Vinko je umrl ...
Dijaki so se vračali z božičnih počitnic.
Kako je pač bridko, ko zapušča dijak svojo roj-stno vas, rojstno hišo, in mora zopet v mesto! Ločiti se mora od dobrih staršev, ljubljenih bratov in sester, pa iti v daljne mesto, ne vede, ali pride še kedaj nazaj ...
Janko — drugošolec — se je tudi vračal v mesto. Hudo mu je bilo pri srcu. Kako prijetno je bilo teh deset dni doma pri starših, bratih in sestrah ! ln sedaj — mora spet vse zapustiti. Ali to bi se že še prebo-lelo; saj ima vsak človek razen veselih ur tudi ža-lostne. Ali Janka je težila še druga bol: ravno sedaj je moral nazaj, ko je bratec Vinko bolan skoro na smrt. Kaj, ko bi umrl ? Šest let ima komaj in letos hodi prvo leto v šolo. Ali bi ga ne bilo škoda? In kako dobro se je učil! Prvo četrtletje je imel skoraj povsod najboljše rede. Bil je v resnici priden. Ko je prišel Janko prvič kot drugošolec domov - bilo je o vseh Svetih — mu je pritekel bratec naproti, in kaj mislitc, kaj mu je najpreje povedal ?
,,Janko, v šoli smo že pri črki o. Boš videl, kako znam že brati."
Ali, ko je prišel sedaj na božične počitnice, mu ni bilo več bratca naproti. Ležal je doma bolan. In bolezen se je hujšala, in danes, ko je na smrt bolan, ga mora zapustiti!
,,Ali ga botn še kedaj videl?" . . .
. ,      •'                               — 23 —                      .       '   -
Milo se je storilo Janku ob tem vprašanju. S ko-liko lažjim srcem bi bil šel od doma, da bi bil Vinko zdrav! Odkar je pričel drugo šolo, se je učil prav dobro, in to tolaži dijaka. A sedaj bi ne bilžalosten? Hude slutnje so se ga lotevale ...
Prispel je v mesto. Treba bi se bilo pripravljati za šolo. Toda Janko ni mislii na učenje. Imel je sicer knjigo prcd seboj, pa učiti se ni mogel. Saj so bile vse njegove misli doma, pri Vinku, in najraje bi bil poletel nazaj v rojstno vas, v rojstno  hišo k Vinku...
Tisti dan ni bil .dolgo po koncu. Šel je zgodaj spat, da bi vsaj v spanju  nekoliko   ppzabil   na  dom.
Drugi dan se je zbudil pozno. Šel je v šolo. Ali dolgo so trajale tri ure! Po šoli je hitel domov.   Šel je hitro.   Gnala ga   je  bratska Ijubezen.   Ni se motii. Gospodinja ga je že čakala z nagovorom: ;        ,,Brzojavko si dobil. Vinko je — umrl."
Videl jo je.    Napisani   sta   bili   le   dve   besedi: ¦ »Vinko umrl."
,,Umrl!" . . . je ponovil Janko. Zjokal se je in jokal dolgo. — —  —
. Saj ga je tako iskreno ljubil!                         X.