Se strinjate
Knjiga kot zdravilo
Dr. Janez Rugelj
Literaturo sem začel uvajati v program individualne psihoterapije že leta 1966 v Vojaški bolnišnici Ljubljana, v program skupinske psihoterapije pa leta 1972 v nekdanjem Centru za zdravljenje alkoholikov na Škofljici. Obseg je bil skromen, saj so pacienti imeli na obveznem programu branja le dve knjigi: Via mala Johna Knittla in Ptički brez gnezda Frana Milčinske-ga. Od leta 1974 sem postopoma širil in poglabljal uvajanje literarnih, filozofskih in poljudnih socioloških del v socialnoandragoški program zdravljenja
in urejanja ljudi v stiski. Sedaj imam na »železnem repertoarju biblioterapi-je« že več kot sto enot.
V teku petintridesetletnega zdravljenja ljudi v duševni stiski sem postopoma spoznaval, da imajo določena literarna dela (dela s psihoterapevtskim nabojem) izreden vpliv na poglabljanje uvida o določenih problemih pri določenih pacientih. Lotil sem se poglobljenega spremljanja in raziskovanja vloge in pomena različnih literarnih, filozofskih in socioloških del na proces ozaveščanja ljudi v duševni stiski.
Ko so člani moje alternativne terapevtske skupnosti (ATS), ki ima obi-
Sodobnost 1999 /  355
Se strinjate
čajno nekaj več kot sto odraslih članov, imeli pred dobrimi desetimi leti na programu obvezno branje^ s pisanjem utrinkov o Flisarjevem Čarovnikovem vajencu, se je pripetilo nekaj, česar do tedaj nisem poznal: nekateri so ob branju te knjige prišli do globokega uvida, prežetega z vrhunskim doživljanjem, kot ga opisuje Maslovv. To se je pripetilo samo tistim redkim posameznikom, ki so bili v času branja v regresivni fazi (ki je pogoj za identifikacijske procese in učenje novega življenjskega sloga), ob tem pa so vsaj eno dejavnost iz programa izpolnjevali z velikim navdušenjem. Postopoma sem ugotovil, da Čarovnikov vajenec omogoča ljudem, ki hlepijo po sa-mospoznanju, da se brez fizičnega stika z Vzhodom, ob branju knjige, s svobodnimi asociacijami in meditacijo po-greznejo vase in poglobijo uvid.
Socialnoandragoški program je korpus eklektično oblikovane (skupinske, družinske, partnerske, individualne) psihoterapije, nadgrajen z okrog 60 vzgojnoterapevtskimi sredstvi (telovadba, tek, planinarjenje, bibliotera-pija, kreativno pisanje, izobraževanje, terapevtsko poštenje ...). Cilj programa je korenita sprememba zgrešenega življenjskega sloga ter usmeritev v ustvarjalnost in samouresničevanje, saj edino to zanesljivo osmišlja človekovo življenje in prepreči recidivo »zdrsa«. Človek v stiski se z raznimi obrambnimi mehanizmi (projekcije, racionalizacije, fragmentacije...) brani pred bistvom bega iz zanj pretežav-ne resničnosti in pred mizerijo posledičnega zgrešenega življenjskega sloga. Zato je predpogoj za uspešen začetek psihoterapije uvid v bistvo bega in
nespametnega življenja. Do uvida pacient pride, ko mu z raznimi psihote-rapevtskimi postopki (analiza tran-sferja, interpretacije, konfrontacije, re-flektiranje ...) zrušimo obrambne mehanizme. Če se pacient odloči, da se vzporedno s poglabljanjem uvida vsestransko aktivira in da v dolgoročnih prizadevanjih nadoknadi primanklja-je, ki ga ločijo od njegovih uspešnih vrstnikov, ima nekaj upanja, da zaživi produktivno življenje. Vodenje pacienta proti uvidu je običajno zelo zamotan in dolgotrajen proces.
Biblioterapijo v mojem programu sestavlja branje strokovnih knjig, na podlagi katerih zdravljenci pišejo utrinke ter opravljajo pisne in ustne izpite, in branje leposlovne, filozofske in sociološke literature, o kateri zdravljenci pišejo poleg utrinkov tudi pregledne referate utrinkov. Vsak mesec je na programu najmanj ena knjiga z leposlovno, filozofsko ali sociološko vsebino, ki sodi v »obvezno literaturo«, zraven pa še knjiga »po izbiri«. Vmes vključim v branje še kakšnega pesnika ter razne zanimive članke in razprave. Tako udeleženci programa preberejo na leto vsaj 20 knjig, o katerih napišejo utrinke za »uro biblioterapi-je« na sestanku terapevtske skupine. Na začetku eden od članov v štirih minutah pove povzetek vsebine prebrane knjige. Sledi razprava, kjer se člani osredotočijo na spoznanja, ki so se jim po mehanizmu prostih asociacij utrnila med branjem. Gre torej za obliko skupinske analitične psihoterapije. Udeleženci programa se med uro biblioterapije ne smejo izmikati avto-analizi z ocenjevanjem pisatelja in njegovega dela, saj niso literarni kritiki,
Sodobnost 1999 / 356
Se strinjate
poleg tega je literarno delo le izhodišče, provokacija za porajanje prostih asociacij. Ker vedno ni dovolj časa za razpravo o knjigi, zadolžim enega člana skupine, da za naslednji sestanek terapevtske skupine pripravi pregledni referat utrinkov.
Udeleženci programa pišejo utrinke po natančnem pisnem navodilu o vsaki prebrani knjigi. Za potrebe bi-blioterapije sem utrinek opredelil kot misel, ki se bralcu porodi ob branju (leposlovne, filozofske, sociološke...) knjige, nanaša pa se na neko njegovo doživetje, travmo, poraz, zmago, neuspeh, ljubezensko hrepenenje, manjvrednostne občutke, negovano sovraštvo ali maščevalnost. Takšnih utrinkov je ob branju knjige toliko, da se v vsakem intelektualno, duhovno in pisateljsko razgibanem človeku porodi misel ali celo želja, da bi tudi sam napisal knjigo s podobno vsebino. Seveda za kaj takega po navadi ni časa, če je zdrav-ljenec duhovno in intelektualno tako opustošen ali nerazvit, da ni sposoben napisati niti utrinka.
Radarje na vrsti pesnik, udeleženci preberejo njegovo zbirko pesmi in se odločijo za eno, ki jo bodo na uri bi-blioterapije recitirali. Domače in tuje pesnike vključujem v program iz dveh razlogov: da se udeleženci srečajo s pesniškimi zbirkami in tako poglobijo
stik z literaturo in da zanesljivo ugotovim odnos zdravljenca do poezije v mladosti. Razlika med tistimi, ki so v mladosti na glas brali pesmi, in tistimi, ki tega niso počeli, je tako velika kot razlika med homo sapiensom in ne-andertalcem. Tisti, ki se v mladosti niso srečali s poezijo, so duhovno tako nerazviti, da pesmi ne znajo recitirati doživeto. Tako je način recitiranja pravzaprav poseben projekcijski test. Pri srečanju bralca z literarnim delom pride do številnih procesov estetske in druge narave, ki pod določenimi pogoji vodijo h globlji ozaveščenosti o sebi in človeškem bistvu nasploh. Nekatera dela posamezniku pomagajo k uvidu, odvisno od specifične sen-zibilnosti posameznika in od psihote-rapevtskega naboja izbranega dela. Po Čarovnikovem vajencu smo odkrili še veliko »zdravilnih knjig«. Najzanimivejše na seznamu »železnega repertoarja« so Ženske, ki preveč ljubijo avtorice Robin Norwood (primerna za »can-karjanske matere« ter ženske, ki so si izbrale alkoholike in nezrele moške), Protestantska etika in duh kapitalizma M. Webra (knjiga, ki bralcu argumentirano pojasni prednosti resnega odnosa do dela), Funkcija orgazma Wilhelma Reicha (odličen priročnik za vse neorgazmične osebe), Puer aeter-nus Marie Louise von Franz (obvezno branje za nezrele moške in njihove oboževalke), Človek, končno in neskončno bitje Antona Trstenjaka (za vse rigidne ateiste, da se zavejo svoje omejenosti in patološke narave marksističnega socializma), Gassetov Upor množic (za vsakogar, kdor želi doumeti vlogo elitnikov pri razvoju človeštva), Pijanec H. Fallade (pretresljiva knjiga,
Sodobnost 1999 / 357
Se strinjate
ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec v mladosti in o njej v sedmem razredu osnovne šole napisati utrinek), Katoliška cerkev in spolnost Ranke Heine-mann (ta knjiga ima velik, včasih odločilen pomen pri zdravljenju seksualne zavrtosti, ki je nastala zaradi toge krščanske vzgoje na področju spolnosti), S prijatelji pod macesni Matjaža Kmecla (edinstveno razodetje za vse, ki vzdržujejo stik z naravo), Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar (knjiga, ki nas pouči o patološkem ozadju oblikovanja Slovencev v zadnjih 200 letih) in Roman o knjigah Marjana Rožanca (odlično ponazorilo, kako se človek lahko oblikuje z branjem literature). Še bi lahko našteval.
Diapazon različnih nevrotičnih zavrtosti in drugih človeških zagat je brezmejen, zato posamezen, celo vrhunski terapevt s svojim osebnostnim zgledom, energetsko potenco in znanjem lahko učinkovito pomaga samo redkim posameznikom. Pa še pri njih gre vse prepočasi, kajti v psihoterapiji ima bitka s časom lahko usoden pomen: prenekatere zagate se morajo začeti radikalno razčiščevati takoj, sicer pri prizadetem ni »dviga«, ampak le životarjenje. Za posamezne ljudi so - po mojem izkustvu -lahko nekatere knjige nenadomestljiva pomoč, ki pospeši uvid in delovanje za »dvig«. Nepremostljiva težava pa je v tem, da ima tudi široko izobražen psi-hoterapevt daleč premajhno znanje iz literature. Idealno bi bilo, če bi obstajal poseben »center za literaturo s psihote-rapevtskim nabojem«, katerega člani bi imeli tudi ustrezno psihoterapevtsko in pedagoško izobrazbo, da bi lahko psiho-terapevtom svetovali, katero knjigo bi kazalo »aplicirati« pri določeni motnji.
Večji del svetovne in slovenske literature obravnava tudi alkoholizem, seveda predvsem s stališča razkroja. Knjige z brezperspektivnim razkrivanjem progresivnega alkoholičnega razkroja posameznikov, družin, narodov imajo prej negativen kot pozitiven vpliv na beroče občinstvo, sploh pa na tisto večinsko, ki se literaturi predaja ali pa se celo z njo omamlja (Freud je ugotovil, da literatura lahko doseže komaj petino omamnega učinka alkohola). Dosedanja težnja v literaturi nekako opravičuje alkoholizem in daje alkoholikom potuho.
Že vrsto let načrtujem, da bi s pomočjo izobraženih članov terapevtske skupnosti napravil alkoholno analizo slovenske literature: vsak član bi prebral dela enega pisatelja in potem po posebni metodologiji povzel razvoj in usodo alkoholičnih likov (in njihovih družin) v posameznih literarnih delih. Za izhodišče bi jim bila knjiga Tarasa Kermaunerja Mesec dni z Ivanom Cankarjem, Martinom Kačurjem in Tarasom Kermaunerjem. Takšni eseji bi pokazali, da je literatura na sedanji stopnji razvoja zmožna opisovati alkoholni razkroj človeštva, ne pa dviga iz razkroja. To dejstvo je obenem dokaz, da literatura sledi z rahko zamudo dejanskemu življenju, ne more pa ga napovedati. Pozneje bi se lahko lotili podobnih analiz francoske, ameriške, ruske in še kakšne literature. Tako bi izobraženi zdravljeni alkoholiki nekako transcendirali prikraj-šanosti in spoznanja ob svojem alkoholizmu kot tudi trud, ki ga vlagajo v biblioterapijo.
Sodobnost 1999 /  358