BALADA O VNETEM SLEPIČU IN NERAKASTIH RODILIH
SEMAFORIZACIJA PALANKE MARIBOR POSTAJA UNIVERZITETNO MESTO
ALI JE IGOR BAVČAR UDBAŠ
YU ISSN (9296)
A
- ' ?
•j'--
LETNIK XXXI, ŠT. 1
OKTOBER 1990
i
CENA 10 DIN
I
■C
mm
\
r
\ S/O7 *
'/'//A
/!■*
NA KNJIŽNICA
R I B O R p. o* -
A ' a <3 ^ /7 I q «c
Ш№Ш
SLOVENIJA: 700 PROFESIONALNIH IN 10.000 HONORARNIH VOHUNOV j
j Torek, 25. septembra 1990
Novembra bo SDV dobila novo vodstvo
Seznamov ljudi, ki so sodelovali s SDV, ne bodo objavljali - V Murski Soboti SDV zlorablja pooblastila?
LJUBLJANA, 24. septembra — V prejšnjem sistemu je služba državne varnosti delovala kot policijski oddelek zveze komunistov. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kakšne so posledice tega in koliko ljudi je sodelovalo s SDV - to pa je izjemno težko, saj je nemogoče ločiti, kdo je bil prisUjen sodelovati s SDV in kdo je to počel iz drugačnih nagibov - pa bi morali prodreti v samo jedro prejšnjega sistema, saj je tak način dela predstavljal del tega sistema. Danes temu več ni tako. Tak način zbiranja informacij ne obstaja več in SDV se ne ukvarja več z notranjim sovražnikom.
Tako je na današnji seji skupščinske komisije za nadzor nad zakonitostjo dela službe državne varnosti dejal Igor Bavčar, republiški sekretar za notranje zadeve po tem, ko je pod točko razno nekaj članov komisije zanimalo, ali SDV tudi danes dela na tak način oziroma ali je bil v preteklosti to tako vseobsežen pojav, da bi bili zaradi njega ogroženi današnji demokratični procesi. Ker je nekaj članov komisije predlagalo, naj bi tudi v Sloveniji objavili spiske ljudi, ki so sodelovali s SDV - tako kot so to storili v vzhodni Nemčiji, kjer se je izkazalo, da je bilo ovaduštvo vsesplošen poiav - je Igor Bavčar odozo-	,sti. Težko ie namreč opredeliti, kaj
	Domeni sodelovanie s SDV in koli-
	_ko liudi ie hilo prisiljenih sodelovati
	tp službo. Dušan Plut. član slo-
	venskega predsedstva in predsed-- nik sveta za varstvo ustavne ureditve, je menil, da Slovenija zdaj ne potrebuje objavljanja takšnih spiskov, saj je pred njo toliko izjemno pomembnih zadev, ki so nadstrankarskega pomena. Ker pa gre za pereče in pomembno vprašanje, je skupina sklenila, da danes o tem ni rekla zadnje besede.
	• Komisija za pomilostitve pri Predsedstvu Republike Slovenije predlaga, naj zaradi napak v takrat-
ril. da bi lahko takšno objavljanje	nem načinu dela Službe državne
soi.skov nrinesloveč škode kot kori-	varnosti pri navezovanju stikov
i i Rizvani’ "-m in n«—'>rian''i nie-
Se je Bavčar s preveč prijatelji znašel na spisku?
GRUPA TNT
Služba državne varnosti, ki je varovala stari režim pred zarotami imperialističnih sil, še vedno šteje 700 profesionalcev. Igor Bavčar, slovenski notranji minister je obljubljal, da bo SDV razpustil. Sladkost oblastne moči in skrb za nacionalno varnost sta ga prepričali v nasprotno. Čeprav je javnosti obljubljal seznam sodelavcev SDV, je kasneje sporočil, da ga ne bo. Slišati je, da gre za obsežen spisek: v Sloveniji naj bi bilo med sedem in deset tisoč špicljev. Gre za povsem ali delno priučene sodelavce, med njimi so tudi tehnično opremljeni.
Dvoje razlogov bi lahko vodilo slovenskega policijskega ministra k temu, da skriva identiteto vohljaškega aparata oblasti, ki nas je »45 let držala v temi«, kot nas iz tedna v teden opozarjajo demosovci. Prvi je skrajno bizaren. Povsem možno namreč je, da bi objava spiska kompromitirala ministra Bavčarja, vrsto njegovih sodelavcev in množico novih oblastnikov. Poznavalci pravijo, da bi pokalo predvsem na nižjih, občinskih ravneh. Za toliko oportunistov med
poslanci da gre, da bi objava znala načeti poslanski sistem. Preveč vode bi steklo na mlin opoziciji, ko bi videli, da so, kar se Službe tiče, vsi isti. Vključno z ZSMS-Libe-ralno stranko, ki skupaj z Bavčarjem še vedno dolguje znamenito poročilo o rovarjenjih vojaške protiobveščevalne službe po Sloveniji.
Pa pustimo, ker bi tudi tam morali ugotavljati, da gre za cel kup znancev.
Že pred meseci, ko je izbruhnila velika afera v zvezi s tajno obveščevalno službo in njenimi dosjeji ter obveščevalci v Vzhodni Nemčiji, so v slovenskem političnem vrhu začeli razpravo o pometanju pred domačim pragom. Vzhodnonemška izkušnja je bila očitno dovolj trda, da so se na jesen odločili za dejanje, zoper kakršna so se Bavčar and co. vedno zavzemali. Prav tako se je slovenska oblast očitno odločila, da bo Slovenija takšna suverena država, kot se šika. Varovala bo svoje interese doma in v tujini. SDV kot take naj resda ne bi bilo več, vendar dejstvo, da je ne razpustijo na horuk ter da skrivajo
identiteto njenih špicljev, govori, da pa le še računajo na 700 profesionalcev in več kot desetkrat več špicljev.
Bavčarjeva snovanja so v tesni zvezi s tistimi njegovega prijatelja ministra Janše. V Janševem vojaškem ministrstvu snujejo novo obveščevalno in protiobveščevalno službo s supertajnim imenom, ki naj bi jo vodil poročnik Andrej Lovšin, njegova desna roka pa bo Ivan Borštner. Pravijo, da so osnovni temelji za to službo že postavljeni, da bosta Slovenija in njena oblast kmalu še varnejši. Povezava med Bavčarjevimi špiclji in Janševo tajno službo pa je lahko zgolj logična. Če jim je v Ljubljani postalo jasno, da je Slovenija premajhna za regionalni razvoj, so gotovo ugotovili tudi to, da pa res vsak že ne bo hotel med tajne agente ali špiclje.
Tako torej. Trnjulčica in princ slovenske pomladi, ministra Janša in Bavčar sta se ovedla. Viteza civilne drže izpred dveh let iščeta boljšo svobodo. Takšno, v kateri bo varen le tisti Slovenec, ki bo imel svojega špiclja.
SAŠO DRAVINEC
Je tudi on iz katerega od sektorjev?
SEMAFORIZACIJA
PALANKE
UTEKOČINIMO PROMET
OBVESTILO
Med letošnjimi poletnimi meseci je bila Univerza v Mariboru štirinajst dni klinično mrtva. Odpovedalo ji je srce.
Dejansko smrt so preprečili z rednim zalivanjem rož. Upajmo, da ne bo prišlo do ponovnih srčnih napadov, ker so ponovitve še bolj ogrožajoče.
Uredništvo
Kakorkoli obrnemo, religija ostane opij ljudstva.
UTRINKI (13)
Če pred odhodom na pot poslušamo prometne informacije po radiu oziroma jih gledamo po TV, ga najbrž ni balzama za ušesa in oči, ki bi bil prijetnejši od sporočila, da »promet poteka tekoče«. Tekoč potek prometa pa nam pride prav tudi v vsakdanjem premikanju, zatorej izobčuje-mo in preklinjamo vse nepotrebne ovire in zastoje.
Semaforji utegnejo biti ob prometnih konicah in na močno prometnih velikih križiščih izredno koristna zadeva,
izven tega pa povzročajo predvsem zmedo in zastoje, zatorej dol z njimi! V zvezi s tem sem pisal že v 7. številki prejšnjega letnika Katedre, nazadnje pa v Večeru 17. 9. letos, in sicer sem od občine zahteval pojasnilo, čemu po moji presoji povsem odvečni semaforji (zadnje čase so postavili še dodatne, proti katerim so javno protestirali tudi okoliški stanovalci, npr. prof. Fran Žižek kar teden pred objavo mojega pisma, p rjav tako v Večeru), ter da mi vrnejo moj delež za semaforje porabljenega denarja (glede na to, da pod »svojim deležem« ra-
zumem vsoto ulomljeno s številom prebivalcev, od tega sicer ne bom obogatel, ampak gre za princip). Od znancev, pa tudi od meni povsem neznanih ljudi, sem dobil že ЈИ kar nekaj pohvalnih in pritrjujočih mnenj, zatorej vse, ki se v glavnem strinjate z mano, pozivam, da pošljete svoja mnenja, predloge in številke žiro računov na uredništvo Katedre, da bomo »naše deleže« izterjali skupaj. Da bo stvar našim vrlim Občinarjem jasnejša, bomo v naslednji
številki objavili spisek vseh mariborskih semaforjev skupaj z našo oceno njihove (ne)potrebnosti.
Glede prometa pa nas ne motijo le semaforji, ampak še marsikaj, npr. abnormalno ostre ali nepotrebne omejitve hitrosti in še česa, pa ravnanje policije, ki namesto očitnega, torej javnega nadzora in preventive, raje nastavlja skrite pasti in prazni denarnice »prekršiteljev«. Gospod S. G. (gre za meni povsem neznanega človeka, ki me je poklical oa dpn pbjave ,m,ojega pisma v Večeru in izrazil svoje
strinjanje z vsebino, s kratico pa ga imenujem zato, ker me ni posebej pooblastil za objavo celo' iega imena) mi je povedal zanimiv primer policijske podlosti, namreč da naj bi policija sredi noči, ko ni nobenega prometa, semafor na Tržaški pri Elektrokovini pa seveda veselo deluje, iz zasede prežala na voznike, ki prevozijo rdečo luč. Ker sem bil že tudi sam de.ležep porodnih, »strokovnih prijemov«, go-
spodu S. G. verjamem, ne aa bi njegovo pripoved posebej preverjal. Pozivam pa tiste bralce, ki so doživeli kaj podobnega, da nam to sporočijo — z veseljem bomo objavili! Ker menimo, da je promet preresna stvar, da bi jo prepustili zgolj Občinarjem in policajem (pa seveda novinarjem), odpiramo stalno prometno temo.
DARINKO KORES JACKS
Pešačim čez stari most. Avtobus v Lovrenc je s postaje na Dvorakovi cenejši kot z glavne avtobusne postaje, ki mi je povrh vsega še od rok.
Na mostu stojijo avtomobili v dveh kolonah in čakajo na zeleno luč semaforja. Izpuhi mi smrdijo. Razveselim se, da me smrad ne bo nadlegoval v Lovrencu. Deloma je to res.
Prometa mimo hiše, v kateri študiram, skoraj ni. Kadar pa pelje mimo traktor, mi zaveje v sobo neznosen smrad, ki ga lahko preženem samo s prepihom.
Smrad izpuhov na mostu se mi pomeša s spominom na smrad lovrenških traktorjev in nenadoma mi pride na misel zgodba, ki sem jo slišal že pred osmimi, desetimi leti.
Povedal mi jo je moj prvi predstojnik, Franci Piwec.
Pogovarjali smo se o projektu Slovenija 2000, ki ga je
takrat že nekaj časa vodil Emil Milan Pintar. Na Marksističnem centru Univerze v Mariboru smo takrat iskali teme, ki bi jih vključili v nove oblike dela. Iskali smo teme, s katerimi bi lahko pritegnili univerzitetno in mestno javnost.
Franci Pivec je z zgodbo povedal, zakaj projekt Slove-I nija 2000 ne more biti najboljša opora za naš program. Že pred leti, je dejal, je Emil Milan Pintar izrekel spoznanje, da so motorji v naših avtomobilih in tovornjakih zastareli.
Potrošijo preveč goriva, imajo preslab izkoristek in onesnažujejo zrak. Žal, je nadaljeval Pivec, se po tej pravilni ugotovitvi ni nič premaknilo. Zaman čakamo na predloge, v katerih bi Emil Milan Pintar povedal, kako izvesti modernizacijo. Vozni park predstavlja veliko vrednost. Prilagoditev izdelovalcev, servisov, bencinskih črpalk in sploh naftne industrije, slednjič spreminjanje prometnih in transportnih navad — vse to
so naloge, ki zahtevajo primerno družbeno organiziranost, dovolj sredstev in politično zavzetost. O vsem tem, je končal Pivec, doslej Emil Milan Pintar še ni povedal nič natančnega, uporabnega v vsakdanjem družbenem utrf-pu.	/
Danes, osem, devet let pozneje, ko pešačim čez stari most, je Emil Milan Pintar predsednik »vlaoe v senci«.
Član te vlade je tudi Franci Pivec. Sprašujem se, kaj lahko pričakujem od predsednika,'o katerem vem, da pametnih ugotovitev ne zna spraviti v življenje.
Potolažim se, ko se spomnim projekta, o katerem je v slovenski javnosti zavladalo veliko razburjenje tik pred izbruhom volilne vročice. Projekta, v katerem so načrtovali slovensko populacijsko politiko. Ena oseba, Katja Boh, ki je sodelovala pri projektu, sedi zdaj v »sončni vladi«. Drugi načrtovalec je presednik »vlade senci«. Morda je to znamenje, da se bosta obe vladi ujeli in sodelovali pri izvajanju druge protireformacije na Slovenskem. Za prvo pravijo, da smo bili zaradi nje Slovenci ob izobražen višji stan. Kako se bo končala druga, si ne drznem napovedovati.
Ostaja pa mi drobno upanje Upanje, da bo Emil Milan Pintar tudi zdaj spretno uveljavil razliko med pametnimi (in »pametnimi«) ugotovitvami in njihovo izvedbo. Upam torej, da projekt o slovenski populaciji ravno tako ne bo izveden, kot ni bil izveden projekt z motorji v avtomobilih in tovornjakih.
Ali pa se bo izkazalo, da je zgodba o motorjih samo še dokaz več o nesposobnostih komunistične vladavine? In bodo vladajoče sile imele tudi drugič srečo s svojim načrtom. Prvič, pred stoletji, so ga, žal, imele.
IOOR KRAMBERGER
Ker se ne strinjam s postavitvijo novih semaforjev v središču Maribora in ker gre za razsipništvo tjavendan, zahtevam, da mi s pristojnega mesta vrnejo moj delež.
(ime in priimek)
(naslov)
(št. žiro računa in naziv banke)
(podpis)
(Izpolnjeno prijavnico pošljite na naslov: »Katedra«, Tyrševa 23, 62000 Maribor)
ШШ2
Saj poznate tisto zgodbo o križanju, mar ne? Rimljani so se s pomočjo vazalov nekega dne od-križali nekega prekucuha, ki je v Palestini hotel uvesti božje kraljestvo in revež je moral na Kalvarijo nesti križ, na katerem se je potem vprašal: »O Bog, zakaj si me zapustil?«, čez nekaj dni pa vstal od mrtvih in zasedel svoj pravični prestol.
V času, ko Slovenci brišejo prah s križev v predalih in jih postavljajo nazaj v »bohkov kot« in poleg starih znamenj postavljajo nova, se človek kar nekako ne more znebiti občutka, da je bila
1
J i.
Bosna, ponosna dežela. Iz dneva v dan se potrjujejo ocene domačih analitikov, da se bo prav tukaj v mnogočem reševala usoda (samo) razpadajoče Jugoslavije. V kolikor je na začetku kazalo, da bo BiH lahek plen za razno razne strankarske odposlance iz ostalih republik, pqetaja zdaj to vse manj verjetno, razlogov je, seveda, več.
Namreč, zadnji dogodki, ki so dvignili precej prahu in razdelili tukajšnjo javnost, so bili relevanten kazalec, da se državni organi budijo iz spanca in kažejo, da še prav zares obstajajo. V prvi vrsti gre za dogodke v Foči, kjer je, kot je znano, z nedvoumno namero, da prepreči konflikt med
Si boste izbrali zdravo življenje, pomoč zdravnikov, ali pa morda bolezen bolečine in na koncu smrt? Takšno izbiro so imeli pred nekaj leti v mestu. Kljub jasni zavesti, da smrti nihče ne uide, se je takrat večina odločila za samoprispevek ohranjanja in lajšanja življenja. Časopisi so zmagoslavno poročali o novi zmagi socialističnega humanizma, ki je pokazal, da za proletarce nobeno breme ni preveliko.
Samoprispevek je bil tipično samoupravna pogruntavščina socializma za dodatno obdavčevanje. Od ljudi se ni terjalo, saj so dali kar sami. Kljub temu, da je bil ta institut dobro utečen, so se nad njim v drugi polovici osemdesetih let začeli zgrinjati oblaki. Zavest ljudi je pričela padati. Zato so takratni vodilni možje mesta k novemu nabiranju denarja pristo-
RAJKO MURŠIČ: KRIŽI ČEZ SLOVENIJO
prav kratkovidna aroganca, s katero so se domači analitiki še pred desetletjem lotevali islamske renesanse v Iranu, saj sodobno slovensko križarstvo v marsikaterem elementu obuja vrednote, ki zvenijo pošastno fundamen-talistično (saj poznate kulturniško zgodbico o narodu, ki išče novega gospodarja, da bo potem lahko le še molil in delal).
Prav tu je treba napraviti križ čez narodovo dediščino hlapčevstva, ki nas veže k tlom že nekaj katoliških stoletij. Namesto da bi se končno enkrat postavili na lastne noge, hočejo tudi novodobni oblastniki na vsak način paktirati tudi s samim hudičem, samo da ne bi bilo treba stoodstotno odgovarjati za svoje lastne svinjarije (in bi lahko svojo odgovornost še naprej splavljali po Savi navzdol vse do Donave). Slovenci pač ne verjamejo induktivistični logiki (ki je dejansko diskutabilna), da je nameč zelo velika verjetnost, da se to, kar se ni zgodilo v sedemdesetih letih, ne bo zgodilo tudi v naslednjih mesecih (po domače povedano: da resen dogovor s krvnimi brati ni možen, med dru-
gim tudi zato, ker Slovenci niso nikoli živeli v južnoslovanskih zadrugah — razširjenih družinah).
Slovenci so pač privrženci stroge dedukcije in zategadelj ne le da iščejo gospodarja, ampak si hočejo tudi vse pore skupnega življenja organizirati strogo hierarhično. Pripravljeni so nositi križ na Kalvarijo, upajoč, da ne bodo križani. Nezadovoljni z obstoječim stanjem verujejo v pravičnost, ki jim bo s konfederalno pogodbo prinesla zveličanje — kot da večina Slovencev v svojem življenju ne bi prebrala nobene basni. Božja volja, cesarjeva volja, kraljeva modrost in Titova karizma so skozi zgodovino materializirali Slovenčevo željo po oddaljenem Nadjazu, in v trenutku, ko se spravljajo, so pripravljeni poteptati redke emancipacijske procese v svoji zgodovini.
Če že hočejo kovati leseno železo (državno suverenost brez lastne valute in z njo povezanega gospodarstva, brez lastnega davčnega sistema etc.), pa jim ne moremo dovoliti alkimističnih co-prnij v lastni hiši, ki naj bi jo po konfederalni pogodbi uredili po
svoje. Če že prihranimo pritajene načrte o vračanju k tradicionalnim vrednotam (verouku) in govorance o svetosti življenja (ki bi Slovenke vrnile v roke mazačem) za drugo priložnost, pa tokrat ne moremo mimo načrtov popolne centralizacije Republike Slovenije.
Res je sicer, da je Slovenija teritorialno majhna (s tem pa še ni rečeno, da mora postati majhnost priročen izgovor za vse oblastniške fundamentaliste v »lastni hiši«), toda tako raznolika je, da noben križ, ki bi ga začrtali preko južne strani Alp, ne more prekriti njene celote. Iz ljubljanske meglene kotline ta dežela res zgleda majhna, toda z ljubljansko meglo še ni konec Slovenije, ki se dobesedno spreminja od hriba do hriba in od vasi do vasi, tako da ji enotne mere ne more vzeti še tako čarodejni krojač.
Unifikacija Slovenije bi povsem potolkla regionalno bogastvo te bodoče države in iz bogastva razlik skrpala revščino enakega, iz avtonomno razvijajočih se pokrajin pa bi napravila poslušne fevde.
Enodomna skupščina je dolgoročno gledano trojanski konj, iz katerega bi se čez čas vsuli križarski bojevniki, ki bi napravili »rechtstaat« po Bismarckovem vzoru prav tam, kjer bi lahko avtonomni subjekti na podlagi demokratičnega prekljanja našli vsaj kolikor toliko trezne rešitve.
Centralizacija v resnici pomeni nadzor nad vsemi dejavniki, ki determinirajo žitje in bitje prebivalstva, predvsem pa palico, ki na eni strani prijetno žgečklja, na drugi strani pa po potrebi trešči naravnost v vsako nepokorno gnezdo. Pomeni med drugim tudi centralizirano odločanje o gospodarskem razvoju in energetiki, šolstvu in kulturi, da o lastnih represivnih aparatih države sploh ne govorimo. S takšnim konceptom državne uprave bi prišli iz dežja pod kap, saj bi slej ko prej številke znova zagospodarile nad treznimi projekti (bistvo centralističnega odločanja je namreč v kvantifikaciji, decentralizacija pa je zmeraj povezana z živahnimi mimo — in sredobežnimi tendencami).
S trezno regionalno usmeritvijo ob spoštovanju regionalnokultur-nih razlik bi lahko centri postali zgolj mediji koordinacije, ne pa subordinacije, toda katoliško mislečim jagnjetom je seveda sub-ordinacija (poslušnost) veliko bližja. Ljubljana bo tako slej ko prej pohopsala Slovenijo, regije pa bodo postale le še zgodovina, dostopna samo etnologovemu
pogledu. _____
če potegnemo križ čez Slovenijo, pa za zdaj lahko ugotovimo le, da od (recimo) Črne do Črnomlja potujemo približno tako dolgo (in s podobnimi težavami) kot pred stoletjem in več s poštno kočijo in da nas na poti med Piranom in Lendavo na Trojanskem klancu sicer ne čakajo rokovnjači, zanesljivo pa nas ustavi brezizhoden cestni zamašek. Z vsemi temi križi se pač vračamo nazaj v preteklost (nazaj v prihodnost pa je za zdaj dano potovati samo Michaelu J. Foxu) in za dobro orientacijo v tem prihod-nje-preteklem času si velja še enkrat prebrati futuristični priročnik (4000), ki ga je že pred stoletjem spisal Ivan Tavčar.
GORAN TODOROVIČ: BOSANSKI BOJI ZA OBLAST
Srbi in Muslimani, intervenirala tudi policija. Brez dvoma bodo mnogi ugovarjali takšnim metodam za vzpostavljanje reda, v kolikor pa želimo pravno državo, vsi pa nanjo prisegamo, potem moramo sprejeti za realnost, da se obstoječa ureditev mora ščititi, vse dokler se zakoni in Ustava ne spremenijo po legalnih poteh. Resda metode v tem primeru niso bile popularne, bile pa so, vsaj za sedaj, učinkovite. Sicer pa poskušajmo biti realni in oceniti, kaj bi v podobnih primerih naredili v marsikateri zahodni državi, ki so nam, ko gre za demokratičnost, najsvetlejši vzor. Kot v vseh ekscesnih stanjih do sedaj, so nacionalne stranke imele za potrebno kar najhitreje lansirati sporočila, da bi na kar najbolj direkten način dali vedeti pripadnikom svoje nacionalne črede, da so na njihovi strani in pripravljeni v vsakem trenutku braniti njihov Nacionalni interes. Pravi razlogi nastalega spora pa seveda nikogar ne zanimajo.
Za kakšno konfliktno in zmedeno situacijo za bodoče, potencialne volilce pravzaprav gre, najbolje govori dejstvo, da je v Bosni trenutno registriranih nič manj kot osemintrideset strank. Pozornost analitikov pa vendarle vzbu-
jajo največje, ki bodo krojile sliko bodočega BiH parlamenta. Skladno s tem, je tukajšnja javnost doživela nemajhen šok in presenečenje ob razkolu Stranke demokratične akcije, ki združuje Muslimane.
Presenečenje je toliko večje, če vemo, da gre, vsaj za sedaj, po članstvu za najštevilnejšo novonastalo partijo in po mnenju mnogih najverjetnejšega pretendenta za poslanska mesta. Toda stvari se naenkrat zapletejo in s tem postanejo tudi možnosti manjše. Namreč, do pred kratkim prikrita notranja nesoglasja in boji za oblast so kulminirali na tiskovni konferenci, na kateri so Adil Zulfikarpašič, prvi podpredsednik SDS, Muhamed Filipovič, predsednik Foruma za individualne in tradicionalne pravice Muslimanov, Hamza Mujagič, predsednik SDA Banja Luke in Fehim Name-tak, predsednik mestnega odbora SDS Sarajeva zapustili stranko in razkrili nekatere resnično neverjetne stvari. Svoj odhod so pojasnili z gibanjem stranke v desno in močnim verskim vplivom, ki po njihovem mnenju usmerja stranko v ekstremizem, ne pa v liberalizem. Glavni vodja te desne struje je po njihovih besedah Omer Behmen, ki, kot pravijo,
vnaša šerijatske in verske kriterije v stranko, podpredsednika stranke Salerna Šabiča pa so razglasili za dolgoletnega aktivnega sodelavca vojaške protiobveščevalne službe. Takšne obtožbe so kot strela z vedrega neba zadele strankine simpatizerje, pa tudi druge. Na te obtožbe je reagiral Alija Izetbegovič, predsednik stranke, sicer pa eden od glavnih obsojencev na proslulem montiranem procesu proti fundamentalistom na začetku osemdesetih v Sarajevu. Izetbegovič namreč trdi, da gre pri vsej stvari samo za boj za oblast Adila Zulfikarpašiča, ki meni, da zaradi svojega bančnega računa lahko kupi vse ljudi in ki je tudi zahteval, da bi bil edini kandidat za mesto bodočega predsednika predsedstva BiH. Pri tem opozarjajo še na hodže, ki so delali za Udbo, govorijo pa tudi marsikaj o bodočem izgledu strankarske zastave, pa tudi o pojavih na nekaterih zborovanjih, kjer je vihrala celo zastava Saudske Arabije!? To dokaj nelagodno in nepričakovano situacijo bi morali rešiti na skupščini SDA, ki je bila v Tešnju. Po pričakovanjih so ob tej priložnosti izključili omenjene organizatorje tiskovne konfrerence s samo enajstimi glasovi proti. Teh sklepov četverica sploh ne priznava, češ da gre
za manipulacijo, ker ima SDA sedaj okoli 700 tisoč članov, zaradi česar bi po njihovem mnenju morali izbrati tudi nova vodstva. Prav tako so napovedali ustanovitev nove partije, tako imenovane Bo-šnjačke stranke. To pomeni, da se bo članstvo sedaj razdelilo med ta dva nasproti si stoječa pola. Pri tem ne gre pozabiti, da je Zulfikarpašič vendarle uspel zbrati smetano muslimanske inteligence, celo Fikreta Abdiča, ki mu je plačal tudi obrambo v aferi Agrokomerc. Kakorkoli že, očitno je, da imamo opravka z golim bojem za oblast, kar je samo žalostna in scefrana slika naših prvih povojnih volitev. Pri tem ni nepomembno, da so volilci v Sloveniji in Hrvaški že spoznali, kaj pomeni slepo zaupanje, zaradi česar imajo sedaj, vlade, ki modernih, še posebej ekonomskih programih, ne znajo nič več kot zrušena komunistična garnitura. Najbrž se strinjamo, da to ni napredek. Medtem, ko je razkol v SDA evidenten, v vrstah tukajšnje HDZ še trajajo čistke. Tako so po direktivi iz Zagreba zamenjali njenega dosedanjega liderja Davorja Perinoviča. Ta primer je definitivno postavil na sramotilni steber novo hrvaško oblast. Njene poteze (najnovejši primer blokiranja Slobodne Dalmacije) so tako ka-
tastrofalne, da jim je celo inertno predsedstvo BiH poslalo pismo, v katerem jim je razdelilo nekaj klofut in sporočilo, da pustijo Bosno pri miru in da ne pošiljajo svojih funkcionarjev na njen teritorij brez predhodne najave. Istočasno se šušlja, da bo do puča prišlo znotraj SDS, znotraj katere obstaja struja, ki bi rada zamenjala sedanjega predsednika Radovana Karadžiča, ki, tako vsaj pravijo, ni dovolj radikalen. Kakorkoli že, zaradi razkolov znotraj nacionalnih strank se večajo možnosti levih partij. Tako nedavna ZK BiH — SDP vstaja od mrtvih. V Sken-deriji je napravila relativno atraktivno konvencijo pred 10.000 ljudmi. Istočasno pa kažejo tudi raziskave javnega mnenja, da ima najresnejšo podporo Stranka reformnih sil (Markovič) za katero bi po zadnjih podatkih glasovalo 25.96 % volilcev. Bosanski lider SRS je še bolj drzen, ko napoveduje da bo njegova stranka zagotovo dobila absolutno večino. Seveda govorimo o Nenadu Kecma-noviču, sedanjem rektorju Univerze in glavnem akterju »vohunske afere« izpred leta dni. Sedaj mu menda ne bodo »dokazovali«, da dela za Ruse . . . kdo ve?
SILVO ZAPEČNIK: OPERACIJA USPELA -BOLNIK PA BO MORAL UMRETI
pili kar se da preudarno. Kaj bi mesto nujno potrebovalo sicer niso vedeli, vedeli so pa, da se samoupravnemu denarju ne gre kar tako odreči.
Zbirali so podatke o mnenju v samoupravnih atomih (krajevnih skupnostih) Razpoloženje je bilo pod pričakovanimi parametri. Sledil je genialen korak. Izvedena je bila javno mnenjska raziskava, ki je pokazala, da ima v Mariboru največ možnosti bolnica. Tako je tudi padla odločitev. (Ob tem primeru se vidi, da je mariborska politika bila pripravljena poslušati nasvete znanosti. Torej očitek, da se v mestu nikdar ni dalo posebej dosti za znanost, ne drži povsem.) Široka medijska reklamacija (podatki o tem, koliko je stala, niso nikdar ugledali luč dneva), ki je ljudi pustila, da so odločali o tem ali so za zdravje ali pa morda za bolezen, je dosegla željeni cilj. Samoupravljalec je zopet enkrat odvezal svojo borno mošnjo.
Na dan referenduma se je torej svobodno odločalo o lastni usodi. V radikalni verziji: o življenju ali smrti. Resnici na ljubo moram priznati, da odločitev ni bila težka. Povprašati se je potrebno le o tem, ali se je bilo sploh mogoče odločati. Je smrt izbira?
Sama notranja logika iskanja naslovnika samoprispevka nam
pokaže, da je bila dilema umetno plasirana. Dilema se je vzpostavila, da bi se na izrekanju uspelo. Saj če bi javnomnenjska raziskava pokazala, da bi ljudje raje dali denar za živalski vrt, bi stal živalski vrt. Smrti v tem primeru ne bi bilo.
V zadnjih tednih je barantanje s smrtjo zopet zapolnilo naše medije. Postalo je jasno, da sredstev, pridobljenih s samoprispevkom, ne bo dovolj za celotni predvideni program. Vnela se je borba med internisti, ki si želijo s sklicevanjem na strokovna merila pridobiti na svojo stran politične veljake, ter ginekologi, ki zahtevajo upoštevanje referendumske odločitve.
Mesto razsodnika v tej pravdi je zavzel šef mestnega izvršnega sveta, ki je uspel z zamislijo o referendumu o referendumu, ter še posebej z bleščečo utemeljitvijo, zakaj bi bil ta potreben (naslonil se je na vneti slepič, kateremu je ob strokovni podpori bolnice dal prednost pred nerakastim tkivom na rodilih) vpeljati v sicer tako resno politiko, nekaj svojega izvirnega humorja. Njegova prvotna namera je bila torej povsem jasna — zagotoviti sredstva internistom in pozabiti na ginekologe. Elegantna rešitev, skladna z du-
hom novega časa in brez prevelikih obremenitev.
Šef mesta je hote ali nehote pozabil, da bi moral v istem trenutku (oziroma še prej, saj je kot predsednik IS zadolžen za sprotno spremljanje samoprispevka) pregledati, kaj se je dejansko dogajalo s sredstvi samoprispevka. Izdelati bi moral poročilo o tem, kako so se nabrana sredstva trošila. Jasno je, da s tem ne bi rešil problema sedanjega primankljaja, toda s tem bi si vsaj nadel videz, da dogajanje v mestu drži v svojih vajetih. Tako so pa ga dogodki presenetili prav toliko kot vse ostale plačevalce samoprispevka.
Kaj bi Maribor brez Ljubljane? Predstavniki mariborske vlade so 21. avgusta obiskali fragmente republiške vlade verjetno z željo, da bi kdo že enkrat pomagal. Ce je kdo pričakoval (menim, da je takih zelo malo — izjemo tvori verjetno le mariborski predsednik) denar, se je vštel. Našla se je rešitev ki jo je Večer označil kot Mariborsko-ljubljansko formulo. In kaj se zatem skriva? Izpolnil se bo program samoprispevka, žepi delavcev pa bodo plitkejši za prispevek in participacijo. Ne bomo nadaljevali z novim samoprispevkom, temveč samo prispevkom. Kar ljudje ne bi dali, jim je potreb-
no vzeti. Če videz ne vara, je tudi v novi demokratični oblasti človekovo zdravje ena izmed najvišjih vrednot.
V Ljubljani sta se na izrednem sestanku srečali dve politični koncepciji. Mariborski del omizja je s problemom samoprispevka v metropolo prinesel socialistično breme skupaj s socialističnim modelom za njegovo razrešitev: Pomagajte nam ali pa naj ljudstvo odloči! Nova politična paradigma na drugi strani omizja pa je podala drugačno rešitev, ki črpa svojo moč iz moči države in ne ljudstva. Uporabila je svojo pravico, da odloča za dobrobit svojih podanikov.
Ugotovitev, da se ponuja, je lahko samo naslednja. V Sloveniji nič novega, v Mariboru pa še manj. V napihnjenih republiških in občinskih porabnih skladih se še vedno namenjajo sredstva dosti lažje za vojaške izdatke kot za karkoli drugega. Zdravje se je ob izteku socializma kazalo kot predmet barantanja med državo in občani, ki so se potisnjeni v brezizhibno situacijo odločili, da dodatno prispevajo svoja sredstva. Referendumski da je bil znak, da je ljudi pograbila kronična paranoja; saj so na dan referenduma verjeli, da bi jih država
pustila raje crkniti, kot da bi sama zmanjšala svojo razsipniško zunanjepolitično in vojaško porabo.
Nova demokracija pa premore precej več samozaupanja. Ljudi več ne sprašuje, ali so za zdravje, saj ve, da je zdravje podanikov njej vsaj tako potrebno kot njim samim. Zato preprosto ljudi določi, da morajo biti za zdravje, da morajo dodatno plačevati. Se je s to novo samozavestjo države paranoja zmanjšala? Odgovor na to se skriva v stavki, ki je ni bilo. Država je resda nehala odmirati in se je postavila na mesto, ki ji gre. Ljudje ne odločajo več o samoprispevkih, pač pa sprejemajo nove obremenitve. Paranoja se je tako iz strahu, da država ne bo nič naredila prelevila v nekaj povsem drugačnega. Izgubila je namreč ost, ki jo je prej usmerjala proti državi. Ljudi ni več strah, da država za njih ne bo naredila ničesar. Namesto straha je stopil brezup. Nihče ne dviga več glasu proti oblasti, delavci se ne upajo štrajkati zaradi nizkih plač, študenti, ki čakajo na svoje mesto v domovih, so tiho. Marx je nekje menil, da delavci nimajo ničesar izgubiti. To je veljalo za socializem. Toda v novi demokraciji lahko izgubijo svoje iluzije, ki so jih investirali v novo dobo.
'&Ш&'
MARIBOR POSTAJA UNIVERZITETNO MESTO
PO 130 LETIH TEOLOŠKEGA ŠOLSTVA, 30 LETIH VIŠJEGA ŠOLSTVA
IN 15 LETIH UNIVERZE MARIBOR ŠE URADNO POSTAJA UNIVERZITETNO MESTO
ZGODOVINA UNIVERZE IN NJENI JUNAKI
Mariborski meščani si ne zaslužijo univerze, bi lahko jezno menili zaradi silno skromnega zanimanja za prireditev, ki je bila ob Dnevu univerze na mariborskem Trgu osvoboditve. Na tej prometni točki v strogem središču mesta je v zgodnjih popoldanskih urah kulturni program študentov spremljala skupina zaposlenih na Univerzi in skoraj nihče drug. V obrambo Mariborčanov je vendar treba dodati, da je ta dan bil mrk in je celo deževalo (vendar ni deževalo dovolj zgodaj, da bi bila prireditev v Unionski dvorani), sicer pa jih ta čas tudi ni lahko pripraviti k praznovanju (razen v tako spodbudnem ozračju, kot je bilo istočasno na Veseli jeseni). Res je tudi, da je bila Kazinska dvorana SNG, kjer je bila osrednja proslava, 15. jubileja univerze, premajhna za vse, ki so želeli vstopiti in predvsem sedeti v njej. Toda drži tudi to, da je univerza in njen jubilej segla pod kožo predvsem univerzitetnim ljudem. Morda pa bo ob prihodnjih obletnicah in jubilejih drugače, ko bo Maribor že uradno univerzitetno mesto? O tem bo gvorila prihodnja zgodovina, mi pa si poglejmo tisto, ki je rodila našo univerzo.
BREZ JEZUITOV IN SLOMŠKA BI MARIBOR OSTAL ZAPLANKAN
Sam predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan se je v slavnostnem govoru na proslavi Dneva univerze v Mariboru spomnil, da je bila na začetku 17. stoletja jezuitska šola v Rušah. Rušani, ki so si končno prigarali svojo obči-
no, so bili torej že pred stoletji nekaj posebnega. Stoletje kasneje je dr. Andrej Kavčič, mariborski mestni župnik, okrožni dekan in direktor mariborske gimnazije ter kasnejši graški kanonik, dal v letu 1810 pobudo za ustanovitev višješolskega liceja, kar pa ni uspelo, kot še marsikaj kasneje v mariborski univerzitetni zgodovini. Kar ni zmogel kanonik je zmogel škof Anton Slomšek, ki je dosegel, da je bil leta 1859 v Mariboru ustanovljen štiriletni visokošolski zavod bogoslovja. Po prvi svetovni vojni, ko je bila v Ljubljani ustanovljena univerza, se je Maribor zdel zrel še za tehniško visoko šolstvo (prostor in oprema zanj sta bila v kadetnici), prav tako v ta čas pred več kot pol stoletja segajo ideje o Višji pedagoški šoli, o trgovski akademiji in višji poljedelsko-gozdarski šoli. Toda Maribor, ki mu v času med obema vojnama ni manjkalo izobražencev in se je ponašal z izvrstno klasično in realno gimnazijo, do laičnih višjih ali visokih šol ni prišel.
TUDI OPUŠČENA KLASIČNA GIMNAZIJA LAHKO PRIDE PRAV
Verjetno je večini še dobro v spominu lanskoletno slovesno praznovanje 30. obletnice sedanje Ekonomsko poslovne fakultete, prejšnje Visoke ekonomsko komercialne šole (mnogi se popularnemu nazivu VEKŠ kar ne morejo doreči in kolegi v Ljubljani me še vedno sprašujejo, kaj je to PEF — to navajam samo kot ilustracijo, kaj pomeni že relativno kratka tradicija), še prejšnje Višje komercialne
šole (to je bila do leta 1971). Leto ustanovitve omenjene višje šole je tudi rojstno leto mariborskega višjega šolstva - 1959.
Pobudo je dalo Društvo ekonomistov, ki je želelo preskrbeti gospodarstvo z ekonomskimi strokovnjaki, prostor pa je šola našla v poslopju bivše klasične gimnazije — to je kasneje voljno služilo še drugim šolam nastajajoče univerze. V prvi generaciji je ekonomijo v Mariboru študiralo 130 študentov. Bilo bi zanimivo vedeti, kje so in kaj so po treh desetletjih, morda bodo ob kakšnem naslednjem jubileju opravili tudi takšno raziskavo.
Za zdaj pa so na voljo predvsem spomini tistih, ki so sodelovali v nastajanju šol, pri čemer, imajo posebno težo spomini dr. Vladimirja Bračiča. Ta se spominja, da je bila v času mariborske pobude za ustanovitev komercialne višje šole, v Ljubljani vse nared za ustanovitev višje šole za zunanjo trgovino. Tedaj, ko je
gradivo o tem prišlo na republiški izvršni svet, je njegov tedanji predsednik Boris Kraigher vprašal, ali je nujno, da je šola v Ljubljani, ali je lahko kje drugje — tu je omenil Kranj in Maribor. Čeprav je izvršni svet sklenil, da naj bo ta šola v Mariboru, je bilo treba pridobiti še republiške poslance.
»Ljubljanski interes je zastopala več kot polovica poslancev, zato smo se dogovorili, da skupščina sprejme sklep o ustanovitvi šole brez navedbe kraja, kjer bo. Rečeno je bilo, da bo o tem naknadno odločal izvršni svet. Toda mi smo se za ustanovitev šole pričeli pripravljati že julija 1959, uradni sklep pa smo dobili v začetku septembra. Tako je lahko bila otvoritev šole že 23. oktobra in naslednjega dne so se začela predavanja,« se spominja dr. Bračič.
BORIS KRAIGHER JE DAL ZELENO LUČ ŠE TEHNIKI
Uspeh ekonomistov je spodbudil še druge. Samo
Vendar se zdaj vrnimo v preteklost, v čas, ko je Boris Kraigher in za tem še slovenska skupščina, že drugič podprl mariborsko pobudo. Temu pa, kot razkriva zgodovinska razdalja, ni botrovalo samo njegovo veliko razumevanje za potrebe štajerskega gospodarstva, temveč predvsem želja, da »spametuje« uporno ljubljansko univerzo. Ta se je namreč upirala tedanji reformi, ki je bila usmerjena k stopnjevanosti univerzitetnega študija po nemškem vzgledu. Konkurenca mariborskih višjih šol je bila zato vsekakor dobrodošla.
Ob otvoritvi Višje tehniške šole je bila prvič omenjena univerza. Boris Kraigher je namreč dejal, da naj bo »ta šola zametek nove univerze v Mariboru«.
ZAKAJ MARIBOR NIMA MEDICINSKE FAKULTETE
Po komerciali in tehniki se je v Mariboru utrgal plaz. Leta 1960 so bile ustanovljene Višja pravna šola, Višja agronomska šola ter Višja stomatološka šola (to je bilo sicer prav nesrečno leto, ker prvi dve šoli kasneje nikakor nista mogli postati visoki — sedaj bo to končno uspelo pravni šoli — stomatološka študijska smer pa je bila kasneje ukinjena), naslednje leto pa Pedagoška akademija. Slednja je prvo leto vpisala samo 53 rednih študentov, ob koncu 60. let pa že osemkrat več. Pred petimi leti je postala druga mariborska fakulteta. Višja agronomska šola je pričela s 95. študenti, danes jih ima okrog 470, prav toliko rednih študentov pa premore
NAJPREJ ZDRUŽENJE IN NATO UNIVERZA
Delovanje petih šol je terjalo koordinacijo in zato so v Mariboru že leta 1961 ustanovili Združenje visokošolskih zavodov, kjer je bil prvi predsednik dr. Vladimir Bračič. Sam o namenu združenja pravi: »Predvsem smo želeli dobiti denar, da bi lahko dovolj plačali učitelje na višjih šolah, sicer jih iz gospodarstva ne bi dobili. Že tedaj smo želeli skupne katedre šol, a žal do tega ni prišlo ne tedaj in ne kasneje. Pozitivno vlogo pri delu združenja je odigral tedanji okrajni odbor in tudi njegova predsednika Tramšek ter Ledinek, o katerih se sicer sliši predvsem slabo.«
Sredi 60. let je prišlo do krize, stopnjevan študij je postal naenkrat odveč, višjim šolam so tudi želeli onemogočiti raziskovalno dejavnost. Te predloge je pripravila takratna skupščinska komisija, vendar se je temu uprl Stane Kavčič. Tako je bila ukinjena le Višja stomatološka šola, čeprav je veljala za izredno kakovostno šolo (vendar zdravstvo ni dopustilo višje izobrazbe stomatologov).
Medtem, ko so druge šole postajale visoke, je to nekajkrat poizkusila tudi Višja agronomska šola, ki pa jo je najprej v začetku 70. let in nato čez desetletje ponovno blokirala Biotehniška fakulteta. Približno toliko časa traja tudi prizadevanje Višje pravne šole. Več sreče je imela univerza. Že v osnutku srednjeročnega programa za prvo polovico 70. let — tega je pripravljal še Kavčič — je zapi-
MATER, SRBI JO ŠLEPAJO!
Doslej je bila javnost — zlasti pa novinarska — zelo prizanesljiva do Univerze v Mariboru. Predvsem zaradi njene rosne mladosti in njenih otroških bolezni — kot so ošpice, rdečica, vročica, mrzlica, oslovski kašelj in bronhitis. S to prizanesljivostjo do otroških bolezni pa bo treba po dogodkih, ki so se zgodili ob 15-letnici mariborske univerze in sestanku Skupnosti jugoslovanskih univerz v Mariboru, prekiniti. Zdaj! in ne bomo ji več oproščali (vse tja do polnoletnosti).
Zakaj?
Če bodo jugoslovanske univerze in Univerza v Mariboru svojo avtonomijo klesale s sestanki za zaprtimi vrati, potem je treba obračunati z njimi in z njo. Doslej prijazna univerza je bila ob svojem prazniku gostiteljica jugouni-verz in pri tem naredila kar tri usodne napake, ki so znižale njeno vrednost na jugotrgu visokih šol in ki so nič drugega kot plod mladosti in nepo-zdravljenih otroških bolezni. Prva napaka se je zgodila, ko je pristala na sejo Skupnosti univerz Jugoslavije za zaprtimi vrati, češ rektorji in prorektorji — smetana jugointe-lektualizma — bojo govorili o sila zapletenih rečeh in aferah. Kaj se ji je zgodilo? Cvet jugopameti se je zaprl v klet univerze v Krekovi ulici in tam jel razpravljati o osiješkem rektorju univerze, o delu skupnosti in še o čem ne pre-
več pomembnem, ko je bila na sporedu točka razno in zunaj protokola dnevnega reda nastop rektorja zagrebške univerze. Prebral je pismo ubogih prištinskih in sploh kosovskih intelektualcev, ki jih Srbi mečejo čez prag z brcami v rit, ali pa s poštempla-nimi dekreti. Tisoč učiteljev, profesorjev, docentov, sodelavcev in delavcev kliničnega centra prištinske medicinske fakultete so odpustili, je v kleti univerze v Mariboru govoril rektor zagrebške univerze. In ko je hotel še natresti nekaj ubitačnih podatkov, so planili Srbi — rektor in prorektor beograjske univerze in vsi drugi rektorji univerz širom po veliki Srbiji. Intelektualci iz Srbije so dvignili glas, zavihali rokave, brcali v stole in če ne bi bilo pomirjevalcev iz drugih delov Juge, bi rektor iz Zagreba dobil batine — in to k sreči na sestanku za zaprtimi vrati.
Sram naj te bo mariborska univerza, ki si dovolila, da se sprejo Srbi in Hrvati v tvoji hiši; fej te bodi, ker si dovolila, da te šlepajo po lastnem stanovanju Srbi in ti s pestmi dopovedujejo, kako je treba ravnati, če si jugointelektualec; fuj te bodi, univerza, ker si dobila lekcijo balkanskega apartheida!
Druga napaka: ko so se Srbi razbežali užaljeni, si svojemu protokolu naročila pssst o dogodku. Nepoštena igra — zlasti še od gospodične iz
vodstva univerze, ki je na seji skupnosti sicer bila in celo obljubljala nekakšen komunike — do javnosti. Namesto da bi povedala, kaj se je zgodilo, se je izgovorila »nimam časa«. Kaj je to drugega kakor otroška bolezen. Javnosti pa novinarji nismo ostali dolžni kakor gospodična, ki je skrbela za univerzitetni protokol. Za rokav smo morali pocukati kar rektorja zagrebške univerze in od njega dobili vse, kar smo hoteli. Vidiš, univerza, kaj pomeni sestanek za zaprtimi vrati. Če si hotela na račun seje imeti najimenitnejšo udeležbo na prazniku, si jo dobila, vendar te je cvet jugouniverz tudi osramotil pred javnostjo, saj zdaj jugo-botre že čebljajo, da je za incident in škandal kriva Univer- ш
za v Mariboru.	г
o
In še tretja napaka: zakaj > na seji Skupnosti univerz Ju- | goslavije ni bilo rektorja mari- § borske univerze. Ker je bil na predsedstvu mariborske občinske skupščine, ki je prav tedaj, ko so srbski rektorji branili svojo poštenost do Šiptarjev, po njihovem bitja, ki prebivajo na drevesih in imajo repe, razglaševalo Maribor za univerzitetno mesto, ali. . .? Če bi bil v kleti mariborske univerze — sem prepričan — pretepaške scene jugoakade-mikov (srbskega rodu) ne bi bilo. Tako pa. .. vivat Acade-mia. In: panem et circenses!
ZDENKO KODRIČ
nekaj mesecev za prvo šolo je bila marca 1960 otvoritev Višje tehniške šole, ki je imela tedaj strojni, elektro in tekstilni oddelek in skupno vpisanih 166 rednih študentov. Naslednje leto se je razširila še s kemijo in gradbeno-komunalnim oddelkom. Prvi inženir je na njej diplomiral maja 1962, enajst let za tem je višja šola prerasla v Visoko tehniško šolo, pred petimi leti pa je postala prva fakulteta mariborske univerze. Že dolgo pa je tudi njena največja šola.
v času tega zapisa še Višja pravna šola, ki je svojo pot začela z 21. študenti.
Le denar je manjkal, da bi Maribor v teh letih višješolskega razcveta dobil še medicinsko fakulteto in gozdarsko višjo šolo. Za študij medicine se je potegoval predvsem takratni šef mariborske bolnišnice dr. Slokan, pripravili so učni načrt, toda ni bilo denarja za ustanovitev in delo inštitutov, ki so za tako fakulteto pogoj.
sano, da bo v Sloveniji še ena univerza. Franci Pivec je pripravil osnutek sporazuma, ki ga je 2. junija 1975. leta sprejela republiška skupščina. 18. septembra so Univerzo v Mariboru tudi slovesno razglasili in to v dvorani slovenskobi-striškega Impola. Nova univerza je torej ravno še ujela navidezno zlate čase v svojem nastanku.
JASNA KONTIER-VENTURINI
mms
UNIVERZA
POLITIČNO UDEJSTVOVANJE - NOV HOBI PROFESORJEV
h
Samo nekaj let nazaj je bilo za univerzitetnega profesorja ali mladega asistenta, ki je bil ambiciozen in je hotel na kateri od socialističnih fakultet narediti kariero, zelo pozitivno, če je bil včlanjen v osnovno organizacijo ZK na univerzi. Paralelno z umiranjem socializma in upadanjem ugleda edine partije, je izginjala njena moč, da z lastno ideologijo uravnava in vpliva
Josip SEVER
(tajnik Univerze v Mariboru)
»Sem mnenja, da ima vsak posameznik osebno svobodo, da se po svoji volji politično izraža, pri pemer pa seveda ne sme tega političnega prepričanja povezovati, ali ga celo propagirati v svojem izobraževalnem delu s študenti. Zato je treba ločiti in različno gledati na politično udejstvovanje profesorjev na tehničnih in družboslovnih ustanovah. Na univerzi ne vodimo nobene evidence o strankarski pripadnosti profesorjev. Za pripadnost nekaterih profesorjev v političnih organizacijah vemo iz javnih medijev, v kolikor so se ti profesorji politično izkazovali ali celo kandidirati za posamezne funkcije."
na funkcioniranje univerze. Z uvajanjem političnega pluralizma in s postopno demokratizacijo v Sloveniji je prišel čas, ko si je univerza slednjič zadala dokončno nalogo postati politično avtonomna in
Franci PIVEC
(predsednik ZKS-SDP)
»Menim, da političnega nastopanja univerzitetnih profesorjev kot vrhunskih strokovnjakov ni mogoče omejevati, ker so le-ti javno znane osebe. Problem lahko nastane potem, ko se neko zelo strokovno nastopanje izkaže kot izrazito politično, kar pa ne pomeni, da sem zoper politično udejstvovanje univerzitetnih profesorjev. Na univerzi po zakonu ne more biti političnih organizacij in kolikor vem jih tudi ni in jih ne bo niti v bodoče. Resnično pa mislim, da ni nič slabega, če nek univerzitetni profesor postane minister ali šef vlade, tudi Непгу Kissinger je bil univerzitetni profesor."
profesorji kot kandidati za posamezne politične funkcije. Samo od sebe se je pričelo postavljati vprašanje, ali je možna avtonomna in nadstrankarska univerza, ko pa so posamezniki s te iste univerze vpreženi v politične stranke.
Naslednje aktualno vprašanje, ki se je pričelo zastavljati, se nanaša na odnos med stroko in političnim udejstvovanjem. Tu gre za preprosto dilemo, ali univerzitetni profesor zmore uskladiti svojo politično udejstvovanje s pedagoškim in raziskovalnim procesom, ne da bi slednje trpelo pri kakovosti. Namreč, uni-
5f|i
nadstrankarska institucija. Ko je morala ZK zapreti svojo filialo na univerzi, in ko je ideologija prej edine partije počasi začela zapuščati pedagoške in raziskovalne programe
Stavko VIZOVIŠEK
(Socialistična stranka Slovenije)
"Tudi univerzitetni profesorji so občani z vsemi osebnimi in državljanskimi pravicami, pravica do političnega opredeljevanja pa je ena temeljnih pravic. Povsem druga situacija nastopi, če znanstvenik, univerzitetni profesor v funkciji agitanta in kot pedagog izrablja svoj položaj. Toda prepričan sem, da se to ne dogaja. Prepričan sem tudi, da se da točiti politično udejstvovanje od stroke, mnoge naravoslovne panoge so politično nezanimive in se politika z njimi ne bšvi, v družboslovnih panogah pa je tudi možno ločiti strokovno delo in politično udejstvovanje v političnih organizacijah »
na univerzi, je bilo moč pričakovati, da ne bo nobenih ovir, ki bi preprečevale univerzi, da se bo osamosvojila in postala to, kar bi morala biti — nadstrankarska institucija.
Toda kmalu po nastanku novih političnih zvez in strank, so le-te pričele snubiti intelektualce z univerze za članstvo v njih. Kakorkoli, na letošnjih volitvah je bilo moč opaziti, da so mnoge stranke nastopale z univerzitetnimi
Janez GAJŠEK
(Slovenska krščansko-demo-kratska stranka)
»Menim, da je čisto osebna presoja vsakega posameznika, ati bo sodeloval v kakšni stranki ali ne. vendar pa to ne sme vplivati na njegovo strokovno delo. V času, ko so v službi morajo popolnoma pozabiti na svojo politično orientiranost in ne smejo njim bližnjih idej prenašati na študente. Menim, da bi bilo najbolj pošteno, če univerzitetni profesorji sploh ne bi bili v nobeni politični stranki, vendar pa se tudi zavedam, da ni nikogar, ki bi mogel univerzitetne profesorje v to prisiliti."
verza ima tudi pri nas dve temeljni funkciji, da izobražuje in izvaja raziskovalni proces, to je, da skrbi za razvoj znanosti.
Seveda gre pri odnosu pedagoški proces — aktivno udejstvovanje v politični stranki tudi za potencialno možnost zlorabe poklica za reklamiranje posameznih političnih idej ali kar stranke same. Zlasti je to lahko škodljivo, ker izkušnje kažejo, da je velik del študentske populacije politično pasiven, brez lastnega mnenja in zato toliko bolj dovzeten za mnenja avtoritete, kot je univerzitetni profesor. Zaradi vsega omenjenega smo povprašali predsednike najmočnejših mariborskih političnih strank in predstavnika univerze za
mnenje, za njihovo videnje tega stanja ter kratko izjavo, prav tako pa smo za izjavo poprosili tudi rektorja mariborske univerze.
Torej, univerzitetni profesorji se igrajo politike, in teh sploh ni malo. Ce naštejem le nekaj najbolj izstopajočih (takih s političnimi funkcijami), moramo omeniti mag. Bru-mena, mag. Borstnerja in Fištravca s Pedagoške fakultete, dr. Geč-Koroščevo in dr. Toplaka z Višje pravne šole, dr. Lepa s Tehniške fa-
Branko ŽNUDERL
(ZSMS — liberalna stranka) »Osnovna pravica vsakogar je, da se lahko politično udejstvuje. Mislim, da je politično prepričanje v učnem procesu ■stvar strokovnosti, ta pa je v pristojnosti univerze. Gre za to, da je družboslovne predmete nemogoče predavati indiferentno od političnega prepričanja. Le da v tem primeru ne 'gre za reklamiranje konkretnih strank, ampak za reklamiranje opcij. Univerza se mora vesti nadstrankarsko in imeti mora lastno samostojnost. to pa pomeni, da se politični interesi na univerzitetnem nivoju ne smejo prezenti-rati.«
dr. Alojz KRIŽMAN
(rektor univerze v Mariboru)
»Politično prepričanje je stvar vsakega posameznika. Tu izhajam iz popolne svobode vsakega občana do izjavljanja političnega prepričanja. Ne smemo pa dovoliti nobene vezanosti političnih organizacij na univerzo. Konec koncev smo se komaj znebiti partijske ideologije znotraj univerze. Se pravi, znotraj univerze ne smemo dovoliti nobene stranke.
Nadstrankarski položaj univerze je v tem, da ne dovolimo nobeni stranki, da bi imela vpliv na univerzo kot institucijo. Posamezniki pa, menim, naj se kar strankarsko opredeljujejo. Mislim, da ni to nič slabega, nasprotno, menim, da bi intelektualci morali imeti kar največji vpliv na politiko. Vrsta univerzitetnih profesorjev v vladi sploh ni problem.
Prepovedati je treba vsakršno izrabljanje pravice do svobodnega političnega prepričanja, če bi nekdo hotel propagirati stranko. kateri pripada. V takih primerih morajo študenti opozoriti na takšnega profesorja in vodstvo univerze bo takoj ukrepalo in opomnilo kršitelja. Toda s povratnimi informacijami je vedno problem, gotovo na nobenem področju ni poskrbljeno za feadback.
Da pa bi se posameznim strukturam ljudi prepovedala pravica do političnega prepričanja zaradi poklica, mislim, da ni pošteno. Treba bi pa bilo na vsak način prepovedati, oziroma onemogočiti zlorabljanje pravice do političnega prepričanja in organiziranja v stranke v poklicu."
kultete in dr. Muleja z Ekonomsko poslovne fakultete. Vsi omenjeni strokovnjaki so dejansko zelo dobrodošli tudi v političnem življenju tega otroškega obdobja slovenskega strankarskega pluralizma in demokracije. Toda funkcija predsednika stranke Zelenih Slovenije, na primer zahteva celega človeka, enako kakor tudi poklic univerzitetnega profesorja in predstojnika smeri. V primeru, ko je profesorja na fakulteti praktično nemogoče najti, postane vprašanje kvalitetnega opravljanja njegovega poklica več kot umestno.
MIRO LENIČ
faS5 1
-'It -Xv
Ce so za nami prve volitve, to še ne pomeni, da drugih ne bo kmalu. Ali pa, da so bile prve tako sijajne, da so na ključne funkcije pripeljale res ta prave. Eden glavnih očitkov aprilskim volitvam je, da so bile ljubljanske. Da so s svojim sistemom zbirnih list in zbiranja glasov favorizirale strankarske prvake na račun priljubljenih v določenem okolju. Volitvam se bližajo v Bosni in Hercegovini, pripravljati jih bodo začeli tudi v Srbiji. Opozicija že zdaj zavrača pristop k njim. Za Katedro govori Lazar Stojanovič, filmski in gledališki režiser, predstavnik tamkajšnjega krila Transnacionalne radikalne stranke.
»Argumenti, ki jih navajajo za zelo velika predsedniška pooblastila v novi srbski Ustavi, so dvojni. Prvi pravi, da je močna centralna oblast potrebna in da temelji na zaupanju oziroma na pričakovanju, da bo predsedniška funkcija vršena z dobrimi namerami predsednika.
Toda pozablja se, da je namen Ustave predvideti možne zlorabe oblasti, ki slonijo na »dobrih namenih« oziroma omejevanje državne oblasti in zaščita državljanskih pravic. Z velikimi pooblastili, ki naj bi jih
LAZAR STOJANOVIČ: NOVI TOTALITARIZEM V SRBIJI -NO PASARAN!
imel poslej predsednik v Srbiji, primerjali bi jih lahko samo s pooblastili, ki jih imajo predsedniki demokratično urejenih držav v primeru vojne, bi bila zaščita državljanov v Srbiji po novi Ustavi več kot slaba. Drugi argument, ki ga uporabljajo za obrambo tolikšnih predsedniških pooblastil, je malce bizaren. Pravijo, da so pooblastila pravzaprav prepisana iz Ustave 74 ter da s tem v zvezi v novem predlogu ni bilo posebnega truda. Ob tem se, upam, ve za osebo, za katero so bila ta pooblastila v Ustavi 74 projektirana. Prav pretiravanje pri predsedniških pooblastilih in zlorabe, do katerih je prišlo na njihovi osnovi, so predmet današnje kritike. Predmet obče kritike, ne samo opozicijske, temveč tudi tiste s strani vladajoče stranke.
Glede na to obe razlagi za tolikšna predsedniška pooblastila v Srbiji po novi Ustavi padata v vodo. Ne veljata! Obstaja pa določen strateški element, mimo katerega ne moremo.
Gre za pospešeno opuščanje monopola komunistične partije, z njenim preoblikovanjem v socialistično. Z vgrajevanjem velike doze nacionalnih interesov v programske dokumente, kar je prej veljalo za neskladno s konceptom razrednega boja, bi lahko dejali, da partija pospešeno sestopa z oblasti; vendar pa, obrambne linije je potegnila daleč v ozadje. Po drugi strani ista partija, tako s svojo politiko kot z novo Ustavo, izrazito ščiti predsednikovo osebnost.
Ker se ve, za katero osebnost gre, je torej kandidat te partije že znan. Se več, on že opravlja to funkcijo, potrebno pa jo je še potrditi na volitvah (v kar so v Srbiji prepričani), da bi videli, da je nova Ustava dejansko pisana za to osebnost. Večinski volilni sistem,
ki ga aktivno zagovarja vladajoča srbska partija in nova Ustava, zelo spominjata na plebiscitarno demokracijo. Na neko vrsto aklamativnega odločanja, kar po svoji formi je miting, ki je v teh krajih priljubljen način uveljavljanja političnih odločitev in preverjanja političnega razpoloženja med volilci. Ustava je instrument moderne države, v kateri je miting lahko samo protest, nikakor pa resno programsko dejanje, na katerem naj bi temeljil prvi državni dokument. Prav ti dve stvari: večinski volilni sistem in pretirana predsedniška pooblastila, sta anahrona in nevarna elementa, v kontradikciji tistega smisla Ustave, po katerem so varovane pravice državljanov.
Kako deluje večinski volilni sistem v balkanskih pogojih, lahko vidimo na primeru Hrvaške. HDZ ima veliko več sedežev v parlamentu, kot bi jih imela ob uporabi proporcionalnega volilnega sistema. To je pripeljalo do tega, da je opozicija bolj opazna izven parlamenta kot v parlamentu samem, kar dela vtis latentne krize. To ne vliva zaupanja vo-lilcem, ki so se pred volitvami najbolj odzvali parolam: »Naše ime je naš program!« in »HDZ — Zna se!«
S takšnimi parolami, ki vsebujejo konjsko dozo čustev, pa nobene vsebine, je v večinskem volilnem sistemu najlaže priti skozi. Za razliko od proporcionalnega volilnega sistema, kjer prihajajo bolj do izraza programi in argumentacije. To pa je tisto, kar je nastajajoči demokraciji silno potrebno, brez česar pravzaprav ni mogoča. Takšen volilni sistem angažira več uma in avtonomnega odločanja volilcev; zagotavlja veliko bolj temeljito demokracijo. Gotovo je, da je proporcionalni volilni sistem za naše razmere veliko boljša rešitev.«
(priredil L. S.)
ENGLISH - ŠOLA ANGLEŠČINE
OXFORD ENGLISH
tečaji angleškega jezika po izvirnih OXFORD ENGLISH programih
• začetni, nadaljevalni in konverzacijski tečaji za odrasle in mladino • tečaji za SREDNJEŠOLCE, ki se v šoli učijo angleščino • posebni konverzacijski tečaji za ŠTUDENTE in PROFESORJE
Informacije, prijave in vpis: Maribor, Terčeva ul. 29, tel. 062/24-77S}
(popoldne in zvečer).
Izobraževanje poteka v OŠ Ivana Cankarja, Cankarjeva ul. 5, Maribor.
5
ШЛШ
»DRUŽE SLOBO, DALI Tl JE MUKA?«
Spori in nestrpnost srbskega in muslimanskega življa v Sandžaku, ali kakor bi Srbi rekli — v Raški, so dosegli kul-minacijo na nedavnem zboru Srbov v Novem Pazarju, ki ga je priredilo Srbsko gibanje obnove. Ob cerkvi svetih apostolov Petra in Pavla se je zbralo okrog trideset tisoč Srbov, čeprav so se nekaj dni prej pojavile informacije, da združenje »Solidarnost« odpoveduje zbor. Ob tem so bili takorekoč vsi plakati Srbskega gibanja obnove uničeni, potrgani ali prelepljeni s plakati Stranke demokratične akcije. Njeni najbolj vročekrvni člani so »zaklali«' Vuka Draškoviča na vseh slikah, ali pa mu vsaj »izkopali oči«.
Ovacije, ki so jih bili deležni čelni možje Srbskega gibanja obnove, so bile več kot nepričakovane. Z aplavzi in skandiranjem so bili prekinjani vsi, ki so spregovorili prisotnim, najbolj pa, seveda, Vuk Draško-vič. Ob pesmih »Da te nije Draškoviču \/uče, ne bi znali, šta je bilo juče« in »Druže Slobo, da li ti je muka, Srbi vole Draškoviča Vuka« so prisotni vpijali vsako izgovorjeno Vukovo besedo in spremljali ves njegov govor s tako rekoč orgazmičnim navdušenjem. Govoril je Draškovič, da Srbi ne sprejemajo več Brozovega bratstva in enotnosti in da nikoli več ne bodo spre-
jeli v bratski objem nikogar, ki zares ne bo dokazal, da je prijatelj srbskega naroda. S posebnim navdušenjem je bil sprejet tisti del njegovega govora, ki je bil posvečen »našim sovražnikom«: »Če jih mi ne moremo z razumom opozoriti na razum, potem bomo naredili kot Aleksander Makedonski, ki je, ker ni imel časa, da bi razvozlal tisti vozel, potegnil svoj meč. Na svoje stroške bomo postavili smerokaze: Istambul, Tirana, Teheran, Meka, Medina, Zagreb.
Naj jim bo srečna pot! Ko pa bo Srbsko gibanje obnove prišlo na oblast — in jaz vam pravim, da je ta dan zelo blizu — bo vsak, ki prime na tej raški zemlji v roko turško, usta-ško, albansko ali katero koli drugo zastavo razen srbske,ostal, verjemite mi, brez roke in brez zastave!« Ta »kertesovščina« je bila pričakana z najbolj franetičnim navdušenjem med Srbi, toda v samem centru Novega Pa-zarja je to izzvalo neverjetno ogorčenje in reakcijo med muslimanskim žfvljem, predvsem med najbolj vnetimi člani Stranke demokratične akcije. Dva do tri tisoč Muslimanov se je zbralo iz protesta proti »tako surovim in sovražnim pretnjam, naslovljenim na naš naslov«. Medtem pa so nekateri vročekrvni člani Srbskega gibanja obnove slišali,
kaj se dogaja in krenili v center mesta, kjer je prišlo do neposrednih medsebojnih obračunov, tako nacionalnih, kot strankarskih. Zaradi tega je policija intervenirala — malo s palicami, malo s puškinimi kopiti, malo s solzilcem.
Rezultat — nekaj privedenih demonstrantov, solz in joka, kolikor hočeš, pendreki na hrbtih prebivalcev, nekaj razbitih izložb, blokiran promet, močne policijske enote vso noč na ulicah.
Naslednjega dne so člani Stranke demokratične akcije protestirali kjerkoli so utegnili, enako je bilo s Srbskim gibanjem obnove. Prvi so se pritoževali, ker lokalni »Radio Novi Pazar« ni objavil njihovega sporočila, pravzaprav poziva meščanom, naj se zberejo na protestnem mitingu v centru mesta, kjer bi protestirali proti priporu za nekaj njihovih članov. Drugi pa so protestirali proti vandalskim napadom članov »tiste mudžahedin-ske stranke« na člane SGO in obsojali »muslimanske jurišnike«, ki so kamenjali avtobuse SGO.
Vrelo in zares skrajnje nevarno mednacionalno konfrontacijo je opaziti takorekoč v vsakem mestu v Sandžaku oziroma Raški. Teze o ogroženosti enega ali drugega naroda padajo z vseh strani.
Eden od pomembnejših razlogov je gotovo številčno razmerje. Denimo: v Novem Pazarju živi okrog 80 % Muslimanov, ostalo so Srbi; v Pri-boju je dobra tretjina Muslimanov, ostalo so Srbi; v Tuti-nu je Muslimanov čez 90 %, toliko je v Novi Varoši Srbov.
V zadnjih nekaj mesecih se je začelo zelo burno strankarsko življenje v Sandžaku (Raški), v tem »sodu smodnika«, kakor mu tudi rečejo. Vsekakor je najbolj aktivna Stranka demokratične akcije, ki jo vodi ugledni dr. Sulejman Uglja-nin, stomatolog in bivšr boksar. Stranka demokratične akcije ni izgubljala časa — organizirala je največ shodov, ustanovnih skupščin in ima največ članov! Srbsko gibanje obnove se je šele pred kratkim začelo predstavljati v teh krajih, ter pridobilo veliko članov. Kar se komunistov, oprostite, socialistov tiče, ti ne agitirajo kot SGO ali SDA.
V svojih rokah imajo tisk, radio, televizijo, imajo svojo policijo, njihovi ljudje so v Skupščinah občin, v Izvršnih svetih, .. . Prepričani, da jim bo to zadoščalo, se niti ne oglašajo ob vse pogostejših direktnih in fizičnih spopadih Muslimanov in Srbov v Sandžaku (Raški). Če pa se že oglasijo, potem to izgleda takole: zberejo se v kakšni
skupščini občine ali v lokalnem Izvršnem svetu in »ostro obsodijo« nacionalistične izgrede enih in drugih, ter ugotovijo, da se je treba z vsemi sredstvi boriti proti takšnemu »vandalskemu obnašanju«.
Ob tem pa so Muslimani »vse bolj ogroženi«, enako je s Srbi, tudi ti so »vse bolj ogroženi«. Tekmujejo, kdo se bo predstavil za bolj ogroženega v njihovih krajih.
Srbi vam bodo zelo prizadeto pripovedovali o tem, »da smo doživeli, da v naši Raški plapolajo turške zastave, da se kliče: turško, turško, da nam policija in razuzdani člani Stranke demokratične akcije tepejo otroke in žene, da nam grozijo tako na utici kot ponoči po telefonu, da se ne moremo svobodno gibati«... Po drugi strani pa bodo Muslimani rekli, da jih Srbi ogrožajo, da se sitno bojijo »povampirjenega četništva«, da se borijo in da se bodo borili proti bradatim srbskim juriš-nikom s kučmami...
Kasim Zoranič, podpredsednik Stranke demokratične akcije za Sandžak je pred kratkim v intervjuju za beograjski Mladinski radio »B-92« za vse, kar se dogaja na področju mednacionalnih sporov v teh krajih direktno obsodili Ljiljano Bulatovič, ured-
nico »Politikinega Sveta« in ta list zaradi »tendencioznega pisanja o ogroženosti Srbov s strani muslimanskega življa«, hkrati opozarjajoč na »ponovno obujanje četništva med najbolj ortodoksnimi srbskimi nacionalisti«.
Policija se oglasi, ko »mora umiriti, mednacionalno sovraštvo in konflikte«. Uradni, najvišjo organi v Srbiji pa — molčijo. Pravzaprav so vsi nezadovoljni s tem molčanjem, verjetno pa se oblasti držijo tiste narodne — kdor molči, stotim odgovori. Ta »molk« se v glavnem razlaga kot predvolilna taktika in kot »zatišje pred burjo« — ozioma kot pričakovanje nekakšnih potez. Pravzaprav pa nihče ne more predstaviti, kaj se mota v glavi »velikega šefa« in kaj bo on storil.
Kakorkoli že, norost traja. Kot da ni dovolj modrih glav, ki bi sedle za okroglo mizo.
Izključnost je prisotna pri vseh. Toda , doklej tako? Ali ni zadnji trenutek, da se pogasi vžigalna vrvica v sodu smodnika
MILICA KUBUROVIČ
JUGOSLAVIJO ŠE LJUBIM, A ZAENKRAT BOLJ OD DALEČ
Moj ata je ljubil Jugoslavijo in me je zato še kot gimnazijca kar naprej fijakal po njej.
Včasih v hrošču, včasih v spačku. V spačku je bilo vsekakor fletnejše, ker sem — če se mi je zahotelo — lahko med vožnjo tudi vstal in Jugoslavijo občudoval skozi streho. Morda sem jo zato tudi sam vzljubil. Ljubim namreč nore stvari. Bolj ko je ta balkanski Babilon nor, bolj ga ljubim.
Jugoslavijo sem torej vzljubil pred davnimi petindvajsetimi leti predvsem zato, ker sem se že tedaj lahko prepričal, da je to nekaj povsem norega. Moje prepričanje se je potem potrjevalo in stopnjevalo iz leta v leto. Da je ta ljubezen res zrasla iz pravih, živih korenin, ne pa morda iz možganske masaže v šolskih klopeh, priča naslednji primer: za devetindvajseti november leta 1956, ko sem bil star skoraj natanko devet let, sva s sošolcem šla mimo izložbe na Mladinski ulici, ki je seveda bila vsa okrancljana s trobojnicami, zvezdami, žitom, z »Živel dan republike«, pa z Njegovo sliko. Če se dobro spomnim, je bil upodobljen v beli admiralski uniformi, olje na platnu, kič nad kičem.
Buljila sva not, nič rekla, potem pa le v en glas iztisnila skozi zobe: »Svinja!« še danes se sprašujem, zakaj?
Doma me absolutno niso in-doktrinirali na za ne proti Titu, na vseh drugih koncih in krajih, zlasti v šoli, pa je bil edini bog On in samo On. Za sošolca ne vem, kaj so mu doma pravili, vendar zaradi vsesplošnega strahu pred UDBO in drugimi nesnagami ni verjeti, da bi mu ravno veliko govorili Proti. Menda sem nagonsko čutil odpor proti vsiljevanj avtoriteti. Tak odpor, da sva s sošolcem po verbalnem de-
liktu, zavoljo katerega bi lahko ata šel tudi sedeti ali pa bi vsaj ostal brez službe, ko bi naju kdo slišal in zatožil, sklenila pravo zaroto. Zvečer, v sivem rahlo zamegljenem poz-nonovembrskem dnevu, sva se vrnila pred izložbo in se prestrašeno ogledovala na vse strani, če je zrak čist. Potem sva si odpela šlica na hlačah, pomolila v vlažni hlad svoja bingeljčka in tisto izložbo mrtvo hladno poscala.
Neznanski strah naju je preganjal še dneve in dneve, predvsem nezaupanje drugega do drugega, kot sva si čez veliko let priznala — zakaj, režim je znal vcepiti nezaupanje prav med vse ljudi in družabnike, verjetno celo med smr-koline v vrtcih, kolikor jih je takrat pač bilo. A hkrati s strahom sem občutil tudi nekakšno katarzo, nekakšen ponos, pogum — napetost, povezana z avtoriteto, se je gotovo vsaj nekoliko zrahljala.
Kljub temu so me indoktrinacije oziroma dezinformacije, ki so mi jih o Jugoslaviji v šolskih letih nabasali v glavo na tone, prepričale, kako sta vojna oziroma Brozov prihod v Beograd na belem konju enkrat za vselej opravila s tistimi ta grdimi, predvsem z ustaši in četniki. Zato je bilo davno leto 1966, ko me je ata kot maturanta znova fijakal po Jugoslaviji (še prej pa po Bolgariji, kjer je mična uradnica Balkan turista v Sofiji ob ata-jevem vprašanju, zakaj ne more naenkrat zamenjati več sto dinarjev, samo skomignila z rameni in dejala: »Eto socia-listečki zakon!«), glede tega svojevrsten šok. Tisto leto je bil na vrsti spaček in ker sem ravno opravil vozniški izpit, sem sam sedel za volanom in veselo pritiskal na plin od Bi-jelega polja proti Zabliaku (uganili ste: to je bila Crna gora).
Ker sem torej sam šofiral, ga je ata lahko dal nekoliko na zob. Pa mi je rekel, naj ustavim pred ušivo kafano v Durdeviča Tari, tam, kjer se cesta začne vijugati pod Durmitor. Pila sva (jaz samo pokalico) in ker je ata, kot že rečeno, ljubil Jugoslavijo, je vedno nemudoma navezal pogovor na to temo. Žrtev je bil v tisti kafani nad Taro stari, koščeni čiča, pravi črnogorski krcun z okroglo rdečo kapo na glavi, ki je žulil svojo kavo in rakijo ter puhal pipico.
Ata je hotel vedeti kaj več o, Durdeviča Tari, stari pa ni zamudil priložnosti, da ne bi — po črnogorsko — hvalil svoje vasi in sebe kot prvega med njenimi junaki. Kakšnimi junaki? I, četniškimi! Pa ne, da bi nekaj momljal v brk ali šepetal na uho. Nasprotno, vsa gostilna z dvema miličnikoma in birtom vred je morala slišati, kako da je njegova vas od vedno bila četniška in da tako ostane na vekomaj. Le ko je dejal, da pride čas za maščevanje med vasmi, ki so se imele za partizanske, je nekoliko znižal preteči glas, da sva ga slišala samo ata in jaz.
Mojih iluzij o »idejno čisti« Jugoslaviji je bilo torej že zelo zgodaj konec, prepričanje o njeni zgodovinsko pogojeni mozaičnosti pa se je potrdilo zlasti v nekaj letih po Brozovi smrti, ko sem prepešačil lep kos balkanskih hribov na področju Črne gore, Hercegovine, vzhodne Bosne in tudi južne Srbije oziroma Sandžaka. Šlo je za potopisne pohode (skupaj s kolegom Lorencijem) za Večer pod naslovom Po poteh vrhovnega štaba. V ozračju, kakršno je vladalo leto, dve ali tri po Titovi smrti je to bilo pač najprikladnejše kritje za polprofesionalno planinarjenje — sicer bi se bila s kolegom obrisala pod nos za južnimi hribi. Pa vse le ni bilo tako neiskreno, vsaj kar zade-
va mene: resnično sem bil radoveden, kako je moč v živo doživeti hribe in kanjone, zajete v epopeje o Sutjeski in Neretvi. In o Titu, na čigar sliko sem nekoč scal, sploh nimam enovito slabega mnenja. Mislim recimo, da ni bil tako slab vojščak.
Ne le spodaj, ob Tari, tudi zgoraj na planoti Crna gora, uklenjeni med kanjona Tare in Pive ter durmitorskega gorja v ozadju, je vsaka vas imela svoj lasten pedigre. Ene so bile partizanske, druge četni-ške. Najbolj »partizanska« je gotovo bila vas Sušica, ki se ji je zato tudi najbolje godilo.
Kljub revščini je v tem kršu vendarle bila za razred bolj nobel od ostalih vasic, razmetanih po planoti, povrhu vsega pa so prav tedaj, leta 1981, do nje potegnili nadvse zahtevno (drago) cesto iz kanjona Pive. Seveda tudi tam ni manjkalo hiše, kjer je dne tega in tega na pomlad leta 1944 »nočio drug Tito sa vrhovnim štabom«. Meni pa se zdi, da je vas še največ profi-tirala zato, ker je rodila časom primernega sina. Od tam je doma Vidoje Žarkovič, eden Titu najbolj zvestih Črnogorcev, ki ga je komaj anti-birokratska revolucija dokončno pometla na smetišče zgodovine.
Ko sva se s kolegom Lorencijem poslavljala od ljubke planote, sva za konec srečala še medveda. Hotel sem ga vprašati, za koga se ima: za četnika ali za partizana. Pa je nesramnež godrnjaje odhlačal nekam proti kanjonu Suši-ce, ne da bi se prav izjasnil.
Na tem zahodnem robu Črne gore pa na vzhodnem robu Bosne, med Pivo in Sutjesko, koder sva potem prečila Maglič, se začne nov etnično mozaični tip: srbske, pa muslimanske vasi. Pestrost se poveča; četniške in partizan-
ske tradicije tudi tam ne manjka, z ustaštvom pa še niso obremenjeni. Samo to nama je še manjkalo. A sva ga kasneje le našla. Na Dugem polju, čudovitem kraškem polju, ki ga kot podkev obdaja pogorje Čvrsnice, Hercegovina, porečje Neretve.
Gostila naju je družina Boža Bošnjaka. Čvrsti katoliki, zagriženi Hrvati. Dva sinova v službi v Zagrebu, čeprav so Jablanica, Konjic, Mostar ali Sarajevo takorekoč pred nosom. Najmlajši sin, tedaj živeč še doma, je strastno navijal za Dinamo. Imeli so zanimiv spomin. Ne le na medvojne čase, ko so na Dugem polju kraljevali ustaši, marveč tudi na bližnjo preteklost. Tam so namreč snemali pomembne kadre filma o bitki na Neretvi.
Družinski glavar Božo Bošnjak je vedel povedati, kako je »onaj Englez, kako mu je več ime, ah da, Ričard Bar-ton« med snamalnimi pavzami privzdigoval pokrovne na njegovem štedilniku, potem pa zmazal več krožnikov domače, balkanske čorbe, kot da ne bi že teden dni nič pojedel. In spil je vina pa lozova-če, je zatrdil Božo, kot da bi žejo trpel vsaj že leto dni.
S dugopoljskimi spomini bi bilo vse v redu, ko očeta Boža ne bi nekaj žulilo. Nikakor se namreč ni strinjal s tem, da so bili v filmu glavni partizani in ne naši (besede ustaši vendarle ni izrekel), da »one bradate bitange i ne spome-nem«. Ja, z Lorencijem so naju sprva sprejeli prav sumnji-čavo in to samo zaradi brad. Podobno je bilo v neki črno-gorsko-partizanski vasi pod Durmitorjem, kjer je posegel vmes celo lokalni varnostnik v opankih, da bi ugotovil, če ni-sma »od onih«.
Zares, brada je v podzavesti balkanskega življa pravi črni vrag — tistega življa, ki
med drugo vojno kajpada ni bil na strani bradatih. Odbojnost do brade sem doživel tudi v Sandžaku, zlasti na gori Sjenici, ki je skoraj izključno naseljena z muslimanskim prebivalstvom. Balkan je prežet s paranojo preteklosti.
Brade oziroma brad sem se enkrat v tistih zgodnjih osemdesetih letih tudi sam ustrašil. Oziroma sva se jih ustrašila. Namreč s kolegom Niedorferjem, ko sva se počasi fijačkala čez Romanijo planino (čez tisto, po kateri je v slavni pesmi korakal tudi Broz, pa se mu je po Srečkovi domišljijski nadgradnji nazadnje spodrsnilo na jabolčnem olupku in je izgovoril še ene zgodovinske besede: »Pičku mu materinu, pao sam!«). Bilo je blizu poletnega poldneva, kar po levi strani prikorakata nasproti prava pravcata četnika. Z bradama, s kučmama in kraljevsko kokardo na eni ter smrtno glavo, na drugi s četniško (črno) uniformo, škornji, s strojnicama in prepasana z naboji.
Prizor je bil šokanten kot strela z jasnega. Zmanjšala sva hitrost in se bleda spogledala. Kasneje sva si priznala, da sva oba najprej pomislila: »Se je že začelo?«
Tedaj se še ni začelo. Tista dva četnika sta bila samo iz filma, kot se je izkazalo nekaj sto metrov dalje, ko so se po cesti čez Romanijo sprehajali tudi nemški vojaki. Začelo se je nekaj pičlih let kasneje in se še ni končalo.
To pa ne pomeni, da Jugoslavije še vedno ne ljubim in da je ne bom vedno ljubil. Le da zaenkrat bolj od daleč .. .
BRACO ZAVRNIK
6
JASMINA VIDMAR
'ШЖ
PREPOVEDUJEM, TOREJ VLADAM
»Moderno se je kregati z novinarji.« S
temi besedami je na zadnji seji mariborske skupščine (26. 9. 1990) začel, ko je sam dejal, »svoj obračun z gospodom Venturinijem« predsednik mariborskega izvršnega sveta Anton Rous. V nadaljevanju je mariborskim poslancem razložil, da te mode v Mariboru sicer še niso osvojili, čeprav tako kot povsod drugje v Sloveniji nove oblasti od novinarjev pričakujejo, »da nas bodo zato, da bomo lahko nekaj naredili, podprli, ne pa podrli«. In ker mariborski dopisnik Dela Vasja Venturini v svojem komentarju o sestavi novega projektnega sveta mariborske vlade ni podprl, ga je njen prvi mož, ki ni pozabil omeniti, da je »Venturiniju odpuščal tisto, kar je počel v predvolilnem boju«, pod dolgem premisleku sklenil »podreti« tako, da je zahteval, da Venturini ne sme v prihodnje več novinarsko spremljati sej mariborskega izvršnega sveta. Pri tej zahtevi je vztrajal do konca seje navzlic drugačnim stališčem poslancev, ki so jeznega predsednika opozarjali, da je delo izvršnega sveta javno in da pač gospod predsednik ne more preprosto prepovedati navzočnosti na tovrstnih sejah tistim novinarjem, ki po njegovem mnenju njemu osebno niso naklonjeni. Pri tem so nekateri povedali, da se s pisanjem gospoda Venturija ne strinjajo, da pa si zaradi tega še zdaleč ne domišljajo, da bi mu prepovedali vstop v vladne prostore.
DOBRO JUTRO, MARIBOR!
Ta incident, ki nedvomno je Rousovega odstopa vreden, se je v Mariboru zgodil dva dni pred sodno obravnavo Franceta Forstneriča, ki ga zaradi žalitve toži nekdanji mariborski trdoročnik gospod Florjančič. Forstnerič, ki je v polemiki Florjančiču očital »podganji refleks«, je hoje po sodiščih zaradi svojih javno izraženih mnenj, navajen. A sploh ne gre za to. Gre za to, da si v času, ko menda Slovenija dobiva najsodobnejšo ustavo v Evropi, v Mariboru ni prišlo v modo niti še »kreganje z novinarji«. Zdaj te čudno potrpežljive živali kateri od mogotcev preganja po sodiščih, zdaj jim prepoveduje vstop v najbolj možne javne prostore, ker pač njihovo pisanje ne podpira vlade. Problem je v tem, da neprizadetemu opazovalcu ni povsem jasno, kaj nai bi novinarji podrli, saj ta vlada doslej ni storila prav ničesar. Možno je, da gospod Rous razume to podporo dobesedno. Možno je, da meni, da je občinsko poslopje njegova privatna ustanova, njegov dom tako rekoč, iz katerega lahko zabriše vsakogar, ki mu pač ni všeč. Pred leti je nekaj podobnega storil komunist Erik Kos, ki na komunistično sejo ni pustil Mirana Lesjaka, ker mu pač njegovo pisanje ni bilo všeč. Razlika med staro in novo politično elito je torej očitna: prišli smo iz dežja pod kap.
DRAGICA KORADE
VABILO
Škofijski odbor za študente v Mariboru vabi študente in srednješolce, ki imajo radi koralno in renesančno glasbo k avdiciji za AKADEMSKI PEVSKI ZBOR vsak ponedeljek ob 20.00 uri v.prostorih Škofijske avle, Slomškov trg 20, v Mariboru.
Zbor bo vodil dirigent zbora mariborske opere in zbora sv. Cecilije Maksimiljan Feguš.
Predvidoma bodo vaje vsak ponedeljek zvečer.
Poleg nastopov doma so v načrtu tudi gostovanja v tujini.
Mladi so naše največje bogastvo, zato jim nikar ne pustimo, da bi delali in se s tem prehitro izrabili. Kako drugače razumeti dejstvo, da na vsako razpisano delovno mesto zahtevajo le take ljudi z delovnimi izkušnjami, nekajletnimi seveda.
V današnji črni gospodarski situaciji, ko se po podjetjih pišejo spiski delavcev, ki so sistemski višek in se ti odvečni delavci odpuščajo, vse za optimalno število zaposlenih, je dokaj razumljivo, da še hitreje od odpuščenih, med nezaposlenimi narašča število tistih, ki iščejo prvo zaposlitev.
Da je stvarnost še manj privlačna, je poskrbljeno z zakonom, ki predpisuje, da mora mlad človek poleg zahtevane šolske izobrazbe za določeno delovno mesto opraviti tudi pripravništvo in pripravniški izpit. Šele z opravljenim pripravniškim izpitom je mlad človek dokončno usposobljen za delo na določenem delovnem mestu. Toda pripravniki potrebujejo več časa, da se uvedejo v delovni proces, podjetja morajo zanje določiti mentorja in tudi sicer v kadrovskih službah kažejo večjo naklonjenost do ljudi, ki že imajo delovne izkušnje. Vse našteto dela mlade ljudi, ki iščejo prvo zaposlitev, manj atraktivne in nekonkurenčne.
Zaradi vsega omenjenega Skupnosti za zaposlovanje odvajajo del sredstev posebej za sofinanciranje pripravništva. Skupnost za zaposlovanje sofinancira pripravništvo od vključno V. zahtevnostne stopnje naprej in sicer tako, da krijejo od 130% do 200 % zajamčenega osebnega dohodka (2830 din) za
. bruto osebni dohodek pripravnika, poleg tega pa krijejo podjetju tudi vse ostale stroške za pripravnika, kot so stroški zavarovanja, prehrane, prevoza, zdravstvenega pregleda in ostale stroške.
Vodja strokovne službe Skupnosti za zaposlovanje v Mariboru Marko Strban je poudaril, da zelo malo podjetij sprejme ljudi v pripravništvo brez tega soprispevka Skupnosti za zaposlovanje. V letošnjem prvem polletju so v Mariboru podjetja omogočila pripravništvo 441 mladim ljudem, od tega jih je preko 300 sofinancirala Skupnost za zaposlovanje. Hkrati je to ugodna možnost, kot je dejal Marko Strban, da se skozi »stranska« vrata zaposli tudi posameznik s končano šolsko izobrazbo, a brez delovnih izkušenj, saj se včasih zgodi, da se pripravništvo za določen čas kasneje spremeni v redno delovno razmerje za nedoločen čas.
Omenjena sredstva za sofinanciranje pripravništva so le posebej oddvojen del sredstev namenjenih za socialno varnost brezposelnih. Glavnina teh sredstev je namenjenih za nadomeščanje osebnih dohodkov tistim, ki so ostali brez zaposlitve ne po svoji krivdi, to je tistim, ki so bili zaposleni za določen čas in tistim, ki so ostali brez zaposlitve zaradi stečaja podjetij. Na listi upravičencev do nadomestila osebnega dohodka so se znašli tudi nekateri prej zaposleni v bivših družbenopolitičnih organizacijah in skupnostih, katerim je bilo ukinjeno delovno mesto. Ti bivši uradniki so v povsem enakem položaju kot delavci, ki so ostali brez zaposlitve zaradi stečaja podjetja, imajo pravi-
«
co do nadomestila OD v višini 80 % od poprečja OD v zadnjih treh mesecih, ko so še bili zaposleni.
Bivši visoki funkcionarji v DPO in DPS, ki jim je potekel mandat in imajo po zakonu pravico do redne funkcionarske plače še celo leto po poteku funkcije, da si lahko v miru poiščejo ustrezno novo zaposlitev, ne dobivajo plače iz Skupnosti za zaposlovanje, ampak iz proračuna SPS. Tako nam je vsaj zatrdil gospod Marko Strban in še dejal, da trenutno ne pozna primera, ko bi kdo v Mariboru to svojo pravico koristil, ker mestni proračun tega preprosto ne dopušča.
Epilog:
Stanje v Mariboru je prikazano veliko bolj črno kot dejansko je. Na tak ali drugačen način je poskrbljeno za vse, tudi nezaposlene in ni razloga, da bi morali skrbeti za svojo prihodnost. Tisti,, ki prvič iščejo delo, se naj dogovorijo v enem od podjetij za pripravništvo, ki podjetja ne bo stalo prav nič in potem upajo, da jih bo podjetje po končanem pripravništvu obdržalo v rednem delovnem razmerju; za bivše funkcionarje prav tako, le da so v nekoliko slabšem položaju od stečajnikov, saj dobijo namesto 80 % le 60 % poprečnega OD zadnjih treh mesecev, ko so še bili zaposleni.
Še najslabše se torej godi tistim, ki so zaposleni in morajo delati, pri tem pa v mnogih primerih zaslužijo zgolj zajamčani OD. Vsi skupaj pa životarimo nekje okrog eksistenčnega minimuma, razen seveda peščice tistih, ki so iz nekega drugega članka.
MIRO LENIČ
vl
Ч Л
шмш
Češka in slovaška (v nadaljevaju ČS) mladina ima mnogo stičnih točk, marsikaj pa posamezne grupacije razdružuje. Za ene strani se zdi razvoj mladih generacij, rojenih v 70-ih in 80-ih letih, izrazito diskontinuiran, in to v primeru, če opazujemo le zunanje atribute revolucionarnih dogajanj konec 1989. leta, pa tudi v pred in po-volilnem obdobju, ko se kot prioritetna naloga celotne družbe zastavlja vzpostavitev demokratičnega sistema. Z druge strani se zdi ta razvoj kontinuiran že zato, ker se je mlada generacija vse doslej najlažje prilagajala družbenopolitičnim spremembam, to pa tako, kot da bi vsa dosedanja stanja bila predvsem plodno gojišče pozitivnih karakteristik, ki so prevladale med mlado generacijo. To ambigviteto bomo poskušali pojasniti v nadaljevaju članka.
Generacija, ki se je oblikovala v 2. polovici 80-ih, se je že pred novembrskimi dogodki bistveno razlikovala od tiste, ki je preživljala mladost tik po okupaciji 1968. V obdobju, ki je sledilo, in ki je predstavljalo stagnacijo in omrtvičenost političnega življenja v 70-ih in 80-ih, so se pojavile pomembne spremembe življenjskih vrednot in ciljev, kakor tudi delovnih in prostočasovnih aktivnosti mlade generacije. Od začetka 70-ih pa do sredine 80-ih je »družbenoplitična aktivnost« kot interesna sfera med mladimi vse bolj v upadanju. Iz generacije v generacijo je raslo prepričanje o zgolj formalnosti takšnega angažiranja, največkrat pojmovanega kot članstvo v uradni mladinski, sindikalni ali partijski organizaciji. V 2. polovici 80-ih pa je, v zvezi s sovjetsko »perestrojko« in Gorbačovom, interes mladih za družbenopolitične aktivnosti spet bliskovito porasel, in to celo za angažiranje v uradnih organizacijah, predvsem tistih, ki so, kot Zveza mladine ČS in še nekatere, začele iskati nove, zahtevam časa bolj prilagojene oblike delovanja. Toda zaradi dolgoletne odsotnosti konkretnih rezultatov perestrojke v SZ in le kozmetičnimi spremembami v ČS, ki so se poleg tega zdele v glavnem »uvožene« z Vzhoda, je postopoma prišlo do streznitve: vse več mladih je prišlo do spoznanja, da je
»perestrojka« v ČS le prazna proklamacija, s katero hoče vladajoča klika podaljšati svojo oblast in s tem obstoj stagnirajočega sistema. Leta 1985 beležijo mnenjske raziskave znaten porast vrednosti »družbenopolitična aktivnost«, a že konec 1988 ta spet pade, in to celo pod nivo z začetka 70-ih let. Če je na začetku 80-ih samo šestina mladih trdila, da jim aktivnosti, združene pod pojmom »družbenopolitične«, ne pomenijo nič, je bila skupina tovrstnih respondentov konec 80-ih trikrat večja, kar si lahko razlagamo kot spoznanje mladih, da so bili prevarani in nezadovoljni s potekom proklamirane reforme.
Upad interesa mladih za »družbenopolitične aktivnosti« je mogoče dokumentirati tako v spremembah njihove vrednostne strukture, kakor tudi v strukturi njihovih dejanskih prostočasnih aktivnosti. Interes mladih se je začel postopoma širiti na razmeroma nova, dotlej uradno še ne diskreditirana področja, zato bi bila trditev, da je bil njihov odnos do uradnih struktur napsloh totalno in poglobljeno »odklanjanje«, preveč poenostavljena. Raziskave v letu 1989 so pokazale, da je skoraj polovica mladih dojemala družbenopolitično aktivnost kot željo po reševanju ekoloških vprašanj in zanimanje za integracijske procese v zahodni Evropi ter njihove posledice na Vzhodu. Med razvojne značilnosti je mogoče prišteti različne bolj ali manj »underground« ekološke, gledališke, mirovne ipd. skupine mladih, ki so nastajale neodvisne od uradne mladinske organizacije oz. s tendenco osamosvojitve od nje. S poskusi, da bi si izborile pravico do obstoja, so vse bolj privlačile javno pozornost, kar jim je uspelo vsaj toliko, da je uradna mladinska organizacija sprva pazljivo, kasneje pa povsem resno razpravljala o njihovi samostojnosti, kasneje pa jo celo upoštevala. Posledica tega je bilo obujanje politične zavesti mladine nasploh in njenega interesa za politične dogodke. Pojavili so se debatni klubi v organizaciji uradne mladinske organizacije, katerih namen pa je bil hkrati dušenje nekonvencionalnega mišljenja in vzpodbujanje takšnega, ki bi lahko koristilo previdnim korakom v smeri sovjetske perestrojke v interpretaciji ČS vodstva (zanimivo
je, da so organizatorji praških debatnih klubov po prepovedi s strani ČS partije našli zatočišče v Domu sovjetske znanosti in tehnike). Jasno je, da reformatorji, ki so razmišljali v okvirih obstoječe politične usmeritve, niso imeli pravih možnosti za uspeh, k čemur so pripomogli tudi mnogi ukrepi državrlega vodstva, ki je po eni strani prekipevalo od prokla-macij o popolni preobrazbi družbe in demokratizaciji, po drugi pa z vsemi sredstvi onemogočalo delovanje debatnih klubov in stikov mladine z zahodnimi vrstniki, brutalno razganjalo demonstracije pretežno mladih nasprotnikov režima itd.
V 70tih in na začetku 80-ih ni upadel le interes mladih na družbenopolitičnem, ampak tudi na gospodarskem oz. poklicnem področju, vsaj glede delovnega mesta. Pogostnost odgovora na anketno vprašanje »poklicni uspeh« se je na lestvici vrednot sicer obdržala na tretjem mestu, takoj za skupino splošnih življenjskih vrednot (zdravje, življenje v miru ...) in tistih v zvezi z družino, partnerjem in otroci, vendar večinoma kot nerealizirana želja. Od konca 60-ih so se dramatično zmanjševale ambicije mladih, da bi dosegli nadpovprečne delovne rezultate. 1987—8 so raziskave zaznale skromne ostanke tovrstnih ambicij le pri polovici ČS mladine, doseganje boljšega položaja na delovnem mestu pa je bila ambicija le tretjine. Naslednje leto je skepsa mladine do ekonomskega modela »realnega socializma« še bolj narasla. Kljub prizadevanjem šole, množičnih medijev, uradne kulture ipd., mladi večinoma niso verjeli niti v temeljne teze sistema, kot npr. tisto o vodilni vlogi delavskega razreda, kaj šele, da bi se jim zdelo smiselno angažirati v razvoju socializma. Odraz tega je bil tudi v vse večjem številu mladih, ki so na perspektive ČS razvoja gledali izrazito pesimistično. Več kot polovica mladih (čeprav so praviloma bolj optimistični od starejših) je na to gledala skrajno skeptično, skepsa pa je naraščala premo sorazmerno z izobrazbeno strukturo. Mladi preprosto niso več videli povezave med delom in plačilom oz. gospodarskim stanjem in zado-
voljevanjem svojih potreb. Poti do zadovoljevanja svojih potreb v glavnem niso več iskali na delovnem mestu, ampak v okvirih »domače« oz. ilegalne ekonomije. Težke pogoje za ekonomski start so mnoge mlade družine skušale kompenzirati tudi z otroškimi dokladi.
Posledica medgeneracijske delitve dobrin je bila vse večja odvisnost mladih od starejših generacij, in to ne le na ekonomskem področju, ampak tudi glede odločanja in upravljanja, kar lahko razumemo kot posledico ge-rontokratskih principov, ki so tako ali tako naravna sestavina vsakega totalitarizma oz. to sčasoma postanejo. Zato ni nič čudnega, če je bila večina srednje in visokošolcev še leta 1987 prepričana, da za udeležbo pri upravljanju oz. poklicni uspeh nima dovolj znanja (ki da niti ni najbolj pomembno), ter da se je bila pripravljena posvetiti upravljanju kakršnekoli vrste.
Vzporedno z upadanjem prej naštetih vrednot pa je rasel interes v zvezi z družinskim življenjem, partnerjem, otroci, ukvarjanjem z raznimi konjički ipd. Destrukcija odnosa med delom in plačilom, vse močnejši občutek odtujenosti v službi in politične nemoči itd., so mlade neizbežno silili v privatizacijo, zapiranje v družinski oz. ozek prijateljski krog, iskanje identitete vsaj na področju gospodinjskega dela, sive ekonomije ali hobija. Na začetku 70-ih je take dejavnosti preferirala polovica, proti koncu že tri četrtine, na začetku 80-ih pa že štiri petine mladih. Rasel je tudi pomen neformalnih skupin, ki so za razliko od uradne delovne in politične sfere širile prostor za sa-mospoznavanje in samoizražanje. Privatizacija je mladim pomagala shajati z odtujenim odnosom do dela in oblasti. Temu so se pridružile še tendence po potrošniškem načinu življenja po vzoru spontano nastalih in demokratično živečih ozemeljskih, poklicnih ipd. skupnosti v nasprotju s proklamiranimi vrednotami domačega okolja. Ekstremno in primitivno dojet model kolektivizma je torej paradoksalno vodil k negaciji tradicionalnih oblik človeškega druženja.
Preživljanje prostega časa se med mladimi v ČS ni kaj prida spremenilo, predvsem zaradi
ideoloških in administrativno birokratskih ovir in prepovedi npr. netradicionalnih športov, subkulturnih pojavov, potovanj, medijev itd..
Mladi so se večinoma aktivno ali pasivno ukvarjali s (tradicinalnim) športom. Odnos do kulture je bil deformiran zaradi oblastnega forsiranja socialistične verzije množične kulture, podrejene ozkim ideološkim in političnim interesom, hkrati z zatiranjem neuradne in »podtalne« kulture. Od sredine 80-ih je opazno zmanjševanje zanimanja mladih, posebej študentov, za uradno kulturo, posebej za mladini namenjeno televizijsko produkcijo ter konformizem v sferi pop in disco glasbe ipd.. Kulturna otoplitev 1988. in širjenje kontaktov z Evropo 1989. sta pripomogla k razvoju subkultur in poglabljanju njihovih vseevropsko generacijskih in nacionalno svojskih atributov. Po 17. novembru 89 se kot posledica tega skoraj čez noč pojavljajo nove mladinske TV oddaje, študentski časopisi, gledališke in glasbene skupine, ki pa so se pripravljale že v zadnjih mesecih totalitarnega režima.
Če danes razmišljamo o ČS mladini, se najprej pojavi vprašanje, kakšna je bila vloga posameznih socialnih skupin med mladimi, ki so preplavili mestne trge in s tem vzpodbudili ali celo omogočili družbene spremembe, ki smo jim priča danes. Če nič drugega, so mladi, predvsem študentje, zdramili več kot dve desetletji potlačevano zavest starejših generacij, ki so s pomočjo tega kmalu dojele, da so vsi »nesporazumi« in »razlage«, ki so jih same sebi skonstruirale zaradi opravičevanja lastnega protislovnega in ponižujočega obnašanja, že zdavnaj izgubili vso kredibilnost in legitimnost. Nevarnost tuje intervencije ni več pretila, pa tudi domača oblastna struktura se je zdela dovolj brez moči — po začetku revolucionarnih sprememb 1989. je bilo jasno, da se bo situacija zelo hitro radikalno spremenila.
Ozadje sprememb, ki jih ČS doživlja od lanske jeseni, sestavlja mnogo domačih in tujih
dejavnikov: razvoj dogodkov v SZ, erozija socialističnega sistema in oblikovanje domače opozicije (predvsem znotrajpartijske), v prvi vrsti pa skupine okoli Listine 77 in drugih neformalnih gibanj.
Prebujajoča se opozicija je bila razmeroma maloštevilna, pa tudi ljudske množice so živele v nekakšni letargiji. Da bi prebudil tiho večino je bil torej potreben nekakšen družbeni katalizaor, ki bi bil povezan s celotno socialno strukturo. Tak katalizator je postala mladina, kajti mladi ljudi, predvsem pa študente, ki so množično odhajali na ulice, je bilo nemogoče okarakterizirati kot huligane in jih diskreditirati v očeh javnosti.
Vprašanje pa je, od kod mladini revolucionarnost in kdo je zaslužen za njen »revolucionarni start«. Nemogoče je namreč trditi, da je revolucionarnost mladini prirojena oz. genetsko kodirana kot mladostni atribut. Mladosti je nedvomno blizu radikalno obnašanje, ker pač ni tako obremenjena z izkušnjami in odgovornostjo, ampak odprta in občutljiva za družbeno stvarnost. Da bi postala revolucionarna, morajo obstajati vzpodbude, ki prihajajo iz kulturnih, političnih, znanstvenih ipd. elit naroda, med pripadniki katerih pa je le zanemarljiv odstotek mladih. Kot revolucionarna socialna skupina-generacija lahko mladi nastopajo predvsem zaradi splošne družbene klime oz. tendenc, na katere so občutljivejši od starejših in nanje tudi radikalneje reagirajo.
Vloga mladine v demokratičnih spremembah totalitarnih komunističnih režimov je povsod podobna in posledica splošnih družbenih sprememb konec 80-ih, toda specifični ČS dejavniki so vplivali na to, da se je sedanja mladina vpisala v nacionalno zgodovino s še bolj bleščečimi črkami od tiste s konca 60-ih. Pomembno pa je, da so ljudje, ki so bili mladi v 60-ih, večinoma starši današnje mladine. Za večino današnjih staršev je značilno, da so morali v obdobju »normalizacije« po vdoru »bratskih« oboroženih sil navidezno opustiti človeške vrednote in ideale, ki so se oblikovali v njihovi zavesti v času resanacije družbe proti koncu 60-ih, zadržali pa so jih zasebno,
znotraj svojih družin. Že zato starševske vloge niso bile tako prizadete z »normalizacijo«, ki je na področju vlog ljudi v službi, politiki in javnem življenju nasploh ukazovala pravo nasprotje tistega, kar so ljudje dejansko mislili in hoteli. Vse to je vodilo v obsežno moralno krizo današnje generacije staršev, k protislovju in konfliktu vlog, skratka k shizoidnemu obnašanju, ki ga je in ga še vedno le stežka premaguje. Lažje je bilo poiskati razne kompenzacije, predvsem v privatizaciji in potrošniški usmeritvi življenjskega stila, ter družbeno obrobne interese in težnje po individualnem reševanju položja. Sedanja mladina se je oblikovala predvsem pod vplivom »domačih vlog« staršev, ki so se vsaj doma obnašali svobodno. Otroke so sicer svarili, vseeno pa so na njih prenašali lastne avtentične vrednote in ideale. S tem so na potomce prenašali svoj »nadjaz«, istočasno pa paralizirali lažno ideologijo, kakršno so širile izobraževalne, kulturne, politične idr. institucije in organizacije sistema.
Današnja mlada generacija je prva po zadnji vojni, ki ima pred sabo dejansko perspektivo. Kot odločilen dejavnik v »novemberski revoluciji 89« lahko prispeva bistven delež k splošnemu družbenemu konsenzu. Usmerjenost mladine k prihodnosti, ne pa proti preteklosti, je zagotovil, da revolucionarni proces ne bo pretirano obremenjen s krčevitim obnašanjem s preteklimi krivicami obremenjenih starejših generacij. Mladina je še najmanj prizadeta z razpadom moralnih vrednot, ki je bil tako tipičen v prejšnjih desetletjih. Med do-sednajimi mladimi generacijami je prav ta socialno in politično najkonsistentneiša.
O vlogi mladine kot celote v novemberski revoluciji ni mogoče dvomiti, že takrat, pa tudi kasneje, so bili njen najaktivnejši segment študentje. Postopoma so se vrnili v šole in prepustili politično areno starejšim — političnim gibanjem, strankam in njihovim predstavnikom. Mladina še naprej nosi v sebi »nežno revolucijo«, s katero konfrontira novo družbeno stvarnost in njene ekscese, pa naj-
si bodo to »posledice starega sistema« ali »porodni krči novega«. V situaicji, ko v ČS ta-korekoč ni opozicije (stara partija namreč ni sposobna prevzeti te vloge), je pridobila neodvisna intelektualno in praktično-politično razvita študentska in druga mladina vlogo nadparlamentarne in nadstrankarske politične skupine, ki predstavlja dinamično in avtentično silo kot posledico sposobnosti hitre reprodukcije lastne socialne osnove. Poleg tega je dokaj neodvisna že zato, ker ne aspi-rira na ključne položaje, prav tako pa ni obremenjena s političnimi »oziri«, ki pri drugih političnih subjekih izhajajo iz preteklosti ali aktualne vpletenosti v politično strukturo. Pred novembrom 89 je bila ČS mladina (vključno s študenti) med družbenimi skupinami, ki so se najmanj zanimale za politiko. Izogibali so se političnim psevdo-aktivnostim, hkrati pa jim atmosfera vseprisotne bojazni in represije ni dovoljevala odkritega nastopanja. V dandanašnji povsem spremenjeni situaciji se sicer lahko dozdeva, da mladina ni tako aktivna kot pred nekaj meseci, a v resnici spada med družbene skupine, ki se najbolj zanimajo za politiko. O političnih temah se največ in naj-burneje razpravlja prav med mladimi, in to ne le med intelektualci, ampak tudi med skupinami, ki so se doslej zdele imune na politične teme, kot na primer vajenska in delavska mladina. Mladi sicer z odobravanjem spremljajo demokratične politične in tržno-ekonomske trende v ČS, verjetno pa bodo najbolj alergični na obljube, ki obetajo padec življenjskega standarda ljudi, ki že tako živijo pod zahodnim nivojem (kar je zdaj očitneje, ker se je mogoče o razmerah na Zahodu prepričati tudi osebno), ter rastočo brezposelnost, ki bo najbolj prizadela prav njih. Prav zato mladina že zdaj zahteva možnost pouka o reševanju novih problemov in izvajanje socialnih programov.
(prevedel in priredil D. K.)
J. SVITEK, A. KABATEK
ČEŠKA IN SLOVAŠKA MLADINA NA PRELOMU 80-IH IN 90-IH LET
8
тшв
TOMAŽ MASTNAK
ZGODOVINA CIVILNE DRUŽBE NA SLOVENSKEM - KRATKI KURZ
0. Civilna družba proti državi
Civilna družba je pojem, ki povzema proces demokratizacije — oziroma prehod iz totalitarizma v demokracijo — tako v Sloveniji kot drugje v socialistični polovici Evrope! In tako kot drugje, je ta pojem tudi na Slovenskem po eni strani vseboval normativno politično filozofijo, po drugi pa je opisoval oziroma pomagal analizirati in razumeti široko pahljačo »empiričnih« demokratičnih bojev. Tisto, po čemer se slovenski prehod v demokracijo razlikuje od transformacijskih procesov v preostalem vzhodno-srednjeevropskem prostoru, je vloga, ki so jo odigrala nova družbena gibanja (NDG). Ta — ne pa disidentski intelektualci, reformski komunisti ali že postarani novolevičarji — so demokratizacijo inici-rala ter jo usmerjala in ji dajala ton v njenem formativnem obdobju. Mreža, v katero so se povezala, se je imenovala alternativna scena ali kar alternativa.
Civilna družba je bila »odkrita« leta 1983, na seminarju in happeningu »Kaj je alternativa«, ki ga je organizirala ljubljanska alternativna scena.2 Iznaj-den je bil pojem, ki je uspel interpretativno prisvojiti izkušnje neodvisnih družbenih aktivnosti, katerih začetki sc segali v drugo polovico sedemdesetih let, ter nacazati perspektivo avtonomne družbene dejavnosti v prihodnje. Skratka, civilno družbo je odkrila alternativa in nanjo je bil ta pojem tudi najprej apliciran — kot analitični model in politična norma, eno in drugo pa je oblikovalo samorazume-vanje alternativne scene. Njeni akterji — predvsem NDG — so bili razumljeni kot poglavitni akterji konstitucije civilne družbe; njene institucije (ali proto-institucije) kot ključne institucije nastajajoče civilne družbe; in alternativna javnost kot katalizator neodvisne javnosti.
Pomembno je, da je bila civilna družba na začetku pojmovana kot alternativa, ne toliko kot opozicija. Kot sfera, ki se razlikuje od sfere državne dejavnosti in je od nje nedovisna ter nasprotna, je civilna družba nastopala kot alternativa socializmu: tako realno obstoječemu socialističnemu sistemu kot ideji socializma, četudi demokratičnega.3 Res je sicer, da je bila najprej artikulirana kot »socialistična civilna družba«, a zdi se, da le zato, da bi se kmalu spoznalo, da je ta sintagma logični nesmisel. Socializem je bil poslej razumljen kot zgodovinski projekt, katerega cilj je ukiniti razliko med civilno družbo in državo ter ustvariti harmonično skupnost. Na drugi strani je bila razlika med državo in civilno družbo postulirana kot demokratična norma in pojmovana kot nujni pogoj demokracije. S tega vidika je odkritje civilne družbe mogoče razlagati kot rein-vencijo demokracije proti socializmu. V danem primeru je imenovana razlika ponudila izhodišče za kritiko in zavrnitev samoupravljanja kot protidruž-benega in protidržavnega projekta. Samoupravljanje je namreč — ko je zabrisalo in odpravljalo razliko med civilno družbo in državo — ukinilo tako državo kot civilno družbo in ustvarilo amorfen sistem participativnega gospostva in prostovoljne sužno-sti. Tako je bilo, in kot ideja — oziroma ideal — in kot stvarnost, spaček: Leviathan in Behemoth obenem.
Druga konsekvenca pojmovanja civilne družbe kot alternative je bilo razumevanje civilnodružbene dejavnosti kot pozitivne dejavnosti. Šlo je prej in raje za produkcijo novih, odprtih družbenih prostorov, za ustvarjanje alternativne kulture, neodvisnih sfer javnosti ipd , kot pa za oporekanje uradnim strukturam, za konfrontacijo z njimi ali za hotenje spreminjati jih. Natančneje: kolikor je šlo za spoprijem s sistemom, je šlo za simbolno akcijo, in ne simbolno oziroma komunikativno — dejavnost, je bilo to nekaj nepolitičnega ali »antipolitičnega«.4 Reči bi bilo mogoče, da je bila »antipolitika« etos civilne družbe v obdobju njenega formiranja. Civilno družbo kot takšno je bilo mogoče imenovati »druga Slovenija«, nikdar pa ni bila koncipirana kot »paralelni polis«, o katerem je govoril, denimo, Benda na Češkem.
V tekstu, ki sledi, bom najprej skušal opisati oblikovanje civilne družbe na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let ter njen razvoj sredi prejšnjega desetletja, zatem njeno politizacijo — ali formiranje »politične družbe« — v drugi polovici osemdesetih ter nazadnje prve rezultate civilne družbe na oblasti v devetdesetih, vse v Sloveniji.
1. Država proti civilni družbi
Na začetku je bil punk. Nekje 1977 se je pojavil kot mladinska subkultura.6 Vnazaj smo ga razumeli in poimenovali prvo novo družbeno gibanje na Slovenskem, prvega znanilca in nosilca civilne družbe. Ta prvi poskus prakticiranja neodvisne družbenosti — potem ko je bila zadušena liberalizacija šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih — je prebil tisto ureditev, ki smo jo šele kasneje znali razumeti kot vladavino kulturne revolucije, in našel pot iz svinčenih let.
Ena takratnih skupin si je nadela ime Otroci socializma. Starejše generacije so se socializma morda uspele osvoboditi, ta je bila prva, ki je bila socializma prosta. Nikdar ni zares živela v socialistični ideologiji. Svet, v katerem je živela je poimenovala sama, ustvarila je nove kulturne kode, tiste al-tri codlci o katerih govori Melucci. Ker pa je ideologija vez, ki drži skupaj družbo, je ta odvezanost od socialistične ideologije družbo nekako razvezala, ali vsaj zrahljala vezi, ki so jo uklepale. Punk na Slovenskem tako ni le dokazal, da je neodvisno druž-
beno življenje možno, marveč je tudi ustvaril elemente, ki so se sčasoma artikulirali v novem družbenem in političnem jeziku.
Reakcija oblasti je bila policijska represija, ki pa je nazadnje spodletela. Ta nenadejani neuspeh družbenega nasilja je treba pripisati vsaj trem momentom. Najprej sposobnosti protagonistov punk scene vsiliti javno razpravo o obtožban, ki jih je skovala policija, množični mediji pa so jih prizadevno raznašali.6 Konflikt so z represivne ravni uspeli premestiti na ideloško. Drugič, proti represiji oziroma ob odporu proti njej se je zbrala nekakšna neodvisna javnost. Znaten del kritične inteligence (kakorkoli šablonski že je ta izraz) je uspel premostiti tiste bojne jarke, ki so bili pod komunistično oblastjo tako skrbno kultivirani in so jo potiskali v eksotične frakcijske spopade, ter vzpostaviti malo demokratično fronto. Ta je zavrnila ne le nasilniški »Protimladinski šovinizem« v danem primeru, marveč sploh uporabo sile za reševanje družbenih problemov. Tretji moment je prispevalo ravnanje mladinske organizacije. Republiško vodstvo Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) ni hotelo slepo slediti policijskim inštrukcijam: zahtevalo je dokaze in hkrati organiziralo javno razpravo, v kateri so lahko sodelovali vsi prizadeti. Policijska konstrukcija se je sesula.
Ker pa je policija, še posebej politična, nosilni steber socialističnih režimov — v najboljšem primeru odgovorna najvišjim državnopartijskim funkcionarjem, vir njihove vednosti in izvrševalec njihove volje — spodlet te represije ni ostal brez konsekvenc. Ko je bila policija potisnjena v — če še tako iluzorne — zakonite okvire, se je odprl prostor za postopen razmah neodvisnih družbenih dejavnosti. V letih, ki so sledila, so se pojavila »prava« NDG: mirovno, ekološko, feministično, homoseksualsko, duhovno ... Do sredine osemdesetih so ta gibanja in mladinske subkulture oblikovali alternativno mrežo, ki pa je ostala nekaj časa relativno nevidna, »potopljena«.
Akterji so bili na eni strani mlajši od osemnajst let in na drugi ljudje, ki so že zaključili študij. Študentov skorajda ni bilo — kar je eden pokazateljev, kako uspešno so samoupravljalski komunisti zatolkli univerzo — zato pa se je v alternativno sceno vključila večina intelektualcev mlajše generacije, ki je imela kaj povedati. Njihova velika skrb je bila izogniti se pastem avantgardizma, tako da so postali skupina med drugimi skupinami, njihovo teoretsko delo pa ena od alternativnih subkultur. To je seveda prispevalo k zavidljivi ravni permanentne avtoreflek-sije in jasnemu razumevanju družbenih in političnih »okoliščin«, s katerima se je lahko pohvalila alternativa. Dodati je mogoče, da so intelektualci v alternativi znali uspešno odbijati ideološke in politične napade na sceno, s čimer so ohranjali odprt prostor za artikuliranje njenih drugih protagonistov.
Ključno vlogo pri oblikovanju alternativne scene je igral ljubljanski Radio Študent. Njegove zasluge so večstranske. Desetletje preden je »vključevanje v Evropo« postalo provincialska politična parola, je alternativno sceno vključeval v svetovna dogajanja: alternativa je bila vseskozi kozmopolitska. Rock’n'roll je uspel povezati s politično analizo in teoretskimi diskurzi, in iz zmesi mladinskih subkultur, kritike socializma, t. i. postmarksizma in laca-novske psihoanalize — v kar so se primešala še vprašanja, ki so jih prinesli mirovniki, ekologisti, homoseksualci, feministke ipd. — se je rodila nova politična kultura. Poleg tega je Radio Študent
ustvaril pretanjen občutek za medije. Bil je alternativni medij, in ob njem so nastajali drugi alternativni mediji: lepaki, bilteni, fanzini, kasete in plošče, knjige, video, grafiti... In to je le del zgodbe. Nič manj pomembni niso bili poskusi vplivati na etablirana sredstva obveščanja, prisvajati si uradni medijski prostor. Največji uspeh je bil preobrazba Mladine (ki je ne bi bilo brez ljudi, ki so si nabrali znanja in izkušnje na Radiu Študent) iz brezbarvnega mlado-partijskega glasila v forum demokratične civilne družbe in nato v nekaj časa najvplivnejši politični magazin v deželi. Nekaj drugih obrobnejših časopisov se je tudi bolj ali manj spremenilo, osrednji pa so ostajali nedostopni za nove ideje Te trdnjave režimskega enoumja so bile načete od znotraj: novinarji, ki niso mogli več prenašati partijskega diktata, so se sredi osemdesetih let uprli, rehabilitirali in uveljavili so poklicno etiko, in novinarsko telo se je razcepilo na alternativce in režimovce.7 Nastop alternativnega novinarstva je razklal medijski monolit.
Omeniti je treba še, da se je prebujanje civilne družbe dotaknilo tudi intelektualcev srednje generacije. Skupina njih — bolj ali manj etabliranih, vendar kritičnih do sistema in nezadovoljnih z vlogo v njem — je uspela ustanoviti neodvisno revijo, Novo revijo. To je bila prva pomembnejša koncesija oblasti, ki pa je ne gre preveličevati (politika do alternative se namreč ni unesla), Nova revija pa je postala eno vplivnejših opozicijskih glasil. Hkrati so se začela angažirati poklicna oziroma stanovska združenja — pisateljsko, sociološko, filozofsko — in njihov prispevek k demokratizaciji je bil vse prej kot zanemarljiv.
II.	Civilna družba proti civilni družbi
Neuspeh policijske represije seveda ni pomenil, da so se oblasti pomirile z oblikovanjem civilne družbe. Situacija je ostala negotova. NDG, ključni akterji, še vedno niso imela možnosti za registracijo in zakonsko pripoznanje, ki bi jih — tako so upala — varovalo pred samovoljno državno represijo. Izhod v sili je bil sklenitev — če se sme tako reči — pogodbe z ZSMS. NDG so se pridružila mladinski organizaciji, postala njeni kolektivni člani, ne da bi se s tem odpovedala avtonomiji. Na drugi strani je ZSMS postala okrilna organizacija teh gibanj, skupin in pobud. Koristi sta imele obe strani: NDG so si pridobila legalnost, ZSMS si je ustvarila legitimnost. Menim, da te simbioze ni mogoče interpretirati kot poskusa integracije NDG v sistem, niti ne kot oblike nadzora nad njimi. V tem bi raje videl odločilen korak k transformaciji sistema. Ravnanje ZSMS je bilo začetek razpada političnega monolita. Obenem so NDG, že s samim svojim obstojem, vpeljala pluralizem: poleg partije in njenih replikan-tov so na politično sceno stopili novi subjekti, poleg tega pa je šlo še za pluralizem organizacijskih oblik in akcijskih modelov.
Nova konstelacija je prestrukturirala represijo, uperjeno proti akterjem neodvisne družbe, hkrati pa se je pokazalo, da je civilna družba ne le izmuzljiv, marveč tudi dvoumen pojem oziroma pojav. Če je civilna družba nujni pogoj demokracije, pa sama ni nujno demokratična. Če ni demokracije brez civilne družbe, si vendarle ni nemogoče zamisliti civilne družbe brez demokracije ali celo civilne družbe proti demokraciji.
Na spodlet poskusa eliminirati prvo novo družbeno gibanje z represivnim državnim posegom je bilo seveda mogoče gledati kot na uspeh ali zmago konstituirajoče se civilne družbe, vendar se je tudi država nekaj naučila — in izpeljala ustrezne sklepe. Represijo te vrste je izpustila iz rok in jo predala civilni družbi. Družbeno nasilje, skoncentrirano v državi, je bilo razpršeno in vrnjeno družbi. Država je del svojih kompetenc prenesla na civilno družbo: nasilje je bilo podružbeno in država je — na tej točki — odmrla.
Brž ko je civilna družba to nasilje ponotranjila, se je prej državno nasilje depolitiziralo. Medtem ko je bilo predtem usmerjeno proti posameznim protagonistom alternativne scene, se je zdaj namerilo proti pojavljanju drugačnosti v javnosti in merilo na izbrisanje družbenih prostorov različnosti in drugačnosti.8 Eden za drugim so bili zaprti prostori, v katerih se je producirala in/ali uživala alternativna kultura, in vse teže je bilo tudi samo najeti prostor za kako tovrstno prireditev. Alternativna populacija je bila tako razdrobljena in se je zatekla v gostinske lokale, a le zato, da bi bila izgnana tudi od tam: ti prostori so bili ali preprosto zaprti, ali so jih začeli prenavljati, ali je bila uvedena vstopnina, ali se je spremenila njihova namembnost, ali osebje ni več hotelo streči nekonfekcijskim gostom, ipd. Tako so se morali alternativci kot novodobni nomadi9 seliti s kraja na kraj, z vsako migracijo jih je bilo manj in so bili bolj razdrobljeni in demoralizirani. Mestne oblasti so dale prosto pot svojim protiurbanim gonom, budno so skrbele tudi za izbrisovanje simbolne prisotnosti alternative v mestnem prostoru: preganjale so izpisovalce grafitov in barbarsko prepleskale vse, kar je za njimi ostalo na zidovih, odstranjale lepake in letake, ki so dali vedeti, da živijo nekakšni podslovenci, itn.
Razlogi za zapiranje lokalov so bili tehnične narave: urbanistični, prometni, higienski, požarnovar-stveni, protipotresni, zvočnoizolacijski etc. Ne verjamem, da bi bil kdo v ozadju vlekel niti, da bi bil za vsem tem kak plan. Kolikor je bila udeležena mestna uprava, je bila prej usliševalec želja ljudstva kot izvrševalec direktiv oblastnikov. Vsa ta opresija in represija sta bili neposredno demokratični. Delovalo je ljudstvo: mestnjani, ki so instinktivno sovražili tiste, ki so se nosili in obnašali drugače od njih, ki so v kulturnem podzemlju vohali spolni in še kakšen razvrat, se bali aidsa, terjali svoj nočni mir, se škandalizirali nad poscanimi vogali itn. Ta sicer nema moralna večina je zafunkcionirala kot hujskaški vox populi, ki je klical »odgovorne«, naj naredijo red in mir, in se sama organizirala: kot krajani, na noge so se postavile soseske in krajevne skupnosti, včasih so nastopali kot starši, drugič kot družbeni lastniki javnih prostorov, tretjič kot delavci. Bili so socialistična zavest in narodova vest. To je bilo grassroots gibanje, direktna demokracija: civilna družba se je spravila nad lastne demokratične potenciale. Temu pravim totalitarizem od spodaj.
Totalitarizem od spodaj ni prerasel v izključno potezo ponovno odkrite civilne družbe, postalo pa je jasno, da je njena nezanemarljiva lastnost, ki je ni mogoče preprosto potlačiti, da bi civilno družbo lahko imeli za nevprašljiv ideal. Če ni mogel eliminirati alternativne scene, pa je gotovo zaznamoval razvoj dogodkov. Sredi osemdesetih let se je civilna družba prvič zdiferencirala. Ni šlo le za razcep na demokratično in nedemokratično oziroma protidemokratično civilno družbo. V sami demokratični
9
civilni družbi so se pokazale razlike, ki so zadevale — če smem tako reči — strategije delovanja.
Del neodvisnih družbenih aktivnosti se je izključil iz javnosti in se odpovedal komunikacijski menjavi s »širšo družbo-. Po eni strani je ta civilnodružbeni segment razglasil načelno brezbrižnost do govora, ki so ga proizvajali ideološki aparati države: »al govore, al pa ne/boli me kurac za vse«, in nič več razumevanja ni pokazal do izrazov ljudskega nezadovoljstva s stanjem, ki so ga ustvarjali nenehno govoreči »funkcionarji«: »nezadovoljni ljudje se razburjajo [. ..] al se razburjajo al pa ne/boli me kurac za vse«. T. i. vrednotam »naše družbe« je preprosto obrnil hrbet: »Revolucija je kurba«, »Komunizem/ ha, ha, ha/Socializem/bla, bla, bla/nočem spremeniti sveta/rad bi naredu nekaj za«: prizanesel ni niti alternativi: »Vse je isto —/alternative ni«.10 Po drugi strani so se protagonisti te subscene odrekli tudi temu, da bi naslavljali tisto javnost, ki se jim je ni zdelo vredno poslušati: otresli so se pričakovanja, da bi njim kdo prisluhnil, in za svoj jezik izbrali Sprachlosigkeit.11 Njihova komunikacija z »družbo« je bila odsotnost te komunikacije, in če so se odločili za zgovorni molk, s tem nikakor niso dopuščali, da bi jih kdo utišal. In kot daje vedeti že navedeni »rad bi naredu nekaj za«, se niso odpovedali aktivnosti. Usmerili so jo navznoter, posvetili svoji kolektivnosti. Vse prej kot s kvietizmom, imamo opraviti z novo logiko družbene akcije. Gre za aktivnost, ki za svojo konstitucijo ne potrebuje zunanjega sogovornika, nasprotnika ali sovražnika, in je, potemtakem, niti ne motivira niti ne mobilizira zanikovanje nasprotnikove pozicije. Ta novi subjekt se ukvarja s svojimi notranjimi blokadami, mejami in omejitvami, živi svojo nemožnost. To kolektivno skrb zase je mogoče opisati kot implozijo družbenega.18
V nasprotju s to molčečo in nevidno, implodirano civilno družbo, je drugi, manj manjšinski del demokratične civilne družbe odgovoril na totalitarizem od spodaj z vdorom v javnost. Ta drugi pojav lahko imenujemo eksplozijo družbenega: civilna družba se je »dokončno« vzpostavila in postavila. Odpor proti poskusom izbrisanja družbenih prostorov
drugačnosti in različnosti, proti nakanam izbrisanja družbenih prostorov drugačnosti in različnosti, proti nakanam izbrisati razlike in drugačnosti iz družbenega prostora, je spodbudil oziroma okrepil boj za prisotnost demokratične civilne družbe v javnosti (in s tem, strogo vzeto, javnost proizvajal). Protagonisti teh prizadevanj so javno predstavljali svoje programe, popularizirali svoje ideje, promovirali konkretne pobude, zavračali klevete in obtožbe, ki so letele nanje, in potrpežljivo korigirali tisto simpatiziranje z njimi, ki ga ni krotovičilo samo sovražno politično okolje, ampak tudi dobra mera elementarnega nepoznavanja ali nerazumevanja. Sredi osemdesetih so bile organizirane prve neodvisne demonstracije (proti prvomajski vojaški paradi v Beogradu, kasneje proti ameriškemu napadu na Libijo, libijskemu terorizmu in jugoslovanski vojaški pomoči tej državi, potem protijedrske demonstracije ob černobilski katastrofi in proti katastrofalni neodgovornosti naših oblasti ob tem dogodku, itn.), napisane in podpisovane so bile številne peticije, zbirala se je pomoč obtoženim na »beograjskem procesu«, razpošiljala so se odprta pisma in izjave, prirejale so se razprave, okrogle mize in javne tribune (denimo proti § 133) ter simpoziji, množično se je hodilo na politične sodne razprave, v javnost so stopile feministke, homoseksualci so 1984 organizirali prvi teden gay kulture v Ljubljani, mirovniki in ekologi so postavljali stojnice, na ulicah so začeli prodajati Mladino ipd. Največji uspeh pri seznanjanju javnosti z alternativnimi idejami pa je bila pobuda mirovnega gibanja za pripoznanje ugovora vesti in uvedbo možnosti civilne službe kot alternative služenju vojaškega roka. Pobuda je postala predmet razprav v najrazličnejših političnih in kvazipoliti-čnih telesih in zlasti armada in zvezni ter srbski forumi so jo divje napadali. To ji je zagotovilo dolgotrajno prisotnost v sredstvih množičnega obveščanja. Zamisel je tako postala nadvse popularna, in skupaj z njo še druge ideje iz alternativnega korpusa. Če gre verjeti raziskavam javnega mnenja, je v letih 1986/87 večji del slovenske družbe te ideje sprejel: skoraj polovica anketirancev bi bila pripravljena sodelovati v NDG, tri četrtine pa jih je simpatiziralo z njimi.
Kar se je zgodilo, je mogoče razložiti s pomočjo Kantove interpretacije francoske revolucije. Kant je videl veličinp te revolucije ne toliko v samem dogodku kolikor v entuziazmu, ki ga je vzbudila pri tistih, ki v revolucijsko dogajanje niso bili neposredno vpleteni, pač pa so bili gledalci zgodovinske drame »Revolucija duhovitega naroda, ki smo ji v naših dneh priča«, je pisal, »se lahko posreči ali ponesreči; je lahko tako polna gorja in grozodejstev, da bi se naklonjen človek, če bi lahko upal, da jo bo vdrugič srečno izpeljal, kljub temu nikoli ne odločil opraviti ta eksperiment za takšno ceno — trdim pa, da je ta revolucija prisotna v čudeh vseh gledalcev (ki sami niso vpleteni v to igro) kot želja po soudeležbi, ki meji skoraj na navdušenje in pri katerem je bilo že njeno izražanje povezano z nevarnostjo, tako da ne more biti njen vzrok nič drugega kakor
moralna zasnova v človeškem rodu.«13 Kant je v tej pripravljenosti sodelovati, oziroma želji po sodelovanju, prepoznal signum rememorativum, demon-strativum, prognosticon, se pravi zgodovinsko znamenje, ki priča, da človeški rod napreduje k dobremu. NDG pod socializmom, natančneje, entu-ziazem, ki so ga prebudila v ljudeh, ki v samih gibanjih niso bili neposredno udeleženi, bi pa bili pripravljeni biti, so bila tak signum rememorativum, de-monstrativum, prognosticon.14
III.	Politizacija civilne družbe
Leta 1985 se je pojem civilna družba prvič pojavil v diskurzu vladajoče partije.15 To je bil simptom, da slovenska Zveza komunistov (ZKS) spreminja svoj odnos do družbene realnosti. Potem ko je spodletela represija in se je razblinilo upanje, da so NDG le modna muha in posnemanje tujih, t.j. zahodnih vzorov, ki bo minilo samo cd sebe, se pravi, ko nista ničesar obrodila ne zatiranje ne ignoriranje, je partijska politika začela razmišljati, kako bi se polastila novih konceptov in dezartikulirala alternativo. Na eni strani se je trudila vključiti civilno družbo v marksističen jezik in jo preinterpretirati — predvsem v gramscijanskem duhu16 — ter dokazati, da gre za »organsko« in »bistveno« sestavino idealno zamišljenega socialističnega samoupravljanja, ki si ga prizadeva uresničiti partija, še več, da je socialistično samoupravljanje pravzaprav uresničevanje geniune civilne družbe in nič manj kot programski cilj ZKS. Na drugi strani se je partija lotila nekakšne ideološke diferenciacije. Razglasila je, da so NDG, jedro alternative, načeloma pozitiven fenomen in da ni težko razumeti, da so se pojavila tudi pri nas (saj je veliko problemov, ki jim sama ni posvetila dovolj pozornosti, in prav v ta prazen prostor so vstopila »mladinska gibanja« — med njimi je komaj kdaj omenila feministke, niti enkrat pa ne homoseksualcev), da pa je opaziti tudi nekatere »negativne pojave«, ki jih seveda ni mogoče sprejeti. Račun se je iztekel tako, a je bilo negativno vse tisto, kar je bilo na NDG res novega, vse, kar je bilo kritično do sistema ali ga je subvertiralo, vse, skratka, česar ne bi bilo mogoče integrirati in pacificirati. Ta diferencirana naklonjenost je bila seveda odlika reformisti-
čnih sil v ZKS, in kar precej vode je moralo preteči, da so se ti pogledi v partiji prečistili in uveljavili. Ko se je to zgodilo, je morala partija spoznati, da se ni zapletla v razpravo o konceptu, ampak v »boj za mladino« (tako je zadevi rekel plenum ZKS leta 1987). Ta boj je bil takrat že boj brez upa zmage, izguba mladih za njeno politiko je bila že fait accom-pli
Dogodek ključnega pomena je bil kongres ZSMS 1986 v Krškem. Dokaj nepričakovane se je mladinska organizacija definitivno poslovila od komsomolske vloge in se razglasila za organizacijo v civilni družbi in organizacijo civilne družbe. Doseženo stopnjo družbene samoorganizacije je sprejela za temelj svojega delovanja in samoorganiziranje družbe, civilnodružbeno strategijo torej, razumela kot edino realno bazo demokratizacije. Na novo je opredelila razmerje do NDG. Prenehala je biti zgolj »dežnik« in se odločila za aktivnejšo politiko v tem pogledu: vprašanja, ki so jih postavila na dnevni red NDG, je večinoma vzela za svoja, pri tem pa ni skušala spreminjati vloge gibanj. Prej se je spremenila sama, kar je omogočilo tesnejšo sodelovanje z NDG in uspešnejše spoprijemanje s konkretnimi problemi. Alternativa, ali kar demokratična civilna družba, je tako dobila svojo agenturo v političnem sistemu.
Eden od ključnih posrednih rezultatov krškega kongresa je bila ukinitev štafete mladosti. ZSMS je v popolnem soglasju z zahtevami članstva in javnosti najprej sklenila, da štafete '87 ne bo organizirala, ko pa je morala popustiti političnim pritiskom, slovenskim in jugoslovanskim, jo je organizirala tako, da jo je subvertirala. Zgodbe, ki jo med drugim zaznamujejo klesanje »štafete« iz štirimetrskega debla, sloviti remake naci plakata, ki so ga izdelali Neue slovvenlsche Kunst, izgubljena štafetna palica na Triglavu, stoječa štafeta (namesto tekanja), ter veliko veliko političnih razprav, tu ne morem rekonstruirati. Dejstvo je, da je bila to zadnja Titova štafeta. Militarističnega rituala s priseganjem zvestobe komunizmu in iluzorični državni skupnosti ter poleganjem discipliniranih mladih teles pod nogami političnih samodržcev na beograjskem stadionu JNA je bilo konec. Palica naše mladosti, kot je štafetno palico imenovala ljubljanska Tribuna je sklenila svojo življenjsko pot. Ko je padel ta vsejugoslovanski falični simbol, je Tito umrl drugič, simbolno in dokončno.
Razpad političnega monolita, izguba mladine in relativno močna ter jasno artikulirana civilna družba so prisilili uradno politiko k reformam. ZKS se je počasi otresla stare garde, grobarjev liberalizacije šestdesetih in gardistov kulturne revolucije sedemdesetih, in previdno sprožila preobrazbo lastne organizacije, ki jo je postopoma približala stranki socialnodemokratskega tipa SZDL je bila trdovratnej-ša oziroma trdoglavejša: pod vodstvom nekdanjega šefa mestne partije, veterana v klevetanju in siceršnjem zatiranju alternativnih gibanj, se je — naenkrat vsa liberalna — trudila spraviti v svoje okvire
neodvisne družbene grupacije, ki tovrstne prijateljske pomoči in pripravljenosti na sodelovanje niso več potrebovale.
Začetek reformiranja političnega sistema, ki se je torej odločil prilagajati se demokratičnemu družbenemu razvoju, namesto da bi ga zatiral, je sprožil alarm za oblikovanje falange ancien regima, ki pa v Sloveniji ni več mogla nanovačiti omembe vrednih sil. Tako se je ta falanga zasidrala v Beogradu, in v njenem jedru je bila vojska. To ni bilo povsem nepričakovano. Ko se je jugoslovanska partija po smrti troedinega predsednika začela razkrajati, so represivni aparati države začeli vse bolj jemati v svoje roke funkcije ideoloških aparatov. Na beograjskem procesu proti šesterici je kot porte-paro-le ideologije vladajočih nastopil državni tožilec. Po pobudi za civilno službo, krškem kongresu ZSMS, pokopavanju štafete ter nazadnje pisanju Mladine spomladi 1988 o škandalozni jugoslovanski trgovini z orožjem in korupciji v armadi pa so formuliranje in interpretiranje ideologije oblastnikov vse bolj prevzemali nase generali. Na procesu proti četverici v Ljubljani je kot veliki ideolog naposled nastopil vojaški tožilec. Preden pa nadaljujem pripoved, naj se še malo ustavim ob tem strukturnem premiku.
Kako je bilo torej mogoče, da je vojska nasledila partijo, po ustavi »vodilno ideološko silo«, na položaju ideološkega razsodnika? Zelo na kratko: JNA ni bila le partijska vojska, sama je organizirana kot partija. Kot taka je bila konstitutivni del jugoslovanske partije, ki se je sicer združevala po teritorialnem principu. Položaj vojaške partije je bil torej izjemen: bila je neposredno federalna, poleg tega pa še sestavni del federalne partije. Kot posebna partijska organizacija je utelešala neposredno univerzalnost jugoslovanskega komunizma in bila moment njegove posredovane univerzalnosti. Ta njen strukturni presežek je določal pomen in razkrival resnico organizacije jugokomunizma. Resnica jugoslovanske komunistične partije je bila oborožena partija. Temu lahko pridemo do dna le s pomočjo marksizma — imamo pač opraviti z aktivno dejanskostjo marksizma. Znana metafora pravi, da postane ideologija materialna sila, ko zagrabi množice. Ko je ideologija jugoslovanskih samodržcev začela slabeti, ko je njen prijem na množice začel po-
puščati, ko ji je torej začelo spodletavati, da bi bila materialna sila, je spregovorila njena resnica: na prizorišče je stopila oborožena partija, vojska kot materialna sila sama na sebi. Čista sila kot ideologija, ideologija čiste sile. In ker je bil komandant vojske že prej šef partije, zdaj za ideologizirajoče generale niti ni bilo treba ustvarjati prostora: nasledili so svojega maršala. Nerodno je le, da je nazadnje od partije ostala le še vojska.
Na tem ozadju bo laže razumeti nadaljevanje zgodbe. Obstajajo dokazi, da je vojaška policija začela z operacijo proti demokratizacijskemu procesu (ki je bil najbolj artikuliran v Sloveniji), imenovano Mladost, že leta 1985. KOS je torej več let nadziral alternativo, da bi se dokopal do sofisticirane ugotovitve, da so civilnodružbene dejavnosti protisocialistične. Politizirajoči generali so potem napeljali zvezne oblasti k sprejemu sklepa, da se v Sloveniji dogaja protirevolucija, ta sklep pa je spet opogumil vojsko in ji dal proste roke, da je začela pripravljati nekaj takega kot vojaški poseg v Sloveniji.
V tem kontekstu je bil poleti 1988 v Ljubljani uprizorjen vojaški proces Dva urednika Mladine njen sodelavec, ki se je začel profilirati v opozicijskega politika, in zastavnik JLA so bili obtoženi izdaje tajnega vojaškega dokumenta. Kasneje se je pokazalo, da je bil ta dokument protiustaven, vojaški sodni aparat pa ni nikdar uspel dokazati, da so bile obtožbe utemeljene. Vojaško sodišče je v škandaloznem procesu, ki je bil prej politična provokacija kot pa pravna zadeva, izreklo nelegitimno in nelegalno sodbo — kršeni so bili zakoni procedure in ne nazadnje ustava SR Slovenije. Proces je bil od vsega začetka percipiran kot napad na demokratizacijo, tako da ni težko razumeti takojšnje in silovite reakcije javnosti. Mobilizirala se je dobesedno vsa slovenska družba, organizacijsko jedro te mobilizacije pa je postal Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je štel več kot tisoč kolektivnih in 100 000 individualnih članov. Zaradi tega odpora je spodletel še en poskus državne represije.
Odbor se je oblikoval v obdobju, ko se je začel — ne le na Slovenskem — iztekali cikel NDG. Gibanja, pobude in skupine, ki so formirale alternativo, so se legalizirala, njihove ideje so postale obča last in vprašanja, s katerimi so se spoprijemala, nekaj, kar je začelo zadevati bolj ali manj vso družbo in politiko. NDG so osvojila družbeni in politični predstavni svet in se začela vpraševati o prihodnosti (ki je na začetku te zgodbe ni bilo), o tem, kako inici-rati nov cikel družbenih bojev. Ustanovitev Odbora je to razpravo prekinila, še preden je prav stekla Hkrati je Odbor vsrkal preostale energije družbenih gibanj. Ta so vsa kolektivno pristopila k Odboru poleg tega pa so se nekateri (če smem tako reči) gonilni akterji gibanj močno angažirali pri njegovem delu.
Še pomembnejši je bil strukturni prelom. Pozitivno delovanje NDG — njihovo produkcijo novih
oblik družbenega — je izrinila negativna, defenzivna, reaktivna dejavnost Odbora. Pluralnost projektov družbenih gibanj je bila podrejena enemu cilju enega gigantskega gibanja. Neodvisne družbene dejavnosti, ki so prej obstajale zunaj politične sfere, bile nepo[itične ali »antipolitične«, so bile vsrkane v političen boj. Avtonomno akcijsko polje je bilo poenoteno v politično polje. Vzpon politične opozicije je sovpadel z zatonom tiste poteze alternativnih dejavnosti, ki jo je mogoče imenovati opozicija politiki. Začetek pluralizacije političnega življenja je, v tem smislu, prinesel depluralizacijo družbenega. Družba je stopila v politiko in se homogenizirala. To homogenizacijo je olajševalo dejstvo, da je nevarnost prihajala od zunaj, in v tej konstelaciji se je vprašanje demokracije odločilno povezalo z vprašanjem nacionalne suverenosti. Začela se je nacionalizacija civilne družbe.17
Dodaten problem nri vsem tem je, da je bila ta politizacija frustriran Cilji Odbora so bili formalno gledano nepolitični, legalistični, in veliko večino tako kolektivnih kot individualnih članov je pripeljal vanj nepolitični konsenz; pomoč štirim obtoženim. Prav ta nepolitičnost je odpirala prostor, v katerem so se lahko ne le srečali, marveč tudi sodelovali, ljudje najrazličnejših političnih orientacij. Vendar je Odbor že zaradi logike prostora, v katerem je deloval, moral delovati politično. Postal je politična organizacija brez politične platforme. Nikdar ni postal politična koalicija, ker bi kaj takega zahtevalo izrekanje identitet članov in formalizacijo njihovih razmerij. Tu pa na eni strani Odbor ni mogel artikulirati svoje politične identitete in na drugi je niso mogla artikulirti niti NDG (ki nas tu posebej zanimajo), potem ko so z vstopom vanj suspendirala svoje partikularne družbene identitete. Svojo identiteto so izgubila dvakrat.
In kakorkoli že je treba v Odboru videti organizacijo, ki je uspešno kapitalizirala dosežke NDG, ni težko opaziti, da so se njegove metode dela in način delovanja močno razlikovali od tistega, kar so prinesla gibanja. Odbor je bil pri vsej svoji množičnosti izrazito elitistična organizacija. Izvoljeni kolegij, ki ga je vodil, je imel samozvani in neformalni politbiro.
(Dalje)
Opombe
1 O reinvenciji civilne družbe v vzhodni srednji Evropi, gl. zlasti Andrevv Arato, »Civil Society Against the State: Poland 1980—81« Telos 47 (1981); John Keane, »Introducti-on«, v Keane. ur, Civll Soclety and the State New Europe-an Perspectives. London/New York 1988 (prevod v tematski številki revije Pogledi 18 (1988), 1; za Madžarsko gl. Tomaž Mastnak, »Postmarksizem, madžarski primer«, Vestnik IMŠ 8 (1987), 2. Referenčno delo bo gotovo tudi Jean Cohen in Andrew Arato, Civll Soc!ety and Democra-tlc Theory (v tisku). — Gradivo zbrano v Poljska [ur. Lev Kreft in Tomaž Mastnak), Ljubljana 1982; Društveni pokre-tl I polltlčki sistem u Poljskoj, ur Vladimir Lay, Beograd 1985; Socialistična civilna družba? ur. Tomaž Mastnak, Ljubljana 1985; Všclav Havel et al., The Power of the Po-vverless, ur. John Keane, London etc. 1985. (Nadaljnje reference so v citiranih delih.)
2 Podrobneje gl. v Pavle Gantar/Tomaž Mastnak, »Civilna družba na Slovenskem: Prva petletka « Problemi-Eseji 26(1988)302 (10/5), str. 70-89.
3 Z. Zsille je ob neki priložnosti primerjal demokratični socializem z volkom v Rdeči kapici. Gl. Gyorgy Dalos, Ar-chipel Gulasch. Die Entstehunq der demokratlschen Op-position in Ungarn. Bremen 1986, str. 131.
4 Izraz seveda povzemamo po Gyorgy Konršd, Antlpoll-tika, Ljubljana 1988.
s Gl. Punk pod Slovenci, ur. Nela Malečkar in Tomaž Mastnak, Ljubljana 1985.
6 Avantgardno vlogo so odigrali slovenski časopisi, sledili so jim srbski in hrvaški. Ta vzorec se je ponavljal v naslednjih letih. Slovenski politiki so skovali in poslali v obtok obtožbe, ki so se potem začele vračati in padati po Sloveniji — in »Slovenijo« v dobršni meri ustvarile. Politika Ekspres bi lahko Jožetu Smoletu & co. plačevala tantieme.
I Pomemben preobrat je bilo »sojenje šesterici« v Beogradu. Skupina novinarjev je pred častnim razsodiščem dosegla obsodbo poklicnih kolegov, ki so inkriminirali krivdo obtoženih. To je bil velik uspeh, ki ni prinesel le korektnega nadaljnjega poročanja s političnega procesa v Beogradu, marveč tudi dokaz, da je mogoče postaviti meje tako političnemu diktatu v tisku kot politični samovolji v pravni sferi. — O novinarski alternativi gl. Problemi 22 (1984), 6—7; o procesu Problemi 23 (1985), 7.
* Gl. podrobneje v Mastnak, »Totalitarizem od spodaj « Družboslovne razprave 6(1987)5, str. 91—98.
“ Alberto Melucci, Nomads of the Present, ur. John Keane in Paul Mier, London 1989.
10 Gl Punk pod Slovenci, str. 415—418. (Citiram besedila U.B.R. in S.D.A.)
II Gl. »Indiz •Sprachlosigkeit««, Alternative 25(1982),142.
12 Gl. Mastnak, »Implozija družbenega/civilna družba v čisti obliki « Problemi — Eseji 26(1988)299 (7/4), str. 63-73.
13 Immanuel Kant. Der Streit der Fakulteten, II, & 6 (gl. Werkausqabe, zv. XI, Frankfurt/M. 1968, str. 358).
14 Gl. Mastnak, »Signum rememorativum, demonstrati-vum, prognosticon ali nova družbena gibanja v socializmu«, v Claus Offe Nova družbena gibanja: Izziv mejam Institucionalne politike, Ljubljana 1987.
13 Podrobneje Gantar/Mastank, op. cit.
16 Gl, Gantar, »Sociologija In civilna družba « Družboslovne razprave 4(1987)5, str. 41-49
17 To nacionalizacijo je treba razumeti najprej kot homogenizacijo civilne družbf na nacionalni podlagi Uvertura v oblikovanje ideologije nacionalnega je bila Nova revl|a št 57. Ker je izšla med štafetno kontroverzo, ni bila deležna tolikšne pozornosti, kot bi jo sicer lahko bila. Z vzponom ideje o suvereni nacionalni državi (govorjenje o tem se zdaj sprevrača v suverenomanijo) pa je treba nacionalizacijo razumeti tudi kot podržavljanje civilne družbe. Prvi in drugi vidik se ne izključujeta. O tem pišem v »Nacionalizacija civilne družbe«, Nova revija 9(1990), 95 — Gl. tudi Zoran Pokrovač, »Suverenost puka, ill suverenost nacije«, Z 44(1990), 3
TOMAŽ MASTNAK
ZGODOVINA CIVILNE DRUŽBE NA SLOVENSKEM - KRATKI KURZ
10
шшк
NAJPREJ BIZNIS
ALI ZAKAJ KOMUNISTI NE BI SMELI BITI DIREKTORJI
Čeprav sem v naslov tega, lahko mu rečemo članka, razmišljanja ali pamfleta, najprej napisal »najprej biznis«, bo najprej govor o ribah. To so tiste živali, ki menda smrdijo predvsem pri glavi, pa tudi drugje, preden zasmrdijo, pa živijo, plavajo in celo fukajo v vodi, zaradi česar je pitje vode iz higienskih in moralnih razlogov hudo sporna stvar in priporočam kako plemenitejšo tekočino.
V srečnih časih, ko smo še verjeli ali se vsaj v javnosti morali pretvarjati, da verjamemo v tezo naših velikih voditeljev, mislecev, teoretikov socialističnega samoupravljanja itd., ki so nezmotljivo zatrjevali, da je naš sistem iber ober in sploh najboljši, je nekje v Sloveniji izhajal časopis, ki so ga v še srečnejših časih demokratičnih sprememb sicer ukinili, ker naj bi bil pederski, takrat, v tistih prejšnjih najsrečnejših časih, pa so v njem izhajale kratke strip zgodbice; ena od njih se je imenovala Koliščarji. To naj bi bili nekakšni prazgodovinski človečki, ki so živeli ob vodi in lovili ribe. Posebej mi je ostala v spominu ena zgodbica: na prvi sličici vsi koliščarji razen enega lovijo ribe, na drugi vidimo kup nalovljenih rib, na tretji pa sestanek, na katerem edini koliščar, ki na prvi sličici ni lovil rib, predlaga, da naj si ribe razdelijo po potrebah. Ker smo takrat še verjeli v bratstvo in enotnost, živeli v samoupravnim socializmu pod modrim vodstvom komunistične avantgarde in bili nasploh neomejeno solidarni, smo v ko-liščarju, ki ni lovil rib, lahko prepoznali dvoje: lik komunista in kot takega najbrž vodilnega v koliščarski komuni, ali pa predstavnika nerazvitih, torej prav tako komunistov (sicer pa komunizem in nerazvitost tako ali tako hodita z roko v roki).
Na srečo pa so najsrečnejši časi minili in namesto socializma smo dobili demo(s)kraci-jo, namesto bratstva in enotnosti suverenost in konfederalizem, namesto družbene, podržavljeno ali reprivatizirano lastnino (to se nam pravzaprav šele obeta), namesto solidarnosti stečaje, namesto samoupravljanja manage-ment itd. — in namesto avantgardne Zveze komunistov Slovenije ZKS stranko demokratične prenove. In namesto pravi delavskega razreda interes lastnikov kapitala, torej biznis (no, pa smo tu). Ker je direktor oseba, ki v podjetju predvsem skrbi za biznis, torej za interese lastnika, pa čeprav proti interesom delavcev (čeprav pameten lastnik ne bo nastavil takega, ki bi ga delavci že vnaprej odklanjali, za zaščito pa imajo tudi sindikat), bi bilo zelo
nenavadno, če bi to moral početi človek, ki je zasebno komunist, torej borec za pravice zatiranih delavcev proti kapitalu in privatni ali kakršnikoli lastnini. To pa seveda še ne pomeni, da ne bi smel biti član ZKS-SDP, saj je v njej še iz časov, ko je bila samo ZKS brez SDP, in je bilo članstvo v njej tako potreben pogoj za resno kariero, da so vstopali tudi ambiciozni in sposobni ljudje povsem nekomunističnega prepričanja (vsaj tisti, ki se jim je izjalovila možnost za kariero v tujini), ostalo nekaj poslovno sposobnega kadra. Toda kje so potem pravi komunisti? So to morda tisti prekaljeni mački (z veliko ali malo začetnico), ki so bili še pred NOB borci za pravice delavskega razreda, med vojno revolucionarji in borci za narodovo svobodo, po njej pa voditelji širokih ljudskih množic v lepšo prihodnost, ki so se zadnje čase modro umaknili v ozadje in prepustili krmilo mlajšim? Mimogrede, njihovi nasprotniki iz nekomunističnih strank vedo povedati, da so bili »borci za pravice delavcev« v resnici brezdelneži, postopači in hujskači (in vedno se najde kak zelo star človek, ki pa mu skleroza še ni načela spomina, ki je take govorice voljan pod prisego potrditi), »revolucionarji in borci za svobodo« pa uzurpatorji in narodni izdajalci, da o njihovih grehih na oblasti niti ne govorimo. Prave komuniste bi torej utegnili najti le med pripadniki kake eksotične verske sekte in morda med občasno zaposlenimi klošarji, ti pa tako ali tako nimajo pretenzij po direktorskih stolčkih in je torej prizadevanje nekaterih demo(s)kratov za zamenjavanje komunističnih direktorjev enako odveč kot strah ZKS-SDPjevcev pred čistkami. Za biznis se torej ni treba bati, če bo uspešen, pa je že drugo vprašanje, se nanj ne odgovarja s političnimi pamfleti, ampak številkami na računih firm.
In če smo že začeli z ribami (kljub obljubi, da bomo z biznisom), pa dajmo z njimi še končati! Ko neko ljudstvo, menda Kitajci, še ni imelo komunistične oblasti, razvit čut za solidarnost s socialno in eksistencialno ogroženimi pa že, je med njim nastal pregovor, ki se glasi nekako tako: »Namesto, da lačnemu pokloniš ribo, ga nauči ribe lovit!« Tako pred-komunistični Kitajci. Pokomunistični in sploh biznismeni pa bi, skladno s tendencami časa, dodali k temu pregovoru še aneks približno take vsebine: »... in si pod zate ugodnimi pogoji zagotovi čim večji delež od tistega, kar bo ujel po >tvoji< metodi!« Čista poslovna dobrota pač ...
jacks
Na daljnji fronti, ki je ne smemo navesti, je, prestreljeno s sovražno kroglo, nehalo biti njegovo junaško srce . . .
Tako je po pomoti komično preminil heroj borbe in dela, veliki strateg ter pisec in urednik naših in vaših Militarističnih kotičkov
general-razvodnik
RATOBOR
JURIŠEVIČ
posmrtno povišan v general-desetarja
V strogi tajnosti smo ga z vsemi vojaškimi častmi pokopali: vojaki in starešine JNA, pripadniki TO, Zvezni sekretariat za LO, uredništvi Katedre in K'n'R N ter žalujoči ostali.
Hrabrega borca, dobrega tovariša in vrhunskega strokovnjaka bomo ohranili v trajnem spominu.
Slava mu!
To ni pravljica, ampak avstrijska Koroška!
Mesta, polna kulturnih znamenitosti in možnosti za ugoden shopping, le nekaj minut vožnje od najlepših alpskih jezer in čudovitih planin, ki nudijo ob najmodernejši turistični infrastrukturi ter prijazni postrežbi po zelo dostopnih cenah možnosti nepozabnega preživetja počitnice in izlete prav po Vaših željah! Najsi bo pozimi ali poleti — zanimiv in aktiven dopust vam je več kot zagotovljen!
Od letos pa še POSEBNA PONUDBA
SONDERANGEBOT - 1 SCHILLING BILLIGER!!!
Shujševalni program s popolno medijsko podporo
in hkratno možnostjo narodnostnega in političnega angažiranja!
DVOJEZIČNA LJUDSKA ŠOLA HUJŠANJA VAM NUDI SPECIALNI PROGRAM GLADOVNE STAVKE pred in v deželnem
predsedstvu!
Posebej priporočljivo za žene in matere s povečano telesno težo ne glede na narodnost!
Vabi vas Haider tours interNAZIonal.
POVSEM SKRITA NAGRADNA KRIŽANKA
Rešujete jo kot navadno skrito križanko, ie da si jo morate sami narisati. Rešitve skupaj z izrezanimi vprašanji pošljite na Katedro do 15 dni po izidu te .številke. Pravilrte rešitve bomo nagradili.
VODORAVNO: 1. organiziran kriminalec. 8. vrsta ovratnika. 12. kondom. 13. hrvatski Petrol. 14. največji filipinski otok. 15. element. 18. kos pohištva. 19. oznaka Španije. 20. kratica slovenske protihit-lerjevske koalicije. 21. liter. 22. 2. oseba ednine. 23. kvaliteta. 27. 3. oseba ednine. 28. gram. 29. reka skozi Firence. 30. 2. oseba množine. 31. slavilna pesem. 33. zdravilna rastlina. 34. moško ime. 36. čistoča. 37. španska narodna jed. 39. 1. črka abecede.
NAVPIČNO: 1. Stalinov zunanji minister (Vjače-slav). 2. najpogostejša kovina na zemlji. 3. pojavna
oblika česa v določenem času. 4. moško ime. 5. heroj. 6. americij. 7. divja vrtnica. 8. obrat za varjenje piva. 9. enotna obleka. 10. industrijska rastlina. 11. oznaka Italije. 16. Reaumur. 17. del Hamburga. 24. obred ljubezni do bližnjega. 25. kisik. 26. komunalno podjetje. 31. kraj na koperskem. 32. fotografija za projiciranje. 35. predzadnji samoglasnik. 36. avtomobilska oznaka Slovenije (zaenkrat le pobožna želja). 38. oznaka Luksemburga.
Rešitev prejšnje križanke (vodoravno): Varanasi, Rp., ikra, oliva, P, poliglot, legislacija, aga, flagelant, špar, I, Ru, N, OK, inčuni, R, aj, Ops, rja, mina, Ma, neandertalec, E, D, ne, en, it, V, Karpov, čakalnica, orna, facit. La, sat, kardinal, volitve, SND, lenoba, on, el.
OD NASLEDNJE ŠTEVILKE NAMESTO MILITARISTIČNEGA KOTIČKA
ANTIPROPAGANDA
IN EKO LOŠKO USMERJENI PRAKTIČNI NASVETI NOMICNO
Zablodela krogla je povzročila, da je nenadomestljivemu piscu in uredniku Militarističnih kotičkov generalu R. Juriševiču potekel rok trajanja. Kdor verjame v usodno povezanost vsega z vsem, si lahko to razlaga tudi kot labodji spev militarizma, ampak tako lahko se spet ne damo!
Dejstvo je, da se potrošniki zadnje čase vse bolje organizirajo, izdajajo celo svoj časopis, pa tudi ostali mediji imajo zanje vse več posluha. Tudi mi! V vsaki številki Katedre bo odslej rubrika ANTIPROPAGANDA, ki se bo ukvarjala z blatenjem nekvalitetnih ponudnikov in praktičnimi nasveti, kako jim čimbolj zagreniti življenje — tudi s skrajnimi sredstvi (napad je najboljša obramba). Seveda naša rubrika ni nadomestek za potrošniške časopise, ki nudijo koristne nasvete o tem, kaj in kje se najbolj splača kupovati, in jih torej toplo priporočamo; niti za razmišljanja o pravicah potrošnika in njegovi zaščiti nasploh (od tovrstnih rubrik priporočamo Ca-veat emptor, v prostem prevodu »Kupec naj bo varovan« ali kar »Varstvo potrošnika«, ki jo v ponedeljkovih Večerih objavlja prof. dr. Šime Ivanjko). Kot pove že njen naslov, bo to rubrika za potrošniško odsvetovanje (bra-lec-ponudnik si naj mirne duše zamisli nadnaslov Cave emptorem, torej »Varuj se pred kupcem« — toda v primeru, da se našim zvestim bralcem-potrošnikom in njihovim odsvetovalcem način samozaščite ne bo zdel ustrezen, gorje ponudnikom!).
Rubrika EKO bo polna praktičnih nasvetov o tem, kaj lahko sami storimo za zmanjšanje obremenitev okolja, ne da bi se morali za to kaj prida potruditi in brez dodatnih stroškov (kvečjemu s prihrankom).
V obeh rubrikah računamo tudi na sodelovanje bralcev — prispevke bomo ustrezno uredili in objavili — honorarji za prispevke bodo še kar privlačni, zato ne oklevajte, če vam leži na duši kaj takega, za kar menite, da bi bilo vredno objave. Prispevke napišite čitljivo ali še raje natipkajte na naslov: Katedra, Tyrševa 23, 62000 Maribor, za rubriko Antjpropaganda oz. Eko. Če izrecno želite, da objavimo vaše polno ime, napišite tudi to, prav tako, če želite biti podpisani s psevdonimom ali kar kot »bralec« — če ne bo ustreznih navodil, bomo objavili vaše inicialke. V vsakem primeru pa nam pošljite polno ime in naslov! Zagotavljamo vam tajnost podatkov, ki pa jih potrebujemo, če nič drugega, za nakazilo honorarja. Podrobnejša navodila sledijo v prvem nadaljevanju vsake od rubrik. Do takrat!
jacks
11
ШШ1
DOBRIČA KAMPARELIČ: MULTIMEDIJSKA PERSONA
EDINO MERILO - DOBRA VOLJA
»Mi bomo sami sebe pojedli! Kdaj? Nikoli« Politika medijev, »njihovega« informiranja. Takšne »osebnosti«, takšni »umetniki« . . . Edini dovoljen žvečilni gumi: »uživaj«, plavajoč z etabliranimi postulati, saj »oni tako pravijo«. S srečo, ecce homo! Univerzalno sporočilo: ni dovolj dati samo sebe, temveč je treba razširiti polje svojega delovanja. Dobrico Kampareliča svet pozna. Spoznajte ga še vi!
Kdo je in kaj počne Dobriča Kamparelič?
Počne marsikaj, med drugim se ukvarja tudi z mail-artom. Zaposlen je v »Nolitu«, v beograjski založbi, kjer je nekakšen šef pravne službe. Vse ostalo torej pripada mail-artu, poeziji, vizualni poeziji, esejistiki, književnosti nasploh, etc.
Kaj je mail-art, ali še bolje: tvoja definicija?
To je odprt proces. Mail-art pomeni poštna umetnost ali umetnost komunikacije, vendar bi glede na to, da se je mail-art toliko medijsko spremenil v odnosu na to, kar je bil v začetku, težko rekli, da je osredotočen samo na PTT pomene kot so npr. umetniške znamke, razglednice, dopisnice, pečati in podobno. Najbolj razširjena definicija se pravzaprav zvede na to, da je mail-art uporabljanje poštnih medijev v umetniške namene. Jaz tega ne sprejemam kot nekaj mail-artu imanentnega, saj se je dandanes NETVVORK — komunikacijska mreža alternativne umetnosti — toliko razširila, da so v uporabi tudi drugi mediji. Ne moremo torej reči, da je mail-art samo to, o čemer sem že govoril (uporaba medijev v umetniške namene). Že v prvem mail-art manifestu iz leta 1982 je obelodanjeno (podpisa^ lo ga je 30 najbolj znanih ljudi iz tistega časa),' da se bo mail-art toliko medijsko eksponiral, da se bo komunikacija odvijala tudi preko računalnikov, video terminalov in preko sateli-
tov. To, kar je najlepše, je, da se je ta prihodnost že začela.
Kakšna je mail-art slika Jugoslavije in ali lahko našteješ nosilce ?
No ja, ne vem... Jaz in ljudje, ki so sedaj aktivni, spadamo v neko drugo generacijo mail-arta, ki je začela koncem 70-tih. Omeniti je treba Jaroslava Supeka, Nenada Bogdanoviča, Andreja Tišma iz Novega Sada. Tu sem tudi jaz ... Med aktivnimi je bil tudi pokojni zagrebški pesnik Ivan Jelinčič-Merlin in še nekateri. Mi vsi smo poskušali popularizirati mail-art v Jugoslaviji, toda to nam ni šlo najbolje. Ta mreža se je zelo slabo razširila. Ljudje hočejo gotovo rezultate, na vsak način bi hoteli vstopiti skozi vrata svetovne umetnosti, vendar zato, ker je to zelo težko doseči, marsikdo od vsega skupaj odstopi. Slika je torej zelo mračna. Kakšnih deset je aktivnih, potencialno se jih pojavlja še kakšnih dvajset. Sodelujejo samo na nekaterih razstavah ali pri glasbenih projektih kot npr. Mario Marzi-dovšek iz Slovenske Bistrice, ki je sedaj nekje v Evropi. On bi delal predvsem na kompila-cijskih kasetah, ploščah z eksperimentalno glasbo itd.
Lansko leto si bil iniciator in udeleženec nekega zanimivega projekta v Banja Luki. Za kaj je šlo?
Res sem bil nekakšen iniciator, vendar si to nerad pripisujem, saj veš ... Organizatorji so bili fantje iz banjaluške multimedealne skupine ALEF THEATRE. In ravno oni so ves ta program poimenovali RED HOUSE OF ART ali RDEČA HIŠA UMETNOSTI. Program je bil sestavljen iz performansa, ki bi moral biti mednarodnega značaja — in je takšen celo bil, saj je na njem kot gost sodelovala Siglin-de Kallnbach iz Kassela. Ostali so v programu sodelovali na prav poseben način s pomočjo video kaset in podobnega. Med menoj in skupino ALEF THEATRE je bil ogromen razkorak v pogledih na to, kar naj bi se tam dogajalo. Prišlo je do tega, da smo se razšli v nejevoljnem stanju, vendar ne bi rekel, da vsa stvar ni uspela, ker je program vendarle odmeval, celo pisalo se je o njem ... Vsekakor je treba izpostaviti performance Siglinde Kallnbach »Vierzig Jahre Bundesrepublik Deutschland — Ich bin stolz Deutscher zu sein« (40 let Zvezne Republike Nemčije — Ponosna sem, da sem Nemka). Potem je bil tukaj tudi nastop Katalin Lidik in njen performance »Alisa« z zvočno poezijo, v kateri je ona v Jugoslaviji neprekosljiva; potem lahko omenim še nastop Milka Valenta in njegov erotični performance »Vijolični avtomati«, omeniti pa velja tudi pokojnega Ivana Jelinčiča-Merlina, ki je sodeloval kot gost. Občinstvo takih reči sicer ni vajeno, vendar je vse skupaj minilo O.K.
Poseben oddelek v domačem, rekel pa bi, da tudi v srednjeevropskem artu, predstavlja življenje in delo igralke in poeteze Katalin La-
dik. Ti si z njo velikokrat sodeloval, mar ne?
Da, midva sva velikokrat sodelovala. Moj vtis o njej je skozi neko skoraj desetletno druženje izreden. Ona je pionirka alternative v Jugoslaviji. Ne vem, če ti je to znano, da je ona že ob koncu 60-tih nastopala v Ateljeju 212, kjer je izvajala nek performance, potem tudi happeninge itd. V tistem času tako mlada in lepa (tudi sedaj ji seveda ne manjka noben od teh atributov) je bila sprejeta kot neka atraktivna poeteza, ki šokira tega našega majhnega nežnega balkanskega smrtnika. Ona je to počela tudi zavestno, da bi vzbudila zanimanje za svojo poezijo, ki je bila povsem drugačna od tekoče, popolnoma nekonvencionalna. Ona je profesionalna igralka in v svoj performance vnaša tudi neko profesionalno igralsko noto, kakršne drugi ne zmorejo ponuditi. Rekel bi še, da je ona prisotna v skoraj vsakem mediju, predvsem v zvočni poeziji. V svojih nastopih uporablja vsa možna medijska sredstva. Torej; video, instalacije itd. Mail-art ima za njo bolj nekakšen filozofski, univerzalen pomen. Ona ga razume drugače od ostalih. Ona meni, da je poezija neko ponovno srečavanje dveh; hoče povedati, da obstaja močan emotivni naboj pri posamezniku, ki kroži po nekakšnem brezzračnem prostoru in prinaša v zvezo ene z drugimi in jim daje nekatere impulze, ki jih sicer v vsakdanjosti, dejanskosti nimamo.
Kaj predstavlja »Fluxus«?
»Fluxus« predstavlja pretok. Koren te besede je v latinskem flux, ki pomeni teči. Danes, preko 30 let, odkar je prisoten na svetovni alternativni sceni, predstavlja Fluxus izmenjavo idej; življenje tistih, ki niso pristali na te okostenele strukture (apostrif na neke konvencije, ki jih nudi tekoča umetniška produkcija). Jaz bi poudaril nekaj stvari — lahko bi omenil, katere vse so bile predhodnice Fluxu-sa in jih povezal z nekaterimi imeni, kot je npr. John Cage, vse to pa bi zopet lahko povezal z dvajsetimi, tridesetimi leti in dada gibanjem ... Toda, tako bi odšel predaleč. Obstaja neka shema, v kateri se nahajajo točna izhodišča in koreni tega gibanja, ki sega še v 19. stoletje (začetki avantgarde). S polno močjo se je to gibanje začelo v začetku 50-tih, ravno skozi aktivnost Johna Cagea in ljudi, zbranih okoli njega. Seveda je treba iskati izvore Fluxusa tudi v ZEN filozofiji, ter v mnogo stvareh, ki jih je težko zdajle omenjati. Na začetku 60-tih se formira prva skupina alternativnih umetnikov okoli Johna Cagea, ki organizira prvi Fluxus festival v VViesbadnu leta 1962. Od tedaj Fluxus vstopa v svet umetnosti in postane znan. Takrat so oni delali nekakšne multimedialne programe, na nek način so se tudi »izpraznjevali«, vse drugo, kar se je dogajalo, pa ne priznavajo za Fluxus (govorim o prvi generaciji Fluxus umetnikov). Mislim, da se cela zgodba zaključuje s to Flu-xus skupino. Pazi, Fluxus je prvi začel z izrazito intermedialnim pristopom. Skozi to pre-žemanje realnih medijev je Fluxus udejanjal neke nove kvalitete, ki jih do tedaj v umetno-, sti ni bilo. Dandanes pa Fluxus eksistira skozi številne retrospektivne razstave. Lansko leto sta dve pariški galeriji odprli vrata istim umetnikom. Ob teh razstavah se je dogajal performance Yoko Ono in Jean Jacques Renoa-da, mladega francoskega ekskluzivca. Letos bo Fluxus prisoten tudi v Zagrebu, v Muzeju sodobne umetnosti.
Jaz pa si intenzivno dopisujem s Kenom Friedmanom, Njujorčanom, ki trenutno živi v Norveški. On misli, da je Fluxus treba oživeti. Pogovarjala sva se o organizaciji Fluxus festivala v Jugoslaviji. On pravi, naj ne poskušam napraviti Fluxus festivala sam. Jaz o tem neprestano razmišljam, toda pojma nimam, kaj naj naredim v tej situaciji, v tej bedi...
Ti si organizator prihoda mojstrov perfor-mancea na naša tla. Skoraj edini.. .
SKC je v 70-tih letih večkrat gostil performance umetnike. Pozneje, ko je upadala ekonomska moč naše, imenujemo jo tako, družbene skupnosti, je vse to postalo veliko redkejše, Tu je treba omeniti tudi vpliv umišljene transavantgarde in novega slikarstva v 80-tih. Jaz nisem organizator — težko bi sebe smatral za organizatorja — jaz sem samo gostitelj. Samo poskušam najti (in vse težje mi to uspeva) prostor, kjer bi gostje lahko izvedli performance. Vse to pa organiziramo v izjemno skromnih pogojih. Nikakršnega vpliva nimam na kulturne institucije, tako da jim ne morem zagotoviti ničesar boljšega. To so v glavnem ljudje, ki prepotujejo celo Evropo in
tu in tam zaidejo tudi k nam. To je samo srečni finale nepretrganega druženja skozi NETVVORK mrežo (izmenjava del, sodelovanje na razstavah). Lansko leto je bilo pet gostovanj.
Ti nisi vezan na različne knjižice iz zgodovine umetnosti, na t.i. retrogardizem. Kaj misliš o vegetaciji retro-jazbin?
Ne mislim ničesar posebnega. Jaz o tem, kar se dogaja pri nas — o NSK npr. —, ne mislim prav ničesar. Niti dobrega niti slabega. V času, ko so se pojavili, sem seveda imel mnenje o tem, potem pa sem dojel, da je treba prenehati misliti o tem. Mene to-ne inspirira, absolutno, niti celo na nasprotovanje. Čeprav sem v splitski »Iskri« napisal nek tekst, v katerem sem »razsuval« celo stvar okoli NSK-ja. Rekel sem, da so to majhne dimne bombice za naš mali Balkan. Oni navidez zagovarjajo nekakšne novotarije, toda skozi retro-princip umetnosti se znova vračajo k nekakšni klasiki. Mislim, da pravzaprav ne vedo, kaj hočejo. Vse, kar sem bral o njih, in kar sem zvedel o njih iz neposredne komunikacije z ljudmi, ki so jim v Ljubljani blizu (npr. od Lele Mujkič ali Lele B. Njatin (umetniški,pseudonim), ki jih osebno pozna), me je navedlo na misel, da je to daleč od življenja nasploh. Isto mislim tudi o tem, kar dela Kršič. Mislim, da je Autopsia iz Rume delala nekatere stvari pred Laiba-chom, ravno tako Marzidovšek. Razni drugi, tretji in četrti so ravno tako počeli neke stvari...
Zato mislim, da retro princip, kakršnega so vzpostavili Laibach, ni nič novega. To je kaotična laž.
Knjižice, praviš? Tudi jaz jih imam, vendar ne tonem v njih. Predvsem pa se poslužujem s periodiko »v živo«, ki mi prihaja iz vseh koncev sveta. Ta me napotuje na zares mnoge izvore.
Ti in r'n T?
Jaz sem za avtentičen rock’n’roll. Pod tem razumem duhovno kulturo s civilizacijskimi oziri. Na začetku 60-tih sem tudi jaz »vstopil«. Takrat smo bili dekadentni, mladi, nori, razpuščeni, brezperspektivni. Po vseh teh letih pa se je zgodilo nekaj povsem drugega. Takrat sem bil strašno seznanjen s koreninami rock’n’rolla, ki so z menoj še danes. VVanda Jackson, Chuck Веггу . .. ogromno jih je! Rock sprejemam kot del nekega mojega življenja — enostavno mu pripadam še danes. Mislim, da je tudi cel moj image, ne glede na to, da sem tudi nekakšen pisarniški molj, v tem »fazonu«. Jaz ne znam drugače živeti, se drugače obnašati. Poleg tega pa se je rock’n’roll izboril kot način življenja sveta.
Variacije na temo »Umetnost in Politika«?
Mislim, da je to dvoje strahotno povezano. Dvomim, da bi lahko razdvojili duhovno kulturo od nečesa, kar imenujemo ideologija. Mislim, da je umetnost zmeraj vezana na nekaj, kar diktira čas, kateremu pripada.
Načrti?
Najbližji mi je seveda, kako preživeti do jutri. Včasih se mi zazdi, da bi bilo treba zjutraj, ko se prebudim, pogledati tisto stran v časopisu, v katerem so osmrtnice, da bi se prepričal, če sem še med živimi. Torej, najbližji načrt — nekako preživeti. Glede nekakšnega umetniškega ustvarjanja pa bi uporabil kar refleksijo izjemnega multimedialnega umetnika, Vladana Radovanoviča: »To je neka duhovnost.«. Jaz nisem za nikakršno mimikrijo, ki je bila zmeraj prisotna v naši artistični produkciji. Zavzemam se za čvrst odnos, ki se bo tako ali tako končal. Rad bi sodeloval v kakšnem mednarodnem projektu alter scene pod nazivom »ŠTRAJK UMETNIKOV«. Letos bomo začeli in bi naj tudi zaključili projekt '93. Ne z namero, da bi sedaj polemizirali o sistemu galerij, o umetniških institucijah ... Jasno pa hočemo dati na znanje, da se do nas ne morejo več obnašati ignorantsko, ampak nas morajo sprejeti povsem resno.
Kaj bi sporočil ljudem, ki so v istih vodah, te da »niso vedeli«?
Ne vem, če smo v vodi ali pa morda v nečem, česar ne bi omenjal, truditi pa se je treba, da ne bi preveč čofotali. Moramo komunicirati, ne gre drugače. Moj fanzin »Open World« je absolutno odprt. Naj se javijo, pošljejo dela. Iz takšnih stvari se običajno »izrodi« kakšna razstava, predstava, namerno srečanje. Vse drugo pa predstavlja samozatem-njevanje ali bahavost, ki rojevata egocentrizem in nevarne posledice, katerim smo konstantno izpostavljeni. Treba je vsaj verjeti, toda pri tem se ne smemo zaustaviti.
DRAGO BORIČ
MILADOJKA Y0UNEED -BL00DYL0N
LP PO MERI MODE
Ghastly Beyond Belief
je bila prava eksplozija zvočnih tenzij, ritmičnih vragolij, aranžmajskih prebliskov, free-jazzovskih saksofonskih izpadov in stilskega križanja godbe iz vseh vetrov. Mila-dojka Youneed so se na nastopih predstavili kot vrhunski glasbeniki, ki so sposobni zakorakati po istih poteh kot Laibach, Borgesia in Demolition Group pred njimi in morda bi jim to lahko celo uspelo, če ne bi potonili v ljubljanskem barju post al-terrockovske modne scene in izdali takšnega zvočnega skrpucala kot je Bloodylon, njihov drugi LP.
Miladojka so izgubili en saksofon (in Occamovo britev, ki je do takrat strigla pe-
ruti vsem konformističnim tendencam znotraj benda) in dobili vokal ter solo kitaro. Priznati je treba, da Cavazzi-na kitara sploh ne moti tako, kot je bilo pričakovati (med-drugim tudi zato, ker jo uporablja vešča roka), zato pa Lovričev vokal s svojim ra-povsko ritmiranim petjem presega vsako mejo dobrega okusa in dobesedno uničuje vse to, ker je še ostalo od stare ritmično prebrisane Mi-ladojke Najhujša pri vsem skupaj pa je razvlečenost vseh skladb, ki se kot žvečilni gumi brez vsakega okusa raztegujejo v slabo ponavljajočo se neskončnost. Novi Miladojka Youneed so samovšečno predani lokalni alter publiki, ki jih kuje v zvezde, četudi je res, da bi v doglednem času lahko to postali tudi zunaj meja ljubljanske kotline. Nekateri hit komadi (kot je recimo Fire the Sky) so prave sintetično razvlečene imbecil-
nosti na kvadrat, s katerimi morda niti v diskotekah (zaradi saksofonskih solov) ne bodo mogli prosperirati.
Prodaja verjetno ne bo pokazala fiaska, toda s tovrstno usmeritvijo, ki je dejansko postala mineštra, pri kateri vzamemo nekaj funka, nekaj ra-pa, veliko rocka, in nekaj zvočnih (produkcijskih) začimb, so si zapravili skoraj vso kredibilnost, ki so jo še imeli pred leti, ko so združevali Lo-unge Lizards, hardcore in vso zgodovino rocka.
Res je sicer, da jim je še ostalo nekaj sledov vrhunsko premišljenih ritmičnih potez in da jim nikakor ne moremo očitati kakršnegakoli diletantizma, toda še bolj je res, da je to, kar so posneli na plošči Bloodylon, navaden kič, in da so vsaj s tem na nivoju časa.
RAJKO MURŠIČ
12
________________________________________________________шмш
POSTINDUSTRIJSKA DRUŽBA SE ZAČNE Z ROCK’N’ROLLOM
MINULO POLETJE SO ZAZNAMOVALI OPEN AIR ROCK FESTIVALI, KI SO HITELI NADOKNADITI VSE IZGUBUENO V ZADNJIH PETNAJSTIH LETIH
Tako kot je bil koncem šestdesetih let Maribor s svojo rock sceno jugoslovanski Liverpool, se je tudi letos reinkarnirala vsa slovenska mladoglasbena druga liga z nekaj izjemami in s pomočjo avstrijskih obrobnežev (Pure Lame, ki ji je mariborski Front Rock izdal tudi mini LP in Skin, oboji iz Gradca) na »Open Air« testu v Tratah (to je nekje tam, kjer se nehajo slovenske gorice in se začne avstrijsko dolgočasno nižavje), že starem obrobnem punkerskem templju, ki je ob drugih slovenskih mladinskih klubih (Šempetei pri Novi Gorici, Mežica, Koper, Hum v Goriških Brdih, Žalec) zaznamoval in naplavljal al-ter sceno, ki jo je Ljubljana kot center ob lastni narcisoidnosti vselej zapostavljala in spregledovala. Maribor kot industrijski center (le-ti naj bi bili vedno gnezda alternativnih gibanj, vsaj na zahodu) je zaradi harcore kulturne politike, ki jo tolčejo penzionisti ob podpori mlajših lakajev in janičarjev v imenu nekih odborov za kulturo, ki v iskanju lastnih (osebnih) ambicij vedno le pristavljajo svoje narobe obrnjene klobuke in si ne upajo ničesar spreminjati, saj vedo, da je najboljše, kar lahko izvlečejo zaradi lastne nesposobnosti, pat pozicija, enostavno vedno bil nezmožen nastaviti kakršnokoli novodobno mladinsko gibanje, najsi gre za punk, gledano z glasbene ali sociološke plati, ali za ekologe, mirovnike, gaye, lezbijke .. . Tako so bili ustvarjalci prisiljeni delovati, v bolj umirjenem ruralnem okolju, kjer so s pomočjo raznoraznih ZSMS-jev in lokalnih navdušencev uspeli ustvariti najbolj sveže in neobremenjene glasbene scene v Sloveniji, ki pa so bile hendikepirane prav zaradi odtujenosti centrov in zato izredno hitro razpadle (Ljubljana jih je lahko pohrustala le za kakšen Novi rock, nato pa čao). Vedno se je dalo priti do neke točke, od nje dalje se ni več moglo in edino, kar lahko dovolj ambiciozen bend, ki ne želi stagnirati, še naredi, je, da razpade. Mogoče se je izven tega uspelo prebiti le Centru za dehumanizacijo, ki ga notranja sila žene, da ne popusti in občasnim mirovanjem navkljub še vedno žene svoje mlinsko kolo. Drugi tak primer z drugega konca Slovenije so Gastarbajtr’s (če še sploh obstajajo), oziroma Demolition Group. Ljubljanska ničvredna snobistična scena bo vedno skrbela le za svoje malike, ki so na eni strani izpraznjeni Laibach, na drugi pa po-perji Miladojka Youneed, čeprav so napravili solidno ploščo. Reči je treba Fuck off Ljubljana in narediti to, kar so letos poleti ob pomoči ZKO Pesnica (!) in kmečkega turizma »Pojbič« (sponzor) napravili Front rock in Mladinski klub Trate ter organizatorji Open Air festivala v Velenju (velenjski žur ob sponzorstvu politične RK ZSMS — li-
beralne stranke — good old days — je bil sigurno največje presenečenje tega poletja).
Poletje se je začelo na Tratah, kjer so 22. 6. že zgodaj popoldan začeli z rock fešto, ki je imela pridihe praveqa traškega Woodstocka.
Za vse je bilo poskrbljeno, za pijačo celo malo preveč, saj se je konec koncerta razvil v prijetno pretepaško veselico pod taktirko vaških nasilnežev (sicer dovolj opitih) z naslovom Štajerska ikebana ali Pretepaj vse, kar ti pride pod roke, tudi dekleta. Ta stil emancipacije mi ne ugaja, zato bom dodobra premislil, preden bom naslednjič premaknil svoje noge proti Tratam. Tak zaključek je vrgel točo in sekire na zelo dobro organiziran in prijeten rock žur, kjer so najbolj žgali Polska malca (če se ne bi tako ponavljali, bi bili naš najboljši rock bend), ostali pa so bili v vsej množici nastopajočih pač standardni (nastopilo naj bi 20 izvajalcev, ne vem, če so vsi, med njimi pa so bili še kot zanimivejši lt’s not for sale, Pridigarji in Center za dehumanizacijo, manjkal ni niti razpiti deček s kitaro Zoran Predin, ki je v vlogi kantavtorja poskrbel, da smo se po vseh kitarah umirjeni in delno pretepeni (ena četrtina ekipe — ženska) odpravili Mariboru naproti.
Po dopustniškem juliju je bil avgust tisti, ki bi naj postavil pike vsepovsod tam, kjer še manjkajo. Začelo se je, vsaj po plakatih in imenih na njih, udarno, čeprav je bil prvi poraz že spravljen pod streho, še preden se je vse začelo. Pravi rock dogodek, ki bi moral biti v puljski areni so premaknili na nogometni stadion in s tem izgubili ves kredit. Ta neprijetna peripetija gre na rovaš nove hrvaške (puljske) oblasti, ki se je s takimi gestami zelo približala slovenskim klerikalcem, ki bi vsako drugačnost, čeprav gre le za ljubljanski K4, ki je slepa cesta in kost za glodanje ljubljanske kvazialternative (pa kva, k’ so nam vse drug' pozaprl'), najraje umiril, da bi jo vrnil cerkvi, ki jo je pred tem zaplenila klenemu slovenskemu kmetu ali trgovcu in s tem pod svetlim križem denacionalizacije nadaljevala večno borbo oblasti z drugače mislečimi (na koncu pri vsej stvari sploh ne gre za čisto nič drugega kot na večen generacijski konflikt in problem »problematičnega« pubertetnika, ki si znotraj družbe išče svojo identiteto — hujši so starši, večji je njegov odpor). Težave že pred začetkom in nato še nekajurna zamuda pričetka »Arena festivala« sta bila slaba znaka, ki sta na žalost le uvajala fiasko prireditve.
Zamude, ki so se večale od skupine do skupine (na koncu ie bila pavza med nastopajočimi
že dolga skoraj eno uro!) sta raztegnila koncert do pete ure zjutraj in tega so lahko dočakali le najvztrajnejši ali peklenski oboževalci lučk in scenografije, ki so nam jo posredovali »zvezde« puljske noči Alien Sex Friend, čeprav njihova glasba ni bila vredna pol kurca.
Mraz, ki ga je oddajal travnati stadion je bil še zadnji udarec čakajoči publiki, ki ni imela niti urejenih sanitarij niti dovolj debelih pulovrov, da bi preživela. V bistvu se je vse končalo z Einsturzende Neubauten, ki so v nekaj več kot polurnem nastopu prikazali tisto, zaradi česar se je splačalo potovati v Pulo. Resnično odličen nastop je začel razjarjeni lev Bliža Bargeld z nagovorom publiki, da upa, da organizatorji puljskega rock spektakla ne bodo več nikjer in nikoli organizirali kakršnegakoli rock koncerta. Enega od njih je Marko Brecelj imenoval kar narodni škodljivec, saj je dejansko prezrl v cilju ne vem — čigavih — interesov kompletno puljsko glasbeno sceno, ki jo je imel dobesedno pred nosom (KUD Idi-joti, Mescherscmidt in »Gori uši VVinnetou«, »zanimivega projekta Francija Blaškoviča, šefa »lige za borbo proti turizmu«, da o čem drugem ne govorimo. To je bil Goran Lisica — Foz, ki je posredno ali neposredno kreiral tudi program velenjskega rock žura. Sicer pa lahko v Puli še pohvalim (bolj tiho) reške LET 3, ki so pomenili nekakšen vrh prvega, »outsi-derskega« dela te fešte (ob konkurenci amaterjev jim to ni bilo težko) in beograjsko Disciplino kičme s Kojo na čelu, ki je prva resnično dvignila publiko, Borghesia pa so bili prerazvlečeni in nezanimivi za tako velik ambient. Einsturzende Neubauten so ena najboljših rock skupin na svetu, ki ni izgubila svoje tenzije niti v koketiranju s »komercial-nejšim« programom, ki je bil vzet (v glavnem) z njihove zadnje plošče Haus Der Luege. (Nobeden drugi si ne zasluži omembe).
Kar ni uspelo Puli, je uspelo Velenju, ki mi je zaželelo dobrodošlico s tablo, na kateri je tisto, kar je stalo pred Velenjem premazano s črno barvo. Dobri stari časi, bi rekel nostalgik in se nasmehnil, realist pa bi pomislil, da smo spet tam, kjer smo bili pred desetimi leti in pljunil skozi avtomobilsko šipo. To bi trajalo tako dolgo, dokler ne bi po večerji v restavraciji »Delavski dom« (nasproti velenjskega sodišča, kjer so pred dvema letoma sodili urednikoma Katedre Igorju Mekini in Samu Resniku) odbrzel na koncert, ki si po vsem zasluži vzdevek rock dogodek poletja. Odprli so ga heavy metalci Pragvald iz Prebolda (to je staroslovansko ime za omenjeni kraj), nadaljevali lt’s not for sale (že omenjeni, ki so sodelovali kot edini slovenski predstavnik na
letošnjem Novem rocku), ki so po besedah Milka Poštraka malo razočarali, za njimi so nastopili reški Popev/Grad, baje po besedah že omenjenega, največje razočaranje. Udar so napravili Epidemic Zone iz Žalca, katerim so sledile zelo dobre Majke iz Osijeka, pri katerih me je motilo le preveč iggypo-povsko delovanje pevca, ki se je zgubljal med iskrenostjo in šablono rock’n’roll frontmana.
Majke so odličen rock band, ki ga moramo čimprej videti v Mariboru. Na žalost tudi v Velenju ni šlo brez zapletov in so zaradi težav z elektriko in ritem mašino morali, po prihodu na oder in kakšni minuti večkrat poskušanega igranja, odpovedati zagrebški art rockerji Phantasmagoria, kar mi ni koncu koncev predstavljalo velikega udarca, saj so tokrat odlični LET 3 nadaljevali tam, kjer so Majke nehale. Odličen zvok in prijetna atmosfera sta bila idealna partnerja nastopu reške skupine, ki je od temnega vala prešla v nek heavy rap stila Faith No More. Čeprav so konceptualno delovali konfuzno in ponovno prikazali problem YU-rockerjev na razpotju, ko ob izčrpanju lastne primarne izraznosti tipajo, kam bi se ozrli in si za podlago najdejo enega od trenutno najpopularnejših in najaktualnejših svetovnih trendov, so z iskreno in energično izvedbo stopili na vrh velenjskega žura. Skopski Mizar, ki so nastopili za njimi, na prireditev s svojo intimno atmosfero niso najbolj sodili in so le bolj prisilno spustili vzdušje h koncu. Njihovemu makedonskemu rocku ustrezajo manjši, klubski prostori. Na žalost so tudi tukaj prireditelji spregledali celjske motorje, ki so letos izdali plošči — Phone Bo Vandals in Strelnikoff iz Celja (kovačeva kobila je očitno še vedno bosa).
Konec poletja pa sta nakazali jesenski zvezdi Tina Turner in David Bowie v Zagrebu, čigar koncert je tudi oblivala voda, kar ni motilo dobro napolnjenega maksimirskega stadiona, da bi resnično užival ob hitih izvajalca, ki je osebno zaznamoval sedemdeseta teta (kje je že to?). Tudi Zagreb se vrača tja, kjer je v sedemdesetih obstal.
Še celo Maribor je dobil svoj zadnji poletni (jesenski) rock koncert, to so Ekatarina Velika, ki so po dolgem času spet aktivirali za koncerte idealni Rotovški trg in postavili sivo mesto ob sivi reki na piedestal rock dogajanja, ki ima najrajši malo starejša preverjena imena in ga karkoli drugega vedno preseneti ter vrže iz že predolgo trajajočega spanja. No ja, saj bo jutri nov dan, pojutrišnjem še eden in tako dalje do naslednjega poletja. Se vidimo!?
PETER TOMAŽ DOBRILA
POČITNIŠKA BERA ZALOŽBE FRONT ROCK
Založba Front rock je čez poletje postala samostojna in se za začetek (nove dobe) predstavila s kar štirimi vinilnimi produkti, ki v naše vsakdanje (rockovsko) okolje vnašajo dobršno mero svežine, čeprav zvočno sami po sebi niso tako izzivalni kot bi si starokopitni alternativci lahko želeli.
Začnimo za graškim projektom Pure Laine, ki predstavlja presedan v naši zvo-čno-vinilni produkciji, saj gre za prvo neposredno vinilno izdajo neke tuje skupine pri nas, kajti mini LP Pure Laine prinaša material, ki v Avstriji še ni izšel. Pure Laine, ki sicer izhajajo iz novorockovske alternative, danes pa igrajo godbo, ki se trmasto približuje »mainstreamu«, so v Avstriji izdali že tri plošče in so dosegli določeno popularnost tudi zunaj graške scene. Odlikuje jih (vsaj po koncertih sodeč) izredno profesionalen odnos do svojega dela in šarm temnih rockerjev, ki se izogibajo pretirano klišejskemu igranju, in multilingvisti-čen pristop v besedilih. Na mini elpiju so Pure Laine združili gotsko temačen rock (ki je v nemško govorečem delu Evrope še zmeraj popularen) in izpovedno (akustično) liriko z značilnim sodobnim rokcizmom, vse skupaj pa na zavidljivem nivoju povezuje sugestivni glas pevca Georga Altzieblerja Nič revolucionarnega ali izzivalne-
vr\	Т4ГПЧ	'■*
4k ^
"74	Vt\	V74	V*\
тл -tv	V*\	^
■74 t*7\	t*-i\	'Vf\
^-ix V-ix Vt\ V74 V-r\ V74 V*\ va V-»\	V*4	^
"74 V74
V»\ VS4	T*
CENTER ZA DEHUMANIZACIJO: KO SE ZABAVAM S TEBOJ / PURE LAINE / IT’S NOT FOR SALE: NIKDAR NAZAJ / GASMAX: THEN ARE
ga, a vseeno zelo korektna in privlačna zadeva.
Center za dehumanizacijo se je potrudil že s tretjim vinilnim izdelkom, ki sledi liniji izpred dveh let, ko se je njihova zvočna produkcija začela na določen način mehčati in iskati možnosti (subverzivnega) preživetja v tem času, ki se je že zapisal kičastemu popu in milozvočju. Bolj pop (na prvo poslušanje) in bolj kompleksni so, če jih primerjamo z objestno hardkorov-sko eksplozivnostjo izpred nekaj let, a še zmeraj izzivalni in nepredvidljivo iščoči. Igračkanje s samplerjem in programiranjem je za sedaj še v prvi fazi iskanja lastne identitete, vendar pa so CZD skupina z zgodovino, ki se jim pozna praktično v vsakem taktu. Čeprav morda njihove raznolike skladbe zvenijo nekako nes-
kladne (rokcizem, elektronika, impulzivno petje), ali celo diletantske, pa se prav v bogatem zvočnem igračkanju skriva veliko dobrih obetov za dolgo pričakovan LP Centra za dehumanizacijo. »Ko se zabavam s teboj« je dokument prehodnega kaosa, dokument časa, ko se staro umika novemu (normalnemu) in je bila v medijih po krivici spregledana.
Tretji vinilni izdelek Front rocka predstavlja laško skupino lt’s Not For Sale (edini slovenski rockerji na Novem rocku 9000) s singlom Nikdar nazaj. Gre za kitarski hardkore po vzgledu na Hii-sker DU in podobno ameriško novorockovsko sceno z dokaj melodičnim vokalom, ki pa ga je žal povsem razblinila obupna produkcija, ki celotno zvočno sliko skupine odene v
siv zvočni zmazek, da lahko dobimo kolikor toliko sprejemljivo sliko njihovega zvočnega početja. Fantje igrajo prav vzpodbuden kitarski rock, v katerem se prepletata tako hrupna ostrina električne kitare kot melodičen vokal z dokaj ostro ritmično osnovo (pri čemer je vloga basa veliko premalo dorečena). Kot prvenec, ki je (najverjetneje) nastal v garaži, je stvar prav spodobna, toda za resnejšo promocijo se bo treba še bolj potruditi (in se ne zadovoljiti zgolj z lokalnim feedbackom iz dokaj živahne laške scene, ki jo sicer zaznamuje še HC fanzin Pfatfuzz in napol legendarni bend Ujetniki svobode).
Za konec pa je Front rock poskrbel še za LP (že drugi po vrsti) marginalne zasedbe Gasmaz, ki nas ob plošči se-
znani še z lastnimi (estetskimi) nameni (»Glasba je ena najbolj abstraktnih in iracionalnih oblik jezika, kar si jih je izmislil človek. Različni ritmi, melodično-harmonske strukture, višji harmonični toni. delujejo neposredno na podzavest poslušalca. Ta spoznanja imajo veliko vlogo v naši glasbi. Poskušamo združiti različne elemente v novo celoto. Rock je naš medij, ker smo zaljubljeni v električne kitare, bobne in sintetizatorje, a naš glasbeni interes sega od rock'n’rolla do dvanajstton-ske glasbe in aleator/ke. Tehnologijo uporabljamo brez predsodkov, pa naj gre za elektronke ati računalnike.«)
Priznati je treba, da njihova plošča Then Are zares posega v povsem neoprijemljiv zvočni prostor (ki ga v Sloveniji dejansko ne zaseda nihče
drug) in da so Gasmaz tokrat (za razliko od LP-ja Mi jih beremo — ko jih pobiramo) zares napravili nekaj, kar je mogoče oceniti vsaj kot zanimivo. Ni problem v tem, da je v njihovi glasbi mogoče zaslediti psihedelične reference iz šestdesetih ali sedemdesetih (Gong recimo), ampak v tem, da so pretirano samozadovoljni z občasnim kitarskim onaniranjem (predvsem v daljših komadih). Sicer pa gre za izjemno zanimivo stilsko zlepljenko, ki predvsem v ritmičnih osnovah sledi intencam duha časa, tu in tam pa v aranžmajskih in produkcijskih rešitvah ponuja prav vrhunske rešitve. Gre za pozitivno in neobremenjeno ploščo, ki je ne bo posebej maral niti trg, niti kritika, zato pa je napisana na koži tistim, ki jih glasbena moda posebej ne zanima in so pripravljeni odprtih ušes prisluhniti odprti (pozitivni) glasbi. Če smo že pri tem: ta plošča je zagotovo boljša od drugega elpija Mi-ladoyke Youneed (in veliko bolj podobni sta si, kot bi si morda mislili), vendar bo prodana v bistveno manjši nakladi, ker pač modni učinki v tržnih razmerah terjajo svoj davek.
Za konec pa še nov naslov Front rocka (na katerem lahko dobite vse naštete plošče in še več);
FRONT ROCK p.p. 48
62000 Maribor	rajko
13
шшз
SONIC YOUTH
ZVOČNA SAMOSVOJOST IZ NJUJORŠKEGA ROCKOVSKEGA KOTLA
Po tretjem srečanju z najbolj samosvojo rock skupino osemdesetih let je že tudi čas, da se ozremo na skoraj desetletno delo njujorških rockerjev, ki so v marsičem zaznamovali kreativno ro-ckovsko dogajanje v zadnjem času in bo, tako vsaj upamo, imelo pomemben vpliv tudi na dogajanje v devetdesetih letih.
Vse skupaj se je začelo enkrat v drugi polovici 70-tih let, ko je v New Yorku pričel skladatelj Glenn Branca, ki se je učil tudi pri minimalistih v 60-tih letih, okoli sebe zbirati mlade glasbenike, ki so igrali predvsem »tradicinalne« ro-ckovske instrumente. Iz kopice glasbenikov, ki so sodelovali z Glennom Branco, se je formiral projekt Glenn Branca’s Guitar Army, v katerem so glasbeniki v glavnem eksperimentirali s kitarskim hrupom. Iz te kitarske armade je prišlo veliko mlajših glasbenikov, ki jih lahko najdemo v mnogih ključnih njujorških rockovskih zasedbah v 80-tih letih — za nas sta tokrat najbolj zanimiva kitarista Lee Ranaldo in Thurston Moore. V začetku 80-tih sta se jima pridružila še basistka Kim Gordon ter bobnar Richard Edson in leta 1981 se je po njujorških »downtown« klubih začela pojavljati skupina pod imenom Sonic Youth. To zasedbo je odlikoval zvok, ki jo je precej razlikoval od zvočne podobe drugih takratnih rock skupin. Oba kitarista sta se namreč lotevala kitar na precej neobičajen način: pri delu z avandgardističnimi glasbeniki sta spoznala, da uglasitev kitar na standarden način še zdaleč ni edina možna (tako da sta včasih šla tako daleč, da sta za vsak komad kitare uglasila povsem drugače), poleg tega sta se strun lotila tudi z bobnarskimi palicami, s katerimi sta po njih drgnila in tolkla (da o najrazličnejših mehanskih predmetih in elektronskih pripomočkih sploh ne govorimo), za nameček pa sta se spečala še s hrupom in vešče izkoriščala ostalim kitaristom tako nezaželjen feed-back in iz njega vlekla celo melodije. Zaradi specifične zvočnosti so jih poslušalci nehote pričeli primerjati v Velvet Underground, vendar pravi Lee Ranaldo: »Nimamo se za nikakršen underground band, še manj Velvet Underground. Tisto so bita 60-ta teta!«
Po dobrem letu igranja po klubih je v začetku leta 1982 pri založbi Neutral izšel mini LP z naslovom Sonic Youth.
Zvok na tem prvencu je že precej bolj artikuliran od hrupne eksplozivnosti živih nastopov, na njej pa najdemo pet odličnih skladb, izmed katerih bi lahko prav posebej izpostavili osemminutno »The Good And The Bad« ter seveda »She Is Not Alone« (ki so ga čez dolga leta predelali tudi naši Borghesia).
Konec leta 1982 so odšli Sonic Youth skupaj s someščani The Awans na prvo turnejo, t. i. Savage Blunder Tour. V okviru te turneje so prvič prestopili prag New Yor-ka in nastopili v vseh pomembnejših ameriških klubih. Nekaj posnetkov s te turneje
ga hrupa, skozi katerega se prebijajo harmonične melodije. Kim, Thurston in Lee so
popuščali in zategovali strune na kitarah, med njih so občasno zatikali tudi različne predmete in tolkli po njih. Na ta način so Sonic Youth pomešali rockovsko strukturo z ek-sperimentalnostjo ter postali v svoji zvočni formi povsem edinstveni.
Nasprotno pa so njihovi teksti dokaj preprosti in včasih precej manj destruktivni od same glasbe. Na nekaterih delih se kar prelivajo iz komada v komad, drugič pa zopet dajejo občutek fragmentarnosti.
Valley 69« intenzivnost ne popusti niti za trenutek in ne dopušča, da bi ploščo pred koncem dali z gramoona.
»Death Vaiiey 69«, ki so ga odpeli skupaj z Lydio Lunch (s katero člani benda tudi sicer sodelujejo, ampak to je druga zgodba), je postal ta-korekoč hit in je malo kasneje izšel pri isti založbi tudi kot single.
Nekako v tistem času so Sonic Youth prvič nastopili tudi v Ljubljani in v določenih krogih zasedli pravo kultno mesto.
Leto kasneje je skupina prestopila k založbi SST. No-
I
m
lahko najdemo tudi na izdaji Sonic Death — Early So-nics Live, ki je luč sveta ugledala kasneje pri založbi Thurstona Moorea Ecsta-tic Peace, vendar le v obliki dvojne kasete. Ta diskografski proizvod, ki torej ni izšel v običajnem vinilnem LP formatu, so kasneje (leta 1988) izdali pri založbi Blast First kot CD. Glede na zelo slabo kvaliteto posnetkov in skrajno atonalnost zvočnega materiala ga lahko priporočamo le resničnim ljubiteljem Sonic Youth
Na tej turneji je bila posneta tudi priredba komada »i VZanna Be Your Dog« benda The Stooges, ki jo najdemo tudi na njihovem prvem pravem (studijskem) albumu Confusion Is Sex. Confu-sion Is Sex je izšla leta 1983 (prav tako kot mini LP Sonic Youth) pri Neutral. Bobnarja Richarda Edsona je takrat zamenjal Jim Sclavu-nos, Sclavunosa pa kmalu zatem Bob Bert. Confusion Is Sex je polna kakofonične-
»My body is a past time / my mind is a simpie joy i iearn my lesson / The har-dest way But you don’t know me / and you ain 't need me a complete INHUMAN«
Thurston Moore pravi »Moji teksti so prav tako pomembni kot glasba. Napisani so ločeno od glasbe in lahko živijo tudi brez nje.«
Nekaj mesecev kasneje je izšel pri berlinski založbi Zensor še EP Kili yr. Idols
z istoimenim komadom — eno od njihovih najmočnejših pesmi.
Leta 1985 je izšel pri Ho-mestead Records njihov naslednji LP z naslovom Bad Moon Rising. Plošča je glasbeno še močnejša in bolj dovršena kot Confusion Is Sex in stvari, ki so mogoče prej še ostale nedodelane ali nedorečene, so se tu približale popolnosti. Od »valečega se« »Intra« preko romantične »I Love Her Ali The Time«, pa vse do eksplozivne »Death
va založba je odkupila tudi pravice za ponovno izdajo prvega mini albuma in prvega LP-ja, skupina pa je zopet zamenjala bobnarja. Boba Berta je zamenjal Steve S*»el-ley, ki v zasedbi igra še da-mes. V novi zasedbi in pri novi založbi sta v letih 1986 in 1987 izšla dva albuma, najprej Evol (beri z nasprotne smeri!) in nato še Sister. Obe plošči se na prvi pogled morda malo bolj približata ro-ckovski tradiciji, vendar ju kljub vsemu od nje še vedno ločuje precejšnja distanca. Na hitrejših komadih (»Star-povver«, »Expressway To yr. Skull,« »Catholic Block«, »VVhite Cross«) je ritem sicer v resnici bolj tekoč, kljub temu pa na teh dveh ploščah najdemo tudi nekaj izjemno počasnih in zvočno kom-pleksneje strukturiranih komadov (Shadovv OF No Doubt,« »Beauty Lies In The Eye,« »Cotton Črovvn«), V teh skladbah še posebej pride do izraza izredno stimulativen vokal Kim Gordon in neverjetna prefinjenost kitarske igre obeh kitristov, ki se običajno konča v takorekoč čustveni eksploziji hrupa, ali pa se vse skupaj znova izteče nazaj v umiritev. (Nova psihe-delija? Ne! Sonic Life!).
Tudi po teh dveh klasičnih Sonic Youth ploščah so se fantje in dekle ustavili na ljubljanskem koncertnem odru Festivalne dvorane in še enkrat navdušili zvesto množečo se četico svojih oboževalcev iz ljubljanske kotline in okolice.
Omeniti velja še EP Star-power in pa sodelovanje z Mikeom Wattom basistom sedaj že legendarnih Minu-temen, ki ga najdemo na B strani tega EP—ja v komadu »Bubblegum«.
Na plošči Evol so začeli Sonic Youth v pesmi »The Crucifixion Of Madonna And
Sean Penn« kazati svojo nagnjenost oziroma prezir da te dame in s tem posredno najverjetneje tudi do elitizma, populizma in ameriškega sna. Takrat se je prvič pojavil projekt Ciccone Youth, za katerim seveda stojijo Sonic Youth, rezultat teh izpadov pa je bil najprej EP s predelavo Madonnine uspešnice »Into The Groove« (v Ciccone Youth inačici: grove)y). V tem primeru gre v bistvu za »cover«v pravem pomenu besede, saj so dodatni instrumenti in vokali nasneti na originalno verzijo.
Naslednji LP je zopet izšel pri drugi založbi. Tokrat je bila na vrsti angleška Blast First, ki je prav tako kot SST nekaj let prej odkupila večino pravic do ponovne izdaje prejšnjih plošč. Na tem mestu vam lahko namignemo, da večino plošč lahko še vedno nabavite pri SST ali pri Blast First, z izjemo EP-ja Kili yr. Idols, za katerega pa se šušlja, da naj bi ga Zensor te dni znova ponatisnil.
Prva plošča, ki je izšla pri novi založbi, je bil EP z naslovom Master = Dick. Plošča pravzaprav ne sledi najbolj konceptu Sonic Youth, ampak bi bolj sodila v okvir odtr-gancij alter ega — Ciccone Youth. Na njej najbolj vpade v uho spogledovanje z rapom in pa kvaliteten humor, kakršnega smo vajeni ravno pri projektu Ciccone Youth
Sledil je dvojni LP Daydre-am Nation, za katerega bi morebiti lahko rekli, da predstavlja korak k populizmu, vendar to slej ko prej ne drži. To ploščo krasi odlična produkcija, veliko je hitrih in tekočih ritmov, ogromno svojevrstno uglašenih »soničnih« kitar in izvrstnih komadov: »Providence«,	»Kissability«,
»Total Trash«. To je rock, ki je na krasen način zaznamoval konec osemdesetih.
Kmalu za tem smo dočakali dolgo napovedan album Ciccone Youth, Whitey Album. Ali gre za besedno igro med Belim albumom Beatlov in Whitney Huston? Bržkone. Teh besednih iger so Sonic oziroma Ciccone Youth zvrhano polni takorekoč od Evol naprej (konec koncev pa veliko dajo tudi na igro z grafiti, ki ves čas spremljajo vizualno podobo benda). Sonic allias Ciccone Youth so dolgo časa napovedovali al-
bum s samimi »cover« verzijami, vendar na Whitey Albumu (na srečo) najdemo samo tri nove priredbe. V svojem bizarnem duhu med drugim izvedejo tudi znameniti Ca-geov komad4’35 (saj poznate to zgodbo s sedanjem pred klavirjem!), ki pa ga Ma-donina mladina izvede trikrat hitreje od originala (to je pač rock’n 'roli, ha, ha!). Lotili so se še predelave debilnega hita Roberta Palmerja »Addi-cated To Love«, ko so jo baje posneli v nekem reklamnem študiju velike veleblagovnice v petih minutah in za posnetek plačali 28 $, ter lastne — pardon, Sonic Youth — pesmi »Making The Nature Scene«. (Samoironija? Samopa-rodija?) Ostali prostor na plošči so namenili idejam, ki nikakor niso bile izvedljive pod okriljem matičnih Sonic Yo-uth. Ciccone Youth so se sprehodili po drugih glasbenih področjih, posvetili pa so se tudi improvizaciji, uporabi elektronike in značilnemu či-konijevskemu humorju.
Osemdeseta leta so Sonic Youth zaključili s sodelovanjem na Blast First kompila-ciji z naslovom Nothing Short Of Total War skupaj z ostalimi skupinami, ki snemajo za omenjeno založbo (med drugim Ut, Big Black, Ra-peman, Dinosaur Jr., Big Stick)
Leta 1989 je izšel pri tej založbi tudi EP Touch Me l’m
Sick, ki so ga izdali skupaj s skupino Mudhoney. Stvar je znova sonično inverzna, kajti Mudhoney izvajajo skladbo »Halovveen«, pod katero so podpisani Sonic Youth, le-ti pa se seveda recipročno potrudijo z naslovno skladbo, katere avtorji so Mudhoney.
V devetdesetem letu so Sonic Youth naposled prestopili od neodvisnih k odvisnim in se zapisali mega založbi VVarner Bros, oz. njenemu satelitu Geoffen Com-pany in izdali album Goo. In kako je z Goo? O tem bržkone že veste vse.
22. septembi so Sonic Youth že tret; nastopali v Ljubljani — ali s з se prikazali v Plečnikovih Kr zankah?
Na koncu se ahko še enkrat povrnemo v leto 1985 na prej izpuščeni EP Flovver:
»Support the power of wo-man / use the p avver of man support the flovver of woman / use the word: FUCK«
MATJAŽ P.
In res — kako je bilo v Križankah? Predv m strahotno hrupno, tako da smo koncert morali dobesedno ekaj dni prebolevati. Sonic Youth so se izkazali kot zares dličen bend, vendar pa so dali vse od sebe samo v delu prvr a bisa, sicer pa so igrali svoj material predsvem povsem ko retno profesionalno (če seveda pozabimo na nekatere izp e Thurstona Moora ali Lee Ranalda, ko je k nam prihajal s; o plaz feed-backov, hrupa in trušča).
Tokrat je Thurston Moore za predskupino iz ral svojo najljubšo skupino (nam doslej neznano), ženski io Babes In Toyland, ki so svoj program odropotale in izkor zale povsem simpatično in korektno, vendar se od hrupnega rednjeameri-škega kitarskega rocka niso mogle odlepiti. (Omeniti je treba, da so prvič igrale pred tako številno publiko in sn pred dva ali tritisočglavo množico v Križankah niso ravno najbolj znašle).
Sonic Youth so prav gotovo odlični glasbeni1.i, ki znajo držati vse niti napetosti nastopa in dinamike zvočne prezentacije v svojih rokah, poleg tega pa premorejo ogromno samosvoje zvočne inspiracije, ki se enakovredno oplaja v tradiciji minimalizma in estetike hrupa ter v najbolj rudimentarni rockovski tradiciji (uporabe riffov in standardnih ritmičnih predlog) z bolj močno navezavo na srednje hiter kitarski rock (ali, če hočete, hardcore) ki je bil v vzponu v drugi polovici osemdesetih let v Ameriki. Ce k temu še dodamo večno prisotne artistične elemente v njujorškem okolju, potem je jasno, da Sonic Youth v svojem početku združujejo smetano vseh pomembnih inovativ-nejših glasbenih smeri zadnjih desetletij, prav v jasno razpoznavni uporabi temeljnih rockovskih predlog pa se skriva ključ njihovega uspeha (ki ga je za zdaj bolj čutiti v tistih krajih na tem planetu, ki se še kolikor toliko uspešno upirajo tržni diktaturi).
RAJKO
14
шмш
ZADNJE DEJANJE NOVEGA ROCKA?
SLOVENSKA HARMONIKA NE MORE V EVROPO
Organizatorji letošnjega ritualnega shoda v čast nekdanji alternativi v ljubljanski provinci so se želeli zapisati večnosti z velikopotezno časovno prelomnico (Novi rock 9000), zgodilo pa se jim je seveda to, kar se redno dogaja letečim objektom, ki frčijo previsoko. Toda najbolj krivično jih je okoli mezinca zavrtela kruta usoda, ki je z eno samo potezo na londonskem Heatrovvu (in ne zaradi balkanske šlamparije pri JAT-u, kot so mislili pedantni - Slo-venčki) porušila ves trud ekipe Radia Študent. Fantje so se namreč trudili izpeljati festivalsko prireditev po evropskih standardih (da se jim slučajno ne bi zgodila puljska katastrofa) in do nastopa Oy-ster Banda jim je to celo uspevalo, saj so se nastopajoči na odru menjavali z (za naše razmere) bliskovito naglico, tako da med pavzo na pivo še pomisliti nisi mogel, in kar je najhujše, celo začeli so točno in vsakemu od nastopajočih izmerili pravičen rok trajanja. Točen začetek je bil prava katastrofa za laščane lt’s Not For Sale, ki so (najverjetneje, ker je bilo dano zamuditi tudi meni) bili prisiljeni odropotati svoj tridesetminutni repertoar pred napol praznim avditorijem. S to potezo (zaradi katere bi v normalnih razmerah bili organizatorji deležni pohval) se je ves namen Novega rocka (prireditve pač, ki — saj še pomnite! — skrbi za promocijo inova-tivnejših rockovskih skupin, ki naj bi se — kako pozabljeno je že to! — lotevale tudi angažiranih tem) razsul v promocijo gostujoče, (tokrat angle-ško-irske) ne rock, ampak harmonikarske folk rock skupine.
In, jasno, bogovi so to herezijo preprečili že pred časom in slovensko harmoniko (frajtonarco) uglasili povsem
----------------------------------
.
Študentski časopis Katedra
Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212004 Številka žiro računa 51800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj:
Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor
Predsednica časopisnega sveta:
Dragica Korade
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji.
Uredništvo: Danilo Vezjak (glavni urednik), Sašo Dravinec (odgovorni urednik). Jasmina Vidmar. Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks. Miro Lenič.
Naslovnica:
Didie Šenekar
Tehnična urednica: Sneži ta Št ibi
V d/a prodaje: Boris Strmšek
Ti . k GZP Mariborski tisk
Cena posameznega izvoda 10 din
Polletna naročnina znaša 60 din. za pravne osebe 120 din. celoletna naročnina a turno 30 DEM oziroma enak vsoto v drugi valuti.
Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1970.
Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. ;n 13. uro
drugače kot na Irskem. Tako je Novi rock 9000 zgrmel v prepad krute slovenskosti in se končal s samo dvema komadoma, ki so jih angleški godci za silo skrpali tudi s slovensko frajtonarco. (Poanta zgodbe bi torej bila v tem, da je za vstop v Evropo potrebno tudi frajtonarce uglasiti po evropskih standardih).
Kakorkoli že, zelo sporna je bila sploh sama odločitev o gostu Novega rocka (pri čemer se ne strinjam s tem, da bi bili Oyster Band bolj primerni za Drugo godbo, ampak mislim, da enostavno taka skupina ni dovolj kvalitetna za prireditev s tem renomejem), še bolj vprašljiv pa je postal sam obstoj te prireditve. Resnici lahko pogledamo v oči in rečemo, da že lep čas v Sloveniji ni novega (alternativnega) rocka in da brstenja scene ni več niti na podeželju. Res je sicer, da bi bilo tudi letos mogoče najti nekaj skupin, ki še igrajo dober rock (recimo Volk in 7. kozliček iz Ilirske bistrice ali (pogojno) Pridigarji iz Ormoža), toda zanimanje za to (za marsikoga zastarelo) glasbo je v naših krajih vse manjše. Politične spremembe se pač najhitreje občutijo ravno v glasbi in prav srhljiva je brezbrižnost in apatija, ki se loteva mlajših generacij. Veliki imperij popa je pač uspešno vrnil udarec in dovčerajšnji alternativci dandanes vzneseno
Eksplozivni hardcore kvartet iz Austina, Texas je opozoril nase z odličnim prvencem M.D.C. — Millions of Dead Cops leta 1982. Politična klima Texasa je bila rahlo prevroča za kombinacijo popolnoma spolitiziranih besedil in hitrega hardcora kot zvočne detonacije. »John Way-ne was A Nazi« (komad je izšel na prvem singlu skupine, ki so bili MDC znani še kot Stains) je pomenilo preveč za povprečnega reakcionarnega Američana, M.D.C. pa so se dobro znašli v San Franciscu, kamor so odšli naravnost iz Austina. Potem, ko je bila prva naklada plošče popolnoma razprodana, je pri založbi Alternative Tentac-les (sicer je večina plošče MDC izšla pri njihovi lastno založbi R Radical Records) izšel remix prvenca. Odmevnost v Evropi je bila izredna.
Leta 1983 izide še EP Mul-ti-Death Corporation.
Druga velika plošča MDC (zdaj kratica pomeni Missile Destroyed Civilisation) z naslovom Smoke Signala (R Radical, 1986) ponuja bend z bolj razdelano glasbo
prisegajo na najrazličnejša gnila jajca, ki jih vesoljni vasi vceplja preko satelitov.
So it goes, anyway!
Kreativna praznina na naših tleh in popolna brezvoljnost, ki domuje v subkulturi (vkoli-kor je o tej reči pri nas še sploh mogoče govoriti) ne obetata prav nič dobrega — videti je, da se je urbana Slovenija znova potopila v blato jodlarskih vaških veselic (harmonika na Novem rocku je bila samo drzna provokacija, ki pa se je spremenila v svoje nasprotje) ali salonske visoke kulture, trg pa je začel hrustati tudi tiste medije, ki so se še do nedavnega upirali vsakemu populizmu. Ravno okoli Novega rocka se je v osemdesetih letih zgrnilo avtonomno gibanje, ki je v marsičem vplivalo na razplet v lanskem letu, tako da je tisti Novi rock, na katerem so Laibach ali Ljubljanski psi lahko delovali skrajno subverzivno, postal zgolj zgodovina, zato bi ga bilo letos treba (tako kot se to počne vsako leto s Pustom) dostojno pokopati in ga ohraniti v lepem spominu. Novega rocka ne bo nikoli več (pa ne zato, ker so njegovega očeta, gospoda Vidmarja, upokojili), to pa še ne pomeni, da ga ne potrebujemo.
Nasprotno! Izzivalnost, ne-konformizem, avtonomnost, večbarvnost, nespravljivost, < inovativnost, pogum in mla- < dostna vihravost so za pri- “
in več variacijami — mnogi so bili nad novimi MDC razočarani.
Po krizi med izdajo prvega in drugega LP-ja MDC delujejo zvezno. Ne-hardcorovska Millions of Damn Christiane (ali This BloocTs for You) (1987, R Radical) se začne kot napad na raligijo, Reagana in birokrate). Na njej najdemo podobne, še vedno zelo politizirane teme. Glasba se je tudi spremenila: MDC uporabljala tudi akustično kitaro, slišimo več melodij in celo še kakšen kitarski solo. Hardcore tudi potrebuje razvoj in če je kdo mislil, da bodo MDC ostali v ostrem šusu prvenca, se je zmotil.
Potem ko leta 1988 izšla kompilacija singlov in komadov s kompilacij More Dead Cops 1981-1987, MDC nadaljujejo z delom. Pred nami je novi LP in pred nami so MDC v živo: na ŠTUKU v torek, B. oktobra 1990 ob 20.00. Legende ameriškega hardcora prihajajo k nam v novi glasbeni preobleki, vendar to ne moti — možnosti za dober rock nikoli ne zmanjka.
(dc)
hodnjo dogajanje v tej deželi bistvenega pomena. Če bomo le za trenutek pristali ne vrednote lepega novega sveta, se bomo lepega jutra prebudili v jodlarsko brezbarvni praznini srednjeevropskega jutra, v katerem se iz dneva v dan dogaja isto: nič.
Sprijazniti se s tem, da pač v tem trenutku novih bendov ni in da alternativa ne gre v promet, je zgolj slepomišlje-nje, kajti obstoj izzivalnih glasbenih (in siceršnjih sub-kulturnih dejavnosti) je avtonomna zadeva, pri kateri je (alternativna) medijska pro-
mocija ravno tako pomembna kot delovanje konkretnih izvajalcev. Tarnanje in sprijaznjenje z obstoječim stanjem nas ne bo pripeljalo nikamor. Konec koncev vsi vemo, da so najpomembnejše reči v rock glasbi zmeraj nastajale na margini. Če je rock v več kot devetdesetih procentih navaden kič (v kar sta padli tudi dve skupini na letošnjem Novem rocku: Obojeni program s svojim klišejskim izpetim onaniranjem in Parti-brejkers, ki so se povsem izgubili v brezbarvno butastem balkanskem jugo rocku), in če so devetdeseta leta
leta kiča, to še ne pomeni, da bo v devetdesetih letih rock cvetel. Tudi retrogradne navezave na rudimentarni punk (kot npr. pri prištinski, sicer simpatični, a sila povprečni skupini Bila Bila Bila) ne bodo ostarega kljuseta več pognale v dir. Vse bolj kaže, da je z rockom kot takim konec in da nas čakajo prav v kratkem temeljite zvočne -strukturne spremembe — takrat pa se bo ples alternative znova začel. Do takrat pa: zbogom, Novi rock!
RAJKO MURŠIČ
Naročam
□ IN - Informacije iz Slovenije
izvodov:
□ slovenski	________
□ angleški	________
□ srbohrvaški	________
G ABC PR - Odnosi z javnostjo na prvi pogled
izvodov:
□ Modri IN - Informacije o Sloveniji
izvodov:
□ slovenski	_________
□ angleški	_________
□ nemški
Ime
Priimek
Ime podjetja
Naslov
Telefon _ Telefaks
Način plačila
□ Račun bom poravnal v 8 dneh z virmanskim nakazilom.
□ Eurocard
št, kartice_____________________velja	do______________
□ Račun bom poravnal s čekom (za Tiskovno središče Ljubljana)
□ Diners Club
Podpis
(naročilnica je brez podpisa neveljavna)
Datum
Prosim, pošljite n^očilnico na naslov:
Tiskovno središče Ljubljana, Titova 35, 61000 Ljubljana, Jugoslavija. Telefon +38 61 / 318-193 ali 321-869, telex 31255 delo yu ( s pripisom ZA TISKOVNO SREDIŠČE), faks +38 61 / 302-339 ( s priprisom ZA TISKOVNO SREDIŠČE). Devizni račun LB GB Ljubija- »50100-620-107-63676/2.
Modri IN - Informacije o Sloveniji stane za naročnike iz Jugoslavije 200 din.Avstrija 219 ATS, Avstralija 26 AUD, Belgija 644 BEF, Kanada 24 CAD, Danska 120 DKK, Finska 74 FNK, Francija 105 FRF, Nemčija 32 DEM, Grčija 3102 GRD, Italija 23 325 ITL, Japonska 2943 JPY, Južna Amerika 21 USD, Luksemburg 32 DEM, Nizozemska 35.30 NLG, Norveška 122 NOK, Portugalska 2765 PTE, Španija 1966 ESP, švedska 115 SEK, Švica 26 CHF, Velika Britanija 10.50 GBP, ZDA 20.70 USD
IN - Informacije iz Slovenije - cena posameznega izvoda je 10 din. Polletna naročnina je za Jugoslavijo 360 din, Avstralija 56 AUD, Avstrija 524 ATS, Belgija 1539 BEF, Kanada 59 CAD, Danska 287.50 DKK, Finska 176.20 FMK, Francija 251.50 FRF, Nemčija 75 DEM, Grčija 7411 GRD, Italija 56 258 ITL, Južna Amerika 53 USD, Luksemburg 75 DEM, Nizozemska 84.30 NLG, Norveška 291 NOK, Portugalska 6603 PTE, Španija 4756 ESP. Švedska 275.40 SEK, Švica 62 CHF, Velika Britanija 25.10 GBP, ZDA 51 USD (v ceno je vračunana letalska pošta)
M. D. G.
PRED KONCERTOM V MARIBORU
MARIBORSKI SAMOPRISPEVEK
ANTON ROUS O TVORBI NA RODILIH
»Dejal sem, da je to vendarle zadeva strokovne odločitve. Če splošni zdravnik pošlje bolnika v bolnišnico s po njegovi sodbi ugotovljeno diagnozo nerakava tvorba na rodilih in specialist v bolnišnici ugotovi, da ima ta pacient vnetje slepiča, sem jih vprašal, za katero operacijo se boste odločili prej. Zdravniki so odgovorili, prav gotovo za slepič. Najprej je treba pozdraviti akutno vnetje slepiča, šele potem pa se lotiti nera-kavega obolenja na rodilih. Kaj bi to z drugimi besedami pomenilo? To pomeni, da bi morali zdravniki odločiti, kateri oddelek naj ima prednost in v tem primeru je odločitev zdravnikov že dana — interni.«
Zgolj naključje je, da je tudi vodja mariborskih socialdemokratov, ki se kljub temu, da je prevzel oblast kot del vladajoče koalicije, kar naprej hvali, da »njegova stranka ima program, vlada pa ga nima, prav tako kot Anton Rous, prepustil odločitev o ravnanju s samoprispevkom stroki. Tudi po njegovem mnenju lahko rodila počakajo. Gospod Roman Leljak, hvala lepa za vašo vlado na soncu, pa tudi za dno v senci.
DR. BORUT GORIŠEK O PRITISKIH NA JAVNOST
»Zdravniki ginekološkega oddelka smo naravnost osupnili ter hkrati začutili globoko spoštovanje do nasprotnika ob odlični ideji (le kdo se je je domislil?), ko smo prebrali, da zaradi sanitarno higienskih vzrokov v slabih prostorih omejujejo internisti obiske na enega obiskovalca na vsakega pacienta — pritisk na javnost je strahovit. Razmišljali smo, ali naj zaradi enakih sanitarno higienskih pogojev enako ukrepamo tudi na ginekološkem oddelku, vendar menimo, da bomo raje vztrajali pri intenzivnem vzdrževanju higiene na oddelku ob velikih naporih uslužbencev ginekološkega oddelka.«
BALADA
INTERNISTI SPOROČAJO JAVNOSTI
»Občane in politično upravne organe mesta Maribor želimo s tem opozoriti, da se bo zaradi zahteve po zmanjšanju posteljnih kapacitet v kratkem zmanjšala možnost za zdravljenje na internem oddelku. Zdravniki internega oddelka želimo s tem pismom seznaniti javnost zaradi njenih nadaljnjih odločitev.«
Internisti so »v odprtem pismu občanom in poslancem skupščine mesta« zavajali javnost, ko so navedli, da so interni oddelek s tretjega mesta postavili na zadnje, četrto, šele po izglasovanem samoprispevku. V vseh propagandnih materialih, ki jih je redno objavljal Večer, je ginekologija na tretjem mestu. Ta vrstni red je potrdil tudi odbor podpisnikov. Pri opisovanju razmer na internem oddelku so mirno tudi zamolčali dejstvo, da je republiški sanitarni inšpektor zagrozil, da bo zaradi sanitarno higienskih pogojev zaprl tudi ginekološki oddelek, kjer ima 106 bolnic na razpolago dvoje stranišč, v eni sobi pa je kar 16 postelj.
O VNETEM SLEPIČU IN NERAKASTIH RODILIH
Ni jih malo, ki te dni dopovedujejo Mariborčanom, da niso imeli pojma, o čem so odločali, ko so se na zadnjem referendumu odločali za plačevanje četrtega samoprispevka za zdravstvo. Med njimi ni malo zlasti tistih, ki so vsega hudega navajenim davkoplačevalcem celo pripravljeni priznati, da so na referendumu sicer vedeli, kaj bodo plačali, če se bodo odločili za plačevanje četrtega samoprispevka, vendar tovrstnemu referendumskemu odločanju v maniri prosvetljenega monarha jemljejo sposobnost kompetentnega razsojanja tako o aktualnih potrebah lokalne skupnosti kot tudi o trošenju prostovoljno zbranega denarja.
Povedano naravnost: mnogo jih je, ki z morbidnimi razpravami o tem, ali se prej umre od vnetja slepiča ali nerakavega obolenja rodil, brijajo norce tako iz ljudi, ki so kljub svojim temnim slutnjam na referendumu glasovali za izboljšanje standarda v bolnišnici, kot tudi iz instituta referenduma, ki očitno ostaja edina državno predvidena oblika izrednega »proračuna« za financiranje obstoječih skupnih potreb civilne družbe. Z naknadnim zamegljevanjem referendumskega programa, zdravniško skrajno probleamtičnim izsiljevanjem »prioritet« in politično škandaiizacijo referendumskega odločanja je dobil etos civilne družbe eno najbolj ciničnih klofut. Tega cinizma ne zmanjša dejstvo, da ne gre za kak poseben etos. Prej za praktično ideologijo, ki je našla veliko razlogov za preživetje v razmerah liberalne države, ki je prepustita skrb za vsakdanje življenje ljudi (ceste, šole, vrtce, vodo, telefone) razli-
čnim oblikam samopomoči, medtem ko je davke za te iste potrebe »racionalno« razporejala sama bog ve kam. Nova politična elita je na tem področju še za spoznanje bolj nesramna od stare: ta bi rada izvajala enake manipulacije s samoprispevkom kot jih je stara z davki.
Ta izvedba se seveda ne giblje na robu legalnega, ampak na robu legitimnega početja. In v teh krajih je to čudoviti rob: karkoli se na njem zgodi, se zgodi na škodo najrazličnejših družbenih skupin, ki niso na oblasti. In za to škodo ni nihče nikomur odgovoren.
Zadnji spori o mestu ginekologije v programu samoprispevka samo še dodatno ilustrirajo situacijo, ki je brezizhodno tu. Gre za situacijo, kjer je skoraj vse stvar polemike in odprto za vsakdanjo revizijo in reinterpretacijo; in taka je bržčas podoba absolutnega triumfa interpretacije nad fakticiteto. Ne da bi se predsednik mariborskega izvršnega sveta Anton Rous izognil dezin-terpretaciji nekega družbenega dejstva, je za vsak primer predlagat že referendum o referendumu. Čeprav bi potreboval samo pol ure za pregled referendumskih dokumentov, ki so takšni, kot so. če nič drugega, je iz njih razvidno vsaj to, da je javna polemika o tem, ali je v programu referenduma zdaj na vrsti adaptacija ginekologije ali internega oddelka, nespretno sfabricirana in kot pravi predstojnik mariborske ginekologije dr. Borut Gorišek opremljena z »etično problematičnimi« zdravniškimi ukrepi na internem oddelku, kjer so zaradi sanitarno higienskih razlogov pacientom dovolili samo en obisk.
Skrajno problematično je tudi Rousovo, Brumnovo in Leljakovo stališče, da naj o nadaljnjem vrstnem redu referendumskega programa »odloči stroka«. To stališče ni problematično samo zaradi tega, ker vsaka stroka zagovarja svoje stališče: ginekologi izpostavljajo nujnost adaptacije ginekološkega oddelka, internisti, ki jih je vsaj pet krat več, pa internega; oboji imajo zelo prav celo tedaj, ko pri opisih stanja na svojem oddelku pretiravajo. To stališče je problematično predvsem zaradi tega, ker v tem primeru polemika o strokovnosti sploh ni polemika o strokovnosti. Znano je namreč, da ima sklicevanje na strokovnost v tukajšnjem poltičnem žargonu neko natančno določeno težo: to je način, na katerega se tam, kjer bi se neko razliko moralo eksplicitno reči, po Slavoju Žižku »stvar zamudi«. Razprava o tem, kam bo šel preostali s samoprispevkom zbran denar, sploh ni strokovna razprava. Če bi to bila, potem ne bi nikoli — ne prej in ne zdaj — mogla biti predmet referendumskega odločanja. Stvar strokovne razprave je, kako zdraviti vnetje slepiča in kako se Lotiti nerakavega obolenja na rodilih«, ki se ga je lotil sam Rous, da bi dokazal, zakaj je treba dati prednost internemu oddelku, čeprav je na vrsti ginekologija. In ta vrstni red so priznali internisti sami s tem, ko so zahtevali spremembo vrstnega reda.
Samo to hočem reči: to, kaj bodo Mariborčani plačevali s svojim samoprispevkom, ni stvar zdravniške strokovne razprave. Če se ljudje na referendumu odločijo, da bodo prispevali denar za gradnjo nove ginekološke klinike v Ma-
riboru, je to lahko »strokovno« sporna in neracionalna odločitev, vendar odločitev, za katero je mnenje stroke irelevantno, ker pač gre za objekt, ki ga ne bo financirala ne država, ne stroka, ampak samoorganiziranj davkoplačevalci. Ali ginekologija ali interni oddelek je torej lažno vzpostavljena dilema.
Njena vzpostavitev je bila možna zato, ker je politika zbežala v strokovnost tam, kjer v resnici sploh ne gre za strokovnost. In strokovnjakom, ki so se ujeli v najnovejšo igro mariborskih oblasti, je to zelo jasno.
Pri tem je manj pomembno ravnanje internistov, ki, kot je povedal dr. Gorišek, argumente ginekologov arogantno zavračajo z besedami, da so tako ali tako »zmanipulirani podaljšek odpisane boljševiške oblasti«. Bolj pomembno je, kaj z institutom referenduma počnejo Rous, Leljak in drugi politični veljaki. Denimo bivši podpredsednik izvršnega sveta in predsednik strokovno tehnične komisije četrtega samoprispevka Anton Brumen skupaj s celotnim odborom za spremljanje izvajanja referendumskega programa. Pri tem ni nepomemben podatek, da se je njegov predsednik Ivan Atelšek na redni seji julija lani potem, ko so mladinski delegati opozorili, da je zaradi političnega voluntarizma program četrtega samoprispevka »padel, še preden so ga začeli izvajati«, nekaj časa ogreval za odstop kompletnega nadzornega organa. Tedaj je dobesedno izjavil, da »ta organ nima nobenega smisla« in da naj »za nadzor nad sredstvi občanov skrbi kdo, ki je bolj sposoben. MI tega ne zmoremo.«
Kljub priznavanju nemoči gospod predsednik ni odstopil, čeprav ni znal odgovoriti na niti eno konkretno zastavljeno vprašanje, kaj vse se v Mariboru počne z denarjem od samoprispevka. Po tem, kaj vse smo o tem podjetju lahko slišali na tej seji, sploh ni čudno, da sedaj denarja za oba oddelka zmanjkuje. Ta, ki je za to odgovoren, molči, medtem ko zdrav-
niki perejo v javnosti svoje umazano perilo.
Nobenega referenduma o referendumu ne potrebujemo v Mariboru. Toliko bolj pa potrebujemo vlado, ki bo že zaradi svoje demokratične maske spoštovala referendumske odločitve ne glede na to, ali jo osebnostno tangirajo vnetja slepiča li ne-rakasta obolenja na rodilih.
DRAGICA KORADE
O VRSTNEM REDU
ODLOČA TISTI, KI DA DENAR
Da sta obnove potrebna tako ginekološki kot interni oddelek v mariborski bolnišnici, ni nikakršnega dvoma. Toda ob sprejemanju četrtega mariborskega samoprispevka se je tista večina ljudi, ki je na referendumu glasovala ZA, izrekla za vrstni red, ki obnovo ginekologije postavlja pred obnovo internega oddelka. Seveda pa tak vrstni red nikakor ni bil po volji bolnišnice oziroma njenega vodstva ter seveda internistov. Sploh, ker je interni oddelek že v minulih letih večkrat potegnil kratko, ko je šlo za nove prostore (med drugim je bila tudi bolnišnična stolpnica namenjena predvsem internemu oddelku, pa so v njem ostali takorekoč brez prostorov).
No, pri prostovoljnem dajanju denarja je pač tako, da tisti, ki ga daje, odloča, za kaj se bo porabil. In če so ljudje na referendumu izglasovali nek vrstni red, so ga vsi dolžni spoštovati. Tudi če se z njim ne strinjajo in ga izpodbijajo, v prepričanju v svoj prav seveda in morda celo v to, da ljudje sploh niso vedeli, za kak vrstni red glasujejo. Toda
papirji kažejo, da je po dokončanju MFT III in porodnišnice na vrsti ginekologija, čeprav vodstvo internega oddelka trdi, da je bil sprejet vrstni red, zapisan v knjižici o IV. samoprispevku, šest mesecev kasneje spremenjen r a njihovo škodo. Kakorkoli že, na referendumu sprejet program je treba spoštovati, pa čeprav je njegovo dosledno upoštevanje včasih morda tudi v nasprotju s stroko ali trenutnimi možnostmi (kot pravi dr. Ivan Krajnc, predstojnik internega oddelka, je njim namenjena stavba že prazna, pa je ne morejo začeti obnavljati, ker so na vrsti za ginekologi. Ti pa še niso na vrsti, ker porodnišnica še ni končana).
Kakorkoli že obračamo, izkaže se vselej eno: obnove sta potrebna oba oddelka, denarja pa je dovolj le za enega. Toda na polomu je že dokončna rešitev referendumskega spora — plačali jo bomo seveda vsi in sicer z višjim participacijskim deležem v prispevni stopnji za zdravstvo in plačevanjem participacije.
ZORA ŠTOK, Delo
16