Gomzd MHSKO'	,
Zi\A^Sl^ LM ČL\i\liK
POGLEDI NA PRI-PRtČEVANJE KRIMINALITETE V POZNO MODERNIH DRUŽBAH
Povzetek. Avtor v prispevku predstavlja novejše po^letle na pivpivCevanje kriminalitete in dileme v zvezi z njo. Ob tem tudi razmiilja o razsežnostih in pojiuovanjn kriminalne ptvvendje ter predstavlja mesto in pomen kriminalne pre-vencije, vlogo države in politike pri razumevanju preprečevanja kriminalitete. Poleg tega avtor razpravlja še o preprečevanju kriminalitete kot novi paradigmi v družbenem nadzorstvu in ozadju kriminalno preventivne dejavnosti ter predstavi nekatere poskuse klasifikacije kriminalne preven-cije.
Ključne besede: kriminaliteta, preprečevanje, post moderna, družbeno nadzorstvo, preprečevanje kriminalitete.
Uvod
Preprečcv:iiije kriniiii;ilitctc je piofcsioiuilno |Xxiročje, ki veliko obela v pri-liodnosii in predstavlja velik izziv za praktike, raziskovalce in snovalce različnih politik (Kkbloin. 1996).
Hughes (1998) navaja trditev Stranke naravnega prava na evropskih volitvah leta 1995, ki zagovarja vpliv vadbe Mahari-shi tran.scendentalne meditacije in jogij-.skih ve.^čin, ki naj bi vplivale na znianj.^anje stresa nieti ljudn>i, spodbujanje reda in na kolektivno zave.st v Evropi. Zagotavljajo znatno znianj.šanje kriminalitete, Ce .se bodo ljudje ukvarjali s to dejavnostjo, .saj angle.ški primer priča o znatnem zmanjšanju kriminalitete v Mersevsideu v Liverpoolu od leta 1988. ko .se je trend kriminalitete tam, v primerjavi z nacionalnim, zmanj.šal za 60 od.stotkov. V ti.stem okoli.šu .so namreč zelo dejavni jogiji, ki učijo l.iverpoolčane soočanja s stresom in mediti-ranja.
Naslednja mi.sel )e rahlo komična, pa venilar sjx)minja na preprečevanje neče-.sa, na kar pravzaprav nimamo neposrednega vpliva. To je kratka zgodba o mladeniču, ki gre IX) ulici v zaščitni obleki in z veliko palico maha okoli .sebe, ob tem pa vpije: "Pojdite stran, pojdite stran!" Takrat ga ustavijo policisti in ga vpra.šajo, kaj počne. Mlailenič pa jim otlgovori, da izvaja gibe, ki odganjajo tigre. Policist je bil rahlo zmeden, popraskal se je |X> glavi in dejal mladeniču: "Toda gospod, saj tukaj že dolgo ni bilo tigrov". In mladenič mu odgovori: "Vidite, že deluje."
• t)r. (iiiriizit MvSIki. tbicenl za briiiiiiiolugiio. Vlsubti imlktjiko iarmkuna .iolti. liiM/tiiia. TEORIJA IN PRAKSA let 37. 4/2000. Str 716-727
Skonij nemogoče jc ignorirali iigoiovinc o (jreprcčcvanju kriminalitete v za-luKlnem svetu oz. t i. krinjinalnopreventivni iiulii.striji. Za zagovornike "novega Ijreprecevanja kriminalitete" (angl. new crime prevention) je ta ideja ptnezana v. dejavnostmi in ča.som, ki Sele prihaja. Preprečevanje kriminalitete bo dalo delo akademskim raziskovalcem, različnim poslovnim svetovalcem, ocenjevalcem, politikom. snovalcem prak.se, profesionalcem, medijem, pa tudi voj.ski prostovoljcev ter odgovornih in dejavnih državljanov. Nekoliko bolj trezni ali bolje rečeno, ske|> tični ocenjevalci razmer, pa ugotavljajo, da je preprečevanje kriminalitete cilj korekcijske ideologije, ki se bolj kot s čim drugim uk%arja z natlzorovanjem kriminalitete. NovejSe ugotovitve kažejo, da je treba preprečevanje kriminalitete ločiti od kazen-skega pravos<xlja- in jo pojmovati .^irSe kot le onesposabljanje .storilcev kaznivih dejanj ter zapiranje v zapore.
Dandanes strokovnjaki razmi.^ljajo o pretirano obetajočih izjavah glede različnih kriminalno preventivnih pobud, akcij, programov ipd. To seveda lahko povezujemo s primerom jogijev iz l.iverpoola ter zanemarjanjem drugih dejavnikov, na katere smo, ob zaslepitvi z "reklamo", pozabili in pripi.sali spremembe pravim akterjem. Prav tako tak.ške učinke ponazarjajo primeri pozivov nekaterih mini.strov za notranje zadeve v Veliki Britaniji, ki so spodbujali državljane, da hodijo zvečer ven. da bi .se "borili" proti kriminalu. O tem priča tudi kratka komična zgodba v uvodu predstavitve o mladeniču, ki je preganjal tigre, ki jih v tistem kraju ni bilo in jih tam verjetno nikoli ne lx).
I lughes (1998) kritično ugotavlja, da je preprečevanje kriminalitete področje, ki je .segregirano in marginalizirano v družboslovju. To pa zaradi tega, ker sta v ospredju dve vprašanji in sicer: "Kaj deluje in kako naj to merimoV" Gre pravzaprav za neke vrste obseden<5sti z iskanjem odgovorov na ti vpra.šanji.
Vpra.šanje o tem. kaj "deluje", se navezuje na naraščajočo kriminalno preventivno industrijo in prizadevanja vlad za zmanj.ševanje kriminalitete ter njihovo razumevanje prizadevanj za prejuečevanje kriminalitete. Ali naj glede na to dajejo prednost multiagencijskemu, situacijskemu, .socialnemu pri.stopu ali partnerstvu pri prizadevanjih proti kriminaliteti in ali prizadevanje za preprečevanje kriminalitete spada med dejavnosti, ki jih spodbuja in nadzira izključno policija?
Večina literature o preprečevanju kriminalitete je ' tehnicistične" in "administrativne" narave, kar .se je [wkazalo kot problematično predv.sem v angleški prak-.ti v .sedemde.setih letih, ko je bilo to značilno tudi za angle.ško kriminalno preventivno prakso, ki se je kasneje pokazala kot zgre.šena, znan.srv-eno neutemeljena in izključno politiki služeča ob neupo.števanju možnili negativnih in nezaželenih posledic različnih ukrepov.'
Pomembni vpra.šanji sta: "Kakšna je zveza med preprečevanjem kriminalitete z vzdrževanjem, spreminjanjem družbenega reda? Zakaj lahko najdemo različne
-■ Kazenska finii-osodje v leni tmiiekslii je/mjmin ano bol je lo v omeiiibi in iiiifileibi /iriibsi. kjer .-Vinica hnnnvfiii tlejoiija ohninitutijo bi>l subjekt deta iiaslediijili Insliliicij: /mlidje. .smlliU: In zti/mniv. bi sil -nemztlriiiliiv f/miivsni) iikrli ' nl>ninuitv sliirikev biiziUvih dejanj
> Adwiiilslnilirna briminolo^ija je sntiCiliui za [miksii aiifili-ibeKa noininjetta minisirslifi (Hume OJpce)iidlela 1<J?(> dalje (ilede na briiiheleriJi n'aUsioi\jlje mogiiieiKllall'Znansuvnii/Ku^^^ ki so na nblasii z nresniCeranjem irniiinih briminalno fnvrenlirnili Idej in tehnlCnena iicenjeraiija le-leli
strategije preprečevanja kriminalitete na različnih krajih v razhtnili časovnih obdobjih?"
Hughes (1998) poglobljeno predstavlja Beckove (1992) pojme kot so; "družba tveganja'" pozna moderna,' povračilni vigilantizem, rehabilitacija itlr. in pri tem 0])0Z;irja, da je ]X)sebcn problem nejasno pojmovanje kriminalne prevencije v okviru sodobne kriminologije. Poleg tega pre\'laduje pragmatizem v diskurzih" o kriminaliteti in njenem obvladovanju Avtor predlaga reakcijo proti tradicionalni kaznovalni politiki, za katero je značilno strogo kaznovanje ter usmeritev izključno v onemogočanje storilcev kaznivih tlejanj. V svojem delu opravi tudi zgodovinski pregled poskusov preprečevanja kriminalitete in se postavi v ok\ ir (zgodnje) klasicistične' in pozitivistične" äole. Filozofije, ki jih pisec predstavi, so: sitiiacijska. multiagencijska in skupnostna. Situacijsko preprečevanje kriminalitete vsebuje ukrepe za nadziranje in zmanjševanje možnosti za storitev kaznivih dejanj, te ukrepe pa povezuje z neoliberalističnimi prizadevanji za zaščito kapitala in dobička. Manager.ski' ali multiagencijski pristop k preprečevanju kriminalitete označujejo prizadevanja vplivnih oz. ključnih oseb v .skupnosti, organizacijah iii državnih službah za .sodelovanje in varnost v .skupnostih. V tem primeru govorimo o situa-cij.skih in socialnih intervencijaii, ki imajo progresivne in regresivne učinke.'" V skupnostnem preprečevanju kriminalitete spoznamo konservativne in danes prevladujoče klice k moralnim skupnostim. To pomeni klic h konservativno organiziranim .skupno.stim in nostalgično vračanje k moralno avtoritarnim oblikam vzgoje, ki pa niso samo posledica nestanovitnosti in nepretlvidljivo.sti v poznem modernem obdobju. Kritično razmiSlja o levem |)luralizmu, .socialni demokraciji in abolicioni.sličnih prizadevanjih Posledica konservativnih in naprednih diskur-
■ Dniilm livaiiiijii su /Mijmi r ihil)! Jmhiiv mmtvnu-. Ltijc iiv)><iltiiitsl vse ivCjti liibn mi /MnlniCjti liidii-Siriji' L-iil irizreilne drnitte. zuamtsu iilr hijtirljti m- r.w n-C hIiiIkiIiiIIi. liUuilnili in iiutirlilimliiili nvKtiiii. ki so iiluvdcljviio kol ivrjvliiosi /i2iCiiVf;<i linikiitliuanßt ziiriuli icliiiiiliiikvnn m drunih /umesor. I'rcrltuliijoiti kidliini je iil/svdeiiti s slnihovl l>ivd livfiwijem in isktnijcni rtirmisli. t«.' » Ivi» nk-j liidl r l-iiivdijciviii ddii (tWHj, Oilliiiv n/ /ivir • Kisk-nikiiin and ilie mimiHly of hnv ex/KiUilioii. OlvvII. Iiiiidiiii.
' /"rijitn se V siKioliK<kili niz/'iw-iili ii ivCJili dniilH-nili si'rviiiemhtili v /luziiem JO slnlvljii I' delu (iiddeiisii (tWOJ je iiioanCc nizbnili nizniiSIjtiiijti o um ih iihliktili ztiiilKiiijii. li iffwiju. kriUCne iiiisclimsli III tilMidiiiijii slefKTiii zimfHliiJfi irizllCiiim ■sirtihiriijiikdiii' Vsebuje liidi tezo o /msledlKih Imicesor filih Imliztidje druihenih minusov.
• Diskiirz laJikii iHijimijemn km nizla/io. kiikn naj znunje nrg<iniziramo na slvcifiCiie naCiiie. Piskiirz se nannSa na Insliliicinnaliztidji) znanja za izvajanje kriminalno {ireivnllvne {irakse Disliiirzi o kriminalni /irevendji ffninrijo u razmerjih iihk'I. /loloiajih ler duloCajo. kaj Je fmihlem. in kaj hi itlede lena hilo mo}tuCe storili DisknrzJv torej niz/miva. ki se o/iira na niziiiiisko. lo/flCno razäenjevanje
" Klasicizem je krimiitoloika Sola, ki {«ijniiije kriminalnosi In adminislriranje ktizenskega /mivustul-ja skozi naCeUi raznm.'Jiosli. izhiiv. zasiraievanja in /ireveiillrne moCI kaznoraiiia
' 1'oziliiizem je /laradiKma. ki seje fMi/avila r develnajsiem sloleijn in je iemeljila na /ireliriCanjii. da je drniheno vedenje mofi'K'e znansiveno i>renCei\iil z nlKiraho emjiihCnili naravoslovnih metod. Taksne .■tliidlje naj hi iNiJasnJevale doloCene zakonitosti m /loniiiala zdravile npr zofvr krimlnahieto.
' Disknrz. ki /iredlaf^i. da je organizacija In koordinacija javnih sinih najbolj iiCnikovita v jiroceslh irinosll in zamenjave /irojestonalcev In hirokratov z mananerjl. Holpe iipraiijanje naj hI bilo xnf>otovilo za tiCInkovile In ekonomične reiiliv za .■llriik sfiekler ekonomskih in driiibenlh fuiMemov
" t-it' o leni glej v Me.<kit. <1. (IW6j Sekaiere nezaželene /msledice kriminalne /iivvenclje. /Jjornik .iirokovnifznanslivnih nizftrav. sir 264-275
/ov jc, v smislu preprečevanj;! kriiiiinaliieie, r;i7.piav:i o družbeni pravici (angl. social jiistice).
Gicldens (1990) in Beck (1992) ponujata tri možne modele družbenega nadzorstva v prihodnosti. Prvi je "družba za obzidjem" ali mesta za obzidjem (priva-tizem in družbeno izključevanje"). Na tem mestu predstavlja Davisovo razmišljanje o Los Angele.su. Drugi model |)redstavljajo "družbe velikega zaupanja in avtoritarni komunitarizcm'-". Primer za to je japonska kultura. Tretji model .so "varna mesta državljanov", ki naj bi predstavljala renesanso odgovornosti državljanov in lokalne .skupnosti ter spodbujanje družbene obrambe.
V nadaljevanju be.sedila predstavljam nekatere poskuse tloločanja |X>dročja kriminalne prevencije, ki vsebujejo razmi.šljanja o kriminalno preprečevalni industriji, pomenu preprečevanja kriminalitete, državi, politiki reda in miru ter preprečevanja kriminalitete ter razmi.^ljanje o preprečevanju kriminalitete kot novi vodilni paradigmi v družbenem nadzorstvu.
Topologija ali določanje polja kriminalne prcvcncijc
V zadnjih desetletjih smo priča naraščajočemu interesu raziskovalcev, praktikov v kazenskem pravosodju, za.sebnih varnostnikov, politikov in javnosti na ■sploSno glede preprečevanja kriminalitete in določanju njenega polja delovanja in preučevanja. Kriminalna prevencija oz. vse, kar naj bi bilo z njo povezano, je .5e zmeraj dokaj neja.sen koncept in predmet velikega zanimanja zahodne kriminologije in kazenskega pravosotlja. V zadnjih 20-30 letih so zahodne vlade vodile gibanje za preprečevanje kriminalitete in vplivale na razvoj organiziranih dejavnosti za preprečevanje kriminalitete. "Ireba je tudi |x>udariti, da je v tem obdobju pri.šlo do naraščanja trgovine, zasebne varnosti in tehnik za zmanj.ševanje viktimizacijskega tveganja. To se kaže na različne načine - od vgradnje dodatnih ključavnic pa do spreminjanja vloge državnih institucij. Kriminalna prevencija je pretlmet ileležen mednarodnega interesa, saj je kar veliko kriminolo.^kega pisanja namenjenega preučevanju varnostne in krinunalno preventivne industrije.
Pomen kritninalne prevencije
Katere dejavno.sti so ti.stc, ki določajo kriminalno prevencijo, vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, da bi dobili pregled kriminalno preventivnih dejavnosti. Seveda je popolnoma jasno, da bomo dobili številne in različne odgovore. V angleškem okolju bi bil prvi odgovor, da je najbolj očiten znak preprečevanja kriminalitete bobby na ulici. Omenili bi tudi sosed.sko stražo (angl. Neighbourhood watch), dobre ključavnice na vratih, okna z rešetkami ipd. Odgovori bi bili tudi v
" Aiinl. SdCml iMcUislon, je /*//«(/«;■<»( Itle/ti akiili IvUi /J>i*>. ki se immiiit na luiCiiiti nuiigiiializiicijc reriiili inl vluiimmsko. itoliličiio In biilliirim liivmitiiicjiili tlelov ilniil>c.
'■' Kiiniiiiiiliirlzeni /irvdcititija imikd/ilozo/sbo in siKii>l<k<io mulidja. v kaleii jeiKUultin-l; lui ne/ur-nuiliiili, stKuiliifli ivzi/li in mreiali zti rzilrieinnje ilniibviivgii reda. Je kriitCen ifn liulividiuitislICiiih KHirlJ ilniibeiiegti ivdeiija in druHHi kol Je iieiMivralisliCna. ljudi iHijiiiiiJe kot družbena bilja ki žiiv v skiilinosii OzntiCiijela f>tt div skrajunsn ■ koiisen aliviii muratizem in radikalne let e rariaiile.
zvezi z različnimi oblikami lehničiiega varovanja, zapiranjem storilcev kaznivih dejanj (onemogočanje), tlosletinim in sirogim kaznovanjem (zasirai5evanje), ki hi ga zagovarjali konservativci. Hkrati pa srečamo bolj človeku prijazno socialno politiko, ki bi jo zagovarjali socialisti.
Preprečevanje kriminalitete na potlročjii po(Ijetnišr\'a in poslovnosti se kaže lx)lj kot zmanjševanje tveganja za poslovanje kot pa preprečevanje poslovne kriminalitete na iSkoclo potro.šnikov. Poseben problem predstavlja tudi prepreče\anje npr. zavarovalni.^kih goljufij, saj zavarovalni.ška podjetja pogosto ne prijavijo suma kaznivega dejanja zaradi znianj.-ianja ugleda (Yeon-Je. 1988: 205).
Po.seben problem predstavlja tudi preprečevanje kriminalitete na intimnem Ixxlročju (nasilje v družini, zlorabe otrok) in na področju kriminalitete države (kazniva dejanja zoper človekove pravice. Veliko posku.sov preprečevanja nasilja v družini, spolnih zlorab, ki .so temeljili na represivnem ukrepanju, .se je pokazalo kot kontraproduktivno in povzročalo dodatne viktimizacije. Obstajajo dokazi o poskusih policije in kazen.skega pravosodja za čim bolj humane po.stopke za oškodovance takšnih kaznivih dejanj, vendar pa je na tem področju še vedno veliko stereotipov in predsodkov, tako pri profesionalcih kot javnosti.
Iz raznolikosti pojavnih oblik kriminalitete je mogoče sklepati, da ni mogoče govoriti o univerzalni metodi za preprečevanje kriminalitete. Hughes (1998) govori o kameleon.skem konceptu, saj preprečevanje kriminalitete ob.sega različne ukrepe, metode in pobude, ki jih je mogoče v različnih okoli.ščinah različno razumeti in izvajati.
Držaja, poli t tka u/MŠtevanJa zakonov in reda ter preprečevanje krimina/ilete Kaj pomeni kriminalna prevencija za dejanska prizadevanja kazenskega pravosodja in izvrševanje zakonov ter za vzdrževanje reda v družbi?
Jones a sodelavci (I99'l) trdi, da je bila večina razprav o kriminalni prevenciji namenjena le razpravljanju in ne .spremembam v paradigmi od reaktivnega policijskega dela k v .skupnost usmerjenenui policij.skemu delu in od zastra.ševalne vloge kazenskega i^ravosotlja proti drugim oblikam obravnavanja storilcev kaznivih ilejanj (npr. poravnava med storilcem in o.škodovancem kaznivega dejanja).
Reaktivno policij.sko delo je strategija odzivanja na prijave i^rič ali oškodovancev kaznivih dejanj. Odziv naj bi bil čim hitrej.ši in čim "učinkovitejši". V okviru zastra.ševalnega kaznovanja pa govorimo o vse bolj razširjeni uporabi zaporov za zastraševanje ljudi, tako individulno kot kolektivno.
Vprašanje je, ali je kriminalna prevencija bolj govorjenje, polno različnih sloganov in političnih izjav, kot pa konkretno ukrepanje in resnična praksa sprememb v institucionalni praksi policije in kazenskega pravosodja ter drugih socialnih služb v neoliberalističnih družbah, kamor lahko uvrstimo tudi slovensko družbo.
Očitno je, da razprave o preprečevanju kriminalitete ni.so padle na plodna tla in spodbudile politike za .spremembo mislenosti glede "obravnavanja" kriminalitete in drugih odklon.skih pojavov v zahodnih družbah. Opaziti je, da kratko trajni programi nLso dali zaželenih rezultatov, saj je učinke tudi izredno težko meriti. Znano pa je tudi to, da so izvajalci preventivne dejavno.sti običajno dežurni
krivci, ko pricie clo problemov olivlacloviinja iloloCcnfjja pojava, v tem primeru kriminalitete.
Namesto tega se vse bolj pojavlja t.i. kultura strogosti in ponovni pojav stroge kaznovalnosti - pri Čemer gre bolj za simbolični pomen razkazovanja stroge kaznovalne politike, kot se je to zgodilo že na prehodu v 20. stoletje. Dosledno kaznovanje in represivno policijsko delo pa je oblika ukrepanja, kjer so učinki in dejavno.sti hitro vidni in lahko nierljivi.
Obravnavati kriminalno prevencijo ločeno od trendov v tiružbenem nadzorstvu in trenutnih razmer v masovnem zapiranju storilcev npr. v ZDA in Veliki Britaniji in drugih zahodno evrop.skih državah, bi bilo nesmiselno in vzeto iz kontek-■sta sedanje družbene resničnosti. Kriminalna prevencija brez ujK^števanja popularnega penalizma zanika težave, ki nastajajo med praktiki in teoretiki ter politiki Politiki obljubljajo red in pravičnost in ob tem retorično spretno prepričujejo ljudi o uspeSnosti institucionalnih praks pri preprečevanju kriminalitete in o potrebi po v.se bolj kaznovalni usmerjenosti pri obravn.ivanju storilcev kaznivih dejanj.
Tak populizem na .svoj.stven način pomeni olje na ogenj v medijih, ki prikazujejo problem kriminalitete, povzročajo strah pred kriminaliteto med večino ljudi v .sodobnih družbah ter s tem preusmerjajo .sovra.?tvo ljudi na nižje sloje družbe, pri.seljence, migrante idr., saj se poročila o takšni kriminaliteti naj|X)gosteje pojavljajo v medijih.
Nils Christic (199.?) ugotavlja, da se družbeno nadzorstvena industrija v ZDA giblje v smeri ustN^.irjanja "penalnih gulagov". Christic primerja ameri.^ko penalno prakso s Stalinovimi gulagi/kolonijami za masovno segregiranje disidentov in prestopnikov med 1940 in 1950. To je v.se bolj značilno tudi za Veliko Britanijo, .saj se je zaporska populacija iz 45.000 v letu 1991 povečala na 65 000 v letu 1997. To povečanje je posledica |X)litike kon.servativcev, ki je temeljila na prepričanju, da zapori delujejo zastra.^evalno in vplivajo na zmanj.^anje kriminalitete Konservativci .so vztrajali pri takSni politiki kljub temu, da je večina kriminoloSkih raziskav pričala o nasprotnem.
Radziuotvicz in Wol/gatig sta že leta 1971 ugotovila: 'Protislovno je, da najpogosiepa kazniva dejanja postanejo glavna preoktipacija kazenskega pravosodja in kaznovanja. Družba z nekaj storilci kaznivih dejanj si lahko privošči, da jih vse obsodi in jih poUje v zapor Družba z velikim .<teiilom storilcev kaznitnh dejanj pa mora, preden stori enako, ukrepati tudi na druge načine."
Kriminološka kritika kratkoročnih ukrepov politike ni nekaj novega. Krimi-nologa Glueck in Glueck (19.^6) sta pisala o analogiji med prc\ ladiijočo metodo za obvladovanje kriminalitete - reaktivnim policijskim delom in zaporno kaznijo in prilivanjem bencina na ogenj in upanjem, da bo ogenj ugasnil
Kriminalna prevencija - nova paradigma v družbenem nadzorstvu? Med politiki in kriminologi obstaja razkorak glede vprašanj nadzorovanja kriminalitete in kaznovanja, pa tudi med kriminologi ni soglasja glede tega, ali naj kaz-
novalni ukrepi pri obravnavanju storilcev kaznivih dejanj ostanejo prevladujoči ali ne. Čeprav kritike sodobnega preprečevanja kriminalitete priznavajo, da je kriminalna prevencija trenutno izključno "strokovna" paradigma za razumevanje tega, kako najbolj učinkovito zmanj.^aii kriminaliteto. Skladno z novo paradigmo, praktične metode kriminalne prevencije nimajo nobene zveze s kaznovanjem niti z izvrševanjem z;ikonov. Rast zanimanja za kriminalno prevencijo tudi vpliva na pojav miselnosti, da preprečevanja kriminalitete ni mogoče razumeti le kot kaznovanja pre.stopnikov, ampak kot nekaj več.
Jones (1994) ugotavlja, da je izvajanje kriminalno preventivnih ukrepov v večini primerov izdelek (produkt) specializirane politične in administrativne elite in ga je mogoče pojmovati bolj kot diskurz profesionalcev kot pa predmet splo.šnega zanimanja.
Sutton (199 i) ugotavlja, da .so prizadevanja za preprečevanje kriminalitete protiutež pesimizmu in prepričanju, da "nič ne deluje" v poskusih obvladovanja kriminalitete, kar se kaže v upadu tretman.ske ideje in ponovne prevlade ideje o "lx>Stenem" kaznovanju (tarifni sistem) in onemogočanju storilcev kaznivih dejanj z <lolgotrajnimi zapornimi kaznimi. Pri kriminalni prevenciji gre torej za sj^re-niembo od socialnega izključevanja, izločevanja, .strogega kaznovanja proti politiki vključevanja in integracije.
Kaj se skriva za kriminalno prevencijo?
Kriminalne prevencije ni eno.stavno opredeliti, saj je |X)gojena s konceptualnimi in zgodovinskimi ovirami. Do danes ostaja kriminalna prevencija zelo spolzek teren in prosto plavajoče področje di.skurzov o zakonu in retlu v družbi. Modele kriminalne prevencije je treba obravnavati zelo pazljivo, saj vsebujejo različna teoretska izhodi.šča, ki jih največkrat pojnuijemo kot socialne in situacijske pri.stope za preprečevanje kriminalnosti. Zaradi lega je treba kriminalno prevencijo obravnavati v zgodovinskem in političnem kontekstu.
Opredelitve kriminalne prevencije oz. iskanje odgovora na vj^ra-šanje. kaj je kriminalna prevencija, .so prežete s tavtologijo (pojasnjevanje pojma s pojmom .samim) kot je npr. Kriminalna prevencija je preprečevanje kaznivih dejanj.
Poleg tega gre tudi za zastra.ševanje, odvračanje, spreminjanje storilcev in varovanje posameznikov pred viktimizacijo. S tem so povezani tudi motivi storilcev kaznivih dejanj, problemi okolja. Korekcij.sko ideologijo označujejo pojmi onemogočanje, zastraševanje, povračilo, hkrati pa obnova pravičnosti, odvračanje, dekriminalizacija in abolicija.
Vrste kriminalne prevencijc - poskusi klasifikacije
Kljub neenotnim opredelitvam kriminalne prevencije in po.sku.som kriminolo-gov, da bi to storili, obstaja nekaj različnih klasifikacij prevencije. Obstaja kar nekaj modelov in tipologij, ki tekmujejo med seboj. Ti so odvisni od omejene teoretične narave in izgleda, da bolj temeljijo na ozki tehnični usmeritvi/.skrbi glede tega, kako ocenjevati uspeh ali neuspeh določenih preventivnih ukrepov.
V i.i. tehiiičiif vode spaci:! administrativna kriminologija, ki se ukvarja z ocenjevanjem kriminolo.škega dela na področju preprečevanja kriminalitete. Poskusi tehničnega razvrščanja oz. klasifikacije kriminalne prevencijc so pomembni za ugotavljanje odnosov med razpravanji o kriminalni prevenciji in nadzorii trendov v moderni" in posimoderni dobi."
Po \Valklate (1996) je prevencija iikrepanjc, s katerim je mogoče oboje - intervencija in napoved izid;i/reziiltata. Z intervencijo/preprečevalnimi ukrepi naj bi do.segli zaželeni napovedani izid in se izognili nezaželenemu izidu.
Preprečevanje kriminalitete vsebuje dva različna procesa, če je cilj izvajanja prevencijc spreminjanje človekovega vedenja. Prvič, identificirati je treba vzroke krintinalitete in drugič, strinjati se je treba glede ukrepov, s katerimi bi naj preprečili kriminaliteto. Doseganje konsenza glede vzrokov in ustrezne preventivne dejavnosti je daleč od resničnosti." K. Pease	eden od vodilnih angleških
ocenjevalcev i>obud za preprečevanje kriminalitete, je ugotovil oz. priporočal previdnost glede vsakega poskusa iskatija univerzalnih odgovorov glede uporabe tehnik in opozoril na nevarnost omejevanja kriminalne prevencijc na ozke definicije kaznivih dejanj. Podobno ugotovinio, da je kriminalna prevencija dejavnost, ki jo označujejo difuzne kombinacije teorij in prak.s. Previdnost glede enostavnega in splo.šnega opretleljevanja kriminalne prevencijc je v tem smislu torej modra.
Trenutno je najbolj aktualna delovna definicija kriminalne prevencijc Van Dijka in De \Vaarda (1991). ki trdita:
■Pre{yrečeranje kriiniitaliteie je skupek vseh zasebnih fmbiicl in dejavno-sli države, razen izvrševanja kazenske zakonodaje, z namenom zmanjšanja škode, ki jo povzročajo dejanja, kijih država določi ko! kazniva. °
Tu se lahko vprašamo, ali je ta opredelitev zadovoljiva, saj nedvoumno izključuje izvrševanje kazenske zakonodaje (in s tem tudi kaznovanje) iz ix)jmovanja kriminalne prevencijc, saj je še vedno izvrševanje kazenske zakonodaje |Xjmcmben del sodobnih strategij nadzorovanja kriminalitete.
Garland (1990) ugotavlja, da ima kaznovanje več ciljev, vendar je primarni cilj in.strumentalno vplivanje na zmanjšanje prestopniškega vedenja. Zaradi tega je treba razmišljati o kaznovanju kot preprostem sredstvu za dosego cilja - zakonitega izvajanja formalnega nadzorstva oz. nadziranja storilcev kaznivih dejanj in kriminalitete.
"./<? <>lxl<il)jv itd niiliislhtiliztidje do /iriMiiiin nboll 1970. Na Zulindii jv Ki iiMobje oziiiiCeim t luijii-lalisliCmi iiuliislrlaliznci/o m ini/HrrIMzticIJo. iirlmnizttciju. sebiilarizaciju (izgiilm tvixkvj{ti iili cerkiviie-ga znaCaJa ). nmcjeniim obliianii ilvmokradjv ht tlriaisi hlagoi^laiija V leni iibd<tb)ii je Mu limi ladiiiiiCe ml.iljciije. ila je miignCe ciniilK-ne iii 'luimive'/imbleme re.ieirili s /MizilivisMiiinii unidj! iii nidoiialiifi-Mju. To uMobje oziiaCiije liidl ivni v iialiredek.
" '/M jMtm moderno Je znaCiliio jiotidarjaiije iiegoloi^isii. dituna m nhiboh rvlalivizeni. "/.naiilsoprimeri.v/()ifiKtt'/iraiw naImdniCjiijirefireCenin/a mladolelnl.ibifitiimv/o/uilHra, Ito ni bih mogoCe da<eči soglasja med/Milkijo. soimliiimi sUiilmmi. Solarni In drunimi inslilncljamiulede ohitn<-namnja [trohlemaiike in />rlslojno.<li /Kisameznili sirokoi njaktiv.
Kriininalna prevencija, ki jo izvajajo policisti (izvrScvanje zakonov), je glavni predmet klasične in neoklasične kriminoloSke miselnosti. V tem .smislu kritiki govore o imperializtiui kriminalne prevencije v policiji in kazenskem jjravosodju. Cohen (1985) govori o "Mickey Mouse" konceptu, katerega označuje pojmovanje družbenega nadzorstva oti socializacije otrok pa do izvrševanja smrtne kazni Lowman (1987) ugotavlja, da do takega pojmovanja družbenega nadzorstva ni pri.šlo zaradi pre.širokega polja in raznolikih ukrepov, katerih učinkov ni mogoče več zane.sljivo in popolnoma veljavno analitizirati oz. preučevati
Najlx)lj popularna klasifikacija kriminalne prevencije v smislu izvajanja prak.se je razlikovanje med situacij.skimi in socialnimi strategijami (socialne .strategije so |5ogo.sio razumljene kot preprečevanje kriminalitete v skupnosti). Takšno imenovanje ukrepov na prvi pogled izgleila nekaj novega, čeprav glede ukrepov vsebuje precej stare ideje za preprečevanje kriminalitete.
■Situacijsko preprečevanje kriminalitete je usmerjeno v zmanj.ševanje možnosti z npr montažo tehničnih sredstev za natizorovanje javnih prostorov kot so parkirišča in nakuixivaini centri, da bi zmanj.šali možnost za tatvine vozil in kazniva dejanja zoper potrošnike.
Socialne strategije preprečevanja kriminalitete se usmerjajo v spreminjanje družbenega okolja in motivacije storilcev. Pobude v.sebujejo npr ustanavljanje klubov za mlade, da "ustrezno" zaposlijo potencialne prestopnike, da okrej^ijo agense .socializacije - od ilružine. do vrstnikov, .šole, dru.štev ipd
Obe, situacijska in socialna j>rcveticija uporabljala multiagencijski pristop, ki je načrtovan, ktKirdiniran. Rnoorganizacijski oz. enoagcncijski pristopi .so redki, primer za to pa je policijska prevencija kriminalitete. Znano je, da je treba delovati na več področjih. iKsklatliti ukrepe različnih .služb in akterjev pri iz\'ajanju kriminalne prevencijc. v nasprotnem primeru .se pokaže, da levica ne ve. kaj dela desnica. Zavedanje o tem bi moralo biti prisotno pri v.seh snovalcih kriminalitetne politike.
Skupno obema strategijama je, da zagovorniki obeh trdijo, da s kriminalno-preventivnim ukrepanjem storijo manj .škode kol retributivno kazensko pravosodje. Značilno je tudi usmerjanje na ulično kriminaliteto in specifične kategorije storilcev (mlatli, mo.ški iz tlelavskega razreda) in to bolj kot na druge oblike škode v družbi in storilce zapletenejših kaznivih tlejanj.
Prevladujoči pristop severnoameri.ške kriminologije pri klasifikaciji kriminalne prevencije je analogija z epidemiolo.škim modelom iz medicine Weiss (1987) govori o primarni, sekundarni in terciarni prevenciji kriminalitete.
Primarna prevencija v.sebuje ukrepe za zmanjše\ anje možnosti za kriminaliteto brez posebnega usmerjanja na prestopnike. Gre za ukrepe, usmerjene na določena kaznira dejanja ali kriminalne dogodke. Ta pristop .se povezuje tudi s Mindelangovo teorijo (1978) o načinu življenja, v kateri je pozornost usmerjena na IX)iencialnc in tlejan-ske žrtve nasilniške kriminalitete.
.Sekundarna prevencija se ukvarja z vzgojo in vplivanjem na ljudi preden storijo kaznivo dejanje. Tu gre preprečevanje prestopui.štva.
Terciarna prevencija se usmerja na prekinitev kriminalnih karier ali zmanj.ševanje resnosti kršenja zakonov npr z obravnavo znanih .storilcev kaznivih dejanj.
Obe. -sekiiiKlania in iciciarna prevencija, sla usmerjeni na obravnavanje |)resiopnikov.
Tonry in l-arringion (1995) navajata drugačno tipologijo strategij krinunalne prevencije. Razlikujeta nieil Štirimi glavnimi strategijami: izvrSevanjem zakonov, razvojno prevencijo in skupnostno ter situacijsko |)revcncijo.
Za razliko od Van Dijka in De Waarda vključujeta v splet kriminalnopreven-tivnih prizadevanj tudi policijo in kazensko pravosodje. Van Dijk m De Waard nam reč trdita, da za policijo ni prostora v tem okviru, saj je predmet druge krimino-loSke poddiscipline - policijskih .študij (angl. police studies). Tonry in Farrington se s tem ne strinjata in to označujeta kot rigidno znanstveno oriodoksnost. Poleg tega tudi ugotavljata, da poleg policijskega tlela in kazen.skega pravo.sodja prevladujejo iri glavne tipologije kriminalne prevencije. Te .so: razvojna, skupnostna in situacij-ska prevencija.
Pri razvojni prevenciji imamo v mi.slih intervencije, ki .so oblikovane za preprečevanje nezaželenega vedenja potencialnih pre.stopnikov, |K)sebej z usmerjanjem na dejavnike tveganja in za.ščitne dejavnike, izhajajoč iz .študij o človekovem razvoju.
Skupnostna prevencija vključuje intervencije za spreminjanje družbenih pogojev, ki vplivajo na pre.stopništvo v skupnosti, kjer ljudje živijo in delajo.
Situacijska jjrevencija je namenjena zmanjšanju kriminalitete z ukrepi za zmanj.šanje možno.sti in povečanjem tveganja za .storilce kaznivih ilejanj.
Bottoms in Wiles (1996) izjavljata, da ne težita k popolni tipologiji, ampak le razvrščata dejavnosti kriminalne |)rcvencije v .sodobnih družbah pozne moderne dobe. Ugotavljata, da obstajajo dokazi o tem, da knminalna prevencija ni izključna dejavnost države in njenih institucij Avtorja razlikujeta med štirimi tijii .sodobnega preprečevanja kriminalitete:
-	obrambne .strategije (ključavnice za volan v o.sebnih avtomobilih, zasebna varnost, sosedske straže)
-	varovanje in nadzorovanje (usmerjeno policijsko delo na potencialne .storilce ali o.škoclovanke, tehnično nadzorovanje, odzivanje na |H>trelx-str:ink)
-	u.stvarjanje novih oblik ilružbenega reda (multiagencijsko sodelovanje |)ri vzdrževanju reda, javno in za.sebno i>artnersm>, izključevanje problematičnih po.sa-meznikov, jjobude za javno varnost)
-	jiieprečevanje pre.stopništva (predšt)lski programi, jirognimi za odvračanje mladih pre.stopnikov, delo z rizičnimi po.samezniki in skupinami)
Pretl.stavitev različnih tipologij ima namen opozoriti bralca na različne poglede uglednih kriminologov na kriminalno prevencijo. Poleg razlik v tii>ologijah oz. kategorizaciji kriminalno (preventivnih ukrepov, se kot večji problem kaže nesoglasje med znanstveniki, praktiki in |X)litiki. Kriminalna prevencija je |>ogosto predmet dviganja političnih točk, saj politični govori vsebujejo obljube za zmanjšanje kriminalitete, večjo varnost v .skupno.sti, jjovečano situacijsko in socialno prevencijo in .sodelovanje različnih služb pri preprečevanju kriminalitete.
Muncie (1990 poudarja, da npr. pre|)rečevanje kriminalitete pri mladih v.sebu-je bolj negativni predznak (diskurz o preprečevanju, zmanj.ševanju, nadzoru, redu, zakonu, strahu) kot pa pozitivni predznak (pozitivne usmerit\e v družbeni jira-
vičnosii, izboljšanju življenjskih pogojev, vključevanju in naložbah, ki temeljijo n;i napredni socialni politiki).
Sklepno razmišljanje
Razprava o kriminalni prevenciji je opozorila na meje in nasprotja glede kriminalne prevencije. Vstopili smo v zmedeni svet sodobnih znanstvenih razprav o kriminaliieti. Pomembno je, da spoznamo, da je negotcnosi lahko razlog za ovire pri pojmovanju in razumevanju prizade\'anj za zmanjSanje kriminalitete v družbi. Preprečevanje kriminalitete je treba preučevati v spreminjajočih se družbenih in političnih razmerah ter kot ideolo.ški kon.struki in vrsto .sodobnih .socialnih prak.s.
Preprečevanja kriminalitete torej ni mogoče obravnavati ločeno od ideolo.ških in zgodovinskih okoli.ščin ter korenin .sedanjih razprav o preprečev~inju kriminalitete in dejavnikih kriminalitete. Treba je upo.števati razprave o preprečevanju kriminalitete in o izvajanju institucionalne prakse, saj je preprečevanje kriminalitete tudi močno politično orodje, ki vpliva na institucionalno prak.so glavnih "kriminalno preventivnih" služb.
Na prvi pogled preprost problem preučevanja kriminalne prevencije tako postaja v.se lx>lj zapleten in poirel>en muhi in interdi.sciplinarnega preučevanja.
L1TKFIATURA
Bcck. LI. (1992): Ki.sk Sociciy, Sage, Ijtinclon.
Hoiioms. A., Wiles. R (199(i): Crime Prevention and I jte Motlernity, n't T. Uenncit (nr.). Crime
Prevention: Tlic Cropwood l^ajxTS, Cambridge, Cropwood. Christie, N. (1993): Crime Control as Industry: Ttwards Gulags VCe.stern Style?, I.ondon, l<( Hit ledge.
Colien, S. (19K5): Visions od Social Control, Cambridge, Polity.
I5avis, M. (1990): City t)f Quart/.: Axcavating the Huturc of I.os Angcle.s. I.ondon, Verso, l-kiilom, I'. (1996): Towards a liisciplinc of Crime Prevention: A Systematic Approach to Its Nature, Kangc and Concepts. V: Crime Prevention: The Croop\v<KKi Pa|X'rs, ur.: llennctt, T, Canjbridgf, Croopwood. Garland. D. (1990): Punishment and St)cieiy, Oxford, Clarendon Pre.ss. Cilueck, S, Glueck, K. (1936): Preventing Crime; A .Symposium. New York, McCraw Hill. Hindelang, .M, Gottfrcdson, M., Garofalo,.l. (1978): Vlctinxs of Personal Crime; An l-nipirical
I'oundation for a Tlieory of Personal Victimisation. Cambridge. IJalllnger Hughe.s, G. (199H): Understanding Crime Prevention, Social Control. Risk amd l.ate
Modernity, Open Unversity Pre.s.s, Ikickitjgham Jone.s, T., Newburn, T.,J()nc.s, T. (1994); Democracy and J'olicing, I.ondon, PSl. l.ownian, J., Menzies, R., Palys, T. (19H7); Transc-.trceration: l-Xsays in the Sociology of Social
Control, Akiershot, Gower iMorri.son, W. (1995); Theoretical Criminology: Prom .Modernity to Port-modernism,
Cavendish PublishinK l.td., I.ondon. •Muncie, j., 0)ventry, G., Walters. R. (1994): Politics of Youth Prevention: l>evclopnicnts in Australia and l-ngland and Wales, ur: Noaksl.., U-vi M., Maguire, M. v. O)ntemporary Issues in Criminology, Cardiff, Uniwrsity of Wales Prc.s.s.
I'casf, K. (1994); Crime- I'rcvcniion, v: The Oxiuril Handbodk (il Criniinnlosy, ur.; Maguirc. M.,
Morgan, K., Reiner, R. Oxlbrtl, Clarcnilon I'rcss. Rad/inowifz, 1... Wollgang. M. (1971): Crime and Jiistitc, Vol. 2, New York, lUsic Hooks. .Suiion, A. (1994): Crime I'a-vemion: I'romise or Threat?, Australian and New Zeahmd Journal
ol Criminology, 27, .str. 5-20. Tonry, M . Karringtt)n. I). (1995): Strategic Approaches U) Crime Prevention, v: .VI. Tono'. li l-arrington (ured.J, lUiiiding a .Safer Society: Strategic Approaches to Crime. Chicago. Dniwrsity of Chicago Pre.«i.s. Van Dijk.J., I)e Waard.J. (1991): A Two-dimensional Typology of Crime Prevention Prt)icct.s. Criminal Justice Ab.stract.s. .September, str. <83-503.
727