreče. Opotočna je, Da te nesreča ne zaloti, V prihodnost záte ozrem naj se! Elza (zgražajoč se) Nesreča? Ortruda (tajinstveno) Da ti je spoznati, Kak diven njega je značaj! Da nikdar ne bi htel bežati, Kot k tebi prišel je vsled baj! Elza (zgrozivši, se ukrene nejevoljna od nje ; potem polna žalosti in usmiljenja zopet k njej). Ne moreš, bedna, pač umeti, Mi dvoma ljúbav ne pozna! Nikdar pač sreče nisi imela, Ki trdna le jo vera da? í V moj idi dom! Daj se poučiti, jKak polna vera je sladkôb! I Daj k veri se spreobrniti: J Je sreče čut, kjer ni grenkob! Ortruda. i(Ha! Ta napuh me imá učiti, |Kak jo oropam teh sladkôb! — 22 — I Prot njemu se mi je obrniti: ^ Napuh prinesi jej grenkob!) (Elza vede Ortrudo licemersko obotavljajočo se v komnato, deve jej svetijo — Prvo svitanje dneva — Miroslav izstopi iz ozadja ) Miroslav. Tako poguba gre v ta dom! — Dovrši zdaj, kar ti si izumela, Ne branim ti, ki snuješ jim poraz! Poguba z mojim padcem je začela; Poginite, kot sem poginil jaz! Le v eno vedno je pogled uprt: Ki vničil čast je mojo, njemu smrt! Tretji prizor. (Zdani se popolnoma. Dva stražnika s stolpa trobita jutranjico, z oddaljenega stolpa se jima odgovarja. — Potem stopijo štirje trobači na bojne rogove iz palasa in trobijo kraljevi pozóv; na to se vrnejo. — Z različnih stranij vojniki pozdravljajoč se in idoči vsak na svoj posel. — Miroslav se je skril za umol pri cerkvi. — Prihajajoč z grajskega dvora in skozi stolpna vrata, ktera so bili odprli stražniki, se snidejo brabantski plemiči in vojniki pred cerkvijo.) Plemiči in vojîuki. Za rana nas je glas pozval, Kaj vse obeta dan pač ta! Ki to je čudo dokončal, Naš vzor-junak, premnog on čin še dokonča! (Glasnik stopa se štirimi trobači na bojne rogove iz palasa Vsi se obrnejo željno čakaje proti ozadju.) Glasnik (na višini pred vrati palasnimi) Oj, poslušajte zdaj kraljev prijav! Kaj kralj veli, pove zdaj glas vam moj: Proklet, izobčen grof je Miroslav. Ker je z lažjo podal se v božji boj; Kdor ga pod streho svojo bo sprejel, I ta se pravom vlasti bo proklel. Možje. Proklet nevernik bodi, Ki udaril ga je Bog! [Osamljen on naj blodi In brez miru okrog!] — 23 — Glasnik. Na dalje tu se vam na znanje da, Da kralj junaku, selu od Bogá, Ki ga je Elza zaželela si, Brabantsko vlast in krono podeli. A neče vojvoda on biti zvan, On biti hoče: varuh čez Brabant! Možje. Zdrav, naših mož želja! Živi, oj sel Bogá! Ves voj mu je udan, Ki ščiti nam Brabant Glasnik. Posluh! Se ta vam je poziv poslal: Dans z vami svatbo bode praznoval; A jutri ves oborožen za boj Naj javi kralju se brabantski voj ! On neče vživati mirú, zabave, On vesti hoče vas do zmage, slave! Možje (navdušeno). Na borbo, hoj, srčno! f Ce on je vodja nam! Ki z njim boril se bó Ta vnide v slave hram! Od Boga je poslan, Da ščiti nam Brabant! (Med tem ko se vrača glasnik zopet v palas, in ljud radostno vrvi in se gnete, se snidejo spredaj štirje plemiči, bivši voj niki Miroslavovi.) Prvi plemič. Ha, čuj! iz zemlje on nas hoče vesti! Dí'iigi. In proti njim, ki niso vragi nam! Tretji. Ne sme početje to se mu obnesti! Četrti. Kdo brani mu, če velel on je sam? Miroslav (neopazen stopi méd-nje). Jaz! (Odkrije glavo ; pre strašeni ustopijo ) Štirje plemiči. Ha! Kedó si? — Grof naš! Kaj je to? Sem drzneš se, ko te ulovi vsakdo? Miroslav. Jaz kmalu hočem vam še dalje iti! Vam pred očmi se mora posvetiti! On, ki vas smelo je na vojsko zval, Jaz ga dolžim, da sód je oblagal! Štirje plemiči. Kaj čujem? Besni ti! Kaj tvoj namen? Če zve to ljud, potem si izgubljen!] — 24 — (Miroslava rinejo v stran in ga skušajo prikriti pogledom naroda. -— Štirje paži stopijo iz vrat komnate, bistro tekó po glavni poti navzdol in se postavijo pred palas na višini.) Pazi. Ve stran pred Elzo, nam gospo! Ta v Bogu hoče iti v hram. (Obrnejo se proti cerkvi, kjer se vstopijo.) Četrti prizor. (Dolgprovod žena v bogatih odevalih stopi iz komnate proti cerkvi.) Plemiči in vojniki (med provodom). Oj blažena naj hodi, Ki v stiski je bila, Bog sam naj jo provodi, In pot jej izravna! Že gre, podoba jasna; Cist jej je žar užgan! O žij, nevesta krasna, Zij, knežnja čez Brabant! (Elza je nastopila v provodu; plemiči se spoštljivo odkrijejo in se razstavijo tvorec ulico — Ortruda sledi — Kakor hitro hoče Elza stopiti na drugo stopnjo cerkvenih stopnic, prihiti Ortruda burno vštric nje.) Ortruda. Nazaj, Elza! Jaz nečem dalj trpeti, Da kakor sužnja hodim za teboj! Pred tabo mesto moram jaz imeti, Vpogniti moraš ti se pred menoj! Pazi in možje. Kaj žena če ? Elza (hudo prestrašena) O Bog! Kaj naj to bó? Kakóva mi je zmena nagla tó ? Oi'truda (se rine od plemičev na sredo odra). Ker uro jedno sem ti robovala, Ne bom zdaj sužnja tebi vekomaj! Nesrečo svojo bodem »maščevala, Kar meni gre, imeti čem nazaj, (Splošno stimenje in živahno kretanje ) Elza. Zal, da ti dala sem se preslepiti, Ki se prikradla s stokom v moj si stan! Pred mano ti v napuhu češ hoditi, Ti, ktere mož je od Bogá prognan? — 25 — Ortruda (užaljena, ponosno). Če po krivici mož se moj prognal je, Bil vendar slaven njega je naslov; Junakov v zemlji dika on se zval je; Poznan in strašen bil je meč njegov, Od koga tvoj pa more se poznati ? Ne moreš niti mu imena zvati! Možje in zene. Kaj pravi? Ha, kaj tu golči! Ha, psuje. Zabránite ji! Ortruda. Poznaš imé mu? Zdaj je tu nam zovi, Ce plemenit zares njegov je rod! Odkod prinesli so ti ga valovi, Kdaj bo in ktero šel od tebe pot? Ha, ne! Pač v stisko prišel bi hudó, Zato junak prepoved dal je to! Možje in zene. Ha, je li res? Kakó dolži se In psuje tu! Naj to trpi se? Elza (iz zavzetja ojunačivsi se). Ti psuješ ga z jezikom zlim! Čuj, kaj ti jaz odgovorim! — Tak plemenite on je nravi, Tako kreposten je junak, Da nikdar on naj ne ozdravi, Kdor dvomi, da je vitez blag! Ni on li, roke zmagovite, Porazil tvojega možá ? (narodu) Zdaj po pravici vsi recite, Kdo naj pravičnim se ima? Možje in zene. Da, res, zares! Le on! le on! le tvoj junak! [Ortruda (porogljivo). Ha! nrav junakov plemeniti Okalil kmalu grd bi kal, Da moral čar bi on odkriti, Ki moč mu v boju je dajal! Če se ne upaš ga vprašati, Dokaz nam to je vsem očit; Da moraš v duši ti se bati, Da njega nrav ni plemenit! (Palas se odpre, štirje trobentači kraljevi izidejo in trobijo,) Žene (podpirajo Elzo). Branite jo pred zlo ženo!] Možje. Ve stran, ve stran! Prihaja kralj! — 26 — Peti prizor. (Kralj, Lohengrin, saški in brabantski grofi in plemiči so prišli v svečanem provodu iz palasa. Ker se je po zmešnjavi provod spredaj prekinil, stopita kralj in Lohengrin živahno naprej.) Možje. Zdrav! Zdrav, kralj Henrik! Zdrav bodi, varuh čez Brabant! Kralj. Kák to je spor? Elza (burno Lohengrinu vrgši se na prsa) Gospod! O moj velitelj ! Lohengrin. Kaj je ? Kralj. Kdo drzne tu se nam provod Motiti ? Kraljevo spremstvo. Kákov spor, ki smo ga culi? Lohengrin (zagledavši Ortrudo) Kaj vidim? Žena ta je tu s teboj ? Elza. Moj varuh! Varuj me pred to ženo! Kazni, če nepokorna sem bila! Sem videla jo v bedi tu pred vrati, Iz bede vzeîa sem jo k sebi v dom! — Zdaj glej, kak strašno vrača mi dobroto, — Me kara, da preveč zaupam ti! Lohengrin (pogled ostro in z bajno silo u prsi na Ortrudo» ki pred njim ostrmi). Strahotna žena ti, oddalji se! Ne zmagaš tu nikdar! — (prijazno Elzi) Jaz prašam te, Otrov li svoj je v tvoje srce vlila? Elza (jokaje se zakrije obraz na njegovih prsih). Lohengrin (vzdignivši jo in kažoč na cerkev). Tam bova radosti solze točila! (Postavi se z Elzo in kraljem provodu idočemu v cerkev na čelo.) Miroslav (se pojavi na cerkvenih stopnicah; žene in paži se prestrašeni umaknejo). O kralj mi! Oblagáni knezi! Stojte mi! [Možje. Kaj če tá tu? Prokleti, beži z mesta! Kralj. Kljubuješ jezi moji ti? Miroslav. O čujte me! — 27 — Kralj. Nazaj! Beži spred mene! Možje. Nazaj! ti ženeš se v propast! Miroslav. Oj vi, ki ste pahnili me v nečasti] Božji vam sod se je z lažjó prevaril, Zel vas je čarodejnik osleparil! Možje. Zgrabite zleca, ki je klel Bogá! (Vsi planejo nanj, ki se z vso silo trudi, da bi ga poslušali, in ne da bi se zmenil zá nje, ki silijo va-nj, neprestano pogled upira na Lohengrina ) Miroslav. Ki tam je v sjajni veličini, (Vojniki se prestrašeni umikajo pred njim in slednjič pazljivo poslušajo.) Jaz čarodejstva ga dolžim! [Kot prah pred vetrom moč izgini, Ki jo dobil je s čarom zlim! -— Kako ste slabo vi sodili, Ki vzeli čast, ugled ste moj: Da mu vprašanje ste odpustili, Ki se prišel je bit z menoj! Ne bráni zdaj se mi vprašanja, Da mu sedaj je stavim sam:J Ime zdaj, rod, nazvanja Očitno naj izjavi nam! — (Vsi se zganejo velikega zavzetja.) Kdo on je, ki ga je na valih Labod pripeljal divji k nam? Ki v takih moč ima živalih, Čistosti mu ne pripoznam. Naj zagovarja tu se zdaj: Če more, pokorim se jaz; Če ne, iz tega vsak spoznaj: Krepost njegova —• prazen glas! Kralj in možje (zaraženi in željno čakaje zro na Lohengrina). Hudó ga toži! Kaj bó mu odgovoril? Lohengrin. Na té, ki čast si bil zapravil, Ozirati se ni dolžnost! Kdo z dvomom zlobnih bi se bavil, Pred njim nič ne zgubi krepost. Miroslav. Če meni odgovoriti neče, Tedaj, o kralj, ga vprašaj ti! — 28 — Mar plemstvo tudi tebi odreče, Vprašanja ti ne pripusti ? Lohengrin. Da, jaz i kralju smem braniti, I zboru knezov, starešin! Ne sme o meni se dvomiti, Moj blagi videli ste čin. Le ena je — tej moram se odzvati: Elza — (zadet obstane, ko jo zagleda, kako z burno dvigajočimi se prsi v divjem notranjem boju strmi préd-se). [Elza! — kak zrem jo trepetati! — [V dvojenju divjem moram jo zazreti! So zaslepile gneva jo laži? Daj, Bog, jo iz nevarnosti oteti, Nikdar ne vseli dvom se v srce ji! Miroslav in V dvojenju divjem lahko jo je zreti, Ortruda. Se vselil mučen dvom je v srce ji; Ki moral meni v zlo je sem prispeti On je zgubljen, ko zdaj se vprašal bi! Kralj in vsi) Kakóvo tajnost mora on imeti? možje. Ce zlo preti, naj vztrajno le molči! Nevarnostij ga hočemo oteti; Nam čin dokaz njegove je časti. Elza. Kar skriva on, ne more ga oteti, Očitno to da tu spregovori. Ki me je rešil, mora on me kleti, Ce ga izdam, da tu se razglasi! — Da znam mu kob, ga nečem razodeti: A v divjem dvomu srce mi drhti! Kralj. unák, nevernika se ni ti bati! Ni treba ti na tožbo to molčati! Možje (silijo k Lohengrinu). Mi smo s teboj! Mi vsi pre,dobro znamo, Da ti junak si vreden vse časti, Daj nam rokó! V té trdno vero imamo, I v tvoje imé, da si poznano ni! Lohengrin. Ne bo vam žal, da se takó poznamo, Da si imé in rod moj znan vam ni!] Mii'oslav (tajno Elzi utopljeni v mislih). Zaupaj mil Jaz sredstvo ti naznanim, Ki ti gotovost da! — 29 -- Elza (prestrašena, a polglasno). O, beži mi! Miroslav. Daj, da najmanjši le mu ud jaz ranim, Le prsta členec, in prisegam ti, Kar skriva ti, boš videla jasno, — In zvest, nikdar od tebe šel ne bo. Elza. Ha, nikdar ne! Miroslav. To noč ti čul bom sam — Povej, takoj brez škode vse skončam. Lohengrin fnaglo stopivši spred). Elza, s kom mi občuješ tu? — (s strašnim glasom Miroslavu in Ortrudi) Nazaj od nje, prokleta ! Naj nikdar vaju slej Ne vidim jaz pri njej! (Miroslav kretom izraža najbolestnejšo togoto.) (Elzi, ki se mu je kakor vničena zgrudila pred noge). Elza, uzdígni se! — Le v tvoji jaz Zvestobi zrem obema srečo, spas! — Vznemirja li ti dvom srcé? Češ moje zvedeti imé? Elza (razburjena, v sramežljivi zblodi). Rešnik moj, varuh moj si ti! Pred tabo mrem jaz nična stvar! Vseh dvomov moč naj prekosi %. . Ljubezni moje žar! (Zgrudi se mu na prsa.) Lohengrin. Zivi Elza! Zdaj greva pred Bogá! (Vede Elzo mimo gospode slovesno h kralju ; vsi se spoštljivo umaknejo.) Možje in zene. Glej, glej! od Boga je poslan! — Zdrávstvuj! Zij knežnja čez Brabant! (Spremljana od kralja gresta Elza in Lohengrin proti cerkvi.) Oj sreča z vama bodi! Zdrava, dika naša! Bog sam naj te provodi! Živi, knežnja čez Brabant! (Ko je kralj z venčano dvojico dospel na najvišjo stopnjo, se obrne Elza silno prevzeta k Lohengrinu, ki jo vjame v naročje. Iz tega objetja pogleda v plahi zabrigi na Ortrudo, ki zmagovalno dvigne roko proti njej ; prestrašena obrne obraz od nje.) __ 30 — Tretje dejanje. Prvi prizor. (Uvodna godba izraža krasno vršenje pirovanja. Ko se dvigne zavesa, predstavlja oder venčano izbo. Na desni stolp na pomolih z odprtim oknom. Petje, s prva oddaljeno, se bliža. Sredi pesni se vrata odpro, na desni vnidejo žene z Elzo, na levi možje z Loh en gri no m in kraljem. Paži z lučmi gredo naprej.) Pirna pesen (mož in žena). Spremljana zdaj idita tja, Kjer vaju druži ljubezni naj žar! Duh zmagovit, plamen srcá V vernosti spaja najsrečnejši par. Borec vrline, stopaj naprej! Dika mladine, stopaj naprej! Burnosti pira zdaj sta ubegla, Da bi zdaj mira slasti dosegla! Hramec vonj iv, vkrašen za ljubáv, Vaju sprejmi, prost šumnih zabav! Spremljana zdaj vnidita tja, Kjer vaju druži ljubezni naj žar! Duh zmagovit, plamen srcá V vernosti spaja najsrečnejši par. (Ko se oba piovoda snideta sredi odra. se privede Elsa Lohengrinu, ki jo objame Osem žen svečano hodi okoli njiju, med tem ko jima paži snamejo težka vrhnja ode vála.) Osem zen. Kot Bog, vaju k sladóstí Posvečamo i mé; Spominjaj ta v radosti Se dolgo ure té! (Kralj objame in blagoslovi poročenca Paži opominjajo, da je treba odriniti ; provod se zopet vredi ; možje odidejo skozi desna, žene skozi leva vrata.) — 31 — Pirna pesen, (ki se poje med odhodom). Čuvana zdaj bdita samá, itd. (V zmerom večji daljini izdoneva petje ) Drugi prizor. (Elza in Lohengrin sedeta na počivališče pri stolpnem oknu.) Lohengrin. Dopeta pesen je; zdaj sva samá Od prvega spogleda prvič zdaj. Šumenju daleč bodiva sveta, Nikdo pozdravov srca ne zaznaj! — Elza, moj slad! čisto, sladkó srcé! Ce srečna si, naj zdaj se mi pové! Elza. Ah, greh je, da se srečno le poštévam, Ce vži vam radost celega neba, Ce v sladkem čuvstvu k tebi skoprnevam, Diham ti srečo, ki le Bog jo da! Lohengrin (ognjeno). Ce smem, da, draga, srečno te poštévam, I meni ti daješ radost neba! (nežno) I jaz prešladko v duši razgorevam, Diham ti srečo, ki le Bog jo dá! — Kak lepa ljubav naju mora biti! Nikdar se vzrša sva si šla nasprot Ce sem izbran bil zá-te se boriti, Ljubáv odprla k tebi mi je pot. Z očij nekrivo sem te izpoznal, Pogled me tvoj je v službo ti prizval. Elza. A tí že prej si bil pred dušo mojo; Ve sladkih sanjah si pred mano stal; Ko videla sem bdé podobo tvojo, Spoznala sem, da te je Bog poslal. Tedaj ti htela sem se raztopiti, Kot potok živ korak oviti tvoj, Kot cvetka na livadi vonjeviti Vpogniti htela sem se pred teboj. Le ljúbav to je? — Kak ga mi je zvati, Ta glas, ki je sladak in mil tako, — 32 — Kot, ah! imé ti, ki ne smem ga znati, In zváti z njim, kar ljubim vso močjo! Lohengrin (laskavo). Elza! Elza. Kak milo imé mi jezik tvoj šepeče! (nekaj obotavljaje se) Ne smem li tvojega poznati jaz ! Le, ko v tihoti sva ljubávne sreče, Naj zgovoriti smem premili glas! Lohengrin. Predraga mi! Elza. — Ko bliz nikogar ni; Pred svetom nikdar se ne zgovori! Lohengrin (jo prijazno objame in pokaže skozi okno na cvetnjak). Dihaš z menoj i ti vonjave bajne. Kakó sladko v njih sladu se topim! Donášaj o le-sem jih sape tajne, — Ne vprašaj oč se čaru prepustim. — Ták bil je čar, ki me je s tabo spojil, Ko si mi stala prvič pred očmi; O tebi nisem prašal niti dvojil, Bila v očéh — in hkrati v srcu si. Kot od vonjav se mami duša moja, Dasi iz tajne tmine sem vejo: Tako me vzhitila je čednost tvoja; Dasi obdolžena si bila težko. Elza (osramočena se mu skriva na prsih). Ah, da sem vredna tebi druga, Da ne le v tebi koprnim! Da spaja s tabo me zasluga, Za tebe muko da trpim! Kot ti si našel me obdolženo, O, da bi v stiski bil i ti! Da breme mi je naloženo, Da vem za skrb, ki ti preti! — Li tajnost tvoja ta je taka, Ki svet je zvedeti ne srne? — (bolj in bolj tajinstveno) Morda, da te nevarnost čaka, Ce ona svetu se pové? Da je to! da smem jo znati, Da jaz jo v moči svoji zrem, — 33 — Nikdo ne sme mi je izrovati, Za tebe rada umrjem! Lohengrin. Predraga! Elza (bolj in bolj strastno). Zaupanja ti proti meni Ab, vredno, prosim, me spoznaj! Tajinstvo svoje razodeni, Kdo ti da, si, na znanje daj! Lohengrin. Ah, molči, Elza! Elza (zmerom silnejší). Veri moji Razjasni ti imena sjaj! Odkriti roda mi ne dvoji, — Kakó molčati znam, spoznaj! Lohengrin (strog in resnoben ustopi). Zaupanja si vredno se spoznala, Ker sem prisegi tvoji jaz verjél! Ce mi nikdar ne boš omahovala, Najboljšo vseh žena te bom imel! — (se zopet ljubeznivo obrne k njej) Na prsa mi, predraga moja! Da blizu žaru si srcá! Očij obsevaj luč me tvoja, Ki v njih je sreča moja vsa! Ah, pusti mi, da se razvnamem, Srkaje va-se dih jaz tvoj! Da krepko, krepko te objamem, Da srečen v tebi duh je moj! Ljubezen tvoja mi podeli Nazaj, kar pustil sem za te: Od one ni na zemlji celi Nikjer usode bolj lepe. Da kralj mi nudi krono svojo, Odbiti jo bilo bi prav: Kar mi povrne žrtvo mojo, Edino tvoja je ljuba v. Zato ogibaj se dvojenja, Poroštvo Ijubav tvoja daj; Ne hodim iz noči, trpljenja, Zapustil jaz sem — srečo, sjaj! Elza (strastno) O Bog, kák zgovoriti Te čujem tu dokaz! Si htel me prekaniti: 3 — 34 — Kak sem nesrečna jaz! Cegár si se izbavil, To bil je krasen sjaj: Ti srečo si ostavil In hrepeniš nazaj! Kako naj se verjame, Da mi boš zvest ostal ? En dan mi spet te vzame, Ljubezni ti bo žal! Lohengrin. Kaj to ti muke dela! Elza. Zakaj me mučiš ti? Ah, naj bi dneve štela, Kar še ostaneš mi ? Doklej še tu se baviš ? Skrb mi temní okó; Prekmalu me ostavíš V nesreči tu samó! Lohengrin (živahno). Dražest ti ne ovéne, Ce dvojbe prosta si! Elza. Ki ná-me te priklene, Kje najti je moči ? Čarobne ti si nravi, Prišel po čaru si: — Kakó moj duh ozdravi ? Poroštva zá-te ni! — (Razburjena se zgane in prisluša.) Cuješ li to? Nekdo se približuje! Lohengrin. Elza! Elza (strmí préd-se). Ah ne! da, tod! labod, labod! Tam po valovih z ladjo semkaj pluje . . . Pozval si ga, — že bliža se, glej, tod! — Lohengrin. Elza, miruj! Izbavi teh se zblod! Elza. Ne morem ozdravěti, Nič zblód me ne oprosti, Kot — če mi je umreti! —Da zvem jaz — kdo da si! Lohengrin. Elza, kam stvar češ gnati ? Elza. Neblago blagi mi! Cuj! kaj te čem vprašati! Zdaj mi imé odkrij! — 35 — Lohengrin. Nikár! Elza. Odkod je pot? Lohengrin. Gorjé! Elza. Kakóv tvoj rod? Lohengrin. Beda! Končano je! (Miroslav in štirje brabantski plemiči uderó z golimi meči v izbo.) Elza. Reši se! Tvoj meč! tvoj meč! (Podá mu meč, *ki je naslonjen na počivališče. Lohengrin po razi Miroslava, ker je zamahnil proti njemu, z jednim udarcem na tla, da mrtev obleži. Prestrašenim plemičem poizpadajo meči, vsi pokleknejo Lohengrinu pred noge. Elza, ki se mu je bila vrgla na prsa, se brez zavesti počasi zgrudi ob njem na tla. — Dolgo molčanje.) Lohengrin (močno presunen, stoji edini po koncu). Zal! strta sreča sedaj je vsa! (Pripogne se k Elzi, jo lahno vzdigne in nasloni na počivališče.) Elza (medlo oči odpiraje) O večni Bogi usmili se! Lohengrin (veli plemičem vstati in mrtveca odnesti). Truplo nešite tu pred kraljev mi sod! (Plemiči vzdignejo Miroslavovo truplo in odidejo z njim. Lohengrin zvoni po zvonovni vrvici: štiri žene vstopijo.) Lohengrin. Da mogla bo pred kralja iti, Krasite Elzo mi ženo! Tam hočem jej odgovoriti, Da možev rod spoznala bo! (Žalosten odide. Žene odvedejo Elzo, ki ni zmožna izgovoriti besede. Počasi se dani; sveče so ugasnile. Zaslon zakrije spredaj celi prizor. Kakor da bi prihajalo z grajskega dvorišča, se sliši bojne rogove trobiti pozov.) Tretji prizor. (Ko se dvigne zavesa, predstavlja oder zopet loko na bregu Selde, kakor v prvem dejanju. — Žareča jutranja zarja; dani se. Z različnih stranij prihaja polagoma brabantshi voj na oder. Ko so Brabantci vsi zbrani, vnide kralj Henrik na čelu svojega voja.) Vsi možje (udarjajoč ob ščite). Zdrav, kralj nam Henrik! Kralj nam Henrik, zdrav! — 36 — Kralj. Oj hvala, dragi moj Brabant! Ponos mogočno moj je vžgan. Ko vidim v zemljah mojih cvet Bogatokrasnih bojnih čet! Zdaj naj sovražnik pride v boj, Porazi, zmane naš ga voj: Nikdar ne bo se upal več On priti nam pod ostri meč! Vsi možje. Pogumno mi borimo se, Za vlast moči združimo vse! Kralj. Kje mož je, od Bogá poslan, Da poveliči nam Brabant? (Štirje brabantski plemiči prinesó na nosilnici pokrito truplo Miroslavovo in je postavijo sredi odra.) Vsi. Kaj ti nesó ? Kaj tu želé ? To Telramunda so možje. Kralj. Kdo vede se? Kaj zrem naj jaz? Spreleta groza me, užas! Štirje plemiči. Junak takó je velel nam: Kdo da je tu, pove vam sam. (Elza z družicami nastopi omahuje.) M osje. Glej! Elza tam gre plemenita! Kakó je bleda in pobita! Kralj (jej gre nasproti in jo vede k sedežu pod dob). Zakaj otožna si takó ? Ločitev li ti dé težkó r Glasi. Ve stran! glej —- varuh čez Brabant! Vsi možje. Zdrav! zdrav nam, varuh čez Brabant! (Lohengrin, oborožen kakor v prvem dejanju ; slovesno, resnobno.) Kralj. Pozdravljen bodi vojskovoj! Ki si poklical .jih na boj, Vsi željno čakajo te žé Naprej se zmage radujé. Brabantci. Vsi čakamo te željno že, Naprej se zmage radujé. Lohengrin. Gospod in kralj mi, naj ti oznanim, Ki zval sem jih, junakom zbranim Načelovati jaz ne smem! Vsi možje (zadeti). Moj Bog! Kaj če z izrekom tem? — 37 — Lohengrin. Vas vodit nisem prišel na pobedo! Tožitelj prišel sem ve vašo sredo! (odkrije Miroslavovo truplo). Najprvo sodi zbor po prava moči, Da mi pravico bi odkril: Ker mož me ta napadel je po noči, Ce po pravici sem ga ubil ? Kralj in vsi možje (stegnejo roke slovesno proti dobu). Kot ti porazil si ga todi, Tako naj tam i Bog ga sodi! Lohengrin. A v drugo moram tu vam zdaj tožiti: In tožim vsem vam tu na glas, K izdajstvu dala se je premotiti, Ah, ta, ki sklen en z njo sem jaz. Vsi možje, j Elza! Kakó je to prišlo! Kak zblesti mogla si takó? Žene. (Beda ti, Elza! Lohengrin (strogo). Vi vsi ste culi, kak je obljubila, Da nikdar me ne vpraša, kdo sem jaz! Zdaj sveto je prisego prelomila, Nevernika je poslušala glas! Iz dvoj be divje moram jo o teti, Odgovoriti moram jej to pot: Sovraga smel siljenje sem prezreti, — Odkriti moram zdaj imé in rod. (Obličje se mu bolj in bolj razjasni). Zdaj pazite, če dne se mi je bati! Naj čuje zbor in kralj in človek vsak: Tajinstvo svoje zdaj vam čem skazáti. Moj rod je v plemstvu vašemu enak! Vsi možje in zene. Nečuvene nam je reči oznanil! Da vest prisiljeno bi si prihranil! Lohengrin. V daljini kraj leži tajnosten, skriven, Stoji tam grad, ki Monsalvat je zvan; A v sredi tam dviguje liram se diven, Tak lep, da lepši svetu ni poznan: Ondód se čaša čudotvorna straži Kot najsvetejša izmed vseh svetinj; Da njo bi čuvali ljudje najblaži, — 38 — Prinesli angelji so jo z višin. Golob z nebes priléta vsako leto, Da čudodejno moč jej pomnoži: Ime jej Gral je; vero čisto, sveto Po njej Bog njega vitezom deli. Kdor v službo Gram svetemu izbran je, Nadzemsko podeli on njemu moč; Zastonj hudobnežev je kljubovanje, Beži pred njim i smrti strašna noč. Da, kogar on poslal je v kraje ptuje, Za pravo čednosti se tam borit; I njemu sveta moč se ohranjuje, Če rod njegov ostane tam prikrit. Svetosti Grala pa tako so svete, Odkrit beži pred svetom isti čas; — O vitezu dvojiti vi ne smete, Spoznan li je, —- bežati mora od vas. — Sedaj, kak dvojba, čujte, se plačuje: Od Grala bil sem v zemljo to poslan: Moj oče Parci val ondu kraljuje, In vitez mu — jaz Lohengrin sem zvan. Vsi možje in zene (močno gineni) Ko vidim rod v takóvi mu svitlósti: Okó mi obrosé solzé radosti. Elza (kakor vničena) Se umika dno mi! Kakšen mrak! O vzduh, vzduh nesrečni meni! Lohengrin (Elzo, ki omahne, vjame v roke). O Elza! kaj ti si storila mi ? Ko te zazrle moje so oči, Ljubezni žar se v srcu mi je vžgal, In novo sebi srečo sem spoznal: Tajnostni čar in vzvišeno skrivnost, Ki ohranila mojo je krepost, — Té tebi sem posvetil jaz moči: — Zakaj to tajnost mi razdrla si ? Od tebe zdaj se je ločiti mi! Kralj in Žal! beda! moraš ti od nas? vsi možje. Ti mož, ki te je Bog poslal! Odvzame nam nebo naj spas ? Kdo slej uteho nam bo dal? — 39 — Elza (zdrhti j Soprog moj! Ne! Ne smeš oditi! v največji Ko se kesam, ti bodi svedok moj! obupnosti) Pokore moraš ti mi priča biti; Da kazniš me, ležim tu pred teboj! Zbor zen. Zal, zdaj te zapustil bo! Lohengrin. O žal! jaz moram, draga mi! {Da se obotavljam, že se Gral srdi! Elza. L,e tak božanski si, soprog ti moj! |Ostane milost božja naj s teboj! Skesana če oplakujem jaz svoj greh, Ne beži najbednejše bednih vseh! Ne ostavi me, dasi moj greh je velik! Zavreči, ah! prebedne me nikar! Lohengrin. Pokora ena le za greh je tvoj, Ah! ktera tre enako naju obá! Razstati moram se sedaj s teboj, ^Pregrehe biti mora kazen ta! Kralj in plemiči (burno obkohvši ga). Nikar ' Nikar od nas ne hodi! Voj čaka te, da v boj ga vodi! Loheng?in. O kralj mi, čuj! Ne smem s teboj jaz iti! Jaz Gralu vitez, — če sem vam spoznan, — Da htel bi Gralu nepokoren biti, Ves sile vznos koj bil bi mi končan! A, kralj mogočni! daj si ti razkriti: Kolika zmaga se ti podeli! Sovražniki ne bodo zmagoviti V deželo to prišli še pozne dni! (Živo zavzetje. Iz ozadja se razširja klic:) Labod! labod! (Vidi se laboda po reki bližajočega se s čolnom.) Možje in žene. Labod! labod! Glej, bliža že se tod! Labod! Zal, že gre! Elza (vzbudivši se iz omame se vzdigne in gleda proti bregu). Užasno! Ha! Labod, labod! (Ostane kakor odrvenela v svoji postavki.) Lohengrin (presunen). Uže po mene, glej! poslal je Gral. — (stopivši na breg otožno). Moj drag labod! Ah! tužno pot to zadnjikrat — 40 — Prihranil kak bi ti jo rad! Čez leto dnij, kobi končal Se službe tvoje zadnji čas, — Ko osvobodil bi te Gral, Drugače rad te zrl bi jaz! — (Obrne se prekipevši najljutejše bolesti zopet k Elzi.) 0 Elza! Jedno leto da vživála Bi srečo skupaj, bil bi videl rad: Potem bi vrnil se, poslan od Grala, Ki objokuješ njega smrt, — tvoj brat! — (Izroči jej rog, meč in prstan.) Ko vrne se, ko v daljni bom deželi, Ta rog, ta meč, ta prstan mu podeli! Ta rog sovražnike mu vse odžene, — In z mečem tem bo zmago v boju žel: A prstan ta naj ga spominja mene, Ki enkrat te iz stiske sem otel! (Poljubi Elzo, ki ni možna izgovoriti besede.) Sprejmi pozdrav iskren, predraga mi! Pozdrav! Ostati Gral več ne pusti! (Hiti k bregu.) Kralj, možje in zene. Zal! žal! oj blagi ti junak! Kak delaš ti nam bol težak! (Ortruda nastopi.) Ortruda. Oj, pluj domov, mož ponositi! Neumnici da smem odkriti, Kdo v čolnu te privel je k nam. Na lancu, s kterim vrat je obdan, Laboda tega zdaj spoznam: To bil je dedič na Brabant! Vsi. Ha! Ortruda (Elzi). Oj, hvala, da se mož pregnal je! Labod bo moral z njim iti! Junak da dalj še tu ostal je, 1 brata osvobodil bi. Vsi (skrajnje razgnevani). O žena zla! Ha, kák priznala Strahoten tu si nam zločin! Ortruda. Božanstva so se maščevala, Ker skrunite njih blag spomin! — 41 — (Visoko vspenši se stoji v divji obupnosti. Lohengrin, ki je slišal, kar je govorila, poklekne zdaj tik brega in tiho moli. Vsi zro nanj pazno čakaje. Naenkrat zagleda belega Gralovega goloba, ki se spušča nad čolnom navzdol; živo vzradoščen skoči kvišku in sname labodu lanec; na to ta takoj pome. Namesto njega dvigne Lohengrin krasnega mladeniča v blesteči srebrni opravi — Gotfrida -— iz reke na breg.) Lohengrin. Tu vojvoda je čez Brabant! Vodník naj v boju vam bo dan! (Hitro skoči v čoln, kterega golob za lanec držeč vleče odtod. Ortruda zazrši Gotfrida zavpije in se zgrudi/ Elza gleda v zadnjem radostnem razblaženju na Gotfrida, ki se približuje in kralju pokloni Brabantci popadajo na kolena prédenj po klanjajoč se mu. Potem hiti njej v naročje.) Elza (nanagloma pogleda proti bregu). Soprog moj! Soprog moj! (Zagleda Lohengrina uže v daljini v čolnu, tiranem od goloba. Stoji s pověšeno glavó, žalosten opirajoč se na ščit. Vsi pri tem pogledu zakričé bolesti in tuge. Elza zdrsne umirajoča počasi Gotfridu z naročja)