Poezija Franceta Prešerna v ukrajinšClni
France Prešern: Poeziji. Zi slovens'koji. (Uporjadkuvannja, vstup. stattja i pTymit. V. Grymyca.) Perlyny svilovoji liryky. Vydavnyctvo hudožn'oji literatmy »Dni-pio«, Kyjiv 1977. 199 str.
Ob prehodu 1977. leta v novo 1978. je izšel nov prevod Prešernovih izbranih del — tokrat v ukrajinskem prevodu. Izdajo je uredil in opremil z uvodnim esejem nam že znani posrednik slovenske literature in kulture v Ukrajini Vil Grimič. Sam se je z nekaj prevodi Prešernovih del (predvsem nemških izvirnih pesmi) uvrstil tudi med prevajalce tega izbora, ki so ga poleg njega prevedli še Dmitro Palamarčuk, Roman Lubkivski in znana, v sovjetskem okviru uveljavljanja pesnika Andrij Mališko dn Dmitro Pavličko.
Vsaka izdaja premišljeno izbranega in skrbno izdelanega prevoda poezije Franceta Prešerna je za nas Slovence prijeten dogodek, ob pričujoči ukrajinski izdaji pa naše zadovoljstvo preide v pravo veselje —• tu ne gre več samo za solidno izdajo, ampak za izdajo, ki kaže na to, da so urednik in njegovi sodelavci poskušali originalno in živo vključiti Prešernovo umetnost v literarno in kulturno življenje sodobne Ukrajine. Na to nas neposredno
opozarjajo že urednikove besede, posredno pa tudi kompozicija izbora.
Umetnost tujega pesnika lahko vključimo v lastno nacionalno kulturo na različne načine. Vil Grimič jo poskuša vključiti tako, da nakaže aktualnost Prešernove poezije v pesnikovi domovini nekdaj in danes ter posredno opozori na nekatere analogije med zgodovinsko usodo Slovencev in Ukrajincev, ki za njih najdemo v univerzalni poeziji Franceta Prešerna izjemen umetniški izraz. Pri tem Vil Grimič ne prezre raznolikosti bogatega Prešernovega pesniškega izročila, nasprotno, pokaže dober posluh za njegove individualne posebnosti, toda ob poudarjanju erosa kot osrednje teme Prešernove poezije vendarle izpostavi pesnikovo »ljubezen do domovine, spopad s stvarnostjo, problem poslanstva in vloge umetnika v družbi«. Tem »trem glavnim temam«, ki da se skupaj z »ljubezensko temo« združijo »v naravnost čudovito zlitje« v najpomembnejši Prešernovi stvaritvi Sonetnem vencu, zato posveti V. Grimič posebno pozornost. Ta pozornost ponekod preide v pravi zanos, še posebej takrat, ko je govor o »visokem pa-triotičnem čustvu« slovenskega pesnika. V. Grimič ga odkriva v nekaterih sonetih Sonetnega venca (še posebej v osmem in devetem), v verzih »manj strašna noč je v črne zemlje krili, / kot so pod svetlim soncem sužni dnovi« iz Uvoda h Krstu pri Savici in še posebej v Zdravici. V Zdravici, tako meni V. Grimič, je pesnik »z modrostjo državnika, ki vidi v prihodnost«, s »skrajno natančnim in skorajda aforistič-nim izrazom« izpovedal »najširše patriotič-no čustvo«, čustvo internacionalne, vsečlo-veške povezanosti. Grimičevo razmišljanje o Prešernovi vlogi v zgodovini razvoja slovenske duhovne kulture tako tudi privede do zaključka, ki ga lahko brez pridržka sprejmemo kot aktualen in realen odmev pesnikove umetnosti v razmerah sodobnega sveta. — V. Grimič namreč ugotavlja, da je Prešeren v svojem času dobro poznal »potrebo po zbližanju Slovanov v pogojih nemško-madžarske nevarnosti«, da pa je videl rešitev samo v »naravnem zbližanju nacij«, ko bi se »vsaka izmed njih lahko naprej (svobodno) duhovno razvijala«. Grimičeva omemba Osvobodilne fronte Slovenije in ugotovitev, »da so Prešernove ideje najbližje današnji federativni ureditvi Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev (ter drugih narodnosti) v socialistični Jugoslaviji«, nam njegovo pomenljivo misel še bolj približata.
350
Poudarjanje vsećlovečnosti Prešernove poezije je poleg Koršovega zgleda' najbrž vplivalo na urednika, da se je pri sestavljanju izbora odločil upoštevati tudi Prešernove nemške izvirne pesmi. Od slednjih je Vili Grimič vključil v izbor po-venčni ljubezenski sonet Warum sie, Werth, dass Sänger aller Zungen, soneta An die Slowenen, die in deutschen Sprache dichten in An eine junge Dichterin iz Namečka nemških in ponemčenih poezij dvojezične cenzurno-revizijske variante Poezij ter nagrobni napis Emilu Korytku. Grimič je s tem postopkom dosegel dve stvari: 1. V izboru, ki je po svoji kompoziciji naravnan po Prešernovih Poezijah, je zapolnil praznino, ki je nastala, ko je na koncu izpustil aintentizirujoči Krst pri Savici. 2. Z izborom in razvrstitvijo prevodov Prešernovih nemških izvirnih pesmi je še enkrat nakazal lastno sintetično podobo Prešernovega pesništva; ta pri njem iz ljubezenske in literamo-nacionalne tematike prvega nemškega soneta, preko Prešernove realne ocene soodnosa nemške in slovenske literarne kulture v drugem sonetu in pojmovanja poezije kot ukaza in usode ter sprejemanja trpljenja kot pesnikovega deleža v tretjem izzveni v verzih: »Der Mensch muß untergehen; / die Men-scheit bleibt, fortan / wird mit ihr das bestehen, / was es für sie getan.« — Smiselni ureditvi okvira ustreza tudi notranja ureditev izbora. Izpuščena so v glavnem samo tista Prešernova pesniška dela, ki so ali prepesnitve (npr. Lenora) ali dela, ki bi jih neipoučeni ukrajinski bralec težko razumel brez posebne literarnozgodovinske razlage (npr. Nova pisarija, Zabavljivi napisi). Toda pri tem vendarle ne moremo mimo nekaterih po našem mnenju spornih odločitev urednika. — Najprej bi se vprašali, zakaj je npr. iz razdelka Pesmi izpuščena pesem Ukazi, zakaj ni v izboru soneta Je od vesel'ga časa teklo leto, ki zavzema v kompoziciji Prešernovih Poezij izpostavljeno mesto za Ljubeznjenimi soneti in pred Sonetnim vencem, potem bi še dodali, da nam ostajajo nerazumljivi kriteriji, ki so zaradi njih upoštevani samo štirje povenčni ljubezenski soneti, izpuščeni pa sta npr. tako izraziti deli, kot sta soneta Ni znal molitve žlahtič trde glave in Vi, ki vam je ljubezni tiranija. Navedena vprašanja se nam zastavljajo tem bolj, ker so v izbor npr. uvrščene pesmi Zarjavela dvičica. Sveti Senan in Nebeška procesija, ki se po svoji umetniški vrednosti ne morejo meriti z navedenimi neprevedenimi deli. Vključevanje v izbor del, ki jih Pre-
šeren ni uvrstil v Poezije ali pa jih je postavil na drugo mesto, prinaša tudi neko drugo nevščenost. Urednik namreč premalo upošteva tisto vlogo, ki jo je »Prešernova poetološka zavest« pripisovala kompoziciji Poezij in še posebej sklepnim mestom razdelkov. Ce pri tem upoštevamo ugotovitvi Borisa Merharja in Borisa Paternuja, da so »ta mesta (...) vsa po vrsti, z razumljivo izjemo Krsta pri Savici, dana tekstom, ki izpovedujejo neko bistveno misel o pesniku in pesništvu«,^ potem se najbrž ne moremo strinjati, da razdelek Pesmi v izboru zaključuje pesem Vso srečo ti želim in ne pesem Pevcu, razdelek Balade in romance pa Sveti Senan namesto Orglarja itd.
Navedene kritične pripombe seveda ne zmanjšujejo vrednosti in že na začetku ugotovljene pomembnosti izbora. Vrednost izbora poleg tega potrjuje tudi izjemen napor vseh prevajalcev, da prepesnijo Prešerna v adekvatno pesniško strukturo. Povedano velja posebno za pozornost, ki so jo prevajalci posvetili Prešernovim sonetom in še posebej njegovemu Sonetnemu vencu. Visokim artističnim zahtevam, ki jih postavlja pred prevajalca to »najbolj artistično delo« Prešerna, je D. Palamar-čuk skušal ustreči v vseh pogledih. Prevedel ga je z akrostihom, ki ga npr. ruski prevod iz leta 1971 nima,^ z ustreznim upoštevanjem Prešernovega peterostopnega jambskega verza in, kjer je to bilo le mogoče, tudi stavčnega naglasa in s tem tudi intonacije. Zaradi ukrajinske verzifikacij-ske tradicije, ki ne dovoljuje, da bi se v okviru ene kitice vrstile istovrstne rime, je prevajalec, podobno kot pred njim Rus Korš, seveda moral vrstenje ženskih rim v Prešernovem originalu podati s kombinacijo moških in ženskih stikov. Prevajalcu je tako uspelo, da je dovolj adekvatno predstavil ukrajinskemu bralcu pomen Prešernovega enciklopedičnega pesniškega sporočila.
To, kar smo povedali za prevod Sonetnega venca, žal ne velja za izbor kot celoto. Tako se je npr. samemu prevajalcu Sonetnega venca primerilo, da je moral priznati delno nemoč pri prevajanju soneta Me-mento mori. Prešernovo   neosebno in ne-
' Prim. knj.: Stihotvorenija Franca Prešerna. So slovenskogo i nemeckogo podlinnikov perevel F. Korš, Moskva 1901.
2 Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, II. del, Ljubljana 1977, str. 305.
3 Prim. knj.: France Prešeren. Perevod so slovenskogo, Moskva 1971, str. 132 in si.
351
vsiljivo obliko adresata je prevajalec tu spremenil v neposredni in zato glede na vsebino kar vsiljivi nagovor, ki povsem poruši ton in smisel pesnikovega sporočila. Prav malo od originalnega pesniškega sporočila je ostalo v prevodu Zdravljice. Prevajalec R. Lubkivski jo je prestavil v ukrajinščino tako, da je deloma celo de-mantiral tisto, kar je v uvodu s takim zanosom zapisal urednik izbora. Primerjajmo samo znamenito kitico:
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
s prevodom:
Haj vsi živut" narodi, Sčo pragnuf sonjačnogo dnja.
My diždemosja zgody, I ščeznut' cvary ta gryznja,
Ščob dzveniv
Bratnij spiv Z-poza kordoniv-rubeživ.
»Zvenenje bratskega speva« najbrž ne more nadomestiti Prešernovih verzov »ko rojak / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak« ... — Toda ta prevod je v izboru med redkimi izjemami. To je potrebno posebej poudariti! — Sicer pa velja za ukrajinski izbor Prešernovih poezij kot celoto tudi v tem pKsgledu ugotovitev, da je to dober, zelo dober dosežek, ki ob njem lahko samo želimo, da ne bi ostal osamljen pri prevajanju Prešerna in slovenske poezije nasploh v Ukrajini.
Aleksander  S k az a Filozofska fakulteta v Ljubljani
352