Janez Dular
Filozofska fakulteta v Ljubljani
O DEFINICIJAH
FUNKCIJSKIH ZVRSTI IN NJIHOVI FORMALIZACIJI V ŠOLI
S prodorom pojmovanja in opisovanja zvrstnosti v šolske učne načrte se je pred učitelje ter sestavljalce učbenikov in drugih šolskih priročnikov postavila nelahka naloga. Teoretično ozadje zvrstnosti je namreč precej zapleteno, deloma tudi raznorodno in v strokovni lilteraturi prikazovano iz zornega kota raznih jezikoslovnih smeri. Za šolsko rabo pa naj bi bile te reči vendarle prikazane kolikor mogoče jasno in enotno.
Neenotnost definicij, opisov in poimenovanj funkcijskih zvrsti, ki jo lahko opazimo pri pregledovanju naših učbenikov in priročnikov, je deloma lahko odvisna od različnega namena in naslovniškega kroga posameznega pisca, gotovo pa tudi od razločkov med njihovimi pojmovanji. Pri pregledovanju spisov o funkcijskih zvrsteh bi vsekakor pričakovali, da bosta med najpogostnejšimi polnopomenskimi besedami tudi besedi 'funkcija' in 'zvrst', vendar ni tako. O besedi 'zvrst' v naši terminologiji je bilo že precej napisanega,'
" o. C. str. 527 (Mate Hraste).
" Milorad Živančević - Ivo Frangeš: Povijest hrvatske književnosti, Ilirizam - realizam. Zagreb 1975.
' Gl. J. Toporišič, Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvTstno3ti slovenslcega jezika. SR 1977 str. 387-406;
80
tu bi rad v zvezi s tem nekaj več spregovoril še o besedi 'funkcija' oziroma 'funkcijska'; 1 njena terminološka utemeljenost je namreč našim učencem iz učbeniških definicij očitno premalo razvidna in zato neredko postavljajo vprašanje, zakaj se funkcijske zvrsti imenujejo ravno 'funkcijske'.
Pregledal sem naše učbenike, priročnike in druga dela iz zadnjih petnajstih let, za katera je bilo pričakovati, da bodo obravnavala funkcijsko zvrstnosL (Tudi v nekaj srbohrvaških, čeških in nemških učbenikih in priročnikih sem naletel na podobno stanje kakor pri slovenskih.) Zvrstnost v njih ali sploh ni omenjena ali pa je obravnavana po neenotnih merilih. Med deU, ki jo obravnavajo, naj najprej omenim Urbančičev članek o jezikovnih sti-lih;2 tu sicer ne gre za učbenik ali priročnik, toda ob svojem izidu je bilo to po daljšem času prvo slovensko besedilo, ki se je teoretično nekoUko bolj ukvarjalo s funkcijsko zvr-stnostjo in je tako ali drugače vplivalo na večino našega nadaljnjega razpravljanja o teh rečeh. Urbančič pravi takole: »V zvezi z nastajanjem slovenske umetniške literature, znanstvenih del in publicistike ter prodiranjem slovenščine v urade in poslovno življenje se je knjižni jezik bogatil z novimi izrazi, obenem pa si je vsako teh področij tudi z izborom in načinom uporabe jezikovnih sredstev oblikovalo določene specifičnosti, ki so značilne samo zanj. Te specifičnosti so predvsem v izrazih in sintaksi in so podlaga jezikovnim stilom. Osnovnih stilov bi lahko našteli pet. To so umetnostni, znanstveni, poslovni, publicistični in konverzacijski stil.«^ To pravzaprav ni definicija funkcijskih zvrsti, temveč neko pojasnilo, kako, zakaj in kdaj so se v slovenskem knjižnem jeziku razvile. Pri tem pojasnjevanju Urbančič močno poudarja družbeno-zgodovinske dejavnike, le pri njegovih opisih posameznih zvrsti potem naletimo še na formulacije, ki spominjajo na teorijo sporočanja,- za umetnostno zvrst na primer pravi, da ni enotna in da ji je skupno »le podajanje resničnosti z umetniško ambicijo«, vendar pri tem ni povedano, kaj je umetniška ambicija; pri znanstvenem jeziku Urbančič omenja »zaradi narave predmeta težnj/o/ po eksaktnem, stvarnem in jedrnatem izražanju«; pri publicistični zvrsu govori o namenu pripovedi (informacija, pouk, agitacija). Šele po pregledu zvrsti je prvič omenjena tudi beseda funkcija, da bi dobili pojasnilo zaizraz 'funkcijski sül'. Zapisano je takole: »Jezikovni suli so potemtakem odsev funkcij, ki jih dodeljuje družba jeziku.« Toda spričo poudarjanja zgodovinskih, socioloških in celo tematskih prvin v prejšnjih in poznejših odstavkih njegovega članka bi tu bolj pričakovah termin, ki ga je kot možnost že poprej nakazal Anton Bajec, namreč termin 'panoge' oziroma 'panožne zvrsti', ali pa poznejši podobni To-porišičev terminološki predlog 'področne zvrsti', ker da ubesedujejo predmetnost različnih panog oziroma področij človekovega udejstvovanja."
Naslednje delo, ob katerem se moramo ustaviti, je Toporišičev Skj 3.' Takole pravi: »Glede na to, čemu služi, prozni jezik delimo na umetnostni in neumetnostni. V neumetnost-nega gredo praktično sporazumevalni, praktično strokovni, publicistični in znanstveni.«' Sledi opis posameznih zvrsti, in sicer tako, da se za vsako pove, kdo in kje jo uporablja, v katerih stalnih oblikah sporočanja nastopa ter katere sistemske (jezikovne) prvine in katere teme so v njenih besedilih najbolj navadne, na primer: »Praktično strokovni jezik uporabljamo v navadnih pogovorih, poročilih, naznanilih, sporočilih, preprostih opisih in pripovedih. Besede, ki se uporabljajo v take vrste sporočilih, uporabljamo skoraj vsi. Stavki so kratki, načeloma preprosti, nezapleteni (...).« Uporabljamo ga »v pogovoru o gospodinjskih stvareh, o otrocih in starših, o svojih sošolcih (...), o nakupovanju, o obisku gledališča (...).« V zvezi s tem pa niti v naslovu poglavja še ne najdemo izraza 'funkcija', .
'V zborniku Jezikovni pogovori, Ljubljana 1965, str. 221-227. ' Prav tam, str. 222.
' SR 1977 str. 400; Slovenska slovnica, Maribor 1976, str. 21.
' Slovenski knjižni jezik 3, Maribor 1967.
' Prav tam, str. 95. ^
81
'funkcijska zvrst' ali česa podobnega. Pač pa imamo tak izraz in definicijo ali široko terminološko pojasnilo v Toporišičevi Slovenski slovnici: »Te zvrsti imenujemo funkcijske zaradi tega, ker služijo različnim uporabnostnim namenom; imenovali bi jih lahko tudi področne, ker ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega udejstvovanja, na primer vsakdanjih nespecializiranih stvari, strokovnih, umetnostnih. Angleško govoreči svet govori namesto o funkcijskih zvrsteh o registrih.«' V nadaljevanju, to je pri opisu posameznih zvrsti v slovnici potem Toporišič besede 'funkcija' ne uporablja več, v razpravi Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti slovenskega jezika* pa je zapisal še to, da imamo izraz 'funkcijski' po češkem jezikoslovju. (Če nam tu ne bi šlo za pregled stanja po učbenikih in priročnikih, bi bilo seveda treba poudariti, da je Toporišič - pa tudi drugi - izraz funkcijske zvrsti redno uporabljal v svojih univerzitetnih predavanjih idr. že vsaj od slavističnega zborovanja v Celju leta 1970.)
Tudi sam sem v prvem poskusnem snopiču učbenika slovenščine za srednje usmerjeno izobraževanje' moral pisati o funkcijskih zvrsteh. Zapisal sem, da »se pri delitvi na funkcijske zvrsti oziroma predvsem na namen sporočanja, na naloge človekove dejavnosti, v kateri je kaka skupina jezikovnih sredstev posebej uporabna oziroma v navadi. Take dejavnosti so na primer znanost, publicistika in druge... « Beseda 'funkcija' oziroma 'funkcijski' je potem tudi pri meni omenjena samo enkrat, pa še takrat le v oklepaju.
Vse to navajanje in razčlenjevanje ni namenjeno iskanju besede 'funkcija' same po sebi, mogoče zato, da bi dokazali njeno redkost ali da bi piscem lahko očitali puristične ali kake druge nagibe. Mislim, da tudi v potrebah didaktičnega popreproščanja ni pravega vzroka za njeno majhno pogostnost. Vzrok je najbrž v našem nepopolnem, enorazsežnostnem pojmovanju funkcijske zvrstnosti.
Kot je zapisal Toporišič v omenjeni razpravi, izhajajo naši izrazi 'funkcijski stil', 'funkcijska zvrst' ipd. iz češke jezikoslovne šole; k njihovi uveljavitvi je najbrž največ pripomogel Bohuslav Havranek. Pregled Havrankovih del o zvrstnosti'" nam pove, da je dobro spoznal Bühlerjevo teorijo o treh funkcijah jezikovnega sporočila" - o izrazni (ekspresivni, emotivni - 1)'^ predstavitveni (referenčni - Pr) in pozivni ali vpUvanjski (impresivni, apel-ni - V); Havranek celo dobesedno citira Bühlerjeva nemška poimenovanja funkcij: Darstellung, Ausdruck, Appei/." Beseda 'funkcija' je torej pri njem pojmovana semiotično, kot funkcija, ki jo lahko opravlja sporazumevalno znamenje oziroma sporočilo. Roman Jakobson'" je to teorijo pozneje razširil tako, da je pri jezikovnem sporočilu upošteval še tri funkcije: slovarsko (metajezikovno - M), povezovalno (fatično - Po) in lepotno (estetsko, poetično - L). Pri tem je izhajal iz danes že klasične univerzalne semiotične sheme, kakršno v nekohko prilagojeni obliki priznavajo tudi najnovejša jezikoslovna dela."
'J. Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor 1976, str. 21-22. •SR 1977 str. 400.
'J. Bibič, J. Dular idr., Slovensiii jezik in stilistika. Ljubljana 1977, str. 43-44.
Večina bistvenih je zbranih v knjigi Studie o spisovnem jazyce. Praga 1963. " K. Bühler, Sprachtheorie. Jena 1934; Isti, Die Axiomatik der Sprachwissenschaft, Berlin 1933.
Poimenovanja za posamezne funkcije so v tuji strokovni literaturi zelo neenotna in to je dodatni vzrok, da tu podajam slovenske izrazci svojo »poskusno dobo« so prestali v slavističnem seminarju na Filozofski fakulteU v Ljubljani, tu pa so predloženi v oceno in uporabo širši javnosti. " Prim. Bühler, Sprachtheorie, str. 24 n.
v delu Linguistics and poetics. izdanem v zborniku Style and language. T. A. Sebeok Ed., Cambridge, Massachusetts, 1960, str. 350-377 (pri nas dostopno v sh. prevodu Lingvistika i poetika. Beograd 1960, str. 285-324). V bistvu gre za izročila ruske formalistične šole iz dvajsetih let tega stoletja.
" Prim. P, Guiraud, La semiologie, Paris 1971 (pri nas dostopno v sh. prevodu Semiologija. Beograd 1975, posebno str. 9-10); J. Lyons, Semantics /, London, 1977, posebno str. 36 ter 50-56; U. Eco, La struttura assente, Milano 1968 (pri nas dostopno v sh. prevodu Kultura, informacija, komunikacija, Beograd 1973, str. 67.
821
Pomen sheme: pošiljalec pošilja sporočilo naslovniku; za učinkovit prenos sporočila je ! potreben zunanji kontekst (predmetnost, okoliščine), sestav znamenj določenega skup- • nega jezika in pa prenosnik, ki omogoča kontakt med partnerjem."
Pri sporočanju je torej potrebnih šest dejavnikov (shema) in vsak izmed njih določa po- : sebno funkcijo ali vlogo sporočila: sporočilo ne vsebuje samo podatkov o zunanji pred- \ metnosti (predstavitvena funkcija), temveč tudi o sporočevalcu (izrazna funkcija), naslov- ' niku (vplivanjska funkcija), jeziku (slovarska, metajezikovna funkcija), prenosniku (po- ; vezovalna funkcija) in o samem sebi, o svoji sestavi (lepotna funkcija). Sporočilo ima lahko vse te funkcije, vendar sporočevalec navadno ne želi vseh enako poudariti.
Zgledi besedil s posebej poudarjeno funkcijo: :
1. povezovalna: j
»Tu letališče. Tu letališče. Kličem Orla 3. Kličem Orla 3. Orel 3, oglasi sel« '
»Tu Orel 3. Tu Orel 3. Dobro vas slišim. Prosim za napotke. Sprejem.«
2. povezovalna, izrazna, vplivanjska: Dvogovor v kabini hišnega dvigala:
- Zdravo! - O, zdravo! - A greš! - Mhm. Pa ti? - Saj vidiš, vsi moramo. - Kaj češ, je že tako.
- Tako, tako. - Ja, saj pravim. - Bomo že kako; če smo doslej, bomo pa še naprej! - Imaš čisto prav. Kaj bi se človek žrl, ko nič ne pomaga. - No, pritličje.
3. slovarska (prirejeno po Jakobsonu):
i
»Hoj, kako je tisti solatar treščil!« »Kako misliš - treščil? Kam?« »Oh, nikamor, ampak pogrnil i je; treščiti pomeni pogrniti.« »Pogrniti? Kaj pa je zdaj to?« »Pogrniti, to je pasti na izpitu.« »Na i izpitu? Po kaj pa naj bi solatar prihajal na izpit?« »Človek težki, solatarji pravimo študentom i agronomije!«
4. predstavitvena: ; Sobni inventar                                                                                              i
2 stola 1 nočna omarica \
1 pisalna miza 1 nočna lučka j
/ postelja 4 obešalniki \
I preproga i
5. vplivanjska:
Otroci, igrajte se s PEZ figuricami!
Ora - najboljša ta hip! ]
Kruha in iger!
Vaša kri rešuje življenja. Krvodajalska akcija za Celjane bo 25. in 26. tega meseca.
' Gl. Jakobson, LingvisUka i poslika, str. 289-90.
83
6. lepotna in izrazna:
Kako je svetloba sveta!
Kako je - svetnica - nevidna in daljnovidna,
kako skrivnostna in vserazkrivajoca!
O sončni plamen, o sončna pena, o sončni nič,
sveta svetloba - o mati svetal (B. A. Novak)
Katere funkcije bodo najbolj poudarjene, je odvisno od avtorjevega sporočevalnega namena. Ker jezik premore za vsako funkcijo sporočila množico specializiranih izraznih prvin, posebnih rab in povezav, je od posebne poudarjenosti ene ali dveh funkcij odvisno, katere prvine bodo imele pri izbiri jezikovnih sredstev za sporočilo osrednji položaj, katere pa bodo ostale bolj na obrobju. Če je na primer poudarjena izrazna funkcija, bodo v besedilu nadpovprečno pogostne tiste jezikovne prvine, s katerimi je mogoče izraziti spo-ročevalčeve osebne lastnosti (na primer spol, starost, zdravstveno stanje, temperament, stališče do ubesedene predmetnosti in drugo); take jezikovne prvine so na primer modalni izrazi, medmeti, stavčna intonacija, glasovna barva in drugo. Ce pa je posebej poudarjena predstavitvena funkcija, bodo sporočilu dajali poglavitni pečat izrazi, ki nam zbujajo čim jasnejše in natančnejše predstave o predmetnosti (npr. terminologija), prej omenjeni izrazi za osebno, posebno še čustveno vrednotenje te predmetnosti pa bodo odrinjeni. Pri poudarjeni lepotni vlogi se naša pozornost usmeri na enkratno obhkovanost sporočila samega (v našem zgledu št. 6 je ta oblikovanost dosežena predvsem z nekaterimi skladenjskimi sredstvi (npr. kopičenje vzkličnih povedi, ponavljanje) ter s slikovitostjo in igrivostjo pri besednih pomenih (svet - 'sanctus/mundus/lux'). Tako se ustvarja neposredno razmerje med nekaterimi skupinami stalnih oblik sporočanja (žanri)" in nekaterimi skupinami jezikovnih sredstev, imenovanimi funkcijske zvrsti.
Doslej smo se gibali v semiotičnih razsežnostih zvrstnosti, vemo pa, da imajo funkcijske zvrsti še nekatere druge razsežnosti, med drugim družbene, tematske, zgodovinske idr. Tega nikakor ne smemo spregledati, vendar se je treba zavedati, da gre (teoretično) za drugotne zadeve; zgodovinske razsežnosti na primer lahko pojasnimo s projekcijo semiotičnih razsežnosti na določene zgodovinske razmere kake jezikovne skupnosti. - Funkcijske zvrsti so torej skupine jezikovnih sredstev, specializirane za izražanje posameznih funkcij sporočila, navadne in velikokrat tudi nastale v tistih panogah človekovega javnega in zasebnega udejstvovanja, v katerih so take funkcije najpogosteje poudarjene.
Kot je pred desetimi leti na svojem predavanju v Ljubljani pripomnil Bohuslav Havranek,'* je naravno, da tudi pojmovanje funkcijskozvrstnega razločevanja prispe v šole v precej popreproščeni obliki (vsak šolski učbenik mora znanstvene zadeve deloma popre-proščati); postavlja pa se seveda vprašanje, katere sestavine zapletenih, večplastnih teoremov naj pri tem opustimo, ne da bi preveč prizadeh njihovo bistvo in ne da bi prekršiU didaktična načela Pri funkcijskih zvrsteh pa je bistvena zadeva ravno njihovo semiotično ozadje in to nam omogoča tudi njihovo terminološko razvidnost
Ko učencem tako pojasnimo in ponazorimo, od kod izraz 'funkcijske zvrsti', se lahko odločimo še za semiotično utemeljeno klasifikacijo in definicijo posameznih zvrsti ter za njihovo formalizacijo. Funkcijske zvrsti dehmo najprej na neumetnostne in umetnostne; v ozadju te dehtve je posebna poudarjenost dveh funkcij: pri vseh neumetnostnih zvrsteh
" Gl. J. Mistrik, Zame večne/ literatur/, Bratislava 1975, str. 29-35 in na drugih mestih v knjigi " v predavanju Teorija knjižnega jezika, natisnjenem potem v JiS 1969, str. 196-204.
84
je bolj ali manj odločilna predstavitvena funkcija, pri umetnostni pa seveda lepotna. Nadaljnja delitev neumetnostnih zvrsti je odvisna od posebne poudarjenosti drugih funkcij: pri praktično sporazumevalni zvrsti imamo poleg predstavitvene močno poudarjeno še izrazno in povezovalno funkcijo (formalizacija: PrIPo), pri publicistični še izrazno in vpli-vanjsko (formalizacija: PrIV), pri strokovno-znanstveni pa različne glede na podzvrsti -pri praktično strokovnem oziroma uradovalnem sta na primer poleg predstavitvene funkcije posebno močni vplivanjska in metajezikovna (formalizacija - Pr/VM; pomislimo na jezik zakonskih besedil, uradnih odločb, navodil za uporabo, vojaških povelj in podobno); pri poljudno znanstvenem metajezikovna in lepotna (formalizacija - Pr/ML; pomislimo na nekatere Erjavčeve poljudno znanstvene spise, ki že prestopajo v območje umetnosti), pri teoretičnem znanstvenem metajezikovna (formalizacija - Pr/M; pomishmo npr. na Rig-lerjeve Začetke slovenskega knjižnega jezika) in tako dalje. Podzvrsti umetnostnega jezika se ločijo glede na posebno poudarjenost izrazne, predstavitvene, vplivanjske ah povezovalne funkcije: lirika - L/I; epika - 17Pr; dramatika - L/Po V).
Med množico sporočil, s katerimi se vsak dan srečujemo, lahko odkrijemo tudi taka, ki bi jih težko popolnoma spravili pod doslej podane obrazce. Gre za prehodne in hibridne tvorbe, ki nastajajo v posebnih okoliščinah ali s posebnim namenom; reportaža kot stalna oblika sporočanja gotovo spada v publicistiko, vendar je obrazec za publicistični jezik ne pokriva popolnoma - treba mu je dodati funkcijo L (torej PrIV/L/), to pa kaže že na približevanje umetnostnemu jeziku.