Za poduk in kratek čas. Sv. Bolfank v ljutomerskih goricah. (Spisal Matjaž Flegerič.) I. Dragi čitatel), ako te kedaj priuese osoda na cento, kateia pelje iz Si ediš6a proti Ljutomeru, videl boš na severnovzbodni strani pri jazen z zelenim trsjem in sadtinosuim drevjem ovenčan hrib. Na njem stoji cerkev, oddaljena '/4 od Medjimurja, a */» ure od trga Stridove, kder je, kakor sedaj u6eni lmdje za gotovo trdijo, 1. 346. sv. Hieronim (f 420), zraven sv. Agustina (354—430) najslavnejši cerkveni učenjak, rojen bil. Ta cerkev posvečena je sv. Bolfanku. Pred stotinami let niso po divnokrasnem kraji sedanjih ljntomerskih goric žvenketale kose in motike pridnih delavcev; niso tukaj okrog donele iz pobožnih src izvirajoče pesni miloglasnih slovenskih grl; niso tukaj vabili sladko zvonovi v hrame božje vernega ljudstva k svetim opravilom, ker po celi okolici, kder sedaj zelena trta sladko kapljico rodi, razprostirali so se temni gozdi in v njihovem zatišji renčali so besui medvedje, urlikali gladni volkovi. Ali kakor rumena, beli den obetajoča, zora temno noč prežene, iztrebila je sčasoma Iu6 vere Kristusove te divje šume. Še den deneanji je v sosedni fari sv. Miklavža kraj, ki se imenuje ,,Volkomorje". Gotovo so nekedaj ljudje v ondotnem kraji te nevarne kosmatine umarjali, jasen dokaz, da so prednamci večkrat imeli se boriti z nadležno zverjadjo. Eberhard II. nadškof Solnogradski, vže 20. februarja 1. 1237. na Ptuji potrdivši, da jetacela okolica s cerkvijo ,,Velika Nedelja" v oskrbništvo nemškega reda sprejeta, izrekel je gorečo željo, da bi se v tem zapušcenem kraji za kristijansko proBveto po mogočnosto skrbelo. Sila težavno bilo je za tistega 6asa, ker ni še bilo, kakor sedaj, božjih hramov, hoditi vernim kristijanom k službi božji k ^Veliki Nedelji". Po ostri zimi kako neTarna, po budi vro6ini kako tradapolna bila so ta pota! Zbog tega so si verniki v bolj naseljenih krajih začeli staviti raznim svetnikom in svetnicam posve6ene podobe, a sčasom kapelice, kder so se ob nedeljah in praznikih sbajali in ondi pobožne molitve opravljali. Na takšen na6in nastala je tudi pri nas najprej podoba, potem kapelica, a nazadnji6 cerkev posve6ena sv. Bolfanku. Ta svetnik, jeden izmed najbolj gorecih vojačakov, kateri so za vero Kristovo orožje sukali, rodil se je 1. 920. na Švabskem. Letos bode tedaj 960 let, kar je naš patron Iu6 belega sveta zagledal. Bolfankovi starši bili so sicer plemenitniki, ali ne jako bogati. De6ka od 7 let dajo nekemu pobožnemu duhovniku v poduk in odgojo, potem pa v Ribnov, kder je bila slove6a samostanska šola. V Ribnovu sprijaznil se je z nekim blagim mladim možem ter ael ž njim v Vircburg, da bi ondi nekega iz Italijanske prišlega slovečega učitelja poslušal. Tega blagega Bolfankovega prijatelja izvolil je cesar Oton veliki za nadškofa v Treviru, kamor ga je naš patron spremil ter neboteč od njega nikake druge službe prejeti nekoliko let svoje duševne moči podučevanju izročene mu mladine posvečeval, toda brez vsakega plačila. L. 964. umerje Bolfankov blagi prijatelj, mnogočislani nadškof Henrik, in on je šel zopet na svoj dom, kder je bil od staršev in svojih sorodmkov s posebno velikim veseljem sprejet. Ali to veselje obinolo 8e je kmalu v britko žalost. Bolfanku, kateri bi s svojo bistroumnostjo zamogel lehko kako dobro službo doseči, smebljala se je posvetna sreča, toda on je ni hotel objeti, temvec odkril je svojim staršem, da boče biti dubovnik. S težkim srcem se je od svojib dragib locil ter šel v Meniški (Einsiedeln) samostan. Po dokončani skušnji obvezal se je z obijubami in ostal nekoliko časa predstojuik samostanske šole. Slavnoznani Augsburški škof Udalrik podelil ja Bolfanku meinikovo posvečenje. Nekaj časa ostal je samostanski prior, ali jegovi silni gorečnosti bilo je v samostanskem zidovji premalo prilike za delovanje. Leta 970. za6el je Pasavski škof Pilgrim za okrajine na Ogerskem misijonarjev nabirati. Bolfank se te prilike poprime ter gre z dovoljenjem svojega opata črez Alemanijo in južno Nemčijo oznanovaje sv. evangelije proti Ogerski meji. Ali jegov trud bil je zahman, ker z ogerskimi trdovratneži ni mogel nič opraviti. Pilgrimu bilo je srčno žal, da se je moral Bolfank brez vsakega uspeba nazaj na Neinško povrnoti. L. 972 umrl je Ratisbonski škof in Pilgrimu se je posrečilo, da je cesar postavil jegovega prijatelja Bolfanka na škofovski sedež v Ratisboni. Bolfank bil je izgled pravega apostolskega škofa, ali vsled razprtije moral je svojo škofovsko stolico zapustiti. Častilakomni vojvoda Henrik II. sklenovši se s Čehi vzdigne se zoper cesarja Otona II. S Henrikom potegnoli so Bavarski plemenitniki ter mnogo škofov in državnih knezov ga je podpiralo. Frizinaki škof Abrabam je 1. 976 tega vojvodo celo za nemškega kralja kronal. Bolfank ostal je zvest svojemu cesarju, a da nebi svojih podložnib s tem, 6e bi se za cesarjevo stranko odlocil, spravil v nevarnost krvave vojske, pobegnol je z nekim posvetnim bratom na svoja posestva blizu Solnograda. Tu na samotni planini Falkenštanjski v kameniti duplji poišče si stanovanje, napravi mal altarček brez vsakega lepotičja ter živi kot pušcavnik. Nekega dne po silni nevihti brata spreml jevalca ni bilo nazaj; Bolfank moral se je tedaj biiže ljudi preseliti. Vzemši sekiro presekal si je pot skoz temni gozd. Ne vedo6, kder bi se naselil, molil je, uaj bi mu Bog kak kraj za stanovanje odkazal. Po končani molitvi vrgel je aekiro na vso moč proti jezeru, ki ae 7 nemščini pMondsee" imenuje; kder bo naael sekiro, ondi bi si hotel kocico postaviti. Sekiro našel je na nekem skalovji na obali imenovanega jezera ter si je ondi s pomocjo prebivalcev sezidal malo celico in molilnico. V tem samotnem kraji piiživel je Bolfank celih 5 let. Tamkaj našel ga je neki lovec ter poslom, ki so ga povsod iskali, jegovo samotno stanovanje naznanil. Potem so prišli poslanci po škofa ter so ga veseli na največjo radost jegovib vernih ovčic nazaj v Ratisbono pripeljali. Tako pripoveduje sv. legenda. Več let je potem Bolfank blagonosno deloval v svoji višji pastirski službi pridobivai ai velike zasluge za svoje ustanove in celo Bavarsko. Bil je Bolfank tudi učitelj otrokom svojega vojvode Heniika II. Od tek otrok je Henrik bil 6. junija 1. 1002 od zbranih stanov v Mogunciji za nemškega cesarja izvoljen. Henrik vladal je do 1. 1024. Gizela postala je ogerska kraljica, Brunon škof v Augsburgu in Brigita opatinja v samostanu sv. Pavla v Ratisboni. L. 994 potoval je Bolfank po svojih opravkih v Peblarn v doljni Avstriji. Vozeč se po Donavu je na ladji nevarno zbolel in se dal prinesti v bližnje selo Pupingen, kder je sv. zakramente prejemši v Gospodu se poslovil od tega sveta, kder je mnogo dobrega stoiil, a več še hudega pretrpel. Leta 1052 bil je od papeža Leona IX. proglašen za svetnika. Od tistega časa počenši začeli so pobožni kristijani temu svetniku in puščavniku na čast staviti podobe, kapele in cerkve. Smešničar 32. Nemškutar gosposki oblečen pride v slovensko krčmo in si ukaže vina donesti rekoč: ,,gips mir virkel liter bajn". Več ni znal nemški. Ker bi pa bil tudi rad kaj na zob djal, prisiljen je po slovenski zaukazati, da mu donesejo še kos kruha. Toda slovenski bleknoti gosposki oblečeni nemškutar neče. Pieveč gaje sram. Zato izpije, plača in odide. Kmalu pa sleče gosposko suknjo ter vstopi v drugo krčmo, kder dobro slovenski poprosi za vino in krub! Liza Goriean.