Listek.
705
bei Cyrill die Kenntnis der samaritanischen und hebraischen Schrift voraussetzen. Dazu kommt noch selbstverstandlich die g r i e c h. M i-nuskel wie auch die Uncialschri ft. Es hat nun den Anschein, dass er abgesehen von der letzteren, jede der genannten Schriftarten benutzt hat und daraus, was ihm geeignet schien, mit verhaltnismaBig geringen Modi-ficationen in sein Alphabet aufnahm*. — V kritičnem oddelku je napisal naš rojak M. Murko jako zanimiv sestavek: »Die Litteratur zum hundert-jahrigen Jubilaum P. J. Šafafik'ss (glej nastopno beležko v današnjem »listku«). — Bibliografični oddelek so spisali: V. Jagič, C. Jireček, M. Rešetar in G. Polivka. Jagič ocenja med drugim tudi Štrekljevo zbirko slovenskih narodnih pesmi, o kateri se izraža kolikor možno laskavo kakor tudi o prof. Streklju in trdi, da tako skrbno urejene zbirke nima niti srbohrvaška ali bolgarska, niti češka in poljska literatura. Jagič pa je podal tudi našim prestrogim moralistom par bridkih in zasluženih. Blagopokojni Davorin Trstenjak je pisal nekoč v nekem uredniškem pismu (»Edinost« ga je nedavno priobčila), »da so zeloti izvohali povsod razširjanje nenrav-nosti.« Kakor se kaže, še dandanes nismo mnogo na boljšem. Tudi prof. Streklju so delali in še delajo nekaterniki sitnosti in ovire, hoteč v najne-dolžnejših pesmih zaslediti nemoralnost, in zahtevajo odločno, da se dotične pesmice črtajo. Tem pregorečim moralistom je dal prof., Jagič dobro lekcijo, pišoč: . . . Sonderbarer Weise verlautete, nicht gleich anfangs, sondern spater, dass die maBgebenden Factoren des Vereines (Matice) gegen die Ausgabe der Volkslieder aus — religios-moralischen Griinden Bedenken tragen!!! Das Volk beriihre ja in seinen Liedern auch die Liebe, und das sei siindhaft! Wenn die braven Leute aus dem Volke, die in derber, aber harmloser Naivitat den Gesamm tinhalt ihrer Lieder im Gedachtnisse wahren, ohne bei einzelnen etwas boses zu denken, von derVerurtheilung seitens der pedan-tischen Haarspalter und strengen Sittenrichter eine Ahnung hatten, so wiirden sie erstaunt die Augen offnen und fragen, wer jenen rigorosen Herren das Recht gebe, einen durch Generationen iiberkommenen, in seiner ersten Anlage hie und da moglicherweise auf sehr traurig en Tha t-sachen beruhenden Text, dem jedoch dieZeit eine gewisse Weihe der unschuldigsten Erinnerung verliehen, in buch-s tablic her A nalvse zu fassen! Gew i ss ist beidemVolksliede ein solcherMafistab am wenigsten angebracht!« — Na koncu je Oblakov nekrolog, v katerem se spominja prof. Jagič s toplimi in iskrenimi hesedami prerano umrlega učenjaka, kar je omenil »Zvon« že vi o. št. Dolžnost bi bila, da se odzovejo tudi Slovenci n. pr. »Matica slovenska«, »Pisateljsko društvo«, gg. profesorji in drugi rodoljubi pozivu prof. Jagiča in pošljejo svoj oboi za spomenik nepozabnega V. Oblaka. (Doneske sprejema: prof. Jagič, Dunaj, XIX: Doblinger Hauptstrasse 24 in »Weidmannsche Buchhandlung«  Berlin S. W. ZimmerstraBe 94).                     Fr.   Vidic.
Die Literatur zum hundertjahrigen Jubilaum P. J. Safarik's. M. Murko. (Ponatisk iz »Arch. f. slav. Philologie*.) V tem velezanimivem članku ocenjuje, popravlja in dostavlja pisatelj razne spise, ki so izšli o priliki   stoletnice   SafaiHkovega   rojstva,   n.   pr,   K.   Jirečka:  »P. J. Safafik
706
Listek.
mezi Jihoslovany (v >:>Osveti*) in druge doneske raznih pisateljev kakor: Polivke, Pastrnka, Vlčka, Kulakovskega, Pštuchova, Hanuša, Machala i. dr., ki so razpravljali o Safafiku kot pesniku, kritiku in estetiku, historiku, jeziko slovcu, paleografu i. t. d. ter priobčili te razprave v raznih periodičnih izdajah in časnikih. Zalibog, da ni mogel pisatelj omeniti nobenega doneska, ki bi bil došel od Jugoslovanov! Slovaki sami so storili jako malo in nam niso podali skoro nič novega; najboljše je, kar so povedali o njegovem rojstnem kraju Kobel&rovo. Pri Čehih pogreša dr. Murko kak članek o zaslugah Safafikovih za češki jezik in literaturo, kakor se je tudi na njegove zasluge za etnografijo, mitologijo in pravoznanstvo premalo oziralo. Za nas Slovence je zlasti važno, da je dr. Murko razjasnil napeto razmerje med Kopitarjem in Safarikom in opral pege, katere so Safafikovi biografi po krivici nadeli Kopitarjevemu značaju. Spis razodeva ostro, fino, kritično oko, ki diči dr. Murka kot literarnega historika. Saj pozna dr. Murko, kakor malo kdo češko slovstvo in zlasti dobo čeških romantikov, med katere spada tudi Safafik; o tem se lahko prepričamo iz njegovega obširnega dela o vplivu nemške romantike  na češko slovstvo,  ki v  kratkem izide.
Fr.   Vidic.
Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1897. so ravnokar izšle ter so naslednje: 1. Zgodbe sv. pisma. III. snopič. — 2. Molitvenik: Marija Devica, majnikova kraljica. — 3. Slovenska pesmarica. I. zvezek. — 4. Naše škodljive rastline. V. snop. — 5. Slovenske večernice. 49. zv. — 6. Koledar za leto 1897. — Prelepe knjige ocenimo prihodnjič, že sedaj pa opozarjamo na najimenitnejšo letošnjo publikacijo, to je na I. zvezek sSlovenske pesmarice*, ki sta ga priredila župnik Jakob Aljaž in glasbenik M. Hubad. Kdor ni ud družbe sv. Mohorja, naj si le omisli to znamenito knjigo, ne bode mu žal. Stane pa ude  50  kr.,  neude   70  kr.
Novi slovenski operi. Letošnja sezona nam donese uprizoritev dveh izvirnih slovenskih glasbenih del. Priznani in cenjeni skladatelj Ant. Foerster je predelal spevoigro »Gorenjski slavček« v opero; — V. Parma pa, skladatelj opere »Urh, grof celjski«, je zložil novo enodejansko opero »Ksenija«. Dejanje ji je povzeto iz južnoslovanskega življenja. Ksenija prosi slučajno pribežališča v samostanu, kjer je njen ljubimec ; le-ta je ondu iskal utehe nesreči, ko ju je razdružila neprijazna usoda. Ljubav se porodi z nova v njiju srcih; tedaj pa pridrvi Ksenijin zalezovalec ter prisili meniha, svojega brata, na dvoboj, očitajoč mu prevaro in pregrešnost. Da zabrani bratomor, se žrtvuje Ksenija. — Dejanje, dasi romantično, je dobro razpleteno in podaje komponistu dovolj prilike, da dokaže svoje muzikalne zmožnosti. Zlasti hvalijo skrbno instrumentacijo opere.
Slovensko gledališče. V listku zadnjega zvezka »Ljubljanskega Zvona« se očita intendanciji slovenskega gledališča, da je premalo dovzetna za nasvete, ki ji dohajajo od drugih. Mogoče, da je v katerem oziru to res; kar pa se tiče sestave repertoarja za tekočo sezono, tej tožbi ne moremo  pritegniti.
Iz gledališkega »bulletina«, katerega je intendancija še pred otvoritvijo gledališča objavila, smo se uverili, da je upoštevala, kolikor se je sploh dalo, razne migljaje, ki so ji glede tega došli, in da nasvetov ni prezirala, tudi če so ji prihajali   od manj   prijateljske   strani.    Intendancija slo-