Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejemam velJA: Za oelo leto predplažan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljA: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 ki-, več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkTat: 12 kr., ce se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska triki-at. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Kokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izliaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. V Ljubljani, v sredo 5, novembra 1884. Letiiilc XII. O aihivili. Naslanjajoč se na včerajšnje poročilo o c. kr. vojnem arhivu, dostaviti nam je danes še nekaj o arhivih sploh, kar je prišlo tudi sedaj pri delegacijah na razgovor. Ogerski zgodovinarji niso zadovoljni s položajem, v kakorŠnem se sedaj arhivi na Dunaji sploh nahajajo. Povsod je premalo zadosti izobraženega uradništva ali sploh osobja, ki bi latinščino in madjarščino umelo, najslabeje je pa v tem oziru c. kr. vojni arhiv. Pri c. kr. kabinetnem arhivu je ta napaka, da se starina ni še ločila od današnjih aktov in toraj ji zgodovinarji ne morejo do živega. Tajni državni arhiv ima zadosti sposobnega osobja, ali nobenega ne, ki bi madjarski znal, in je vsled tega zopet Madjarom pot preprečena do učnih preiskav zgodovinskih. Lahko je umljivo in že sam naslov nam pov^, da se tajni akti, v kterih se skrivajo nitke, ki so med posamičnimi državami v zunanji politični štreni namotane, ne dajo na noben način pred svojim časom, in to je menda celo stoletje na svitlobo, kar je tudi popolnoma prav in primerno; kaj bi pa sploh potem diplomatom še ostalo, ako bi se že drugo leto objavilo, kar je letos brzojav v tajnih nedostopnih depešah prenašal iz kraja v kraj ? Toda tukaj bi se prav lahko pomagalo, ne da bi se bilo bati za objavo tajnih aktov iz najnovejše dobe. Naj se le stareja tvarina loči do neke dobe in naj se preloži v druge nalašč za to odločene sobe, ktere z onimi, ki nam hranijo pred radovednimi očmi najnovejšo državniško modrost, niso v nikaki zvezi in zgodovinarjem bode pomagano ter tudi radovednim bralcem. Arhiv dvorne kamore ima premalo osebja in zopet nobenega, ki bi madjarski in latinski ob enem temeljito razumel, kajti najmanj polovica tega arhiva obstoji iz ogerskih aktov, ki so vsi v latinščini pisani, in za tiste se potrebujejo uradniške moči, ki so na tem polji popolnoma doma. Vrh tega morajo pa še popolno dobro na madjarskem zgodovinskem polji izvedeni biti. Največ sitnosti je pa za zgodovinarje v c. kr. vojnem arhivu, kteri je pod vojaško upravo in se ondi osobje navadno večkrat menja. (Je tudi so v c. kr. avstrijski armadi učenjaki prve vrste med častniki, se vendar le naši častniki sploh bolj na sabljo in meč umejo, kakor pa na učeno knjigo ali zaprašene akte, kar tudi ne bo nikdo zameril — to je njih poklic. Vrh tega pa še takih častnikov, ki so v resnici učenjaki, ne puste radi v zaduhlih kotih iz lahko umljivih razlogov in vzrokov. Eaz-delijo jih namreč med generalštab, kjer oni c. kr. vojski in domovini zlasti o času nevarnosti več pomagajo in koristijo, kakor pa bi jim to mogoče bilo v prašnih arhivih. Tako mesto arhivarja, kakor ga ima na Dunaji v c. kr. vojnem arhivu polkovnik, je prav prava sinekura (mastna služba brez truda). Sicer pa na tem mestu opozarjamo na včerajšnji dotični odstavek v političnem pregledu. V očigled vsega tega je dotični govornik, delegat Falk, v delegacijah predlagal: 1. Dunajski arhivi dvorne kamore, cesarskega kabineta in c. kr. vojske naj se glede svoje zgodovinske tvarine do leta 1792 (kedar so se pričele Napoleonove vojske) združijo pod imenom „c. kr. avstro-ogerski državni arhivi". 2. Ta na novo vstanovljeni arhiv postane naj vednostni zavod, uprava njegova izroči naj se pa vsestransko izobraženemu osobju. 3. Med tem osobjem naj bo kolikor toliko nekaj Madjarov. 4. V razpravo in prevdarek teh glavnih vprašanj sestavi naj se odbor obstoječ iz učenjakov skupnega ministerstva, kakor tudi posamičnih ministerstev obeh držav, dalje iz zastopnikov obeh znanstvenih akademij, avstrijskih in ogerskih učenih društev in imenovanih arhivov. Dotlej pa, dokler se to ne zgodi in vprašanja ne rešijo, naj vlada skrbi, da se odpravijo vse nepriličnosti, ktere znanstvene preiskave ovirajo ali celo onemogočijo. Posebno naj se na to gleda v c. kr. vojnem arhivu in pa da bode v vsakem arhivu do tedaj vsaj po jeden Madjar nastavljen, ki se bo razumel na ogerske akte. Predlog se je sprejel brez ugovora; le glede letnice 1792 ugovarjala sta dva, da ni vzroka, zakaj da bi se ne objavili akti še tudi nekoliko poznejih političnih dogodkov. Do Dunajskega kongresa bi se to prav lahko zgodilo, ker takrat je bila stara doba sklenjena in popolno nova vravnava Evrope in držav je svojo veljavo zadobila. Politični pregled. v Ljubljani, 5. novembra. !Blotranje dežele. Velik prevrat pripravlja se na Dunaji za c. k. avstrijske uradniške kroge in se bo posebno raztezal na upravo in kontrolo. Stalni deficit, ki se kakor strašilo leto za letom v naši državi prikazuje, bil je vzrok, da se je na Dunaji sestavila štedilna komisija, ki se je edino le s tem pečala, kje bi se dalo pri silno težavnem aparatu državne uprave in njene kontrole, kakor tudi pri drugih uradih sploh kaj storiti, da bi se stroški znižati dali. Tista komisija je sedaj menda svoje delo dokončala ter ga izročila vladi, ktera naj bo potem po svoji previdnosti potrebno vkrenila. Govori se, da se bo nekaj uradniških mest opustilo, ker namerajo posebno kontrolne urade skupaj stisniti, kjer se bo le dalo. Kaj pa je treba recimo posebnih kontrolnih uradov za politično, za finančno in za poštno oblast vsako posebej ? Vse tri dala bi se opravljati z istim osobjem, se ve, primerno številnim, ki bi bilo pa vendar manjše, kakor zdaj pri vseh treh. Posebno pri vladnem knjigovodstvu in njeni kontroli, je neki, kakor se govori, toliko uradnikov višje vrste, ^da imajo komaj po kako uro na dan kaj opraviti. Škoda, da štedilna komisija ni svojega operata izročila državnemu zboru v pretres, kar bi se pač zahtevati smelo, kajti kdor plačuje, ima tudi pravico zahtevati, da ve zakaj plačuje. Da tega komisija ni storila, pravijo, da je vzrok prevelik pomen njenega izdelka, ki bi med uradniki napravil veliko razburjenost. Kaj pa razburjenost in uboštvo milijonov prebivalcev nima nič pomena? Tudi mislimo, da sedaj nastavljenih uradnikov ni ravno treba pod kap devati; saj se lahko kam drugam prestavijo, po smrti pa več ne nastavljajo in vsako leto bo veče zlajšanje brez da bi se komu krivica godila. Naj bi se pa le na LISTEK. Boj proti vpeljavi in razširjevanji tobaka v 17. stoletji. Oudna prikazen v kulturnem življenju 17. stoletja je tista živahna nopozicija", pokazavši se koj po vpeljavi tobaka po celi Evropi. Z vso silo in naj-večo strogostjo so skušale vse države razširjevanje tobaka med ljudstvom zaprečiti; nasproti tobakarjem in nosljarjem (šnofarjem) so posebno ojstro postopale. — Takrat se državam pač ni sanjalo, koliko dohodkov jim bode donašala ta zaničevana rastlina v 19. stoletji. Ker države dandanes pri vsakoletnem primanjkljeji državnih stroškov vedno iščejo novcev s povišanjem davkov na tobak, bo čitatelj gotovo radoveden o tej viharni vojni kaj več zvedeti. Kdo je bil prvi, ki je tobak v Evropo zanesel, to se ne ve za gotovo. Zgodovina nam le toliko pove, da je 1.1559 tedanji francoski poslanec „Nikot" na portugalskem dvoru v Lisaboni, prvi dobil toba-kovo seme iz Brazilije ter ga zasejal leta 1500 na svojem vrtu. Dva služabnika njegovega spremstva, eden imajoč bolečino na nosu, drugi, ki se je hudo ranil na roki, sta prišla do tega mnenja, da bi jima utegnil tobak pomagati. Ees obvežeta oba rani s to-bakovimi listi. Pa kaj se zgodi? rani se obema zacelite. Odslej je tobak veljal kot „univerzalno sredstvo" za vsakovrstne kužn» bolezni. Ni čuda, da so botanikarji one dobe razširjevanje tobaka tako pridno pospeševali. Vsak je skušal to čudežno in prekoristno rastlino dobiti. V teku dveh desetletij (1560—80) se je tobak razširil po Portugalskem, Španjskem, Francoskem, Laškem, Nemškem in celo v Švici kot vrtna rastlina (cvetica). Pankovij piše 1. 1556 v svoji rastlinski knjigi: „Ta rastlina provzročuje kihanje in dobro spanje, čisti usta in glavo, prežene bolečine in vtrujenost, potolaži zobne bolesti, obvaruje človeka kuge, prežene uši, ozdravi hraste, prisad, zastarele otekline in razne telesne rane." Iz tega se pač razvidi, koliko zdravilne moči so pripisovali tej rastlini; njene liste so jeli v različni obliki pripravljati za kadenje in noslanje (šnofanje). Že Lonicer omenja v svoji 1. 1570 izdani in 1. 1737 od Ehrharda v nemščino prevedeni rastlinski knjigi, kaiio se je ta nova šega med mornarji razširila. ^Pomorščaki — pripoveduje on — prišedši iz Indije in Portugalskega, tobakove liste posuše, po-vijejo ter jih v cevi narejene iz palmovih listov nabašejo; na enem koncu zažgo, na drugem pa dim v se vlečejo. To jim prežene glad in žejo, jih vkrepi, zadobe moč in veselost, kmalu zaspe, kakor da bi se bili napili najboljšega vina. V severne dežele so zanesli tobak angleški in holandski mornarji. Anglija je neki prva dežela, kjer se je že za časa vladanja kraljice Elizabete tobak vdomačil. S prva so pušili le pomorski vojaki; pa kmalu se je ta navada med ljudstvo zanesla. A ravno na Angleškem se je vojska zoper tobakarje najpred vnela. Naslednik kraljice Elizabete, Jakob L, je bil največi sovražnik te nove šege; njegove navadne besede so bile: „Če bi vraga na obed povabil, bi ga pogostil z mladim prasetom, ribo po-lenovko in slabo gorušico, slednjič pa še z veliko pipo, nabasano s tobakom." Kdor je pokadil 1 lunt tobaka, je moral šest šilingov (3 gld. 60 kr.) kazni plačati. Toda to še ni bilo dovolj. Mestni postopači so imeli pravico, vse zasačene tobakarje do dobrega- \se zadnje ne godilo po latinskem pregovoru: Par-turiunt nioutes. Včerajšnji telegram prinaša odgovor vojnega 7ninistra v delegacijah na interpelacijo He-gedilsa, kteri bi rad zvedel, kako daleS smo že s puškami-opetovalkami in pa kedaj da bo vojaški žta-tut za vpokojnino svoj vrhunec dosegel. Vojni minister, grof Bilant, jo rekel, da bi bilo na vse to prav lahko odgovoriti, ako bi ne imeli nikakih sosedov, na kterih armade od dne do dne rastoče ne smemo pozabiti. Kar Avstrija za svojo armado na leto izdaja ni v nikaki primeri s svotami, ki jih druge države za taiste leto za letom žrtvujejo. Na Francoskem gre za armado vsako leto 233 milijonov goldinarjev v zlatu le za redne stroške; k tem pride pa še po nekaj stotin milijonov goldinarjev izvanred-nih stroškov. Stalne vojske pa imajo ondi 524.000, toraj dvakrat toliko, kakor pri nas. Prav v enakih razmerah gibljejo se Kusija, Nemčija, Angleška in Laška. Sveta dolžnost nam je toraj skrbeti, da ne zaostanemo preveč in to temveč, ker so med vsemi državami naši vojaki najceneji. Na Francoskem vsak vojak na leto stane 454 goldinarjev v zlatu, na Nemškem vsak vojak leto in dan 378 gld. na Laškem 377 gld. in pri nas pa le 320 gld. Se ve, da je pod temi številkami vse, kar se za vojaka potrebuje od kasarne do njegovih 6 krajcarjev, ki jih na dan dobiva. Dalje je minister ugovorjal očitanju, da bi bilo preveč ^penzijonistov" in da se množe, kedar so višji zapovedniki slabe volje, ki dostikrat še popolnoma zdravim častnikom zarad osebnih namenov tako znano „plavo pol o" preskrbe. Vojni minister je rekel, da je ravno narobe, da dostikrat še tako dalje služijo, pri kterih je očividno, da jim ni mogoče službe dobro opravljati zarad bolehnosti. Saj nekaj let si vlada tudi pri vojaštvu prizadeva varčno ravnati, kolikor je mogoče. Gvof 3lelhior Lonyay je včeraj popo-ludne za mrtvoudom nagloma umrl. Bil je že več let popolno pozabljen, a njegovo ime budi v srcu narodnjaka žalostne spomine. Bil je grof Lonyay ogerski ministerski predsednik, o svojem času tudi skupni finančni minister. Z Beustom, žalostnega spomina, je bil Lonyay še z nekterimi glavni tovarnar nesrečnega dualizma. Eavno tako je bil z enakomislečimi tostranskimi ministri glavni vzrok nove ere, pa tudi strašanskega propada duševnega in gospodarstvenega ljudskega blagostanja. Dokler se bomo spominjali leta 1867 in naslednjih. Dunajske svetovne razstave in istega leta sledečega „kraha"; sploh dokler bo ljudstvom v spominu „li-beralna era" ^liberalnih ministrov", jim Lonyay tudi ne bode iz spomina zginil. Hvaležnosti je zato malo prejemal, kakor nobeden, kdor ne dela na pravem potu s poštenim namenom in pravičnimi pripomočki. Naj slovi, dokler je na vrhuncu, kolikor hoče; naj omami tudi z vspehora začasno sodbo svetil, a sodbe zgodovine ne more za dolgo pre-variti. Tnanje držare. Osirotenemu JiraunscMveig^i je pruska deželo-lakomnost bodočnost že določila, kakor se po časopisih bere. Namesto se s pravim dedičem vojvodo Kumberlandskim sporazumeti, je cesar Viljem neki kar naravnost določil. „Da ne bo ne tako in ne tako, je cesar Viljem rekel, in da se osoda zapuščenega vojvodstva za dalje časa vtrdi, prevzel naj bo moj sin princ Viljem Pruski vlado". Tako je želel cesar Viljem in tako je brž tudi sklenil Braunschweigski vladni sovet. Princ Viljem se bode lahko smejal. Ranjki vojvoda Braunsehweigski je neki po.svoji smrti zapustil silno veliko premoženja; govori se, da čez 300 milijonov mark. To je menda prva stopinja, da se bode osirotena ovčica (deželica) v pruski hlev varno pripeljala. Se ve, da cesar Viljem pravi, da to bodi le začasno, dokler se bodoča osoda deželici odloči. A kaj je treba osodo odlo- čevati? Je mar li kak dvom, kdo ima prihodnji vladar biti? Je mar li mnogo dedičev, kterih pravice se morajo še le preiskovati? Ne, ne, vsega tega ni. Vojvoda Kumberlandski, kteremu je cesar Viljem že Hanover po sili vzel ter si še osebno premoženje očetovo osvojil, je pravni in nedvomljiv dedič po umrlemu stricu, a ta je že pregnanstva navajen, čemu bode zopet vladar, ko ima deželica in imajo milijoni v žepu pruskem še dovolj prostora? Tako se spoštuje od zgoraj pravica, potem naj se pa kdo čudi, da socijalizem prevzetno glavo vzdiguje ter se od dne do dne bolj množi! „Po izgledu kraljevem ravnil se ves svet", pravi znana prislovica. Mar li bistroumni Bismark tega res ne vidi? Čudno? Poslednje volitve na MnnSkem so jasno dokazale, da so katoliki ondi moč, s ktero bo morala Bismarkova vlada vendar-le računiti, ako ji bo na notranjem miru kaj ležeče. Kakor vse kaže, je centrum nemškega državnega zbora v resnici skala, ob ktero pluskajo sovražni valovi od vseh strani kako bi jo spodkopali, toda zastonj, valovi se bodo ob skalo razbili. Vstanovljena namreč je na dobrih tleh in valovje se razprši sicer s hrumom in hru-ščem, kakor je privrelo, toda razprši se vendar-le! To je menda tudi Bismark sprevidel in vsed tega, ako včerajšnji telegram iz Rima o imenovanji višjega pastirja na Ledohovskega mesto za Poznanjsko-Gnezenjsko nadškofijo resnico poroča, moral pri sv. Stolu zdatno odjenjati od svoje politične trme. Kmalo se bo pokazalo, ali je vse le gola časnikarska domišljija, kar omenjeni telegram pripoveduje, ali pa je v resnici stari Bismark sprevidel, da tako „ne gre" ! Znabiti misli letos katolike porabiti proti anarhistom, kteri so mu jeli čez glavo rasti, in to tisti zli duhovi, ktere je čarodejnik Bismark sam klical, a sedaj se jih pa odkrižati več ne more! Gnjiloba ruske armade je od dne do dne bolj očitna! Cela armada je spridena in bi močnega zdravila potrebovala, najboljše bi pa bila popolna preosnova cele armade. Ni se še kmalo čulo, kar se sliši sedaj, da so namreč plemenitaši, ki v ruski vojski častna višja mesta zasedajo, v zvezi z navadnimi in gnjusnimi morilci, v zvezi z nihilisti. Ruska sodnija je še le sedaj na dan spravila, da čim več nihilistov se ji posreči poloviti in s sveta spraviti, temveč ima dokazov v rokah, da so umor cara Aleksandra IL njegovi lastni častniki sklenili in so ga po svojih organih, po delavcih izvršiti dali. Kakor povsod, so tudi na Ruskem delavci za orodje, kterega se zarotniki višjih stanov poslužujejo, da z njimi neljube jim osobe iz sveta spravljajo. Stirnajst častnikov, ki so jih nedavno na smrt obsodili ondi, je pač žalosten dokaz, koliko notranjo vrednost mora ruska vojska imeti, in kolikošna da je njena zvestoba, ktero je ona caru prisegla. Tako daleč je že prišlo ondi, da se višje sodnije že skoraj boje preiskave še dalje raztezati, ker dan na dan se prikažejo višje glave zamotane v nihilistične zanjke, iz kterih jih smrt ali pa Sibirija izmota. Se ve, da je čisto naravno, da delavec-nihilist, po kterem smrt že svoje suhe roke steguje, vse pove, kar ve in tako se pred sodnijo zarotno obzorje vedno razširja in na višavo, v plemenitaške rodovine in častniške ter sodniške kroge sega. Iz Sudana je zopet dospel telegram, po kterem soditi, Gordon ni še Mahdijev vjetnik, pač pak Mahdi Chartum oblega in od Gordona zahteva, da naj se mu podti. Tudi okolica Chartmunska in vsa planjava tja doli do Berberja je polna vstašev, ki na popotnike preže. Da bi se jih tem laglje polastili in bi jim sploh promet po mogočnosti obtežili, so ustaši vse vodnjake in studence, ki so po tistih krajih sploh redki, obkolili in gorje mu, kdor bi si tjekaj upal. Toraj popotnikom druzega ne kaže kakor doma ostati; ker kakor hitro bi se na pot podali zapadli bi smrti na vsak način, kajti ali bi morali pomreti od žeje, ker bi nikjer vode ne dobili, ali pa bi jih Mahdijeve druhali poklale. Grozno je, koliko revširtc in siroma- štva, nadlog in trpljenja prišlo je že čez ubogi Sudan in lahko so reče, da so vsega tega Angleži krivi, ker jih ni bila nikdar resna volja, svoje korake v Sudanu in Egiptu tako vravnati, da bi bili s krepko pestjo Mahdija in Osmana Digmo h krati vničili, kakor se stare gnjilo jabelko, ako človek na tisto stopi. Angležem je bilo vedno le za dobiček, vse drugo bila jim je in jim je še deveta briga, kar tudi jako določno najnovejša nakana pri osvojitvi vseh pristanišč po rudečem morji kaže. Izvirni dopisi. s Krškega, 4. novembra. Prebivalci majhnih mestic moramo vas v glavnem mestu, osobito o zimskem času zavidati. Tam imate gledišče, „narodno čitalnico", z besedo: vsega v obilnosti za razveselje-vanje v dolgih jesenskih večerih. Zunaj po deželi so pa take in jednake veselice le redka prikazen. — Sicer imamo tudi pri nas „bralno društvo", ki že več let deluje z najboljšim vspehom. Mislim, da tudi letos ne bode odbor zaostal ter nam bode preskrbel raznovrstnih veselic. Kakor sem čul, se bodo v prihodnjo soboto pričeli „pevski večeri". No, gg. pevce, njim na čelu izvrstnega g. pevovodja, moram le pohvaliti, da so se zopet odločili nas s petjem razveseljevati, kar jim bo gotovo le čast delalo. Želeti bi tudi bilo, da bi se vmes včasih vpletli humoristični govori, kakor je to tudi v dru-zih krajih navada; vsaj imamo za to ravno pri nas v Krškem dovolj pripravnih moči. Se ve, da je povsod treba nekoliko dobre volje. Pevci pač -ne morejo vsega storiti, ker se morajo že tako mnogo ukvarjati s petjem, in to ni posebno lahka stvar, kakor si mnogi domišljujejo. Jako nas je tudi razveselilo, ko smo zvedeli, da bode za letošnji zimski čas prevzel vodstvo za glediščne predstave naš stari igralec g. Š. P. Srečna misel tistega gospoda, ki se je nanj spolnil; kajti omenjenega gospoda vsi poznamo kot izvrstnega pevca, igralca in komika. On se bode gotovo prizadeval po svoji moči vsem vstreči, kar tudi nikakor ne dvomimo. Odbor „bralnega društva" naj mu pa kmalo kaj na pomoč pride, ter skuša gledališčni oder v red spraviti, ker vse pač ne smemo od g. reditelja iger pričakovati; to bi mu dalo preveč posla in skrbi. Vsi že željno pričakujemo, da bi se z gledališčnimi predstavami kaj kmalo pričelo. Mimogrede naj tudi omenim praznik vernih duš dan, ki smo ga včeraj praznovali. Gotovo je malo mjijhnih krajev po Kranjskem, ki bi na pokopališčih grobe svojih mrtvecev lepše okinčevali — na dan vernih duš — kakor ravno na Krškem. Naše pokopališče je za mestom, tikoma samostanskega vrta ter ima lepo lego in je povsem prav marljivo oskrbovano. Tam najdeš lepo število krasnih marmornih nagrobnih spominkov, ki so bili s krasnimi venci, cvetlicami in zelenjem okinčani. — Na večer pred praznikom vernih duš smo so podali na mirodvor, kjer smo si ogledali ozaljšane gomile Na tiho-mirnih prostorih, kjer našim ljubim odpočiva srce v hladni materi zemlji, je gorelo brezštevilno veliko lučic. Krški pevci so se ta večer zopet ska-zali, da so mojstri. Zapeli so pred velikim križem tri žalostinke: Jenkovo »Molitev", ..Usliši nas Go- naklestiti. Tobakovcem visokega stanu je kralj ukazal lase čisto odstriči in jih iz Londona izgnati. Profesorji vseučilišča v Oxfordu so morali na ukaz in v navzočnosti kralja samega izdati temeljito razpravo o tabaku, v kteri so na veliko veselje pobožnega sina „Marije Stuart" dokazali škodljivost in slabe nasledke za človeško zdravje te strupene rastline. Celo na literarnem polji je kralj Jakob hotel kadenje tobaka zatreti. Med drugim jo pisal: „The counter-blast to tobacco" (nasprotovalec tobaka), v koji svojim podanikom obširno razlaga škodljivost te rastline, on pravi: ^Kadenje spremeni zdravi želodec v grdo zamazano kuhinjo ter napolni najžlahtneje dele človeškega telesa s tolstimi sajami. Tobak škoduje zdravji, slabi nm, prireja nesnago, vpliva jako škodljivo na socijalno življenje celega naroda; kajti ko-nečno bodo še ženske kadile in nosljale, ker ne morejo nič več s smrdljivimi možmi živeti." Toda vsa kraljeva prizadevanja so bila le glas vpijočega v puščavi. Tobakarji niso verovali na slabe nasledke — in razvada smrdljivega, JJogu nečast delujočega zelišča — kakor Anglež »Stovv" I. 1031 o tobaku piše, — se je že povsodi vkoreninila. Možje so kadili in nosljali po cerkvah in gledališčih; tudi ženske so se poprijele te novodobne šege. In gorje, če se nežni spol poprime kako slabe navade. Tii pač veljil stari slovenski pregovor: „Stara navada, železna srajca"; kajti ženska svojo navade nikdar ne popusti ! Evropejski kupci so iz Angleškega zanesli tobak na Turško, kjer S9 je urno po celi Evropi razširil. Že 1. 1605 je sultan Amurad IV. kadenje prepovedal pod smrtno kaznijo. Vendar ta sultanov ukaz ni veliko hasnil, ker 1. 1610 je turški car tobakarje le še s tem smešil, da so mogli pipe nositi skozi nos narejene luknje po ('arigradu. Na Ruskem so pričeli z enako strogostjo postopati. Mnogobrojne požare so pripisovali tobakar-jem. Pozneje so še k temu dostavili verske pomis-like. Tako n. pr. so ruski popi trdili, tobakov dira oskrunja svete podobe, zavoljo tega je tobak gotovo Bogu nevšečna rastlina. V I. 1034 izdani postavi se čita sledeča naredba: ^Slehernemu zasačenemu to-bakarju se bode nos odrezal ..." L. 1650 se je ta naredba zopet ponovila. Sicer je pa Rusija med evropejskimi državami ena od tistih, kjer je bilo kadenje in nosljanje najdalj časa prepovedano. (!eIo v sredi tekočega sto- letja so se našli ljudje, ki niso marali za tobak iz verskega stališča. V 301etni vojski se je tobak razširil po Nemškem — osobito med vojaci; ti so namreč prvi začeli to grenko rastlino kaditi in žvečiti, kar se je kmalo med ljudstvo zaneslo. Toda tudi tii je bilo kadenje strogo prepovedano. Države so skušale s hudimi kaznimi iu visokimi davki to gnjusno rastlino zatreti. L. 1652 je virtemberška vlada izdala zelo zanimiv ukaz, ki se tako-le glasi: „Kerje kadenje tobaka zdravji škodljivo in jako nevarno proti ognji, se ta ostudna navada pod ojstro kaznijo prepove." Posebno pozornost je napravil med ljudstvom „Ulmski mestni magistrat". Mestna gosposka je namreč 16. febr. 1642 izdala naslednjo naredbo: „Vsi s tobakom trgujoči ljudje morajo polovico dohodkov mestnemu magistratu plačati." L. 1651 magistrat izda novo postavo, v kteri se kupcem strogo prepoveduje s tobakom tržiti; zasačenim se bodo blago konfisciralo. Gostilničarjem se je naročilo, da gostje ne smejo po krčmah kaditi in nosljati. Kdor so ni na to naredbo oziral, je moral 4 gold. kazni plačati. A vse to ojstro postopanje deželnih gosposk ni veliko hasnilo. Vlade so se obrnile do duhovščine, spod" in „Nad zvezdami". Koga pač ne presune zadnja pesem, ki ima za nas kristjane toliko po-menljivosti v sebi? Marsikomu so solze oči zali-livale, ko se je pri tem spominjal svojih ranjcih starišev, bratov, sester, sorodnikov, prijateljev in znancev! — Zapustivši okinčane grobove mrtvih je pač moralo vsakemu priti na misel: „Memento mori!" V—ki. DomaČe novice. (Pri včerajšnji seji mestnega odbora) naznanil je mestni župan g. Grasselli zbranim odbornikom smrt prvega magistralnega svetovalca, g. Ludvovika Perone. Odborniki so v znamenje sočutja vstali in s tem priznali županovim besedam, s kterimi je taisti krasne lastnosti ranjcoga slikal, kterega se bo mesto vedno častno spominjalo. Potem mestni župan omenja častne diplome za prvega Jugoslovana in škofa S tr ossm aj er-ja, ktero bo taistemu podelilo Ljubljansko mesto. Izročili mu jo bodo ob priliki otvorenja galerije slik v Zagrebu gg. Ljubljanski odborniki dr. Mosche, Ivan Hribar, dr. Zarnik, podžupan Petričič in Geba. Dr. Zarnik nadalje predlaga, da mestni odbor izreče svojo nejevoljo nad tistim mestnim odbornikom, ki je dal povod neresničnemu ^poslanemu" v nekem Ljubljanskemu dnevniku, češ, da poslednja tajna teja ni bila veljavna, ker vsled prepičlega števila odbornikov ni bila sklepčna. (Iz življenja ranjcega L. Perone) dostavimo naj še sledeče: Eanjki je bil rojen 27. avgusta 1. 1827 v Novomestu, kjer se je deloma tudi šolal deloma pa v Ljubljani. Pravoslovne študije dovršil je v Gradci in je kot 231eten mladeneč stopil v policijsko službo leta 1850 v Ljubljani. Ko je mestni magistrat prevzel leta 1866 policijo v svoje roke, sprejel je s taisto vred tudi njega za koncepista. Vestna in vsestranko marljiva služba gladila mu je mesto za mestom in tako se je vrl mož spenjal više in više, dokler da je lansko leto dosegel stopnjo prvega mestnega sovetnika. {Glavni dedič) po ranjkem Peroni je Vincen-cijeva družba. Eanjki pač ni mogel svoje Ijudomi-losti lepše dokazati, kakor s tem, da se je še na svojo zadnjo uro spominjal zapuščene mladine, ktera mu bo sedaj spomin s tem vračala, da se ga bo spominjala v svojih molitvah. — Magistralni uradniki dobili so po ranjcem svojem kolegi v oporoki razne spominke. Govori se, da je četverici taistih volil precejšno srečko. (Pogreh) magistratnega sovetnika, Lu d o vik a Perone, je bil danes popoludne ob 3. uri in jako sijajen. Za križem šli so njegovi ljubljenci zapuščene sirote fantiči iz „Marianuma", za temi svirala je <$rno oblečena mestna godba, za godbo kretali so prostovoljni mestni gasilci. Za gasilci prišli so nosilci vencev Doberletovega pogrebnega društva, kterim so takoj sledili trije redarji s svojim vencem. Sedaj sta prišla vozova z duhovniki sv. Jakobske fare in s krsto ranjcega. Mrtvaška opravila opravljal je g. župnik. Ob krsti nosili so mestni služabniki krasne vence. Za krsto šli so sorodniki ranjcega, kterim se je pridružila dolga vrsta znancev in prijateljev ranjcega, duhovnikov, profesorjev, mestnih odbornikov, mestnih, deželnih in državnih uradnikov in mnogo druzih žalujočih. E. I. P.! {Velika trgovska firma), ktero je Herman Ahčin zastopal, vprašala je v Ljubljani že pri več trgovskih firmah, ali so menjice resnične, ktere je taista po Ahčinu v imenu imenovanih firm prejela ali ne za blago, večinoma sladkor, kterega je ranjki v njihovem imenu naročil. Kakor se kaže bode škoda zdatno večja, kakor se pa sodi. {Okrožne sodnije svetovalcem) imenovan je g. sovetniški tajnik Ulepič v Novem mestu. {Eezervni častniki) in vojaški duhovniki v rezervi imeli so včeraj svoj glavni raport v kazini pri majorji Salomonu. (Skušnje na tukajšnji podkovski šoli) vršile se bodo dne 29. in 30. decembra t. 1., in sicer: 29. decembra skušnje iz podkovstva za kovače, kteri niso obiskali podkovske šole, 30. decembra pa za učence podkovske šole iz podkovstva in ogledavanja klavne živine in mesii. Kovači, kteri se hočejo podvreči tej skušnji, naj se oglase pri podpisanem vodstvu do 15. decembra t. 1. Vodstvo podkovske šole Ljubljanske. (Posvetovanje o vstanovitvi posojilnice v Krškem) bode v nedeljo, 9. t. m. v Krškem, v nedeljo, 16. t. m. v Leskovci, vselej ob 3; uri popoludne v šolskem poslopji. V Leskovci bode tudi občni zbor kmetijske podružnice ob enem. Vabljeni so vsi p. n. udje kmetijske podružnice in sploh možje, ki imajo lastno premoženje, rokodelstvo ali kupčijo. Za osnovalni odbor. L Lapajne. (Duhovske spremembe v Goriški nadškofiji.) Č. g. Adam Zanetti, novomašnik, postal je tretji kaplan v Flumicellu; č. g. Andrej Žnidarčič ml., do zdaj v začasnem pokoji, kaplan v Vilessu. Prihodnjo nedeljo bota posvečena v mašnika Goriška bogoslovca četrtolenika čč. gg. Anton Bratina iz Ustij pri Ajdov.ščini in Jožef Pabijan iz Eihen-berka. Prvi bo imel novo mašo v rojstnem kraji v nedeljo 9. novembra, drugi pa v semeniški kapeli 4. novembra. {C. k. avstrijsko društvo sadjerejccv) imelo bode od 15. do 17. novembra t. 1. v Gradci svoje potovalno zborovanje za leto 1884. Spored zborovanji je sledeči: 1. Eazpravljanje društvenih predmetov. 2. Eazgovor o porabi sadja, na podlagi pridobljenih skušenj na osredni postaji v Liebenauvi pri Gradci. 3. Eazgovor o kupčiji s sadjem in o pospeševanji te kupčije. Kdor se tega zborovanja vdeležiti hoče, naj to predsedniku društva naznani, ravno tako tudi pristop k društvu. Razne reci. — šolstvo na Dunaj i. Dunaj ima 31 meščanskih šol, in 104 ljudskih. Učiteljev je 1232 in 919 učiteljic; šolskih otrok je pa 72,312 in sicer 35.080 dečkov in 27.232 deklic. . — Število vernikov in duhovnikov na Ceskem. Praška nadškolija ima 1,990.000 duš in 1000 svetnih in 621 redovnih duhovnikov; Kraljevo-gradska škofija 1,450.000 duš in 808 svetnih in 101 redovnega mašnika; Litomeriška škofija 1,325.00() duš in 739 svetnih in 139 redovnih duhovnikov in Budjčviška škofija 1,169.000 duš s 734 svetnimi in 97 redovnimi duhovniki. — Tudi Črnogorci so jeli posnemati Euse. Kakor poročajo laški listi, je dal črnogorski knez zapreti katoliško cerkev na Cetinji. Verniki morajo hoditi v Kotor na avstrijsko zemljišče k sv. maši. Katoliški mašniki, tudi oni, ki so po zadnji vojski prišli iz turške oblasti v črnogorsko, se še ganiti ne smejo brez vladnega dovoljenja. Pod Turkom so imeli več prostosti, kakor sedaj. Avstrijski, nemški in francoski podložniki se bodo pritožili pri svoji vladi, da se jim v Črnogori krati verska prostost. Ni ga večega fanatizma od onega, ki vlada med razkolniki. Tako še pagani ne preganjajo katoličanov, kakor Eusi, ki hočejo biti edini pravi kristjani. — Cerkveni zbor amerikanskih škofov se začne 9. t. m. v Baltimori. Za cerkveno zgodovino amerikansko bo velike važnosti in tudi drugače bo veliko vplival na versko življenje ondotnih katoličanov. Dosedaj je Amerika podobna popolnoma misijonski deželi, če tudi je ondi več katoličanov, kakor na Angleškem; da se to spremeni, bo ta cerkveni zbor sprejel pravila tridentinskega zbora. V ta namen se bo razdelil cerkveni zbor v Baltimori v zbor škofov (posvetovalni) in v zbor duhovnikov in bogoslovcev pod škofovim predsedništvom (postavo-dajalni). Namesto starega in bolnega kardinala New Torškega bo predsedoval Baltimorski nadškof Gibbon. — Kako obiskujejo Angleži cerkve? Ed. Eeview je sestavil ta-le podatek v tej zadevi: Vse Londonske cerkve imajo prostora za 600.000 ljudi, a v njih ni nikoli naenkrat 400 ljudi. Na leto pride v cerkev 800 tisuč ljudi, vsi drugi prebivalci velikega Londona, kteri ima nad 3 milijone, ne gredo nikdar ali le prav redko v cerkev. Delavcev ne vidiš skoro nikdar v cerkvi, zadržuje jih ali trudnost, lenoba, ali pa zasramovanje, ktero morajo prestati od premožnejših „sobratov" (?). Nič bolje ni v drugih mestih; kakor pravi Kay je na tisuče delavcev, ki niso bili celo življenje še nikdar v cerkvi, pa tudi ne v šoli. L. 1851 je bilo na Angleškem 5 milijonov za šolo godnih otrok. Izmed teh jih je bilo 600 tisuč že po tovarnah, 2 milijona v šoli in druzih milijona jih pa ni hodilo niti v šolo niti v tovarno. Otroci nižjega stanu niso samo brez vere, ampak tudi brez nravnosti. Mladih ljudi od 15.—20. leta je 10. del vseh angleških prebivalcev, a vendar pripada med nje četrti del vseh zločincev. — Tii je polje za protestantovske misijonarje! Namesto, da potrosijo Angleži milijone za razširjanje njihovega popačenega sv. pisma med katoliško ljudstvo in pa-ganske narode, naj bi se raje usmilili trpečih, od lakote umirajočih, v duševnem in telesnem oziru popolnoma zanemarjenih sobratov, ki umirajo poleg njihovih bliščečih se palač. Tu bi milijoni gotovo več dobrega storili, kakor pa razdana biblija, vsled ktere še ni nihče prestopil k angleški veri. Angleži se povsod vtikajo in vse slabosti drugih vidijo, le domačih ne, če tudi so večje, kakor pa marsikje. Ker se episkopalna cerkev tako malo meni za revno ljudstvo in ga pusti v verski in svetni nevednosti, ni čuda, da ima katoliška cerkev, ki je bila vedno prijateljica in zaščitnica revežev, tako obilno žetev posebno na Angleškem. — Slikarstvo in baironski benediktinci. V srednjem veku so bili prvi čas le samostani krajivede in umetnije, pozneje se je pa veda preselila na takrat ravnokar ustanovljena vseučelišča in je slava samostanov polagoma otemeljevala, dokler ni brezverski duh časa v prejšnjem stoletji samostanom vzel skoraj vsega vpliva. Zdaj je zopet bolje in v nekem oziru moramo reči, da se stvari časi nazaj vračajo. Kakor se verski duh vedno bolj oživlja v vseh krogih, tako se skušajo tudi samostani otresti more, v ktero jih je zazibal regalizem in joziiinizem. naj jim tudi ona pomaga razširjevanje tobaka med prebivalstvom zatreti. Duhovenstvo je v ta namen z lece in s primernimi spisi ljudstvu slikalo škodljivost in slabe nasledke tobaka. V nekej pridigi se med drugim bere: »Poslušajte, kaj se ob nedeljah in praznikih po gostilnicah godi! Tam se zbira nič vredna druhal, ki le zavoljo tega hlastno tobak puši, da laže več pije in se tudi hitreje vpijani. Olovek, v tako sobo stopivši, meni, da je prišel v kak unajMka borza. (Telegrafično poročilo.) o. novembra. Papirna renta po 100 gld..... Sreberna „ „ „ „ • »vitr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke Kreditne akcije..... London ...... Srebro ...... €es. cekini...... Francoski napoleond..... JSemike marke..... 81 gl. 30 82 „ 50 103 „ '85 96 „ 45 883 „ - 294 „ 80 122 „ - 1 " 77 9 „ 68 59 „ 80 kr. Ogerska zlata renta .... 122 g]. 60 kr, .,„ .... 93 „ 65 „ „ papirna renta 5% . . 89 „ 50 „ Akoije anglo-avstr. banke . . 200 gld. 105 ^ 75 „ „ Liinderbanke.....103 „ 20 „ „ avst.-oger. Lloyda v Trstu . . 571 „ — „ „ državne železnice .... 299 „ — „ Traraway-druitva velj. 170 gl. . . 213 „ 30 4% državne srečke iz 1. 1854 . 250 gl. 124 „ 50 „ 4% ...... „ 1860 . 500 „ 134 „ 50 „ Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „ 173 „ 25 „ „ „ „ 1864 . . 50 „ 171 „ 50 „ Kreditne srečke . . . . 100 „ 177 „ 50 „ Ljubljanske srečke . . . . %0 „ 23 „ — „ Eudolfove srečke . . . . 10 „ 18 „ 25 „ Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . . 108 ., 75 „ Tržaško tržno poročilo. Kava: Santos po 53 gl., Eio 48, St. Domingo 56, Portorico 86, Oejlon 72—125, biserna 96, Java 63, Mokka 94—102. Sladkor po 19.50—26 gld. Dišave: poper 92 gl., žbice 71. Južno sadje: dateljni 38, lige iz Kalamate 14, iz Smirne 40, rozine 13.50 pomoranče 4, limone 3.— za vsak zaboj, rožiči 8, mandeljni 80. Olj e: laško 60—90 gl., albansko 44—46, dalmatinsko 44, angleško 36, petrolej 9.75. Kože: juhtovina 260, podpiatje 140—160, te-letnina 357—616, jagnječi kožuhi sto komadov 70, zajčje sto komadov 24 gl. Volna: bosanska 105 gl., albanska 112, ister-ska 110. Bombaž: amerikanski 75, indi,ški 46. Ježice po 19—27 gl. Mast: maslo 95—100, angleška 55, ogerska 59, špeh 56. Žito: pšenica ruska 7.25—8.75, laška 9.25, koruza 6.50, rž 7.35, oves 7, fižol 10.75—11.25, grah 13—15, riž laški 15—21, indiški 11.50 goldinarjev za vsakih 100 kilogramov. Vožnji red cesarjevii^ Rudolfove železnice. Jr« louhJjane v Beljak. J« Beljaka v Ijtihljano. O^ol^ni vlaki Postale it. 2018 št. 2014 št. 2016 št. 2012 ^ po noči zjutraj dopoldne zvečer Ljubljana j. k.....1215 6 40 1140 6-35 Ljubljana E. k..........12-19 6 44 11-45 6-39 Vižmarje............12-29 653 11-55 6-48 Medvode......12 41 7- 4 12- 7 6 59 Loka................12-56 717 12-21 7 12 Kranj..............1 12 7-32 1238 726 Podnart............130 750 12-56 743 Radovljica............148 8- 7 1-13 7-59 Lesce..............1-55 815 124 8- 8 Javornik............2-16 834 1-46 8-25 Jesenice............227 845 1-57 833 Dovje..............2-47 9- 4 218 8 49 Kranjska gora .... 316 9 33 2-48 9-11 Rateče-Wei6senfels . . . 3-31 9 48 3- 3 9-24 Trbiž..............3-48 10- 5 3 20 9-38 Beljak j. k............5-- 11-51 4 51 10 24 zjatraj dopoldne popoldne zveuer Osol>mii vlaki Postale ^^^^ ^^^^ ^^^^ ^^^^ po noči zjutraj dopoldne popoldne Beljak j. k...........10-50 6-89 10-26 5-10 Trbiž..............12-40 7-30 1142 625 Rateče-VVeissenfels . . . l oO 7.46 11-59 6'46 Kranjska gora .... 1-25 7.59 1213 7- 2 Dovje..............1-56 8-22 12-38 729 Jesenice ...... 2-23 8-41 12-58 7-52 Javornik............2 30 8-47 1- 5 7 59 Lesce..............2 57 9- 6 1-26 8 21 Radovljica............3-3 911 131 826 Podnart..............329 929 149 8-47. Kranj..............3-50 945 2-5 9-4 Loka ..............4-12 9-59 2-20 920 Medvode............4-29 1012 2-33 934 Vižmarje............442 10-23 244 946 Ljubljana R. k..........4 53 10 31 2 .52 9 55 Ljubljana j. k..........5-- 10-35 2-56 10,— zjutraj 'ijutraj popoldne zvečer Vožnji red c. kr. priv. južne železnice. SE ■■ ■■ smJJ:«- Postaje Jadrni vlak Brzovlak Pogtnivlak MeSaul vlak Osobni vlak Dunaj.....Odhod 7-— zvečer 7-— zjutraj 9 20 zvečer 1-30 popold. — — Miirzzuschlag ... „ 10-29 „ 10 27 „ 2. 5 po noči 5 30 „ 5 55 zjutraj — Gradec..... „ 12 28 po noči 1-— popold. 610 zjutraj 9 30 zvečer 10 50 dopold. — Maribor.......149 „ 2 27 „ 8 20 „ 1141 po noči 2 32 popold. — Celje...... „ 315 „ 3 55 „ 10 30 dopold. 150 „ 6-— „ 6-— zjutraj Laški Trg ... . „ - 4 11 10 46 ., 2- 9 „ 6-23 „ 6 22 „ Rimske Toplice . . „ - 4 22 „ 10-58 „ 2 22 „ 6 40 zvečer 6-37 „ Zidani Most ... „ 3 51 zjutraj 4 45 „ 1140 „ 2 50 ., 711 „ 6 58 „ Ljubljana .... „ 512 „ 614 zvečer 1-30 popold. 5 45 zjutraj 10 20 „ 9-21 zj. Prih. Postojna.......6-30 „ 7-5G „ 3 37 „ 7 54 „ 1.58 po noči — Nabrežina.......816 „ 9 39 „ 5 54 „ 1014 dopold. 5 40 zjutraj - Trst......Prihod 8 42 „ 10. 5 „ 6-30 zvečer 10 50 „ 6-30 „ - M K Tb-s**;«*. ■■vS* ■ 9 ■■ ■■ - Postaje Jadrni vlak Brzovlak Poštni vlak MeSanl vlak Osobni vlak Trst .....Odhod 8 30 zvečer 7-— zjutraj 10-— dopold. 6 30 zvečer 7 45 zvečer — Nabrežina.......919 „ 733 „ 1051 „ 717 „ 928 „ - Postojna .... „ 10-51 ., 9-31 dopold. 1-21 popold. 951 ., 144 po noči — Ljubljana.......12- 7 po noči 11- 2 „ 3- 7 „ 12-20 po noči 5-25 zjutraj 5-45 popold. Zidani Most ... „ 124 „ 12-50 popold. 4 59 „ 2 22 „ 8-15 „ 812 zvečer Rimske Toplice . . - 1' 2 „ 511 „ 2-35 „ 8-33 „ 8 29 „ Laški Trg .... i, - 113 „ 5 22 „ 2 47 „ 8-50 „ 8-44 Celje ..... „ 1-59 po noči 130 „ 5 42 ., 3- 8 „ 919 dopold. 9' 5 zv. Prih. Maribor........3-29 2 57 ., 7-58 zvečer 5 55 zjutraj 12 55 popold. — Gradec..... „ 4 55 zjutraj 4 29 „ 10-25 „ 8 20 „ 4 40 „ - Murzzuschlag . . . „ 6.57 „ 7-— zvečer 147 po noči 11-46 dopold. 9 35 zv. Prih. — Dunaj.....Prihod 10-— „ 10 — „ 6 — zjutraj 4- 3 popold. — — Druge železni^ne zveze na Slovenskem. št. Peter—Rolcn. 6t. Peter.......Odhod Reka........Dohod Reka........Odhod Št. Peter , ,.....Dohod zjutrej 7- 5 8-55 zjutraj 5-45 8-12 zjutraj zvečer 9-20 9-40 popold. po noči 12'31 1213 popoldne zvečer 4-30 8-15 zvečer 7-56 10-20 Zidani most .... Odhod Zagreb......Dohod zjutiaj zjutraj popoldne 4- 5 4-40 12-55 6-33 9-12 4 - zjutraj popoldne zvečer 8- 8 1-15 6-40 dopoldne lO-fig 4-20 1120 Divača Pulj . zjutraj 7-33 dopoldne Dohod 11- Odhod zjutraj popoldne zvečer 9-15 4-.52 8'.57 popoldne zvečer po Doči 115 946 1210 Zagreb......Odhod Zidani Most .... Dohod Pragevslco-Knnlža. Pragersko.......Odhod Kaniža........I>ohod zjutraj zjutraj 3-35 9'35 popoldno 6-17 1-15 Piilj......Odhod Divača.....Dohod zjutraj 8-15 popold. popold. 7- 5 12-22 4-50 dopoldne zvečer 11-46 4-26 8-22 zjutraj 7- 5 Kaniža........Odhod Pragersko.......Dohod popoldne zvečer 2-45 11-20 6-12 1-28 zvečer 5-15 7-42 zvečer 10-10 1- 4 zvečer 8-10 11-35 8- 7 Maril^or—Celovec. Nalireiina Gorica . , Oorif-a . . Nabrežina 3VH.*>režlnu,—Grorica. zjutraj Odhod Dohod Odhod Dohod 6-40 zjutraj 6-41 zjutraj dopoldne zvečer zvečer 8- 9 10- 8 .5-48 10-- 9- 4 11-23 C-59 11-37 zjutraj popoldne zvečer zvečer 9-24 4-45 8- 9 10-30 10-41 6-52 9- 8 - Maribor Celovec . Celovec . Maribor Odhod Dohod Odhod Dohod popoldne zjutraj 3-- 9-15 zvečer popoldne 7-35 1-52 popoldne zjutraj 1-55 8- 5 popoldne 5-58 12-19 po noci 2- 5 jjutraj 5-29 *večer 11-40 po noči