Slovenska književnost.
795
Poleg električne razsvetljave in električne železnice so se navadni obiskovalci, nestrokovnjaki v elektrotehniških rečeh, za telefone najbolj zanimali. Telefonov in k njim pripadajočih mikrofonov pa je bila razstavljena zelo obilna množica. Obiskovalcem se je nudila tudi priložnost dejanstveno prepričati se o njih praktični rabljivosti. Različna telegrafijska društva in zasobni razstavljalci so postavili posebne stanice, v katerih je bilo slišati ali petje ali godba iz kraja, s katerim so bili telefoni zvezani. Posebno radi so ljudje v telefonih poslušali godbo in petje iz dvorne opere. Pred dotičnimi stanicami je bila na večer tolika gneča, da je bilo treba časih pol ure čakati, predno je človek prišel na vrsto.
S tem hočem skleniti svoje črtice, dobro si v svesti, da so kolikor toliko površne; natančneje popisati električno razstavo vender ni bilo mogoče, ker bi s tem jemal  „Ljublj.  Zvonu"  preveč prostora.
An drej Seneko vič.
Slovenska književnost.
XI.
Prirodopis rudninstva ali Mineralogija.
V porabo nižjim razredom gimnazije in realke. Spisal Fran Erjavec, c. kr. profesor. V knjigo vtisnenih je 37 podob. Cena mehko vezanej knjigi 70 kr. — v platno 85 kr. V Ljubljani 1883.   Natisnila in založila „Ig. v. Kleinmavr & Fed Bamberg".
Med šolskimi knjigami, ki so zadnji čas izšle našim slovenskim srednjim učilnicam v porabo, pogrešali smo mineralogije. Matica Slovenska je sicer 1. 1867. izdala jednako delo (Rudninoslovj e ali mineralogija za nižje gimnazije in realke. Po Sigm. Fellockerji spisal Fr. Erjavec). — A od tistih dob je prirodopisje čudovito napredovalo in dan danes zahtevamo pri šolski knjigi drugačno razvrstitev in druga vodila, po katerih se mora pisatelj ravnati, kakor pred šestnajstimi leti. Tedaj se lahko razume, da se ono prvo Rudninoslovje, izdano po Matici, ne more meriti z modernimi prirodopisnimi knjigami in ne more več biti primerno učno sredstvo sedanjim šolam. To je pač najbolje čutil g. pisatelj sam — in zato je poslal početkom meseca novembra t. 1. v dežel novo mineralogijo, ki ima služiti istim namenom kot prva, a pri tem izpolnjuje zahteve moderne šole in znanosti. Z njo je dokončana vrsta knjig   iz realističnih   predme-
796
Slovenska književnost.
tov, kojihtrebamo za nižje gimnazije   —   in tedaj tem ve-seleje pozdravljamo njen prihod!
Kakor kaže naslov, ima biti knjižica vodilo prvemu mineralogič-nemu pouku. Zato je v njej opisano primerno majhno število rudnin in nikjer ne nahajamo onega nepotrebnega balasta, kojega so navadno starejše jednake knjige vlačile s seboj. Na gimnaziji je, žal, treba še to malo število v šoli skrčevati, ker sta tam odločeni mineralogiji le ubogi dve uri na teden v jednem samem poluletji!
Opisane rudnine je g. pisatelj razvrstil v sledeče razrede: I. Vzdušnine (Atmospharilien). II. Kameni (Steine). III. Prsti (Erden).    IV. Kovine (Metalle).   V. Rude (Erze).    VI. Soli (Salze). VII. Vnetnice (Brenze oder Inflammabilien).
V  bolj podrobno razvrstitev se knjiga nikjer (razven v kratkem »Pregledu") ne spušča; to po polnem pristuje tej stopinji pouka, na kateri učencu pač ne moreš govoriti mnogo o kakem strogem sistemu. Saj tudi 80rganis.-Entw." pravi v jednacem zmislu, da naj se učencu k večjemu nekoliko „sanja" o sistemu — več ni treba; sicer bi se ravnalo zoper vsa pedagogična načela.
Kar se nam v novi knjigi posebno prikuplja, to je, da pisatelj pri vsaki priliki kaže na prirodne sile in „njih delovanje, ki je sicer polagano in baš za tega delj vspešno," da privaja učence „k samosvojemu opaževanju, da se priuče tolmačiti razne prikazni in premembe na posamičnih rudninah — a takisto tudi na zemlji, vzeti kot celoto — kakor učinke teh prirodnih sil." Zato poudarja sosebno postanek raznih rudnin, njihovo razpadanje in prhnenje. S tem oživi suhoparno popisovanje, ki se je do sedaj skoro jedino šopirilo po mineralogičnih knjigah za nižje razrede in povekša razumnost pouka; na drugi strani pa zadostuje s tem terjatvi novega prirodopisja, ki povsodi v prvi vrsti po^ udarja genetične razmere prirodnih teles.
V  II. oddelku opisuje g. pisatelj na kratko najznamenitejše hribine, iz katerih je naša zemlja sestavljena. Pri tem se je posebno oziral na domača tla; sploh je pri vseh rudninah hvalevredno navel najprej nahajališča v naših zemljah. Marsikako mesto sicer skoro ne zasluži imenovano biti, ker nima nikacega pomena kot rudni kraj — vender zanimajo taki podatki učenca bolj, nego tuje, dalnje dežele, o katerih nima navadno še pojma. Menim, da bode tak lokalni patrijotizem vsa-cemu pedagogu ugajal, tembolj, ker pri tem drugi važni kraji niso zamolčani.   V tem obziru se je poprej mnogo grešilo;   no, pa saj še dan
Slovenska književnost.
797
danes  človek naleti na učenca v šoli, ki na pr. ne zna nobenega jezera svoje domovine  — tista tam v srednji Aziji   pa našteje kakor   očenaš!
Ker v mineralogiji prevladujejo tuja imena, je g. pisatelj jako prav ukrenil, da je povsod pridjal razlago terminov. Vrhu tega se nahajajo v oklepih nemški izrazi, ki so za naše razmere gotovo tudi živo potrebni. Kar se tiče slovenskih terminov, obdržani so pač večinoma oni, kateri so rabljeni v prvi izdaji 1. 1867. Našli smq le malo razločkov. Za „KrystalldruseK n. pr. rabi g. pisatelju sedaj kopuča, poprej v z-rastek, za „stangelig" ima protast, poprej stebelčast; „Kugel" mu je oblica, poprej krogla; „Hartescala" zove trdotne gredi, poprej lestvico i. t. d. Sploh pa ima sedanja knjiga izborno bogat zaklad novih izrazov, ki vzbujajo naše zanimanje in kateri se bodo pač obdržali — temu je porok g. prof. Erjavec, ki združuje v jedni osobi prirodopisca in jezikoslovca v taki meri, kakor je do sedaj še pri nobenem našem pisatelji prirodopisci opazovali nismo. Tu čitamo deloma besede, ki so nam iz naroda dobro znane, a pisatelji jih vender zanemarjajo, na pr. š a r e n, r u s (šaren marmor, ruša kreda), deloma pa nam je znana samo korenika — in tedaj uganemo lahko pojem, ko bi tudi nemške besede ne bilo pridjane. To velja o terminih. Kar se tiče splošnega jezika, združuje v sebi pač vse prednosti in kreposti Erjavčeve pisave. Posebno lepa je raba glagolov —; kdor bere „Prirodopis rudninstva", bode sprevidel moč in krasoto slovenskega glagola, — katerega pač ne zna nobeden tako porabiti kot g. Erjavec! Kako lepo se bere „da se je vrat steklenice orosil", „da demant prvakuje" i. t. d.; kjer koli odpremo knjigo, povsodi se nam zasveti ta prednost in ta naroden duh pisave. Vender bi morebiti ne bilo škodovalo, ko bi v navadnem pripovedanji g. pisatelj nekatere bolj neznane izraze bil zamenil z druzimi, navadnejšimi, ker je knjiga določena elementarnemu pouku; ta mala vtrošena zrnca se ve da ne kratijo splošne jasnosti in jezik tudi zaradi njih ne izgubi one priprostosti in lehke razumljivosti, ki označuje vse spise g. Erjavčeve.
Mnogo latinskih ali grških izrazov je pisatelj poslovenil; tako n. pr. v „Pregledu" : Sololiki (Haloide), Mastnici (Steatite), Plenivci (Phvllite), Stenotvori (Felsite), Trdci (Sclerite), i. t. d.; drugod je deloma obdržal splošna znanstvena imena, ki služijo znanstvenemu svetu. To je posebno hvaliti, kajti prestrogo sloveniti obče veljavne besede pač nikamor ne kaže; zgoraj navedene vzglede smatramo samo kakor   sredstvo   ložjega   razuma   splošno   priznanih  tujk,   katere   bode
798
(x. Jeržb : Pranj o Jos. Remec, f
gotovo učitelj   povsodi v prvi vrsti rabil,  da učenca preveč ne osamoti od druzih sorodnih ved.
Razume se samo ob sebi, na tej stopinji pouka, kakeršni je naša knjiga namenjena, o kemični sestavi rudnin ni mogoče mnogo govoriti, kajti učenec nima do tedaj še nikacega pojma o kemiji. Le malokdaj je prilika in se sme nekoliko omeniti o kemični sestavi; tega pravega pravila se je tudi držal g. pisatelj pri opisovanji rudnin ter večinoma ni dodajal kemičnih stvarij. Vender bi za svojo osobo želeli tu in tam nekoliko več tega materijala, ki se lahko sproti, v opazkah ali oklepih, nekoliko podrobneje razloži, kakor to delajo nekatere novejše knjige. Se ve da, predpisi tega ne zahtevajo in šolsko knjigo je pač treba urediti najprej po teh višjih naredbah.
Kar se vnanje oblike tiče, knjiga ne zaostaje nikjer za druzimi jednacimi deli. Založnik jo je tako lično in ukusno oskrbel, kakor zadnji Čas vse šolske knjige, ki so pri njem ugledale beli dan. Mala podpora, katero je založniku dovolil deželni zbor kranjski, nosi šolski književnosti naši velike obresti. Podob je sicer malo, a pri naših razmerah jih je težko več zahtevati.
G. Erjavcu pa konečno pač moramo čestitati za novi „Prirodo-pis rudninstva". Ako smo že lani občudovali dovršeni njegov prevod Somatologije, velja to še v mnogo večji meri o njegovem najnovejšem izvirnem delu, ki nam kaže izkušenega šolnika in pedagoga pri razvrstitvi gradiva, v jeziku pa pisatelja, ki ima slovenski jezik tako v oblasti, kakor malokdo; ki zna njegova svojstva in njegovo krasoto tako uporabljevati in razvijati, da ga mu ni vrstnika. Ne le prirodo-pisec, temveč v jednaki meri tudi jezikoslovec bode našel obilno veselja na novi knjigi!
Da jo bode vis. ministerstvo v kratkem potrdilo, o tem pač ni dvojbe.     Bog daj,  da bi jo naši učenci kmalu v roke jemali!
Ivan Šubic.
Franjo Jos. Hemec f.
Nisem se nadejal, da mi bode pisati osmrtnico svojemu ljubeznivemu prijatelju, možu, na čegar prerani gomili plakajo vdova in mila otročiča; a ne le ti, tudi domovina slovenska po pravici žaluje o prezgodnji smrti blagega pokojnika.