Književna ponočMa. 293
Književna poročila.
Dr. Bilimovič Aleksander: Nauk o konjunkturah. Zbornik znanstvenih razprav juridične fakultete v Ljubljani. VIII. letnik 1930-1931, Strani 184. Cena 50 Din.
Knjiga predstavlja svojevrstno strokovno delo v naši skromni narodno gospodarski literaturi. »Nauk o konjunkturah« je prav za prav razširjenje in matematična poglobitev članka istega avtorja: »Nove metode proučevanja konjunktur in gospodarska prog^noza«, kateri je izšel v VI. letniku Zbornika (1927-28).
GospKKiarske razprave, katere čitamo v naših časopisih in revijah, bazirajo še večinoma na zastarelih kavzalno teoretičnih metodah, katere nimajo zanesljivih objektivno statistično ugotovljenih dejstev za podlago in trpijo tako več ali manj na subjektivizmu svojih avtorjev. »Nauk o konjunkturah« pa ima namen seznaniti našo javnost z novejšimi simptomatično statističnimi metodami proučevanja gospodarskih problemov, katere so proste vsakega subjektivizma, ker bazirajo na statistično ugotovljenih dejstvih, šele potem, ko gospodarsko stanje oziroma gospodarski proces objektivno številčno preciziramo in ga z raznimi bistroumnimi matematičnimi metodami analiziramo, lahko pristopimo h kavzalnemu razglabljanju gospodarskega procesa.
Uvajanje matematike v gospodarske študije povzroča težave brav-cem, ki niso matematiki. Pisec se je radi tega potrudil, da je vse matematične dedukcije kolikor mogoče poenostavil, tako da je knjiga pristopna vsem onim, ki obvladajo srednješolsko matematiko. Vso knjigo
294 Kinjiževma por.očiila.
preveva princip poenostavljenrja in populariziranja modernih metod proučevanja gospodarstva.
Snov je razdeljena v glavnem na sledeče dele: 1. Sekularni razvoj gospodarstva. 2. Sezijske variacije. 3. Rezidualne fluktuacije. 4. Kon-junkturna valovanja. 5. Medsebojna odvisnost (korelacija) gospodarskih pojavov. Posamezni primeri, ki pojasnjujejo teorijo, so vzeti iz našega narodnega gospodarstva n. pr.: celokupni jugoslovenski izvoz v letih 1921-1930, število pri Osrednjem uradu za zavarovanje delavcev v Zagrebu zavarovanih delavcev v letih 1926-1930, letne količine padavin v Ljubljani v letih 1851-1930.
V narodno gospodarskem pogledu knjige ne moremo kritizirati, saj stoji njen avtor v pogledu modernih narodno gospodarskih metod daleč iznad vseh drugih naših gospodarskih strokovnjakov. V formalnem in v matematičnem pogledu bi bilo pripomniti naslednje:
Težje matematične formule pisec samo citira, ne da bi jih izvajal aJi utemeljeval in sicer radi tega, da ne moti s tem bravcev. Matematik, ki bere knjigo, s tem seveda ni zadovoljen, ker hoče vedeti, zakaj je tako, kot trdi pisec, in ne drugače. Temu bi lahko pisec ustregel na ta način, da bi knjigi dodal poseben dodatek s potrebnimi kratkimi matematičnimi pojasnili. Vzemimo konkreten primer na strani 71 knjige: »Ako je število členov statistične vrste dosti veliko in kaže statistična vrsta »normalno« razpredelbo, je povprečni kvadratični odklon približno enak l^/i povprečnega odklona.« Pojasnilo k tej apodiktični trditvi, katero bi prihranilo matematiku mnogo časa in truda, bi bilo sledeče: Normalna razpredelba je definirana z (Gauss-ovo) formulo
h     -h'"^ e
I -
Povprečni kvadratični odklon se računa torej takole:
e      x^dx =
Povprečni odklon pa
4
2h
—X'
e      xdx =
2
h   1^7-.
Razmerje kvadratičnega in povprečnega odklona je torej enako:
I = = 1-2533 . . ali približno 1
Tak dodatek matematičnih dokazov mnogo olajša razumevanje teorije. Končno ne smemo pozabiti, da je za pravilno pojmovanje gospodarskega procesa prav tako neobhodno potrebno razumevanje uporabljenih matematičnih formul kot pa vsestransko proučevanje značaja dotičnih pojavov, kakor pisec v predgovoru naglasa. Dodatke matematičnih izvajanj imajo razne knjige podobne vsebine n. pr.: »Grundbe-griffe und Grundprobleme der Korrelationstheorie« od A. Tschuprovva.
Književna poročiila. 295
Na posameznih mestih ni dovolj jasno precizirano področje, kjer velja uporabljena formula. Na strani 92 dobimo sledeče: »Povprečna na-palca korelacijskega koeficienta je enaka pri dosti velikem n.«
Ta formula velja samo za »normalno« korelacijo. V citiranem delu pokojnega Tschuprowa dobimo na strani 90: »Bel normaler Korrelation finden wir in erster Annaherunsg:«
E (r' - Er')^ = i±ZLjt)l   I   _ . ^ ^2 n        '
Za nenormalne korelacije je formula mnogo bolj komplicirana.
Nekatere veličine n. pr. trendne relacije (str. 56), verižne številke (str. 61) so računane samo na eno mesto (po vračunanju edinice n. pr. 0.96 =1 — 4%). V pedagoškem pogledu je to čisto pravilno, da bravca — zlasti začetnika — ne motijo večmestna števila. Praksa, katera uporablja že vsepovsod računske stroje in s tem neprimerno olajša računanje več mest, pa priporoča večinoma preciznejše veličine, katere mnogokrat dajejo pravilnejše m\ lepše rezultate n. pr. kontinuiteto statističnih števil itd.
Vse te pripombe so seveda samo osebni vtisi kritika, kateri pričajo, da je knjigo z velikim zanimanjem bral in v nobenem pogledu ne zmanjšujejo vrednosti knjige, katera je edinstvena v svojem področju. Knjigo kot tako moramo toplo priporočiti vsej naši inteligenci zlasti oni, ki se bavi s kakršnokoli panogo narodnega gospodarstva. Prav posebno pa moramo knjigo priporočiti delodavskim in delavskim organizacijam in sicer radi tega, da bi one čimprej pripomogle k ustanovitvi »Zavoda za konjunkturna raziskovanja« (Institut fiir Konjunktur-forschung), kakršnega imajo vse kulturne države in kateri bi program in ideje imiv. prof. dr. Aleksandra B i 1 i m o v i č a praktično izvajal v korist vsega nsišega narodnega gospodarstva in ljudskega blagostanja.
Ivo Lah.
Dosedanja literatura o naših novih zakonih o menici in o čeku.
(Konec)
9. Dr. Stražnicky M.ilorad: Tumač zakona o čeku (Zagreb, 1931, vlastita naklada, str. VII in 211). Brez dvoma naš najboljši in najizčirpnejiši komentar čekovnega zakona in edini, ki v najširšem obsegn in vsestransko kritično uiporablja literaturo čekovnega prava in materijalije našega čekcvnega zakona, zlasti tudi haških konferenc. Važno je tudi, da pisec ipovsod zarvzema stališče na(pram domačim ko-mentarom, kar se v naši literaturi ne godi vedno. Seveda je človek včasih lahko drugega mnenja nego pisec, toda gre pač za sporna vprašanja, ne pa za očito krive nazore in trditve, kakcr jih je toliko najti v drugih delih. Z eno besedo, ta komentar zasluži kar najtoplejše priporočalo; meini osebno ugaja skoro še bolj nego piščev tclmač meničnega zakona.
10. Dr. Stražnicky Milorad: Udžbenik mjeničnog prava (Zagreb, 1932, »Obnova«, str. 207, cena 50 Din). Pisec je izdal 1. 1929 obširen komentar meničnega zakona, delo, ki še danes prednjači
296 Kinjiževina popočia.
v literaturi našega meničnega zakona. Dijaku-ipravnikai to delo ni moglo tako dobro služiti kakor znanstveniku in praktiku, zato pač se je pisec odločil, da izda uSbemik, prvi po novem zakonu, ki res ustreza potrelbam dijaka-pravnika. Nauk sam se, prirodno, skoro pcvsod drži avtorjevega komentarja, skrajšan je in poenostavljen, kolikor treiba za namen učbenika, vendar se dovolj obširno ozira na literaturo, tako da ibo knjiga dobro služila me samo dijaku. Razipored snovi je prav pregleden, slog jako kratek, morda bo za dijaka, ki ne pohaja predavanj, včasih celo malo težeik.
V sami stvari se s piščevimi trditvami ne strinjam v vseh podrobnostih, toda o tem ni treba gcvoriti, ker je moje gledišče napram pišče-vemu učenju itak razvidno iz mojega komentarčka k meni«;nemu zakonu. Samo to naj omenim, da v nekaterih iprimerih pisec menda ni povsem pravilno razimiel mojih cesto res jako kratkih opazk in zato ugotavlja na par mestih nasprotnost, kjer je po mojem mnenju ni.
11. Prevodi naših zakonov o menici in čeku na nemščino. Poleg mojih prevodov, ki so s kratkim sisitemom icašli v Zeit-sohrift fiir Ostreciht 1928, str. 1644 si. in 1929, str. 684 si., so doslej izšli še ti prevodi: a) anonimno ipri Geci Konu prevod obeh zalkonov 1. 1929. Prevod ni tečen, jezično je jako pomanjkljiv, b) Prevoda dr. Hermana S ter na v izdaji Bahkarstva, Zagreb, kot št. XVIII. in XXI. »Ekonomske biblioteke SPba, Hrvata i Slovenaca« i. 1929 in 1930. Prevoda sta dobra, c) Prevoda Hugona Lachnerja; založila zveza avstrijskih bank in bankirjev, Dunaj 1929, 78 strani, s kratkim, dobrim uvodom in stvarnim kazalom. Prevoda sta dcibra.
12. Magnus, TabeUen zum internationalen Recht, viertes Heft, Wechselrecht (H. Aiuflage, Berlin 1930. Ver-lag von Pranz Vahlen, str. XV+347). Več sodelavcev, naše menično pravo je obdelal univ. docent dr. Milan B a r t o š v Beogradu. Knjiga je imela ogromen uspeh, vzlic ceni 30 mark, mislim, je prvi izdaji druiga sledila čez en mesec. V uvodu so raztolmaCeni strcikcvni izrazi, pri čemer so navedene razlike po raznih meničmih sistemih. V samih tabelah je sistematski (literatura, osnovni pojmi, menična gpO:Sdbnogit, oblika, duiplikati, izdaja, sprejem, regres pred dosipetkom, aval, podpis po zastopniku, prenos menice, plačilo, regres po dospetku, intervencija, prigovori, zastaranje, ponareditev, obogatitev, amortizacija, kolieija zakonov, menični proces, pristojbine), obdelano, in to jako pregledno in popolno, menično pravo 66 držav, vštevši angleSke dominione in mandate, niti Liberija, Abesiniija, Afganistan ne manjkajo; dodana sta, po istem sistemu haški in ženevski regleman, dalje menični obrazci, v izvirnem jeiziku in pismu, za 23 držav. Pri tem naj opozorim na napako: pri Jugoslaviji je natisnjen po en cbrazec s hrvatskim, srbskim in slovaškim besedilom, dcčim je pri češkoslovaški naveden samo češki Obrazec. SIo-vašfei tudi govori o 6sl. kronsih, izidana pa naj je menica v Beogradu in plačljiva iprav tam. Kdo je to zgrešil, ne vem. Sicer je delo vzcrno skrbno sestavljeno in imeti bi ga moralo vsako sodišče z večjim obsegom meničnih poslov, vsaka trgovinska zbornica, vsaka večja banka. Kar se trče Jugoslavije, ni treba pcsebej omenjati, da se je pisec držal vobče svojega komentarja, ki žal ni povsod brezhiben kakor sem dokazal v
Književna poračid.a. 597
¦svojem komentardkiU in kakor potrjuje sedaj učbenik Stražničkega. V podrobnosti tu ne morem.
13. Članki, a) v »Mjesečniku« 1929, str. 325: Peric, O •dobrevoljnoj mjenifinoj prolongaciji; b) v »Slovenskem Pravni-'ku« 1929, str. 132: gkerlj. Protest po novem meničnem zakonu; c) v »Braniču« 1928, str. 221: Mitrovič, Menični zakon; 1929, str. 3, "Tauber, O protestu menice, str. 12, čuibinski, Blanko menica; 1931, str.
400, Plasikalovič, O prezentaciji menice na isplatu (malo zadovoljiv članek); č) v »Zeitschrift fiir auslandisches und inter-nationales Pri vat recht« 1930, str. 268, Laufke, Das Wech-iselrecht der Tscheclioslowakei, Polens und Jugo/slaviens (odlična primerjalna študija); d) v »Pravosudju« 1932, str. 35, Blagojevič, Izjava trasanta o isključivanju njegove odgovornosti«; str. 37, Lazarevič, O meničnem jamstvu; str. 105, Vukovič, Pasivna menična sposobnost.
14. Ju d ik a ture je doslej sila malo objavljene; kar je, nima poseibnega pomena.
15. Dasi se ne tičeta neposredno sedanjih zakonov o menici in čeku, ne smeta ostati neomenjeni »tporočili« dr. Bertolda Eiisnerja o ženevsikih konferencah za izenačenje meničnega in čekovnega prava. Dr. Eisner je na cbeh konferencah zastopal našo kraljevino in dal o njih poročili ministrstvu inostranih poslov; prvo je izšlo v Arhivu 1930, II., istr. 245, 351, 424, in tudi v posebni izdaji pri Geci Konu 1931 (str. 74), druigo v Mjesečiniku 1932, str. 33, 125 (tudi v posetonem odtislcu). Vsako teh poročil je cela, sicer kratka, pa izčrpna študija o pcteku izenačevel-nega dela, o sklenjenih konvencijah in zlasti o novih reglemanih za menico in ček. Ob enem pisec vziporedno obravnava razmerje med novimi konvencijami in reglemani in našima veljavnima zakonima. Ta paralela je tako natančna in popclna, da bo bistveno olajšala delo pri siprejemu reizultatov ženevskih konferenc v našo domačo zakonodajo; lahko se reče, da je največji del tega dela že opravljen, preostalo bo skoro samo, da se naš zalkonodavec odloči, ali in katerih pridržkov v konvencijah se bo poslužil in ali in kako bo iapremenil sedanje auto-nomne določbe naših zakonov (na pr. o protestu, amortizaciji, prekinitvi in odgcditvi zastaranja) na podstavi dosedanjih več nego dveletnih izkušenj. Dodana sta poročiloma izvirno besedilo reglemanov, rezerv in konvencije o reševanju nasprotij med meničnimi zakoni in prevod na srbsko-hrvašiki jezik. Ker je naša kraljevina podpisala ženevske konvencije, treba račuinati s tem, da v dcglednem času dobimo nova zalkona o menici in čeku. Razlike napram sedanjima ne bodo bistvene, saj sta se ženevsiki konferenci dokaj strogo držali haških konvencij in resolucij, ki so skoro nespremenjene prevzete v naša zakona. V pcdrobnostih pa ibo precej iaprememb, za katere treba reči, da po veliki večini značijo ziboljšanje. Eisnerjevi poročili bosta tudi nsišim praktikom lahko služili kot osnovni komentar, dodati jim bo treiba samo še vzporedno besedilo autonomnih določb naših zalkonov, kolikor bi se spremenile. M. škerlj.
Dr. Dolenc IVIetod: Sodni kazenski postopnik kraljevine Jugoslavije. (Sistematični prikaz.) Ljubljana. 1932. Tiskovna zadruga. 472 str. Cena 170 Din.
298 Knjižovina poročila.
Nočemo izrekati nobene kritike, če trdimo, da je naš novi sodni kazenski postopnik zelo kompliciran in težaven zakon. Saj prav to velja o Glaserjevem kazenskopostopnem redu, kjer je trebalo desetletja, preden so bila rešena najbolj pereča, tako rekcč vsakdanja vprašanja glede praktične uporabe. Vprav pri kazenskem postopniku pa je za pravnika — bodisi za sodnika, bodisi tudi za pravnega zastopnika v kazenskih stvareh — potrebno podrobno znanje vseh določb, ko je v poedinih primerih pač mogcč predhoden pouk o posameznih materijalno-pravnih predpisih, a istočasno prihaja v pcštev nebroj predpisov formalnega prava, ki jih je treba imeti trdno v rokah. Zato smo naziranja, da znanje in umevanje kazenskega postopnika v njegovih podrobnostih ni mogoče brez temeljite teoretične poglobitve. V tem cziru je doslej nudila nekako prvo pomoč sicer marljivo in vestno sestavljena knjiga dr. B. Markoviča. A ta je bila spisana še pred uveljavljenjem novega kazenskega postopnika in se ne ozira na praktična izkustva pod veljavo avstrijskega kazenskopostopnega reda in hrvaškega kazenskega postopnika.
Sedaj nas je obdaroval s sistemom o novem kazenskem postopniku prof esc r dr. Dolenc. Kar izdajmo, da avtorju samemu njegovo delo ni nič kaj všeč, — zdi se mu, da je obile svoje misli o predmetu vkoval v preozek okvir. No, pisec teh vrstic se je pečal z novim kazenskim postopnikom ter njegovo prakso podrobne skoro dve leti, a vendar je iz Dolenčevega sistematičnega prikaza izvedel prav mnogo novega. Predmet je na sebi neizčrpen, novi problemi se z vsakim dnem kopičijo; pa tu je veljal — sicer že malo cbrabljeni, pa vendar resnični — rek »bis dat, qui cito dat«.
Avtor je ubral pri sestavi svojega sistema srečno srednjo pot. Vidimo tu poglobitev v notranji pomen posameznih določb iz občih, dovolj temeljito razpravljanih vidikov, nikjer obširnejše kazuistike praktičnih primerov, ki za sedaj itak ne more biti izčrpna in zato tudi ne plodna. Pa avtorju, mnogoletnemu bivšemu sodniku v kazenskih stvareh pri prvostopnih in drugostopnih sodiščih ter pri višjem državnem tožilstvu, nikakor ni tuje praktično delevanje v kazenskem postopku. Vidimo to skoro iz sleherne strani nove knjige, kar prav ji daje še osobito vrednost. Vpeljava nas tako sistem v celotni d'jh novega kazenskega postopnika; pa vendar je dcsežena navzlic pestrosti in mnogo-brojnosti zakonitih predpisov zadostna popolnost, že v § 5. navaja avtor pravne vire za kazenski postopnik in poslej k vsakemu sestavku pod posebnim napisom priključuje p r i p c m b e , kjer pregledno opozarja na vzporedne predpise formalne narave, kateri se kolikor toliko razlikujejo od obče veljavnih pravil kazenskega postopnika. Pri tem je posvečena največja pozornost zakcnu o tisku.
Da pričenjamo govoriti podrobneje o vsebini knjige, priznavamo, da je moral avtor obširneje pričeti z zgodovinskimi podatki glede kcdi-fikacije sodnega kazenskega postopnika. Poznejši rodovi bodo strmeli, kako da je zamogel nastati pri toliki različnosti zakonov in zakonodaje kar v šestih upravnopravnih področjih naše države v primeroma kratki dobi po našem zedinjenju edinstveni kazenski postopnik. Novi zakon ima naravno tudi svoje pomanjkljivosti; že v uvcdnih izvajanjih nam pokaže nova knjiga, kako da te pomankljivosti prav za prav ne ovirajo
K,njiževina poročila. 29&
uspešne uporabe kazenskega postopnika in ne zakrivajo njegovih vrlin. Razpravljajoč c razlagi (§ 6.) se sicer avtor previdno izraža, češ, da se besedilu zakonitih predpisov kazenskega postopnika ne sme delati sila, a vendar naj misli kazenski sodnik vsekdar na njegova poglavitna načela (§ 9.) in posebej še na načelo smotrnosti (§ 10.) kot nekak regulator vseh drugih občih načel. Skoro bi rekli, da je kratek cdstavek o tem vrhovnem načelu, ki »obvlada« vsa druga načela, najbolj zanimiv, čeprav mora avtor sam poudarjati, da o bistvu tega načela v kazenskem postopniku ne najdeš ničesar. Zahteva pa to načelo, da se spravijo v sklad interesi iskanja materijalne resnice ter cbrambe z nujno potrebo očuvanja javnega reda. Izključeno je, da bi vseboval moderen kazenski postopnik pravila, nasprotujoča pravkar obrazloženemu načelu. Iz tega razloga je napačno naziranje najvišje stopnje, da glede odredbe vzgojnega sredstva v sodbi zoper mlajšega mak letnika ni dopuščen priziv, češ, da v določbah §§ 447. odst. I., 392., 332. k. p. vzgojna sredstva niso izrecno navedena (pač pa le očuvalne odredbe). Vendarle po našem naziranju načela smotrnosti ni dosledno umeti tako, kakor da bi se vsekdar moralo skladati s starim pravilom »in dubio mitius« (prim. § 25. str. 117. sistema). Prav mnogokrat v poteku svojih izvajanj ima avtor priliko, da se na to načelo smotrnosti uspešno sklicuje. De lege ferenda si avtor želi baš v svrho popolnega uresničenja načela smotr-ncsti udeležbe sodnikov lajikov na kazenskem pravosodstvu. O sodnikih lajikih je moral sicer avtor že prej (§ 2.) govoriti in jih omenja šc pozneje (§ 22.), dasi ali prav zato, ker v našem kazenskem postopniku v nasprotju s kazenskimi postopniki drugih držav udeležba sodnikov lajikov v kazenskem sodstvu ni v nikaki obliki več predvidena.
V tretjem cddeiku svojega sistema tolmači pisec kazensko sodno oblast ter v zvezi s kazenskimi sodišči obrazložuje njih stvarno in krajevno pristojnost. Primerno se nam zdi, da že tu obravnava o pravni pomoči in v zvezi s tem o izročitvi zločincev med sodišči naše kraljevine in onimi tujih držav.
Poglavje o strankah, osobito o državnem, zasebnem tožilcu, zasebnem udeležencu in slednjem kot subsidijarnem tožilcu, njih pravicah v medsebojnem razmerju je pc našem naziramju najkočljivejše v kazenskem formalnem pravu. Avtor se spornih vprašanj ne izogiblje in utegne tu izzvati protivna mnenja, ko je kazenska praksa ubrala v marsičem drugo (vprašanje je še, če tudi pravilno) pot. Sicer moramo biti avtorju tukaj in tudi v drugih poglavjih le hvaležni, da vsekdar jasno pove in utemelji svoje naziranje v spcrnih vprašanjih. Posebno je posrečen sestavek o obdolženčevi obrambi in o dolžnostih ter pravicah branilčevih.
Odobravamo, da govori avtcr (V. oddelek) razmeroma le na kratko o kazenskopravdnih dejanjih v svrho zasiguranja pri postopku potrebnih oseb. Zakonite določbe o priporu in o preiskt valnem zaporu v teku celega postopka so kaj komplicirane, avtor je storil najbolje, da je tukaj s potrebno ostrestjo poudarjal bistvena načela, dasi se je vendarle nekaterih bolj podrobnih vprašanj moral že tu in pozneje (§ 66. n. pr.) lotiti. Opisovanje pravil o dokazovanju daje avtorju priliko, da se peča mimogrede še s pomožnimi, a sila važnimi vedami: kriminalistiko in kriminalno psihologijo. Na teh poljih je avtor veščak prve vrste, a se
300 Književna poročila.
vzdržuje vsakeg^a omahovanja v kako drugo smer, nego je začrtana po izbranem predmetu.
V VII. oddelku je opozcrjeno prav posebno na razlike med sedanjim kazenskim postopnikom in prej pri nas veljavnim avstrijskim kazenskim postopnim redom v poteku kazenskega postopka, še važnejše se nam zdi, da so tukaj točno opisana (v pripombah) pcsebna prccesualna pravila zakona o tisku. Sledi oddelek o glavni razpravi s sodbo in tukaj je pravilno uvrščeno tudi poglavje o stroških kazenskega pcstopka, kjer avtor ne zapušča sebi začrtanih mej in ne postaja preobširen.
Sistematični obdelavi o pravnih sredstvih se nasproti postavljajo dokajšnje zapreke — kompliciranost in deloma različnost ali celo medsebojna protislovnost posameznih pravil. Tudi tukaj je avtor pogodil pravo pot, ko pokaže koncizno bistvena pravila o vložitvi pravnih sredstev, na drugi strani pa na njih notranji pomen v zvezi s pobi-janimi cdločbami ter na postopek do odločitve o njih. Sicer pa je v posebnih, že lani in predlanskim v raznih strokovnih listih izišlih monografijah dokazal pisec, da je kos reševanju tudi zelo kočljivih problemov, ki so jih podala nova pravila o pravnih sredstvih, katera se kaj razlikujejo od enih prejšnjega prava.
Slede razpravljanja o cmilitvi, pomilostitvah, rehabilitaciji, zaključujejo knjigo poglavja o postopku zoper mlajše maloletnike in o izvrševanju kazni ter raznih odredb.
Iz gornjih kratkih pripomb bi bilo napačno sklepati, da je nova knjiga zgolj kratek sistem, ki naj mlade pravnike začetnike uvaja v formalno kazensko pravo. Nasprotno, delo je, ki se ne Izo^blje tudi najbolj skritim in na prvi pogled težke umljivim določbam našega kazenskega postopnika. Skrbno so k pregledno razvrščenim izvajanjem tudi citirane zakonite določbe, kar daje delu še posebno vrednost. Zato bi bil prav umesten poleg že priključenega, prav dobrega stvarnega kazala še doslej manjkajcči register o vseh v sistemu navedenih določbah.
Dolenčevo knjigo, — tako, kakršna je, — stavljamo v njeni vrednosti tudi za praktično uporabo z znanimi najboljšimi sistemi sveta v tej panogi. Takoj pa pripominjamo, da hodi avtor v celctnem ume-vanju in razlogovanju tvarine čisto drugačna, povsem Izvirna pota. Okolnost, da utegne ugovarjati ta ali oni zdaj ali pozneje temu ali onemu naziranju avtorja pa ije more vzkratiti notranje izredne vrednosti knjige, ko je narava celega predmeta v zvezi z vsakdanjim pravnim življenjem, tako da nastajajo vedno nova vprašanja in novi problemi. Ali te bo pomagal reševati uspešno prof. dr. Dclenčev sistem, ki s pregnantno odločnostjo raztolmačujejo vsak zakoniti pojem in vsako pravilo, spravljajoč jih v zvezo z osnovnimi načeli formalnega kazenskega prava. Dr. Pajnlč Edvard.
Dr. RuB Georg: Das Liebesverhaltnls im burgerlichen Becht. (Rechstfragen der Praxis. Band 32.) Verlag Sack & Montanus, Berlin. Hallensee, 1930. Cena 1.50 RM. Str. 56.
Vodilna misel te knjižice je, da se današnji svet — ne bori zoper pravni institut zakona (braka), ampak zoper preizročeno mu obliko, za katero v svojem notranjem življenju ne najde več razumevanja. Ljubezensko razmerje da je neka vrsta tovariškega zaltona (»Kamerad-
Knjiže-vna poročila. 30r
schaftsehe«), vsekakor brez državnega priznanja (str. 5.). Edina razlika med ljubezenskim razmerjem in legalno bračno zvezo da je, da ostaneta ljubeča se skupaj na podlagi prostega sporazuma, zakcnska soproga pa, ker ju silijo k temu zakoniti predpisi; toda osebi, ki si varujeta zvestobo prostovoljno, nista manj vredni od onih, ki to izpolnjujeta, ker jih zakcn s civilnimi in kazenskimi nevšečnostmi (»Peinlichkeiten«) drži v braku (str. 54.). Na teh zamislicah se avtor, berlinski odvetnik, bavi z nemško književnostjo, ki je v tem pogledu ni mnogo, in pa z judi-katuro nemških sodišč, ki je precej bogato publicirana. Mislimo, da so označeni problemi tako zanimivi in pereči, da je vredne vsaj nekoliko se ob njih zaustaviti. — R u B je hotel premotriti celokupen problem raz vse mogoče vidike. Načeloma presoja vse iz svojih omenjenih tez. pa išče za nje opore zlasti iz judikature lipskega državnega scdišča, tako da navaja in kritikuje odločbe o »nenravnosti naklonitev za spolno-občevanje« med nezakonci z nezakonci in zakonci z nezakonci, če gre bodisi za proste daritve ali pc plačila, bodisi za testamontarična volila, dalje odločbe o »medsebojnem razmerju ljubečih se oseb« raznega spola v pogledu upravljanja njihove imovine, slednjič odločbe o »pravnih posledicah odredb na korist ljubice«. Dve je očita RuB tem odločbam; judikatura, izhajajoča iz predpisov o § 138. o. dr. z. (za Nemčijo!) o poslih, ki so v nasprotju z dobrimi šegami, greši, če smatra zakon (brak) za ustanovo pretežno nravstvenega značaja (»vonviegend sitt^ lichen Charakters«), ljubezensko razmerje pa za ponižanje zakona (braka) (»Entwtirdigung der Ehe«), Odločbe, ki so v ekscerptih navedene, so res zanimive, žal, da v okviru tega prikaza ne moremo o posameznih govoriti, pač pa hočemo vsaj na splošno izjaviti, da nekatere odločbe res ne ustrezaje pravnemu čutu (»ius aequi et boni«), vsaj kolikor se da stvar posneti iz ekscerptov. Ruli pa pravi, da je moči te nevšečnosti premostiti na ta način, da se najdejo v sedajšnjih zakonih opore za moderno rešitev vseh in vsakih vprašanj v prilog cseb, ki žive v ljubezenskem razmerju; v tem pogledu da ni potrebe zakonske predpise izpreminjati, ker so dovolj elastični, da se najde v njih moderna rešitev; potrebna je le preorientacija pojmovanja o braku .. . Zdi se, da je pisec knjižice zgrabil problem preenostranskc: Predvsem bi poudarili, da je naravnost smešno trditi, da pri zakonskih zvezah ni istih vezi, ki prostovoljno drže zakonca v braku, nalik vezam v »ljubezenskem razmerju«. Saj so ločitve in razvedbe legalno urejene; samo vzrok za to mora biti dan. V pravnem pogledu pa opažamo, da je RuB očividno civilist; kajti na norme kazenskega prava se ozira le čisto mimogrede. In vendar drži, da tudi današnje moderne države smatrajo zakonske zveze za steber človeške družbe In za izvor naraščaja, zdravega v etičnem in socijalnem pogledu. Dokler pa pravno dobrino bračne zveze država ščiti s civilna- in celo kazensko-pravnimi sankcijami, ne pojde, da bi se protežirale ljubezenske zveze, pa bile še tako trajne in globoke, na kvar žaljenega soproga in zlasti pa potomcev iz prave zakonske zveze. Dovolili bi si pokazati samo čisto na kratko, do kakšnih posledic vede popuščanje v zakonodavstvu glede zaščite zakonske zvestobe, za kar smatrsimo prejšnje predpise § 292. k. z. Znan nam je primer dz prakse, žaljeni soprog je smel pri nas zahtevati kazen za zakonsko nezvestobo (»prešuštvo«) šele tedaj, ko je bil
302 iKnjiževma iporočila.
zakon že ločen ali razveden. Pa sta se zakonca na podlagi tega predpisa poslužila sledeče spletke. Soproga se je vdala tretjemu; ali z ali brez sporazuma s soprogom, ni odločilne-. Pač pa sta se spričo tega greha soproga dala sporazumno ločiti, paragraf o »preljubi« je postal orožje za izsiljevanje denarnih žrtev od tretjega, ločena zakcnca pa sta se znašla zopet v intimnem zakonskem življenju. Da takih spletk zakono-davstvo ne sme omogočevati, leži na dlanf. Ne gre samo za »turpis causa«, ampak tudi za določbe o ničnosti kazensko zabranjenih dejanj. »Aut—aut«, ali legalna ureditev s civilnimi in kazenskimi sankcijami, ali pa odprava instituta braka spU h. Dokler pa ostane »ljubezensko razmerje« samo nekaj, kar se poljubno sklene in še poljubnejše, ker neha čar spolne naslade, po sklenitvi opusti, — dokler ni dejanske možnosti spraviti tako neomejeno in neomejno razmerje pod pravni lik, država načelne ne more, niti ne sme dajati potuhe — negaciji legalne zakonske zveze. Seveda se pa pri tem nikakor ne zaklepamo pred možnostjo potrditve veljavnosti takih dejanskih naklonitev med ljubečima se osebama izven zakona, ki izvirajo iz zgolj altruističnih nagibov brez ozira na njune zakonito zabranjene spclne odnose.
Dr. Metod Dolenc.
Dr. Liubenoff Georg: Dle Organisation der LiOkalverwaltung in Kumanlen. Sonderabdruck aus Zeitschrift fiir auslandisches offentllches Recht und Volkerrecht, zv. III., št. 1. — Dle konigliche Diktatur in Jugo-slavien. (Eine moderne absolute Monarchie.) Sonderabdruck aus Zeitschrift fiir auslandisches offentllches Recht und Volkerrecht, zv. ? št. ?
V prvi razpravi si je stavil pisatelj za cilj, da pokaže, kako se poskuša ostvariti v Rumuniji samouprava. Podaja najprej ustavnopravne osnove in zakonsko ureditev; nato sledi podelitev Ickalnih edinic, njih organizacija in naloge, finančna uprava in nadzor nad samoupravo. Predzadnje poglavje obravnava sodelovanje državljanov pri samoupravi, v zadnjem pa pcdaja avtor pravnopolitične izglede samouprave v Rumuniji. Cela razprava je izredno pregledno disponirana in daje plastično sliko razvoja in sedanjega stanja samouprave v Rumuniji.
V drugi razpravi, ki obravnava Jugoslavijo, je hotel kombinirati avtor politiko in pravo. V političnih izvajanjih sta pcmešeini resnica in bajka, glede juridičnega dela pa je treba povedati odkrito: avtor nima o snovi, ki jo obravnava, jasne predstave. Posledica tega so osnovne napake, ki so po vrhu še v protislovju med seboj.
Na str. 258. je rečeno: »Man kann also sagen, dass die Organisation der Banowine die Flihrung aller wichtigen staatlichen Angele-genheiten in die Hande des Ban, jedoch unter weitgehender gleichzei. tiger Aufsicht der Regierung gelegt hat.« Kako se sklada to z ugoto-vitvijc na str. 257.: »Nach dem bisher Gesagten kann man als wichtigsce Funktionen des Bans folgende envahnen: Die Kontrolle der MitteV schulen, die Sorge fiir den Bau der Schulgebaude und fUr die Anschaf-fung der Einriohtungsgegenstande, Aufsicht Uber alle Fouds und Stift-tungen und Uber alle Verbande innerhalb der Banowine.« — Okrožni inšpektorat je avtorju tipično policijsko oblastvo: str. 259.: »Dio neue Regierung hat neben Obstina und Sres noch 22 Inspektionen fUr polizei-liche Angelegenheiten ins Leben gerufen, die in Ihrer Zustandigkeit leilweise dem Okrug ahneln.« Na str. 259. pa beremo: »so ist dieser
Kinjiževina iporočila. 303
Vorteil nur ein Scheinvorteil, weil die 33 friiheren Prcvinzen, die man in 9 Banowine fiir gewisse Angelegentieiten umgevvandel hat, fiir andere Angelegenheiten unter der Form der polizeilichen Inspel^tionen vveiter existieren. Deren Zahl betragt zusammen allerdings nur 22; dazu muss man aber nocli die 9 Provinzialhaupstadte rechnen, die dieselben Poli. zeibehorden haben, so dass man doch wieder auf die alte Zahl der Oblasten konimt.«
S takimi razpravami ni nikcmur pomagano.
Dr. Joso Jurko\ič. Dr. Swoboda Ernst: Bevollmachtigungsvertrag und Auftrag, Ge-schaftsfuhrung ohne Auftrag, versio in rem. Wien und Leipzig.   Moritz Perles. 1932. Str. 92. Cena M 3.80.
Vštric mogočne propagande, ki deluje za politično združitev Avstrije z Nemčijo v skupno državno zvezo in ki je prodrla že globoko v ljudske množice, je zaznamovati stremljenja, ki jim je cilj zbliževanje in končno zenačenje cbeh ozemelj v eno pravno enoto. To delovanje postaja z leti vedno bolj živahno in se ne javlja več le tu pa tam, kadar gre za izdelavo in sprejem novih nujnih zakonov, objelo je nasprotno že vse panoge pravnega življenja in tako se razmotrivajo resno tudi vprašanja velikih skupnih zakonikov, n. pr. kazenskega zakonika, grajanskega postopnika, trgovinskega in občnega grajanskega zakonika. Ni nezanimivo pripomniti, da si obetajo od pravnega zbližanja tudi gospodarski krogi koristi in povečane poživljenje vzajemnih stikov med obema državama.
Pri tem se uveljavlja vedno splošneje spoznanje, da sta ustanovili na pravnem polju obe državi mnogo pomembnega in da naj bo pri tem tako eno kakor drugo ozemlje hkrati dajalec in sprejemalec. Iz prava vsake države naj se sprejme, kar je ustvarila dragocenega in to naj postane skupna last in del bodočega enotnega prava. V tem smislu delujejo zlasti posebne tako zvane delovne skupnosti (Arbeitsgemein schaften). K problemu se je oglasil tudi znani raziskovalec temeljnih načel avstr. o. g. z., prof. S w o b o d a, da bi opozoril na prednosti, ki gredo temu zakoniku pred skoro sto leti mlajšim nemškim g. z. Izbral si je v to svrho 22. ptglavje »o pooblastitvi in drugih vrstah poslovodstva«, da bi pokazal baš na tej snovi, ki ji očita teorija prav posebno nesistematičnost in zamenjavanje osnovnih pojmov, da je zakonodajec vendarle zadel pravo. S w o b c d a odkrito priznava, da je ločiti nalog od pooblastitve in poudarja pri tem na velike zasluge, ki jih ima pri raziskavanju teh pojmov nemško pravoznanstvo. Kaže pa obenem tudi, da je priklical nemški zakonik navzlic teoretično pravilnejšemu obravnavanju snovi nepregledno vrsto spornih vprašanj in težav, ki jih avstrijski zbog svojega praktičnega sestava praksi ni delal, ako se je zavedala razlike med obema pravnima likoma.
Glavna odlika avstr. o. g. z. je po S w o b o d i pri tem, da obravnava v posameznih poglavjih one norme, ki so urejene po skupnih osnovnih načelih. To vrhovno načelo najde pri 22. poglavju v pojmu »poslovodstvo«, bodisi po nalogu, bodisi brez tega. Iz praktičnih razlogov da je bil sprejet v ta del tudi verzijski zahtevek kot negacija gestijh skega. To načelo je pri imenovanih dveh vendarle bolj zunanje, dočim je pravna narava obeh reparacijska, kar S wo b o d a glede § 1041. tudi
304 Kinjiževina iporočila.
izjavlja. Za o. g. z. je bilo torej odločilno praktično obravnavanje snovi in dokaz za to podaja pisec v razčlenitvi te snovi in prikazovanju praktične rešitve spornih vprašanj. V tem mu je delo brez dvoma uspelo in znači nov, lep prispevek k rsizlagi o. g. z. Dr. R. Sajovic.
Josip Mosetizli: Neposrednji davki. Kmetijska tiskovna zadruga. Ljubljana. 1931. Str. 182. Cena 30 Din.
Širšemu občinstvu, ki ni vajeno iskati in zbirati si podatkov iz. različnih z2Lkonov, je knjiga gotovo dobro došla. V njej so namreč zbrane najvažnejše določbe iz raznih zakonov kakor spadajo skupaj. Njen obseg pa je mnogo večji, knjiga ne prinaša namreč le določb iz zakona o neposrednjih davkih in k temu izdanih poznejših sprememb in. pravilnikov, ampak tudi najpoglavitnejše o vcjnici, prometnem davku, davku na neoženjene osebe in davčni prostosti oseb z devetimi ali več otroki. Dobro bodo služili tudi podatki o davčni odmeri, o pritožbah in zastaranju, zlasti pa tudi o pobiranju in prisilnem izterjevanju davkov in o davčnem kazenskem postopanju. Zgolj v informacije je kratek sestavek o finančni upravi ter razložitev nekaterih davčnih izrazov. Tako glede teh kakor tudi glede ostale knjige bi bilo želeti nekaj več svobodne razlage, zlasti o bistvu posameznih davkov In več svcbode nasproti zakonitemu besedilu. Smotru knjige bi bilo tako neprimerno bolje pcsluženo, kakor je v sedanji obliki, in knjiga bi se povzdignila nad višine spretno sestavljenega »pregleda najvažnejših davčnih zakonskih določb«, kar je in kakor naziva avtor zbirko sam.      Dr. R. S.
1. Zamow Gottfried: Gefesselte Justlz. Polltische Bilder aus deutscher Ciegenwart: Band 2. I. F. Lehmanns Verlag, Miinchen, 1932. Str. 177.
2. Elke von Repkow: Justlzdaminening. Auftakt zum Dritten Reicli. Volksfunk-Verlag, Berlin, 1932. Str. 120.
Obe knjigi sta bili napisani skoraj istočasno, obe sta politično-strankarska pojava, o katerih ne bi bilo vredno pisati, če ne bi kazali^ kako naravnost strašno pada višina pravosodstva v tisti državi, ki se je pred 20 leti ponosno trkala po prsih, češ Germiania docet. .. Prva knjiga je izliv sovraštva nacijonalnih krogov. Zamovv (psevdonim publicista Ewalda Moritza) hoče podati »termometer za ugotovitev mrzlične krivulje bolne Nemčije« s tem, da prikazuje politične kazenske pravde iz velikih gospodarskih škandalov. Največ je v tem zvezku govora (prvi zvezek je imel zelo podobno vsebino) o zvezah pruskih socijalnodemokratičnih voditeljih Barmatovci, Sklarzi itd. Eike von Repkovv (pač tudi psevdonim, pa nismo mogli dogrnati, kdo si je nadel kot socijalnodemokratični ideolog skoraj isto ime Eike von Repgovra., čestltljlvega fevdnika in večnika, spisatelja Saškega zrcala) strelja nazaj na nacijonalne politike, zlasti na Hittlerja, Strasserja itd. in na njih razvpite S. A.-Leute (Sturm-Abtei-lungen), ki pripravljajo ustanovitev »tretje države«; v njih bodo po izjavah političnih prvakov zleteli sodniki, ki so simpatični nasprotnikom, brez pokojnine na cesto; v njih bo zavladala nečloveška sirovost in nebrzdana morilna slast itd., itd. Ni, da bi se hoteli bavitl z vsebino teh dveh dokumentov sodobnosti, ki razgaljajo vso notranjo gnilobo Nemčije tudi inozemstvu; še njih deloma »pikantnih« naslovov poglavjem nečemo reprodu-cirati. Za treznega motritelja pomenja že sam pojav teh dveh knjig, ki blatita svoje sodnike in sodišča do skrajnosti, žalostno sliko propadajoče politične morale. Način borbe utegne baš prispevati k razlagi, kako je
Književna poročila. 305
moglo priti v juliju t. 1. do ukinitve ustave glede Pruske, ker je imela socijalnodem.okratična ministrstva. Glede vsebine knjig pa bi si dovolili samo to opazko: Z a r n o w očita socijalnim demokratom, da hočejo uveljaviti moderriziran rek: »Und der Richter absolut, wienn er unseren Willen tut«; v resnici pa se nam zdi, da je Repkow s priobčenimi listinami pokazal, da imajo njegovi nasprotni v tem pogledu še veliko več grehov. Dr. IVIetod Dolenc.
Wolf Erik: Vom Wesen des Taters. Freiburger Antrittsvorlesung. Tiibingen, 1932. Verlag von J. C. B. Mohr (Paul Slebeck). Str. 36.
Ta knjižica obravnava fundamentalen problem in je tudi za nas Jugoslovane aktualna. Baš pri nas propagira beograjski vseučiliški profesor dr. T. živanovič t. zv. trodelbo občnega dela kazenskega zakonika po kriterijih: »dejanje — storilec — kazen« kot nekaj posebnega, logično-nujnega, drugi znanstveniki pa smatrajo to za pleonazem, ker je pri dvodelbi: »dejanje — kazen« storilec nujno soupoštevan v »dejanju«, ki ga brez storilca ne more biti. W o 1 f se sicer v naznanjenem delu noče baviti e x professo s sistematiko občnega dela kazenskega zakonika, zdi se celo, da se je namenom.a izognil označenemu teoretičnemu sporu, ki mu je vsekakor dobro poznan tudi iz tujinske književnosti. Ipak se trudi, da bi ustarovil svojo posebno teorijo o bistvu storilca zločina, ki kul-njinira v zahtevi, da je treba pri tem vprašanju gledati na »osebo«, ne pa na »individuum«, osebe zločincev pa naj se vrednotijo po meri osebnega propadanja pravnega mišljenja (str. 27). Po zamotanih potih se pribori v tem pogledu do peterih temeljnih tipičnih vrst storilcev, in sicer jih označuje: Če delujejo zločinci naklepno, za osebe z občene-varnim, občecdvratnim in občesovražnim ponašanjem, če pa ravnajo samo nemarno, za osebe z občenemarnim in občeškodljivim zadržanjem. V tej tipizaciji vidi W o 1 f >temeljne obrise za bodoči dogmatični sistem kazenskega prava storilcev« ter še pravi (str. 31): »Moral bi priti odprt katalog tipov storilstva, ra m.esto tajnega, ki se skriva, kot se to dandanes vrši v katalogu tipov dejanskih stanov«. Vpraša se, ali je s tem W o 1 f uvodoma omenjeni spor razčistil? Mislimo, da bi njegova razdelba tipov storilstva pač podpirala živanovičevo trodelbo, toda W o 1 f sam zaključuje smernice za bodočnost drugače: On pravi na koncu koncev, da mora priti normativni nauk o storilcih, ki ne bi smel zapasti niti psi-hologizmu niti socijologizmu niti se ne bi smel razblinjati v čisti logici-zem; omenjeni nauk naj bi bil »pristanek k življenjskemu temelju naše generacije, čije nravstvena in intelektualna pravna dobrina prepričanja (»Uberzeugungsgut«) raj bi postala tudi na polju kazenskega prava plo-dovita (str. 36). Kaj naj predstavlja »pristanek k življenjskemu temelju naše generacije«, kaj pomenja »pravna dobrina prepričanja«, tega iz W o 1 f o v i h izvajanj ne izvemo, dasi bi bilo to za tiste, ki hočemo ostati na trdih tleh vsakdanje praktične borbe za obstanek, gotovo prezanimivo.
Dr. Metod Dolenc.
Holm-Nielsen Henning: Wirtschaft und Insolvenzrecht in Danemark
1931. Posebni odtisk iz »Mitteilungen des Creditorenvereines 1932«. Dunaj. Str. 7.
Holm-Nielsen Henning: Glaubigerautonomie und Amtsbetrieb in Frankreich. Posebni odtis iz o>Konkurs- und Treuhandweseiii« 1931. Berlin Str. 6.
306 KnjižeMna poročila.
Dr. Jan Juro: Novo plačilno sredstvo. Samozaložba. Maribor. 1932. Str. 38. Cena 10 Din.
Delak F.: Hlapec Jernej in njego\'a pravica. Cankarjeva družba. Ljubljana. 1932. Str. 56. Cena 12 Din.
Članki in razprave v pravniškili časopisih. Arhiv za pravne i društvene nauke. XL.II. št. 1, 2.: Maklecov A.: Biološki pravac u modernoj kriminologiji; Kostič L.: Uprava kroz odbore ili komisije i privremena uprava; Solovjev A.: To Phonikon; Bartoš M.: Idealistička i teritorijali-stička koncepcija; Terzij[ev K.: O založi; Pržič I.: Pojam manjina u Medu-narodnom pravu; Begovič M.: Brak u Arabiji pre Islama; Godevac A.: Osnovna pravna načela na kojima počiva jurisprudencija stalnog suda medunarcdne pravde; Kovačevič Ž.: Gradovi kao opšta upravna vlast; Pržič I.; Položaj Poljaka u Dancigu; Maric K.: Može li privatni učesnik kao supsidiarni tužilac preuzeti raniju kvalifikaciju optužnice i optužnicu, kada drž. tužilac preinačuje optužr.icu i menja kvalifikaciju dela u korist optuženoga? — Branič št. 7.: Plakalovič B.: O pritvoru; Konic R.: Institut »privatnog učesnika-netužioca« (oštečenika) u pravnoj svesti kod našeg naroda; Jovanovič St.: Put zbliženju. — Mjesečnik št. 7, 8.: Stefanovič J.: Dvodomni sistem u modernim ustavima; Peric ž.: Smanjena poslovna sposobnost u srpskom privatnom pravu; Dolenc M.: Krivičnopravna odgovornost za tiskovne delikte; Muha M.: Nekoliko pitanja iz oblasti novih krivičnih zakona; Jeremič St.: Pravni odnosi u žitnom režimu; TomaaHS D.: Načrt za jednu študiju o osnovima društvene organizacije. — Naša samouprava št. 5, 6.: Bogdanovič D.: Savez gradova i zakon o opštinama; Futer N.: Pred novim zakonom o opštinama; Jovanovič M.: Kako usavršiti banovine; Aranitovič R.: Budžet i njegovo izvršenje; Nešič S.: Finansi-ranje radova na putevima; Pavlovič N.: Uredenje gradova i nov grade-vinski zakon; Draškovič R.: Diferencirani i progresivni prirez. — Policija št. 13, 14.: Maric K.; Trebaju li nam javna beležništva? Jankovič K.: Policijska prinuda; Katurič J.: O pritvoru, odredenom od strane sreskog sudije; Klarič F.: Aktivna krivično-pravna delatna sposobnost po § 87 k. z.; Marinkovič B.: O meničnopravnim zahtevima i njihovoj zastarelosti; Terzijev K.: Gubitak državljanstva Kraljevine Jugoslavije; Priča N.: Razlikovanje zvanja po činovničkom zakonu; Culinovič F.: Krivični postupak pred sreskim sudovima. — Policija št. 15, 16.: Dolenc M.: Socijalna sudska pomoč kao institut krivičnng procesa; Popovič R.: Stica-nje advokatskog titulusa; Maric K.: Trebaju li nam javna beležništva? Popovič S.: Otvaranje stečaja; Gajič N.; O izvrševanju presuda; Culinovič F.: Krivični postupak pred sreskim sudom; Zlatic M.: O egzekutivnoj naplati opštinskog prireza; Jelčič A.: Da li je tačka 2 § 360 k. z. za kralj. Srbiju de-rogirana čl. 74 Z. o Unutr. Upr.? — Pravosude št. 7.: Cimič E.: Novi mje-nični zakon; Goršič F.: Socijal. zaščita u izvršnom postopku; Blagojevič V.: Obavezno osiguranje u autobusnim preduzečima; Buljan I.: Ima li mjesta rekurzu protiv odluke suda po § 563. o prin. por. van st.; Jankovič S.: Nadležnost sudova u sporovlma koji proističu iz odnošaja advokatskog zastupanja; Stanojevič L.: Pitanje § 53 Kr. z. i kriminalne duševno obolele osobe; Vragovič A.: S 2 K. z. i judikatura naših sudova; Mlšič D.: Da li je potreban predlog državnog tužioca za pokretanje postupka pred sreskim sudom u mestu državnog tužioštva? Radovič J.: Obustava postupka po § 236 st. 3 K. z. u slučaju nedolaska privatnog učesnika na pretres, ako se delo progoni po zvaničnoj diižnosti; Petkovič I.: Kako i gde treba izreči
Razne vesti. 307
kaznu u slučaju prlmene §§ 62-—64 K. z.; Tomlč SI.: Prlvatnopravna potraživanja i odluke suda o njima; Podgradski I.: U slučaju protiv-tužbe ne samo da nije potrebna, več u opšte nikad nije ni moguča optuž-nica. — Pravosude št. 8.: Jovičič J.: O privatnom usmenom testamentu; Blagojevič V.: Oba vezno osiguranje u autobusnim preduzečima; Matijevič I.: Povlastice nekih kreditnih ustanova u pogledu naplačivanja njihovih potraživanja; Kiršner S.: O realnoj podsudnosti po gradanskom sudovniku u vezi sa S 71 Z. o unutarnjem uredenju, osnivanju i ispravljanju zemljišrih knjiga; Peič D.: Kako se najviše greši pri opravdanju revizije; Vukčevič R.: Granice izmedu krivične i gradanske prevare; Tauber L.: Presuda, njeno obrazloženje u s. k. p.; Steinmetz I.: Pijanstvo i krivična odgovornost (§ 166 K. z.); Brankovič I.: Može li državni tužilac stavljati predloge istražnom sudiji (ili sreskom sudu) drugog okružnog suda, da u krivičnim predmetim-a za koje je nadležan njegov sud, preduzme pojedine izvi-dajre radnje? Rukavina B.: Pitanje nadležnosti u postupku pred sreskim sudom; Dinič S.: Minimum kazne pri zamenjivanju novčane kazne kaznom lišenja slobode.