267 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 340.15:321.62(497.412)"14" Prejeto: 22. 3. 2022 Žiga Oman doc. dr., znanstveni sodelavec, Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja, Čentur 1F, SI–6273 Marezige E-pošta: ziga.oman@irris.eu Vmb sölichen mütwillen – napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha z Mute samostanu Šentpavel v Labotski dolini Prispevek k raziskavam fajde ter Dravske doline v 15. stoletju IZVLEČEK Članek analizira napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha, mutskega gradiščana vojvoda Albrehta VI. Habsburškega, samostanu Šentpavel v Labotski dolini. Fajdo je oktobra 1440 sprožila domnevna kršitev mutske jurisdikcije s strani Štefana Prušenka, šentpavelskega oskrbnika gradu Marenberg. Sigmundova odpoved miru v času po sklenitvi premirja v širšem celjsko-habsburškem konfliktu kaže, da je njegova sovražnost integralni del tiste med grofi Celjskimi in rimskim kraljem postala šele po izteku premirja med njimi konec aprila 1442. Viri, ki podrobno dokumentirajo enotedensko zaostrovanje spora med Weißpriachom in opatom Janezom I., so proučeni na dveh ravneh. Natančno branje dokumentov prispeva k razumevanju jezika sovražnosti ter vloge čustev v fajdi, siceršnji pretres virov pa dopolnjuje raziskave Dravske doline v nemirnem 15. stoletju. KLJUČNE BESEDE fajda, maščevanje, reševanje sporov, jezik sovražnosti, zgodovina emocij, Muta, Marenberg, Weißpriach, Prušenk, Šentpavel v Labotski dolini, Dravska dolina, 15. stoletje ABSTRACT VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – SIGMUND VON WEIßPRIACH'S DECLARATION OF ENMITY TO SAINT PAUL'S ABBEY IN LAVANTTAL A CONTRIBUTION TO THE RESEARCH ON FEUD AND ON THE FIFTEENTH-CENTURY DRAVA RIVER VALLEY This paper analyses the declaration of enmity by Sigmund von Weißpriach, Duke Albrecht VI of the Habsburgs' castellan of Muta (Hohenmauten), to Saint Paul's Abbey in Lavanttal. The feud broke out in October 1440 due to an alleged breach of Muta's jurisdiction by Stephan Prüschenk, Saint Paul's castellan of Marenberg. Sigmund's renunci- ation of peace after a truce was made in the wider Cilli-Habsburg conflict, shows that his enmity became an integral part of the one between the Counts of Cilli and the King of the Romans only after their truce expired at the end of April 1442. Sources documenting the one-week exacerbation of the conflict between Weißpriach and Abbot Johannes I are examined on two levels. A close reading of documents contributes to the investigation of the language of enmity and the role of emotions in feuds, while the overall analysis of the sources complements studies on the Drava River Valley in the turbulent fifteenth century. KEY WORDS feud, vengeance, dispute settlement, language of enmity, history of emotions, Muta, Marenberg, Weißpriach, Prüschenk, Saint Paul's Abbey in Lavanttal, Drava River Valley, fifteenth century 268 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 Jožetu Mlinariču v spomin Uvod1 Mariborski akademik Jože Mlinarič (1935–2021) je pred četrt stoletja v eni svojih obsežnih monografij o štajerskih samostanih 15. stoletje v Dravski dolini označil za čas nemirov, saj »so v prvi polovici stoletja povzročale pustošenja sovražnosti med plemstvom«, v drugi pa osmanski vpadi. Lokalno plemstvo je fajde, ki jih je Mlinarič povsem ustrezno imenoval sovražno- sti, bílo zlasti z benediktinskim samostanom Šentpa- vel v Labotski dolini (Sankt Paul im Lavanttal), ob grofih Celjskih največjim, a že pešajočim zemljiškim posestnikom na prostoru med Pohorjem in Kozja- kom.2 Pod opatoma Ulrikom III. (1401–1414) in Ul- rikom IV. (1414–1432) je bil samostan v fajdah vsaj z gospodi z Rabštajna (Rabenstein) na Koroškem,3 na Štajerskem pa z Otonom Pergauerjem4 in Hansom Schrampfom, ki so skušali povečati svoje posesti in pravice na račun benediktincev. Samostanske posesti so škodo znova utrpele proti sredini stoletja, v času konflikta med grofi Celjskimi in notranjeavstrijskim vojvodom Friderikom V. Habsburškim oziroma (od 1440) rimskim kraljem Friderikom IV.,5 ko je bil 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na ob- močju današnje Slovenije in sosednjih dežel (ARRS, P6-0435), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Za komentar osnutka članka ter spe- cialistične nasvete se zahvaljujem Tomažu Lazarju, Janezu Mlinarju in Vinku Skitku. 2 Koropec, Zemljiške gospoščine, str. 32 sl.; Slovenski zgodovinski atlas, str. 88–89. 3 Mir je pomagal skleniti deželni knez (UBStP, št. 374, 1420, 4. september, str. 334). 4 Zoper njegovo silovito pustošenje po šentpavelskih posestih (Fala, Lovrenc na Pohorju, Ruše, Bezena itd.) leta 1408 naj bi s kar dvatisočglavo vojsko nastopil štajerski deželni glavar (Ankershofen, Beiträge, str. 22). Muto je v spopadih zasedel Bernard Ptujski in jo leta 1409 vrnil knezoškofiji Bamberg (Kos, Vitez in grad, str. 333). Sovražnost je naposled pomiril deželni knez, tudi s posredovanjem grofov Celjskih, Pergauer pa se je v zameno za neko (gotovo visoko) vsoto odrekel vsem zahtevam do samostana (UBStP, št. 325, 1407, 23. april, str. 322–323; prav tam, št. 353, 1407, 23. april, str. 323–324; prav tam, št. 358, 1408, 27. november, str. 325–326). Čeprav je An- kershofen Pergauerja navajal kot celjskega oskrbnika Mute 17 let preden je prišla v roke grofov (Kos, Vitez in grad, str. 333–334), bi utrdbo lahko že tedaj imeli v zastavi. 5 Večletni spopad (1437–43, premirje 1440–42) je največkrat in najpodrobneje obdelana fajda v slovenskem zgodovinopis- ju. Pričakovano, saj je njen izid politična razmerja v notranje- avstrijskem prostoru dokončno prevesil v prid Habsburžanov. Posledično so se ji posvetili ali se je vsaj dotaknili vsi, ki so se ukvarjali s politično in vojaško zgotovino ter zgodovino plemstva v 15. stoletju, na primer Habjan, Celjsko-avstrijska vojna; Štih, Celjski grofje; Mlinar, Podoba; Otorepec, Seznam; Nared, Seznam; Lazar, Vojaška zgodovina, str. 186–310; Kosi, Celjska klientela. Nove študije še kar odkrivajo relevant- ne podrobnosti. Viri, ki jih je objavil Matjaž Bizjak, denimo, najnatančneje doslej kažejo, kdaj so izbruhnili spopadi: naj- kasneje oktobra 1437 (Bizjak, Računske knjige, str. 45, 71 in 86; prim. Krones, Cillier Chronik, str. 87). opat Janez I. Poschenbeuter6 (1432–1446) na Habs- buržanovi strani.7 V čas tistega spopada sodi tudi fajda, ki jo je opa- tu napovedal Sigmund pl. Weißpriach,8 gradiščan Mute, sicer že od leta 1425 celjske posesti,9 ob iz- bruhu sovražnosti pa očitno v zastavi Friderikovemu mlajšemu bratu, vojvodu Albrehtu VI. Sovražnost je oktobra 1440 sprožila domnevna kršitev mutske jurisdikcije s strani Štefana Prušenka (Prüschenk),10 6 UBStP, št. 407, 1432, 4. september, Šentpavel, str. 358, op. 1. 7 Mlinarič, Marenberški samostan, str. 86. Mlinarič je, po Bedu Schrollu, povzel Marchstallerja. 8 Leta 1444 je izpričan kot svétnik vojvoda Albrehta VI., ko je bil ta predsednik komornega sodišča v Nürnbergu. Naj- kasneje leta 1450 je Sigmund kot glavar Brežic stopil tudi v salzburško službo, v kateri je enajst let kasneje postal glavar Ptuja. Bil je član pomembne koroške viteške rodbine, ki je izvirala iz solnograške regije Lungau, na začetku 15. stoletja pa je svoje jedrne posesti imela v okolici Sovodnja (Gmünd) na Koroškem. Sigmund je bil ustanovitelj spodnjeavstrijsko- gradiščanske veje Weißpriachov. Imel je vsaj sina Ulrika († 1493). Na strani svetorimskega cesarja (od 1452) Frideri- ka III. se je boril proti madžarsko-hrvaškemu kralju Matiju Korvinu in postal glavar Forchtensteina (danes na Gradi- ščanskem), kasneje pa je zaradi cesarjevih dolgov zamenjal stran. Prestop h Korvinu mu je prinesel naziv župana Sopro- na, tj. najvišjega uradnika krone v županiji, ter baronski naziv v deželah svetoštefanske krone. Proti cesarju se je Sigmund boril še v fajdi Andreja Baumkircherja (1467–1471), nakar je od Friderika več let po sodni poti terjal poravnavo raznih dolgov. Umrl je leta 1479. Weißpriachi so kljub tradicio- nalnim vezem z deželnimi knezi te tkali tudi s konkurenti Habsburžanov, na primer s knezonadškofijo Salzburg, grofi Celjskimi in Goriškimi. Bili so najmočneje zastopana rodbi- na v cesarjevem dvornem svetu, saj so bili Friderikovi svétniki kar trije Sigmundovi bratje: Andrej, Boltežar ter Burkhart, kasnejši kardinal duhovnik (od 1460) in salzburški knezo- nadškof (1461–1466) (Heinig, Kaiser, str. 222–225 in 447; Klein, Burchard, str. 27–28). 9 Grad z nemškim imenom Hohenmauten je do leta 1498, ko ga je dal porušiti rimski kralj Maksimilijan I. Habsburški, stal nad štajerskim trgom Muta, tik ob deželni meji s Koroško. Utrdba in naselje sta ime dobila po tamkajšnji mitnici (Sto- par, Grajske stavbe, str. 60). Knezoškofija Bamberg je Muto kot del pomiritve sovražnosti s Celjskimi 13. februarja 1425 predala grofom v zameno za koroški gospostvi Hartneidstein in Vivšnik (Weiseneck). Fajda je izbruhnila zaradi vprašanja pristojnosti tamkajšnjih deželskih sodišč nad bamberškim mestom Volšperk (Wolfsberg) in trgom Grebinj (Griffen). Dve leti zatem so grofi Šentpavel oprostili mitnine na Muti in v bližnjem Dravogradu (Mlinar, Podoba, str. 61; Mravljak, Muta, str. 48). 10 Tudi Prušink (v literaturi in celo v virih včasih narobe Pru- šnik oziroma Prüschnickh ipd.), kasnejši baroni Štatenbergi ter grofje Hardeggi. V 15. stoletju so bili Prušenki nekajkrat oskrbniki deželnoknežjega gradu Guštanj, pod njim ležeči upravni dvor pa so obdržali večji del stoletja (1410–1479), zato je po njih dobil ime Prušinkov oziroma Prušnikov (sic) dvor (danes dvorec Javornik). Štefan je tam prvič izpričan leta 1435 skupaj z bratom Boltežarjem, po čigar smrti je v letih 1453–1456 prejel več posesti pri Guštanju. Po letu 1453 je imel Štefan kot cesarjev komornik bliskovito kariero, ki jo je ovenčal tudi z nakupom gospostva Štatenberg leta 1458, med drugim pa je pridobil še hišo v Mariboru. V zakonu z Mar- jeto pl. Reichegg (Reicheneck) je imel vsaj sinova Sigmun- da in Henrika. Štefan je umrl leta 1466. Njegova sinova sta bila povzdignjena v barona Štatenberga in leta 1495 v grofa Hardegga, Sigmund (ok. 1445–ok. 1500) pa je postal eden najtesnejših zaupnikov cesarja Friderika in kralja Maksimi- 269 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 šentpavelskega oskrbnika gradu Marenberg, ki je stal približno šest kilometrov vzhodno od Mute.11 Fajda slovenskemu zgodovinopisju ni neznana, a je v litera- turi vselej podana kot integralni del širšega konflikta, Weißpriach pa kot človek Celjskih. Doslej sta sov- ražnost najpodrobneje obdelala Josip Mravljak v raz- pravi iz leta 1928 in Tomaž Lazar v svoji disertaciji leta 2009, kot prvi pa koroški zgodovinar Gottlieb baron Ankershofen leta 1856, po anonimni šentpa- velski kroniki z naslovom Archivium, ki je nastala v 17. stoletju.12 Tedaj je o celjsko-habsburškem kon- fliktu v svoji zgodovini samostana pisal tudi šentpa- velski opat Hieronim Marchstaller (1616–1638).13 Vendar kaže, da njegova zgodovina in anonimna kro- nika nista najzanesljivejša vira za obravnavano fajdo. Natančnejše branje primarnih virov pokaže, da so- vražnost med Weißpriachom in Šentpavlom ni bila nujno neposredno povezana s celjsko-habsburško. Mutski gradiščan se je v pertinentnih primarnih vi- rih predstavljal zgolj kot Albrehtov človek, prav tako je opatu mir odpovedal manj kot dva meseca po skle- nitvi premirja med grofi in kraljem. Našteto seveda ne izključuje Weißpriachove povezave s Celjskimi, navsezadnje je bila rodbina fleksibilna v svojih za- vezništvih, nekaj članov pa je izpričanih med klien- telo grofov, mogoče tudi Sigmundov sin.14 A kaže, da je bila v obravnavanem primeru vendarle ključna Sigmundova povezanost z Albrehtom, plemičeva so- vražnost s Šentpavlom pa je del celjsko-habsburške postala šele, ko je vojvoda z grofi pozno spomladi leta 1442 sklenil zavezništvo zoper svojega brata in je poteklo Friderikovo podaljšano premirje s Celjskimi. Ob poskusu razjasnitve kronologije fajde med Weißpriachom in Šentpavlom ter njene povezanosti s širšim celjsko-habsburškim konfliktom je razprava osredotočena na jezik sovražnosti v reševanju sporov ter na vlogo čustev v fajdi kot komunikaciji krivic. Sočasen prepis petih zaporednih pisem med Weiß- priachom in opatom Janezom iz prve polovice okto- bra 1440 je pomemben vir za raziskave maščevanja, saj dokaj gostobesedno dokumentira zaostritev spo- ra od obelodanitve krivice do odpovedi miru v zgolj lijana (Skitek, Guštanj in Kotlje, str. 27–32, 43–45, 83 in 113; Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 135; Heinig, Kaiser, str. 78–88). 11 Grad je do požara leta 1697 (Stopar, Grajske stavbe, str. 54) stal nad istoimenskim štajerskim trgom. V starejši literaturi sta utrdba in naselje včasih imenovana Marenberk, a je bilo uradno ime kraja do leta 1952 Marenberg, odtlej pa Radlje ob Dravi (Snoj, Etimološki slovar, str. 342). 12 Mravljak, Muta, str. 48–49; Lazar, Vojaška zgodovina, str. 254–256; Ankershofen, Beiträge; prim. Mlinar, Podoba, str. 92–93. 13 UBStP, št. 407, 1432, 4. september, Šentpavel, str. 358, op. 1. 14 Že vsaj od leta 1418. V letih 1436–1446 sta med njimi izpri- čana Hans in Ulrik (Kosi, Celjska klientela, str. 27, 40 in 43), ki je morda Sigmundov sin (prim. Heinig, Kaiser, str. 223), že leta 1427 pa najbrž tudi njegov stric Nikolaj (prim. prav tam, str. 222, op. 308) kot glavar grofije Ortenburg s Strmcem (Sternberg), tj. tamkajšnji namestnik grofov (Banfi, Uprava, str. 35). dobrem tednu dni. Pri tem je zaradi formaliziranega izrazja protagonistov spora za razumevanje jezika15 fajde in vloge čustev v njej tudi v obravnavanem pri- meru ključno natančno branje (close reading) virov ter upoštevanje spoznanj16 zgodovine emocij. Fajda kot komunikacija krivic Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila!17 Začeti analizo teksta iz 15. stoletja z uvodnim verzom epa, ki je od Weißpriachove sovražnosti s Šentpavlom časovno še precej bolj oddaljen kot tretje desetletje 21. stoletja, se lahko zdi grob anahronizem (ali avtorjev napuh), a stičišča niso povsem trivialna. Thomas Dixon je v nedavnem pregledu zgodovine jeze pokazal, da so izrazi zanjo vselej označevali do- kaj raznolik nabor čustev, ki je praviloma vključeval tudi željo po povračilu za krivico. Antični, srednje- veški in zgodnjenovoveški misleci so jezo v tem po- menu tolmačili na dva načina: kot časten odziv na krivico ali kot iz te izšel nebrzdan bes, blaznost ozi- roma, v krščanski dikciji, greh. Tudi Ahilova jeza je v Iliadi izražena v obeh oblikah: jeza (μηνις) zoper Agamemnona z začetka epa naj bi izražala hladno sovražnost ali zamero, povsem drugačno od Pelido- vega besnenja po Patroklovi smrti, ki je šlo onkraj družbenih norm.18 Enako dihotomijo so poznali srednjeveški prav- niki, teologi in drugi misleci ter seveda širša druž- ba. Jeza (ira) vsaj do 16. stoletja ni opredeljevala le naglavnega greha in nenadzorovanega besa, temveč zlasti formalizirano sovražnost med sosedi.19 Vendar je morala biti taka jeza pravična, ira iusta, sicer je bila nečastna in grešna (gl. sliko). Čeprav se je bil časten mož dolžan odzvati na krivico (sramoto), po potre- bi tudi z nasiljem, da je obdržal svojo čast oziroma moškost, so njegova čustva in dejanja pri tem mo- rala ostati v ravnovesju (za razliko od mladeničev in žensk, baje podvrženih nebrzdanim strastem). Jeza častnih mož in njihove sovražnosti niso smele biti (zgolj) refleks, morale so biti upravičene in služiti pravici. To naj bi iskali trezne glave, vselej priprav- ljeni na pomiritev, čeprav to ne pomeni, da čustva nikoli niso prevladala. Že za doseganje zadoščenja, sploh brez tvegane uporabe nasilja, je jeza kot komu- nikacija krivic morala delovati prepričljivo, naj je bila še tako formalizirana. Enako kot so družbene nor- me zahtevale, da časten mož uravnoteži svoja čustva, 15 Gl. Oman, Maščevanje, str. 30–49. 16 Za nedavni pregled stanja raziskav, metodologije, osrednjih vprašanj ter nadaljnjih izhodišč gl. na primer Nagy in Frevert, History of Emotions. Relevantni zborniki in študije o vlogi čustev v maščevanju v srednjem veku so na primer Smail, The Consumption; Throop in Hyams, Vengeance; Tuten in Billado, Feud; Gilbert in Smail, Emotion; Miller, Hrafnkel. 17 Homer, Iliada, 1, 1. 18 Dixon, What is the History, str. 10–22. 19 Bossy, Christianity, str. 35–36. 270 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 je zavoljo istih idealov tudi časten odziv na krivico moral biti tej sorazmeren, naj je pri iskanju pravice uporabil nasilje ali ne.20 Odziv na krivico je moral slediti ravnotežju me- njave, ki je v jedru maščevanja,21 pa tudi v etimolo- škem izvoru22 slovenske besede. V skladu z načeli menjave, tj. recipročnosti in uravnoteženosti, je bilo treba krivico (dar) vrniti z enakim ali »z obrestmi« (protidar).23 Antropološke in zgodovinopisne študije so ma- ščevanje, imenovano tudi sovražnost ali fajda,24 opre- delile kot prakse, običaj ali celo sistem25 reševanja sporov in družbenega nadzora, ki je težil k ohranja- nju družbenega reda, miru ter ravnotežja moči v do- ločeni skupnosti. Zgolj ta težnja naštetega seveda ni mogla vselej zagotoviti, prav tako ga je maščevanje lahko tudi porušilo. Vedno pa je narekovalo primer- no uravnoteženo oziroma častno povračilo, ki naj bi pridobilo (izsililo) zadoščenje za krivico in s tem za- gotovilo pravico – tudi z bolj ali manj omejenim nasi- ljem, čeprav je pogosto zadostovala že grožnja z njim, izražena tudi z jezo. Posledično je imelo maščevanje pomembno vlogo pri reševanju sporov in družbenem nadzoru. Ker je morala biti krivica obelodanjena, da so lahko skupnost in/ali njene oblasti v sporu kadar koli posredovale ter sprte strani povedle k pomiritvi, preden bi bila sovražnost usodna za celotno skupnost, je bila mediacija družbeni imperativ, fajda pa je služila komunikaciji krivic, podobno kot tožba.26 Kljub težnji običaja k sklenitvi ali obnovi miru menjave v maščevanju ni vodila ljubezen, ki naj bi ga v skladu z družbenimi predstavami (ideali) končala, temveč sovražnost. Napajala sta jo dolžnost do rodbi- ne in/ali zaveznikov (med drugim fevdalne familiæ) ter čut za pravico in čast, ki je terjal zadoščenje za krivico, brez (obnove) katerih ni moglo biti sprave in trajnega miru. S tem je maščevanje kot dolžnost doseči zadoščenje za krivico, tudi z nasilnim povrači- lom, služilo pravici. Navzlic idealom, ki še danes od- mevajo v anglofonem protestniškem geslu no justice, no peace, mir, ki je končal spor, še zdaleč ni bil vedno pravičen – vendar je zaradi istih idealov vselej moral vsaj delovati kot tak, da je lahko obveljal. Tem idea- lom so morale slediti tudi ostale stopnje maščevanja, vključno z napovedjo sovražnosti ter izrazjem, gesta- mi in čustvi, ki so izražala (občutek) krivice. 20 McGrath, The Politics; Pohl-Zucker, Hot Anger; Miller, Threat, str. 16–17; Miller, Hrafnkel, str. 48–54 in 69. 21 Lévi-Strauss, Elementary, str. 479–485. 22 Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 327. 23 Prim. Mauss, Esej, str. 136 in 148. 24 Tako je bila fajda definirana že v zbirki langobardskih prav- nih besedil iz 7. stoletja, ob prvem zapisu te germanske bese- de: faida, hoc est inimititia (MGH, LL 4/I, člen 45, str. 20). Iz nje oziroma iz njenih sorodnic izvirata tudi angleška feud in nemška Fehde (Oman, Maščevanje, str. 33). 25 Verdier, La vengeance, str. 13–42; Darovec, Turpiter interfe- cus. 26 Oman, Maščevanje, str. 15–20. Sovražnost je izbruhnila, če krivica ni bila primer- no oziroma častno poravnana ali pa je nasilno povra- čilo veljalo za ustreznejši odziv na krivico kot plačilo odškodnine, predvsem za uboj. Stanje vzajemne so- vražnosti je trajalo, dokler ni bil zlasti z mediacijo skupnosti in/ali njenih oblasti med sprtimi stranmi sklenjen mir, ki je obnovil ali vzpostavil nov družbeni odnos: (formalizirana) sovražnost se je spremenila v (formalizirano) prijateljstvo (zavezništvo) in/ali lju- bezen (sorodstvo). To so osnovne stopnje oziroma obredi maščevanja, prisotni v vseh kulturah, ki so ga prakticirale, kar kaže na obstoj občečloveške prakse reševanja sporov: obelodanitev krivice kot zahteva po zadoščenju – nasilno povračilo, ki lahko izsili zado- ščenje – posredovanje skupnosti v sporu – premirje, ki naj določi pogoje za mir – sklenitev miru kot ob- nova pravice. Prehode med stopnjami so komunici- rali specifični izrazi, čustva in geste.27 Ker je bilo obredje, izrazje in čustvovanje mašče- vanja vsem vpletenim znano, jim je vselej omogočalo določen manevrski prostor, zgodovinarjem pa bra- nje med vrsticami oziroma tišin in lukenj v naraciji, vključno s čustvi, četudi niso eksplicitno podana. Pri branju v virih »zamolčanih« čustev pomaga koncept oziroma metoda emocionalnih skript. Raz- vil jo je Robert Andrew Kaster, ki poudarja, da »ko razumemo osnovno strukturo mišljenja in obnašanja, združeno v določenem izrazu, ki označuje določeno ču- stvo, in ko razumemo, kako so te strukture med seboj po- vezane, lahko z več samozavesti trdimo, da razumemo – skozi oči« tedanjih ljudi »in ne skozi filter naše lastne čustvenosti – prizore, ki temeljijo na enakih strukturah, četudi ne vsebujejo čustvene govorice«.28 Pri tem je za branje čustev v fajdi ključno razumevanje obredja in jezika maščevanja, tj. njegove »strukture«. Krivica (iniuria), ki je sprožila maščevanje, pra- viloma ni bila nikoli povsem neizzvana, temveč je izhajala iz že obstoječih nesoglasij z izvorom v za- merah, zavisti ali frustracijah zaradi ekonomskega, političnega ali siceršnjega družbenega (ne)uspeha tekmecev, sosedov ali sorodnikov. Pri tem ni bilo nujno, da so bili odnosi pred izbruhom ali eskalacijo spora prijateljski, lahko so bili zgolj boljši kot slabši. Hujše kot so bile obstoječe zamere, lažje so jih zao- strile ne le večje krize, na primer vojne in epidemije, temveč že »vsakdanji«, z današnjega vidika minorni posegi v pravice, premoženje ali družbene odnose, ki so vzpostavljali in ohranjali položaj ter čast ljudi vseh slojev in skupnosti vseh vrst. Položaj in čast sta bila 27 Prav tam, str. 36–49. 28 »[W]hen we understand the basic structures of thought and be- havior that converge on a given emotion-term, and when we understand how those structures are related both to each other and to the structures associated with other terms, we can claim with greater confidence to understand—through [...] eyes, and not through the filter of our own sensibilities—scenes built upon the same structures, even when they happen to be devoid of emotion- -talk« (Kaster, Emotion, str. 10; prev. avtor članka). 271 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 nenehno javno preizkušana, potrjevana in izražana v skupnosti, ki jih je sodoločala. Ljudje so neslogo najprej kazali z zagrenjenostjo, hladnostjo, ravnodu- šnostjo ipd. Tak odnos je praviloma zaostrilo dejanje, ki ga je ena stran razumela (določila, izkoristila) kot krivico, za katero je zahtevala zadoščenje. Z obelo- danitvijo krivice je spor prešel v védnost skupnosti, sovražnost v širšem pomenu besede je postala javna. Če obelodanitev krivice ni vodila k želeni poravnavi, se je lahko pritisk za izsiljenje primernega zadoščenja okrepil z javnimi žalitvami, (formalizirano) jezo in naposled še z (idealno) omejenim nasiljem. Nasploh je bilo treba obelodaniti vsako zaostritev odnosov v sporih, saj so le javna dejanja veljala za častna.29 Zato je morala biti tudi sovražnost javno napo- vedana, če naj jo je skupnost (vas, mesto, dežela itd.) sprejela kot upravičeno zahtevo po zadoščenju. V pro- cesu uzakonitve maščevanja v Svetem rimskem cesar- stvu je v 12. stoletju javna napoved sovražnosti posta- la obvezna, kar je privedlo tudi do pisnih odpovedi miru (diffidatio, Absage).30 Fajda v pomenu nasilnega povračila sicer ni šele s tem postala subsidiarno prav- no sredstvo, saj je bilo nasilje tudi po običaju vselej legitimno šele, ko so bile izčrpane vse možnosti za mirno rešitev spora. V Cesarstvu je bilo to uzakonje- no leta 1235, z mirom cesarja Friderika II.31 V poz- nosrednjeveškem Cesarstvu je bilo treba sovražnost tudi po zakonu napovedati pri belem dnevu, ustno ali pisno, praviloma na nasprotnikovem domu in s pričami, vselej pa javno. Z napovedjo sovražnosti je nasprotnik postal sovražnik (inimicus, hostis, feindt), ki mu je bilo dovoljeno škodovati v okviru po običaju primernih oziroma uzakonjenih32 omejitev – vendar 29 Gluckman, Custom, str. 9–10; Boehm, Blood Revenge, str. 92–94 in 125; Miller, Bloodtaking, str. 54, 182, 187 in 216; Althoff, Spielregeln, str. 11–13; Wieland, Nach der Fehde, str. 416–425 in 446. 30 Oman, Maščevanje, str. 53–66. 31 MGH, Const. 2, št. 196a, str. 253–254. 32 Uzakonitev pravil sovražnosti v Cesarstvu je privedla do šele, ko je potekel rok, ki je sovražniku omogočil, da se je ustrezno in častno pripravil na povračilo ali napo- sled le pristal na poravnavo. V Cesarstvu je bil ta rok načeloma tri dni,33 a je po posameznih deželah segal vse od dneva in noči do šestih tednov in treh dni.34 Ker je maščevanje temeljilo na načelu kolektivne odgovornosti, so fajde vselej vključevale vse, s kate- rimi so bile sprte strani v pozitivnih odnosih, naj so temeljili na sorodstvu, prijateljstvu, različnih obvezah ali odvisnostih. Vsi ti odnosi, ne le sorodstveni, so bili opredeljeni kot prijateljstvo, kot nekogaršnji »vsi ljudje«. Zato so bile razlike med raznimi prijatelji (amici, freundschafft, fründe), kot so bili pomočniki, podporniki, služabniki in najemniki, večidel zabri- sane. A kljub temu je bilo za napoved sovražnosti vedno treba pridobiti že soglasje lastnega sorodstva, katerega podpora še zdaleč ni bila avtomatična.35 Glavno sredstvo fajde je bilo škodovanje so- vražnikovemu premoženju, zlasti z ropanjem (živine, pridelka, premičnin) oziroma rubežem ter požiga- njem (staj, hlevov in drugih gospodarskih poslopij, z idealno izjemo kašč in čebelnjakov), razvpitima Raub und Brand. Ob omejitvah po običaju in zako- nu so oblike nasilja določala predvsem sredstva, ki so jih imele sprte strani na razpolago. Večji spopadi in obleganja so bili redki tudi v fajdah med plemstvom, podobno kot v srednjeveških vojnah,36 pogosto pa je bilo prisvajanje podložnikov, tudi s smrtnimi žrtva- mi. Načrtno ubiti sovražnika je bilo sicer načeloma neprimerno, razen kot povračilo za uboj, posilstvo, težke rane in hude žalitve, torej v smrtni sovražno- zmotnega prepričanja, da je Fehde svojski nemški običaj (plemstva), a so tudi drugod po Evropi v sovražnostih spošto- vali podobne omejitve, čeprav na državni ravni niso bile uza- konjene (prim. Kaminsky, The Noble Feud; Firnhaber-Baker, From God's Peace, str. 29; Firnhaber-Baker, Techniques, str. 95 in 97). Temeljno kvalitativno razliko med fajdo in vojno tvori zlasti (ne)spoštovanje različnih imunitet, ne glede na iz- raz, s katerim je spor označen v virih (Oman, Maščevanje, str. 32–33), saj je lahko zaradi podobne taktike (Lazar, Vojaška zgodovina, str. 19) ločnica med plemiško fajdo in srednje- veško vojno precej zabrisana. Prav tako so bile v srednjem veku legalne fajde nižjih slojev (Reinle, Bauernfehden), ne le plemstva. 33 Tridnevni rok, imenovan krvave noči, poznajo tudi islandske sage; po že tedaj starem pregovoru so bile »krvave noči naj- bolj vroče«. Kaže, da je šlo za rok, v katerem je lahko oškodo- vana stran ohladila svoja čustva ter preudarila odziv na krivi- co (prelito kri), da ne bi njen odziv deloval kot nepremišljen (Miller, Hrafnkel, str. 69), tj. neuravnotežen. 34 Oman, Maščevanje, str. 39–40 in 57–59. 35 Prav tam, str. 41. Ločevanje po stanu (podpornik višjega, po- močnik enakega in služabnik nižjega ranga od plemiča, ki je vodil fajdo), ki ga je predlagal Otto Brunner (Land, str. 57–58), je z natančnejšo analizo virov zavrnila Regina Schäf- fer. Kot pomočniki, sodelavci ali tovariši so bili praviloma opredeljeni ljudje, ki so v fajdi opravljali določeno funkcijo, služabniki pa so bili z nosilcem fajde pravno povezani tudi si- cer, denimo kot uslužbenci ali podložniki. Podporniki so bili neredko zastopniki v fajdi, na primer plemič ali najemnik za meščana ali najemnik za podložnika (Schäffer, Fehdeführer, str. 204–205 in 219–220). 36 Lazar, Vojaška zgodovina, str. 19–20. Jeza (Ira) na sliki Sedem naglavnih grehov in štiri poslednje reči (ok. 1505/10). Avtorstvo sporno, Hieronymus Bosch ali kak sledilec. Hrani Museo del Prado, Madrid (Wikimedia Commons). Upodobljen je greh jeze, ne ira iusta. 272 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 sti (inimicitia mortalis, totveintschaft); danes bi rekli v krvnem maščevanju. Napadi na cilje, ki niso veljali za častivredne, tj. kršitve osebnih (otroci, ženske, star- ci, duhovščina, Judje), časovnih (nedelja, treuga Dei ali Božje premirje,37 adventni in postni čas) ter pro- storskih (cerkev, samostan, pokopališče, dom, pravna fora, sedež oblasti, mlin, kovačija itd.) imunitet, so bili neprimerni po običaju ter prepovedani po držav- nem (cesarski mir) in deželnem pravu. Zato so lahko bili kršitelji po koncu sovražnosti sankcionirani kot deželni sovražniki,38 zlasti če se od kazni niso zmo- gli ali želeli odkupiti ali pa so bile kršitve preprosto prehude. Tudi tožbe so veljale za izraz sovraštva in so neredko tekle vzporedno s fajdami, čeprav je bila sodna pot načeloma pojmovana kot manj častna, zla- sti za plemstvo, in so se je praviloma39 posluževale šibkejše strani ter duhovščina. Pomembno vlogo je imel tudi spomin, saj je vzdrževal ali napajal sovra- štvo skozi pripovedi, pesmi ali kronike, ki so nudile širok nabor krivic oziroma »krivic«, s katerimi je bilo mogoče »upravičiti« kršitve premirja in celo miru.40 Znotraj teh omejitev je bil običaj dokaj fleksibi- len in, kot opozarja William Ian Miller, za razliko od zakonodaje vedno poln dvoumnosti ter neskladij glede ključnih vprašanj primernosti, pravičnosti ali častnosti dejanj v specifičnem sporu. To sicer še zda- leč ne pomeni, da je bilo dovoljeno vse, kajti kulturne in družbene norme oziroma ideali, ki so zamejevali običaj, so bili večidel le ponotranjeni – vendar ne do te mere, da sprte strani v omejitve maščevanja ne bi nikoli podvomile, jih poskušale prirediti v svoj prid ali jih kršiti, bodisi načrtno bodisi v navalu čustev. Podobno velja za (ne)spoštovanje pravnega reda da- nes. Prav tako so se ljudje vselej zelo dobro zavedali, da sta bila maščevanje ter varovanje časti draga, tako finančno kot sicer. Daleč od tega, da bi bili zgolj žrtve svojih nagonov, so bili tudi srednjeveški ljudje več kot sposobni (samo)kritike lastnega ravnanja ter politič- nih in moralnih sistemov, v katerih so živeli.41 Predzgodba v Dravski dolini Sodeč po ohranjenih primarnih virih, je bila šentpavelska kršitev mutskega pomirja vojvoda Al- brehta VI. tista krivica, ki je Sigmunda pl. Weißpri- acha tako sprovocirala, da je opatu odpovedal mir, ali pa jo je zgolj (ali bolj) preračunljivo uporabil za legitimacijo napada na samostan, ki je že bil oslabljen zaradi konflikta med Celjskimi in kraljem. Če bi bil 37 V praksi se ni uspelo uveljaviti. Trajalo naj bi od večernic v sredo do sončnega vzhoda v ponedeljek, s čimer je sledilo časovnemu razponu Jezusovega pasijona (Smail in Gibson, Vengeance, str. 148–150). 38 Nared, Seznam. Ob naštetih so obstajale še bolj lokalno ve- ljavne imunitete (prim. prav tam, str. 336). 39 Od tega »pravila« je pri duhovščini odstopala zlasti višja (gl. na primer Eulenstein, Statt Krummstock). 40 Oman, Maščevanje, str. 19 in 41–43. 41 Miller, Hrafnkel, str. 13–14 in 188. plemič član klientele prvih, bi bila ključna ovira za njegov napad na opata 23. avgusta 1440 sklenjeno enoletno premirje med grofi in kraljem ter njunimi ljudmi,42 ki ga kot človek Celjskih ne bi smel kršiti z napadom na kraljevega zaveznika. Kot očitno Al- brehtov človek pa je Sigmund imel bolj proste roke, čeprav je vojvoda istega dne in na isti lokaciji kot s Celjskimi (začasno) poravnal tudi svoj večletni spor z bratom.43 V takem položaju je bila kršitev premirja zelo tvegana, zato najbrž ni bilo dovolj, da je Weiß- priach svojo sovražnost upravičil skladno z običajem in zakonodajo, ampak je bržčas moral računati na oziroma imeti zaslombo pri svojem gospodu Al- brehtu, najverjetneje pa tudi tihi pristanek lastnikov Mute, Celjskih. Sicer že plemičevo sklicevanje na vojvoda v korespondenci z opatom kaže, da bržkone ni deloval povsem na lastno pest. Ni znano, kdaj natančno je prišlo do domnev- ne kršitve mutskega pomirja in ali je res šlo za iz- virno krivico, ne le za zaostritev kakih predhodnih nesoglasij, denimo Weißpriacha s Prušenkom ali z opatom. Mogoče pa je bila Sigmundova sovražnost s Šentpavlom tudi kako povezana s predhodnim spo- rom samostana s Hansem Schrampfom. Schrampf se je kot habsburški oskrbnik gradu Marenberg že najkasneje leta 1416 zapletel v fajdo s samostanom, ker je želel povečati pristojnosti in dohodke svoje odvetščine (vogtey) nad vzhodno od utrdbe ležečim šentpavelskim Remšnikom. Poskus mediacije s strani štajerskega deželnega glavarja je Schrampf ignoriral in šele deželni knez je aprila 1417 spor privedel k pomiritvi.44 Seveda pomiritve niso vselej prinesle pravega prijateljstva in ljubezni, čeprav so morale tako delovati vsaj navzven, in tudi Schrampf se je dobrih dvajset let po miru s Šentpav- lom spet spravil nadenj. Za Hansa velja podobno kot za Weißpriacha. Če se spopadov ni udeležil kot človek Celjskih, bi lahko njihovo sovražnost s Friderikom vsaj skušal izkoristi- ti na račun Šentpavla. Če pa je bil Schrampf človek grofov, je imel v času do sklenitve premirja dokaj pro- 42 SI AS 1063/4491, 1440, 23. avgust, Haimburg. 43 MDC XI, št. 182, 1440, 23. avgust, Haimburg, str. 70. Spor je izviral iz Friderikovega ponižanja brata, saj mu je Albreht leta 1436 v zameno za finančno in siceršnjo (sramotno) podporo, tj. vzdrževanje, moral priznati oblast nad vsemi deželami in posestmi, ki sta jih sicer imela v skupni lasti, obenem pa se je moral odpovedati političnemu delovanju. Kralj je najbrž tudi zaradi neuspehov v prvi fazi fajde proti Celjskim moral voj- vodu popustiti ter mu prepustiti del posesti in prihodkov (La- zar, Vojaška zgodovina, str. 253). S tem je Albreht 23. avgusta 1440 na Koroškem prejel grad in mesto Pliberk (Bleiburg), grad Guštanj ter trg in urad Železna Kapla (Eisenkappel), na Štajerskem mesta Slovenj Gradec, Leoben (z gradom), Judenburg in Voitsberg, 10.000 madžarskih (ogrskih) goldi- narjev ter za dve leti dve petini dohodka iz dediščine njunega očeta, tj. iz notranjeavstrijskih dežel (MDC XI, št. 182, 1440, 23. avgust, Haimburg, str. 70). 44 UBStP, št. 368, 1416, 23. januar, Hall in Tirol, str. 330; prav tam, št. 369, 1417, 20. januar, Gradec, str. 330–331; prav tam, št. 370, 1417, 28. april, Dunajsko Novo mesto, str. 331–332. 273 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 ste roke, saj je bil samostan kot kraljev zaveznik že v spopadih z drugimi klienti Celjskih, med drugim z Jurijem Gössom z Rabštajna.45 Medtem ko se je Šentpavel dajal z Gössom, je Schrampf opatu enkrat pred 24. februarjem 1439 na deželni cesti pri Muti »z nasiljem in zoper deželno pravo« (mit gewalt vnd gegen landesrecht) zaplenil dva nedvomno težka voza s 16 vlečnimi konji in opremo ter dva očitno velika soda vina, pri čemer mu je pomagal tudi Wolfgang Schrampf.46 Gotovo kak sorodnik, bržčas identičen s kasnejšim celjskim gradiščanom Vuzenice.47 Nato je Hans konje odvedel (prodal?) v Celje.48 Sočasni viri sicer molčijo o tem, kdo je bil tedaj gradiščan Mute, ali je bila komu zastavljena in v čigavem taboru sta bila Schrampfa. Leta 1441 se je Hans zaradi ropa pri Muti in ugrabitve dveh Safnerjev, članov družine iz klientele Celjskih,49 znašel na seznamu deželnih so- vražnikov, ki so bili izključeni iz tedaj podaljšanega premirja med grofi in kraljem. Na seznamu, izdanem 12. marca, so bili kršitelji deželnega prava, ne glede na stran, ki so ji pripadali v konfliktu.50 Zdi se, da navedba Schrampfa na seznamu podpira tezo, da je spopade izkoriščal (zlasti) v svoj prid, ne oziraje se na stran ali pa s prestopi med taboroma. Ne nazadnje je bil nekoč habsburški človek. Kakor koli, kralj je še med spopadi s Celjskimi zoper Hansa sprožil sodni postopek zaradi dejanja, ki je kršilo eno od omeji- tev vodenja fajde,51 a so začetek procesa vsaj trikrat prestavili. Schrampf je 21. maja 1439 prejel varno spremstvo, da bi se lahko udeležil sojenja,52 ki naj bi se naposled začelo na praznik sv. Janeza Krstnika (24. junij) leta 1440.53 Listine o nadaljnjem razvoju zade- ve sicer molčijo, a Hansov pristanek med deželnimi sovražniki kaže, da proces, če je do njega sploh prišlo, ni zalegel. Čeprav ni znano,54 ali je bil Weißpriach gradiščan Mute že v času Schrampfovega ropa ali pa je to bil kateri od Schrampfov, bi Hans tak položaj zaradi 45 Kosi, Celjska klientela, str. 31. Opat je z Gössom 23. julija 1439 sklenil premirje do božiča istega leta (UBStP, št. 436, 1439, 23. julij, str. 384). 46 UBStP, št. 426, 1439, 24. februar, Dunajsko Novo mesto, str. 380; prav tam, št. 427, 1439, 7. april, Dunaj, str. 380–81. Archivium oziroma Ankershofen (Beiträge, str. 23) dogodek umešča v leto 1421. 47 Banfi, Uprava, str. 43. 48 Chmel, Materialien, št. LI, str. 69; prim. Otorepec, Seznam, str. 342. 49 Vsaj en del (Otorepec, Seznam, str. 342, op. 121; Kosi, Celj- ska klientela, str. 34 in 43). 50 Nared, Seznam. 51 Rop na javni, tj. kraljevi ali deželni cesti (Oman, Maščevanje, str. 57). 52 UBStP, št. 431, 1439, 21. maj, Dunajsko Novo mesto, str. 382. 53 UBStP, št. 434, 1439, 11. julij, Hall in Tirol, str. 383; prav tam, št. 438, 1439, 9. november, Dunajsko Novo mesto, str. 385–386; prav tam, št. 443, 1440, 5. marec, Dunaj, str. 389. 54 Ko je v literaturi na Muti naveden pred letom 1440 (na pri- mer Banfi, Uprava, str. 39), gre za povzemanje Marchstallerja, ki pa tozadevno, kot kaže, ni najbolj verodostojen (sekundar- ni) vir (gl. predzadnje poglavje te razprave). ropa vsaj po premirju med Celjskimi in kraljem go- tovo izgubil, Sigmund pa bi lahko Muto prevzel po 23. avgustu 1440. Če je bil namreč Hans (tudi) zaradi nedovoljenega napada kot deželni sovražnik izklju- čen iz podaljšanja premirja leta 1441, je bil najbrž izključen že iz njegove sklenitve leto poprej, ki prav tako omenja deželne sovražnike,55 a ne poimensko. Mogoče je bil to razlog, da ga ni bilo med Weißpria- chovimi ljudmi, ko je ta napovedal sovražnost opatu. Kakršna koli je že bila povezava med Weißpria- chom in Schrampfom, če je sploh obstajala, je Sig- mundovo sovražnost s samostanom sprožila kršitev Albrehtovega pomirja na Muti s strani šentpavelske- ga oskrbnika Marenberga. V tem je določena ironi- ja, saj sta Friderik in Albreht utrdbo v začetku maja 1437 opatu zastavila prav zaradi nenehnih težav, ki so mu jih povzročali tamkajšnji habsburški oskrb- niki – med njimi Hans Schrampf. Šentpavelskega oskrbnika je moral potrditi Friderik ali njegovi de- diči, oskrbnik pa je moral med drugim priseči, da ne bo posegal v pristojnosti marenberškega deželskega sodišča, ki je pripadalo deželnemu knezu, sicer bi po- ložaj po tretjem opominu izgubil.56 Ewren veint sein wellen: legitimacija in napoved sovražnosti Naj je šlo za iskren odziv na krivico ali le za iz- govor za napad, je Sigmund pl. Weißpriach za časti- vreden in legalen začetek sovražnosti s Šentpavlom potreboval ustrezno pravno podlago in družbeno legitimacijo, skladno z obredjem maščevanja. Toliko bolj, ker je šlo za občutljivo situacijo, manj kot dva meseca po sklenitvi enoletnega premirja med Celj- skimi in Friderikom. Predvsem je moral dokazati, da so propadli vsi predhodni poskusi mirne rešitve spora in da je lahko pravico dosegel le z nasiljem. Upravičevanje sovražnosti seveda ni vselej temeljilo na dejanskih ali občutenih krivicah, saj so lahko bile po potrebi namišljene ali utemeljene za nazaj.57 Če je Weißpriach res le prežal na priložnost za napad na benediktince, na kar bržčas kaže hitra zaostritev spora, je imel jeseni 1440 srečo. Lahko je izkoristil dejanje, ki je tudi v manj napetih časih neredko vodi- lo v fajde oziroma služilo za njihovo legitimacijo: kr- šitev jurisdikcije,58 ki je bila vedno neločljiv del časti njenega nosilca. Dejanje, ki ga je pojmoval kot kršitev svoje in voj- vodove časti, je obelodanil Weißpriach, s čimer se je opredelil za oškodovano stran, ki terja zadoščenje. V 55 SI AS 1063/4491, 1440, 23. avgust, Haimburg. 56 UBStP, št. 415, maj 1437, str. 366; prav tam, št. 416, 1437, 18. maj, Šentpavel, str. 367. 57 Oman, Maščevanje, str. 38. 58 Podoben primer je, recimo, spopad med brandenburškim vo- lilnim knezom na eni ter bavarskim (Landshut) vojvodom, würzburškim in bamberškim knezoškofom na drugi strani leta 1460 (Zmora, State, str. 96–97). 274 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 četrtek po mihaelovem, 6. oktobra 1440, se je Sig- mund pisno pritožil šentpavelskemu opatu Janezu, ki se je tedaj mudil v od Mute približno 50 kilometrov vzhodno ležečem deželnoknežjem mestu Maribor. Plemič je opatu očital, da je šentpavelski gradiščan Marenberga z »napetimi samostreli in nabitimi roč- nimi topovi« (mit geladen armüsten vnd hantpuxen) gnal nekega ujetnika iz Sobote (Soboth),59 približno dvanajst kilometrov severozahodno od Mute, čez go- spostvo60 Sigmundovega gospoda, vojvoda Albrehta VI. – mutski grad je očitno imel v zastavi. Weißpri- ach je dejanje, o katerem so ga obvestili njegovi ljudje, dojel kot (ali izbral za) krivico in ga temu ustrezno označil za protipravno oziroma zlonamerno61 (müet- willen), tj. krivično. Plemič (ali njegov pisar) besed ni izbral naključno, kaj šele v afektu. Jasno so izra- žale dojemanje dejanja kot krivice, bile so primerno formaliziran in uravnotežen izraz njegove jeze, ki je podkrepila in upravičevala zahtevo po zadoščenju. Četudi jeza ne bi bila resnična, je morala biti nedvo- umno izražena, saj je bila ira iusta pričakovan odziv na krivico. Občutek krivice je Weißpriach še podkre- pil z zapisom, da se to pod predhodnimi gradiščani Marenberga ni dogajalo, se pravi vodenje ujetnikov čez mutsko pomirje, povrhu z napetim oziroma na- bitim orožjem. Čeprav so opatovi ljudje čez pomir- je gnali (predvidoma nevarnega) zločinca, je nabito in napeto orožje izražalo pripravljenost na spopad oziroma delovalo kot grožnja ali izziv, podobno kot izvlečen meč. Skratka, šlo naj bi za nekaj nezaslišane- ga; tako je lahko Sigmund z opredelitvijo dejanja za izjemno, čeprav to ne bi bilo, upravičil tudi izjemen odziv nanj. Sicer povsem spoštljivo pismo načeloma ni zahtevalo nemogočega. Weißpriach je od opata in njegovega gradiščana terjal zgolj nedoločeno zado- ščenje (genügen), a z jasnim svarilom, naj se dobro zavedata, da njune protipravnosti (krivice) ni dolžan trpeti (nicht füget czu leiden), temveč se mora ravnati glede na nujo (nattdurfft) vojvoda Albrehta. S tem je Sigmund podkrepil in dodatno legitimiral svoje zah- teve: ni šlo (le) zanj, temveč za čast njegovega gospo- da. To in opredelitev dejanja za nezaslišano je upra- 59 Mravljak, Muta, str. 49. 60 Namreč čez mutsko pomirje na ozemlju marenberškega de- želskega sodišča, kjer je gospostvo imelo pravico do nižjega sodstva nad svojimi podložniki. Ujetnik, ki ga je dal šentpa- velski oskrbnik gnati čez pomirje, je bil torej najverjetneje obtožen dejanja, za katero je grozila smrtna kazen. (Morda kak Schrampfov človek?) Po Mravljaku so bile meje pomirja »ob potoku, ki tvori še danes [1928] mejo na vzhodu med Spodnjo Muto in Sv. Primožem I. (Kaiserbach), od Drave gor po jarku do vrha Bricnika, odtod po potu in rebru do Boronika in Hadernika, potem skozi Hadernikov gozd na veliko bukev (tedaj seveda!) v Mlakah, odtod naravnost dol k Bistrici in ob tej dol do mosta čez Bistrico« (prav tam). 61 Predrznost bi bil preblag prevod. Beseda mutwille je bila zla- sti tedaj večpomenska in je označevala predvsem samovoljno, protipravno ali nepravično (krivično) ter zlobno oziroma zlo- namerno dejanje (Grimm in Grimm, Deutsches Wörterbuch, https://www.dwds.de/wb/dwb/mutwillen, pridobljeno: 18. 8. 2021). vičevalo tudi eksplicitno grožnjo z nasiljem. A zgolj grožnja z njim ni avtomatično vodila v fajdo. Pravi- loma je šlo za podkrepitev zahteve po zadoščenju in večidel je že grožnja z nasiljem vodila v mediacijo ter pogovore o nenasilni in za obe strani častni poravna- vi ter povrnitvi pravice.62 Seveda pa opat plemičeve zahteve ni nujno tolmačil kot častne, prej nasprotno. Lahko jo je razumel kot žalitev (krivico) samostana in sebe. To je morda še okrepila Weißpriachova zah- teva po takojšnjem odgovoru; očitno kar po (hitrem) slu, ki ga je ta k Janezu poslal v Maribor – izurjen jezdec bi za pot potreboval največ nekaj ur, odvisno od razmer na poti.63 Opatov formalno prijateljski odgovor je plemič prejel že naslednji dan, v petek, 7. oktobra – najbrž zato, ker se je v mestu ob Dravi64 z opatom mudil tudi njegov gradiščan oziroma oskrbnik65 Marenber- ga Štefan66 Prušenk, ki ga je Janez medtem že za- slišal. Prušenk je potrdil, da je odvedel oziroma dal odvesti ujetnika čez vojvodovo mutsko pomirje, a je (opat) poudaril, da je bilo vodenje ujetnikov čezenj v pristojnosti marenberškega deželskega sodišča. Pravico do tega sta samostanu (leta 1437) namreč potrdila rimski kralj Friderik in njegov brat, vojvo- da Albreht. Opat je nejevoljnega Weißpriacha skušal pregovoriti v mirno rešitev spora in predlagal posvet (einen tag cze sëczen), na katerem bi oskrbnika zaslišal še v njegovi prisotnosti. Če bi se Prušenkovo dejanje nato izkazalo za krivično (vngerechten), se je bil Janez pripravljen ukloniti plemičevi zahtevi po zadošče- nju, če bi se izkazalo, da je oskrbnik ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi oziroma pravično (rechtleich), pa naj pri marenberški jurisdikciji (gerechtikait) osta- ne kot dotlej. Janez je Sigmunda še prosil, naj mu odgovor pošlje po (najbrž kar svojem) slu, da ne bi opat in njegovi ljudje pri plemiču ostali v nemilosti ali nezaupanju (vngenad noch verdacht) ter njunih po- sledicah (was ir in dem tuen wellet), tj. da bi se izognili sovražnosti.67 Weißpriachov odgovor je sledil dva dni kasneje, v nedeljo, 9. oktobra. Opatov predlog za zaslišanje Prušenka je sprejel z vsaj formalizirano nejevoljo. Po- nudbo, ki je zavlačevala z zadoščenjem oziroma ga je dovolj neposredno zavračala, je očitno interpretiral 62 Prim. Reinle, Bauernfehden, str. 259. 63 StiAStP, UK 276, fol. 14r, 1440, 6. oktober, Muta (grad), Sig- mund pl. Weißpriach opatu Janezu iz Šentpavla v Labotski dolini (sočasni prepis). 64 Samostan je svoje posesti v Mariboru in njegovi okolici up- ravljal iz stavbe pri Gornjih ali Koroških vratih na zahodu mesta (danes stik Koroške ceste (št. 26), Vodnikovega trga in Strossmayerjeve ulice), a je tamkajšnji upravnik v 15. stoletju skrbel zlasti za gorskopravno posest. Ostalo posest v okolici mesta so opatje od začetka istega stoletja upravljali zlasti s Fale v Dravski dolini (Mlinarič, Odnosi, str. 246–247). 65 Tako je imenovan v šentpavelskih dokumentih. 66 UBStP, št. 453, 1441, 14. maj, Šentandraž, str. 389. 67 StiAStP, UK 276, fol. 14r, 1440, 7. oktober, Maribor, Janez opat Šentpavla v Labotski dolini Sigmundu pl. Weißpriachu (sočasni prepis). 275 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 kot dodatno krivico, četudi odgovora osebno morda ni tako doživljal. Opata je sicer naslovil enako spo- štljivo kot prej, a je bil v odgovoru odločen in jasen, da je nevzdržno oziroma krivično68 (vnpilleich) že to, da si opat sploh domišlja, da mu lahko določi po- svet o gospostvu in jurisdikciji (herschafft vnd seiner gerechtikait) njegovega gospoda, vojvoda Albrehta. S tem je bila še enkrat jasno izražena Sigmundova jeza: opatov predlog je bil (nova) krivica, saj naj bi si prilaščal odločanje o jursdikciji gospostva, s tem pa impliciral gradiščanovo in vojvodovo podrejenost Šentpavlu. A če je Weißpriach želel zgolj legitima- cijo za napad na Šentpavel, je treba v tem kontekstu brati tudi opatovo »nevzdržno« ponudbo. Navseza- dnje je Janez spor želel rešiti ali vsaj ublažiti skladno z uveljavljenimi praksami mediacije. Vendar so bile ponudbe za posvet vedno dvorezen meč, saj so jih lahko tolmačili kot izraz nasprotnikove šibkosti ali kot dodatno krivico, četudi se je prejemnik ponudbe zavedal, da ta ni nečastna. Zdi se, da je to taktiko ubral tudi Sigmund. Navsezadnje je lahko bila do- datna krivica le v prid legitimaciji njegovih morebiti že izdelanih načrtov za napad. Vsekakor je vztrajal pri svojem in še naprej zahteval (peger) zadoščenje od opata in njegovih ljudi (von euch vnd den eẅren), tj. oskrbnika, vazalov, oborožencev, uradnikov in dru- gih, češ da ga bo rad sprejel (gern auff nemen). A opat je lahko njegovo zahtevo tolmačil kot krivico že zato, ker je zadoščenje po običaju vključevalo določeno ge- sto samoponižanja.69 V danem primeru nekomu, ki mu to ni šlo, saj Janez zahteve ni imel za osnovane. Ampak mogoče je Weißpriach računal prav na tak odziv. Pismo je še enkrat zaključil z jasno grožnjo: če zadoščenja ne bo dobil, naj se opat zaveda, da ima do tega pravico (seÿ in gedenkch das ich auch daz ain racht hab) – namreč da ga izsili z nasiljem.70 Opatov odziv je plemič najbrž pričakoval, morda si ga je celo želel, saj je za napoved legalne sovražno- sti najprej moral dokazati, da so propadli vsi poskusi mirne rešitve spora. Weißpriachovega odgovora, po- slanega v nedeljo, Janez mogoče ni prejel ali celo ni želel prebrati pred ponedeljkom, nakar si je za od- govor vzel še nekaj dni. To je bil morda izraz nestri- njanja z nasprotnikom v zadevi, ki jo je ta imel za nujno, gotovo pa je to storil zato, da je lahko dobro premislil odgovor in se o njem posvetoval z zaupni- ki, najbrž tudi s Prušenkom, kajti spor se je nevar- no zaostroval. Odgovor Sigmundu, spisan v sredo, 68 Neprimerno bi bil preblag prevod (Grimm in Grimm, Deu- tsches Wörterbuch, https://www.dwds.de/wb/dwb/unbillich, pridobljeno: 18. 8. 2021). 69 Zgolj samoponižanje storilca pred oškodovano stranjo je lah- ko obnovilo čast obeh strani, kar je bilo nujno za sklenitev miru. Vendar so morali posredniki kljub temu pogosto opo- zarjati, da je tako samoponižanje častno, da so ga sprte strani naposled sprejele (Darovec, Blood Feud). 70 StiAStP, UK 276, fol. 14r, 1440, 9. oktober, Muta (grad), Sig- mund pl. Weißpriach opatu Janezu iz Šentpavla v Labotski dolini (sočasni prepis). 12. oktobra, je bil še vedno formalno prijateljski, a hkrati nepopustljiv. Kljub temu, da je mutski gra- diščan njegovo ponudbo za posvet zavrnil kot kri- vično, je Janez vnovič upal, da Weißpriach odgovora ne bo razumel kot samostanovo prilaščanje pravice do razsojanja o vojvodovem gospostvu in jurisdik- ciji, tj. kot prilaščanje obojega. A če je Weißpriachu res šlo le za predočitev (krivice) in pritožbo (anbrin- gen vnd erklagen) nad Prušenkom, je opat ponovil, da ga je pripravljen pred njim zaslišati (eüch tag vnd verhörung willig waren) ter glede na slišano zoper oskrbnika pravično (pilleich) ukrepati. Sigmundova grožnja, če je bila res mišljena za izsilitev zadoščenja, ni bila uspešna, četudi je že dvakrat jasno svaril s so- vražnostjo. Opatu se namreč ni zdelo, da je Weißpri- achu ob zaslišanju svojega oskrbnika dolžan (nicht [...] phlichtig) dati še zadoščenje, saj ne njemu ne Prušenku še ni bila dokazana nobena nepravičnost (kein vnpilleich kait) oziroma krivičnost. Kljub temu je poudaril, da sta z oskrbnikom pripravljena priti na zaslišanje in razsodbo (mit euch willig in verhörung vnd recht) s Sigmundom pred rimskega kralja (in no- tranjeavstrijskega vojvoda) Friderika ter njegovega brata vojvoda Albrehta, ki ju je Janez imel za edino pristojno instanco v sporu.71 Zgolj z zavračanjem plemičevih zahtev opat ni nujno pokazal posebnega poguma, saj je taktika slu- žila zlasti zavlačevanju in preusmerjanju k mediaciji ali na sodno pot, kjer je imel samostan načeloma več možnosti za uspeh kot v spopadih. Morda je Janez tudi menil, da Sigmund zgolj blefira – zlasti če si še ni pridobil slovesa človeka nagle jeze (v obeh pomenih besede)72 –, ker si pač želi boljše izhodišče v pogaja- njih o ustreznem zadoščenju. Sploh v času premirja bi samostan lahko računal na kraljevo intervencijo in podporo. Vendar se je opat gotovo zavedal, da lah- ko preusmerjanje konflikta na sodno pot tega tudi nevarno zaostri. Ker je bila dobrososedska izvenso- dna in uravnotežena poravnava družbena vrednota, je sodna pot veljala za nečastno in nekrščansko, saj je uspeh zagotovila le eni strani, tožba pa posledično za novo krivico oziroma za izraz sovraštva.73 Želja po razsodbi pred kraljem je bila sicer še v okviru media- cije po običaju, ni pa nujno, da jo je Weißpriach tako tolmačil oziroma želel tako tolmačiti. Kakor koli, opatova vnovična zavrnitev zahteve po zadoščenju brez ustreznih dokazov – še zadnjič: kar je bil izid, ki ga je Weißpriach mogoče pričakoval in si ga želel – je plemiču po dobrem tednu dopiso- vanja gor in dol po Dravski dolini naposled prinesla legitimacijo za fajdo. Njegovo »prizadevanje«, da bi spor rešil po mirni poti, ni bilo uspešno; tudi zato, 71 StiAStP, UK 276, fol. 14v, 1440, 12. oktober, Maribor, Janez opat Šentpavla v Labotski dolini Sigmundu pl. Weißpriachu (sočasni prepis). 72 Prim. Miller, Threat, str. 15 sl. 73 Smail, The Consumption, str. 1–14. 276 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 ker Janezu ni dal praktično nobenega manevrskega prostora, bržkone nalašč. Prav tako ga izrecne gro- žnje s sovražnostjo tudi Weißpriachu niso pustile, saj bi njegov ugled najbrž trpel,74 če jih ne bi udejanjil po že drugi zavrnitvi s svarilom okrepljene zahteve po zadoščenju. V petek po kolomanovem, 14. oktobra 1440, je opatu primerno spoštljivo (uravnoteženo) pojasnil oziroma ponovil svoje razloge za odpoved miru. Ker je šentpavelski gradiščan Marenberga tako krivično (vmb sölichen mütwillen) kršil jurisdikcijo njegovega gospoda, vojvoda Albrehta, je Sigmund od Janeza zahteval zadoščenje. A ker ga ni dobil, je njemu in njegovim ljudem s svojimi ljudmi, ki so pismo sope- čatili oziroma podpisali, napovedal sovražnost: »Že- limo biti vaši in vašega samostana in vseh vaših sovra- žniki in vam škodovati podnevi in ponoči, v tem bosta naša čast in ponos75 zoper vas in vse vaše [...] ter bomo s Sigmundom pl. Weißpriachom v miru in nemiru.«76 Ob Weißpriachu so napoved sovražnosti pečatili Boltežar Hagen, Klavž Lukawer, Fric Offner in Ju- rij Renner (Walthesär Hagen, Chlaws Lukawer, Fricz Offner, Jörig Renner), poimensko pa je zabeleženih še 29 drugih, z glavnim odpovednikom miru, Weißpri- achom, skupaj 34 mož. Število opatovih sovražnikov je bilo sicer še večje, ker je Gašper Garnar zapisan s svojim moštvom (geselschafft) oziroma oboroženci; 74 Prim. Miller, Threat, str. 25. 75 Grimm in Grimm, Deutsches Wörterbuch, https://www.dwds. de/wb/dwb/glimpf, pridobljeno: 18. 8. 2021. 76 [V]nd die ich auff ewren pringen mag, ewrer vnd ewrers gotz- haus vnd aller der ewren veint sein wellen vnd wellen ewren schaden trachten peÿ tag vnd peÿ nacht vnd wie wir des bekömen mügen vnd wellen darin vnser er vnd gelinphen gegen euch vnd all den eẅren pebätt haben ẅir wellen auch all die in dem brieff pegriffen sind in des obgenantten Sigmunds von Weispriach frid vnd vnfrid sten (StiAStP, UK 276, fol. 14v, 1440, 14. okto- ber, Muta (grad), Sigmund pl. Weißpriach opatu Janezu iz Šentpavla v Labotski dolini (sočasni prepis)). verjetno so jih imeli tudi drugi sopečatniki oziroma sopodpisniki.77 Našteti so v sočasnem šentpavelskem prepisu dokumenta navedeni v treh stolpcih, ki so tu zara- di uporabnosti za nadaljnje raziskave, na primer za identifikacijo navedenih, podani v diplomatičnem prepisu (gl. zgornjo tabelo).78 Več kot 34 izurjenih mož, ki so se jim kasneje pridružili še drugi, ni bilo tako majhno število, kot se morda zdi. Povsem je zadostovalo za škodovanje s plenjenjem in požiganjem. Za primerjavo s silami samostana bo bržčas dovolj podati, da je kralj Fride- rik v letih 1446/47, ko je od Šentpavla zaradi pre- teče madžarske nevarnosti zahteval vojaško pomoč, računal na 70 do 100 oborožencev, od tega vsakič okoli 30 konjenikov.79 Razmerje med konjeniki in pešaki med Weißpriachovimi ljudmi ni znano, a so bili sopečatniki napovedi sovražnosti (in med njimi navedeni Kchresperger) najverjetneje plemiči, torej konjeniki, pešaki pa so bili bržkone vsaj Garnarjevi ljudje. Obenem je Sigmund najbrž lahko računal še na ustrezno zaslombo pri Albrehtu, čeprav ta, glede na nedavno poravnavo vojvoda z bratom, bržčas ni vključevala eksplicitne vojaške podpore. Prav tako ni nujno, da so vsi podpisniki Weißpriachove napovedi sovražnosti v tej tudi aktivno sodelovali, a je kopiče- nje odpovednikov miru na listini gotovo delovalo kot dodaten psihološki pritisk na naslovnika. Skratka, sovražnost je bila napovedana in škodo- vanje se je načeloma lahko začelo tri dni in tri noči kasneje, tj. 18. oktobra, v torek po sončnem vzhodu. Mir je moral biti nasprotniku odpovedan čez dan in pred pričami, torej pred opatom ali njegovimi zastopniki, na enem od samostanskih dvorov, deni- 77 Prav tam. 78 Prav tam. 79 UBStP, št. 462, 1446, 18. maj, str. 402–403; št. 467, 1447, 21. januar, Dunaj, str. 404–405. Tabela: Podpisniki Weißpriachove napovedi sovražnosti šentpavelskemu opatu z dne 14. oktobra 1440. Sigmund von Weiſpriach Watheſär [sic] Hagen Hanns Kchreſperger Chlaws Lukaẅer Fricz Offner Jörig Renner Chriſtoff Gäher Nÿcoleſch Korkobicz Hanns Folkel Hennſel Reychart Haimrich [sic] Lucas Michel Haffner Jörig Poſch Vlreich Harracher Jeronime Reinhart Hanns Raÿtter Mert von der öſ [sic] Eÿſſnenſtata Jorig Thäbrer Vlreich Moſſer von Payeren Thoman von Ottenburg Lucas Fuxs ſwancz Herbman Hupp[...]taſchnb Vlreich Rawen satel Niclaz Semenicz Larencz Peringer Pricze Stolczinger Vlreich Czellner Francz von Prankch Chaſpar Frülinger Chaſpar Garnar mit ſeiner geſelſchafft Jörig Krabatc Chüncz Peÿſſer Sigmund Töller Hanns Stolczinger a Danes Eisenstadt (Željezno, Kismarton) na Gradiščanskem, tedaj Zahodna Madžarska. b Poškodba dokumenta. c Ni najbolj verjetno, da iz Laškega, saj se je tisti zaradi sodelovanja pri zasedbi Žusma leta 1437 znašel na seznamu deželnih sovra- žnikov (prim. Lazar, Vojaška zgodovina, str. 236; Otorepec, Seznam, str. 337). 277 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 mo v Marenbergu, Šentpavlu, Mariboru, na Fali ali kje drugje. Med napovedjo sovražnosti in začetkom škodovanja je opat imel tudi možnost, da se neovi- rano vrne v Šentpavel. Kljub Mravljakovi trditvi, da o »izidu [napovedi sovražnosti] ni znano nič«,80 je o poteku fajde vendarle nekaj podatkov, četudi zmedo povzročata Marchstallerjeva zgodovina samostana in anonimna kronika iz 17. stoletja. Mutski vozel: potek in konec fajde Čeprav večidel ni znano, kako je potekala sovraž- nost med Weißpriachom in Šentpavlom, kar je v virih sicer prej pravilo kot izjema, sploh za manjše fajde, nekaj podatkov vendarle nudi tudi listinsko gradivo. Kaže, da Štefan Prušenk ni prav dolgo ostal oskrbnik Marenberga. Kralj Friderik je opata že 10. decembra 1440 prosil za uslugo, naj oskrbništvo utrdbe preda Boltežarju Rotenpergerju.81 Opat bi se lahko z zamenjavo strinjal, če se Prušenk v spopadih dotlej ni izkazal, ali preprosto zato, ker je v času kra- ljevega premirja s Celjskimi tako ali drugače prispe- val k fajdi s človekom Friderikovega brata. Oskrbni- kova (neželena) ogrozitev premirja bi bila lahko tudi razlog za Friderikovo željo po njegovi zamenjavi. Prav tako bi lahko Štefan za zamenjavo zaprosil sam. Prušenk je šentpavelski ščitonoša (armiger) sicer ostal vsaj do srede maja 1441, ko je bil med pričami kom- promisa o poravnavi samostana z lavantinsko škofijo v Šentandražu (Sankt Andrä) zaradi nekih desetin.82 A po oktobru 1440 ni več izpričan kot oskrbnik Ma- renberga, do januarja 1442 pa se je Prušenkov odnos z opatom tako poslabšal, da ga je ta izvzel iz krajšega premirja z Weißpriachom. V sredo po treh kraljih, 10. januarja 1442, sta Nikolaj pl. Weißpriach83 v imenu svojega sorodnika (vetter) Sigmunda in vseh njegovih ljudi ter šentpa- velski opat Janez z vsemi svojimi ljudmi do nasled- njega četrtka84 ter dneva in noči zatem (den tag vnd nacht vber), tj. do jutra 19. januarja, prekinila svoj »kreg,85 zlovoljo in sovražnost« (kriegs, vnwillen vnd 80 Mravljak, Muta, str. 49. 81 StiAStP, UK 277, fol. 10r, 1440, 10. december, Dunajsko Novo mesto, Kralj Friderik opatu Šentpavla v Labotski dolini. 82 UBStP, št. 453, 1441, 14. maj, Šentandraž, str. 389. Spor je bil poravnan tri tedne kasneje (prav tam, št. 454, 1441, 9. junij, Šentandraž, str. 389–399). 83 Mogoče stric ali morebitni istoimenski bratranec (prim. Hei- nig, Kaiser, str. 222, op. 308). 84 Phingstag (UBStP, št. 456, 1442, 10. januar, str. 399). Da ne gre za binkošti (Pfingsten) (prim. Lazar, Vojaška zgodovina, str. 255), kaže tudi datacija podelitve varnega spremstva Hansu Schrampfu leta 1439: v četrtek pred binkoštmi (Phincztag vor dem heil. Phingstag) (UBStP, št. 431, 1439, 21. maj, Dunajsko Novo mesto, str. 382). 85 Prevajati besedo krieg, iz katere izhaja tudi slovenska kreg, kot vojna tu ni smiselno. Ne nazadnje je tedaj najpogosteje ozna- čevala spor (Snoj, Slovenski etimološki slovar, str. 271; Grimm in Grimm, Deutsches Wörterbuch, https://www.dwds.de/wb/ dwb/krieg). absag).86 Weißpriach je obljubil, da bo dotlej s samo- stanom v »zvestem neškodljivem miru in prekinitvi« (getreẅn vngeuerlichen frid vnd anstand), torej v pre- mirju. (Enako je moral obljubiti tudi Janez.) Takih kratkih premirij je bilo v fajdah najbrž precej; to je med drugim služilo izmenjavi ujetnikov. Vendar je opat iz premirja izvzel Štefana Prušenka in njegove ljudi oziroma pomočnike (helffern), za katere se Janez ni želel zavzeti (sich vmb seu nichtz annemen wil). Na drugi strani je Sigmund iz premirja izvzel Henrika Zwykha in druge z gradu Feuersberg nad Globasni- co (Globasnitz) v Podjuni ( Jauntal). Zwykh, ki ni bil med izvornimi podpisniki Weißpriachove odpove- di miru, in predvidoma njegovi ljudje so zajeli dva opatova hlapca ali oboroženca (knecht), njuna konja in večjo vsoto denarja. Zato je opat Nikolaja prosil za posvet (sprüch), tj. posredovanje pri Sigmundu, glede katerega so se sporazumeli, da bo v Velikovcu (Völkermarkt) pred iztekom premirja. Weißpriach je obljubil, da bo zajeta hlapca in konja predal v Glo- basnici – ko je bila predaja opravljena, sta bila Zwykh in posadka s Feuersberga vključena v premirje oziro- ma se je to izteklo.87 Enako kot je Prušenk dotlej najverjetneje že izgu- bil ali predal oskrbništvo Marenberga, tudi Sigmund ob sklenitvi tega premirja morda ni bil več gradiščan Mute. Kaže, da je vojvoda Albreht grad najkasneje leta 1441 vrnil Celjskim, ki naj bi za gradiščana na- stavili nekega Ulrika. Po drugih virih pa naj bi bil Ulrik le zemljiški uradnik.88 Ko je umrl (padel?), je 7. aprila 1441 del njegovih posesti na Muti prevzel Jurij Leysser,89 še en človek Celjskih,90 čeprav ni iz- recno naveden kot tamkajšnji gradiščan. Mogoče je bil Weißpriach prisiljen zapustiti grad, ker se je med premirjem zapletel v fajdo s kraljevim zaveznikom ali pa so se Celjski z Albrehtom dogovorili za konec zastave. Ni znano, zakaj se je opat odpovedal Prušenku, a možnosti je več: zavračanje premirja, nesposobnost na bojišču, kršitev pravil sovražnosti itd. Lahko bi šlo tudi za posledico Sigmundovega pritiska, da je urav- notežil opatovo željo po osvoboditvi njegovih ljudi, ne da bi zato trpela plemičeva čast. Kot vse ostalo v maščevanju so morali biti primerno uravnoteženi tudi pogoji za premirje. Pod nesposobnost na bojišču lahko sodi tudi ra- zlog, ki ga nudi Archivium: opatovo nenaklonjenost Prušenku bi lahko zakrivila Weißpriachova zasedba in/ali oplenitev gradu Marenberg, do česar naj bi po 86 Absage je sicer odpoved (miru), a jo je tu bolj smiselno brati kot njeno sopomenko, tj. napoved sovražnosti oziroma sov- ražnost. 87 UBStP, št. 456, 1442, 10. januar, str. 399–400. 88 Banfi, Uprava, str. 45. 89 Hišo v trgu na Muti z dvorcem, desetine v Ribičju in pri cer- kvi sv. Janeza itd. (Mravljak, Muta, str. 49). 90 Prav tam; Kosi, Celjska klientela, str. 32. 278 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 kroniki sicer prišlo šele leta 144291 – a bržkone ne v mrazu in (predvidoma) globokem snegu Kozjaka v prvi polovici januarja. Nasploh je treba preizprašati kronologijo spopa- dov, ki jo je po anonimni kroniki podal Ankershofen. Glede na ohranjene listine tudi pri preostalih fajdah Šentpavla v prvi polovici 15. stoletja ne Archivium ne Marchstaller nista najbolj zanesljiva (sekundarna) vira. Obenem je kronika edini vir,92 ki poda potek celjsko-habsburškega konflikta na Štajerskem leta 1442, saj ga je Marchstaller postavil zgolj v nedolo- čen čas po letu 1438.93 Marchstallerjev sintetični opis škode, ki jo je sa- mostan utrpel v celjsko-habsburškem spopadu, vsaj glede kronologije tu obravnavane fajde ni najbolj prepričljiv. Opat je v 17. stoletju zapisal, da je samo- stan trpel, ko je leta 1438 izbruhnila vojna (bellum) Celjskih in (sic) vojvoda Albrehta z rimskim kraljem. Šentpavlu, ki je držal s kraljem, sta celjski gradiščan Mute, Sigmund pl. Weißpriach, in Hans Schrampf napovedala vojno, zbrala vojsko, samostanu zapleni- la 16 konj, zajela njegove služabnike in podložnike, med njimi lovrenškega župnika Jakoba, ter še dva konja in dosti denarja. Opatu sta nato na pomoč pri- šla štajerski deželni glavar Janez gospod Stubenberg ter deželni upravitelj in pisar Dipold Anspach, ki se jima je pridružil šentpavelski gradiščan Marenberga Vid Hengspacher s 300 možmi. Ko se je že zdelo, da je celjske nevarnosti konec in so bili najemniki 91 Ankershofen, Beiträge, str. 24. 92 Mlinar, Podoba, str. 93. 93 UBStP, št. 407, 1432, 4. september, Šentpavel, str. 358–359, op. 1. odslovljeni, sta Friderik in Ulrik (II.) Celjska, ki sta oblegala Marenberg, Schrampfu in Weißpriachu ukazala, naj naskrivaj napadeta grad. Ker napad ni uspel, sta z »jeklom in ognjem opustošila« (ferro et flamma absumunt) samostanske posesti pod gradom, vključno s pristavo. Nato so se celjski ljudje v noči pred praznikom sv. Petronile (31. maj) prikradli v Šentpavel, požgali ves trg, proti visoki odkupnini zajeli samostanske podložnike ob reki Labotnici in požgali njihovo imetje. Enako se je zgodilo s šentpa- velskimi podložniki v Pesnici pri Mariboru. A to ni bilo dovolj, saj so se celjske sile še drugič utaborile pred samostanom, še enkrat požgale trg Šentpavel in celó cerkev sv. Erharda (huda kršitev pravil fajde) ter opustošile posesti podložnikov v Labotski dolini. Zatem so se sovražniki (hostes) odpravili v Mohliče (Möchling), požgali opatov upravni dvor in oplenili upravnikove podložnike. Med drugim so jim razbili okna, peči in sode za vino. Spopad je pomiril šele ce- sar (sic) Friderik, ki ga je opat Janez prosil za odško- dnino. Ker je ni prejel, je samostan za dolgo padel v revščino.94 Archivium oziroma Ankershofen poda drugačno in še bolj sumarno kronologijo, po kateri je Weiß- priach sovražnost opatu napovedal šele leta 1442, ni pa omenjen pri predhodnem celjskem obleganju Marenberga istega leta, ko naj bi ga branil Hengs- pacher. Sodeč po Ankershofnovi podaji kronike je Weißpriach v fajdi s Šentpavlom vdrl v Labotsko dolino, oplenil in zoper odkupnino zajel tamkajšnje samostanske podložnike, oblegal utrjeni samostan in oplenil istoimenski trg, pri čemer je do temeljev 94 Prav tam. Grad Marenberg (levo zgoraj) nad samostanom dominikank v istoimenskem kraju. Bakrorez je nastal poldrugo stoletje (Vischer, Topographia Ducatus Stirie, sl. 245) po obravnavani fajdi, a se lokacija utrdbe v vmesnem času ni spremenila (Stopar, Grajske stavbe, str. 54). 279 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 požgal tudi cerkev sv. Erharta. Nato je napadel Mo- hliče, kjer je požgal dvor šentpavelskega upravnika ter oplenil in proti odkupnini zajel še njegove pod- ložnike. Istega leta naj bi zajel tudi lovrenškega žu- pnika Jakoba in enega tržana.95 Weißpriachovi ljudje so oplenili tudi gostilničarje, zlasti tistim pri vaseh Led (Eis)96 in Velka97 ter pri Marenbergu so razbili sode, vsem pa peči in okna. Nadalje so opatu odvzeli 15 vlečnih konj z vso opremo in »povsem oplenili« (plünderten [...] ganz und gar aus) njegovega gradi- ščana Štefana Rischniggerja (sic) – očitno98 je mišljen Prušenk. Opat naj bi Weißpriacha zaradi škode tožil pred kraljem, ki je končno vzpostavil mir, a ni prejel nobene odškodnine, zaradi česar naj bi Šentpavel pa- del v veliko revščino.99 Več podrobnosti kaže, da so zapisi v obeh kroni- kah amalgam podatkov (na primer Schrampfovega ropa s Zwykhovim zasegom) iz različnih listin, naj- brž v želji po njihovi smiselni sintezi. Vsekakor je Weißpriach kot mutski gradiščan vojvoda Albrehta oktobra 1440 Šentpavlu napovedal sovražnost. Tedaj je bil Prušenk šentpavelski oskrbnik Marenberga. Hengspacher, ki naj bi ga po Marchstallerju Weiß- priach in Schrampf napadla leta 1439, se v sočas- nih šentpavelskih listinah pojavi le kot sopečatnik za svojega sorodnika (vetter) Vida pl. Lazza, ki je 24. aprila 1441 prevzel samostanov upravni dvor v Mohličah.100 Ni znano, kdaj in kdo je zamenjal Pru- šenka, ki po oktobru 1440 ni več naveden na Ma- renbergu. Kot že predlagano, je oskrbništvo mogoče izgubil zaradi fajde, pri opatu pa v nemilost padel zaradi poraza proti Weißpriachu, torej najbrž enkrat med majem 1441 in januarjem 1442 – morda pa že prej, če se je opat strinjal s kraljevim predlogom za zamenjavo Prušenka z Rotenpergerjem. Ta možnost Sigmundovo oplenitev ali kar zasedbo Marenberga postavlja v čas celjsko-habsburškega premirja, torej ne v okvir širšega konflikta. Do neuspelega101 celj- skega obleganja Hengspacherja je lahko prišlo pred začetkom premirja konec avgusta 1440 ali po njego- vem izteku konec aprila 1442. Če je bil Hengspacher branilec Marenberga leta 1442, oskrbnik bržčas ni 95 Tako Archivium (UBStP, št. 457, 1442, str. 400), Ankershofen pa je dejanje postavil v leto 1421 (Ankershofen, Beiträge, str. 23). 96 Vas v občini Ruda (Ruden) v vzhodni Podjuni (Lazar, Vojaška zgodovina, str. 256). 97 Pri Dravogradu ali pri Podvelki v Dravski dolini (prim. Bla- znik, Historična topografija, str. 454–455). 98 Leta 1426 sta v šentpavelskih listinah sicer izpričana Peter in Andrej Rieschnigh, a sta bila podložnika v Allersdorfu v Labotski dolini (UBStP, št. 390, 1426, 1. september, str. 346– 347). 99 Ankershofen, Beiträge, str. 24; prim. Mlinar, Podoba Celjskih grofov, str. 254. 100 UBStP, št. 451, 1441, 24. april, str. 397. 101 Marenberg je bil pri tem praktično izjema, saj se preostale manjše utrdbe v celjsko-habsburškem spopadu niso izkazale za varna zavetja (Lazar, Vloga gradu, str. 452). ostal dolgo, saj kaže, da je položaj že naslednje leto prevzel102 Hans Spangsteiner mlajši. Schrampfovo sodelovanje pri napadu na utrdbo se zdi verjetnejše, če je do celjskega obleganja prišlo pred sklenitvijo premirja103 ali po njegovem izteku. Obenem kaže, da Schrampfa njegov pristanek med deželnimi sovražniki leta 1441 ne postavlja prav vi- soko v hierarhiji klientele Celjskih,104 sicer bi se ti verjetno zavzeli za njegovo vključitev v premirje, ne glede na kršitve. (Weißpriachovi karieri tudi požig cerkve ni škodil, če je bil zanj sploh odgovoren oziro- ma spoznan za odgovornega.) Vendar je Hans proti odkupnini zajel tudi dva najbrž celjska človeka, zato niti ni bil nujno (ves čas) njihov človek, temveč mor- da bolj neodvisen akter. Obe kroniki Schrampfov rop opatovih vpreg pri Muti leta 1439 sicer podajata kot del sovražnosti samostana s Celjskimi. Naracija obeh sekundarnih virov skali jasnost po- teka fajde. Je ta mutski oziroma mutsko-marenberški vozel sploh mogoče presekati? Kot najbolj verjetno se kaže, da je Weißpriach enkrat po napovedi sov- ražnosti oblegal in morda zavzel Marenberg ali vsaj oplenil tamkajšnje samostanske ljudi in posesti. Če jesen leta 1440 ni bila preveč deževna ali pokrajine ni zgodaj prekril globok sneg, je do napada na Ma- renberg morda prišlo že tedaj, sicer pač enkrat po pomladanskih odjugah ter, načeloma, postu in veliki noči leta 1441. Enako velja za plenjenje in pustošenje v Labotski dolini in Mohličah. Gostilne v Dravski dolini pa bi lahko razdejal kadar koli, vsaj dokler je še bil na Muti. A prav tako je mogoče, da je v Šentpavel in drugam vpadel šele po celjskem obleganju Ma- renberga, če ga je Hengspacher branil leta 1442; ne- dvomno po izteku premirja grofov s kraljem. Morda je bil Weißpriach udeležen tudi pri tistem obleganju in morebitnem vnovičnem vdoru v Labotsko dolino. Če potek sovražnosti med Weißpriachom in Šentpavlom ostaja nejasen, pa o njuni pomiritvi kot (za)ključnem obredju maščevanja105 ni znanega nič, tudi ne o odškodnini oziroma spravnini, vrnitvi ujet- nikov, podložnikov, naropanega premoženja itd. Če plemič in opat miru nista sklenila posebej ali prej, sta bila kot zaveznika ene oziroma druge strani (ne sicer poimensko) vključena (še) v premirje med Habsbur- žanoma 16. avgusta 1443 oziroma v istega dne skle- njeni Friderikov mir s Celjskimi.106 Medtem ko so 102 Jeseni 1443 ga je opat poplačal za obnovitvena in druga dela na utrdbi (UBStP, št. 459, 1443, 22. september, Gradec, str. 401). Hengspacher je bil nato oskrbnik Marenberga še vsaj leta 1453, ko je Friderik znova prosil, naj ga zamenja Boltežar Rotenperger (prav tam, št. 493, 1453, 26. maj, Gradec, str. 401). 103 Podobno kronologijo je predlagal Lazar, vendar z Weißpria- chovim sodelovanjem le pri obleganju leta 1442 (Lazar, Vo- jaška zgodovina, str. 239–240; prim. Lazar, Vloga gradu, str. 452). 104 Prim. Nared, Seznam, str. 338–340. 105 Gl. Oman, Maščevanje, str. 46–48. 106 SI AS 1063/4511 in 4512, 1440, 16. avgust, Dunajsko Novo mesto. 280 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 Šentpavel in njegovi ljudje, v prvi vrsti podložniki, še dolgo trpeli zaradi posledic pustošenj, je Weißpri- acha in Prušenka po miru v širšem konfliktu čakala bliskovita kariera pod Albrehtom oziroma Frideri- kom – Sigmunda pa tudi nove sovražnosti. Sklep Analiza korespondence med Weißpriachom in opatom kaže, da mora pozornost pri branju doku- mentov o sovražnostih (in pomiritvah) vselej veljati tudi besedam (njihovi večpomenskosti, etimologi- ji itd.), ki te odnose izražajo, ne le »površinskemu« podajanju dogajanja. Aplikacija natančnega branja med drugim pokaže, da Weißpriachova raba besed mütwille in vnpilleich ni označevala zgolj predrznosti in neprimernosti, temveč je izražala krivico (iniu- ria), s čimer je v skladu z obredjem maščevanja terjal ustrezno zadoščenje. Ne nazadnje je ta zahteva v do- kumentih sledila njegovi rabi obeh besed. S pozna- vanjem jezika in obredja maščevanja ter z upošteva- njem metodologije zgodovine emocij je nato mogoče precej zanesljivo določiti tudi prevladujoče čustvo, na katerem je temeljila Sigmundova raba specifičnega izrazja: jeza (ira). Čeprav v virih ni eksplicitno po- dana, so družbene norme terjale, da je časten moški krivico obelodanil z uravnoteženo in (u)pravič(e)no jezo (ira iusta), ki je morala biti jasna, naj je bila še tako formalizirana. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1063, Zbirka listin (1163–1868) StiAStP – Stiftsarchiv Sankt Paul UK – Urkunden St. Paul, spletni dostop: https:// www.monasterium.net/mom/AT-StiAStP/UK/ fond (pridobljeno: avgust 2021) OBJAVLJENI VIRI Bizjak, Matjaž (ur.): Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1: deželnoknežji obračuni za Kranjsko (Landesfürstliche Abrechnungen für Krain) 1436– 1448. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2016. Chmel, Joseph (ur.): Materialien aus österreichischen Geschichte. Aus Archiven und Bibliotheken. Erster Band. Wien: Peter Rohrmann, 1837. MDC XI – Monumenta historica ducatus Carinthiae = Geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärn- ten. Elfter Band. Die Kärntner Geschichtsquellen: 1414–1500. Izd. Hermann Wiessner. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1972. MGH, Const. 2 – Monumenta Germanicae Histo- ria: Constitutiones et acta pvblica imperatorvm et regvm: Tomvs 2. inde ab a. MCXCVIII. vsqve ad a. MCCLXXII. Ur. Ludwig Weiland. Hannover: Hahn'sche Buchhandlung, 1896. MGH, LL 4/I – Monumenta Germanicae Historia: Legvm: Tomvs 4. inde ab anno Christi qvingentesi- mo vsqve ad annvm millesimvm et qvingentesimum: I. Edictus Langobardorum. Ur. Friedrich Bluhme. Hannover: Hahn’sche Buchhandlung, 1868. UBStP – Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten. Ur. Beda Schroll. Wien: Kai- serliche Akademie der Wissenschaften in Wien, 1876. LITERATURA Althoff, Gerd: Spielregeln der Politik im Mittelalter: Kommunikation in Frieden und Fehde. Darmstadt: Primus Verlag, 1997. Ankershofen, Gottlieb von: Beiträge zur Landes- chronik (Aus den Annalen des Stiftes St. Paul. Mit Erläuterungen von G. F. v. Ankershofen). Archiv für vaterländische Geschichte und Topo- graphie 3, 1856, str. 20–37. Banfi, Jaka: Uprava grofov Celjskih (1341–1456). Kronika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. Boehm, Christopher: Blood Revenge: The Enactment and Management of Conflict in Montenegro and Other Tribal Societies. Philadelphia: University of Philadelphia Press, 1984. Bossy, John: Christianity in the West 1400–1700. Ox- ford: Oxford University Press, 1985. Brunner, Otto: Land und Herrschaft: Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buch- gesellschaft, 1990 [1939]. Darovec, Darko: Blood Feud as Gift Exchange: The Ritual of Humiliation in the Customary System of Conflict Resolution. Acta Histriae 25, 2017, št. 1, str. 57–96. Darovec, Darko: Turpiter interfectus: The Seigneurs of Momiano and Petrapilosa in the Customary System of Conflict Resolution in Thirteenth- -century Istria. Acta Histriae 24, 2016, št. 1, str. 1–42. Dixon, Thomas: What is the History of Anger a History of ? Emotions: History, Culture, Society 4, 2020, str. 1–34. Eulenstein, Julia: Statt Krummstock das Schwert: Erzbischöfliche und adlige Fehdeführung im Erzstift Trier an der Wende zum 15. Jahrhun- dert. Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung (ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle in Michael Rothmann). Affalterbach: Didymos- -Verlag, 2013, str. 75–102. 281 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 Firnhaber-Baker, Justine: From God's Peace to the King's Order: Late Medieval Limitations on Non-Royal Warfare. Essays in Medieval Studies 23, 2006, str. 19–30. Firnhaber-Baker, Justine: Techniques of Seigneurial War in the Fourteenth Century. Journal of Medi- eval History 36, 2010, str. 90–103. Gilbert, Kate in White, Stephen D. (ur.): Emotion, Violence, Vengeance and Law in the Middle Ages: Essays in Honour of William Ian Miller. Leiden, Boston: Brill, 2018. Gluckman, Max: Custom and Conflict in Africa. Lon- don: Basil Blackwell, 1955. Grimm, Jacob in Grimm, Wilhelm: Deutsches Wör- terbuch, Erstbearbeitung (1854–1960). Digitalisi- erte Version im Digitalen Wörterbuch der deutschen Sprache. https://www.dwds.de/wb/dwb/ (pridob- ljeno: avgust 2021). Habjan, Vlado: Celjsko-avstrijska vojna od leta 1438 do 1443 ali vojna za Ljubljano in Istro. Kronika 19, 1971, št. 3, str. 137–148. Heinig, Paul-Joachim: Kaiser Friedrich III. (1440– 1493) in seiner Zeit. Studien zum 500. Todestag am 19. August 1493/1993, Bd. 1. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag, 1993. Homer: Iliada: prvi, tretji, šesti, deseti, štirinajsti, osemnajsti, devetnajsti, dvaindvajseti in štiriin- dvajseti spev. Prevod: Jelena Isak Kres. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 [8. stol. p. n. š.]. Kaminsky, Howard: The Noble Feud in the Later Middle Ages. Past and Present 177, 2002, št. 1, str. 55–83. Kaster, Robert A.: Emotion, Restraint, and Commu- nity in Ancient Rome. Oxford: Oxford University Press, 2005. Klein, Herbert: Burchard. Neue Deutsche Biographie. Dritter Band: Bürklein–Ditmar. Berlin: Duncker & Humblot, 1957, str. 27–28. Koropec, Jože: Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja. Maribor: Za- ložba Obzorja, 1972. Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Kosi, Miha: Celjska klientela. Socialna in prostor- ska mobilnost plemstva v službi grofov Celjskih. Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stolet- jem (ur. Boris Golec). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, str. 11–64. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chro- nik als Grafen von Cilli. Zweiter Theil: Die Cillier Chronik. Graz: Leuschner & Lubensky, 1883. Lazar, Tomaž: Vloga gradov v srednjeveškem vojsko- vanju. Kronika 60, 2012, št. 3, str. 443–464. Lazar, Tomaž: Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja. Doktorska disertacija. Ljub- ljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2009. Lévi-Strauss, Claude: The Elementary Structures of Kinship. Boston: Beacon Press, 1969 [1949]. Mauss, Marcel: Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC, 1996 [1925]. McGrath, Kate: The Politics of Chivalry: The Func- tion of Anger and Shame in Eleventh- and Twelfth-Century Anglo-Norman Historical Narratives. Feud, Violence and Practice: Essays in Medieval Studies in Honor of Stephen D. White (ur. Belle S. Tuten in Tracey L. Billado). Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2012, str. 55–69. Miller, William Ian: Bloodtaking and Peacemaking: Feud, Law, and Society in Saga Iceland. Chicago: University of Chicago Press, 1996. Miller, William Ian: Hrafnkel or the Ambiguities: Hard Cases, Hard Choices. Oxford: Oxford Uni- versity Press, 2017. Miller, William Ian: Threat. Feud, Violence and Prac- tice: Essays in Medieval Studies in Honor of Stephen D. White (ur. Belle S. Tuten in Tracey L. Billa- do). Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2012, str. 9–27. Mlinar, Janez: Podoba Celjskih grofov v narativnih vi- rih. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2005. Mlinarič, Jože: Marenberški dominikanski samostan 1251–1782. Celje: Mohorjeva družba, 1997. Mlinarič, Jože: Odnosi med šentpavelsko opatijo in gospodi iz Melja, gospodi Mariborskimi in ma- riborskimi meščani v srednjem veku. Kronika 29, 1981, št. 3, str. 241–250. Mravljak, Josip: Muta. Časopis za zgodovino in naro- dopisje 23, 1928, str. 42–52. Nagy, Piroska in Frevert, Ute: History of Emotions. Debating New Approaches to History (ur. Marek Tamm in Peter Burke). London etc.: Bloomsbury Academic, 2019, str. 189–215. Nared, Andrej: Seznam »deželnih sovražnikov« iz okoli 1440 ali podoba fajde iz prve roke. Zgodo- vinski časopis 56, 2002, št. 3–4, str. 327–344. Oman, Žiga: Maščevanje na Slovenskem v zgodnjem novem veku: sovražnosti in pomiritve na Kranjskem in Štajerskem. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča v Mariboru, 2021 (v tisku). Otorepec, Božo: Seznam »deželnih sovražnikov« na Kranjskem in Štajerskem iz okoli 1440: iz borb med Celjskimi grofi in Habsburžani v letih 1436– 1446. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1996, str. 331–342. Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge- schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962. Pohl-Zucker, Susanne: Hot Anger and Just Indignati- on: Justificatory Strategies in Early Modern Ger- 282 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–284 2022 man Homicide Trials. Emotion, Violence, Vengeance and Law in the Middle Ages: Essays in Honour of William Ian Miller (ur. Kate Gilbert in Stephen D. White). Leiden, Boston: Brill, 2018, str. 25–48. Reinle, Christine: Bauernfehden: Studien zur Fehde- führung Nichtadliger im spätmittelalterlichen römi- sch-deutschen Reich, besonders in den bayerischen Herzogtümern. Wiesbaden: Franz Steiner Verlag, 2003. Schäffer, Regina: Fehdeführer und ihre Helfer: Ver- such zur sozialen Schichtung von Fehdenden. Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwi- schen adeliger Handlungslogik und territorialer Ver- dichtung (ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle in Michael Rothmann). Affalterbach: Didymos- -Verlag, 2013, str. 203–220. Skitek, Vinko: Guštanj in Kotlje skozi srednji in novi vek. Ravne na Koroškem: Zgodovinsko društvo za Koroško, 2019. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Smail, Daniel L. in Gibson, Kelly: Vengeance in Me- dieval Europe: A Reader. Toronto: University of Toronto Press, 2009. Smail, Daniel L.: The Consumption of Justice: Emo- tions, Publicity and Legal Culture in Marseille, 1264–1423. Ithaca NY, London: Cornell Univer- sity Press, 2003. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC, 2009. Snoj, Marko: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Če- trta knjiga: med Solčavskim in Kobanskim: občine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Dravo- grad, Radlje, Maribor-Ruše. Ljubljana: Viharnik, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove dežel- noknežje oblasti in dežele Celjske. Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU 1996, str. 247–252. Throop, Susanna A. in Hyams, Paul R. (ur.): Ven- geance in the Middle Ages: Emotion, Religion and Feud. Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2010. Tuten, Belle S. in Billado, Tracey L. (ur.): Feud, Vi- olence and Practice: Essays in Medieval Studies in Honor of Stephen D. White. Farnham, Burlington VT: Ashgate, 2012. Verdier, Raymond: La vengeance: La vengeance dans les sociétés extra occidentales. Paris: Edition Cujas, 1980. Vischer, Georg Matthäus: Topographia Ducatus Sti- riae: izbor. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2006 [1681]. Wieland, Christian: Nach der Fehde – Studien zur In- teraktion von Adel und Rechtssystem am Beginn der Neuzeit: Bayern 1500 bis 1600. Epfendorf an der Neckar: bibliotheca academica Verlag, 2014. Zmora, Hillay: State and Nobility in Early Modern Germany: The Knightly Feud in Franconia 1440– 1567. Cambridge: Cambridge University Press, 1997. S U M M A R Y Vmb sölichen mütwillen – Sigmund von Weißpriach’s Declaration of Enmity to Saint Paul’s Abbey in Lavanttal. A Contribution to the Research on Feud and on the Fifteenth- -Century Drava River Valley In early October 1440, a quarrel broke out be- tween Sigmund von Weißpriach, Duke Albrecht VI of the Habsburgs’ castellan of Muta (Hohenmauten) in Styria, and the Benedictine Saint Paul’s Abbey in Lavanttal, Carinthia. It originated in an alleged breach of Muta’s jurisdiction by Stephan Prüschenk, Abbot Johannes I’s castellan of Marenberg in Sty- ria. Weißpriach demanded appropriate satisfaction for what he regarded as an injury to himself and his lord, threatening that he would attain justice by himself, i.e. with violence, if his demand went unanswered. This was in accordance with the cus- tom of vengeance or feud (Fehde), by then already long codified in Imperial and provincial legislation. However, as the abbot remained adamant that there was no breach of jurisdiction and offered to settle the matter through counsel or royal mediation, Sig- mund issued a declaration of enmity (Absage) to Jo- hannes and “all his people” in order to keep his hon- our. Little is known about the course of this feud in the Styrian-Carinthian border region, save that Weißpriach at least once lay siege to Marenberg castle and the abbey, as well as pillaged its estates and subjects. By the time of a brief truce in Janu- ary 1442, Prüschenk and the abbot had fallen out, and both Stephan and Sigmund seem to have lost or left their positions as castellans of Marenberg and Muta. Weißpriach’s feud with the abbey has thus far been regarded as an integral part of the wider Cilli-Habsburg conflict and Sigmund as a man of the Counts. Yet the start of hostilities in the fall of 1440, almost two months after a year-long truce was made between the Counts of Cilli and the King of the Romans, shows that Weißpriach’s enmity be- came part of the larger one only after the prolonged truce expired in late spring of 1442 and an alliance had been made between the Counts and King Fred- erick IV’s brother, Duke Albrecht. Likewise, no direct links between Sigmund and the Counts are attested in pertinent sources, which, along with his 283 ŽIGA OMAN: VMB SÖLICHEN MÜTWILLEN – NAPOVED SOVRAŽNOSTI SIGMUNDA PL. WEISSPRIACHA ..., 267–2842022 later career, seems to demonstrate that he was (fore- most) the Duke’s man. Apart from the chronology of the feud and alli- ances therein, this paper also addresses the language of enmity and the role of emotions in feuds, applying a close reading and the methodology of the history of emotions to analyse the correspondence leading up to the nobleman’s Absage to the abbey. This ap- proach shows that Sigmund chiefly used two words to express the injustice, thus demanding appropri- ate satisfaction: mütwille and vnpilleich, ostensibly as cognates of the Latin legal term iniuria. While the quite formal correspondence of the analysed sources is devoid of emotion-talk, understanding the rituals and language of vengeance nonetheless allows us to ascertain the main underlying emotion of Weißpri- ach’s response: anger or wrath (ira). Even when they are balanced and formalised as ira iusta or even omitted from the sources, as in the investigated case, emotions that express anger are always to be expect- ed as an integral element in the communication of injustice, and thus also of feud. (prevod: Žiga Oman)