Glasnik SED 23(1983) 2	J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
le po njunem mnenju mogoče dati celovito Podobo obravnavane teme. Kot etnologa so ju Predvsem zanimale „splošne težnje v razvoju družine današnje Jugoslavije, kakor tudi tiste Posebnosti zakona In družine, ki so lastne posameznim narodom." „Pri tem sva", pravita avtorja, ■■Upoštevala ne le nacionalno, ampak tudi socialno sestavo (kmete, delavce, uslužbence itn.), oiva-!išče, socialne, gospodarske in kulturne posebnosti, ter verske razlike med naseljenci tega ali onega območja." Preučevanje družine je za etnologa Se posebej zanimivo zato, ker ima družina najpomembnejšo vlogo pri „reprodukciji etnosa, pri Podaji etničnih značilnosti generacije generaciji." Zavoljo zgodovinsko-etnološke narave dela bi korali imeti v njem še posebno mesto pregled iracionalnih sestavin v zakonsko-družinskih razmerjih, analiza etničnih posebnosti, ki se poja-^'iajo na tem področju, in ugotavljanje interetni-Cr|ih integracijskih procesov.
Opredelitve poglavitnih etnoloških nalog pri Poučevanju družine in zakona so seveda skladne * Zažiranji, ki jih najdemo obširno razložene v °rornlejevih teoretičnih spisih, še posebej v knjigi Etnos i etnografija (Moskva 1973). 2e ob tem delu StTio imeli priložnost povedati, da je v Bromlejevem Pojmovanju etničnih značilnosti po našem mnenJu preveč poudarjen pomen tradicije. Ne Moremo se strinjati tudi z vsemi odtenki Bromleje-V!h Pogledov na zbliževanje posamičnih nacionalnih kultur. Pri vseh ostalih delih knjige, kjer se nam grajajo določene pripombe, pa jih kaže nasloviti, se zdi, tako rekoč v celoti na nas. Avtorja sta ^ogig iz jugoslovanske strokovne literature jema-Pač tisto, kar jima je bilo oziroma kar je na voljo.
ti Pra
v zato je delo tudi zelo poučen odsev našega ^okovnega prizadevanja. Če se tudi s tega gle-'šča kratko ustavimo pri posamičnih poglavjih, e nam notranja struktura dela kaže v naslednjem. Prvo poglavje je posvečeno etnodemografskim ^meram in družbenogeografskim spremembam Jugoslaviji po osvoboditvi in njunemu vplivu na rL|žinsko-zakonske razmere. V tej zvezi avtorja P°zarjata na veiike spremembe v omenjenem asu, kar se negibno kaže tudi v družinskem življe-¿manjšanje velikih razločkov med območji, Oces industrializacije in urbanizacije, spre-srribevsocialniin protesionalni strukturi, migra-Ie, poroke med ljudmi različne nacionalne pridnosti in podobni pojavi zanimajo avtorja kot sp'og in podlaga burnega spreminjanja v družinah razmerjih in načinu življenja v družinah, ¿akon pri narodih Jugoslavijeje naslovdrugega °glavja, V njem so ugotovljene razlike, ki so obs-G,a,e na tem področju v zakonodaji v preteklosti. °vor je o odnosu do zakona, o oblikah dsebojnega spoznavanja in s tem povezanih otmah. Ovire za sklepanje zakonske zveze, ot>icai

I na starost mladoporočencev, merila za - moža oziroma žene, narodnostno mešani 1 i ta °n''	'n vPrašanje, kje se po poroki nase-
9a anja
Mladoporočenca, so nadaljnje teme prtčujoče-Poglavja. Z izjemo osamljenega primera iz Vit-
Sl J4 se avtorja tukaj očitno nista mogla opreti na S(i°rVensko etnološko literaturo; bodisi zaradi ornnejše preučenosti vprašanja zakona v
primerjavi z drugimi jugoslovanskimi območji ali zaradi neuporabijivosti podatkov, če niso zgodovinsko natančneje opredeljeni.
Najobsežnejše je poglavje o družini. „Ni najin namen, da bi pretresla pojav družine in načina življenja v družini pri narodih Jugoslavije v preteklosti", pravita avtorja knjige. „To bi bila posebna naloga." Zato sta v razdelku o tipih družine nekoč zarisala le poglavitne poteze tistih pojavnosti, ki so obstajale na jugoslovanskih tleh konec 19. in v začetku 20. stoletja. Največ besed je seveda v tem okviru posvečenih zadrugi. Pri pregledu sodobnih družinskih oblik je najprej načeto vprašanje razmerja med družino in gospodarstvom. Sledi tipizacija družine, kakor je razvidna v jugoslovanski sociološki literaturi. Za današnjo Jugoslavijo je seveda značilna mala ali nuklearna družina, čeprav je še mogoče najti maloštevilne ostanke razširjene družine, drugače pa naj bi „tudi še v naših dneh nacionalna in regionalna pripadnost družinskih Članov imela določen pomen v družinskem življenju narodov Jugoslavije. Vidna so tudi še znamenja tradicije, povezana z religijo, to celo med ateisti." Preostankom šeg, povezanih z odločujočo vlogo moža in žene, s podrejenostjo žene, sta avtorja posvetila pozornost tudi v razdelku, ki govori o strukturi družine. Za nadrobnejšim vpogledom v problematiko številčnosti družin pred vojno in po njej so obdelana vprašanja razmerij v družini, še posebej iz zornega kota družinskega poglavarja. Sledi obravnava delitve dela v družini in vloge, ki jo ima jugoslovanska družina danes. Na koncu je razmeroma zelo obsežno podpoglavje o družinskih šegah, šegah ob poroki, rojstvu in smrti.
Bolj kakor v zvezi z institucijo zakona so zgledi iz slovenskega etnološkega slovstva prišli do izraza v poglavju o družini in kakor je mogoče pričakovati, posebej v razdelku o šegah. Pri drugih vprašanjih sta se avtorja v času nastajanja dela lahko oprla, sodeč po navedenih delih, bolj ali manj le na obravnave ljubljanskega predmestnega življa in na preučevanje Vitanja. Opredeljevanje živosti nekaterih šeg ali njihovih preostankov v našem času je večkrat vprašljivo; to seveda zaradi pomanjkljivosti našega zgodovinskega določanja etnoloških pojavov.
Avtorjema docela lahko pritrdimo, da ima preučevanje družine poleg znanstvene vrednosti Še povsem praktičen pomen. Tudi zato je lahko delo Ju. Bromleja in M. Kašube spodbuda jugoslo vanskim etnologom, da bi v nakazanem obsegu, sistematično in seveda še natančneje spremljali procese v družini, v tej „mikrocelici družbe",
S. KREMENSEK
Tvrtko Cubelič, Na stazama usmenog narodnog stvaralaštva; Za sustav i poetiku usmene narodne književnosti. Osijek 1982, 325 str.
Tvrtko Cubelič, nekdanji profesor folkloristike na slavističnem oddelku zagrebške univerze, je navzoč v hrvaški in jugoslovanski folkloristiki skoraj štirideset let. Avtor je članke in razprave objavljal v vseh jugoslovanskih etnoloških revijah
Glasnik SED 23(1983) 2	J. ö Jt 8 c 9 i_ o J	31
in časopisih, kakor tudi v tujih strokovnih revijah, krajše članke in kritike pa najdemo v hrvaškem dnevnem časopisju. Čubeličevo znanstveno pisanje zajema vsa območja ustnega slovstva, poezijo, prozo, dramatiko, pregovore in uganke, največ pozornosti pa je namenil ljudski pesmi in njeni družbeni, jezikoslovni in poetološki problematiki, šele z izborom člankov o ustnem slovstvu, ki so zbrani v knjigi Na stazama usmenog narodnog stvaralaštva, smo bralci dobili celovitejšo podobo Čubefičevega znanstvenega prizadevanja.
Knjiga obsega dve poglavji študij (26), razdelek razprav (9), razdelek kritik (18), kazala imen in pojmov, izbrani članki pojasnjujejo družbene razsežnosti folklorne ustvarjalnosti in poustvarjal-nosti. Avtor povezuje folklorno dogajanje s teorijo stroke. Vse elemente, ki so avtorju najpomembnejši, obravnava v študijah na treh ravninah.
Prvič gre za obstoj folklorne ustvarjalnosti kot relativno avtonomne umetniške komunikacije, ki prinaša samosvoj pogled na družbo in svet. Zaradi specifičnega videnja sveta in specifičnih ustvarjalnih postopkov, je samosvoja tudi poetika ustnega slovstva, kakor tudi oblikovanje, tipologija, slog in jezik.
Druga ravnina čubeličevih razprav odkriva rezultate, raznovrstnost in nasprotja v teoretičnih formulacijah prikazanih problemov. Avtor se je moral spoprijeti z ugotovitvami jugoslovanskih in evropskih folkloristov. Čubelič opiše in predstavi precej teh teorij in jih skuša uvrstiti v zgodovinski krog folkloristične misli, pri tem pa opozarja (iz svoje perspektive) na nekatere pomanjkljivosti drugih raziskovalcev. Te pomanjkljivosti išče v šolah in metodah, ki so jim posamezni folkloristi pripadali, čubeličeve ocene nekaterih folkloristi-čnih usmeritev so prav zanimive, kakor tudi njegove polemike z njimi. Avtor precej natančno analizira folkloristični komparativizem in njegove aspekte, ustavlja se ob primerjalnih koncepcijah in razlagah posamičnih pojavov v folklornem slovstvu. Za slovenskega bralca je še prav posebej zanimiva Čubeličeva ocena Grafenauerjevega dela (komparativistične metode) in njegove razprave o Lepi Vidi. To je najbrž tista ocena, ki jo je Čubelič že pred leii najavil v intervjuju za naš Glasnik in smo jo slovenski folkloristi tako željno pričakovali. Zdaj je tu, resda zelo kratka, vendar dovolj za predstavitev avtorjevega odnosa do študije o Lepi Vidi in tudi dovolj za potrditev intervjuja v Glasniku. Na sploh za Čubeličevo oceno primerjalne metode lahko rečemo, da je večkrat prenagljena in zato včasih tudi krivična, ker avtor ne upošteva dovolj te usmeritve v zgodovinskem in družbenem kontekstu. Pomenila je kvaliteten premik od romantičnega folklorizma k današnjim raziskavam in metodam. Danes je komparativizem v fol-kloristiki že zgodovina, vendar je imel v razvoju naše znanosti pomembno funkcijo in njegovih slabih strani ne gre posploševati za vse čase in vse primere in zato obsoditi tudi tiste sodobne raziskave, ki vključujejo tudi pozitivne in plodne izsledke te metode.
Avtor pa se v študijah ne ustavlja samo pri kom' parativizmu v folkloristiki, temveč analizira in presodi še romantizem v vedi, ustavi pa se tudi pfi najnovejših družbenih obravnavah in prt sociolo-gističnih metodah. Vse ,,izme", ki dajejo metodart1 negativni predznak, Čubelič seveda z razlag0 odkloni. Pozitivno je, da avtor vse analize povezuje z zgodovinskim pogledom na ravzoj folkic ristike in z zgodovinskimi razmerami, v katerih je nastajalo folklorno slovstvo. Pri tem primerja svetovne in domače razmere. Prav zaradi tegi obširnega in včasih proniciljivega povezovanji družbenega konteksta in znanosti toliko bo1) presenečajo nekatere prehitre sodbe.
V	študijah o raziskovanju folklornega slovstvi predstavi avtor še enega slovenskega folkloris^ — Matija Murka. Gre za razpravo Matija Murko k0! raziskovafec srbskohrvaških epskih pesmi, razr pravo, ki je bila objavljena leta 1961 v Slovenske111 etnograf u. Iz istega letnika Slovenskegaetnograf3 je v knjigi ponatisnjena tudi študija Svet in struktu' ralni principi srbohrvaške epske pesmi.
Težišče tretje ravni Čubeličevih razmišljanj 0 folklori so družbene razsežnosti folklornih poj^' vov: pesem, ples in glasba na odru. Pri tem avtori' najbolj zanimata vrednotenje in razmerje m^ folklornim in pisanim slovstvom.
Čubelič ne ostaja le pri teoretičnih obravnavi in pri poeziji, temveč razpravlja tudi o prozi in nj0' nih slogovnih problemih, o njenem življenju in c osebnostih pripovedovalcev in izvajalcev. Zast0' pani pa so tudi izbrani problemi folklornega g1^ dališča, osvetljeni sta še paremiološka in enigin0 loška problematika. Avtor svoja raziskovalna s*3' lišča nenehno primerja z rezultati podobn^ raziskav v Evropi, razčlenjuje življenje folklorneS1 slovstva v sedanjosti in predstavi metodološ^ aspekte v preučevanju folklornih pojavov.
V	Čubeličevi knjigi so zajete študije in razprl' štiridesetih let (od 1944 do danes), ki jih je avt^ objavil v jugoslovanskih strokovnih revijah 1 časopisih. Tako lahko rečemo, da predstav') pričujoča knjiga Čubeličevo življenjsko delo, sinteza avtorjevih razmišljanj o folklornem
tvu, hkrati pa dokaj zaokrožen in celovit pri^' Čubeličeve teoretične usmerjenosti,	.
MARKO TERSEGL^
Bark ovije. Pri nas je bilo tako...
Ob poimnovanju šole po F. S. Finžgarju. Ured'1" Eivi Miklavec Slokar po ljudskem izročilu, slikat1'' zgodovinskih virih. Trst 1982, 157 str.il.
Ob poimevanju šol po znamenitih osebah slovenske preteklosti izdajajo Slovenci v 113", monografije, katerih vsebina je tudi etnolo^ pomembna.
Knjiga o Barkovljah. slovenskem predme^1' Trsta, je po vsebini blizu obravnavam kraj£1 kakršne izdajamo pri nas v etnološki topog^'1 čeprav avtorji pri pisanju nimajo pred o