i mmm mOKRASEVANJE MODEEOV m RAKETOPLAN S4B V OBJEKTIVU 1. Dvakratni svetovni prvak Anglež lan Folkson (na sliki z ženo Katarino) je na EP v Velenju zasedel 2. mesto v razredu FSR-V 3,5. 2. Specialist za višinske rakete Anton Šijanec je na EP v Liptovskem Mikulašu za las zgrešil medaljo med posamezniki. Kljub temu je bil s 4. mestom najza- služnejši za ekipno srebro slovenske ekipe. 3. Ta petvaljni zvezdasti štiritaktni motor z delovno prostornino 50 cm J je nastal v delavnici Marijana Smrtnika iz Vrhnike. Motor razvije pri 7500 vrt¬ ljajih moč 1,8 do 2 kVV in tehta približno 2,6 kq. 4. Mladinski reprezentant Matevž Dular je na EP v kategoriji S5C nastopil z maketo francoske sondažne rakete dragon lil ter si z izvrstnim dvostopenjskim letom (539 m) priboril bronasto medaljo. 5. Mladi nadarjeni Ivan Turk iz Logatca nadaljuje tradicijo slovenskih uspehov v S8E na največjih tekmovanjih. Na letošnjem EP je med mladinci osvojil bronasto medaljo. Foto: J. Čuden, O. Hluchy in A. Šijanec 186671 REPORTAŽA Evropsko prvenstvo raketnih modelarjev Liptovsky Mikulaš, 11 -18. 9. 1995 Pet medalj za slovenske modelarje Letošnje najpomembnejše tekmovanje ra¬ ketnih modelarjev - evropsko prvenstvo, je bilo v Liptovskem Mikulašu na Slovaškem, oziroma natančneje v slikoviti dolini pod Tatrami v neposredni bližini znanih,zimskih turističnih središč liptovske regije. Šestnajst reprezentanc, ki so sodelovale na prven¬ stvu, se je nastanilo v hotelu Maj v mirnem okolju Liptovskega Jana, znanega gorskega zdravilišča, tekmovanja pa so potekala na bližnjem poligonu Mokrad. Slovenijo je na prvenstvu zastopalo 13 tekmovalcev, od tega 7 članov in 6 mla¬ dincev ter pomočnica v ekipi Mateja Koz¬ jek, ki je zelo uspešno vodila skupino za vračanje modelov, Organizator se je odločil za dokai ne¬ običajno otvoritev prvenstva v eni tamkajš¬ njih najlepših kraških jam - Jami svobode v Demjanovski soteski, ki močno spominja na našo Postojnsko jamo. Po krajšem kulturnem programu in slovesni otvoritvi prvenstva so si vsi udeleženci jamo tudi ogledali. Na začetku so morale vse reprezentance oddati svoje motorje na obvezno testiranje in makete v ocenjevanje posebej izbrani mednarodni sodniški komisiji, ki jo je glede na število in izredno kakovost večine maket v naslednjih dneh čakalo dolgotrajno in naporno delo. Medtem so se na Mokradu že začela prva tekmovanja v skupno sedmih kategori¬ jah. Najprej so se pomerili tekmovalci z modeli raket za doseganje višine (Sl A). Za to panogo velja, da ne zmagujejo vedno najboljši, temveč srečnejši, namreč tisti, ki jim merilci s posebnimi teodoliti uspešno izmerijo višino leta. Naši mladinci, sedanji svetovni prvaki, žal niso imeli niti kančka sreče, saj so na koncu ostali brez ene same izmerjene višine^ Več pa so je bili tokrat deležni člani. Tone Sijanec je bil z 880 metri lep čas v igri za bronasto medaljo. Vznemirjenje v ekipi je trajalo vse dotlej, dokler ga ni prehitel Latvijec Zarakauskis in ga potisnil na najbolj nehvaležno četrto mesto. Ko je že kazalo, da bo Tonetov rezultat naš edini v prvem tekmovalnem dnevu, in se je polovi¬ ca ekipe že vrnila v hotel, je prišla novica, da se je na semaforju med izračuni naknad¬ no pojavil še eden, Marjana Čudna (825 m), ki je naši ekipi že prvi dan prinesel prvo - srebrno medaljo. Zlato so zasluženo osvo¬ jili Rusi, njihov tekmovalec Voronov pa je kot edini celo za dva metra presegel tisoči¬ co. Če zadnji let J. Čudna, ki je bil tudi izmerjen, ne bi bil z napako več kot 10 %, bi v tej panogi celo zmagali. Medtem je potekalo tudi popoldansko merjenje moči RV-pijotov z radijsko vo¬ denimi raketoplani. Zal pri članin nismo imeli popolne ekipe, saj so zaradi služenja vojaškega roka in študijskih obveznosti Urednikov predal Modelarske prireditve so za gledalce, posebno še za otroke, zelo privlačne. Včasih si družina popestri prijeten izlet v naravo še z obiskom modelarske tekme. Kaj je za male nadebudneže bolj zanimivo od hitrih modelov, ki brzijo po jezerski gladini, ali spretne vožnje malih dirkalnih avtomobilov, ki s svojim vide¬ zom in vratolomnim prehitevanjem spominjajo na dirke pravih bolidov v formuli 11 Vsakdo si prizadeva, da bi bil čim bliže dogajanju in spremljal napeto dirko fakorekoč v prvi vrsti. Toda, ali ste že kdaj pomislili, da je tudi model lahko nevaren za gledalce? Za to ni potrebno, da je velik in težak, nevaren je že zaradi velike hitrosti, s katero ob udarcu v oviro lahko povzroči hude poškodbe. Previdnost ni nikoli odveč, pa najsi sprem¬ ljamo prostoleteče modele ali pa vodene, ki jih modelarji upravljajo s pomočjo naprav za ra¬ dijsko vodenje. Slednji lahko zaradi radijskih motenj ali trenutne nezbranosti pilota uidejo nadzoru in katastrofalne posledice so tu. Pozoren gledalec bo med ogledom nekate¬ rih modelarskih prireditev ugotovil, da orga¬ nizatorji pogosto pozabijo na varnost tako gledalcev kot nastopajočih. Občinstvo je pre¬ blizu tekmovalnega prostora, ki ponavadi niti ni ograjen in ločen od tistega, namenjega gledalcem. Preblizu dogajanja so tudi parkirni prostori za vozila. V želji, da bi svojo dejav¬ nost pokazali čim širšemu krogu obiskovalcev organizatorji cesto izberejo za tekmo povsem neprimeren prostor v samem naselju ali pre¬ blizu stanovanjskih objektov, parkirišč in večjih prometnic. Svoj del odgovornosti pa nosijo tudi gledal¬ ci, ki marsikdaj ne upoštevajo opozoril vodstva tekmovanja in silijo v ospredje, da bi lahko od blizu spremljali napeto tekmo. Radovednost, zlasti mladih, je pač brezmejna. To je le nekaj podrobnosti, na katere bi morali biti zaradi varnosti pozorni tako orga¬ nizatorji kot gledalci. Čeprav v primerjavi z drugimi športi doslej v modelarstvu na srečo nismo zabeležili nesreč z resnejšimi posledicami, nas to ne sme uspa¬ vati. Letošnja nesreča na Veliki planini, ko je RV-jadralni model zadel nepazljivega gledal¬ ca, se je na srečo iztekla brez hujših posledic, kljub temu pa naj bo v opomin vsem, da pre¬ vidnost in skrb za varnost na tekmovanjih nista nikoli odveč. Naj vas to razmišljanje o varnosti v mode¬ larstvu ne prestraši do te mere, da bi se mu zato odpovedali. Nikakor ne, toda naj vas pri preizkušanju modelov ali na tekmovanjih v prvi vrsti vodi skrb, da zaradi lahkomiselnosti ne bi ogrožali navzočih in samega sebe. Le tako bo modelarstvo še naprej ostalo varna dejavnost, ki bo v veselje vsem, tistim ki se z njim ukvar¬ jajo aktivno, 1cot tudi le občasnim obiskoval¬ cem. Jože Čuden, urednik Večji del slovenske reprezentance z izkupičkom evropskegp prvenstva: Drago Perc, Andrej Vrbec, Ivan Turk, Jože Čuden (vodja reprezentance), Anton Sijanec (pomočnik vodje), Matevž Dular, Marjan Čuden -^zgoraj, Tomaž Kogej, Mateja Kozjek, Miha Kozjek, Jernej Vrtačnik, Aljoša Žnidaršič in Igor Stricelj - spodaj TIM 3 • november 1995 • 1 REPORTAŽA doma ostali kar trije kandidati za mesto v ekipi. Naša najbolj izkušena Bogdan Ma¬ kuc in Bogo Štempihar sta s tremi maksimu¬ mi sicer prišla v zaključni krog, vendar jima je v boju za medalje zmanjkalo nekaj se¬ kund. Uvrstila sta se drug za drugim, na sedmo in osmo mesto. Med mladinci smo imeli samo enega predstavnika. Mladi talentirani Ivan Turk je z izvrstnimi rezultati na letošnjih tekmova¬ njih že vso sezono opozarjal nase, zato smo si od njegovega nastopa upravičeno veliko obetali. Ivan tudi tokrat ni razočaral ter je s tretjim mestom ponovil Požunov dosežek z lanskega SP v Lesznu. Obenem pa je Sloveniji priboril še bron med ekipami. Bogdan Makuc (7.) in Bogo Štempihar (8.) po končanem fly-oHu v S8E Naslednji dan je bil rezerviran za raketo¬ plane - S4B in rakete s trakom - S6A. Že navsezgodaj je dokaj močan veter razblinil vse upe o mirnem vremenu, kar je pomeni¬ lo, da bo imela ekipa za vračanje polne roke dela. Naši tekmovalci so tokrat nastopili slabše kot lani na SP. V prvem krogu sta Perc in J. Čuden štarte dobro opravila, žal pa je imel Miha Kozjek smolo z motorjem, saj mu je na modelu odtrgalo kontejner. Sodniki so mu prisodili ničlo, čeprav se je kasneje, ko je našel dele modela, izkazalo, da je bila to Krivda motorja, vendar je bilo za ponav¬ ljanje starta žal že prepozno. Ko je v naslednjem krogu dobil ničlo še Perc, je bilo jasno, aa z dobro uvrstitvijo ekipe tokrat ne bo nič. Težave so se začele vrstiti druga za drugo. J. Čuden je z zlomljenim krmilom »izvlekel« 150 sekund, Kozjek pa še neko¬ liko manj. Nič bolje ni šlo v zadnjem krogu, sajje Kozjeku spet odpovedal motor, model J. Čudna pa so našli drugi tekmovalci in ga vrnili v tako klavrnem stanju, da ga za kolikor toliko dober let ni bilo več mogoče usposobiti v tako kratkem času. Perc je sicer ponovil podoben dosežek kot ob prvem startu, kar pa ni zadoščalo za kaj več kot uvrstitev v spodnjo polovico lestvice. Nič bolje se niso odrezali mladinci, ki očitno tudi niso imeli svojega trenutka. Pred popoldanskim nadaljevanjem je bilo vzdušje v ekipi, kljub bledemu dopol¬ danskemu nastopu, spet na vrhuncu, tako kot je vselej pri raketah s trakom, ki še vedno veljajo za našo paradno disciplino. Na vseh večjih prvenstvih potekajo zdaj tekmovanja za mladince in člane hkrati, kar tekmovalcem onemogoča kakršnokoli Andrej Vrbec pripravlja za start model raketo¬ plana. taktiziranje oziroma odločanje o najpri¬ mernejšem trenutku lansiranja modela. To pa je v panogah trajanja leta še kako pomembno. Razen tega je na štartnem mestu velika gneča, saj se na trenutke na posamezni rampi drenja tudi po šest tek¬ movalcev. Ker je s tem dodatno obremenjen tudi varnostni vodja tekmovanja, lahko v trenutkih zmanjšane koncentarcije nehote oškoduje kakega tekmovalca. Kljub temu so naši izkušeni člani svoj nastop, kjer je vsaka najmanjša napaka že usodna, opravili brez napak. V končni razvrstitvi so le za 12 sekund zaostali za domačini ter za 3 sekunde prehiteli Poljake. Dobre uvrstitve so dosegi tudi , med posamezniki: Perc je zasedel 7., M. Čuden 10. in J. Čuden 16. mesto. Mladinci so zamudili izredno priložnost, da bi osvojili najmanj bronasto medaljo. V želji za čim boljšim rezultatom je Matevž Našo ekipo je do prvega mesta v S6A ločilo pičlih 12 sekund. Dular tvegal nastop z izjemno lahkima in krhkima modeloma, ki med letom žal kar dvakrat nista prenesla obremenitev. S tem pa je splavala po vodi tudi medalja. Solidno sta. nastopila preostala dva: Kogej je bil 13., Štriceli pa 16. Nekoliko nepriča¬ kovano so obe zlati medalji, tako posamič¬ no kot ekipno, osvojili mladi Makedonci, ki jim je s svojimi izkušnjami in znanjem ne¬ dvomno veliko pomagal pomočnik v ekipi, Bolgar Svetlozar Rusev, ki ni smel nastopiti kot tekmovalec. Zaradi neplačanih obvez¬ nosti do FAI Bolgari namreč do nadaljnjega ne morejo nastopati na svetovnih in evrop¬ skih prvenstvih. Pri raketah s padalom je od svojega nastopa največ pričakoval nekdanji sve¬ tovni prvak Perc, ki pa tokrat ni imel sreče. Že ob prvem štartu je sunek pri odpiranju vrgel model čez kupolo padala. Za prista¬ janje z zapletenimi vrvicami so mu sodniki prisodili ničlo in.ga izločili iz boja za najviš¬ ja mesta. M. Čuden in Kozjek sta letela dobro, vendar je močan naliv v drugem krogu obema prekrižal načrte za še boljšo uvrstitev. Podobne težave sta imela tudi mladinca Kogej in Vrbec, ki sta se vendarle uvrstila na izvrstni 9. in 11. mesto, medtem ko je Žnidaršič razočaral. Toliko bolj pa se je prvega mesta med mladinci veselila sim¬ patična mlada Novosadčanka Ivana Čudič, ki si je zmago priborila šele v fly-offu. Pri maketah višinkah so naši mladinci sodelovali tokrat prvič. Vsi trije, Vrbec, Marjan Čuden je na prvenstvu nanizal tri odlične uvrstitve. Dular in Vrtačnik, so za to priložnost izde¬ lali makete, francoske sondažne rakete dragon lil. Čeprav so bile to njihove prve makete, so na statičnem točkovanju dobili zelo dobre ocene, kar je mladim maketar- jem vlilo dodatnega zamozaupanja. Raz¬ like do najboljših namreč niso bile nedo¬ segljive, še posebej, ker ariane in diamanti v letu ne morejo ogroziti sondažnih raket. Našim bi utegnili biti bolj nevarni vitki niki, ki bi se jim posrečili uspešni dvostopenjski poleti. Vrbcu in Vrtačniku se poleta nista po¬ srečila brez napak, zato pa se je Dular več kot uspešno odkupil za spodrsljaj v S6A ter z izvrstnim dvostopenjskim letom (539 m) povsem nepričakovano osvojil bronasto medaljo. V našem taboru so se je morda še najbolj razveselili, saj je bila to prva sloven¬ ska maketarska medalja, ki bo gotovo pomenila spodbudo za vnovično oživljanje te zahtevne in atraktivne panoge pri nas. Pri članih, kjer nismo, sodelovali, je zablestel skromni Slovak Žitnan, ki očitno postaja eden najuspešnejših slovaških raket¬ nih modelarjev. Z 864 metri je dosegel tudi največjo višino leta rrfaket. Zadnja disciplina - makete raket S7 - ie postregla s številnimi atraktivnimi poleti, ki postajajo vedno bolj podobni tistim pravih 2 • TIM 3 • november 1995 REPORTAŽA REZULTATI EVROPSKEGA PRVENSTVA RAKETNIH MODELARJEV: Sl B - rakete za doseganje višine: MLADINCI posamezno: 1. Hudec, SVK, 963, 2. Knajbel, SVK, 864, 3. Dubovikov, RUS, 846, 15.-28. Vrtačnik, Vrbec, Kogej, vsi SLO, 0 MLADINCI ekipno: 1. Slovaška, 1827, 2. Rusija, 1525, 3. Češka, 1263, 9.-10. Slovenija, 0.. ČLANI posamezno: 1. Voronov, RUS, 1002, 2. Zarakauskis, LAT, 913, 3. Korjapin, RUS, 888, 4. Šijanec, SLO, 880, 6. M. Čuden, SLO, 829, 29.- 43. J. Čuden, SLO, 0 ČLANI ekipno: 1.Rusija, 1890, 2. Slovenija, 1709, 3. Slovaška, 1522. S3A - rakete s padalom: MLADINCI posamezno: 1. Čudič, YUG, 900 + 566, 2. Augulis, LTU, 900 + 377, 3. Sluckus, LTU, 900 + 263, 9. Kogej, SLO, 788, 11. Vrbec, SLO, 720, 31. Žnidaršič, SLO, 240. MLADINCI ekipno: 1. Litva, 2340, 2. Romunija, 2330, 3. Ukrajina, 2312, 10. Slovenija, 1028. ČLANI posamezno: 1. Pavljuk, SVK, 900 + 631, 2. Konstantinovičs, LAT, 900 + 601, 3. Samov, RUS, 900 + 538, 16. M. Čuden, SLO, 819, 27. Kozjek, SLO, 683, 30. Perc, SLO, 620. ČLANI ekipno: 1. Latvija, 2700, 2. Češka, 2513, 3. Jugoslavija, 2445, 9. Slovenija, 2122. S4B - raketoplani: MLADINCI posamezno: 1. Ratu, ROM, 618, 2.-3. Mitrevski, MKD, 590, 2.-3. Mečiar, SVK, 590, 26. Dular, SLO, 180, 27. Vrbec, SLO, 134, 29. Kogej, SLO, 88. MLADINCI ekipno: 1. Romunija, 1514, 2. Poljska, 1422, 3. Rusija, 1422 10. Slovenija, 402. ČLANI posamezno: 1. A. Konstantinovičs, LAT, 720 + 292, 2. E. Konstantinovičs, LAT, 720 + 242, 3. Iljin, RUS, 690, 30. Perc, SLO, 347, 32. J. Čuden, SLO, 332, 41. Kozjek, SLO, 130. ČLANI ekipno: 1. Rusija, 1860, 2. Latvija, 1773, 3. Nizozemska, 1738, 12. Slovenija, 809. S5C - makete za doseganje višine: MLADINCI posamezno: 1. Kofotov, RUS, taurus tomahawk, 586 + 678 = 1264, 2. Samodurov, RUS, taurus tomahavvk, 558 + 569 = 1127, 3. Dular, SLO, dragon III, 522 + 539 = 1061, 16. Vrbec, SLO, dragon III, 528 + 0 = 528, 17. Vrtačnik, SLO, dragon III, 507 + 0 = 507. MLADINCI ekipno: 1. Slovaška, 2462, 2. Romunija, 2443, 3. Rusija, 2391 5. Slovenija, 2096. ČLANI posamezno: 1. Žitnan, SVK, nike cajun, 611+ 864 = 1475, 2. Hapon, UKR, taurus tomahawk, 665 + 728 * 1393, 3. J. Kotuha, SVK, 637 + 652 = 1289. ČLANI ekipno: 1. Slovaška, 3938, 2. Češka, 3432, 3. Poljska, 2599. S6A - rakete s strimerjem: MLADINCI posamezno: 1. Anevski, MKD, 452, 2. Dubovikov, RUS, 417, 3. Mališek, CZ, 365, 13. Kogej, SLO, 338, 16. Stricelj, SLO, 326, 31. Dular, SLO, 91. MLAD1NCI ekipno: 1. Makedonija, 1169, 2. ROsija, 1117, 3. Ukrajina, 913, 8. Slovenija, 755. ČANI posamezno: 1. Radoszewski, POL, 445, 2. Mokran, 436, 3.-4. Hrubišek, SUI, 435, 3.-4. Žitnan, SVK, 435, 6. Perc, SLO, 424, 10. M. Čuden, SLO, 410, 16. J. Čuden, SLO, 381. ČANI ekipno: 1. Slovaška, 1227, 2. Slovenija, 1215, 3. Poljska, 1112. S7 - makete raket: MADINCI posamezno: 1. Gira, SVK, ariane 1L01, 698 + 170.33 - 868,33, 2. Zaiček, SVK, ariane 1L01, 703 + 157.33 = 860,33, 3. Klawinowski, POL, saturn Ib, 701 + 158,00 = 859. MADINCI ekipno: 1. Slovaška, 2512,32, 2. Rusija, 2165,66, 3. Poljska 1664,33. ČANI posamezno: 1. Levih, RUS, sojuz TM12, 790 + 218,66 - 1008,66, 2. J. Kotuha, SVK, saturn Ib, 764 + 242.33 - 1006,33, 3. Bača, AT, sojuz T, 760 + 200,33 - 960,33. ČANI ekipno: 1. Češka, 2541,33, 2. Romunija, 2355,66, 3. Rusija 2300,66. S8E - RV raketoplani: MADINCI posamezno: 1. Hudak, SVK, 1080 + 480, 2. Herman, CZ, 1080 + 314, 3. Turk, SLO, 1062. MADINCI ekipno: 1. Slovaška, 2766, 2. Češka, 1080, 3. Slovenija, 1062. ČANI posamezno: 1. Tendera, POL, 1080 + 480 + 735, 2. Mokran, SVK, 1080 + 480 + 726, 3. Pieczka, POL, 1080 + 480 + 669, 7. Makuc, SLO, 1080 + 480 + 595, 8. Štem¬ pihar, SLO, 1080 + 480 + 583. ČANI ekipno: 1. Slovaška, 3240, 2. Poljska, 3240, 3. Rusija, 3184, 5. Slovenija 2160. Pod zaščitnim okrovom sojuza TM 12 starega in novega evropskega prvaka Leviha se skriva še vesoljska ladja Sojuz. vesoljskih raket. Če na maketi ne delujejo vse tri stopnje in ne prikaže kakih posebnih efektov, so možnosti za najvišje uvrstitve kljub vrhunski izdelavi zelo majhne. Raz¬ veseljuje tudi dejstvo, da se kljub zahtevno¬ sti te panoge krog graditeljev maket vztraj¬ no širi. Že po statični oceni je bilo jasno, da se bodo za medalje najverjetneje potegovali mojstri, kot so Rus Levih, SlovakaJ. Kotuha in T. Gira, Latvijec Bača ter Ceh Zvch. Čeprav le za dobri dve točki, je Levihu s sojuzom TM 12 vendarle uspelo obraniti naslov evropskega prvaka pred Kotuho s Saturnom Ib in Bačo, ki je tudi tokrat na¬ stopil s sojuzom T. Kar ni uspelo očetu Tiborju Giri, pa je pri mladincih uspelo sinu Marianu. Z najboljšim letom ariane 1 je prehitel kar nekaj tekmecev in osvojil naslov evropskega prvaka. Slovak Jan Kotuha je bil tokrat zelo blizu osvo¬ jitve naslova evropskega prvaka. Kljub brezhibnemu letu izvrstne makete ariane 4 je Slovak Tibor Gira ostal brez medalje. Ukrajinski modelar Žarov se je predstavil z natančno izdelano maketo "njihove" rakete zenit-2. Organizator EP je izkoristil priložnost ter na dan, ki so ga nekateri raje izkoristili za organiziran izlet v Tatre, izpeljal še dve tek¬ movanji za svetovni pokal in sicer v panogah raket s trakom S6A ter RV-raketo- planov S8E. Pri raketoplanih je odlično nastopil mladi Turk, ki je zasedel 6. mesto. V S6A pa se je dobro odrezal Perc (5.), ki se mu ob uspešnih nastopih na preostalih dveh tekmah v Ljubljani in Oberkulmu obeta visoko mesto v skupni razvrstitvi - nemara celo zmaga. Če potegnemo črto pod nastope naše reprezenatance, smo lahko z dosežki več kot zadovoljni, kljub temu da je bilo tudi nekaj zamujenih priložnosti. Med državami, ki so dobile medalje, smo s petimi osvojenimi zasedli šesto mesto, v posebnem točkovanju uspešnosti vseh rezul¬ tatov pa sedmo. Sodelovanje slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu raketnih modelarjev so podprli: Unihem, Geodetski zavod Slovenije, Belinka - Perkemija in MIBO - modeli. Jože Čuden TIM 3 • november 1995 • 3 REPORTAŽA V soboto 8. aprila navsezgodaj smo se z učenci odpravili v Šentjakob pri Ljubljani na mestno tekmovanje z ladijski¬ mi modeli za osnovnošolce, ki je hkrati štelo tudi kot srečanje mladih tehnikov. Ker je ponoči deževalo, nismo bili gotovi, ali tekmovanje bo ali ne. Toda oblaki so se kmalu umaknili in posijalo je sonce. Takoj smo začeli s pripravo modelov in preizkusi v vodi. Kar nekaj časa je traja¬ lo, preden je bil bazen Belinka nared za tekmovanje. Najprej so bili na sporedu modeli motornih čolnov za tekmovanje v cilj kategorije MC-1. Vsak tekmovalec je imel na voljo dva starta in možnost doseči največ dvesto točk. Ker je sodelo¬ valo kar 73 tekmovalcev, se je ta del tek¬ movanja nastopajočim najbolj vlekel. Vmes je tudi deževalo, nato pa je spet posijalo sonce. Med čakanjem na vrsto za nastop pozornim opazovalcem kljub temu ni ušel noben zanimiv detajl na modelih sotekmovalcev. Videli smo lahko različne modele od preprostih lesenih do plastičnih samostojne konstrukcije ali takih iz kompleta. Tudi pogonski motorji so bili različni, od najmanjših do močnej¬ ših Mabuchijev 540. Pomemben pa je tudi ustrezen vir napajanja, saj so neka¬ teri modeli na poti do cilja skoraj oma¬ gali. Bolj zanimivo je bilo hitrostno tek¬ movanje MC-2, kjer se meri čas, v katerem čoln prevozi dolžino bazena. Ta del tekme je bil veliko bolj zabaven, saj manjši in zelo hitri modeli lovilcem velikokrat uidejo in pristanejo na suhem. Marsikateri čoln ostane brez vodnega vijaka, konkurenti pa se potihem, neka¬ teri pa tudi bolj glasno veselijo. V tej kate¬ goriji je nastopilo 16 tekmovalcev. Morda najzanimivejše, predvsem za gledalce, je bilo ekipno tekmovanje MC- 3, ki je kombinacija tekmovanja v cilj in hitrostne tekme. V določenem času (ave minuti) morajo čolni opraviti čimveč štar- tov in biti pri zadevanju cilja karseda natančni. Nastopijo lahko trije tekmoval¬ ci, vsak s svojim modelom. Ekipe se trudi¬ jo, da bi njihovi modeli čim večkrat zapeljali skozi stotico in da bi jim pred piskom za konec tekme še enkrat uspelo vreči model v vodo. V tekmovalni vnemi so lovilci včasih tudi nezbrani, saj nekatere čolne nosi na vse strani, mar¬ sikomu pa na koncu tudi malce poidejo moči. Nekatere ekipe uberejo taktiko, ki se običajno dobro obnese: modele spušča najmirnejši v ekipi, boljša tekača pa jih vračata. Miha Jecič: »Start je uspel, toda ali bo čoln peljal naravnost?« Ljubljanska tekmovanja z modeli v prosti vožnji so med učenci zelo pri¬ ljubljena, o čemer priča množična udeležba. Tako je bilo tudi tokrat. Zato se je konec tekmovanja s podelitvijo medalj in diplom MZOTK najboljšim zavlekel pozno v popoldne. Na Belinki je bilo tako kot vedno veselo, hkrati pa tudi napeto. Pridite na naslednjo tekmo in se prepričajte tudi sami. Gregor Razpotnik Sebastjan Štangar: »Pred startom je najteže.« Vrstni red: MČ-1 1. Fran Dolšak O. š. F. Bevka 200 + 80 2. Gregor Podboršek O. š. N. Jarše 200 + 70 3. Matevž Ademaj O. š. F. Bevka 190 + 200 4. Gregor Borštnar O. š. N. Jarše 190+190 5. Stojan Milenkovič O. š. F. Bevka 190+180 »Gre, naravnost gre... stotica, stotica bol« MC-2 Mestno tekmovanje ladijskih modelov (MČ) 4 • TIM 3 • november 1995 REPORTAŽA Pokal Frama - F3F V soboto, 8. aprila, je modelarska sek¬ cija Letalskega centra Maribor organi¬ zirala odprto medklubsko tekmovanje za pokal Frama v kategoriji F3F, t.j. v hitrost¬ nem pobočnem jadranju. Zaradi severne¬ ga vetra je moral organizator štartno mesto preseliti v Viničko vas pred Le¬ nartom v Slovenskih goricah, kjer leži 500 m dolgo in le 40 m visoko pobočje, ki zaradi svoje oblike ustvarja dobre razmere za tekmovanja v pobočnem jad¬ ranju tudi že pri najmanjši dovoljeni hitrosti vetra (4 m/s). Na tekmovanje se je prijavilo 24 tek¬ movalcev iz Nemčije, Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Razveseljivo je, da se teh tek¬ movanj pri nas udeležuje vedno več tujih tekmovalcev, tako da imajo naši mode¬ larji možnost primerjati svoje znanje z modelarji iz tistih držav, v katerih je ta kategorija že uveljavljena. Vreme na prizorišču tekme je bilo pretežno oblačno, veter pa je pihal s povprečno hitrostjo 15 m/s. Vodja tek¬ movanja je bil Božidar Kovačič, za orga¬ nizacijo pa je skrbel Miran Kos. Tek¬ movalci so opravili štiri kroge, od katerih so trije najboljši rezultati šteli za končno uvrstitev. Zaradi manjše spremembe smeri vetra je moral organizator po drugem krogu prestaviti obe obračalni točki za nekaj metrov. Rekord proge (48 s) je postavil avstrijski državni prvak Gerhard Steiner (MFC Murzzuschlag). Drugo mesto je osvojil Filip Novak (AK Kranj) z novim slovenskim rekordom - 52 s, tretje mesto pa je pripadlo nemškemu veteranu Gottfriedu Hortzitzu (MFC Zussmarshausen). Najboljši Mariborčan, Primož Senčar, je dosegel deveto mesto. Kot zanimivost naj povemo, da je veči¬ na tekmovalcev uporabljala RV-naprave znamke Graupner, ki se spet uveljavlja med vrhunskimi modelarji. Zaradi nepaz¬ ljivosti pri pristajanju in močnega vetra pa je kar nekaj tekmovalcev razbilo oz. poškodovalo svoje modele, predvsem zato, ker jih je zaneslo prek roba grebe¬ na od koder zaradi turbulenc ponavadi ni vrnitve s celim modelom. Model v nizkem preletu pobočja Borut Fras pomaga Boštjanu Žepiču pričvrstiti servomehanizem, ki se je ob trdem pristanku odlepil. Kljub smoli posameznikov pa je tek¬ movanje uspelo v vseh pogledih, vsi nastopajoči pa so svojo udeležbo napo¬ vedali tudi za naslednje leto. Miran Kos Rezultati: TIMOVI OGLASI PRODAM model gliserja dolžine 750 mm. Zraven dam še dva elektromotorčka, servomotor, elektron¬ ski regulator hitrosti, dva kompleta celic za pogon in hitri polnilnik - vse za 400 DEM. Marko Justinek Steletova 3 61240 Kamnik Tel.: (061) 812-946 Razprodaja enostopenjskih modelarskih raket veli¬ kosti 750 mm skupaj z motorčki 30 Ns - samo po 500 SIT. Tel.: (063) 827-225 PRODAM RV-čoln dolžine 445 mm z motorjem speed 500 race, osjo in krmilom za 11.000 SIT. Čoln je pobarvan v živih barvah in okrašen z lepim črnim panterjem. Gregor Stanovnik Vinogradna 28 63210 Slovenske Konjice Tel.: (063) 753-132 (zvečer) PRODAM motorni čoln sea master z elektromotor¬ jem za 7000 SIT in štarter Robbe 60 za 8000 SIT. Obojp je malo rabljeno. Igor Železen Gorička ul. 30 Cernelavci Tel.: (069) 26-294 (zvečer) Timov portret Ne samo modelarji, tudi marsikdo drug pozna Marjana Čudna, ki se je zapisal v zgodovino modelarstva kot prvi, ki je tedaj še v skupni državi Jugoslaviji osvojil naslov svetovnega prvaka v raketnem modelarstvu. To je bilo leta 1987 v Beogradu na 7. SP, zato so tedaj o tem dosežku izčrpno poro¬ čali vsi domači mediji. Marjan, ki je rojen 16. 3. 1964 v Ljub¬ ljani, se je z raketami začel ukvarjati že zelo zgodaj, ko ga je kot mlajšega brata v klub ARK Komorov pripeljal starejši brat Jože. Potem pa je ni bilo prireditve, na kateri se ne bi smukal okoli lansirnih ramp in tekal za modeli. Če ne ravno prvi športni dosežek, pa nedvomno tisti, ki mu je pome¬ nil veliko spodbudo, je bilo prvo mesto pri raketah s padalom na prvem srečanju mla¬ dih tehnikov Ljubljane. Kasneje jih je bilo še veliko, glede na to, da je še vedno aktiven tekmovalec, pa nje¬ gova bera medalj najbrž še ni dokončna. Po dveh naslovih svetovnega prvaka posamezno in ekipno v kategoriji za do¬ seganje višine - Sl A na SP v Beogradu si je zagotovil mesto v jugoslovanski in kasneje tudi v slovenski reprezentanci. Na največjih tekmovanjih je nato z ekipo osvojil še štiri medalje: srebrno za drugo mesto v kate¬ goriji S6A leto kasneje na EP v Suceavi v Romuniji, tretje mesto v S3A na SP (1992) na Floridi ter dve srebrni medalji na letoš¬ njem EP v Liptovskem Mikulašu - v S1B in S6A. Zlati medalji posamezno iz Beograda pa je lani dodal še bronasto v isti kategoriji na SP v Lesznu na Poljskem. Poleg teh je osvojil še številne medalje na državnih, republiških in mednarodnih tekmovanjih. Marjan je športnik z vso dušo in srcem, saj se je v mladih letih kot tekmovalec uspešno ukvarjal tudi s košarko, nogome¬ tom in smučanjem, kljub poškodbi pa je še vedno aktiven tekmovalec tudi v kegljaškem športu. Mladi modelarji na srečanjih mladih tehnikov ga poznajo kot sodnika časo- merilca. Naših uveljavljenih mednarodnih tek¬ movanj za Pokal Ljubljane pa si brez nje¬ govega organizacijskega deleža pri po¬ stavitvah tekmovalnega prostora sploh ne moremo predstavljati. Za svoje športne dosežke in prizadevno delo pri organizaciji prireditev je prejel bronasto plaketo Borisa Kidriča, plaketo MZOTK Ljubljana in srebrno plaketo ARK Komorov, leta 1987 pa je bil proglašen za najboljšega športnika LZJ, za kar je prejel njeno najvišje priznanje - zlatega orla. A. P. Č. TIM 3 • november 1995 • 5 PRILOGA Začetniški raketoplan S4B Nasveti za konstruiranje, izdelavo in uporabo Uvod Z drsalcem smo se naučili izdelati ka¬ kovosten model, kar je pogoj za izdelavo dobrega raketoplana, osnov pravilne re- glaže za drsni let ter spoznali, kako se model odziva na posamezne ukrepe, ki smo jih naredili na njem. Z raketoplanom pa se bomo naučili izdelati zahtevnejši model ter spoznali reglažo za motorni let, ki pri drsalcu ni bila potrebna. V uvodu članka o drsalcu (Tim št. 9- 10/95) smo omenili, da obstajajo tesne vezi med drsalci in raketoplani, zato naj¬ prej razjasnimo, kakšna je ta poveza¬ nost. Ce si ogledamo tloris raketoplana in ga primerjamo s tlorisom drsalca, lahko takoj ugotovimo, da sta si zelo podobna in da je raketoplan le drsalec oziroma jadralni model, opremljen z raketnim mo¬ torjem. Razlike med drsalcem in raketoplanom so naslednje: - Krilo (5) ima debelejši profil 5 % (1), trojno obliko "V" oziroma lom in na sre¬ dini termično zaščito (13). - Trup (4) je debelejši in ima na spred¬ njem delu nalepljen nosilec (3) raketnega motorja z gondolo za njegovo namestitev (2). Na delu, kjer pritrdimo stenj deter- malizatorja, je prav tako nalepljena ter¬ mična zaščita. - Vertikalni stabilizator (7) je prilepljen na spodnji strani trupa, da ga vroči izpušni plini iz raketnega motorja ne sežgejo. Razen masivnejše konstrukcije torej ni opaziti kakih posebnih razlik. Celo ve¬ likost in oblika sta lahko enaki. V prilogi je prikazan načrt začetniš¬ kega raketoplana enostavne konstrukcije. Načrt tekmovalnega raketoplana, zasno¬ vanega na tej začetniški verziji in s po¬ drobnimi navodili za reglažo, smo v Timu že objavili (Tim št. 1/93 in 2/93). Zakaj je prišlo do tolikšne zamude pri objavi tega načrta, saj se ponavadi najprej objavi začetniška verzija in šele potem tekmovalna? Ni vedno rečeno, da so najboljši tekmovalni raketoplani tudi naj¬ primernejši za poučevanje mladih mode¬ larjev, Izbrana gradiva za njihovo izdela¬ vo in posebni raketni motorji so teže dostopni, priprava za štart in uporabo pa bolj zapletena. Nastopi s takimi raketo¬ plani so torej privilegij izkušenih mode¬ larjev. V tem članku, ki ga lahko razume¬ mo kot dopolnilo omenjenemu, pa pojas¬ njujemo, kje in kako začeti, da bi nekdo, ki se šele začenja ukvarjati z raketnim modelarstvom, pod strokovnim vodstvom svojega mentorja ali inštruktorja postal raketni modelar z ustreznim osnovnim znanjem. Slika 1. Začetniški raketoplan pred reglažnim letom Dober raketoplan, primeren za učenje, odlikujejo enostavna izdelava, uporaba in velika zanesljivost pri poletu. Kako to doseči? Postopek izdelave smo v članku o tek¬ movalnem raketoplanu že opisali. Začet¬ niški model pa se od prejšnjega razlikuje le v: - gondoli večjega premera (2), - krilu (5) prilepljenem na trup (4), - drugačnem sistemu za prisilno spu¬ ščanje (10). Velikost in premer gondole (2) sta pri¬ lagojena standardnemu raketnemu mo¬ torju s premerom 17,5 mm. Cev gondole je dolga 52 mm, notranji premer pa je 1 9 mm. Za preverjanje premera pritrdi¬ mo na raketni motor trak za spuščanje, 2-3 cm daljši od predpisanega, katere¬ ga mere so 25 x 300 mm. Ovijemo ga okoli motorja ter vstavimo v gondolo. Motor se mora rahlo premikati v cevi, ne sme pa izpasti če raketoplan obrnemo. Kadar gre motor pretrdo v cev, nekaj traku odrežemo. Na ta način z odvečno dolžino traku nastavimo tesnost stika motorja s stenami gondole. Krilo je prilepljeno na trup. Kadar ima raketoplan nekatere pomične dele, npr. krilo, vedno obstaja možnost napačnega sestavljanja oziroma premika ključnih delov zaradi trka. Te napake so za polet lahko usodne, da jih pravočasno opazi¬ mo in odpravimo, so potrebne izkušnje. Raketoplan brez pomičnih delov je pre¬ prostejši in hkrati zanesljivejši. Namesto determe na krilu, ki je delo¬ vala na podlagi spremembe vpadnega kota, na tem raketoplanu uporabljamo determo s spremembo težišča (10). Za prisilno spuščanje služi svinčena utež, s katero je raketoplan uravnotežen. Utež privežemo na en konec tanke jeklene žice 0 0,2 mm (1 1) ali opletene plastike, drugi konec pa prilepimo med stabiliza¬ torje in ovijemo s selotejpom (17). Pred štartom utež (10) privežemo na njeno me¬ sto s tanko elastiko (1 5), pod katero vsta¬ vimo počasi gorečo vžigalno vrvico (stenj) (16). Stenj prižgemo tik pred štar¬ tom, da tli med letom. V trenutku ko stenj dogori do elastike in jo prežge, se utež sprosti. Ker je privezana za rep, se te¬ žišče premakne močno nazaj, zato rake¬ toplan ne more nadaljevati normalnega leta, temveč začne padati. Namen in uporaba Raketoplan je enostaven za izdelavo, hitro ga zregliramo ter pripravimo za polet. Konstruiran je tako, da omogoča zanesljivost pri lansiranju, zato je primeren za začetnike in vse, ki se želijo seznaniti s to panogo raketnega mode¬ larstva, še posebej je primeren za pouk v osnovnih šolah. Gradivo za izdelavo modela je izključno balza, za pogon pa potrebujemo standardne raketne motorje s premerom 17,5 mm. Za reglažo je najprimernejši motor A4-2, za tekmovan¬ je v kategoriji S4B pa B4-3. Standardni motorji 0 17,5 mm imajo kratek čas gorenja ter veliko potisno silo, zato so obremenitve, ki na raketoplan delujejo med aktivnim delom leta, velike. Takim pogojem je prilagojena tudi kon¬ strukcija, ki je robustna in odporna proti obremenitvam in udarcem. Kljub temu je model dovolj lahek, da ohrani dobre letalne sposobnosti. Masa izgotovljenega raketoplana je 20-22 gramov. V samo izdelavo se tokrat ne bomo posebej spuščali, saj je enaka kot pri tek¬ movalnem modelu. Spretnejši bo model izdelal hitreje, drugi bodo zanj potrebo¬ vali nekaj več časa. Končni izdelek - raketoplan - pa mora biti v vsakem primeru kakovostno narejen. Podrobneje si bomo ogledali le postopke reglaže v delavnici in na terenu. V članku o drsalcu (Tim 9-10/95) smo pisali, da lahko zavoj povzročimo z zvi¬ janjem izhodnih robov nosilnih površin. Na drsalcu to lahko naredimo, ker so površine tanke in elastične, na raketo¬ planu pa je drugače. Nosilne površine so debelejše in toge, zato se namesto zvi¬ janja potrebna površina krila ali repa zareže, pomakne v željeni odklon in prilepi (Risba 2). Tako pritrjene površine se imenujejo eleroni. Določanje težišča za brezmotorni let Preden prilepimo žico (1 1) s svinčeno utežjo (10), moramo določiti in označiti položaj težišča za drsni let (19), ki se nahaja v sredini krila (5) na 40 % glo¬ bine, merjeno od vpadnega roba. To naj¬ laže opravimo v delavnici, ker je za toč- 6 • TIM 3 • november 1995 PRILOGA Risba 2. Izdelava eleronov na ušesu krila. Izhodni rob zarežemo v globino 10-12 mm, proti koncu krila pa ga zarežemo samo z nasprotne strani, na katero se zvija eleron. Narez učvrstimo z nekaj kapljicami lepila. Velikost odklona je lahko največ 1 mm navz¬ gor ali navzdol. no odrejanje težišča pomembno mirno ozračje. Težišče za drsni let (19) določi¬ mo na popolnoma sestavljenem rake¬ toplanu, toda brez raketnega motorja v gondoli (2). Svinčeno utež (10) začasno privežemo na predvideno mesto na raketoplanu. To naredimo tako, da jo prislonimo na trup (4) (vseeno s katere strani), ter oboje 2- do 3-krat ovijemo s tanko elastiko (15), tako da_se utež lahko premika naprej in nazaj. Žico oziroma opleteno elastiko (1 1), ki je privezana na utež, pričvrstimo na trup (pred repom) s koščkom samole¬ pilnega traku. Raketoplan poskusimo uravnotežiti najprej s pomikanjem uteži ob trupu med koncem nosilca gondole in vpadnim ro¬ bom krila. Če to ni mogoče, sprednji del pa je prelahek, utež pomaknemo čimbolj naprej ter nos raketoplana dodatno ob- težujemo tako dolgo, dokler težišče za drsni let ni na pravem mestu. Kadar je sprednji del pretežak, utež primaknemo čim bliže krila in poskusimo olajšati sprednji del ali pa obtežimo rep raketo¬ plana. To možnost izkoristimo samo ta¬ krat, kadar ni drugega načina za urav¬ noteženje. Raketoplan je pripravljen za metanje iz roke, kar opravimo zunaj. Vsi postopki reglaže raketoplana so popolnoma enaki, kot pri drsalcu (metan¬ je iz roke), zato jih ne bomo ponavljali. Po končani reglaži označimo položaj svinčene uteži, jekleno žico (opleteno elastiko) z epoksidnim lepilom prilepimo med stabilizatorje in nekajkrat ovijemo s selotejpom (17). Za privezovanje uteži z elastiko je potrebna opora, ki jo naredi¬ mo iz bucike, zabodene v trup (14). Na mestu, kjer svinčena utež nalega na trup, nalepimo samolepilno aluminija¬ sto folijo kot termično zaščito trupa (12). Svinčena utež naj bo na tisti strani trupa, v katero raketoplan kroži. Določanje težišča za motorni let Težišče raketoplana za navpični oziro¬ ma motorni let (18) se odreja z vstavlje¬ nim raketnim motorjem v gondoli (2). Okoli motorja navijemo trak za spušča¬ nje. Težišče mora biti pred vpadnim ro¬ bom krila ali pa na njem. V primeru, da je raketni motor prelahek, da bi bilo težiš¬ če dovolj spredaj, v raketni motor z notra¬ nje strani (iznad odbojnega polnjenja) prilepimo košček svinca. S tem so predlansirne priprave raketo¬ plana končane. Pred poletom (po možnosti v delavnici) preverimo še kote, ki so na: - nosilcu gondole -0,5° (Risba 3), - krilu 0, - horizontalnem stabilizatorju -1,5°. Risba 3. Nosilec gondole prilepimo na po¬ ševno odrezani trup, kar omogoča močnejši spoj. Negativni kot nosilca gondole dokončno obdelamo samo na prilepljenem in dobro osušenem nosilcu. Masa raketnega motorja in stabilnost leta Po lansiranju, v fazi motornega leta, se raketoplan vzpenja tako dolgo, dokler na njem traja ravnovesje sil in navorov zara¬ di gorenja raketnega motorja oziroma potisne sile na vzgon krila in razne vrste upora. Po prenehanju gorenja se to rav¬ novesje spremeni, vendar se dobro regli- ran raketoplan lahko zaradi vztrajnosti vzpenja še naprej, dokler se raketni mo¬ tor ne odvrže ter s tem bistveno spremeni položaj težišča. Pasivnemu vzpenjanju pomaga čim večja razlika v oddaljenosti med težiščem pri navpičnem (18) in te¬ žiščem pri drsnem letu (19), ki je zaradi mase ohišja pri raketnih motorjih s pre¬ merom 17,5 mm kar precejšnja. Zapom¬ nimo si: večja masa raketnega motorja omogoča stabilnejši let (Risba 4). Risba 4. Težišče za navpični let se lahko naha¬ ja tudi do 12 mm pred vpadnim robom krila, ne sme pa biti za njim. Zaradi teh razlogov so za lansiranje predvideni standardni raketni motorji (0 17,5 mm), in sicer A4-2 ter B4-3. Ra¬ zen teh lahko uporabljamo tudi A6-2 ali B6-3. Daljši traserji od teh niso pripo¬ ročljivi. Zaviralni trak in premer gondole Po pravilih FAI se mora vsak odvrženi del spuščati s padalom površine 4 dm 2 ali trakom za zaviranje, velikim najmanj 25 x 300 mm. To pravilo velja tudi za odvr¬ žen raketni motor v razredu S4. Najpo¬ gosteje za namestitev padala na raketo¬ planu ni dovolj prostora, zato se za spu¬ ščanje raketnega motorja uporablja zavi¬ ralni trak. Najenostavnejši način spravljanja zavi¬ ralnega traku, ki se je doslej izkazal tudi kot najbolj praktičen, je ta, da ga pričvr¬ stimo z lepilnim trakom na raketni motor in ga ovijemo okoli njega. Pri tem načinu je treba samo minimalno povečati premer gondole (za debelino traku, ovitega okoli motorja). Dodamo še nekaj desetink mili¬ metra zaradi možnih deformacij okrogle oblike gondole. Premeru gondole ne posvečamo vedno dovolj pozornosti. Gondolo s prevelikim premerom lahko zapolnimo z daljšim za¬ viralnim trakom, kadar pa je premer pre¬ majhen, ni druge pomoči, kot da gondo¬ lo zamenjamo z drugo večjega premera. Na terenu lahko to pomeni nepremostlji¬ vo oviro, če nimamo pripravljene rezerv¬ ne gondole. Manjša rezerva prostora pri¬ de zelo prav, kadar moramo po sili raz¬ mer uporabiti raketne motorje drugega proizvajalca, ki imajo večji premer. Gondolo na raketoplanu, ki služi za namestitev raketnega motorja pri vzletu, potrebujemo na modelu samo toliko ča¬ sa, dokler motor ne zgori in se odvrže, potem pa predstavlja samo odvečni to¬ vor, ki ustvarja škodljive upore. Zato mo¬ ramo njeni izdelavi posvetiti posebno pozornost. Zaradi mase in uporov naj bi bila čim lažja in čim manjša, vendar do¬ volj prostorna, da vanjo vstavimo motor z ovitim zaviralnim trakom, obenem pa mo¬ ra biti dovolj čvrsta, da vzdrži obremenit¬ ve med motornim letom. Notranji premer gondole določimo na naslednji način: na raketni motor, s kate¬ rim bomo lansirali raketoplan, prilepimo 350 mm dolg zaviralni trak (kar je 5 cm nad minimalno mero) ter ga tesno ovije¬ mo okoli njega. Ta premer zmerimo s po¬ mičnim merilom. Včasih se prilepljena gondola zaradi vročih plinov deformira in postane tesna. Da se to ne bi prehitro zgodilo, izmerjenemu premeru dodamo še 2-3 desetinke milimetra. Končni not¬ ranji premer gondole za raketne motorje premera 17,5-18,0 mm je 19 mm, pod pogojem da je zaviralni trak izdelan iz gradiva normalne debeline, npr. iz pisal¬ nega papirja. S tako pripravljenim raketnim motorjem ne sme biti nobenih težav pri vstavljanju in mora z lahkoto drseti po cevi. S pre¬ sežkom traku uravnavamo tesnost stika med motorjem in steno cevi. Priporočljivo je, da je zaviralni trak širši od predpisane minimalne mere, ker bolje drži raketni motor v osi gondole, kot pa če je širok le 25 mm. Trak ne sme biti širši od dolžine raketnega motorja. Lansirne naprave in lansiranje Lansirna naprava mora raketoplanu omogočiti stabilen polet v predvidljivi smeri. Po štartu raketoplani počasneje TIM 3 • november 1995 • 7 PRILOGA pridobivajo na hitrosti kot rakete, zato morajo biti tudi rampe daljše. Primerna dolžina rampe za naš raketoplan se gib¬ lje med 1 20 in 1 30 cm. Za lansiranje lahko uporabimo nekaj vrst lansirnih naprav. V glavnem se upo¬ rabljata dve, in to enostavnejša, paličas- ta za mirno vreme ter viličasta, iz katere lahko raketoplan zanesljivo lansiramo tudi ob močnejšem vetru. Za lansiranje s paličaste rampe je treba na raketoplan prilepiti dve vodili. V mirnem vremenu lansiranje ne pome¬ ni večje težave. Potrebujemo dve 1 m dol¬ gi varilni žici s premerom 5 mm. Na eno nataknemo raketoplan, na drugo pa pri¬ trdimo kabel za električni vžig. Slika 5. Raketoplan na žičnem lanserju V vetru potrebujemo še dve varilni žici, ki ju prislonimo pod konca kril in tako preprečimo obračanje raketoplana okoli vzdolžne osi. Rampo lahko zabodemo neposredno v zemljo ali pa zanjo nare¬ dimo poseben podstavek. Raketoplan lahko lansiramo tudi z vili- častega lanserja. To je neka vrsta rampe na dotik, zato vodila na raketoplanu niso potrebna. Lanser sestavljajo štiri 1 30 mm dolge aluminijaste cevi s premerom 12 mm ter dve krajši varilni žici s premerom 4 mm. Cevi držijo raketoplan tako, da se lahko pomika samo navzgor in navzdol. Ena varilna žica služi kot naslon elek¬ tričnega vžigalnika za vžig raketnega motorja, druga pa za vžig determaliza- torja. Ob močnejšem vetru lansiramo tako, da je spodnji del raketoplana obrnjen proti vetru, rampa pa malo nagnjena (za priblišno 5°) v smeri raketoplanovega zgornjega dela, oziroma v smeri vetra. Raketoplan, lansiran na enega od omen¬ jenih načinov leti zanesljivo in v predvi¬ deni smeri. Kaj pomeni zanesljivost poleta? Polet je zanesljiv, kadar se raketoplan vzpenja v konusu 60° (30° na vsako stran od vertikale), brez izrazitejšega vrtenja okoli vzdolžne osi. Med delovan¬ jem motorja so dopustni 2 do 3 obrati. Po odmetavanju raketnega motorja pa mora raketoplan začeti stabilen drsni let, brez strmoglavljanja (vrija), vse do pristanka. Napake pri izdelavi raketoplana, zaradi katerih pride do neuspešnih poletov Sestavljanje raketoplana je občutljivo opravilo, pri katerem moramo strogo upoštevati zahteve po simetričnosti, ravnotežju, kotih itd. Pred vsakim pole¬ tom moramo raketoplan pregledati; kljub temu se zgodi da kakšno napako spre¬ gledamo in šele po štartu opazimo, da nekaj ni v redu. Po obnašanju raketo¬ plana lahko sklepamo, kakšna je napaka in kje je vzrok zanjo. Napake v letu raketoplana delimo na dve vrsti: na tiste ki se dogajajo v fazi gorenja raketnega motorja (motorni let), in tiste, ki se pojavijo po prenehanju delo¬ vanja in odmetavanju raketnega motorja (drsni let). Pogosta in najnevarnejša posledica teh napak je, da se raketoplan takoj po vzletu v loku zruši na tla. Vzroki so lahko naslednji: gondola, poševno prilepljena v levo ali desno, leva ali desna stran krila je pomaknjena naprej (raketoplan preleti preko krila na levo ali desno stran), prevelik negativni kot gondole ali uporaba raketnega motorja s preveliko srednjo potisno silo (raketoplan se prevleče na trebuh), pre¬ majhen ali celo pozitiven kot gondole ter prevelik vpadni kot na krilu oziroma hori¬ zontalnem stabilizatorju (raketoplan leti na hrbet). Napako poiščemo in jo odpravimo. Risba 6. Robovi gondole morajo biti vzpored¬ ni z osjo trupa (gledano od zgoraj). Napake v drsnem letu delimo prav tako na dve vrsti: na tiste ki se zgodijo takoj po odmetavanju raketnega motorja, in tiste, ki se zgodijo pozneje, že med drsnim letom. Kadar raketoplan po odmetavanju raketnega motorja začne padati v ozki spirali, so možne napake: 1. prevelik odklon poprečnih krmil na krilu (eleroni), 2. prevelik odklon krmila vertikalnega stabilizatorja, 3. poševno prilepljen vertikalni stabi¬ lizator, 4. premajhna razlika kotov (na krilu ali horizontalnem stabilizatorju). Napake odpravimo tako, da: 1. zmanjšamo nagibe eleronov, in če to ni dovolj, vertikalni stabilizator od¬ klonimo v nasprotno smer od smeri zavo¬ ja pri padanju, 2. zmanjšamo odklon krmila vertikalne¬ ga stabilizatorja, 3. vertikalni stabilizator prilepimo točno v osi trupa, 4. povečamo razlike vpadnih kotov. Včasih se zgodi, da se raketoplan zruši po nekaj uspešno preletenih krogih, od katerih je vsak naslednji manjšega pre¬ mera, vse dokler ne preide v strmoglavi spiralni let - vrij. Razlogi so lahko naslednji: 1. premajhen V-lom krila, 2. prevelik vertikalni stabilizator, 3. majhna razlika vpadnega kota na krilu ali horizontalnem stabilizatorju, 4. prevelik odklon vertikalnega stabi¬ lizatorja. Vzroke takega leta odpravimo tako, da preverimo, ali ni zvita kaka nosilna površina (krilo, horizontalni stabilizator) ali vertikalni stabilizator ter ali je^krilo prilepljeno pod pravilnim kotom. Ce je vse v redu, naredimo še naslednje: 1. povečamo V-lom krila, 2. zmanjšamo površino vertikalnega stabilizatorja, 3. povečamo razliko vpadnih kotov, 4. zmanjšamo odklon vertikalnega sta¬ bilizatorja. Determalizator in viličasta rampa Prekinjevalec leta oziroma determal¬ izator je nujen na vsakem raketoplanu, ker omogoča omejevanje dolžine leta. To omeni manjšo možnost, da model zgu- imo, ter skrajšanje časa za njegovo vračanje na treningu ali tekmovanju. Zato se ga poslužujemo pri vsakem štartu. Kadar uporabljamo za lansiranje rake¬ toplana viličasto rampo, lahko vžigamo raketni motor in determo istočasno. Vča¬ sih se zaradi prehitrega vzleta bombažni stenj ne vžge dovolj močno ter ne aktivira determalizatorja. Napako odpravimo tako, da na bombažni stenj prilepimo ne¬ kaj zrnc črnega smodnika, raketni motor pa aktiviramo prek pirotehničnega po¬ srednika, ki vžge motor z manjšo zamu¬ do. Za vžig so najprimernejši žični elek¬ trični vžigalniki z dodatkom vžigalne zmesi na vrhu. Vzdrževanje, popravila in transport Po vrnitvi s terena ali tekmovanja moramo raketoplan temeljito pregledati, in če je potrebno, čimprej popraviti. Na poškodbe, ki jih ne popravimo takoj, pozneje pozabimo, in kadar bomo model najbolj potrebovali, ne bo nared za polet. Po vsakem, pa tudi najmanjšem popra¬ vilu ne pozabimo raketoplana preizkusiti, saj se rado zgodi, da se zaradi po¬ pravila na raketoplanu kaj spremeni, kar lahko pozneje usodno vpliva na polet. Po vsakem popravilu raketoplan torej obvez¬ no spet preizkusimo in regliramo. Kadar med dvema tekmovanjema ali čez zimo raketoplan nekje odložimo, naj bo ta prostor suh. Če bo model naslonjen 8 • TIM 3 • november 1995 PRILOGA na stabilizator ležal med kako odvečno kramo, se lahko katera od vitalnih povr¬ šin zvije ali celo polomi, zato je najpa¬ metneje, da zanj naredimo prostorno škatlo, v kateri ga bomo lahko nosili pov¬ sod, kamor bo potrebno. V njej bo hkrati zaščiten tudi pred poškodbami, vlago in drugim nevšečnostmi. Pri izdelavi ŠKatle upoštevajte, da naj bo dovolj velika, da bo v njej dovolj prostora za štiri raketo¬ plane. Dva sta potrebna za tekmovanje, dva pa bomo imeli za rezervo. Slika 7. Raketoplan na viličastem lanserju Dokumentacija o modelu Kadar nam raketoplan dobro leti, smo zelo zadovoljni. Na žalost je druženje s takimi modeli po navadi kratkotrajno, saj radi odletijo tako daleč, da jih ne najde¬ mo več. In tedaj bi radi spet naredili ena¬ kega ali še boljšega. Toda kako? Vse, kar je bilo v zvezi s konstrukcijo, gradivom in delom, je hitro izpuhtelo iz glave. Spomin si lahko »podaljšamo«, če za vsak model vodimo »osebni karton«. Spravimo načrt, navodila za izdelavo, beležke o gradivu in delu, pravzaprav vse, za kar mislimo, da je pomembno za gradnjo. Sem spadajo tudi šablone za risanje in kalupi za sestavljanje, zato jih vedno pripravimo pred začetkom grad¬ nje raketoplana. Risanje s pomočjo šab¬ lon zagotavlja vedno enako obliko in ve¬ likost delov (krilo, repne površine, nagib in višina nosilca gondole na trupu ter kot horizontalnega stabilizatorja), kalupi pa iste kote lomov centroplana in ušes, kar zagotavlja enako izdelane raketoplane in zelo podobne letalne lastnosti. Zapise lahko razvrstimo v nekaj skupin. Prva bi lahko bila npr. o delavniških po¬ datkih: l.l.o načrtu in navodilih za izdelavo, 1.2. o gradivih, iz katerih je raketo¬ plan izdelan, 1.3. o raketnih motorjih, 1.4. o posebnih pripomočkih za izde¬ lavo. V drugo skupino razvrstimo terenske podatke o poletu: 2.1. o vremenskih razmerah na kraju lansiranja, 2.2. o času lansiranja, 2.3. opis leta raketoplana po fazah, 2.4. dosežen rezultat v sekundah. Kadar je potrebno zabeležiti še kako drugo vrsto podatkov, jih zvrstimo v tretjo skupino itd. Poskusimo analizirati in razvrstiti po¬ datke iz prve, t. i. delavniške skupine: 1.1. Načrte in navodila lahko fotokopi¬ ramo in spravimo. Vsako spremembo na naslednjih modelih moramo zabeležiti, prav tako tudi reakcije oziroma posledi¬ ce, ki jih je povzročila. 1.2. Raketoplane v glavnem izdeluje¬ mo iz balze. Zabeležimo opis trdnosti, mase, odpornosti proti padcu in lomu, maso izgotovljenega raketoplana, štart¬ no maso raketoplana (opremljen z raket¬ nim motorjem in determo). Zapišemo tudi podatke o lepilih, lakih in barvah. 1.3. Zbrati moramo čim več podatkov o raketnih motorjih, ki jih uporabljamo za lansiranje (proizvajalec, tip motorja, naj¬ večja in srednja potisna sila, čas gorenja goriva, čas gorenja traserja, masa polne¬ ga motorja, masa ohišja, premer in dolži¬ na, leto izdelave, serija, primeren ali ne¬ primeren za lansiranje) in opisati razlog. 1.4. Kadar si med izdelavo raketopla¬ na pomagamo s pripomočki, nanje napi¬ šemo datum in tip/vrsto modela. Tako preprečimo, da bi se nam šablone in ka¬ lupi zmešali, kadar se nabere več podob¬ nih. V drugi skupini so t. i. terenski podatki: 2.1. Kratek opis mesta lansiranja: te¬ ren suh/moker, travnik, polje, njiva, bliži¬ na gozda in grmovje, ovire, jarki ipd. Vremenske razmere: mirno, zmeren ve¬ ter, močan veter (hitrost ... m/s), megle¬ no, poloblačno, oblačno, deževno, vidlji¬ vost, temperatura ... 2.2. Čas lansiranja: zgodaj zjutraj, do¬ poldne, opoldne, popoldne, zvečer (ob ... uri). 2.3. Čim podrobnejši opis leta po fa¬ zah: - štart: raketoplan vzleti takoj ali z zamudo (odvisno od načina vžiga), sta¬ bilno ali nestabilno, - aktivni del: takoi po štartu se odkloni, spremeni smer med letom, ves čas leti naravnost, - pasivni del: leti naprej naravnost, odklanja se na hrbet ali trebuh, levo ali desno, - odmetavanje raketnega motorja: pre¬ zgodaj, na vrhu, prepozno, - ravnanje: brez izgube višine, malo izgublja višino, zelo izgublja višino pre¬ den se ujame, - zavoj: leti naravnost, levo-desno, opišemo premer krogov, - let: termični, primeren, padajoč, va¬ lovit, vrij. 2.4. Na koncu vpišemo še rezultate v sekundah. To je dovoli podatkov, iz katerih lahko izkušen modelar potegne vse informacije, ki so mu potrebne za nadaljnje delo. S pomočjo računalnika in s podatki na posebni disketi si lahko »knjigovodstvo« močno olajšamo, lahko pa si naredimo celo poseben program. Na podlagi tega načrta lahko izdela¬ mo tudi raketoplan za A-motorje (2,5 Ns). V tem primeru zmanjšamo načrt za 10-15 %. Opisani raketoplan lahko kupite tudi kot sestavljanko pod imenom "Blisk 2" pri fi rmi Mach Industries, Loka 56, 61434 Loka pri Zidanem mostu, tel.: 0601/84-215. Egon Engelsberger TIMOVI OGLASI PRODAM popolno opremljen (razen celic) čoln MC-3 z motorjem Jumbo 540 (6 V), ki je že zma¬ gal na dirki, za 6000 SIT. Prodam še avto kate¬ gorije off-road z dvokanalno RV-napravo. Prila¬ gam tudi komplet 8 celic za avto. Cena po dogo¬ voru. Marko Stri kovic Zg. Pirniče 19/g 61215 Medvode Tel.: (06!) 621-586 (popoldne) PRODAM commodore 64 z disketno enoto (floppy disk drive), tipkovnico, 2 joysticka, škatlo za shra¬ njevanje disket in 11 disket z igricami. Cena je 30.000 SIT. Primož Frantar Volčji Potok 16 61235 Radomlje Tel.: (061) 815-834 ZELO UGODNO PRODAM samo trikrat uporab¬ ljen motor 10 cm 3 za čoln, štarter znamke Robbe, jermen, rezervoar 0,3 I in os, kupim pa poliestrsko smolo. _ Matej Živič Zasavska c. 1 68280 Brestanica Tel.: (0608) 79 523 UGODNO PRODAM RV-napravo Multiplex com- mander 2010, malo rabljen motor Super tigre 634 5,5 cm 3 in še nekaj modelarskega materi¬ ala. Peter Horvat Leskovec 92, 62331 Pragersko Tel.: (062) 837-637 PRODAM čoln mini delfinček dolžine 35 cm za kategoriji MC-1 in MC-3 z motorjem Mabuchi 380 (4,5 V), osjo, vijakom, krmilom in stikalom, za 4000 SIT. Prodam še 23 cm dolgo plastično ladjico z naknadno vgrajenim eiektromotorčkom (napajata ga dve 1,5 V bateriji), osjo, vijakom, krmilom in stikalom za 1000 SIT. Anže Jamnik Verje 12/a 61215 Medvode Tel.: (061) 621-502 TIM 3 • november 1995 • 9 PRILOGA Radijsko vodenje za model katamarana KIM I - razred X V tem sestavku bomo prikazali, kako lahko z malo dobre volje in manjšimi pre¬ delavami in dodelavami opremimo že izdelan model katamarana z RV-napra- vo, kar nam odpira nove možnosti za spuščanje in uživanje v vožnji »novega« modela. Najprej se lotimo kabine, v katero bo¬ mo vgradili napravo za radijsko vodenje z vsemi potrebnimi povezavami in sestav¬ nimi deli. Izdelamo jo iz 4 mm debelega balzovega furnirja. Vsi sestavni deli so narisani v merilu 1 : 1, zato jih bomo z lahkoto prerisali in iz¬ delali. Plošči nosilcev za servomehanizme sta iz 3 mm debele vezane plošče, ki ju prilepimo na nosilce plošč iz trde balze. Debelina nosilcev je 4 mm. V nosilca kas¬ neje pritrdimo servomehanizma. Služila bosta za zategovanje in popuščanje ja¬ der ter za obračanje krmila. Ročico za zategovanje in popuščanje glavnega jadra in floka naredimo iz 1,5 mm debelega vitroplasta, 3 mm debele¬ ga pleksi stekla ali v skrajnem primeru iz 3 mm debele vezane plošče. Najprej jo prerišemo na gradivo, nato jo izžagamo in natančno obdelamo. Ne pozabimo iz¬ vrtati 8 mm velike odprtine na sredini po¬ trditvenega kroga in še dveh s premerom 2 mm, skozi kateri bomo z dvema samo- reznima (kniping) vijakoma pritrdili roči¬ co na okrogel krmilni nastavek servome¬ hanizma. Tega bomo nato postavili in ga privili na servomehanizem tako, kot je na¬ risano. Nosilec krmila izdelamo iz 3 mm de¬ bele vezane plošče. Vlepimo ga v nosilec povezav (1 6) in še dodatno utrdimo z vi¬ jakom. List krmila je iz 3 mm debele trde balze. Os krmila izdelamo iz 3 mm de¬ bele medeninaste žice, vodilo za os pa iz medeninaste ali aluminijaste cevke z no¬ tranjim premerom 3 mm. Opiati, s kateri¬ ma bomo prekrili list krmila, izrežemo iz 1,5 mm debelega balzovega furnirja in ju nalepimo s kontaktnim lepilom. Ročica za premikanje krmila je iz tanke medeni¬ naste pločevine. Za nosilec krmilne roči¬ ce uporabimo medeninast vložek iz le- stenčne sponke in ga prispajkamo v utor na krmilni ročici. Povezavo med krmilno ročico servomehanizma in krmilom nare¬ dimo iz 2 mm debele varilne žice ter ukrivljene dele stanjšamo (spilimo) na de¬ belino 1,5 mm. Model postavimo na stojalo in ga se¬ stavimo. Kabino privijemo z dvema vija- Na sredini kabine je nalepljena ojačitev iz 10 mm široke in 3 mm debele vezane plošče, skozi katero kabino s spodnje strani z vijaki pritrdimo na nosilec povezav. Kabino in pokrov z vseh strani prekrijemo z japonskim papirjem in dobro prelakiramo. Kabina z vgrajenim radijskim vodenjem je pri¬ trjena na nosilec povezav. Lepo se vidita vrvici za popuščanje in zategovanje jader. koma na nosilec povezav. Nato napelje¬ mo vrvici za popuščanje ali zategovanje jader in ju pritrdimo na ročico servome- List krmila z vdelano osjo in oplatami. Model katamarana se je na testni vožnji dobro izkazal. hanizma, povezava mora biti čim bolj ne¬ posredna in tekoča. Drugi servomehani¬ zem povežemo z ročico za premikanje krmila, priključimo oba na sprejemnik in tega čez stikalo na akumulator. Ne poza¬ bimo na sprejemniško anteno. Naš »novi« model je tako pripravljen za preizkus na suhem. Če vse pravilno deluje in če smo blizu vode, lahko nada¬ ljujemo s preizkusom na vodi, le na tes- njenje ne smemo pozabiti, saj star pre- ovor pravi, da voda še za v čevelj ni do- ra - v katamaranu in sprejemniku pa je sploh ne potrebujemo. Zato vse odprtine in odprtinice dobro prelepimo z izolirnim trakom (dobro prime samo na suhe povr¬ šine), sprejemnik pa obvezno zapremo v PVC-vrečko. Roman Zupančič 10 • TIM 3 • november 1995 MODELARSTVO Okraševanje modelov (1. del) Okraševanje je zadnje izmed opravil med dolgotrajno gradnjo nekega modela in je pomembno za njegov končni videz. S tem opravilom se mora vsak modelar dobro seznaniti in ga v najkrajšem času kar najbolje obvladati. Namen tega prispevka je spodbuditi mlade bralce Tima k razvijanju lastnih zamisli pri okraševanju modelov, načinu snovanja okraskov, izbiri materialov za izdelovan¬ je okraskov, izdelavi šablon in pripo¬ močkov. Odlično pomagalo za snovanje in izdelavo okrasnih vzorcev je računalnik, opremljen z grafičnimi programi, še posebej, če je z njimi mogoče risati risbe v naravnem merilu. Tovrstni računalniški programi omogočajo neomejene možno¬ sti oblikovanja in preprosto izdelavo izbranega okraska. Prednost oblikovanja z računalnikom je v tem, da si lahko za okraske zamislite več različnih vzorcev. Tisti z barvnimi zasloni lahko izkoristijo tudi možnost oblikovanja v različnih barvnih kombinacijah, nato pa se med vsemi odločite za vzorec, ki se najbolje poda določenemu modelu. Snovanje okraskov lahko poteka v naravni veli¬ kosti, zato se bo izbrani okrasek natanč¬ neje prilegal velikosti modela, kot če bi se odločili za običajni način snovanja s preizkusi in na pamet. Opazen bo tudi prihranek časa, porabljenega za okraše¬ vanje modela. Kdor se je že naveličal razširjenih, a preprostih vzorcev, kot so npr. obarvani zaključki krila, razne barvne proge ali trikotniki, si bo lahko model okrasil z zahtevnejšimi vzorci. Treba je imeti le dobro idejo in jo z nekaj truda uresničiti. S pomočjo računalnika je preprosto na¬ risati šablone tudi za nekoliko zahtevnej¬ še okrasne like, kot so krog, elipsa, pet- kraka zvezda in napisi v različnih veli¬ kostih. Nazadnje jih ie treba samo še na¬ tiskati na papir in izdelava se lahko zač¬ ne. Računalnik je dandanes dostopen skoraj vsakomur, če ne drugje pa v šoli ali pri prijatelju. Da bi ga v podoben na¬ men lahko uporabil tudi kdo izmed bral¬ cev, bom podrobneje opisal postopek okraševanja nekaterih svojih modelov. Zahteve pri snovanju okraskov 1. Oblika in barvna skladnost okraska. Najpomembnejša zahteva je vsekakor ta, da bo izdelan in okrašen model imel lep videz. Poskrbeti morate za oblikovno in barvno skladnost okraska, ki naj poudari osnovne značilnosti modela (akrobatski, šolski ...). Poskusite se lahko v oblikovanju svojevrstnih izvirnih okras¬ kov. 2. Varno letenje Okraševanje modela mora biti tako, da omogoči čim boljšo vidnost modela v vsakem položaju in na čim večji odda¬ ljenosti, kar je osnovni pogoj, da ga je mogoče ves čas imeti pod nadzorom. Tej zahtevi najlaže zadostite z obarvanjem večje površine konic krila v živih barvah. To je zelo pomembno predvsem pri sno¬ vanju okraskov za manjše modele z razpetinami do 2 m. 3. Prikrivanje med gradnjo storjenih napak Pogosto se med gradnjo nehote pripeti kakšna nerodnost, posledica pa so lepo¬ tne napake na površini modela, kot so odrgnine, vdrtine, zmečkanine, praske ipd. S pravilnim razporejanjem okraskov jih lahko prikrijete in se s tem izognete dolgotrajnejšemu odpravljanju napak. 4. Oblikovanje mejne plasti zraka ob površini krila Iz samolepilnih folij (npr. Muflon) je mogoče izdelati barvne trakove različnih oblik (ravne in krive črte ter cikcakaste črte različnih širin), ki vplivajo na obliko¬ vanje mejne plasti zraka tik ob površini krila. Tovrstne trakove imenujemo turbula- torji. Vzdolž krila jih namestimo zato, da izboljšajo letalne sposobnosti predvsem manjših modelov. Najpogosteje jih upo¬ rabljajo graditelji prostoletečih modelov, pogosteje kot sicer pa bi jih lahko uporabljali tudi tisti, ki izdelujejo manjše radijsko vodene modele. Razumljivo je, da se bo vsakdo sam odločil, katere od naštetih zahtev bo upošteval pri snovanju okraskov za svoj model. Tako se na primer ne izplača pre¬ več truditi z izdelovanjem zahtevnejšega vzorca okraska za začetniški in trenažni model, katerega življenska doba bo po pričakovanju dokaj kratka. Zato pa je toliko bolj pomembno, da bo okrasek omogočil čim boljšo vidnost modela. Na začetku se po navadi vsakdo zgleduje po že okrašenih sorodnih modelih (npr. iste kategorije), ki so naslikani v katalogih proizvajalcev modelov in barvnih revijah, kasneje pa skuša uresničiti tudi lastne oblikovalske zamisli. Tehnike okraševanja modelov so različne. Kadar se odločite za nanašanje barv z brizganjem, si v ta namen z raču¬ nalnikom pomagate pri izdelavi samolepilnih mask, če pa se odločite za barvne folije, si s pomočjo računalnika lahko izdelate šablone za izrezovanje okraskov. Če je to mogoče, poskusite s tiskanjem okrasnega vzorca neposredno na maskirno oziroma barvno folijo^Za to so najprimernejši iglični tiskalniki. Če taki tiskalniki niso dostopni, želeni vzorec Primer okrasitve RV-jadralnega modela oziroma okrasni lik natiskate na bel papir, lahko šeleshamer, ki bo služil za izdelavo šablone, s pomočjo katere boste potem laže prenesli obliko okraska na folijo. Vrste folij za izdelavo okraskov Okrasne vzorce najpogosteje izdelate z izrezovanjem dveh vrst raznobarvnih folij. To sta folija, ki je namenjena za prekrivanje modelov (v nadaljevanju - folija), ki jo na površino modela prilepite s toplotno obdelavo - likanjem, in plastič¬ na samolepilna folija (v nadaljevanju - nalepka). Nalepko dobimo v trgovinah pod nazivom muflon, dc - fix ipd. Za okraševanje modelov so uporabne le nalepke, ki so izdelane iz plastične folije. Papirnate niso odporne proti vlagi, ob morebitnem odstranjevanju se zatrgajo in jih je zato zelo težko odlepiti s površine modela. Omenjeni vrsti folij imata svoje dobre (+) in slabe (-) lastnosti. Ko jih spoznate, se laže odločite, katera bo primernejša za izdelavo določenega okraska. A) Folija + preprosto nanašanje na površino modela, + majhna teža, + velika izbira barvnih vzorcev, + na voljo so tudi barve za brizganje v istih odtenkih, + prosojne folije omogočajo pogled v lepo zgradbo modela, + obstajajo posebne sorodne vrste raznobarvnih folij za izdelavo okraskov npr. ecotrim ali solartrim, + obstajajo različne debeline in kvalitete folij, TIM 3 • november 1995 • 11 MODELARSTVO + preprosto odstranjevanje okraska z osnovne folije + dobra zaščita lesa pred vlago in izpuhom eksplozijskih motorjev; - med nanašanjem delno spremeni obliko (krčenje), - na osnovno folijo se ne prilepi dovolj učinkovito, - med nanašanjem zaradi krčenja zvije leseno konstrukcijo, - med rezanjem se zatrga, na modelu jo je težko odrezati v ravni črti, - robovi se sčasoma odlepijo, potem pa pod folijo prodre gorivo, - med dvema slojema folij se pri nanašanju ustvarjajo zračni mehurji, - likalnik z ozkih robov okraska odnese lepilni sloj barve, zato se ti odlepijo, - razmeroma visoka cena, - potrebuje občasno vzdrževanje - ponovno likanje. B) Nalepka + preprosto nanašanje, + lahko dostopna v naših trgovinah, + velika izbira barv, + preprosto izrezovanje brez posebnih težav, + dobra oprijemljivost na gladki in raz- maščeni podlagi, + nizka cena - 3- do 4-krat cenejša od "folije", + obstajata dve vrsti, z gladko in hra¬ pavo površino, + ne potrebuje vzdrževanja, + mogoče je je kupiti manj kot 1 dolžin¬ ski meter, + uporabna za izdelovanje turbulator- jev; - razmeroma velika debelina in zato tudi velika teža, - majhna elastičnost - ni primerna za nanašanje okrog robov z majhnim pre¬ merom, ker se odlepi, - ni primerna za osnovno prekrivanje elementov modela. Omenil sem že tanke samolepilne raznobarvne plastične folije, ki jih pri Graupnerju ponujajo pod prodajnim nazivom ecotrim pri Robbeju pa kotsolar- trim. Gre za 5/100 mm debele folije, iz katerih izrežete okrasek ali napis, ki ga potem nalepite na površino modela. Na voljo so v velikosti 320 X 900 mm. Tovrstne folije so zelo kakovostne, saj bi jim, razen razmeroma visoke cene in dokaj majhne izbire v trgovinah, lahko pripisal vse dobre lastnosti obeh vrst navedenih folij. Pri svojem delu uporabljam obe vrsti folij, vendar pa v zadnjem času zaradi nižje cene, preprostega načina rezanja in dostopnosti vse pogosteje uporabljam domače "nalepke" muflon. Oblikovanje okrasnih vzorcev z računalnikom Zahtevnejše vzorce se pred začetkom izdelave izplača skrbno načrtovati, da bodo oblikovno in po velikosti ustrezali površini modela, ki jo nameravate okra¬ siti (trup, krila, repne površine ipd.). Namesto počasnega ročnega načina načrtovanja modelarji v ta namen vse pogosteje uporabljajo računalnike, še posebej, če imate takega z barvnim zaslonom, vam priporočam, da obliko¬ vanje okraskov opravite z njim in s pro¬ grami za grafično oblikovanje. V ta namen so najboljši razni CAD- programi in program za grafično oblikovanje Corel draw, s katerimi lahko izdelate in tiskate risbe v naravni velikosti. Za izdela¬ vo preprostejših okraskov bo zadostoval razmeroma preprost program Paintbrush, ki je priložen v okolju VVindovvs. Delo z njim smo opisali v lanskem letniku Tima. Seveda vam obsežnejši in zahtevnejši programi omogočajo večje oblikovalske možnosti. Na splošno je postopek oblikovanja okraskov tak, da si najprej v merilu nari¬ šete obliko dela modela, ki ga želite okra¬ siti, nato pa tej osnovni obliki dodate oz. narišete okraske raznih oblik in barvnih kombinacij. Svetujem vam, da se, če je to mogoče, čim bolj poslužujete sistema plastnic. Obliko okraska, s katero ste najbolj zadovoljni, skupaj z obliko elementa modela, npr. krila v naravni velikosti, natisnite na papir. Na ta način si izdelate redlogo za šablono, s pomočjo katere oste potem izrezovali okraske. Hkrati vam bodo ostanki papirja, iz katerega boste pazljivo izrezali okraske, služili kot priročna šablona za nameščanje izde¬ lanih okraskov iz ene od folij na površino modela. Računalniški programi omogočajo bogato izbiro najrazličnejših oblik črk (fontov) in drugih posebnih znakov, ki jih lahko s pridom uporabite za izdelovanje napisov, logotipov ipd. Način njihove izdelave bom podrobneje opisal kasneje. Izdelovanje šablon Tiskanje okraskov skupaj z obliko ele¬ mentov modela (krilo, rep ipd.) v naravni velikosti je lahko, odvisno od hitrosti raču¬ nalnika ali tiskalnika, dokaj zamudno opravilo, zato si, da bi jih ohranili, natis¬ njene liste najprej fotokopirajte. Foto¬ kopije okraskov z lepilom za papir UHU stick prilepite na vezano ploščo ali trši papir, ki vam bo služil za šablono. Prednost tega lepila je, da papirja ne raz¬ moči, zato se ta ne guba in ne zvija, nalepljene fotokopije vzorcev pa ohrani¬ jo pravilno obliko in velikost. Tekoča lepi¬ la zaradi omenjenih pomanjkljivosti niso primerna. Ostankov papirja fotokopij, iz katerih ste izrezali šablone okraskov, nikar ne zavrzite. Na njih so ostale natis¬ njene oblike dela površine modela. V pomoč vam bodo pri zarisovanju raz¬ poreditve okraskov. Izbrani material za izdelavo šablon mora biti take kakovosti, da lahko ob njem z ostrim modelarskim nožem izrežete potrebno število povsem enakih okraskov. To je mogoče le, če šablone pri delu ne boste zarezali ali kako drugače poškodovali in s tem spremenili njene oblike. Za izrezovanje manjšega števila okraskov iz samolepilne folije zadošča risalni papir - šeleshamer. Če potrebu¬ jete večje število okraskov (npr. zvezdic), potem izdelajte šablone iz debelejšega kartona ali tanjše vezane plošče, ki do manj občutljiva za vreznine in bo dlje služila namenu. Robove papirnatih šablon iz šeleshamerja ali kartona utrdite tako, da jih pred prvo uporabo pre¬ mažete s sekundnim lepilom. Pritrditev šablone na folijo in rezanje okraskov Drugi način je ta, da pod folijo pod¬ stavite debelejši sloj časopisnega papir¬ ja. Ta omogoča rezanje v vseh smereh, hkrati pa ščiti rezilo noža pred obrabo. Izogibajte se rezanju okraskov na mehki leseni deski, ker njene letnice rezilo potegnejo iz smeri, čeprav pri delu uporabljate ravnilo. Tretji ukrep pa je, da med šablono in folijo ustvarite čim večjo silo trenja. Na primeru rezanja petkrakih zvezd je prikazano, kako naj rezanje poteka in kakšna je zvezda, če se med izrezova¬ njem šablona premakne. Pri rezanju okraskov je pomembno, da se šablona med obrezovanjem ne pre¬ makne, sicer okrasek ne bo imel želene oblike. Premik šablone lahko preprečite na več načinov. Prvi je ta, da okraske izrezujete iz čim manjših kosov folije, ki jih lahko med rezanjem obračate po pod¬ lagi. Robove režite vedno le v smeri proti 12 • TIM 3 • november 1995 MODELARSTVO Še tako močan pritisk ravnila prek šablone na folijo ne more preprečiti pre¬ mika trikotnega vrha kraka zvezde, ki ga povzroči odriv rezila, če mejd šablono in folijo ni zadostnega trenja. Šablono zato pred polaganjem na folijo premažite z lepilom UHU stic. Na ta način lahko izrezujete tudi zahtevne oblike okraskov celo brez uporabe ravnila. Lepilo UHU stic ima med drugimi tudi to dobro last¬ nost, da se na folijo ne prilepi tako močno, da šablone kasneje ne bi mogli odstraniti. Ostanke lepila na foliji lahko preprosto umijete z vlažno krpo. Ko se sila trenja zmanjša, premaz obnovite. Zarisovanje pološaja okraskov Položaj okraskov določite s pomočjo preostanka fotokopiranega "načrta". Načrt položite na model tako, da se vsi narisani robovi z načrta natančno ujema¬ jo z delom modela (npr robom krila, krilc, repa itd.), nato ga pritrdite s selotejpom ter s flomastrom, ki ga lahko kasneje zbrišete z vodo ali alkoholom, narišite točke na nekaj značilnih robovih ali ogliščih posameznega okraska. Na ta način si boste označili točno razpore¬ ditev vseh okraskov. Kadar okrašujete krila ali rep, zadošča le polovica načrta. Fotokopijo načrta samo obrnete na hrbt¬ no stran, poudarite robove krila ali repa ter ponovite postopek. Tako dobite točno zrcalno razmestitev okraskov. Likanje in lepljenje okraskov Okraske nalepite na označena mesta. Omenim naj posebnost nanašanja okraskov, izdelanih iz folije za prekriva¬ nje modelov. Med lepljenjem te folije se zaradi dovajanja toplote med osnovno plastjo folije, s katero je prekrit model, in okraskom ustvarijo zračni mehurčki, ki kazijo videz. Sprva so ti mehurčki, ko je folija še topla, močno poudarjeni, kasne¬ je, ko se ohladi, pa se nekoliko zmanjša¬ jo. V celoti ne izginejo nikoli. Tej nevšečnosti se izognete, če za okraske uporabite čim debelejšo folijo ter jih, postavljene na pravo mesto, pred likan¬ jem s prsti pritisnete na površino osnovne folije. Trudite se zgladiti in odpraviti vse morebitne gube. Pri likanju uporabite čim manjši likalnik. Okraske likajte vedno od sredine proti robovom. Na ta način potis¬ nete mehurčke navzven. Tiste, ki so ostali, predvsem večje, pa prebodite s tanko buciko. Pri prebadanju pazite, da pre¬ bodete le folijo okraska, ne pa tudi zaščitne folije osnovnega prekritja. Predrte zračne mehurčke likajte v smeri od njihovih robov proti prebodenemu mestu. Aleksander Sekirnik Prekrivanje modela z japonskim papirjem Mnogo prispevkov v revijah govori o izdelavi jadralnih modelov in na koncu vsakega takega prispevka logično sledi tudi beseda o prekrivanju. Doslej pa še nisem zasledil, da bi kateri avtor bralce opozoril na najbolj bistveno stvar, na ka¬ tero moramo pri tem paziti. Tudi sam se ukvarjam s prostoletečimi jadralnimi modeli, dosti tekmujem in na tekmovanjih vidim veliko slabe volje zara¬ di zvijanja kril modelov, predvsem med najmlajšimi modelarji. To se dogaja takrat, ko posije vroče sonce in zategne japonski papir na mod¬ elu. Najprej naj pojasnim, da ima tudi japonski papir vlakna, ki imajo določeno smer. Če papir natrgamo, takoj ugotovimo, da se lepše trga v smeri vlaken kot pa prečno nanja. Vzdolžna vlakna imajo pod vplivom sončnih žarkov večjo moč pri krčenju kot tista, ki ležijo prečno nanja. Zato moramo krilo z japonskim papir¬ jem prekrivati tako, da je smer vlaken v papirju, oziroma tista v kateri se papir lepše trga, vedno vzporedna s smerjo leta modela. Le tako nam bo papir krilo zategoval samo po širini, ne pa tudi po dolžini; zvijanje krila bo nekajkrat man¬ jše, ali pa ga sploh ne bo. Modelarji so pri tem opravilu pogosto nehote zavedeni, saj proizvajalec papir¬ ja pole običajno reže tako, da vlakna Pravilno nameščanje papirja na krilo modela tečejo vzporedno z najdaljšo stranico in ne prečno nanjo. Zato modelarji papir polagajo na krilo pač tako, kot je najbolj preprosto - z vlakni vzdolžno po krilu, kar pa je močno narobe. Nerodnost je, da so pole po navadi zelo ozke in je treba papir na krilu oziro¬ ma rebru sestaviti, kar pa ni najbolj pri¬ jetno opravilo. Ko se lotimo prekrivanja modela, torej najprej ugotovimo, v kateri smeri se pola japonskega papirja lepše trga. Polo na enem vogalu preprosto zatrgamo v vzdolžni ter nato še v prečni smeri in kaj hitro ugotovimo, kako naj določen kos papirja odrežemo, da bo smer vlaken vzporedna s smerjo leta modela. Slavko Poličar UGODNOSTI IN NAGRADE ZA STARE IN NOVE NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 61111 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tego pa še 20-% popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. novembra 1995 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Nikola Hrelja, Potočna 11, Petišovci, 69220 Lendava, Klemen Trček, Svetinova 8/b, 64270 Jesenice in Samo Mlakar, Tomšičeva 70, 64270 Jesenice. Čestitamo! NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: _ Naslov: Poštna številka in kraj: _ Datum: _Podpis: Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. TIM 3 • november 1995 • 13 MODELARSTVO Modelarski motorji z notranjim zgorevanjem (6. del) V prejšnjem sestavku smo spoznali načine dovajanja sveže mešanice zraka in goriva v valje dvotaktnih modelarskih motorjev, danes pa si oglejmo načine krmiljenja sesanja zraka in goriva v karter motorja. Kot vemo, pri gibanju bata navzgor proti ZML tlak v karterju motorja pada. Če v primernem trenutku odpremo sesalni kanal motorja, pričneta v karter dotekati svež zrak in gorivo. Ko se bat vrača proti SML, tlak v karterju narašča in v primernem trenutku se mora sesalni kanal zapreti, da plini ne uhajajo skozenj, temveč se skozi prelivne kanale prelijejo v valj (glej Tim 6/ 95). Za dobro delovanje motorja sta izred¬ no pomembna kot glavne gredi, pri katerem se sesalni kanal odpre, in kot pri katerem se zapre. Ta dva kota pa seveda definirata skupni kot odprtja sesalnega kanala. Odpiranje in zapiranje sesalne¬ ga kanala mora biti torej kontrolirano, to pa dosežemo z različnimi konstrukcijski¬ mi rešitvami. Pa si jih nekaj oglejmo. 1. Krmiljenje sesanja z batom Ta način krmiljenja sesanja je najstarej¬ ši in se pri modernih modelarskih motor¬ jih manjših prostornin skoraj ne uporablja več. Uporablja pa se v večjih motorjih, ki so v bistvu predelane motorne žage in kosilnice. Konstrucijska zasnova tega sesalnega sistema je preprosta (risba 1, slika 1). V valju motorja je poleg prelivnega in izpušnega kanala še sesalni kanal, ki ga odpira in zapira bat. Tako bat krmili odpiranje vseh kanalov motorja; s svojim zgornjim robom krmili odpiranje in zapi¬ ranje prelivnega ter izpušnega kanala, s Risba 1. Krmiljenje sesanja z batom Slika 1. Motor s sesanjem, krmiljenim z batom spodnjim robom pa sesalnega. Princip krmiljenja sesanja z batom je preprost. Med premikanjem bata vzdolž valja je sesalni kanal zaprt, dokler se glavna gred ne zavrti do približno 70° pred ZML. Spodnji rob bata takrat odpre sesal¬ ni kanal in zaradi podtlaka prično v karter dotekati sveži plini. Sesanje traja, dokler se glavna gred ne zavrti do prib¬ ližno 70° po ZML, ko spodnji rob bata ZML zapre sesalni kanal. Krmilni diagram sesanja je seveda simetričen (risba 1 b), kot odprtja pa od približno L 00° do 150°. Ce je kot odprtja sesalnega kanala prevelik, pri gibanju bata proti SML sveži plini iz karterja neizkoriščeni uhajajo nazaj v atmosfero. Prednost tega načina krmiljenja sesan¬ ja je njegova preprostost, motor z žarilno svečko pa se lahko vrti v levo in desno. Slaba stran pa je dokaj majhen kot odprt¬ ja sesalnega kanala, kar pomeni, da bo motor vsesal manj zraka in goriva; neko¬ liko slabši je tudi izkoristek, ker del gori¬ va uhaja v atmosfero. Poleg tega sesalni kanal zmanjša možnost povečanja števi¬ la prelivnih kanalov. 2. Krmiljenje sesanja z membranskim ventilom V idealnem motorju bi bilo vsesavanje svežih plinov v karter motorja odvisno le od razlike med tlaki plina v karterju in zunanjim tlakom. Sesanje bi se začelo v tistem trenutku, ko bi tlak v karterju postal manjši kot zunanji tlak, končalo pa takrat, ko bi tlak v karterju zunanji tlak presegel. Za krmiljenje sesanja s po¬ močjo razlike v tlakih potrebujemo ustre¬ zen ventil. Najenostavnejša izvedba takš¬ nega ventila je membrana iz elastičnega materiala, ki glede na razliko v tlakih odpira in zapira sesalno odprtino motor¬ ja (risba 2). V opisih motorjev v angleški in nemški literaturi se membranski ventil omenja kot "reed valve" oz. kot "Flatterventil". Prednost takšnega sistema krmiljenja sesanja je predvsem njegova enostavnost in možnost delovanja motorja v obe sme¬ ri vrtenja, sistem pa ima seveda tudi ne¬ kaj slabosti. Upor pri prelivanju plinov skozi membranski ventil je precej velik, zato motor ne vsesa toliko mešanice zra¬ ka in goriva, kot bi jo teoretično lahko. Zaradi lastne frekvence membrane pa se pojavijo težave pri velikih vrtilnih hitrostih motorja. Membrana preprosto ne more dovolj hitro nihati in sesanje ni več dobro krmiljeno. To težavo lahko poskušamo odpraviti z vgradnjo lažje membrane ali 14 • TIM 3 • november 1995 MODELARSTVO več manjših membran, ne moremo pa bistveno zmanjšati upora. Konstruktorji motorjev so zato poiskali drugačne re¬ šitve. Zaradi enostavnosti se krmiljenje sesanja z membrano v modelarskih mo¬ torjih še vedno uporablja. Tipični pred¬ stavniki motorjev s takšnim sesalnim siste¬ mom so znani mali motorji ameriške to¬ varne COX, sesanje pa je kontrolirano z membranskimi ventili tudi v modelarskih motorjih večjih prostornin, kot so npr. Tartan, Quaclra, BME in drugi. 3. Krmiljenje sesanja s kanalom v glavni gredi Večina sodobnih modelarskih motorjev sesa zrak in gorivo skozi kanal v glavni gredi motorja (risba 3) in ta sistem je postal tako vsakdanji, da ga proizvajalci v prospektih običajno ne navajajo pose¬ bej. Če boste listali po angleški mode¬ larski literaturi, boste našli za ta sistem izraz "crankshaft port", v nemški pa "Kurbelwellen-Drehschieber". Pri tem načinu krmiljenja kanal v glavni gredi povezuje prostor pod batom s sesalno odprtino na ohišju motorja. Odprtina sesalnega kanala v gredi in sesalna odprtina v karterju motorja sta oblikovani tako, da sta kota odpiranja in zapiranja sesalnega kanala dobro pri¬ lagojena režimu delovanja motorja. Pri takšnem sesalnem sistemu se sesalni kanal odpre že okrog 45° za SML, zapre pa se šele okrog 50° za ZML, ko se bat že vrača nazaj in tlak v karterju narašča. Tako je za sesanje izkoriščen razmeroma majhen podtlak v karterju, zaradi dinamičnega tlaka dotekajočih plinov pa se sesalni kanal zapre dokaj pozno. Ker kot zapiranja lahko točno določimo, le majhen del svežih plinov uhaja nazaj v atmosfero, vendar pa motor normalno deluje le v eno smer. Takšen sesalni sis¬ tem daje odlične rezultate, ker je kot odprtja sesalnega kanala lahko precej velik, tudi več kot 1 80°, upor pri preli¬ vanju plinov skozi sesalni kanal pa razmeroma majhen. To seveda pomeni, da lahko motor vsesa več zraka in gori¬ va. Takšna izvedba sesalnega sistema omogoča tudi optimalno razporeditev in konstrukcijo prelivnih kanalov, skupni rezultat pa je velika specifična moč motorja. obliko segmentne odprtine sta določena kota odpiranja in zapiranja sesalnega kanala. Lastnosti motorjev s takšnim krmil¬ nim sistemom so zelo dobre. Slaba stran takšnega krmilnega sistema je zahtevna obdelava drsne površine diska in pokro¬ va karterja ter dodatno trenje na tesnilni Risba 5. Krmiljenje sesanja z bobnastim ventilom Žal ima tudi ta sistem krmiljenja sesa¬ nja nekaj slabosti. Sesalni kanal je raz¬ meroma dolg, sveži plini pa morajo dvakrat spremeniti smer gibanja; posledi¬ ca so izgube pri prelivanju svežih plinov v karter. Zaradi odprtine sesalnega kanala v glavni gredi je njena trdnost manjša in gred se med delovanjem motorja deformira, to pa povzroča ne¬ potrebne izgube moči zaradi povečane¬ ga trenja. Konstruktorji so skušali te sla¬ bosti odpraviti z drugačnimi sistemi krmil¬ jenja sesanja. 4. Krmiljenje sesanja s krmilnim diskom Da bi skrajšali sesalni kanal in iz¬ boljšali mehanske lastnosti glavne gredi, so razvili sistem krmiljenja sesanja s kr¬ milnim diskom. Krmilni disk je okrogla Risba 4. Krmiljenje sesanja s krmilnim diskom plošča s segmentno odprtino, ki odpira in zapira sesalni kanal na zadnji strani karterja. Koti odpiranja in zapiranja se¬ salnega kanala so podobni kot pri krmil¬ jenju s kanalom v glavni gredi. Sesalni kanal se odpre približno 45° za SML in zapre približno 60° za ZML (risba 4b). Disk povezuje z glavno gredjo ojnični čep, zato se vrtita sinhrono (risba 4). Z Risba 4b. Odpiranje in zapiranje z diskom površini. Motorji so nekoliko težji, zaradi zahtevnejše izdelave pa tudi dražji, zato se ta krmilni sistem uporablja predvsem pri tekmovalnih motorjih, kjer cena ni tako pomembna. V angleški literaturi krmilni disk navajajo kot "rotary disc-val- ve", v nemški pa kot "Flach-Drehschie- ber". 5 . Krmiljenje sesanja z bobnastim ventilom V tehniki je že tako, da nobena rešitev ni tako dobra, da ne bi mogli narediti še boljše. Tako je konstruktorjem uspelo razviti krmilni sistem, ki je še boljši kot sis¬ tem s krmilnim diskom. Namesto diska so uporabili bobnasti ventil (risba 5), ki mu v angleški literaturi pravijo "rotary drum- valve", v nemški pa najdemo izraz "Rohrschieber". Rešitev z bobnastim ven¬ tilom nekoliko spominja na krmiljenje sesanja s kanalom v glavni gredi, vendar pri tej konstrukciji glavna gred ohranja potrebno trdnost. Upori pri prelivanju svežih plinov v karter so manjši, manjše kot pri krmilnem disku pa je tudi trenje. Motorji se brez težav vrtijo z zelo visoki¬ mi vrtilnimi hitrostmi in razvijajo veliko specifično moč. Kvaliteti primerna je tudi cena, ki je dva- do trikrat višja kot cena motorjev z istim delovnim volumnom in s sesanjem, krmiljenim z glavno gredjo. Marjan Klenovšek TIMOVI NAČRTI - KNJIGE Bralce obveščamo, da imamo ponovno na zalogi vse TIMOVE NAČRTE: TIMOV NAČRT 1 Motorni letalski RV-model Basic 4 Star... 496,00 TIMOV NAČRT 2 RV-jadrnica Upa 1.496,00 TIMOV NAČRT 3 RV-jadraini model HOT-94.500,00 Načrte lahko naročite na naslovu uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6, 61000 Ljubljana, tel.: (061) 213-749. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. Poleg načrtov vam iz našega knjižnega pro¬ grama priporočamo še naslednje izdaje: 0. Bajt: VSEVEDNIK (predelana izdaja). 2940,00 Čuden, Snoj: RAKETNO MODELARSTVO .3150,00 0. Zupančič: LADIJSKO MODELARSTVO. 1995,00 M. Ban: ELEKTRONIKA ZA ZAČETNIKE.420,00 MIZARJENJE.840,00 MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI.... 2100,00 Slikovni pojmovnik IZNAJDBE IN ODKRITJA ...1260,00 PRATIKA ZA RADOVEDNE STARŠE.3990,00 Naročniki revije TIM imajo pri nakupu knjig 20% popusta. TIM 3 • november 1995 • 15 MAKETARSTVO v Sola plastičnega maketarstva (31. del) Proizvajalci vacformskih maket (2. dei) Mitja Maruško Formaplane Formaplane sodi med britanske pionir¬ je vacformske proizvodnje. Njegov pro¬ gram je izjemno pester tako po izboru tipov letal kot tudi meril, v katerih izdelu¬ je svoje makete. Kakovost površinskih detajlov je zadovoljiva, sprejemljiva pa je tudi cena. Načrti prinašajo le osnovne Formaplanov avstro-ogrski lovec phoenix D. I. bo verjetno kmalu dočakal brizgano konkuren¬ co, dotlej pa bo edina maketa v merilu 1 : 72. Zal ni za začetnike, ker je površina kril potreb¬ na precejšnjih popravkov. informacije. Makete so večinoma brez nalepk. Ker maket Formaplane ne proiz¬ vajajo več, pohitite, če si želite kako od njihovih posebnosti. ID Models Brizganih maket v merilu 1:32 je malo, zato pa to skromno izbiro dopolnjuje ID Models z vacformskimi maketami v tem merilu. Makete ponujajo osnovne se¬ stavne dele in nekaj elementov za izdela¬ vo notranjosti. Množico detajlov v notra¬ njosti letala pa boste morali izdelati sami. Joystick Joystick je še ena britanskih presiha¬ jočih firm, ki leto ali dve intenzivno ponu¬ jajo svoj program, nato pa nekoliko opešajo. Njihov program je posvečen letalom prve svetovne vojne. Odlična površinska obdelava in dodani kovinski deli so Joysticku omogočili, da je izdelal tudi makete letal, ki so že doživela vac- formsko upodobitev, a so jih kljub temu uspešno prodajali. KA-OK / Fin scale Ka-ok je finski novinec med proizvajal¬ ci, ki je doslej v sodelovanju z ruskimi maketam izdelal le eno maketo. Gre za maketo finskega šolskega letala VL pyry, katerega tovarniške načrte so odkrili šele nedavno. Mavi Čeprav je po maketi sovjetskega lovca jak-3 v merilu 1 : 48 težko oceniti pre¬ ostalo proizvodnjo, lahko zatrdimo, da z gradnjo te vacformske makete, ki prihaja iz Rusije, ne boste imeli večjih težav, Tudi v Rusiji želijo dohiteti zamujeno. Firma Mavi je izdelala vacformsko maketo lovca jak-3, pa čeprav so se na trgu že pojavile briz¬ gane makete v merilu 1 : 48. razen nakupa seveda. Priloženo kovinsko podvozje in podvojeni odlitek zasteklitve kabine izkazujeta nadstandardno ponud¬ bo. Modelland Mnogim vzhodnoevropskim maketar- jem je vacformska tehnika služila kot cenena pot do kopij zahodnih brizganih maket. Modellana je poljski proizvajalec z maloštevilno ponudbo. Posebne pozor¬ nosti so vredne predvsem makete poljskih letal. Vse sestavne dele imajo izdelane v vacformski tehniki, priložene pa imajo tudi načrte v merilu 1 : 72. Barvni profili letal so dobrodošlo vodilo pri barvanju maket. MPM Češkega proizvajalca maket MPM smo na straneh Tima že predstavili. Njihovi začetki segajo v obdobje proizvodnje vacformskih maket z brizganimi deli in nalepkami, ki jih v zadnjem času popol¬ noma izpodriva proizvodnja brizganih sestavnih delov. Izdelki MPM pa med vacformskimi maketami še vedno sodijo v kakovostni vrh. V merilu 1 : 48 najdete med drugim tudi njihovo maketo nem¬ škega bombnika Do-217 in sovjetskega tupoljeva SB-2, da o dvokrilnih lovcih polikarpov ne govorimo. MPM je češka firma z ponudbo kakovostnih vacformskih maket s plastičnimi brizganimi deli in nalepkami. Kljub zanimivim maketam v merilu 1 : 48 se v njihovi ponudbi pojavlja vedno več klasičnih brizganih maket. Rare Plane Rare Plane je nedvomno britanski pio¬ nir kakovostne izdelave tovrstnih maket. Ustanovitelj firme je nedavno preminil, zato Rare Planove makete postajajo red¬ kost. Rare Plane je svoje makete izdeloval v kovinskih matricah z izjemno natančni¬ mi površinskimi detajli. Prvi izdelki niso 16 • TIM 3 • november 1995 MAKETARSTVO Angleški Rare Plane je pionir na področju vac- formskim maket. Rare Planove makete so izde¬ lane v kovinskih kalupih s kakovostno obdela¬ vo površine. Zal nalepke niso priložene. imeli nikakršnih dodatkov, vendar je plas¬ tična plošča vsebovala vse potrebne ses¬ tavne dele. Zal Rare Planove makete ne premorejo nalepk. Čeprav je marsikatero letalo iz Rare Planovega programa še upodobljeno v obliki brizgane makete, je stara vacformska "klasika" še vedno kakovostnejša alternativa. Maketa ame¬ riškega torpednega bombnika vought- sikorsky vindicator je zgovoren primer kakovosti. Sierra Scale Models Ameriški proizvajalci vacformskih ma¬ ket so na evropskem trgu slabo zasto- McDonnell Douglas F-15 C/D eagle in strike eagle Zdi se, da se noben večji proizvajalec plastičnih maket ne more obdržati na zahtevnem trgu brez kakovostnih upo¬ dobitev sodobnih reakcijskih letal, ki polnijo časopisne strani vselej, ko izbruhnejo lokalne vojne. Tudi pri Academy so se odločili za izdelavo vseh novejših izvedenk F-15. V merilu 1 :72 nam ponujajo F-15 C (2108), dvosedežni F-15 D (2109) in lovski bombnik F-15 E (2110). V merilu 1 :48 so na voljo F-15 C (1685), F-15 D (1686), F- 15 E brez dodatne oborožitve (1687) in F- 15 E s popolno oborožitvijo (21 17). V vseh škatlah boste našli večinoma popolnoma enake dele, le tej in oni izve¬ denki je dodano drevesce s posebnimi pla¬ stičnimi deli. F-15 je v razvoju doživel vrsto Sierra Scale Models je ameriški proizvajalec maket letal iz prve svetovne vojne, ki jih ponu¬ ja izključno v merilu 1 : 48. Aviatik bera D. I. je kakovostna maketa s kovinskim propelerjem in motorjem. pani. Britanski Aeroclub, ki je tudi sam proizvajalec tovrstnih maket, ponuja kakovosten izbor iz programa tega ame¬ riškega proizvajalca, predvsem maket letal iz prve svetovne vojne, med katerimi so za nas posebej zanimive makete avstro-ogrskih letal v merilu 1:48. Hansa- brandenburg C. I., phoenix C. I., ufag C. I., aviatik berg D. I. in phoenix D. I. so letala, s katerimi so leteli tudi slovenski letalci v bojih za severno mejo. Kovinski motor, vijak in tu pa tam tudi kolesje, omogočajo doseganje tekmovalne kako¬ vosti tudi začetnikom v gradnji vacform¬ skih maket. sprememb, vendar predvsem v svoji notra¬ nji strukturi in opremi. Zunanjih razlik pa je bore malo. Kljub temu so pri Academy pazili na razlike in posebnosti. Pri vseh omenjenih izvedenkah je upo¬ dobljeno modificirano podvozje, le da so pri F-15 Ev obeh merilih prezrli povečano širino pnevmatik. Pri maketah v merilu 1 :72 so zasteklitve pilotskih kabin nekoliko poenostavljene, vendar odlite tanko in prosojno. Vse makete ponujajo novejše motorske izpuhe "puranje perje" in prvotne izpuhe, ki so na F-15 A povzročali številne težave. Zračne zavore so lično odlite in pravilnih oblik. Posebna odlika Acade- myjinih maket so vstopniki zraka, ki jih lahko izdelate v odklonjenem ali nevtralnem položaju. VVaku Waku je poljska firma, katere ime že nazorno opisuje vrsto maket, ki jih izdelu¬ jejo. Njihov program je omejen le na nekaj letal, od katerih je najbolj zanimiva maketa PZL -104 wilge 35A. Barvni ščitni ovitek je očitno dodatek, ki si ga vzhod¬ noevropski prozvajalci lažje privoščijo. Plastične dele s kakovostnimi površinski¬ mi detajli spremlja tudi pola nalepk. Naš sprehod med vidnejšimi proizva¬ jalci vacformskih maket prinaša le delni pregled tovrstne ponudbe. Proizvajalci vacformskih maket se v izboru tipa letala le redko podvajajo, zato pa vsak od njih poskuša po najboljših močeh zapolniti tržno vrzel, ki je veliki proizvajalci nikoli ne morejo zapolniti. Vacformska maketa ni neprebavljiv zalogaj; vsak maketar s povprečnimi izkušnjami ji bo pri gradnji zlahka kos. Kakovosten izbor pa lahko gradnjo še olajša. Prav v vacformski tehniki so nam dosegljive makete letal, ki so kraljevala na slovenskem nebu od začetkov letalstva na naših tleh pa vse do današnjih dni, ko se rojeva sodobno slovensko vojaško letalstvo. Katapultni sedeži so v merilu 1 :72 zado¬ voljive kakovosti, v merilu 1 : 48 pa so potrebni dodatnih detajlov ali pa nado¬ mestitve z izvrstnimi Verlindnovimi epoksid- nimi izdelki. Notranjost kabine je spre¬ jemljiva. V merilu 1 : 48 so instrumentne plošč oblikovane le reliefno, v merilu 1 :72 pa se boste morali zadovoljiti z nalepkami. Eduardovi kovinski deli so primerna rešitev za vse tiste, ki želite izdelati tekmovalno maketo. Pri enosedežni izvedenki so elek¬ tronsko opremo okrnili za en zabojnik, kar a večine ne bo pretirano motilo. Na po- rovu kabine pri F-15 C pogrešamo značil¬ no brazdasto strukturo. Površinski detajli so zelo kakovostni, saj rahlo vgreznjene linije omogočajo primeren poudarek površinskih oblog. Večina delov se tudi izvrstno prilega, neprijetna izjema so le dodatni bočni rezervoarji za gorivo na F-15 E. S kitanjem sprednjega dela trupa naj ne bi bilo večjih težav. Academyjini orli imajo osnovno obo¬ rožitev in krilne rezervoarje za gorivo. Nosilci oborožitve so zadovoljive kako¬ vosti, kar velja še posebej za številno bomb- Timovo izložbeno okno Academyjini sodobni ameriški lovci TIM 3 • november 1995 • 25 MAKETARSTVO no oborožitev F-15 E. Vsi novejši F-15 E in F-15 C so že opremljeni z novo generacijo raket zrak-zrak AMRAAM, Academy pa ponuja le AIM-9 L sidewinderje in AIM-7 M sparrov/e, ki so bili v oborožitvi pri vseh dosedanjih spopadih. Pri F-15 Ev merilu 1 : 48 nas preseneti protisatelitski izstrelek ASAT, ki gg na tej izvedenki sploh niso uporabili. Že pred ukinitvijo programa so izstrelek uporabili na F-15 C, kamor ga lahko tudi namestite. Oborožitev F-15 E v merilu 1 : 48 tvorijo klasične rakete (AIM-9 in AIM-7), 12 kaset¬ nih bomb Mk 20 rockeye, 12 klasičnih bomb Mk 82, ki so v tem merilu 2 mm prekratke, in dve nerazpoznavni lasersko vodeni bombi GBU-10 A/B, ki ju raje zavrzite, ker sta povsem zgrešenih mer in oblike. Ne smemo pozabiti še zabojnikov LANTRIN in AN/AAO-14. Pri F-15 Ev me¬ rilu 1 :72 najdete poleg naštetega še zaboj¬ nika za urjenje napadov na kopenske cilje. Nalepke so šibka točka Academyjinih maket. Napisi in opozorilne oznake so za vse F-l 5 enake, čeprav bi se morale raz¬ likovati. Academy nam ponuja oznake le za eno letalo, izjemoma za dve, pa še ti sta vedno iz sestava ameriških zračnih sil, čeprav bi si želeli makete vojnih veteranov izraelskega in savdskega letalstva iz zalivske vojne. Želeno kakovost oznak boste dosegli z dodatnim nakupom iz serije Superscale. Sicer pa so Academyjine oznake tanke in natisnjene na svetleči pod¬ lagi, torej tudi za silo uporabne. Pri firmi Academy jim je z uporabo istega kalupa uspelo ponuditi kar tri oziroma šest maket v dveh merilih. Varčnost se kaže tudi v povzemanju istega besedila v navodilih za sestavljanje, ki se za posamezna merila le rahlo razlikujejo. Z maketami F-15 so se pojavili med zadnjimi in uspelo jim je popraviti pomanjkljivosti svojih tekmecev, zato njihove makete toplo priporočamo. Ce jih v vaši maketarski trgovini ni, jih lahko naročite po pošti pri Nebec Hobby d.o.o. Ljubljana, kjer so zagotovili primerke za našo oceno. Mitja Maruško Mala železnica Od ročne kretnice do računalnika (2. del) Vodenje lokomotiv Pri lokomotivi uporabljamo za vodenje transformator regulator, s katerim loko¬ motivi določamo smer in hitrost vožnje. Govorili bomo samo o napajanju z istosmernim tokom, pri katerem je na eno tračnico vezan pozitivni, na drugo pa negativni tok. Omenjeni sistem napajan¬ ja imajo vsi proizvajalci, razen Mdrklina, ki uporablja izmenični tok pri modelih H 0. S preklopnikom, ki je del regulatorja, menjavamo priključek toka na tračnico: ko bo na desno tračnico priključen pozi¬ tivni tok, bo lokomotiva peljala v desno, ko pa bomo tok preklopili na levo tračni¬ co, bo šla lokomotiva v levo smer. Z večanjem ali manjšanjem napetosti se bo povečala ali zmanjšala tudi hitrost vož¬ nje. Ko na tračnicah ne bo toka, bo loko¬ motiva stala. Če bosta na isti progi - v istem tokokrogu - dve lokomotivi, bosta obe stali ali obe vozili v isto smer z enako hitrostjo (če imata isto prestavno razmer¬ je). Taka preprosta vožnja je dolgočasna in se je hitro naveličamo. Prva izboljšava je, da nekatere odseke proge (na primer na postajah) izoliramo od preostale proge. Ta odsek normalno ne bo dobival toka, ker je na obeh koncih izoliran od glavnega tira. Zato se bo lokomotiva tu ustavila, peljala pa bo naprej šele, ko bomo odseku s stikalom ali signalom dovedli tok. Tako dosežemo vsaj to, da lahko ena ali več lokomotiv na takem odseku stoji, medtem ko druga vozi. Naslednja izboljšava ali popestritev prometa je, da celo progo smiselno raz¬ Najpreprostejši način upravljanja lokomotive: en transformator z regulatorjem in en tokokrog. delimo, recimo na tri tokokroge, in na vsakega priključimo svoj transformator re¬ gulator. Sedaj lahko po vsakem toko¬ krogu vozi lokomotiva v poljubni smeri in s poljubno hitrostjo. Ko bo prešla na so¬ sednji tokokrog, se bo seveda ravnala po tistem regulatorju. Navadno je glavna krožna proga en tokokrog, proga na zgornji ravni drugi in premikalni tiri na postaji tretji. Rešitev je dražja, ker mo¬ ramo kupiti tri transformatorje. Tovarna Roco ponuja ob enem transformatorju štiri regulatorje, za vsak tokokrog enega, kar je nekaj ceneje. Vodenje lokomotiv s transformatorjem regulatorjem še danes uporablja veliko maket, ker je to ceneje od dragih sodob¬ nih elektronskih upravljalnih omaric. Ta navadni način vodenja pa ima kar nekaj pomanjkljivosti v primerjavi s prometom na pravi železnici: 26 • TIM 3 • november 1995 MAKETARSTVO Tovarna Roco ponuja poleg enega transforma¬ torja (levo) še štiri regulatorje, lcar omogoča pri enem transformatorju razdelitev proge na štiri odseke. - lokomotiva spelje malce sunkovito in ne more začeti vožnje lepo počasi, kot je to pri pravih parnih lokomotivah, - na postaji se lokomotiva zaustavi sunkovito in ne more postopno zmanjšati hitrosti kot prava lokomotiva, - pri vožnji v klanec ni mogoče obdr¬ žati iste hitrosti, če ročno ne povečamo napetosti, - ko se lokomotiva na postaji ustavi, ugasnejo lučke v vagonih (če smo jih napeljali), medtem ko na pravem vlaku lučke vedno gorijo. Da bi ustregle željam zahtevnejših maketarjev, so tovarne sredi šestdesetih let ponudile kupcem upravljalne omarice, ki so z uporabo elektronike naštete pomanjkljivosti odpravile - seveda ne za majhen denar. Na progi in lokomotivah ni bilo treba narediti nobenih dodatnih posegov, kupiti je bilo treba le novo omarico. Teh izdelkov niso ponudili samo proizvajalci lokomotiv, ampak tudi taki, ki se ukvarjajo z elektroniko: Helmo, Hoetzsch, Uhlenbrok in MRC. Osnova delovanja teh naprav je bila uporaba tehnike polvalov z brezstopenjskim pre¬ hodom na napajanje s polnim valom ali pa upravljanje z impulzi. Tovarna Roco ima v svoji ponudbi še vedno elektronsko omarico ASC 2000, ki deluje na načelu impulzov. Mogoče je poljubno nastaviti počasno zaustavljanje in speljevanje. Ima omejitev največje hitrosti, da hitre lokomotive v primerjavi s počasnejšimi ne morejo "podivjati". Zaustavitve na posta¬ jah lahko avtomatsko nastavimo za čas Električna omarica ASC 2000 tovarne Roco omogoča tudi počasno speljevanje in za¬ ustavljanje lokomotiv. od 1 do 100 sekund, ko lokomotiva sama od sebe ponovno spelje. Popolno novost pa je leta 1973 pred¬ stavila tovarna Trix s svojim prvim pravim elektronskim sistemom EMS. Na istem tokokrogu naprava omogoča vožnjo dveh lokomotiv v različnih smereh in z različnimi hitrostmi, neodvisno druga od druge. Ena lokomotiva je bila lahko navadna, v drugo pa je bilo treba vgra¬ diti sprejemnik EMS ali kupiti lokomotivo EMS. Z običajnim transformatorjem regu¬ latorjem vozi navadna lokomotiva, z dodatno napravo pa lokomotiva EMS. Ta vozi lahko po vsakem tiru, čeprav na njem stoji ali vozi navadna lokomotiva. Sistem mnogi še danes radi uporabljajo in se še vedno dobro prodaja. V informa¬ cijo pa naj navedem nekaj cen: navadni trafo-regulator 26 VA - 110 DEM regulator EMS - 150 DEM navadna lokomotiva EL 112 - 176 DEM lokomotiva EMS EL 1 12 - 256 DEM dodatek EMS za navadno lokomotivo - 79 DEM. Ameriška tovarna MRC ima v svojem progra¬ mu elektronsko omarico loco-motion 2500, ki poleg postopnega speljevanja in zaustavljanja omogoča vožnjo petih lokomotiv na istem tokokrogu. Revolucionarno novost, digitalno upravljanje več lokomotiv in hkrati tudi kretnic ter signalov, pa je leta 1983 spet vpeljala tovarna Trix s sistemom Selectrix, ki ji je leta 1985 sledila tovarna Mdrklin s sistemom Marklin-digital, leta 1986 pa tovarna Fleischmann s sistemom FMZ, 1988 pa še Arnold-digital. Kasneje so se pojavile še "elektronske" tovarne, kot Frey s sistemom P-MZS digital in končno leta 1993 še Lenz elektronik s sistemom Digital plus, ki je uporaben za lokomotive raznih tovarn. Mimogrede, ta tovarna je razvila sistem Marklin-digital in Arnold- digital. Zdaj je mogoče na isti progi vo¬ ziti hkrati do 80 lokomotiv, neodvisno drugo od druge, in upravljati do 256 kretnic ali signalov. Seveda je to bolj teo¬ retična možnost, pa saj bi morala biti maketa gigantska, da bi po njej lahko hkrati vozilo 80 vlakov. Novosti gredo kljub visokim cenam dobro v promet in ob veliki ponudbi je kar težko izbrati pravo. Zanimivo pa je vendarle, da so te tovarne v zadnjih dveh letih ponudile nekoliko bolj preproste digitalne sisteme, ki so primerni za uvajanje in seveda cenejši. Na ta način želijo s cenejšo uva¬ jalno varianto zvabiti kupca v past digi¬ talnih naprav. Za proizvajalce je to pametna poteza, saj nima kar vsak naenkrat 2000 DEM, da si lahko privošči popoln digitalni sistem in vsaj dve loko¬ motivi. Tako so se pojavili v trgovinah Marklin-delta, Arnold comander 6 in Fleischmann FMZ control 4, da je začetek "digitalne dobe" možen že za tisoč mark. Pa o tem pozneje. Poglejmo raje, kaj je tako revolucionarnega v "di¬ gitalnem" sistemu, da je popolnoma in kakovostno spremenil možnosti uprav¬ ljanja prometa na mali železnici. Pri navadnem upravljanju lokomotive z analognim sistemom je izhodni signal neke vezave vedno verna slika vstopnega signala, je analogen ali ustrezen vstop¬ nemu. Lokomotivo upravljamo s tokom, ki ji ga dovajamo po tračnicah. Ce na regu¬ latorju zasučemo gumb močneje stran od ničle, povečamo napetost in lokomotiva bo peljala hitreje. Ce postavimo gumb na ničlo, odvzamemo lokomotivi tok in bo obstala. Na istem tokokrogu se bodo obnašale vse lokomotive enako: vse bo¬ do peljale v isto smer, enako pospeševale in zmanjševale hitrost ali pa bodo stale. Pri digitalnem sistemu je napetost na tračnici vedno maksimalna, vsaka loko¬ motiva ima tok vedno na razpolago. Ukaz, kako hitro in v katero smer naj pelje, dobi z informacijo, ki je naslovlje¬ na le nanjo. Druge lokomotive na istem tokokrogu te informacije ne upoštevajo. Vsaka ima vgrajen dekoder, ki sprejema ukaze, ki so naslovljeni le nanjo. Na istem tokokrogu lahko vozi več lokomotiv neodvisno druga od druge v poljubni smeri. Pri digitalnem načinu lokomotive, kretnice in signali ne sprejemajo ukazov neposredno z višino napetosti, ampak izključno s kodirano informacijo. Digital¬ ni način razpoznava le dve jasno različni stanji: DA/NE, ENA/NIC, VELIKO/ MAJHNO. S kombinacijo več stanj DA/NE je mogoče prenašati kompleksne informacije za upravljanje raznih potekov. Z digitalno tehniko je mogoče v neverjetno kratkem času prenesti številne informacije različnih velikosti. Največja prednost v primerjavi z analogno tehniko je ogromna gostota podatkov, hitro vnašanje v spomin in hitro priklicanje. Informacije morajo biti kodirane in zato ukaze vtipkamo v vnosno enoto - enkoder. Tu se vsi ukazi (položaj gumba za hitrost, položaj stikala za kretnico in podobno) po natančno narejeni shemi spremenijo v električni signal - enkodira- jo. Take signale je mogoče prenašati elektronsko. Informacije iz vseh vnosnih enot (enkoderjev) tečejo v centralno enoto, ki je srce vsake digitalne naprave. Ta enota pošilja signale na progo (loko¬ motiva, kretnica, signal). Ustrezni spre¬ jemni element - dekoder signal sprejme TIM 3 • november 1995 • 27 MAKETARSTVO V digitalnem sistemu vozi na istem tokokrogu več lokomotiv, katerih vsaka sprejme le ukaz, ki je naslovljen nanjo. Pri digitalnem sistemu imamo poleg transformatorja, regulatorja za vožnjo in omarice za nastavljanje kretnic še centralno enoto, ki je "srce" sistema. Ta vse ukaze kodira in pošilja lokomotivam, kretnicam in sig¬ nalom, ki imajo vgrajene dekoderje za razpoznavanje ukazov. in ga razvozijo - dekodira. Z dekodira- nimi informacijami se lahko nato vodi vožnja lokomotive, premik kretnice ali signala. Da pa se bo izbrani sprejemnik sploh lahko odzval, mora "vedeti", ali je določena informacija namenjena njemu. Zato vsak sprejemnik dobi svoj naslov, svojo kodno številko. Nastavimo jo v dekoderju s stikalom na osem mest. Le če ima signal ustrezno kodno številko, se bo element s to kodno številko odzval in izvedel ukaz. Seveda mora vsaka E renešena informacija vsebovati poleg odne številne elementa še naslov spre¬ membe. Zato ima vsaka informacija vedno dva podatka: - naslov (komu je ukaz namenjen) - in vsebino (kaj naj izbrani element opravi). Oddajnik in sprejemnik morata biti uglašena drug na drugega - govoriti morata isti jezik. Prav tako pomemben kot ta jezik je zanesljiv prenos informacij. Te morajo biti jasne in nedvoumne: vključi tok, izključi tok, zamenjaj napetost V dekoderju na lokomotivi je osemmestni "ključ" za nastavitev naslova. Lokomotiva se bo odzvala le, če bo na prvem mestu v infor¬ maciji njena koda, ki smo jo nastavili v ome¬ njenem ^ključu". na tračnicah, povečaj napetost za 3-krat in podobno. Zato digitalni sistem pozna le dve stanji: 1 ali 0 (napetost ali brez napetosti). Obe stanji, 1 in 0, sta naj¬ manjša informacijska enota - en bit. Zaporedje 8 bitov je_ naslednja večja enota - en bajt (byte). Sele več bajtov pa sestavlja kompletno informacijo - sicer pa poznate to iz računalništva. Za prenos informacij sta na razpolago dve žici, za pozitivni in negativni tok. Bite pošiljajo enega za drugim, serijsko. Če bi jih želeli pošiljati hkrati, paralelno, bi morali imeti za vsak bit svojo žico. Vsako mesto v tej vrsti bitov ima točno določen pomen in je pristojno za določeno funkci¬ jo- Oddajnik, na primer upravljalna oma¬ rica za lokomotive, mora lego gumba za hitrost in naslov lokomotive ugotoviti in te paralelne podatke spremeniti v serijske, kar je naloga mikroprocesorja. Na drugi strani sprejemnik, na primer dekoder v lokomotivi, serijske podatke spremeni v paralelne in oblikuje analogno napetost za pogon motorja. To spremembo omogoča čip v dekoderju. Podatke sprej¬ mejo vsi dekoderji - lokomotive, kretnice, signali - ukaz pa bo izvršil le tisti dekoder, čigar naslov je na začetku ukaza. V prihodnjem nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali delovanje dveh najbolj uporabljanih digitalnih sistemov in možnosti postopnega vstopa v ta sodobni način upravljanja prometa na maketi. Nazadnje bomo spoznali tudi, kako je mogoče v vodenje prometa vključiti računalnik, saj je na voljo že cela vrsta bolj ali manj zapletenih programov. Vlado Zupan Pripomoček za »karaoke« Znanega japonskega načina prepevanja »karaoke« najbrž ni treba posebej predstav¬ ljati. Vsakdo, ki se je v tem že poskusil, verjet¬ no ve, da je najteže priti do posnetka želene skladbe brez glasu. Ponavadi se prepeva kar ob izvirnem posnetku. Veliko ten posnetkov dobimo na posebnih CD-ploščah (zgoščen¬ kah), lahko pa si omislimo tudi bolj ali manj kakovostno instrumentalno zasedbo. Do potrebne glasbene spremljave pa lahko pridemo tudi na enostavnejši način. Večina lasbenih posnetkov je posnetih v stereo tehni- i, kar pomeni, da jakost posameznih sestavin zvoka (glasu, glasbil) v signalu za levi in desni kanal (zvočnik) niso enakomerno zastopane. Zvok, ki je pri stereo predvajanju v sredini med obema zvočnikoma, je na oben kanalih enako močan, ostali zvoki, ki jih slišimo bliže bodisi levi ali desni strani, pa so na posameznem kanalu temu primerno šibkejši. V popevkah je komponenta^ ki jo slišimo v sredini, ponavadi glas pevca. Ce torej naredimo razliko signalov med levim in desnim kanalom, bo ta vsebova¬ la le komponente, ki so različne na posamez¬ nih kanalih, glas pa bo skoraj izginil (če je v izvirnem posnetku na sredini). In kako pridemo do takega signala? Pre¬ prosto: na stereo ojačevalniku, ki ima na zad¬ nji strani priključke za zvočnike, te izvlečemo, nazaj pa priključimo samo en zvočnik, le da ga vežemo na »vroča« voda obeh kanalov (običajno sta pobarvana rdeče), in sicer tako, kot je prikazano na risbi. To najlaže naredimo na ojačevalnikih, ki omogočajo vstavljanje žic, sicer potrebujemo dva vtiča in eno vtični¬ co, _ki jih ustrezno povežemo med seboj. Ce zdaj s tem ojačevalnikom predvajamo posnetek skladbe, bo skozi zvočnik tekel le tok, ki ga bo skozenj gnala napetostna razlika med obema kanaloma. Morebitne neenakosti signalov izravnamo z gumbom »balance«; s tem dosežemo optimalno utišanje glasu. Res pa je, da želenega učinka ne bomo dobili na vseh stereo posnetkih, saj niso vsi posneti (oziroma zmešani skupaj) na isti način, a je vseeno zanimiv. Pazimo ie, da vse povezave naredimo na izključenih napravah ier jih večkrat preverimo. Rudi Reichmana 28 • TIM 3 • november 1995 RADIJSKO VODENJE Modelarski triki električnega pogona Dr. Jan I. Lokovšek Uvod K pisanju tega prispevka me je spod¬ budilo veliko število odpovedi sistemov za radijsko daljinsko vodenje. Vzrok je nedvomno nepazljivost, nemarnost in površnost posameznikov, in še bi lahko našli nekaj izrazov za to. Toda zanima nas predvsem, kaj se jim je zgodilo in zakaj se to dogaja le nekaterim modelar¬ jem in nekaterim napravam? Ker sem imel dovolj priložnosti, da sem se sez¬ nanil z notranjščino takih napravic, se mi zdi prav in potrebno, da opozorim na napake, ki jih delajo nekateri modelarji. Dejstva To se dogaja predvsem v modelih z električnim pogonom, kjer krepka bateri¬ ja lahko "skuri" še kaj drugega kot le mali sprejemnik. Toda kje dobi priložnost za to? Ta se skriva v galvanskem stiku antene nekaterih sprejemnikov z maso oziroma negativnim polom napajanja sprejemniške baterije (risba 1). Tokokrog Risba 1. Takole kompliciran je vhodni del sicer imenitnega sprejemnika FP-R118 vendar bodi¬ te pozorni: antena ima galvanski stik z zemljo preko L 0 in L 1. se sklene prek zveznega regulatorja, ker jih ima večina negativni pol pogonske baterije povezan tudi z negativnim polom sprejemniške baterije. Marsikateri modelar ima skrajšano anteno in na koncu priključek (banano), ali pa je z njega sneta izolacija. Ko se z anteno po nerodnosti dotakne npr. priključka pogonskega elektromotorja, baterije ali pa celo trupa modela iz ogljikovih vla¬ ken, steče skozi anteno in s tem tudi skozi vhodni nihajni krog orjaški tok (risba 2). Tudi omenjeni trup, ki prevaja električni tok, je nevaren. Ta pa dobi stik s pogon¬ skim elektromotorjem tudi prek ostankov (ostružkov) oglenih krtačk, ki jih vrteči se kolektor veselo trosi naokoli. Ta kratek stik ni tako močan, da bi vzbudil posebno modelarjevo pozornost, kljub temu pa uniči vhodni del sprejemni¬ ka. Ker se to zgodi brez velikega pompa, odkrijemo npr. sežgano antensko tuljavo samo pri natančnem pregledu notranjosti sprejemnika. Ta poškodba je poleg tega še zelo zahrbtna, saj sprejemnik na bliži¬ no še deluje, modelar pa navadno preskusi delovanje le tako, da ima model v roki, ne preverja pa dosega. Po štartu tak sprejemnik izgubi signal že po nekaj metrih oddaljenosti, in če je to še PCM, ki ga nismo programirali, bo model treščil s polnim plinom. Preizkus Če ste v dvomih, ali je vaša antena "nevarna", si pomagajte z merjenjem upornosti. Z najbolj navadnim onm- metrom izmerite upornost med sponko za minus sprejemniške baterije in anteno. Če namerite manjšo upornost, imate možnost narediti škodo. Rešitev Priporočam pazljivost pri rokovanju z anteno, posebno še, če ste že priključili pogonsko baterijo. Nikakor se ne smete z antenskim priključkom dotakniti nobene¬ ga dela, ki bi bil pod napetostjo! Dobra rešitev je tudi zvezni regulator, ki ga spoznate tako, da ima poleg drugih oznak tudi "OPTO". Tak ima pogonski tokokrog galvansko ločen s pomočjo optičnih sklopnikov. To pomeni, da tudi pri slučajnem dotiku antene s sestavnimi deli glavnega pogona ne bo stekel tisti tok, ki bi poškodoval sprejemnik. TIMOVI OGLASI PRODAM 7-kanalno RV-napravo Futaba F-14 (cena 200 DEM). PRODAM lesen model angleškega patruljnega čolna dolžine 750 mm (načrt v Timu, december 1990) z vgrajenim elektromotorjem Mabuchi 500 in regulatorjem hitrosti (cena 150 DEM). PRODAM RV-model nizkokrilnega letala basic 2000 z razpetino kril 1400 mm, primeren za učenje (cena 70 DEM). PRODAM RV-maketo spitfire Mk-1 v merilu 1 : 5, težko 4,5 kg z razpetino kril 2400 mm (izdelana do 70%). Cena je 450 DEM. Bojan Bezjak Trubarjeva 1 l/c 65000 Nova Gorica Tel.: (065) 25-937 PRODAM novo RV-napravo FC-18 V3 v kompletu (sprejemnik, servomotor...), priložim pa še baterij¬ ski vložek. Cena je 78.500 SIT, oziroma po dogovoru. Andrej Prezelj Milčinskega 12 63000 Celje Tel.: (063) 34-891 PRODAM še nerabljen CD-ROM z igro bioforge za 6000 SIT (poštnine ni). Primož Iskra Tel.: (061) 653-974 TIM 3 • november 1995 • 29 ELEKTRONIKA Luna v roki Lansko jesen so Trento obiskala nena¬ vadna bitja. V njenem nedavno odprtem muzeju zasledimo, da so kronisti nekaj podobnega zabeležili leta 1871. Obisk je bil tokrat usoden le za nekaj ovac. Takoj ko sem zvedel in kmalu zatem od¬ kril, da se je tudi okoli naše hiše spreha¬ jal medved, sem pripravil načrt, kako bi nenavadnega obiskovalca opazoval in morda tudi fotografiral. Od pastirja, ki jih dobro pozna, doma je iz nesrečne Bos¬ ne, sem zvedel nekaj najosnovnejših po¬ datkov. Medved se potika naokoli pred¬ vsem ponoči, podnevi pa rad spi. Na mi¬ sel mi je zato prišla oprema, ki omogoča nočno opazovanje s pomočjo infrardeče svetlobe. Cena, ki je zapisana v Conra- dovem katalogu, ni nedosegljiva, vendar se postavlja vprašanje, ali ne bi šlo tudi drugače. Sodelavec je omenil, da si lah¬ ko pomagam kar z običajno ročno svetil¬ ko, le da moram žarnico prav počasi pri¬ žigati in ugašati. To počasno spreminjan¬ je svetlobnega žarka svetilke naj bi bilo odobno primeru, ko luna posije izza ob- aka. Upati je, da tudi umetna luna živali ne bo prestrašila. Današnja naloga je iz¬ delati priročno ročno svetilko z možnostjo nastavljanja svetlobne jakosti. Teoretično vezje Integrirano vezje U 1 (čip) ter elementa R 2 in C 3 so vezani kot A-stabilni multi- vibrator. Oscilator niha s približno 100 Hz. S signalom oscilatorja prožimo mo nostabilni multivibrator, ki ga predstavlja U 2 s pripadajočimi elementi. Za stik, ki smo ga uporabili, je značilno, da ob vsa¬ kem padcu signala na prožilnem vhodu (U 2/1 1), "pozabi" zgodovino in inicira izhodni impulz. Širino impulza spremin¬ jamo z nastavitvijo potenciometra P 1: zelo kratek bo (< 0,1 ms) v primeru P 1 = E 0, medtem ko njegova dolžina naraste na približno 11 ms za drugo skrajno vrednost potenciometra P 1. To je seveda hipotetična vrednost, ker po 10 ms pride do novega proženja U 2, tako da izhod U 2/10 ostane trajno vzbujen. S poten¬ ciometrom P 1 lahko nastavimo tudi vse vmesne vrednosti impulzov, s katerimi kr¬ milimo FET-tranzistor. V njegovem toko¬ krogu je žarnica. Ce bo ta impulz zelo kratek, nitka žarnice skoraj ne bo žarela. Z daljšanjem impulza žarnica vedno bolj sveti. Povedano z drugimi besedami: de¬ lovanje je podobno neprestanemu priži¬ ganju in ugašanju žarnice. Elektronika zmore opravljati to delo neutrudno, hitro in zelo natančno, Ker je utripanje žarnice hitro, tega, da žarnica za hip ugasne niti ne zaznamo, opazimo pa povprečje, ki se dozdeva, kot da žarnica sveti z manj¬ šo ali večjo močjo. Kako močno, je odvis¬ no od tega, kakšno je razmerje sveti : ne sveti. Človeško oko zazna še svetlobne spre¬ membe 16 Hz, nekatere živali pa še ne¬ koliko višje frekvence, vendar utegne biti utripanje 100 Hz tudi zanje neopazno. Pri žarnicah z žarilno nitko vpliva na utri¬ panje tudi toplotna vztrajnost nitke, ki sa¬ ma po sebi praktično odpravlja problem utripanja. Nitka, ki jo razžari kratek to¬ kovni impulz, bo žarela še nekaj časa po koncu impulza. Ker se tako vzbujanje neprestano ponavlja (rekli smo da elek¬ tronika to vestno opravlja), žarjenje nitke v žarnici niti za hip ne bo zamrlo. Vi¬ dimo, da na žarjenje žarnične nitke vpli¬ vata kar dva pojava. Tranzistor T 1 nekako nadomešča obi¬ čajno (mehansko) stikalo, s katerim pri¬ žigamo in ugašamo žarnico. Bipolarno tranzistorsko stikalo ima, v primerjavi z mehanskim, kar znatno "prehodno upor¬ nost", kar prinaša vrsto neprijetnih lastno¬ sti. Najbolj značilno je gretje tranzistor¬ ja, kar pomeni, da se del baterijske na¬ petosti "zgublja", s tem pa žarnica slab¬ še sveti. Z uporabo FET-tranzistorja (krati¬ ca za angleško oznako Field Efect Tran¬ zistor) je omenjena neprijetnost praktično odpravljena, vendar moramo pri izbiri FET-tranzistorja vseeno paziti na omejit¬ ve. To omenjam zato, ker utegnemo na¬ mesto predlaganeya tranzistorja upora¬ biti kak drug tip. Cenejši FET-tranzistorji potrebujejo za polno izkrmiljenje nape¬ tost na vratih vsaj +10 V. Tak tranzistor v našem primeru ne bo dovolj odprl proge izvor-ponor. FET-tranzistor z oznako SMP 60N06-18 popolnoma izkrmilimo že s +5 V Ugs. Tedaj ima Rsd < 10 mW. Izdelava Kako uspešno bomo izpeljali zastavlje¬ no nalogo, je v veliki meri odvisno tudi od tega, kalco posrečeno oblikujemo iz¬ delek. Za prenosne svetilke, ki jih upo¬ rabljamo v vsakdanjem življenju, so vse glavne lastnosti že preverjene, zato se ni treba dosti ubadati z razmišljanjem, kakš- P1=0 ut/ro U2/10 U2/10 U2/10 Risba 1. Shema svetilke (za vse elemente velja 10 % tolerance) Risba 2. Potek pomembnejših signalov 30 • TIM 3 • november 1995 ELEKTRONIKA na oblika je najbolj primerna. Za to nalo¬ go pa sem v trgovinah s tehničnim mate¬ rialom iskal dovolj robustno svetilko, ki bi hkrati imela tudi dovoli prostora za na¬ mestitev elektronike. Izbral sem izdelek firme Varta, ki sem jo našel v ljubljanski Metalki, kasneje pa sem jo opazil tudi na nekaterih bencinskih servisih. Kot sem predvideval, sem tiskano vezje (elektroniko) brez težav namestil v glavo omenjene svetilke, za posrečeno name¬ stitev potenciometra pa na svetilki nisem našel ustreznega mesta. Zato sem ga s posebnim nosilcem pritrdil kar na glavo svetilke (glej fotografijo in risbo št. 3). Za pritrditev potrebujemo dva kratka samorezna vijaka. Potenciometer mora¬ mo povezati s tiskanim vezjem. Mesto na svetilki, kjer bomo izvrtali odprtino za vezni žici, moramo zelo natančno določi¬ ti, dj3 ne poškodujemo reflektorja v svetil¬ ki. Žici učvrstimo s termobužirko. Os po¬ tenciometra moramo primerno skrajšati, odvisno od gumba, ki ga nameravamo namestiti na os. Spoprijeti se moramo še s peresnim kontaktom, ki povezuje žarnico in baterij¬ ske vložke. Nanj prispajkamo žico, ki jo nato priključimo na sponko GND tiskane¬ ga vezja. Na tisti del peresa, ki pritiska na žarnico, navlečemo termobužirko. Čez ta izolirani kontakt namestimo novo kontaktno pero. Tudi nanj prispajkamo primerno žico in jo spojimo s priključkom L 2 na tiskanem vezju. Omenjeni kontakt segrejemo s spajkalnikom in ga nato pod pravim kotom vtisnemo v plastično žarnič- no grlo poleg originalnega kontakta, ki povezuje žarnico in baterijske vložke. Vtisnjeni kontakt nato še zakrivimo. Na ta način ločimo enega od priključkov žar¬ nice od negativnega baterijskega pri¬ ključka, kar je potrebno, da izvedemo za¬ htevane povezave. Risba 3. Pritrditev potenciometra na ohišje svetilke Risba 4. Pritrditev tiskanega vezja v svetilko Vse povezovalne žice moramo skrbno speljati do tiskanega vezja in jih utrditi v nameščeni legi. V nasprotnem primeru se bodo med privijanjem ali odvijanjem gla¬ ve svetilke zataknile ob kontaktna peresa. Bolj profesionalna rešitev bi bila name¬ stitev potenciometra v ročaj svetilke sku¬ paj s tiskanim vezjem, toda taka rešitev se mi je zdela težavna in tvegana. Če¬ prav je v ročaju Vartine svetilke dovolj prostora, je dostop do njega vendarle te¬ žaven. Predlog tiskanega vezja prikazuje ris¬ ba št. 5, razporeditev elementov pa slika št. 6. Kako izdelamo tiskano vezje, smo v reviji že večkrat opisali. Kartica ima ne¬ navadno okroglo obliko, ki jo narekuje oblika svetilke, izrežemo jo z rezljačo. Manjše nepravilnosti popravimo s pilo in brusilnim papirjem. Najprej na tiskano vezje prispajkamo obe integrirani vezji, nato upore in kon¬ denzatorje ter končno še primerno dolge vezne žice, ki povezujejo žarnico, bateri¬ je in stikalo. Ploščico tiskanega vezja oči¬ stimo z alkoholom, zaščitimo z lakom ter vstavimo na predvideno mesto v glavo svetilke (risba 4). Vezne žice pustimo tako dolge, da jih lahko kasneje, če bo potre¬ ba, ločimo od svetilke in s tem poenosta¬ vimo servisiranje elektronike. Tiskano vezie pritrdimo v ohišje svetilke z dvema vijakoma ali, kar je hitreje, z obojestran¬ skim samolepilnim trakom, da vezje med uporabo ne bo poplesavalo v notrajnosti. Integrirani vezji prispajkamo neposredno na tiskano vezje, ker za podnožji ni dovolj prostora. Preizkus delovanja svetilke V svetilko vložimo baterije. Pri vlaganju pazimo na pravilno polariteto. Negativni pol moramo speljati na centralni kontakt na glavi svetilke, pozitivnega pa na stran¬ ski kontakt, torej nasprotno, kot je nari¬ sano na baterijskem ležišču. Pametno je, da polariteto, oziroma orentacijo baterij, jasno označimo z alkoholnim flomast¬ rom, ker vezje ni posebej varovano pred napačno polariteto napajanja. Za testira¬ nje moramo uporabiti nove oziroma sve¬ že baterije. Svetilko vključimo in nato počasi zavrti¬ mo os potenciometra v eno in drugo skrajno lego. Skrbno opazujmo jakost svetlobnega žarka, ki se mora spremi¬ njati od popolnoma zatemnjene do polne moči. Obe skrajni vrednosti moramo do¬ seči le malo pred mehanskim blokiranjem vrtenja osi. Če nam to ni uspelo, potem TIM 3 • november 1995 • 31 RAČUNALNIŠTVO smo pač uporabili napačne elemente ali nepravilno sestavili vezje. Glede elektronike je vezje tako zelo preprosto in zanesljivo v delovanju, da s preizkusom in kasnejšo uporabo ne bi smeli imeti težav. Če pa se bodo vendar¬ le pojavile, bomo napako najlaže našli in odpravili s pomočjo osciloskopa, zato nam bo prav prišel opis delovanja. Da pa bomo lahko uporabili osciloskop, bo¬ mo morali improvizirati povezavo med elektroniko in baterijo. Kljub vsemu pa priporočam, da najprej skrbno preverimo elemente in povezave. Uporaba Med samim izdelovanjem bomo zago¬ tovo do podrobnosti spoznali, kako svetil¬ ka deluje, tako da jo bomo brez težav uporabljali. Zarek svetilke je dobro us¬ merjen (fokusiran) tedaj, ko na razdalji več deset metrov osvetli krog s premerom le nekaj metrov. Svetilko vključimo, še preden želimo osvetliti opazovano povr¬ šino. Os potenciometra pred tem seveda zasučemo v minimalni položaj. Pok vklop- nega stikala, v najbolj napetem trenutku bi utegnil žival prestrašiti. Svetilko usmeri¬ mo proti mestu dogajanja. Če imamo ne- mirmo roko, svetilko raje naslonimo na podlago in začnemo prav počasi obra¬ čati os potenciometra. Kot smo že uvodoma omenili, opona¬ šamo z oblaki zakrito luno. V času nasta¬ janja prispevka sem delovanje svetilke preskusil le v stanovanju. Kusa Pan med prižiganjem in ugašanjem svetilke ni niti najmanj omajal teorije in s tem uporab¬ nosti svetilke. Sicer moram priznati, da je bil rezultat največkrat isti tudi pri priži¬ ganju in ugašanju stropne svetilke. Bio¬ logi, lovci in njim sorodne duše bodo seveda morali sami ugotoviti, kako upo¬ rabiti tako svetilko. Lov z uporabo ble¬ ščečih luči je namreč prepovedan. Mladi tehniki, ki trenutno nimajo podobnih noč¬ nih načrtov, utegnejo spoznati, kako je mogoče rešiti lep tehnični problem. Po¬ membna je ideja, ki jo lahko ob drugi priložnosti koristno uporabimo. Kako bi se obneslo nočno opazovanje trentarskih medvedov, ta hip (na srečo) ne znam odgovoriti. Tisto mogočno rjove¬ nje, ki sem ga slišal v bližini hiše le nekaj dni po odkritju sledi mi še vedno odmeva v glavi. Morda bom po tej poti kdaj le prišel do eksluzivnih posnetkov. Pa mno¬ go zabave pri izdelavi svetilke. Jernej Bohm Seznam elementov: Upori (1/8 W): R 1 2,7 ka R 2 4,7 k£i R 3 220 ka Pl 100 ka, linearni potenciometer Kondenzatorji: C 1 5,6 nF / 50 V, poliester C 2 10 nF / 50 V, poliester C 3 100 nF / 50 V, poliester Polprevodniki: U 1 CD 4047 U 2 CD 4538 T 1 SMP 60N06-18, FET/P-kanal Ostalo: S 1 originalno stikalo svetilke L 1 halogenska žarnica, 6 V / 4,2 W B 1 baterijski vložki 4 x 1,5 V L, P, S priključek (spajkalno uho) TEHNIČNI PODATKI O VEZIU: Napajalna napetost: 6 V Temperaturno območje delovanja: od 0° C do 50° C Žarnica: 6 V / 4,2 W (svetilka: Varta) Območje regulacije moči: od 0 % do 100 % (zvezno) Regulacija: širinsko impulzna Moj osebni računalnik Slovenski Word 6.0 (2. del) Miha Zorec Praktično lahko takoj po zagonu pro¬ grama začnemo pisati svoje prvo besedi¬ lo. Word ima namreč v posebni datoteki zapisane osnovne nastavite kot so: oblika in velikost pisave,_ ravnanje odstavkov, velikost strani, ... Če pa nam te predpo¬ stavljene nastavitve niso všeč, jih lahko poljubno spremenimo in tudi shranimo kot nove predpostavljene nastavitve. Premikanje po besedilu Word pozna več načinov pomikanja po besedilu. Naj preprostejše je vsekakor uporaba miške ter drsnikov ob levem robu in na dnu okna. Vendar tudi tip¬ kovnica večkrat pride prav. Za hitro delo je dobro poznati oba načina in ju kom¬ binirano uporabljati. Z miško lahko izred¬ no hitro skačemo med odstavki in listamo strani, med drobnim besedilom pa se bolj slabo znajdemo. Tu pride prav tipkovni¬ ca, saj s pritiskanjem posebnih tipk po¬ stanejo skoki veliko bolj natančni. Kako s pomočjo tipkovnice premikamo kazalec po besedilu, prikazuje tabela 1. Tabela 1 Ukazi za premikanje kazalca: Naslednja beseda Predhodna beseda Začetek vrstice Konec vrstice Spusti za en zaslon Dvigni za en zaslon Na dno okna Na vrh okna Začetek besedila Konec besedila Enostavno oblikovanje besedila Najpogostejše opravilo pri delu s kate- il je spremin- rimkoli urejevalnikom besec janje pisave. V "starih časi i" (okoli leta Windows) in oilo to precej 990), ko še ni bilo Oken ko je kraljeval VVordstar je zamotano opravilo, ki je skoraj presega¬ lo znanje navadnih smrtnikov. Danes pa je spreminjanje pisave in vse drugo, kar sodi k oblikovanju besedila, postalo otročje lahko. Grafično okolje, kot so Okna, namreč omogoča, da to, kar med delom vidimo na zaslonu računalnika, tudi dobimo iz tiskalnika. Zato ponavadi že kar med pisanjem oblikujemo besedi¬ lo. Za hitro oblikovanje besedila ima Word na voljo posebno vrstico z gumbi za osnovno oblikovanje besedila (slika 1). V tej vrstici lahko izberemo slog, dolo¬ čimo obliko in velikost pisave, poudarimo pisavo, jo nagnemo ali podčrtamo. Med orodji za oblikovanje so tudi gumbi, s ka¬ terimi izberemo način ravnanja odstav- 32 • TIM 3 • november 1995 RAČUNALNIŠTVO kov, gumba za oštevilčenje in označe¬ vanje odstavkov ter gumba za njihovo zamikanje. Na skrajnem desnem koncu vrstice pa je še gumb, ki prikaže vrstico z orodji za obrobljanje vrstic in odstavkov. Označevahje, premikanje in kopiranje besedila Preden začnemo z oblikovanjem bese¬ dila, moramo reči nekaj besed o njego¬ vem označevanju. Programu moramo namreč na nek način povedati, kaj že¬ limo spremeniti oziroma česa ne. Tako kot večina opravil v VVordu je tudi označevanje besedila zelo preprosto. Miško postavimo nad izbrani del besedi¬ la, pritisnemo in držimo levo tipko ter jo potegnemo v smeri besedila, ki ga želimo označiti (levo ali desno od izbrane toč¬ ke). Besedilo, čez katero gre miška, dobi črno podlago, znaki pa postanejo beli. Označujemo lahko tudi izbrane besede, stavke, vrstice ... Kako to storimo, pa prikazuje tabela 2. Označeni del besedila z uporabo razpoložljivih orodij poljubno spremin¬ jamo, ga premaknemo in prekopiramo drugam ali pa ga s pritiskom na tipko "Del" zbrišemo. Premikanje in kopiranje označenega dela besedila je prav tako izredno pre¬ prosto. Miškin kazalec postavimo nad Slika 2 označeni del besedila, pritisnemo in drži¬ mo levo tipko na miški ter premaknemo miško nad mesto, kamor žejjmo označeni del besedila premakniti. Če pa želimo označeni del besedila prekopirati, mora¬ mo med premikanjem miške na drugo mesto držati še tipko "Ctrl". Med premi¬ kanjem oziroma kopiranjem besedila mi¬ škin kazalec dobi majhen črtkan kvadra¬ tek (pri kopiranju je nad kvadratkom še znak plus "+") med besedilom pa hkrati s premikanjem miške skače črtkan kurzor. Ko kurzor postavimo na ustrezno mesto, spustimo tipko na miški in označeno be¬ sedilo se na tem mestu vrine med obsto¬ ječe besedilo. Če besedilo kopiramo, tip¬ ko "Ctrl" spustimo nazadnje. Spreminjanje oblike in velikosti pisave Ob zagonu VVorda se poleg drugih nastavitev samodejno nastavi tudi oblika in velikost pisave. Seveda lahko predpo¬ stavljeno pisavo spremenimo že takoj na začetku ali pa jo po želji spreminjamo med pisanjem besedila. Naslov napiše¬ mo na primer z eno pisavo, nato pisavo spremenimo in napišemo uvod. Potem spet spremenimo pisavo in napišemo glavni del besedila. Sprotno spreminja¬ nje pisave in oblikovanje besedila sicer ni priporočljivo, saj s tem prekinjamo tok misli, ki jih želimo preliti na papir. Zato besedilo najprej natipkamo in ga šele na¬ to oblikujemo. Označimo naslov in mu spremenimo pisavo, nato spremenimo pi¬ savo uvodu. Obliko pisave lahko spremenimo na dva načina. Lahko uporabimo seznam vseh pisav, ki je v vrstici z orodji za obli¬ kovanje ali pa kliknemo na zavesni meni "Oblika" in odpremo podmeni "Pisava ..." (slika 2). Pri prvem načinu se odpre seznam vseh pisav, ki je razdeljen na dva dela. Na vrhu je seznam pisav (največ 9), ki smo jih nazadnje uporabili, temu seznamu pa sledi seznam vseh pisav. S pomočjo drsnika ob desnem robu seznama poiščemo želeno pisavo in kliknemo nad njo. Pri tem se oblika pisave označenega dela besedila ustrez¬ no spremeni oziroma tipkanje nada¬ ljujemo z izbrano pisavo. Desno od sez¬ nama pisav ie okence za določanje ve¬ likosti besedila ter gumbi za krepko (K), poševno (I) in podčrtano(P) pisavo. Za ta orodja uporabimo enak postopek, kot smo ga pri spreminjanju pisave. Vse, kar se da v VVordu narediti z obli¬ ko besedila, pa je združeno v meniju "Pi¬ sava ..." Do tega menija pridemo, če od¬ premo meni "Oblika" in kliknemo na mo¬ žnost "Pisava . Pri tem se odpre po¬ govorno okno, ki ima dva nastavitvena lista: "Pisava" in "Razmak med znaki". V prvem besedilu določimo: pisavo, slog, velikost, podčrtavanje, barvo in izbere¬ mo nekatere posebne učinke. Drugi list pa služi predvsem za nastavitev razmika med znaki in položaja besedila glede na vrstico. Obliko pisave spremenimo tako, da v obeh nastavitvenih listih z miško iz¬ beremo želene nastavitve in jih potrdimo s pritiskom na gumb "OK". Na obeh nastavitvenih listih se nahaja tudi izredno pomemben in uporaben gumb "Privzeto". S pritiskom na ta gumb se vse nastavitve, ki smo jih izbrali, zapišejo v predlogo z imenom "Normal". To pomeni, da je Word prevzel izbrane nastavitve kot nove predpostavljene nas¬ tavitve. Na ta način lahko določimo ob¬ liko, velikost in slog pisave, ki jo bo Word ponudil na začetku vsakega nove¬ ga dokumenta oziroma ob ponovnem za¬ gonu. POGOVORNO OKNO ZA NASTAVITEV PISAVE TIM 3 • november 1995 • 33 ZA SPRETNE ROKE UHU UHU-jeve ustvarjalne strani Kosovnica: Poleg tega potrebujemo se: 4 kolesca višine približno 50 mm, 2 kladici velikosti 100 x 100 x 40 mm, 2 klavirska šarnirja za naslonjalo dolžine 300 mm (v primeru zložljivega naslonjala), 10 mm dolge moznike, lepilo za les UHU coli in UHU coli ' ' i lake. spezial, brezbarvni in barvne akrilne I Mizica na kolescih Sestavne dele iz masivnega lesa odrežemo na mere, ki so nave¬ dene v načrtu. Obe navpični stranici spojimo z vrhnjo ploščo z mozniki, ki morajo biti dolgi najmanj 80 mm. Stične ploskve namažemo z lepilom in stisnemo. Presežek lepila po sušenju odbrusimo z brusilnikom. Vogale po oznakah zaokrožimo in vse robove pobrusimo z brusilnim papirjem. Spodnji konzoli z notra¬ nje strani prilepimo na navpični stranici in privijačimo spoj vmesne stene in spodnje plošče. Vrhnjo ploščo pripravimo tako, da z vbodno žago izžagamo prekate za odlaganje drobnarij. Na to mesto vlepimo stene, vmesne pregrade in dno. Vrhnjo oplato nalepimo z belim lepilom UHU coli. Na obe spodnji plošči - spodnja prečnika prilepimo iverni plošči: daljšo poravnamo z zgornjim robom konzole, krajšo pa s spodnjim robom. Nato vmesno steno spodaj, kjer nalegata spod¬ nji konzoli, na obeh straneh iztaknemo. Obe navpični stranici, vrhnjo ploščo, spodnjo ploščo in vmesno steno spojimo z mozniki, zlepimo z lepilom UHU coli in stisnemo s svorami. Ko se lepilo posuši, na spodnjo stran spodnje plošče podložimo in prilepimo kladice, na katere z vijaki pritrdimo pohištvena kolesca. Oporo, ki smo jo izrezali iz zgornje plošče (predel s prekati), z lepilom UHU coli special prilepimo na plastificirano vmesno steno. Površine iz masivnega lesa dvakrat prelakiramo z akrilnim lakom, 34 • TIM 3 • november 1995 ZA SPRETNE ROKE po prvem lakiranju jih prebrusimo s finim brusilnim papirjem. Pred lakiranjem sosednje dele s plastificirano površino zaščitimo s papirnatim samolepilnim ("ličarskim") trakom. Za naslonjalo hrbta izrežemo ploščo v obliki pikapolonice ter dve trikotni opori. Če želimo zložljivi opori, prilepimo na naslon in opori ojačitvene letvice in dele spojimo s klavirskima šarnirjema. Če bosta opori nepremični, z lepilom UHU coli prilepimo na naslonjalo le dve ojačitveni letvici. Tudi opori prilepimo z belim lepilom. Pikapolonico pobarvamo z akrilnimi barvami. TIM 3 • november 1995 • 35 Kovček ZA SPRETNE ROKE Pred vami je prava poslastica - pisan kovček iz odpadnega časopisnega papir¬ ja. Vse, kar potrebujete za ta zanimiv in tudi uporaben izdelek, je nekaj lesenih letvic, pol kile moke, lepilo za les, najlon¬ ski trak, sponke za naramnice in seveda čim bolj pisan star časopis ali revije. Za¬ radi nezahtevne izdelave in lahko do¬ stopnega materiala je ta izdelek prav go¬ tovo zanimiv tudi za vse učitelje tehnične vzgoje v osnovnih šolah. Kovček pa je ravno dovolj "cool", da navduši tudi učence, ki jim pouk tehnike ne diši pre¬ več. Izdelava kovčka poteka po naslednjih korakih: izdelava lesenega ogrodja, pre¬ krivanje ogrodja s kartonom, kaširanje, lakiranje, izdelava ročaja ter namestitev šarnirjev in trakov, s katerimi kovček za¬ premo. Izdelava kovčka je primerna za učence od 6. do 8. razreda. Za samo iz¬ delavo, brez risanja načrta in priprave na delo, potrebujemo približno 8 šolskih ur. 1 Izdelava lesenega ogrodja Leseno ogrodje močno utrdi konstrukci¬ jo in precej olajša kasnejše nanašanje papirja. Na risbah od 1 do 3 je prika¬ zano sestavljanje ogrodja za dno kovč¬ ka. Postopek za izdelavo pokrova pa je popolnoma enak, le da se konča že pri drugi risbi. Pokrov kovčka je namreč pre¬ cej plitek, saj njegovo globino določa širi¬ na letvic A in B. Te naj bodo široke vsaj 30 mm, da bomo lahko kasneje na vogale kovčka pritrdili kovinske ščitnike. Risba 1 prikazuje prvi korak v sestav¬ ljanju ogrodja. Iz letvic z oznakami A, B, C in D sestavimo dva preprosta okvirja - enega za pokrov in enega za dno kovč¬ ka. Pri tem moramo biti še posebno pa¬ zljivi in natančni, saj se morata oba dela kovčka popolnoma prilegati. Nato v obeh okvirjih naredimo križ iz letvic D in Kosovnica za ogrodje: E. Na tej stopnji je ogrodje za pokrov končano. Medtem ko se okvirja sušita, zlepimo letvice, označene s C in H, v pravokotnik, ki bo služil kot zgornji del ogrodja za dno kovčka. Pri tem moramo paziti, da sta letvici C med letvicama H, oziroma da je velikost tega okvirja enaka prejšnji¬ ma. Izdelavo ogrodja za dno kovčka nada¬ ljujemo z lepljenjem pokončnih letvic F in G (risba 2) na spodnji okvir. Letvici G morata biti širši, ker bomo kasneje nanju pritrdili ročaj kovčka, še prej pa s svin¬ čnikom označimo točke, kamor bomo pri¬ lepili letvice. Na letvicah B določimo sre¬ dino, letvici A pa razdelimo na tri dele. Enako označimo letvice na okvirju C-H. Pri lepljenju pokončnih letvic ne čakamo, da se lepilo posuši, temveč takoj ko vse letvice namažemo z lepilom in postavimo na spodnji okvir (kotne letvice med seboj zlepimo tudi po višini), lepilo nanesemo tudi na vrhove letvic in čeznje položimo okvir C-H. Takoj nato poravnamo vse po¬ končne letvice ter nastalo konstrukcijo stisnemo s pomočjo elastik ali ščipalk (glej fotografijo). Ogrodje za dno kovčka postavimo na varno, da se lepilo v miru posuši, in na¬ daljujemo z izdelavo pokrova. Na zuna¬ njo in notranjo stran ogrodja za pokrov nalepimo tanek karton, lahko pa tudi ri¬ salni papir - šeleshamer. 36* TIM 3 • november 1995 ZA SPRETNE ROKE Najprej označimo stične površine. To storimo tako, da na karton položimo ok¬ vir in ga obrišemo s svinčnikom. Nato s kontaktnim kavčukovim lepilom (Neostik SK 801) ali podobim hitro sušečim se le¬ pilom za papir namažemo stični površini, počakamo, da se lepilo posuši, nakar pa¬ zljivo položimo karton na okvir. Karton, ki ga bomo prilepili na notranjo stran po¬ krova, moramo pred lepljenjem natančno obrezati, da se popolnoma prilega no¬ tranjosti pokrova. Karton na zunanji stra¬ ni pokrova pa naj bo kar malo večji od okvirja in ga bomo obrezali, ko se bo le¬ pilo posušilo. Ogrodje dna kovčka oblepimo na enak način. Na koncu na notranji rob pri¬ lepimo še letvice z oznakama I in J (risba 5). Okvir iz teh letvic utrdi spoj pokrova in dna kovčka, ko kovček zapremo. Plast kartona med glavnim ogrodjem in okvir¬ jem l-J pa zagotavlja ravno dovolj razmi¬ ka, da se pokrov in dno kovčka kljub manjšim nepravilnostim lepo ujameta. Sedaj moramo stene kovčka še utrditi, saj bi se razmeroma občutljivi karton kaj hitro obdrgnil in strgal. To naredimo ta¬ ko, da kartonasto osnovo v več plasteh prekrijemo s časopisnim papirjem, prepo¬ jenim s škrobnim lepilom. Postopku pravi¬ mo kaširanje. Kaširanje Kaširanje je izredno zanimiv in priljub¬ ljen postopek, še posebno, ker uporablja¬ mo popolnoma neškodljive in naravne materiale. Zaradi tega lanko delo opravi¬ mo kar z golimi rokami, kar daje vsemu še dodaten čar. Najprej moramo pripraviti škrobno le¬ pilo. Potrebujemo le navadno moko in vo¬ do. V primerno velik lonec stresemo pri¬ bližno 1/2 kg moke in med mešanjem postopno dodajamo hladno vodo, dokler mešanica ne postane gosta kot med. Po¬ tem postavimo lonec na kuhalnik in zmes segrejemo do vretja. Pri tem moramo vse¬ skozi mešati, sicer se zmes na dnu lonca prismodi. Ko zmes zavre, je lepilo goto¬ vo. Lonec odstavimo, in ko se lepilo do¬ volj ohladi, ga lahko uporabimo. Pripom¬ niti je treba, da priprava lepila lonca prav nič ne poškoduje; po uporabi ga preprosto pomijemo s toplo vodo. Kaširamo pa takole. Najprej na podla¬ go (na karton na zunanji strani kovčka) nanesemo sloj lepila, nato odtrgamo kos časopisnega papirja, ga dobro prepoji¬ mo z lepilom, položimo na podlago ter postopek ponovimo. Kosi papirja naj ne bodo preveliki, ker se drugače slabo spri¬ mejo s prejšnjimi plastmi, zaradi česar nastajajo med plastmi zračni mehurji in gube. Pri delu si pomagamo s širšim čo¬ pičem, s katerim nanašamo lepilo in rav¬ namo plasti papirja. Na opisani način prekrijemo karton v vsaj treh enakomerno debelih plasteh, nato plasti iz časopisnega papirja prekri¬ jemo še s plastjo pisanih slik iz revij. Pri nanašanju zadnje plasti moramo biti po¬ sebno pazljivi, saj ta kovčku da dokončni videz. Po končanem kaširanju pustimo oba dela kovčka, da se posušita. Potrebno je kar nekaj dni, da se nanesena plast papirja popolnoma posuši, in šele takrat lahko nadaljujemo z delom. Lakiranje Z lakiranjem dodatno utrdimo površi¬ ne, ki hkrati postanejo svetle in gladke. Lak pa zunanje stene kovčka obenem za¬ ščiti pred vlago. Pred lakiranjem moramo previdno od¬ rezati kaširano plast papirja, ki sega čez robove kovčka. Nato s finim brusilnim pa¬ pirjem zgladimo lesene površine in od¬ stranimo morebitne packe škrobnega le¬ pila. Sele nato z nitrolakom prelakiramo zunanje površine dna in pokrova ter vse vidne lesene površine. Lak naj bo čim bolj gost, oziroma nerazredčen, saj papir razredčen lak prehitro vpije, zato mora¬ mo lakiranje velikokrat ponoviti. Kljub gostemu laku pa lakiranje ponovi¬ mo vsaj trikrat. Po prvem lakiranju, ko se lak popolnoma posuši, površino suho zbrusimo s finim vodnobrusilnim papir¬ jem. S tem poravnamo grudice lepila in odbrusimo drobne smeti ter mehurčke, ki so nastali pri lakiranju. Zaključna dela Ostala nam je le še izdelava ročaja ter montaža šarnirjev in trakov za spenjanje dna in pokrova kovčka. Ročaj je izredno preprost. Narejen je iz 15 cm dolge in približno 2 cm debele okrogle palice, ki je z najlonskima tra¬ kovoma pritrjena na kovček. Trak, ki ga dobimo v skoraj vsaki vrvarni, pritrdimo na ročaj in dno pokrova z vijaki, pri če¬ mer moramo obvezno uporabiti široke podložke. Na spodnjo stran dna kovčka s kratki¬ mi vijaki pritrdimo vsaj dva šarnirja, nato čeznju položimo pokrov in drugi del šarnirjev privijemo še na pokrov. Na koncu okoli kovčka napeljemo dva najlonska trakova s sponkami na konceh. Oba prilepimo na kovček po vsej dolžini, razen na vrhu kovčka. Za spenjanje obeh delov kovčka lahko uporabimo kar moč¬ nejši sponki za naramnice ali za pas, saj je sponke, kot jih imajo pravi kovčki, zelo težko dobiti, poleg tega pa so zelo dra- ge. Miha Zorec TIM 3 • november 1995 • 37 ZA SPRETNE ROKE Detel - tolkalo na vratih Danes, ko poznamo celo vrsto elek¬ tričnih hišnih zvoncev - od tistih najbolj preprostih, ki delujejo na principu Wagnerjevega kladivca, prek brnačev in dvo- ali triglasnih gongov do najra¬ zličnejših elektronskih domislic, ki cvrku- tajo, piskajo, trobijo ali zaigrajo prvih nekaj taktov vsakokrat druge znane melodije -, kar nekako pozabimo, da so naši predniki na tuja vrata najprej trkali, šele kasneje - morda tudi zato, ker je glasno trkanje na masivna vrata lahko kar precej boleče -, so si izmislili tolkala (tolkače). Na preprostih hišah so bila ta iz lesa ali na kos vrvice obešenega glad¬ kega kamna, vrata premožnejših družin pa so krasila težka, iz brona ulita tolkala v obliki levje glave, ki je v gobcu držala težak obroč; tega je bilo treba le neko¬ liko potegniti k sebi in nato spustiti ob trdno podlago, pri čemer se je zaslišal močan, zamolkel udarec. Takšna tolkala ponekod še lahko vidimo, pri čemer v sodobnih izdelkih te vrste za zvok poskr¬ bi elektronsko vezje, ki ga sprožimo ob dotiku ali premiku obroča. Tolkalo v obliki detla je zanimiva in izredno preprosta napravica, katere iz¬ delave se lahko loti tudi začetnik. Če se boste pri delu potrudili, boste dobili lep izdelek, ki zelo dobro deluje in ga je mogoče koristno uporabiti; če že ne na vhodnih vratih, pa vsaj na podboju vrat vaše sobe ali prostora, kjer sicer naj¬ večkrat »ustvarjate«. Material Sestavni deli tolkala so narejeni iz ostankov priblišno 12 mm debelega smrekovega opaža, poleg tega pa potre¬ bujete še štiri majhna kovinska ušesca z navojem, šest lesnih vijakov (štiri manjše za sestavljanje in dva večja za pritrditev na podboj ali vrata), košček najlonske vrvice, kroglico, ki je lahko iz lesa ali kakega drugega materiala, košček pali¬ čice s premerom 8 mm (ali dva mizarska moznika enake debeline) in dovolj prož¬ no vzmet iz kake odslužene igrače. Če takšne vzmeti nimate, jo lahko nado¬ mestite z elastiko. Orodje Najlaže in najhitreje boste sestavne dele naredili z električno vbodno žago (uporabna je tudi modelarska vbodna žaga Minicraft, ki smo jo opisali v lanski 6. številki revije Tim). Poleg te potrebujete še risalno orodje (ravnilo, svinčnik, šesti¬ lo), papir za kopiranje, električni vrtalnik s svedri premera 2, 5 in 8 mm, grobo in fino rašpo, grob in fin brusilni papir, izvi¬ jač, primež, lepilo za les, čopič in brez¬ barvni nitrolak ter žive barve na oljni ali nitro podlagi. Izdelava Na suho in gladko obrušeno deščico smrekovega lesa prekopirajte obrise ses¬ tavnih delov 1,2 in 3, ki so v načrtu nari¬ sani v naravni velikosti. Dele izžagajte in jih v primežu po potrebi še nekoliko popravite z rašpo. Zlepite dva kosa det¬ lovega trupa (2), medtem pa pripravite podstavek tolkala (1) in oba nosilca (3). V podstavek zgoraj in spodaj izvrtajte dve 5-milimetrski luknji za pritrditev tolka¬ la ter dve manjši luknjici za kovinski zanki, skozi kateri boste na koncu speljali vrvico. Utor raje izžagajte nekoliko manj¬ ši in ga nato toliko časa obdelujte z rašpo, da bo ravno pravšen. Spodnji dve luknji v nosilcu (3) izvrtajte s 5-milime- trskim svedrom, zgornja, ki mora segati le do polovice globine, pa naj ima pre¬ mer 8 mm. Robove zgladite z brusilnim papirjem in vse tri dele podstavka zašči¬ tite z dvema premazoma brezbarvnega nitrolaka ali kake druge lazure za les. Med tem ko se lak suši, zlepljen detlov trup v primežu po vseh robovih nekoliko zaoblite z rašpo in na koncu po vsej po¬ vršini obrusite, da bo popolnoma gladek (risba a). V izvrtano luknjo (8 mm) pri nogah natančno na sredini vlepite prib¬ ližno 5 cm dolg kos okrogle paličice (4). Trup detla pobarvajte po svojem okusu ali pa si pomagajte z barvno fotografijo iz kake knjige. Sestavljanje Najprej zlepite in z dvema vijakoma sestavite dela 1 in 3, mednju vstavite det¬ lov trup, nato pa z druge strani prilepite in privijte še en del 3 (risba b). Pri tem se 38 • TIM 3 • november 1995 ZA SPRETNE ROKE mora os 4 premikati brez zatikanja. Od zgornjega ušesca na detlovem trupu speljite vrvico skozi ušesci na podstavku, na spodnjem koncu pa nanjo nataknite kroglico in naredite vozel. Če vam ne bo uspelo najti ravno prav dolge in močne vzmeti'(risba c), jo nadomestite z elasti¬ ko. Vrvica mora skozi ušesca teči brez zatikanja, detlov trup pa se mora po potegu vrvice vrniti v prvotni pološaj. Malej Pavlič M 1:1 Miklavž Otroci na Miklavžev večer na mizo postavijo sklede, peharje, pladnje ali kaj podobnega - seveda čim večjega, da je tudi pro¬ stora za dobrote toliko več, ponekod pa Miklavž pusti darila v veliki spleteni nogavici ali celo škornju. Tokratni načrt, ki resda ni ravno modelarski, je namenjen spretnim rokam obeh spolov. Način vezenja kažeta risbi, za vse ostalo pa bo najbolje, da se obrnete na vaše mame ali babice, ki imajo gotovo kake ostanke bombažne prejice različnih barv. Motiv »Miklavževega škornja« lahko s križnim vbodom izvezete na prtičke, na katere boste postavili košarice, ali pa s tako okrašenimi prtički prekrijete plad¬ nje. Videz, ki ga bo zjutraj dajala z darili obložena miza, bo tako še bolj prazničen. Matej Pavlič 1 - svetlo rjava 3 - zelena 5 - črna 2 - temno rjava 4 - modra 6 - rdeča TIM 3 • november 1995 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Številčnica Poiščite besede, ki jih zahtevajo opisi, in jih vpišite v lik. V številčnici ista številka vedno pomeni isto črko, vsaka črka pa je v liku zastopana vsaj dvakrat. Ob pravil¬ ni rešitvi boste v srednjem stolpcu dobili znan slovenski pregovor. 1. tekočina, ki vsebuje barvo, 2. obmej¬ na stražarnica, 3. okrasna risba v knjigi, 4. pripadnica Romanov, 5. ženska ob kolovratu, 6. jed iz koruznega zdroba, 7. sadno drevo, ki rodi jabolka, 8. počitnice (starinsko), 9. bojni strup kihavec, 10. rumena snov v korenju, 11. ime slo¬ venske pevke Deržaj, 12. tron, 13. ime zimskega športa, ki je kombinacija teka na smučeh in streljanja, 14. narava, 15. majhno bodalo; Mala številčnica Če črke, ki po rešitvi posameznega poj¬ ma pripadajo številkam, prepišete v lik tako, aa enaka številka vedno pomeni enako črko, boste v vodoravnih vrstah od leve proti desni dobili hebrejski pregovor. I 2 3 4 5 6 7= najstarejše pogonsko gorivo in razstrelivo, sestavljeno iz lesne¬ ga oglja, kalijevega nitrata in žvepla 8 9 10 = stik dveh zvarjenih delov II 12 13= zelišče (okrajšano) Enačba Pojme, ki jih zahtevajo opisi, vpišite v enačbo in dobili boste tuje ime za prečni- co (premico, ki seka druge premice), enak pa je tudi izraz za dolgo planinsko pot. A + B + C = X A - zamaknjenost, hipnozi, podobno stanje B - stih, vrstica C - krilo rimske konjenice Rešitve nagradnih ugank iz oktobrske številke revije Tim: Piramida: V, VA, val, vila, livar, klavir, varilka; Dopolnjevanka: Linne Številčnica: Mojstrova roka je naj¬ boljše orodje pri hiši. Nagrade za pravilno rešene uganke prejmejo: 1. Miha Weith, Brezovica 13, 61233 Dob pri Domžalah 2. Matej Meglič, Kovorska c. 47, 64290 Tržič 3. Rok Poprask, Prežihova 4, 62392 Mežica Rešitve vseh ugank prepišite na dopis¬ nico (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 20. novembra pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, 61111 Ljubljana (s pripisom »Timove uganke«). Enemu izžrebanemu reševalcu bo podjet¬ je Nebec Hobi, d.o.o., C. Andreja Biten¬ ca 36, 61000 Ljubljana podarilo komp¬ let za izdelavo plastične makete letala, dva reševalca pa bosta dobila lepo knjiž¬ no nagrado Tehniške založbe Slovenije. KAZALO _ UREDNIKOV PREDAL 1 EVROPSKO PRVENSTVO RAKETNIH MODELARJEV 1 MESTNO TEKMOVANJE LADUSKIH MODELOV (MČ) 4 POKAL FRAMA - F3F 5 TIMOV PORTRET 5 ZAČETNIŠKI RAKETOPLAN S4B 6 RADUSKO VODENJE ZA MODEL KATAMARANA KIM I - RAZRED X 10 OKRAŠEVANJE MODELOV (1. DEL) 11 PREKRIVANJE MODELA Z JAPONSKIM PAPIRJEM 13 MODELARSKI MOTORJI Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM (6. DEL) 14 ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (31. DEL) - PROIZVAJALCI VACFORMSKIH MAKET (2. DEL) 16 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - ACADEMYJINI SODOBNI AMERIŠKI LOVCI 25 MALA ŽELEZNICA - OD ROČNE KRETNICE DO RAČUNALNIKA (8. DEL) 26 PRIPOMOČEK ZA »KARAOKE« 28 MODELARSKI TRIKI ELEKTRIČNEGA POGONA 29 LUNA V ROKI 30 MOJ OSEBNI RAČUNALNIK - SLOVENSKI VVORD 6.0 (2. DEL) 32 MIZICA NA KOLESCIH 34 KOVČEK 36 DETEL - TOLKALO NA VRATIH 38 MIKLAVŽ 39 UGANKARSKI KOTIČEK 40 TIM 3 Revija za tehniško ustvarjalnost mladih NOVEMBER 1995, LETNIK XXXIV, CENA 252 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POSTI 61102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 61 11 1 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246. Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 252 SIT, polletna naročnina pa 1260 SIT. Žiro račun pri SDK Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Miha Zorec, Roman Zupančič. Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden Oblikovanje: Božidar Grabnar Lektoriranje: Ludvik Kaluža Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo št. 415-10/95 z dne 10. 2. 1995. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Vzlet makete sojuza evropskega prvaka Leviha z minikozmodroma Mokrad Foto: Jože Čuden 40 • TIM 3 • november 1995 MULTIPLEX RV NAPRAVE KOMPLETI MODELOV ZA SESTAVLJANJE ASP - MOTORJI Z NOTRANJIM IZGOREVANJEM CARL GOLDBERG - KOMPLETI MODELOV LETAL THUNDER TIGER - KOMPLETI MODELOV KOMPLETI PLOVNIH IN SOBNIH MAKET LADU IN PRIBORA Dragon, Kirin, Revell •MODELARSKE BARVE: Model Master, Humbrol, Revell VSE MODELARSKE BARVE NA ENEM MESTU! •ZRAČNA PERESA: Humbrol, Model Master, Revell •GRADIVA ZA DIORAME: drevesa, trava, mah •KOMPLETI MODELOV: letala, ladje, modelarske rakete •GRADIVA: balsa, vezana plošča, letvice, furnir, lepila •MODELARSKO ORODJE: PROXXON, Humbrol •IGRAČE, IGRE, ORODJE, INSTRUMENTI: avtomobili Burago, pirografi AIRFDf MODEL KITS Revell BOGATA PONUDBA KOMPLETOV, GRADIV, ORODJA IN PRIBORA MODELARSKA TRGOVINA Z NAJVEČJO IZBIRO Trgovsko podjetje OPRTO tf .o.o. Mladi tehnik, Levstikov trg 7,61000 Ljubljana TeL:061/12-61-155, Eaks: 12-62-243 Delovni čas: od 8. do 19. ure, ob sobotah od 9. do 13. ure III UHU/ V DOBREM IN V ZLU Lepila za vse materiale UHU w»1Wkleber m... © _ . — 1 — d.o.o. «$!* le\e* orv - lU 24 • TIM 3 • november 1995 TIM 3 • november 1995 • 17 Konstruiral: Egon Engelsberger Merilo 1:1 Legenda: 1 - Profil krila 2 - Gondola 3 - Nosilec gondole 4 - Trup 5 - Krilo 6 - Horizontalni stabilizator 7 - Vertikalni stabilizator 8 - Vodilo na nosilcu gondole 9 - Vodilo na krilu 10 - Svinčena utež 11 - Žica ali opletena elastika 12 - Termična zaščita trupa 13 - Termična zaščita krila 14 - Bucika 15 - Gumica 16 - Stenj - determa 17 - Selotejp 18 - Težišče pri navpičnem letu 19 - Težišče pri drsnem letu JO 2 8+9 13 T 17 ' n l J3 11 ( i 20 • TIM 3 • november 1995 TIM 3 • november 1995 • 21 22 • TIM 3 • november 1995 TIM 3 * november 1995 • 19 18 • TIM 3 • november 1995 TIM 3 • november 1995 • 23